Poštnina za kraljevino Jugoslavija v gotovini plačana. BOGOSLOVNI VESTNI K IZDAJA BOGOSLOVNA AKADEMIJA LETO XV ZVEZEK 1 LJUBLJANA 1955 KAZALO. (INDEX.) 1. Hazprave (Dissertationes): G r i v c c . Biblične zgodbe sv. Cirila in Metoda (De hislo- ria biblica Bfi, Cvrilli al Methodii) ......... i U š e n i č 11 i k Fr„ Kristus v lilurgičnih molitvah (Christus in orationibus liturgicis) ............33 II. Praktični del (Pars practica): 0 izredni obliki poroke. Ad c-an, 1098 C. I, C, A. Odar . 55 Sodbe Rimske rote v letu 1933. — A, Odar......66 Kaplani nimajo pravice poročali. — A. Odar 69 Staroslovenski vzorci za govorniški) porabo svetega pisma. — F. Grivec.............70 III. Slovstvo (LilLeratura): K o 111 c i t n e r , Sacrae litterae doceantne creationem universi ex nihilu (Mi Slavič) 71 — Junker, Das Buch Deuteronamium (M. SlaviČJ 7i — Schrat lenhoher, Soziale Gerechtigkeit (A, U.) 72 — Lukman, Martyres Christi (J. Türk) 73 — B row e . Textus antiqui de Festo Corporis Christi (F. U.) 74 — Dausend, S. Francisci Assisiensis el S. Antonii Pata vini officia rhytbmicn auclore frntre Ju liano Ji Spira {F. U-) -—-Brinktrine, Consuetudines liturgicae in iuiictionibus anni ecclesiastici papalibus observandiie (F. U.) 75 — ConsulUtiones iuris canonici 1 |A, Odar) 76. IV. Razno [Miscellanea): Novi pravilnik Rim^k« .rote iz leta 1934 [A. Odar} 77, BIBLIČNE ZGODBE SV. CIRILA IN METODA, (De historia bíblica ss. Cyrilii et Methodií.) Or. Franc Oríuec. Conspectus, Praecipui ionics theolo|TftiV (na drugem mestu: ix rov tii/ (jjtoc) nig to eivat va mivra Tcaga,yayri)v, Sedanji cerkveno-slovanski tekst ima za napajardit' duslovn« priocdyj, drugič pa prioet. t. M. ima stvori!; isto imajo glagolski »Kijevski listi«.1- V Ciriiovi predsmrtni molitvi v Ž K. IS pa čitamo pri- li PG 36. 330 " Glej članek Kr. Ušcničnikn v BV 1930, str. 25t, 11 vet. Težko ie torej sklepati, da je stooril starejši aji prvotni prevod. Mogoče je, da ima Ž, M. ta glagol zato, ker to bolj spada v kontekst; za slavospevom sv, Trojici namreč sledi stavek, da je Bog sloortf človeka. Vidne in nevidne je iz nikejsko-carigrajske veroizpovedi, oziroma iz Pavlovega lista Kološanom 1, 16, Okrasil z vso h raso/o se v podobni zvezi nahaja v grških in slovanskih lilurgičnih knjigah; stvarno je isto izraženo v 1 Moz 2, 1.: 6 odgavitg ««i i/ yi"i. %ai jrtig 6 noroif. Znano jc, da je staroslovenski fin cerkvcnoslovanski) prevod SZ prirejen po grški Septuaginti (LXX). Na tem mestu ima ose ukr aš en ie /A,'5a Trezno razmišljate je prosto prevedeno po smislu. Slaro-slovensko ima po matu, t. j. polac/nma, stopnjema. Miklošič ima v svojem "Lexicon palaeoslovenico-gracco-latinum |Vin-dobonae 1862 —1865) str. 361 in v prevodu 2. M, singula tim, a nc navaja nobenega drugega mesta za ta pomen. A to je oči-vidno netočno. Bolgarski slavist A. T e o do r o v - Ba 1 an,;i ima v svoji izdaji staroslovenskih Žitij sv, Cirila in Metoda zabeležen pravilni pomen: polagoma, stopnjema. To soglaša r. opomini sv. Gre gorijo Bogoslovja, ki večkrat opominja, da moremo Boga spoznavati le polagoma, počasi, preudarno; resno svari pred prenagljenostjo v razmišljanju in razpravljanjuNf v tej zve*i navaja Pavlovo misel, da spoznavamo v tem življenju Boga samo deloma, Deloma, o t cqsli, in fiftwvg jc točno po 1 Kor 13, kier se večkrat ponavlja. Dela čudovito in mnogo se v raznih zvezah večkrat ponavlja v sv. pismu. Uvod Ž. M. ima trikrat izraz divtn za )}(u'fidatos, mirabilis. Staroslovenski prevod sv. pisma ima za substantivrio rabo čudo (Ps 77, 4. 12 i. dr ), za adjektfv pa tliven (Ps 92, 4: Ps 118, 129; Apok 15, 3 L dr.) iz oellftosti. ,, začetnik spoznavali je dosloviio prevedeno iz knjige Modrosti 13, 5, kakor je opozoril P. Lav rov1 \ Grška LXX [lextus receptus) ima xn/Jwi}g iz velikosti Cerkve o oslova d ski prevod citiram pn ostroSki bibliji (Ostroii 1581 ] — Psalme pa pO Sina skem gllgolskem psalleriju (izdal L. Gciller v Zagreb« 18831, » A. Tiodorov-BiUn, Kini i Metodi [Solija 1920) sir. 81. 1t PG 36. 25-72 (posebno 525 i" l^i 205 i. dr 11 P. Lavrov, Kirilo ta Metodij (Kiiv 1928}, str. 328. 12 lepote, A najstarejši rokopis, namreč Sinajski ima vmes ¡te"1®, ki ga je čital tudi pisatelj staroslovenske biblične zgodovine. To bi bil očividcu dokaz za izvenbizantinsko recenzijo grškega teksta, ki sla ga rabila sv. Ciril in Metod. Vstavek besedice ¿(d v nasprotju z bizantinskim tekstom ni malenkost, ki bi se mogla lahko prezreti, Miklošič je tukaj netočno citiral Rini 1, 20; ta netočnost se ponavlja v večini izdaj in prevodov 2. M. do danes, Angeli pojejo Boga irisv<;fym glasom se v sedanjem slovanskem besedilu Zlatoustove iilurgije, Sv. Trojica je v treh hipostazah, ki jih moremo tri osebe imenovali. To je doslovno povzeto po sv, Gregoriju, ki ponavlja; vitaatdoEig, si rt)>i gpikov ita/.dv, era rinoaoina \ fotoaraesaiv, flronr .TfiooiijvTOi,, ti rint iplJUtv**. Staroslovenski tekst ima ježe možet hlo. Doslovno bi bilo: ako je komu ljubo (drago). SlarO-slavenskemu pisatelju je bogoslovno-filozofska jednačba sv, Gre-gorija posebno dobro došla, ker izraza hipostaza ni mogel prevesti, a je sv. Trojico mogel pojasniti s slovansko osebo. Tu je vpliv sv, Grego rija očividen. Pred osako uro. časom in tetam je govorniški prevod grškega JiQ(i n&vzGri' nov dtoj^toc (ante omnia saecula) Iz nikejsko-carigrajske veroizpovedi. Nad vsakim umom in breztelesnim razumom. Tukaj i o sledovi Gregorijevega vpliva. Sv. Gregorij namreč jako naglaša, da je način, kako je Oče rodil Sina velika, cclo angelom nedo-umna skrivnost1". Miklošiču se je zdel staroslovenski tekst nerazumljiv, zatn je staroslovenski orodnik »nepli.lijski.mi,« korigiral v adverb (s končnico u) in prevel: praeier omnem rationem et inteligentium incarnaliier . . . genuit. Pa s trne k je potem izpustil nad in prevel: omni ratione et inteligentia incar-nali, Sledovi sv. Gregorija tukaj končno odstranjajo vsak dvom. — V tej zvezi navaja sv. Gregorij isto mesto iz knjige Pregovorov 8, 25 kakor Ž. M. Božja Beseda, učlopečena a poslednjih časih zaradi našega zueličanja, Poslednji časi pomenijo v sv. pismu mesijansko dobo, čas prihoda Kristusovega, n. pr.: Iz 2, 2\ Apdela2, 17; Hebr. 1,2; 1 Peter 1,20 i. dr. Za primerjanje je zlasti važen prvi Petrov list, ker je v njem (I, 20) vsa (a misel izražena: »Kristus , . . razodel poslednji čas zaradi vas.« Staroslovenski biblični prevod ima na " H. B.Swele, The Old Testament in Greek lt(Combridge 1907). Str, 672. 17 PG 36. 345 in 477. " PG 36, 81. 13 tem mestu poslčdnjaja trio za grški ¿n' iaydrov FCor zqôvù)>' ■v dosiovni skladnosti z 2. M. NaŠego radi spasenija v 2. M. pa tudi v besedni razvrstitvi popolnoma soglaša z dotičnim mestom v staroslovenskem prevodu nikejsko-carigrajske veroizpovedi; torej je to vzeto iz veroizpovedi- O izhajanju Sv, Duha tudi sv, Gregorij151 navaja Jan 15, 26. Biblični citati Ž. M, iz sv, Janeza in zlasti daljši citat iz 32, psalma presenetljivo točno soglašajo s staroslovenskim bibličnim prevodom. II. Stvarjenje človeka se pripoveduje po večini z bibličnimi izrazi po grškem prevodu (Sept,) 1 Moz 2, 7, Za svobodno voljo ima Z. M. izraz samoolastb, suženjski prevod grškega atJrfi^Ot'CnOî', ki se večkrat srečuje pri sv. Gregorijir". Miklošičev staroslovenski slovar (str, S19) navaja za ta izraz samo ?.. M. t. A njegov in Paslrnekov prevod z volim tas ni dovolj točen, ker staroslovenski izraz in grški vzorec jasno naglašata samostojnost (svobodo). — Za lepo izraženo preizkusno zapoved v raju Imamo pri sv Gregoriju, ki večkrat govori o tej zapovedi21, stvarne, a ne formalne paralele. Da hudobni duh vprav zato skuša človeka, ker je povzdignjen na tisto mesto, s katerega je sam padel, to je tudi sv, Gregorij vprav živo izrazil: o$ yà<_> ëtffQOf [dai^ofsg), vovg y.àtco tStv arw tit^êh1, «¿roi jiéaoweg ènl xijç j'ij; nvœfap, t. j, hudobni duhovi niso mogli prenašati, da bi zemljani [o? xatï») dosegli nebeške dobrine (tfiTo), ko so sami Z nebes padli na zemljo'"- Isto misel je še bolj jasno povedal sv. Bazilij'1: t>(iâ)V yàp èavrbv èy. t tov àyyi/.coi' y.aruùni-(fina, oix ¡r'ff Fph ¡ij.čjif iv tàv yyïxov èni rt)V à&'av twv àyyé'Mii, . . ko je hudič videl, da je vržen iz vrsLe angelov, ni mogel mirno gledati, kako je zemljan povzdignjen k dostojanstvi! angelov. To je še bolj sorodno z Z. M. Sicer pa je v svetem pismu 1, Moz 3f l—24 in Modr 2, 24 (invidia diaboli mors inlroivit in orbem) i. dr. dovolj poudarjeno, kdo je zapeljal ■človeka. — Hudlčeoe zvijače se v Z. M, omenjajo z isto staro-slovensko ffbiiKh, ki jo srečamo tudi v staroslovenskem prevodu Ff 6, 11 in je brez dvoma v zvezi s tem Pavlovim opominom, da si nadenimo opravo božjo proti zvijačam hudičevim, » PG 36, 76 in 141. "> PG 36. 324 ; 632 ; 661. " PG 36. 632 ; 311 i. dr. aî PG 36, 341 t zna m uni le m govoru s!î "i S^SB tf^i-a. Insnncla lumina. " V homiliji : Da Bog ni vzrok ila, PG 31, 348. ] 4 Najboljši poznavalec sv» Zlatousta in izvrstni veščak v staro-krščanski literaturi, P- K r i z os t o ni Banr O,S, B, me je opo^oriU da bi mogli nekoliko paralel k Ciril-Metodovi biblični zgodovini najti v armenskem Agat h angelo ve m Žitju sv. Gregorija Armenskega, ustanovitelja armenskega krščanstva (Gregorij 1'rosvetlje-valeč, lllumtnator, umrl okoli 1.324). Okrajšani grški prevod je v Acla Sonc t o tu m -18 {September t. Vili), str, 320—402. Grški prevod je iz 5. ali 6. stoletja. Torej ga je sv. Ciril mogel poznali. Obširna molitev ali homilija armenskega sv. Gregorija, ki se navaja v omenjenem žitju res podobno kakor Ž. M. v uvodu pripoveduje o božji zapovedi in preizkušnji v raju in o zavisti hudičevi zaradi človekove sreče v raju1,1. V tem grškem tekstu iz 5. ali 6. stoletja se že jako živahno pojavlja iuaoxate.ag [dalfUj}vjt ki ga doslovno srečamo tudi v Ž, Ni, 9 kol zavidljivega dobru in ki so ga nekateri proglasili za bizantinsko značilnost in za trden dokaz bizantinskih vplivov na ¡i. M.-". lil, V začetku uvodnega stavka k epEčnemu pregledu biblične zgodovine se vidno kaže vpliv grškega prevoda Agatangelnvega Žitja sv. Gregorija. armenskega prosvetitelja: Bog se je usmilil človeške slabosti [datfiim« Tt)z (ivtfgOanrdr^TOg); človeka ni zapusti! (o>'X dtprpiag), marveč mu je pošiljal preroke-'*. Možno pa je, da se tudi drugod nahaja ta misel v podobni obliki. Na prvem mestu omenjeni biblični junak, Enos, je našel malo umevanja pri prepisovalcih, pri slavistih in historikih. Moskovski rokopis. Uspenske cerkve (12, stoleLje) ima pravilno ime, večina drugih pa ima lukaj Iienoha; zanj so se odločili slavisti in historiki- Niti teologi (n. pr. Dvornik) niso pogledali sv, pisma, ki določno trdi, da je Enos z:ačel klicati ime Gospodovo (1 Moz 4, 26). Tudi slog je pokvarjen, ako Henoha sein postavimo. Bogoslovna analiza torej tukaj odločno rešuje vprašanje tekstne kritike, — Sv. Gregorij Nacianški omenja Enosa v svojih govorih relativno večkrat nego drugi očetje. Postavlja ga za vzor kreposti upanja, hvali upanje klicanja, a ne še spoznavanja37. V tem smislu prevaja mavrinska izdaja (ki ■_■_ , p -11 Acla Sanclorum 48, sir, 356-337, V armenskem izvirniku je diljša, p.izneja vrinjena hu m i Ija z d i l|i i m pregledum biblične zjjoduv.ne. —0. Bar-dunhewer, Geschichte der AK Literatur. V (1932|, str. 182- 135. Fr. Dvornik, Les Lčrfendes He Consluntin et de Meltiode {Praga i933). sir. 310. — V dodalku je francoski prevod t. K, in ?.. M. ™ Acla Sanclonim 48, 337. " FG 35, 860; 36, 49 in 592 15 ¡o je ponatisnil Migne) ij/.m) yfj /iuGfirjO itdAtv 6i)a£ ctr.rjTOgotv60. Abrahamov pomen za zgodovino odrešenja je vzorno izražen. Stavek o njegovem prijateljstvu z Bogom je posnet po " Ta metafora sc velikokrat ponavlja, a LXX io dosledno prevaja z *i>a-fs —itv J«£nnliu-ni Vfilnik IS Brezvodnu pustinja je prizadela slavistom mnogo težav in zmot, Dvornik jo je celo zamenjal z brezvodnitni ljudmi; v svojem francoskem prevodu namreč prevaja, da je Mozes napojil tiste, ki niso imeii vode. A izraz breiuoden je tako značilen in tolikokrat ponavljan biblični izraz, da je nerazumljivo, da je ostal neopazen. Grški substantivni in adjektivni efifdeos, ter latinski inaguosum, fnaquQsaš se ponavlja v psalmih (77, 17 in 40; 62, 3; 105; lOfi) in celn pri Luku M, 24. kot pesniški sinonim za puščavo. Torej se mora z bibličnim izrazom prevesti (latinsko: in deserto inaquoso).w Čudežno uasičevanje v puščavi se islotako pripoveduje z bibličnimi besedami (Ps 77, 25 in 27).Podobno tudi naslednji dogodki, kukor sem opozoril že zgoraj v prevodu. Jozue je označen podobno kakor pri sv, G r e g o ri j u fai> ki o njem plastično trdi, da ¿a značilno odlikuje ozgaittfltt vnt xJ.i)Qodoala. Samuel se predstavlja z hislveno bibličnimi besedami, David dela težave prevajalcem in kritikom slnrosloven-skega teksta. Niso namreč opazili, da sv. pismo (Ps 131, 1; I Mak 2, 57; Ps 77, 70—72) in cerkveni očetje, zlasti sv, Gregu r i j Nacianšk i1", Davida slave kol vzor krotkosti, po kateri si je pridobil kraljevski prestol (1 Muk 2, 57). To krot-kosf pesniško slika Ps 77, 70—72, kako je kot ovčji pastir (ovca je v sv. pismu podoba krolkusli) postal pastir svojega ljudstva. Isla misel je izražena v kratkem stavku Ž. M. Grški aorist &wl!.UlVBV psalma 77, 72 (Vulgata ima pauit] ie staroslovenski pisatelj hotel izraziti z dovršnim glagolom, a ta od pasti. pasem ni običajen. Sinajski glagnlski psalterij in sedanji cerkveno-slovanski tekst ima na tem mestu aorist upase. ki se nahaja tudi v dobrem staroslovenskem rokopisu 2. M., v še boljšem Uspenskem pa je rnspa-st?. Drugi pa so nenavadni glagol spremenili v spase, ki ga slavisti poznajo samn v pomenu spasiti, rešiti. A ta pomen očividno ne spada v prelepi kontekst krot-kosti in ovac. Po analogiji s Sinajskim psalterijem bi se morala tekstna kritika odločiti za upiise, Pravilni pomen v luči 1 Mak 2, 57 in ps. 77, 72 je; David je s krolkosljo kot pastir zavlada! nad ljudstvom11. K pastirski preprostosti v prosti naravi pa spada M Zdi ae, da ie to prezrl tudi novi slovenski prevod NZ M PG 36, 593, 111 PG 35, 061 i, dr,i 36, 596 i. dr. 11 Cerkveni oietje radi opozarjajo, da je bil David pastir od čred« poklican na prestol- Sv. Raz iti j lepo primerja pastirsko sluibo in kralje-vanjc, vladarslvo: obSirno pojasnjuje, da ie tudi Kristus obenem dobri pastir in kralj. PG 31, 19 tudi pesem. Zato je drugi del stavka, da je namreč David ljudstvo božjih pesmi naučil, vprav tenkočutno in pesniško spojen s prvo polovico. David je prepeval, ko je pasel čredo, a pel je tudi kot pastir svojega ljudstva. Krasna misel in prelepa harmonija! Pri Salomonu je nekoliko nejasen aorist dokonča na koncu stavka. Kot prevod grškega rtžtta bi mogel pomeniti tudi izvrševali, spolnjevati. To je edino pravilni pomen. Cerkveni očetje, posebno Gregorij Nacianški'1, poudarjajo, da Salomon na koncu življenja ni spolnjeval svojih modrih naukov in da nekateri zaradi tega celo dvomijo o njegovem avtorstvu, Za Mozesom nam staroslovenske biblične zgodbe najbolj živo predstavljajo Elijo. Je bil pač jako čaščen na vzhodu in priljubljen kot krstno ime; pa tudi njegovo življenje nudi mnogo poezije in epike. Za razumevanje slaroslovenskega besedila je treba pazljivo pogledati v sv. pismo, kakor sem že na-značil zgoraj v prevodu, Opozarjam, da sem tukaj, kakor tudi drugiid, razvezal nakopičene pretekle deležnike. Stavek zlobu ljudsku oblič gladim dela slavistom težave, ObtlčtU pomeni namreč: razodeli, dokazati, zavrnili, arguere, redarguere, refutare, Miklošič je tukaj prevcdtl castigaoit, a bol ji e je redarouH. refnipptt, zavrnil, Z lakolo je namreč hotel ljudstvo spreobrniti k boljšemu spoznanju, dokazati in zavrniti praktično zmoto. Rcucltioil, kakor je po Lavrovu posnel Dvornik, tukaj ni primerilo. Za umevanje drugih dogodkov opozarjam na dotična mesta sv. pisma, navedena odzgoraj v prevodu. E 1 i z e j je Elijo prosil dvojnega njegovega duha 14 Kralj 2, 9}, duha čudežev in prerokovanja, morebiti je mislil tudi na dvojni delež, ki gre prvorojencu (5 Muz 21, 17) ali celo na dvakratno obilrtosl Elijevih darov, seveda v korist ljudstva s pogledom na naraščajočo težavnost preroškega poslanstva. V tem smislu je bil uslišan. Z Elijevim plaščem je prejel dvojnega duha in delal dvojne čudeže, storil je namreč še več čudežev nego Elija. — Bolgarski slavist Teodorov-Balan je brez kritike predložil miloslj namesto milot — ovčji kožuh, plašč. A pravilno je rnilot. kakor odločno čilajo Miklošič, La v rov i, dr Naslednji zgoščeni stavki so jasni. Janeza Krstnika cerkveni očetje močno slave kot velikega posredovalca med SZ in NZ". Nekoliko nenavaden je stavek, da so m učenci " PG 36, 105 in 272. « Grcjiorii Naz. n. pr. CG 35, 1DS5: 36. 352—353. 2" 20 s krvjo madež umili. Krščanska tradicija uči, da ima mučeništvo podobno očiščevalno moč kakor krst. Sv. Gregorij Nacianški to misel posebno krepko izraža v govoru v čast sv, Ciprijanu; mučeništvo slavi kot a(iaQTla£ '/.arar./.vafibg (povndenj, odplovljenje), K Ciril-Metodovim bibličnim zgodbam moramo dodali Še nazorno primero nikejskega cerkvenega zbora z Abrahamom", Papež Silvester je s 318 očeti premagal Arijevo herezijo, kakor je nekdaj Abraham s 318 hlapci kralje pobil, in od Melkizedeka, kralja salemskega, blagoslov prejel in kruh in vino; bi! je namreč svečenik Boga viinjega, Tu se Čuti razmah Cirilovih epičnih kril, podobno kakor v opisovanju stvarjenja in Stvarnika, ki ga pojejo angeli s trikrat svetim glasom*, ali v pojasnjevanju sv. Trojice, ki jo je tazodela božja Beseda prečistimi usti; ali ko omenja preizkusno zapoved in zapeljevanje hudičevo, k^r je padel s tistega mesta, na katero je bil človek povzdignjen; in ko spremlja Mozesa skozi Rdeče morje v brezvodno pustinjo, kjer je ljudi nasitil s kruhom angelskim in s pticami; ko gleda Elija, kako se dviga v nebo na ognjenem vozu in konjih, učencu davši dvojnega kruha, ali apostole, ki so kakor blisk preleteli ves svet in osvetlili vso zemljo, Da, hiblične zgodbe sv. Cirila in Metoda so umotvor. V njih gori ogenj onih stoletij, ko je teologija žarela v siju biblije in liturgije ter se prelivala v življenje in doživetje — in v poezijo. Že skoraj eno stoletje hodi znanost mimo teh zgodb, a še danes s pomočjo bibličnih konkordaric, abecednih indeksov in moderne znanosti le s trudom razkrivamo globoke vrclce te teologije. Kako je vse pretkano z bibličnimi zlatimi nitkami, kako mojstrsko so vdelani starokrščanski m biblični biseri! Kakor dragocena preproga alt krasen mozaik iz krščanske davnosli Morebiti so imeli v prvih krščanskih stoletjih podobne vzorce za misijonske namene, za verski in bogoslovni pouk. Znanost doslej še ni odkrila nobenega podobnega vzorca, ki hi se mogel primerjati s tem biserom krščanske književnosti. Ako ta biser ni mojstrsko delo sv. Cirila, mu moramo biti vsaj hvaležni, da ga je prelil ali dal preliti v klasično staro slovenščino, ga izročil svojim učencem in ga po prisatelju 7,. M. rešil pozabnosli, " PG 35, 1173. To je vzhodni sv. Ciprijan. ki ga Častimo skupaj s sv. .Kislino devico. " Besedilo ¿1. BV t934, sir. 183. 21 Mnogi znaki dokazujejo, da so vzorne staroslovenske biblične zgodbe delo onega moža, ki se je v zgodnji mladosti izročil velikemu Bogosloven iz Nacianca v varstvo ter se po njegovem vzoru zaročil z božansko Solijo. On ga je učil pojasnjevati SV- Trojico, eno božanstvo v treh hipostazah, ki jih moremo tri osebe imenovati, On mu je dal dispozicijo za zgodbe od Enosa do Janeza Krstnika. On mu je predstavil Mozesa, z Aronom v svečenikih božjih, ki se je imenoval Bog Faraonov. Pri čitanju in prevajanju sv. pisma pa si je Ciril tako prisvojil biblično izražanje, da je vse zgodbe kakor z zlatimi nitmi pretkaj z bibličnimi izrazi in stavki. To je posebno dragocena odlika staroslovenskih bibličnih zgodb. Morebiti je celo glavna dispozicija razvrščena po vzoru knjige Sirahovega sina [Eccli 42— 50), ki najprej poje slavo Stvarniku, poleni pa slavi očake SZ, Slavo-spev trojedinemu Stvarniku, slavospev sv, Trojici je v 2. M pač nov, ker je bilo treba v staro formo vliti novo, krščansko vsebino; a v slavospevih očakom se tudi v vsebini nekoliko pozna vpliv Sirahovega sina, Sv. Ciril je bil velik teolog, velik govornik in velik pisatelj. Tuje vplive in reminiscence je samostojno preoblikoval in prelil v novo celoto. Zato jih je treba s trudom in s pozornostjo iskati. Njegovi učenci in med temi tudi pisatelj Ž, M. ga niso dosegali. Vprav neka okornost pisatelja Ž. M., ki je cele stavke doslovno prevajal iz sv. Gregorija Bogoslovca, pa nam daje tem ocivid-nejše dokaze za Gregdrijeve vplive, dokaze, ki svetijo tudi v biblični uvod Ž, M,, tako trdne, da morajo preveriti vsakega, ki bi o sledovih velikega Bogoslovca v bibličnem uvodu hotel še dvomiti. HI. Zveza z žitjem. Pisatelj 2. M. je imel lahko delo, dokler je zajemal iz bogate zakladnice Ciril-Metodove zapuščine. V tem se je dal zavesti celo predaleč, V uvod 2, M, je sprejel seznam cerkvenih zborov z epiko o 318 Abrahamovih hlapcih. Zato pa je brez dvoma moral izpustiti nekoliko stavkov o pravičnih možeh in svetih učiteljih, ki jih je Bog pošiljal človeštvu po dobi mučenišlva, kakor omenja uvod 2. K. Povrh tega pa je s seznamom koncilov stvarno in stilistično pokvaril prehod k Metodijevemu živolopisu. Dasi sicer ni dosegal svojega blaženega učitelja Cirila, vendar je bil književno toliko izobražen, da je čutil vrzeli stilističnega prehoda, kakor jih še zdaj čutimo, Koncili mu tudi stvarno za- 22 pirajo prehod, Saj se v seznamu ne naštevajo samo pravični in vzorni možje. Celo papeži, ki se navajajo na prvem mestu, niso bili vsi svetniki in vzorniki kreposti. Papež Vigilij je bil preveč omahljiv. Carigrajski patrijarh Anatolij, ki se imenuje v častni družbi Velikega sv. Leona, tudi ni vzor krščanske možatosti. A Metodov zivotopisec natn je s tem rešil dva dragocena bisera Ciril - Metodove teologije, namreč biblične zgodbe in seznam koncilov, ki jih je brez dvoma želel rešiti in jih sprejeti v žitje velikega učitelja, v katerem naj bi se čitali tudi dragoceni spomini njegove teologije, ko se bo žitje tolikokrat javno in privatno čitulo. S lem so res bogato odtehtani stilistični robovi in retorične vrzeli, A ni mogla odločevati samo želja, rešiti dragocene Spomine iz zakladov predragih učiteljev. Pisatelj 2. M. je čutil, da mora žitju dati nabožni in govorniški okvir. 2. K. in 2. M. sta namenjeni za cerkveno rabo in za čitanje pri službi božji, pri cerkvenih in svečeniških opravilih, V vseh rokopisih obeh žitij je v naslovu določen dan, kdaj naj se žitje čita in dodana litur-gična prošnja: Blagoslovi oče! Ta napis najbrž ni prvoten, a primerno izraža prvotni nanlen žitij Tako žitje tie sme biti suho historično pripovedovanje; imeti mora bogoslovno in nabožno vsebino, duhovna in cerkvenogo-vorniško unkcijo. 2. K. navaja toliko Cirilovih molitev, bogoslovnih govorov in disputacij, da je tej cerkveni zahtevi dovolj ustreženo, Zato ima samo kratek bogoslovni uvod. Za zaključek pa mu zadošča opomba, da so se na Ciriiovem grobu dogajali čudeži in da so mu Rimljani izkazovali svetniško čaščenje, nad grobom noč in dan prižigali luči in hvalili Boga, ki tako proslavlja svnje svetnike. Sv, Ciril je bil pač pred vsem bogoslioVec in mož molitve. Zalo je samo historično predstavljanje njegovega življenja in delovanja, njegove blažene smrti in posmrtne svetniške slave daje njegovemu žitju dovolj spodbuden (aedificuns) cerkveni značaj. Nasprotno pa je bil Metod do Cirilove smrti samo skromno vdani spremljevalec svojega brata, po bratovi smrti pa vržen v težavno organizatorko delo nove cerkvene provincije in zapleten v neprestane borbe proti zakletim sovražnikom. Po smrti pa je bil njegov grob tako oklevetan in poteptan, da se na njem ni moglo razviti svetniško čaščenje. V zmešnjavah in stiskah po Metodovi smrti pisatelj ni imel časa, da bi mogel v žitje vpletati nabožne misli in žitje temu primerno prirediti. Žitje 23 spisano lakoj po Metodovi smrti, sestavljeno v jedrnatem zgodovinskem slogu, po svoji hagiografski in historični vsebin: torej ni moglo imeti dovolj nabožnega pečata. Zato mu je bil potreben daljši nabožni uvod in nabožni retorični zaključek. Nekoliko vodilnih misli je Metodov življenjepisec mogel povzeti iz uvoda 2. K, Usmiljeni Bog noče smrti grešnika, marveč želi, da bi bili vsi rešeni. Zalo ni zapustil človeškega rodu, marveč je v vseh dobah pošiljal svete može. Tako je Slovanom poslal sv. Cirila. A tega ni mogel kar prepisati, ker se je čitalo že v 2. K. in bi bilo itak premalo, Zato je moral te vodilne misli razširiti in dopolnili s konkretnejšo vsebino. Za dispozicijo mu je mogel služiti že omenjetli vzorec Sirahovega sina, ki najprej slavi Stvarnika, potem pa velike može SZ (Kccli 42—50). A ti> je bilo še vse preveč oddaljeno in splnšno. Ko je po srečnem domisleku v uvod Z. M. sprejel Ciril-Metodove biblične zgodbe, so ga te zgodbe podobno kakor nas privedle k velikim Gregorijevim panegirtčnim govorom, med katerimi se odlikujeta govora v čast sv. Alanaziju in Baziliju. Sv. Gregorij v tem ni osamljen. Primerjanje krščanskih svetnikov s pravičnimi SZ je ¡¿vojsko vzhodnim in zapadnim cerkvenim očetom, cerkvenim pisateljem in hugiografskim žitjem, Največji razmah v tem ima sv. Gregorij Nacianški, Celo v velikih teoloških govorih rad navaja zglede iz SZ od Enosa do Elija, da z njimi podpira in ponazoruje svoje dokazovanje,1" Navaja jih v moralnih govorih n. pr. o ljubezni do ubožcev,47 Svojega očeta v nagrobnem govoru primerja pravičnim SZ in NZ.^ Gregoriju Bogosloven se v tem v znatni razdalji približujeta njegova velika rojaka in prijatelja sv. Gregorij iz Nysse in sv. Bazilij, ki se kljub tej razdalji v primerjanju krščanskih svetnikov s pravičnimi SZ še odlikujeta med cerkvenimi očeti. Sv. Gregorij iz N y s s e se je v nagrobnem govoru svojemu bratu sv. Baziliju v primerjanju s SZ jako približni pohvalnemu govoru Bogoslovca iz Nacianca v čast istemu Baziliju, Svojega velikega brata obširno in živahno primerja Abrahamu, Mozesu, Samuelu in Eliju.1' Sv. Bazilij svetnike (mucencc) rad primerja pravičnim SZ, n. pr, sv. Gordija « PG 36, 29; 49; 192; 234—22«. _ Proti Jnlianu Odpadniku omenja iucteie SZ, Enoha, Abrahama, Elija. Joiela. Mozesa, Jozueta. PG 35, 545. R PG 35. 860.—861, i" PG 35, 1013, "> PG 46, 789—792 irf 808—813. 24 primerja Mozesu in Jožefu, sv. Mamanta pa Abelu, Mozesu, Jakobu in Davidu.su Sv. Janez Zlato ust ima razmeroma malo panegiričnih govorov o svetnikih; se je pač skoraj izčrpal v mnogih evangeljskih in drugih homilijah in v govorih v čast sv, Pavlu. Tudi v njegovih pohvalnih govorih srečujemo primere z Abrahamom, Jakobom, Elijem i, dr,| n. pr, v govoru o sv, devicah mučenkah Berniki in Pfosdoki" A zdi, da je iimerje-nejši nego že omenjeni trije veliki Kapadočani, pri kalerih se včasih opaža, da gredo v ognjevitem primerjanju predaleč. Razume se, da tudi zapadni cerkveni očetje in pisatelji svetniških legend niso mogli prezreti svetopisemskih vzorcev, zlasti Pavlovega pisma Hebrejcem 11, 4—33. A zdi se, da so na zapadu obSirno primerjanje s SZ smatrali za orientalsko svoj-stvenost, To bi mogli sklepati iz govora, ki ga Eilamo v rimskem brevirju 7, novembra. Tam se govor prepisuje sv. Janezu Zlatn-ustu, a je brez dvoma nepristen, Vprav zaradi orientalsko živahnega navajanja zgledov iz SZ so morebiti ta govor predstavljali kot delo orientalskega očeta. A govor je zapadnega izvora.ST Primerjanje krščanskih svetnikov s pravičnimi SZ se je na vzhodu bolj gojilo ne samo zaradi večje govorniške živahnosti,, ki dobiva v tem primerjanju mnogo pobude in gradiva, marveč tudi zaradi vzhodne konservativnosti, V prvih krščanskih stoletjih so se iz mnogih razlogov na stari zakon mnogo bolj ozirali nego v poznejših stoletjih. Starokrščanski apologeti so se morali boriti proti očitku, da je krščanstvo novotarija brez tradicij; zato so apologeti dokazovali, da je krščanstvo nadaljevanje religije starega zakona. V zgodnji mladi krščanski zgodovini še ni bilo dovolj konkretnih in živahno predstavljenih zgledov kreposti. Zato so tem bolj črpali iz SZ, Kolikor večja je krščanska zgodovina in kolikor bolj se množi števila krščanskih vzornikov, tnliko manj segajo krščanski govorniki po zgledih SZ. Vzhod je zaradi konservativnosti dalj časa obilno porabljal zglede SZ. A tudi na vzhodu je to porabljanje pojemalo. 111 PG 31, -492; ,593—597. » PG 50, 631 L. dr. u Govor se nahaja samo v latinskem ¡ezikn v hinrilinrijii Pavla Uiukn-na, 0 apokTifnih govorih rimskega brc viri a je pisal Dom Germain Mo r i n O. S. B„ Élude*, Textes, Découverts. Maredsous et Paris 1913. O tem govora piše na tir, 362 in misli (v 2. opazki), da je deln Arnobija mlajšega [v 5. stoletju). Te opozoritve in podatke mi je poslal P, C lir y s osi u m il S B a u r O. S. Ë. Za dragoccnc podatke su mu na tem meslu iskreno zahvaljujem. 25 ZdL se, da je vprav v dobi sv. Gregorija Nacianškega doseglo višek. Ciril-Melodove biblične zgodbe bi torej bile kot sestavni tlel Metodovega življenjepisa nekako arhaistične; arhaistično bi bilo namreč izključno primerjanje sv. Metoda s pravičnimi SZ. Seznam koncilov namreč ne daje podlage za konkretno govorniško primerjanje. Ta arhaističnost, ako smemo o nji govoriti, pa je nujna posledica Cirilove zveze s sv, Gregorijem Nacianškim. Z druge strani pa je ta arhaističnost slučajna in navidezna, ker staroslovenske biblične zgodbe prvotno niso bile sestavljene za uvod M,, marveč za verski pouk Ciril-Metod-ovih učencev in ljudi,,J Ko smo starosluvenske biblične zgodbe in govorniško pri merjanje svetnikov s pravičnimi SZ postavili v zgodovinski okvir, je sorodnost s sv, Gregorijem Nacianškim še bolj jasna in razumljiva. Pisatelju Ž. M, nj moglo biti neznano, da so Cirilove zgodbe v dogmaticnem uvodu, v izboru in oblikovanju biblične tvarine sorodne z Gregorijevimi govori. Saj je v dveh velikih Gregori-jevih panegiričnih govorih srečaval vse iste junake kakor v bibličnih zgodbah. Ta dva velika govorniška in hagiografska vzorca sla ga tudi mogla nagibati in podpirati, da je razmeroma obširne biblične zgodbe sprejel v žitje, clasi jc moral čutiti stilistične težave. Nudila sta mu namreč dovolj nabožnih misli in govorniških prehodov, nujno potrebnih ne samo za zvezo bibličnih zgodb z žitjem, marveč tudi za nabožni značaj Metodovega življenjepisa. Med bibličnimi zgodbami in med zveznimi stavki, dostavno povzetimi iz dveh Gregorijevih govorov, je torej nekaka vzajemna zveza. Sv. Gregorjj Nacianški vprav v obeh velikih panegiričnih govorih najbolj sistematično navaja velike može SZ, da z njimi primerja slavljenca, Govor v čast sv, Atanaziju je več kakor polovico krajši od pohvalnega govora sv, Baziliju. Temu primerno je tudi naštevanje junakov SZ jako kratko. Od Henoha do Elizeja omenja samo imena. Enosa, Joba in Jožefa niti ne imenuje. Samo pri Janezu Krstntku se nekoliko ustavi in do-deva še splošno omenjanje Kristusovih učencev, načelnikov in -V* Dvornik, str, 309 (glej opazko 25) i, dr, se ¡ako motijo, ko primerjanje sv. Metoda s pravičnimi SZ razglašajo 7a dokaj bizantinskih vplivov na žilje. 26 duhovnih voditeljev ljudstva in mučencev brez imen." Zalo je primerjanje slavij en ca samo splošno, suniarično, Nasprotno pa v nenavadno obširnem panegiriku v spomin sv, Baziliju navaja slavne može SZ obširneje, pri vsakem omenja njegove značilne odlike in slavna dejanja, ki morejo dati kaj tvarine za primerjanje s slavljencem. To je sploh značilno mesto v spisih velikega Bogoslovca, ker tukaj najbolj sistematično govori o biblični zgodovini. Tukaj srečujemo tudi nekoliko podobnosti s Cirilovimi bibličnimi zgodbami, kakor sem že zgoraj (v pojasnilih k zgodbam) omenil. Omenjeni so vsi isti pravični SZ kakor v t. M. od Enosa do Janeza Krslnika. Poleg teh so omenjeni Adam [ki je v M. omenjen samo v splošno in brez imena v dogmaličnem uvodu pred zgodbami), Aron, in mimo* grede brez imen 5e trije mladeniči v ognjeni peči, Jona. Danici in sedem Makabejskih mučencev. Iz novega zakona so podroh-neje predstavljeni Peter, Pave! in Štefan. Z vsakim bibličnim junakom posebej kar zapored primerja sv, Bazilija. S tem je pregled biblične zgodovine tako raztegnil, da ima že sam obseg enega govora." V obeh govorih je biblična zgodovina govorniško organsko vpletena in predelana. V uvodu krajšega govora slavi sv. Ata-nazija kot vzor vseh kreposti in življenja po božji volji, vzor življenja z Bogom. Samo malo takih božjih mož je bilo v njegovi dobi, samo malo jih je bilo v davnosti, zakonodajalcev, vojskovodij, svečenikov i. dr. Za tem našteva pravične SZ in njih pregled končuje s krščanskimi mučenci. Potem doslovnn nadaljuje:"1 Z enimi izmed teh se je Atanazij kosal [jih dosegel), za drugimi je malo zaostajal, nekatere pa je celo prekosil.,. [našleva kreposti) ene je v mnogem, druge v vsem posnemal ... in kreposti vseh v eni podobi izrazil . .. mogočne v besedi je z dejanjem, delavne pa z besedo prekosil«. Ko je še omenil njegovo vzgojo in njegove kreposti, završuje: Vse vsem bivaje, da bi vse^ pridobil (1 Kor 9, 22).i7 Ta stavek namenoma navajam v danes nenavadni deležniški konstrukciji, da je /.veza z ?,. M toliko očitnejša, •* PG 35, 1035. " PG 36, 592—597. M PG 35, 1085, =■ PG 35, 1093, 27 Primerjajmo tu Gregorijevo aplikacijo pregleda SZ z L. M. Presenetljiva podobnost. Navedeni stavki so soraj doslovn« sprejeti v Ž. M. kot govorniška zveza in stilistični prehod med bibličnimi zgodbami in življenjepisom. Srečamo jih v prvi polovici poglavja. Poglejmo! »Po vseh teh pa je usmiljeni Bog, ki hoče, da bi bil vsak človek zveličan in da bi k spoznanju resnice prišel, v naši dobi Zaradi našega naroda, za katerega ni nihče nikoli poskrbel, k dobremu delovanju spodbudil našega učitelja blaženega Melodija, čigar vse kreposti in podvige se ne sramujemo posamič primerjali tem krepostnim možem.« Do tu (razen zadnjega odvisnega stavka) srečujemo podobne misli kaknr v j?, K, l. Neposredno za tem slede stavki; «Tem je bil namreč enak [raven), od drugih pa malo manjši, od drugih pa celn večji, zgovorne z dejanjem prekosi vsi, a dejavne z besedo. Vse je namreč posnemal (se upodobil) in podobo vseh na sebi razodeval... (našteva kreposti) . . . vse vsem bivaje, da bi vse pridobil.« Ti stavki so doslovno posneti po sv. Gregoriju, z neznatnimi pre-memhami v izrazih in v razvrstitvi. Prva polovica prvega navedenega stavka iz sv. Gregorija se z malo premembo ponavlja ludi na koncu primerjanja sv. Bazilija s pravičnimi SZ in s svetniki NZ. Vse drugo pa se nahaja samo v panegirikti v čast sv. Atanaziju. Od tam si je torej pisatelj M, izposodil govorniški prehod, ki mu je bil nujno potreben, da zamaši veliko vrzel in zmanjša neskladnost, Za primerjanje je posebno značilen citat iz prvega Pavlovega lista Korinčanom. Apostol Pavel v več stavkih pripoveduje, da se je odrekel ■svoje neodvisnosti in se vsem uslužil, da bi jih kar največ pridobil. Nazadnje pa: »Vsem sem postal vse, da bi jih vsekako nekaj rešil* (1 Kor, 9, 19—22). Ta stavek navaja sv. Gregorij v obeh panegirikih. V prvem ga navaja v isti zvezi kakor ?,. K. 2, V drugem pa s pogledom na razne stanove poslušalcev, ki so prišli k njegovemu govoru, počastit spomin sv. Bazilija, V tej zvezi ga je pisatelj 2, M. posnel, ko v poslednjem poglavju opisuje pogreb sv. Metoda. Sv. Gregorij pravi, da so prišli počastit spomin sv. Bazilija » v s i bivšega vse vsem, da bi vse pridobil.«111 Podobno piše 2. M. 17, da so ob pogrebu obžalovali dobrega w PG 36, 597. " PG 3f>, hOi 28 pastirja vsi sloji in vsi ljudje ter končuje doslovno: »vsi bivšega vse vsem, da bi vse pridobil,« Obakrat je doslovno sprejeta Gregorijeva prememba in aplikacija Pavlovega sLavka. ?.. K, in Z. K. na drugih mestih navadno doslovno citira po sv. pismu. Tuk aj pa iz govorniških in stilističnih razlogov citira ne po sv. pismu, marveč po sv. Gregoriju, posnema premembo besedila,, deležniško konstrukcijo in v drugem slučaju celo zvezo s pomočjo-besedice vsi. S tem je kakor s prstom in z jasno lučjo pokazal, kam naj gremo iskat vire in vznrce 2, M. in Ciril-Metodove teologije. Drugi doslovno iz sv, Gregonja posneti stavki so zanimivi za oceno govorniške oblike staroslovenskega pisatelja. Prt sv. Gregoriju spadajo oni splošni stavki neprisiljeno in organsko v celoto, ker kreposti velikih mož SZ samo splošno omenja in može samo po imenih našteva. V Ž. M. pa je prehod še vedno trd, ker so kreposti onih mož v bibličnem pregledu čudovito živo in plastično naslikane brez ozira na kakršnokoli primerjanje. Po primerjanju obeh velikih Gregorijevih govorov bi bil pisatelj 2. M. lahko uvidel, kako mora pregled biblične zgO' dovine predelati, da bo mogel organsko vplesti omenjene stavke. Ali bi moral pregled približno tako skrajšati in posplošiti, kakor je v prvem Gregorijevem govoru, ali pa primerjanje tako konkretno izvesti, kakor je v drugem govoru. V vsakem slučaju bi moral svoje biblične zgodbe bistveno spremeniti. V prvem slučaju hi bil nabožni uvod prekratek, v drugem pa bi samo primerjanje doseglo obseg vsega sedanjega žitja, a vrhu tega bi v vsakem slučaju moral razdreti vzorno izklesano obliko bibličnih zgodb ter končno zavreči dragoceni biser iz Ciril-Metodove zakladnice. Očividno je hotel ta biser rešiti. Zato je moral s toliko težavo in s tolikim izposojanjem graditi stilistično zvezo uvoda z žitjem. Tudi na drugih mestih Ž. M. srečamo stavke in misli, izposojena iz govorov sv, Gregonja Nacianikega, Ž. M, 3. pripoveduje, da je Metod zato odšel na Olimp, kjer sveti očetje žive, ker dragocene (častitljive) duše ni hotel vznemirjati £ minljivimi stvarmi. Gregorij pa hvali sv. Atanazija, da se je vadil v božjih znanostih, ker plemenite in častitljive duše ni hotel zaposlovati z ničevnimi stvarmi (ovdi yaq i)viax^o vb ipv%Tjg Eii/fffg mi g>Mn/iov Iv roig ¿laratoig Aa%oXij$i}vM).m' " PG 35, 1088 29 2ivo izražena misel in Častltlfiva duša je posneta po Grego-rijevem govoru. Na Cirilovem grobu v Rimu je napisano: »Dobri boj sem bojeval, tek dokončal, vero ohranil. Zdaj mi je prihranjena krona pravice, katero mi bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik (2 Tim, 4, 7—8), — Bog, dobrotni odrešemk in vladar ljudi, ushši naše molitve, da bi se Ciril po tvojem usmiljenju veselil v družbi tvojih svetnikov,,, Čitatelj reci: Bog daj Cirilu grešniku večni pokoj. Amen.« Ta napis izraža Cirilove misli; morebiti si ga je sam sestavil. Ni pa mogoče, da bi bil napis vklesan brez vednosti in sodelovanja sv. Metoda. A tudi Metod je po viharnem življenju »tek dokončal, vero ohranil in pričakoval pravične krone-1 (¡¡, M. 17). Ko se je svitalo k tretjemu dnevu, odkar je smrtno obnemogel, je rekel; *V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo.« (Lk 23, 46) In na rokah učencev-svečenikov je v Gospodu zaspal 6. aprila v tretji indikciji leta 6393 od stvarjenja sveta (885 po Kr.).*01 Tako pripoveduje Ž. M, Podobno pripoveduje sv. Greg o rt j Nocia^ški o sv, Baziliju, da je tek dokončal, vero ohranil in da se je približal čas krone ter da je umrl 2 besedami: V tvoje roke izročim svojo dušo,82 To so sicer občne krščanske misli vseh časov, A ker je že dovolj dokazano, da so sv, Ciril in Metod in njuni učenci s posebno ljubeznijo proučevati spise velikega Bogoslovca iz Nacianca, smemo Šc lo omenili, Ž. M. 17 v svečanem slogu pripoveduje, da se je umrli blaženi Metod pridružil svojim očetom in patrijarhom in prerokom i apostolom, učiteljem, muČencem. Doslovno istotako se je po Gregorijevih besedah sv. Atanazij pridružil isti nebeški družbi: JCrtt nnouttd&ttti rolc, jtatiuiatr avzov, aavQidft%aig y.al ¿tQOrùg, zo&tdtioyi dob ru i protlonik is t trti. On jc vzdignil srce sovražniku moravskega kralja proti sv. Metodu [Z, M. 9). To je pristni fuaixaXAog Aaififùv, ki je po mnenju nekaterih'17 trden dokaz za bizantinsko orientacijo M, in Ciril-Metodove teologije, Todu lega strašnega vraga smo že srečali v Àgathangelovem Žitju armenskega sv. Gregorija, a ne samo po imenu in splošnem duhu, marveč v vsej značilni svoj-stvcnosli. Kakor se je predrznil srce nemškega kralja dražiti proti sv, Meiodu, tako je tudi pokvarjeno srce armenskega kralja nahujskal k preganjanju proti cerkvam: ô jMQ<ïx PG 35, 112ft. M PG J5. 1193 " Glej opazka 25. "" Acla Sa nt torti m 43, lir. 343, 31 Stari vrag vsem« dobremu se je še skrival v na videz močnem stolpu dokazovanja za bizantinskega duha teologije in dela Sv. Cirila in Metoda ter Ž. M. Luč iz Ciril-Melodovih zgodb ga je za vselej pregnala iz te nlrdbe. Vprašanje je končno razčiščeno in odločeno. Zaključek. Z razglednika Ciril - Metodove biblične zgodovine smo uspešno pogledali v sestav in vire staroslovenskega žitja slovanskega apostola sv. Metoda, ki je umrl pred 1050 leti. Brez dvoma bi mogli v tej smeri odkrili še važne sledove ne samo v Z. M.r marveč tudi v Ž. K., pnlnem Cirilove teologije, poboinosti in gorečnosti. A to si moramo prihraniti za poznejše razprave. Smer je nepremakljivo trdno pokazana, pot je utrta. V mnogih razpravah sem ponavljal, da sla 2. K. in Z. M, bogoslovno verodostojni in da so zlasti v uvodu 7., M, vsaj deloma doslovno ohranjeni odlomki Cirilove ali Ciril-Metodove teologije. Značilne črte te teologije so: 1. Velika samostojnost, ki je vidno izražena v slovanski liturgiji, a skrita tudi v kratkih odlomkih, ohranjenih v staroslovenskih žitjih in v starosloven skih sholijih, 2. Ohranjevanje čistih vzhodnih tradicij, kakor se opažajo v izvenbizanlinski vzhodni teologiji in deloma v vzhodnem in bizantinskem meniškem bogoslovju, 3, S tem je v zvezi neki arhaizem, ker je bizantinska teologija v 9, stoletju že izpodrivala čiste vzhodne tradicije. Bizantinsko pokoljenje slovanskih apostolov se razodeva v bizantinskem patriotizmu, ki sta ga znala samostojno spajati s krščanskim univerzalizmom in z vesoljnim krščanskim edinstvom iz dobe pred razkolom. Vfe to je v luči Ciril Metodove biblične zgodovine dobro podprto. Biblična zgodovina je z dogmalično-bibličnim uvodom sklenjena v organsko celoto. Po epičnem ritmu epizode o zmagovitem Abrahamu s 318 hlapci pa je tudi seznani cerkvenih zborov vnanje tako spojen z zgodbami, da je Ciril-Melodov izvor tudi za La odlomek trdno dokazan, tem bolj, ker sta bila samo sv. brata sposobna za tako izvirno spajanje bizantinskega patriotizma in vesoljnega edinstva, kakor je vklesano v oni seznam. V luči staroslovenske biblične zgodovine je dokazano, da so v 1. poglavju Ž. M. ohranjeni pristni odlomki Ciril-Metodove teologije in niso delo Metodovega /ivljenjepisca. Prvo poglavje Metodovega žitja razodeva velikega samostojnega teologa, ki suvereno obvladuje teologijo in sv, pismo, a luje vplive prekvasa 32 z duhom svoje osebnosti, si jih organsko asimilira in zliva v organsko celoto. Nasprotno pa je ostalo Z, M. delo učenca, ki je zajemal iz bogate Ciril-Metodove zapuščine in biblioteke. Ril je tako izobražen, da je govore velikega Bogoslovca čital v izvir niku, a v primeri s Cirilom in je hil okoren začetnik; izposojene stavke je večkrat dnslovn» prevajal, da je spajai heterogene sestavne dele in si pomagal preko vrzeli in robov. S tem pa je odprl tem jasnejši pogled v vire Ciril-Metodove teologije in v biblioteko naših sv. apostolov. Proti temu se je še zadnja leta odločno borila tradicionalna ruska slavistika in bizantinolugija, ki je predstavljala sv. brata kot Bizantinca ne samo po patriotizmu marveč tudi po teologiji. S tem se je vztrajno zastirala pot k pravilni rešitvi. V to smer sta skrajnje kritični E. E. G o 1 u b i n s k i j in trezni A, Voronov zasekala veliko vrzel, a ostala sta preveč osamljena. V zadnjih letih sta tradicionalno rusko smer odločno branila dva velikana ruske znanosti, veliki bizantmolog F. Uspenskij in veliki slavist P. Lavrov1". Dokazovala sta, da sta sv, slovanska apostola po svojem apostolskem delu, po slovanski liturgiji in teologiji predslavitelja tedanjega Bizanca, Najbolj goreče pa to smer brani češki bizantinolog F r. Dvornik, prolesor cerkvene zgodovine na katoliški češki bogoslovni fakulteti v Pragi, Odločno pobija razlikovanje med bizantinsko ler izvenbizantinsko in meniško vzhodno teologijo. Zaradi ogromnega znanstvenega aparata in mnogih dobrih strani je dosegel veliko priznanja; s pomočjo doseženega priznanja je povzročil mnogo zmešnjav, ki so ovirale pravilno reševanje teh vprašanj. Postavil je neverjetno hipotezo, da ima uvod 1. M, namen, dati žitju bizantinski okvir in bizantinski pečal. Ta hipoteza naj bi bila preizkusni kamen hizantinološkega strokov-Jljaitva. Ovire za pravilno reševanje so se kopičile z velikim aparatom in z močno samosvesljo, V luči Ciril-Metodove biblične zgodovine so te ovire končno premagane. Pot k pravilnemu in uspešnemu reševanju je odprta. Zato ta biser krščanske književnosti zasluži spoštljivo pozornost ne samo praktičnih dušnih pastirjev in katehetov, ne samo bi-blicislov*in teologov, marveč tudi slavistov, bizanlinologov in historikov. «"P, Lavrov, Kirilo to Metodi; (Kiiv 1928), *tr. 4—S i, dr. — Isto ponavlja na 1, uvodni slr.mi knjige: Materialy po islorii voznikovenija drevncjicj sinvjanskoj pis^menosli. Leningrad 193l>. 33 KRISTUS V LITURGIČNIH MOLITVAH. (Christus in orationibus liturgicis.) Dr. F. Uieniinili, Expommttir, quae cl, J. A. Jungmann docle scripsil, quomodo or,ilíones litúrgica« Christum Jcsum demonstrent m edin I o rem inter Patrem el lideles. Addunlur exempla orationum et liturgia by/anlina - s lávica, praescrtim L'*«npta doxologine. Tempore procedente ¡dea Chrisli mcdiatoris in litur-gicis inprlmi-s eccksiae orientals oratinnibus quod a mm od o obseurata est. Unci est, ut sentit cL Jungmann. si non iiniea. tamen praecipua causa iliius litnoris et metuí, quem SS, Eucharistin facit [i de lib us Qiuid hanc senlentiam spec tat, affemntur in exposition« aliae, ut videtur, non leves rallones inpri-mis psychologicae, quibus declaratur timor illc, quem sicut priorihus sne-eulis ita el hoc tempore íidclium nnunís inicií SS. F'.ucharistia. V zgodovini liturgije je posebe zajemljivo in poučno, kar nam stari spomeniki pripovedujejo o liturgični molitvi. Poučno in zajemljivo je to poglavje zlasti za našo dobo, ko se iznova bolj in bolj med nami probuja in razživlja misel za lilurgijo. Jezuit Jožef Andrej Jmlgmann je napisal knjigo, ki nam je v njej pokazal zgodovinski razvoj liturgične molitve v vzhodni in aapadni Cerkvi ter zvezo med molitvijo in verskimi resnicami v raznih dobah. V središču krščanske vere je Jezus Kristus. V njem se druži božja in človeška narava. Kako naj se to zedinjenje dvoje narave v eni osebi iimeje, o tem so bili v zgodovini Cerkve hudi boji. Naravno je, da so ti boji za resnico odmevali tudi v litur-giji, posebe v liturgičnih molitvah. Poskusil sem iz znanstvene knjige zajeti poglavitne misli in jih v lehko umljivi obliki razporediti v tem poročilu; tu in tam sem kaj dodal v pojasnilo; zglede sem sprejel pred vsem iz bizantinske liturgije, ki jo rabijo tudi Slovani s katoliško Cerkvijo zedinjeni in od katoliške Cerkve ločeni1. 1. Kako naj molimo, nas Jezus sam uči v Očenasu. V tej najlepši vseh molitev se obračamo do Očeta. Očeta v nebesih častimo, Očeta prosimo, Jezus pa hoče biti srednik med Očetom 1 J. A. J u n g m a n n S. J., Die Stellung Christi im liturgischen Gebet, Münster i. Vf. 1925 Liturgiegtsch. Forschungen, H, 7—8. Poleg te knjige gl. J. I.ebret on S, J., La priuTt dans l'tglisc primitive: Rech ur ches de science religieuse, H (París 1924) 5—32, 97-133¡ oceno Jungm^nnove knjige: 0. Casel v .Jahrbuch f. Liturgie Wissenschaft, 7 [1921) 177— IS4; J, L e -bretoo v Kccherchos de science religieusE, 16 (í926) 370—373. Gräki teksti bizantinske liturgijc ločenih kristjanov so posneti po F, P, Brighl-in a n , Liturgies eastern and western, vol, 1, Oxford 1H%; griki teksti s katoliško Cerkvijo zedinjenih kristjanov po Eu^old-fniv t¿ ^i-fa (Koniae 1873). IlafdIfiVflL Vututil 3 34 in nami. Zato naj molimo v njegovem imenu (Jo 15, 16; 16, 23. 24. 26), Tako so tudi apustuli učili moliti prve vernike. Sv. Pavel je pisal Efežanom [5, 20): ^Zahvaljujte vedno za vse Boga Očeta v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa.« Tudi sam je tako molih »Najprej hvalim svojega Boga po Jezusu Kristusu za vas vse« {Rom 1, 8), Ob koncu pisma v Rim ¡16, 27) pa pravi: »Bogu edinemu modremu, po Jezusu Kristusu, njemu slava na vekov veke.« Sv, Peter opominja vernike, naj rahijo božje dari lako, *da se bo v vsem slavil Bog po Jezusu Kristusu* jI Pelr 4, 11). Ti izreki sv. pisma — in mogli bi navesti še druge — nam pričajo, da so prvi kristjani molili k Bogu po sredniku Kristusu. Vprav tako govori najstarejši liturgični spomeniki, ki so se nam ohranili. Kristus je naš veliki duhovnik, srednik, besednik pri. Očetu. Papež Klemen (88- 97?) je pisal Knrin-čanom: »To je pot, ki smo na njej našli zveličanje, Jezusa Kristusa, velikega duhovnika naših darov, besednika in pomočnika naše slabosti,-: Proti koncu moli za zadeve sv. Cerkve, za mir, slogo, zdravje vseh, in sklepa z doksologijo: »Tebe, ki nam sam moreš deliti te in še večje dobrote, slavimo po velikem duhovniku in besedniku naših duš, Jezusu Kristusu, ki ti (je) po njem čast in slava zdaj in od roda do roda in na veke vekov.«3 V D i d a c h e , spisu s konca prvega ali iz početka drugega stoletja, so molitve, ki jih po pravici štejejo za evharistične\ V teh molitvah so se kristjani one prve dobe po Kristusu obračali do Boga, ki je »naš Oče«, »sveti Oče«, pa tudi »vsemogočni Gospod«. Zahvaljevali so se mu za dobrote, ki jim jih je priklonil po Kristusu; ^Hvalimo te, naš Oče, za življenje in spoznanje, ki si nam ga oznanil po Jezusu, svojem služabniku. Tebi slava na veke.« Sv. Justin (f okoli leta 165) nam pripoveduje o obredu evharistične daritve: Prinesli so kruha in posodo z vodo in vinom. Predstojnik sprejme oboje in pošilja kvišku k Očetu ve-soljstva hvalo in slavo po imenu Sina in Sv, DuhaV V lateranskem mu«eju v Rimu je znana soha sv. Hipu-lita (f 235). Na sohi so označeni Hipolilovi spisi, med njimi tudi AnoaTokinii tta(?ddaot$. Za ta spis, ki so zanj mislili, da se 1 5. Clemens, epist. ad Cor„ e. 16, 1; c. 61, 3 (Funk, 1'alres apost-. P, 144, 190), :l Didache. cc, 9, 10 [Funk, Patres apost. P, 2—24). ' S. Justin,. Apolo^. 1< t- 65, 3: isto formulo ponavlja v 67 pogl: "Stvarnika visoljetva hvalimo po njegovem Sinu Jezusu Kristuiu in po Sv. Duhu.« 35 je izgubil, so v naši dobi dognali, da se nam je ohrani] v tako imenovanih konstitucijah egiptovske cerkvc v etiopskem, nekaj tudi v koptovskem in arabskem prevodu. Odkrili so ludi odlomke latinskega prevoda, ki je posnet po grškem besedilu; sodijo, da je prevod še iz dobe sv. Ambrozija*, Hipolitovo »apostolsko izročilo« je zbirka liturgičnih for-mtilarjev; obsega mašni kánon ali anaforo in šest raznih molitev; molitev za posvečevanje škofa, za posvečevanje mašnika, za posvečevanje diakona, molitev pri sv. krstu, molitev ob prižiganju svetiljk pri večerni agapi in molitev za blagoslov sadežev. V anafori in vseh molitvah se škof ali mašnik obrača do Boga, Očeta, ki ga hvali in slavi po sredniku Jezusu Kristusu. Za zgled denimn sem molitev za posvete vanje muSnikov v starem latinskem prevodu: Dcu* el Pater Domini nostri Jesu Christi, réspice super servum tmitu isluin et in par tire spinlum £ratiac el cousilii praesby tcrii, ut adiui'et et gubemet plebein liiam in curdc mundo, sicut respcxisti super populism election is tuae ut praecupisti Mbvei, ut elegercl praeshy teros, quo» rep I est i de špiritu tuo, quod tu domisli fámulo tuo¡ et nunc, Domine, prae&ta indelkienter eOnserväri in nobis spirilum graliae luae el di^nus effiee, ut credenles lihi ministremos in s imp lic i Late cordis, laudantes le per p nerum tun m Christum Jesu 01, per quem tibi gloria et virtus, Patri et Filio cum Špiritu Sánete, in s&ncta ecclesia et nunc uL in sauculn saeculorum. Amen," Sklepna doksologija se ponavlja ?. istimi besedami ie v štirih drugih molitvah in Ludi v anafori. Blagoslov sadežev se končava s krajšo dokso-logijo: per puerum Luum Jcsum Christum, Dominum nostrum, per quem tibi gloria. To je pač bila prvotna formula, kakor jo je sporočil sv. Uipolit. V polnejši dobi, morda proti kontu 4, stol., so formulo razširili in dodali: Patri et t iliu cum Špiritu Sánelo ele.7 1 Prvi je opozoril na lo dejstvo E, Schwartz v razpravi: Uber die pscudoapostolischcu Kirchenordnun^cn [Schriften der wissenschaftlichen Gesellschaft in Sira [Iburg, 6) Slraßburg t9IO. — Nezavisno od SchwartzEi in bolj nadrobno je tu slvar dokazal K. 11. Connolly, The so-called Egyptian Church Urder, Cambridge 1916. — Odlomke latinskega prevoda je priobčil E. Hauler pod naslovom: DidasCaliac Apostolorum fragmenLa VerOnensia latina; acCcdunt canonum qui dicuntur ApOstolorUm et Aegyptio-runi reliquae, Lipsiae 1900. " Hauler, 100; eil, Jutigmann, S, 7 Gl, J. I, e b r e t o n S, J, v kritiki J ungniannuve knjige: Rechercbes de sc. relig., 16 (1926) 372. Lebrcton odklanja Jliflgmannovo misil, da bi bil žc Sv. Hipolil formuliral ali vsaj zapisal doksolúgiju: per quem tibi gloria el virtus, P a I r i et Filio cum Špiritu Sánelo. Jungmann tudi sodi, da se molile v obrača na Boga v Ireli osebah, ne na Očela Jezusa Kristusa; zalo tibi- ob koncu doksologij« pomeni Iroedincga Boga, v molitvi sami da je z imenovanjem treh božjih oseb (Patri et íilio cum Špiritu Sánelo) razložen pomen zaimka tibi'. Lebratón temu Ugovarja. 3' 36 Na Hipolilovem »apostolskem izročilu;:, ki se nam kaže v kansfitucijah egiptovske cerkve, se snuje osma knjiga apostolskih konstitucij, Apostolske konstitucije Constitutiones Aposto-lorum, ki se nanje v zgodovini lilurgije tako pogosto sklicujemo kot najbolj zgovorno pričo stare dobe, so posnetek raznih spist>v\ Za avtorja ne vemr>; bU je doma v Siriji, pisal je grško proti koncu 4, stol. in celotno delo razdelil na osem knjig. Prvih šest knjig je posnel po sirski »apostolski didaskaliji*, Didascalia Apostolorum, po spisu iz druge polovice 3, stoletja. V sedmi knjigi jc zbral razne molitve bolj ali manj liturgičnega značaja; med njimi so tudi molitve iz Didache. Osnova osmi knjigi je, kakor smo rekli, Hipolitovo apostolsko izročilo*. Kompilator pa je Hipolitove molitve močno predelal in razširil. Deset poglavij (6—15) obsega lormular sv. maše, tako zvano liturgijo sv. Klemena. Zdi pa se, da je avtor hotel ustvariti nekak vzoren funliuiar, ki za prakso ni bil po-raben, To treba reči zlasti za prefacijo, za evharistično niolilev, ki je tako dolga, da mašnik take, kakršna je, pač ni molil, V vseh molitvah se mašnik obrača do Boga, ki nam po Kristusu sred-niku deli vse dobrote. Ko diakon pozivlje vernike k molitvi, jim kliče: »Prosimo Boga po njegovem Kristusu« (Vili, 10, 2). Molimo goreče in priporočimo sebe in drug drugega živemu Bogu po njegovem Kristusiic (10, 22), »Zopet in zopet prosimo Boga po njegovem Kristusu: za dar, ki smo ga prinesli Gospod", našemu Bogu, prosimo, da ga bo dobri Bog sprejel na nebeški oltar po posredovanju svojega Kristusa*: (13, 3). Vprav tisti notranji ustroj, kakor pri molitvah v Didache, v Hipolit-ovem izročilu ter v apostolskih konstitucijah, se kaže tudi v molitvah stare egiptovske liturgije, v Serapiono-vem evhologiju". Serapicm [j- 362), vrstnik in prijatelj sv. Atanazija, je bil škof v mestu Thmuisu v Spodnjem Egiptu, Molitev V evhologiju ni sam sestavil, ampak jih je le predelal in pomnožil; v prvotni -obliki so torej te molitve še iz dobe pred Serapionom. Edini kodik \\z 11. stol.) hranijo v Agiji l.avrj, samostanu na gori Athosu. Priobčil ga je prvič Dimitrijevskij v publikaciji kievske cerkvene akademije leLa 1894. V Serapionovem evhologiju je nabranih 30 molitev, nekaj masnih, nekaj zakramentalnih in blagosluvnih, Vse so umerjene * Pidatcalia ti con s ti lit t toneš Apostolorum, ed. Fr, Funk, i, Pader-boni a e 190 S. - Didasc. et «wist. Apost,, ed, Funk, H 158—195. 37 na Boga, na Očeta edinorojenega (Sinu). Očeta prosimo pomoči in blagoslova; a prosimo ga po sredniku Kristusu Očeta hvalimo in slavimo; a slavimo in hvalimo ga po Kristusu- Vse molitve se končavajo nekako z isto doksologijo: po tvojem edinorojenem Jezusu Kristusu, ki ti (je) po njem slava in moč v Sv. Duhu, sedaj in na vse veke vekov. Amen, Najstarejši krščanski spomeniki nam torej pričajo, da so v prvih stoletjih v liturgiji molili k Bogu, Očelu, v Kristusu in po Kristusu sredniku V vernikih one prve dobe je bila živa zavest, da so po sv, krstu utelovljeni Kristusu, da so udje Kristusovega telesa. Poveličani Kristus, naš veliki duhovnik, ki se je na križu za nas daroval, živi v nebesih na hožji desnici in prosi za nas (interpellât pro nobls, Rom 8, 34) kot naš zagovornik, besednik in srednik pri Očelu (advocatus apud Patrem, 1 Joan 2, l). Tako so molili prva stoletja v liturgiji. Pa tudi v privatni molilvi. O tem ne moremo dvomili. Vendar pa vemo, da so se v privatnih molitvah že v oni prvt dobi obračali tudi naravnost do Kristusa, Jezus sam je v govoru po zadnji večerji rekel apostolom: »Če me bodete kaj prosili v mojem imenu, bom to spomnil« (Joan 14, 14). Zgled lake molitve nam je dal sv. Stefan, Ko so ga kamenali, je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« ^Gospod ne prištevaj jim tega v greh!« (Act 7, 59 s.). Sv. Pavel sc je zahvaljeval Kristusu Jezusu, da ga je odbral za apostolsko službo (1 Tim 1, 12), Kar nam izpričuje sv. pismo, nam potrjujejo najstarejši cerkveni očetje, V pismih sv. Ignacija, antiohijskega škofa, ni molitvenih formularjev; so pa v teh pismih izražene misli, želje duše, ki se obrača do Očeta in do Jezusa. Sv. Po lik ar p, škof smirenski (t 155 ali 156), končuje svoje opomine do Filip-Ijanuv s prošnjo: »Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa in on sam, večni veliki duhovnik. Bog Jezus Kristus, naj vas utrjuje v veri, . V isti molilvi se lorej sv, Polikarp obrača naravnost do Očeta in do Jezusa Kristusa, Kristusa Boga so klicali v pobožnih vzdihljajjh, v kratkih molitvah zlasti sveti mučenci, V delili sv, mufiencev, aeta martyrum, so se nam ohranile lake molitve: » In nomine lue, Christe -Dei Filius, libéra ser vos iuus.n »Gratins tibi ago. Pro nomine luo, Domine, da s nI teren liani. Libéra nos servos tnos de captivi-lule hitius intcuK, Gralias tibi ago, nee suTlicio tibi ¡jratias ajere.c Domine .lesu OiTÎste, ehristiani sumus, tibi s^rvimus; tu es spes nostra, tu es spes * S, Polykarp,, episl. ad Philipp., e. 12, 2 (Funt, Patres aposl., I1, 310). 38 christlanorum. Deus sanctLwirae, Dcus alvlsttm«, Deus omnipotens, tibi laudes pro nomme tue agimus, iSuhvenl, rogo, Christe, hftbe pietatem, serva animam me.im, custodi špiritu m meum, non cnnfnndar! Rogo, Christe. da sufferentiam! s11 V privatni pobožnosti so torej že v apostolski dobi in tudi pozneje bile običajne molitve h Kristusu. V liturgiji pa so se prva stoletja pri molitvi obračali samo do Boga, do Očeta, po sredniku, velikem duhovniku, Kristusu. Izjeme od tega pravila so se pojavile šele ob koncu 4, stol,, pa ne med evharislično daritvijo, ampak v molitvah pred daritvijo in pri krstu. V apostolskih konstitucijah (VIII, 3—8) beremo, kako je škof molil nad energumetli, preden jih je diakon odslovil, V tej molitvi se škof obrača na Kristusa, spominja, kolikokrat je Kristus razodel svojo moč nad hudobnimi duhovi, in konča: »Rog edinorojeni, Sin velikega Očeta, zapovej hudobnim duhovom in osvobodi stvari tvojih rok . , ., ker tebi je slava, čast in hvala in po tebi tvojemu Očetu v Sv. Duhu na veke, amen.« Tudi pri krščevanju se je po apostolskih konstitucijah (VII, 43. 3) mašnik v posebni molitvi obrnil na Kristusa. Zahvalil je Očeta, da nam je poslal svojega Sina. ki se je učlovečil in nas odrešil; potem pa je molil k edinorojenemu Bogu in ga zahvalil, da je za vse sprejel smrt na križu in podobo svoje smrti nam dal v krstu prerojenja. Drugače v oni dobi ni bilo liturgičnih molitev do Kristusa. Pač pa so že takrat bili vpleteni v obred sv, obhajila kratki vzkliki do Kristusa. Tako že v Didaché (X, 6), Zlasti pa v jeruzalemski in sirski liturgiji. Sv. Ciril Jeruzalemski je učil kate-humene [catech. myst. V, 19): Ko mašnik povabi vernike k sv. obhajilu ter jim zakliče; Sveto svetim U odgovorite: «Eden je svet, eden Gospod, Jezus Kristus.< Vprav isli obred je bil običajen v sirski liturgiji (Const, Apost., VIII, 13. 12—14). Pa ti vzkliki žive vere v pričujočnost Jezusovo v sv. evharistiji niso molitve v pravem pomenu. 2. Dasi je bila molitev h Kristusu v liturgiji prvotno bolj redka, vendar nihče ni dvomil, da se taka molitev ujema s krščansko dogmo. Molitev h Kristusu poteka iz vere, da je Kristus Bog. Za to vero so mučenci umirali. In vprav zato, ker u Aeta ss. Saturn in i, DatLvi et ¡iLurmn plurimorum martyrum in Alrieo: Tli. Ruinart, Acla M art y rum [Ratisbiinac 1859) 416 ss; Fr. Ks. Luk-man, Martyres Christ i (Celje 1934) it. 20 str, 186—199; J. Lebreton, La prière etc.: Recherches des se. reltg., 14 (1924) 124 s. 39 molitev h Kristusu ne nasprotuje verskemu nauku, se je moglo zgodili, da se je v poznejši dobi misel na Kristusa s re d n i k a v liturgičui molitvi zameglila. Zgodilo se je io najprej na vzhodu. Povod temu pojavu je bila Arijeva herezija. Arij je tajil, da je Kristus enega bistva z Očetom; učil je, da je Logos ustvarjen in zato podrejen Očclu, Ker je Očetu podrejen, zato da je molil k Očetu. Še bolj trden dukaz za svojo zmoto pa so misltii učenci Arijevi, da so našli v običajnih for-nuilarjih liturgične molitve. Ustroj molitve se kaže zlasti v končni doksologiji. Za doksologijo se je boj naprej vnel. V vsej vzhodni Cerkvi je bila v 4. stoletju ob sklepu molitve običajna doksologija v obliki, kakršno nam je sporočil Serapion v svojem evhologiju: per unigenitmn tuiim Jesum Christum, per quem tibi gloria et potestas in Sancto Špiritu et nunc et in omnia caecula saeculorum, amen (tînt tov [toroyevo&£ nov 'fajtJOV Xniorot', Ôlr OL' aot t) fiôcu xdi zü XpdiOJ t-r riyiiii nveiifiati y.ni VVI' y.ai f/î voiiç nvumirraç nUavaç ti7>v nltitvutv, ('í/ií/)•).'" Àrijanci so pograbili vprav to formulo in očitali katoličanom, kako vsak dan prinaSajo molitve Očetu po sredniku Kristusu; s tem pa da priznavajo, da je Stn podrejen Očetu, Atanazij, Krizostom, Ciril Aleksandrijski so odgovarjali, da je Kristus kol človek naše zaupanje pri Očetu, nas veliki duhovnik, srednik ter besednik, ki prinaša Očetu naše molitve; kot Bog pa deli obenem z Očetom vse dobrote svojim svetim, Arijanci so bili gluhi za tako razlikovanje in so trdovratno dokazovali svojo zmoto z doksologijo katoliške Cerkve. Huda je bila borba med katoličani in arijanci zlasti v Antiohiji. Cesar Konstantin je bil za vso državo ukazal nicejsko veroizpoved. A mnogi so pravo vero priznavali samo na zunaj, v srcu pa so bili arijanci. Tako je bilo tudi v Antiohiji. Minulo je samo pet let po nicejskem zboru, pa so lleta 330) pregnali najbolj gorečega zagovornika nicejskega simbola, patrijarha Evstatija. Nasledniki Evstatijevi so bili prikriti arijanci. Peščica odločnih katoličanov se je okoli leta 350 začela zbirati okrog dveh visokoizobraženih laikov, asketov Diodorja in Flavijana. Mašniško posvečenje sta prejela šele okoli leta 362. Ponoči so se shajali v svetiščih zunaj mesta in so prepevali psalme. Da bi se izognili krivim očitkom arijancev, je Flavijan uvedel pri molitvi novo doksologijo; Čast Očclu in Sinu in Sv. Duhu, Funk. Didasc. ct consl. Apost., II üs. 40 Te nove formule arijanci niso mogli napak tolmačiti, zato sn se je katoličani hitro poprijeli. Pisali so jo celo na grobne spomenike. V podzemeljskem groblju v antiohijski pokrajini se je ohranil tak spomenik iz leta 368 z napisom: Jöga nazril y.al vl0 Mti äyl(i) avetifiart'*. Za zapadno Cerkev nam priča Janez Cassian, da so v početku 5. stol. v Galiji po vsakem psalmn vsi navzoči glasno zapeli: Gloria Patri et Filio et Spiritui Sancto'\ V Cezareji v Kapadociji se je ob istem času boril z arijanci za katoliški nauk veliki sv. B a z i I i j Et 379). V odgovor k samovoljnemu arijanskemu razlaganju dotedanje doksologije je nekega dne l, 375 začel moliti: <)dc< z (h jtvsvuuti nIj äfl(j>1Kmalu za Bazilijemje uporabil isto formulo tudi sv. G r e g o r i j N a z i a n s k i. Govor, ki ga je imel ok. 1. 380 o Sv. Duhu, je končal: našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ki |je) z njim slava in čast Očetu obenem s Sv. Duhom". Bazibj ni hotel odpraviti stare dokso ogije (itd — : čast Očetu po Sinu v Sv, Duhu), ampak se je z novo formulo samo uprl krivemu tolmačenju arijancev. Rabil pa je vzporedno obojo formulo, eno poleg druge. Tako so delali tudi drugi. Oboja formula se je kmalu spojila v eno: ¿in ni' y,nl /if O'ui\ per quem et cum quo. Sv, Janez K r i z o s t o m je prva leta, ko je kot mašnik pridigoval v Antiohiji (386—390), rabil obojo formulo: prosto f-teiT ov in zloženo did ov xni /u-pV ou. Pozneje je v Antiohiji in tudi kot nadškof v Carigradu (od 1, 39S) slavospev na sv. Trojico uvajal redno z formulo ¡1 oi5. Sv Cirili pa-trijarh aleksaodrijski {412—444), v mnogih pismih ob koncu z raznimi inačicami navaja: &tä ov xai ov rtj) jtttr{>i j/ iQfOv} ali: '//(Oiti mi (puav0-ixoitin 7f}OOV Ji'ntozov. Prosili so Očeta, naj jim nakloni to in to dobroto radi Kristusa; ali: po milosti in človekoljubju Jezusa Kristusa. Jtd se ne rabi več instrumentalno, ampak motivno. Radi Kristusa, ki ga Oče ljubi, Kristus pa nas ljubi, naj bi bil Oče nam milosliv. V tej formuli ni več videza, kakor da je Kristus podrejen Očetu. Tako je sv. Krizostom običajno ob koncu govora prosil blagoslova ljudstvu. Ko je sv. KrizosLom poučil vernike, kako naj se pripravljajo, da bodo vredni božjih darov, konča: - Tako bomo mogli doseči neštete dobrote: prejmemo naj jih po milosti in Človekoljubju našega Gospoda Jezusa Kristusa. ki je z njim Očetu obenem s Sv. Duhom slava, mof, Časi zdaj in vselej in na veke vekov. Amen.«17 Razne oblike doksologije ill prošnje molitve, kakršne je ustvaril odpor proti ariatiizmu, so se v liturgiji vzhodne Cerkvi: ohranile vse pozneje dobe do danes, Najbolj preprosta oblika bizantinske doksologije je ona, v kateri se kaie nespremenjena antiohijska formula: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu tedaj in vedno in na veke vekov, Amen.* Veikrat je ta prvotna oblika nekoliko razširjena; »Tvoja je moč in tvoje je kraljestvo, tvoja sila in slava. Očota in Sina in Svetega Duha. sodaj in vedno in na veke vekov. Amen.« Ali: >Ker si dober in človekoljuben Bog, in tebi pošiljamo slavo, Očitu in Sinu m Svetemu Duhu, sedaj in vselej in na veke vekov, Amen,* Ali: «Tebi pristop v?a slava, čast in poklonjenje: Ofelu in Sinu in Svetemu Duhu sedaj in vedno in na veke vekov. .Amen.* Vprav tako, kakor beremo v Kriz os lom o vih homilijah, tndi sedaj Se v nekaterih primerih v molitvi za pomoč in blagoslov navajajo kol nagih za u«, lisa nje milost in človekoljubji Jezusa Kristusi, )[ Podobno sklepajo prošnjo molitev, ki jo muli jo potem, ko so prenesli darove na oltar.1" V 4, stoletju so začeli prestvarjati doksologijo: v 5, stoletju so segli dalje; misel na Kristusa srednlka so ponekod zastrli tudi v evharistični molitvi, v kanonu. To nam priča Teitamen-tum Domini, spis, ki se snuje na Hipolitovem "apostolskem izročilu-. Avlor spisu je moral biti monofizil, bržkone iz Sirije, Pisal je v drugi polovici 5, stoletja, Hipolitovo izročilo je močno predelal in obenem razširil z novimi formularji. Spis je bi) prvotno sestavljen v grškem jeziku, ohranil pa se nam je samo sirski prevod iz 1. 687. Izdal ga je prvič 1. E. Rahmani, patrijarh zedinjenih Sircev1®. Med stvarmi, ki jih je avtor presne! po Hipolitovem »apostolskem izročilu';, pa v duhu one dobe preoblikoval, nas mora iznenaditi zlasti anamneza. Po Hipolitovi ana-fori je mašnik molil: »Memores igitur mortis et resurrectionis e i u s , offerimus tibi panem et calicem gratias tibi agenles quia nos dignos habuistts adstare coram te et tibi ministrare.« Maš-nik se je torej spominjal smrti in vstajenja Jezusa Kristusa, daroval pa je Očetu. V sirskem »Gospodovem testamentu« pa se mašnik obrača do Kristusa in njemu daruje. Takole govori: >Memores ergo mortis tuae et resurrectionis tuae, offerimus tibi panem et calicem, graiias agentes tibi, qui es solus Deus in saeculum et salvator noster, quia nos dignos effecisti. ut staremus coram te ei tibi sacerdotio fungereniur,*11" To je bila čisto nova misel v tedanji liturgiji: kruh in vino preme-njena v telo in krt Kristusa človeka darujemo Kristusu Bogu. Vprav isti pojav se da zasledovati v tako imenovani liLur-glji sv. Jakoba. Po grškem besedilu iz 5, stoletja se mašnik v anamnezi spominja trpljenja, smrti, vstajenja, vnebohoda Jezusa Kristusa, daruje pa Očetu »strašno in nekrvavo daritev*. Sirski monofizitski tekst iz dobe proti koncu 7. stoletja se v Lucholoa. (1873), Pft- 44, 45, 46, 60, 70. L it U rji} a sv. Janeza Zlatousta. Starostov, besedilo in slov. prevod (Ljubljana 1933) str. 11. 13, 15, 17, 19, 24, 32. " J. E, Rahmani. Testamentum D&m-ini noslri Jesu Christi, Mo-gunti&e 1399 (sirsko In latinsko]. w Oboji tekst cit. Jungmann, 19. 43 anamnezi obrača do Kristusa. Mašnik moli: »Ko se torej, Gospod, spominjamo tvoje smrti, tvojega vstajenja . . ,, l i darujemo to strašno in nekrvavo daritev,« 1 V bizantinski liturgiji je izmed najstarejših molitev do Kristusa flffüc, molitev, ki jo mašnik moli po kerubski pesmi. V tej molitvi, kakršna je bila že v 9. stoletju in je še sedaj, Kristus ne samo daruje in je darovan, ampak ludi dar sprejema, Mašnik moli h Kristusu: Ti si, ki daruješ in si darovan, ki sprejemaš in se dajeS.it' y&Q fii o JiQO^tfieQOii1 xat ir,Q0Q8, anamneza sir. 52 s.; sirsku besedilo i. nemškim prevodom: A. K ii c k er, Liturgie gesell Quellen, H. 4, Münster i, W. 1923. »' Kucholoi (18731, 56. 81; Brlghtman, Uturgies, 378. Po besedilu Bazilijeve liturgije v kodiku u leta 788 97 Kristus daruje in posvečuje, ne sprejemu pa daru (Brightman, 318]. " 11 e f e I t - L u 11 e t c Cum aitari assi-slitur, semper ad Patre m dirigatur oratio.« Ká-non je ponovil cerkveni zbor v Kartagini leta 397™, Temu načelu je rimska liturgija ostala üvesta tudi v poznejši dobi tja do 9. stoletja. V kodikih 9. stol. pa se pojavljajo prve molitve, ki se v njih mašnik obrača naravnost do Kristusa, Pa te molitve so galikanskega izvora, Stare molitve rimske liturgije (oracije, preíacije s kánonom) so se nam ohranile v treh zakrament a rijih. To so sacramentarium Leonianum, Gelaaianum, Grejgorianum. Sacra m en tarín m Leonianum je nekdo se slu vil v dobi papeža Vt-gilija (537—555), Za en in isti dan, za eno in isl.u priliko je zbranih po več molitev. Molitve pa so razvrSCene brez reda, To kaze, da zbirka ni služila pri Hturgičnib opravilih, ampak da je nekdo za privatno porabo zbral iu molitvene tormuiarje. Ldini kodik, ki se je obranil, je iz 7, stoletja, Bibliotekar Bianchini, ki jc leta 1735 naiel kodik v kapiteljski knjižnici v Veroni, je sodil, da |e delo Leona Velikega, Odtod poznamenovanje sacramentarium Leonianum. n Zbirko m a i. ni h. lormularjev ter molile v za zakrament« m blagoslove je po kodikih iz 9,—II. stol. izdal M. F e r o t i n , Le liber ordinum en «sage dans l'église vtisigolbique et mozarabe d'Kspagne du au 11'* sjécle, Pariš 1904 |— Monumentn «cclestRe litúrgica, vol, V); M. F 6 r o t i n , Le liber mazarnbicus Kiierament orurn, Parit 1912 (= M-onumenta eccl, liturg,, vol. VI). » Helele-L eclercq, Hist. des conc.. II/), 87, 150, 45 Sac ra.mc nta ri um C € I a s i a n u m , imenovan po papežu Gela^iju I. (t 4061. obsega rimsko liturgijo iz dobe pred Gregorijem Vel. V 6,/7. stoletju |e prišla knjiga v Galijo, kjer so polagoma marsikaj dostavili iz £altkj!Tt$ke)£,i obreda. Najstarejši kodik, pisan okoli leta 750, branijo v vatikanski knjižnici («mL Valic, Regmensis 316). Kaže se v kodiku rimska liturgija prepletena galikanskimi dostavki iz 7. ¿toletja. Ud liturgijc v tem kodiku pa se loii lilurjiija v raznih mlajših kodikih {Gelasiana saec. V111 ) ; loti se po tem, da je v teh mlajših kodikih marsikaj dodano it nekega Gregorijevega zakramenta rja, . Sacramentarium Gregorianum je v prvotni obliki delo Gregorja Vet. [5W—604|. V kapiteljski knjižnici v Padovi je kodik, pisan med L 841 do 855. ki o njem sodijo, da kaie èe prvotno obliko Gre^orijevega zakrû-menlarja';. Drugače so Gregorijevi zakrament a rji, kolikor se nam jih je ohranilo iz 9. stoletju in poznejše dobe, pomešani s formula rji galikanske lilurgiie. Med letom 7R4 in 791 je namreč papef. tladrijan I poslal Gregorijev zakra-menlar Karlu Velikemu, ki je želel, da bi se v njegovih deželah uvedli) enotna rimska liturgija. Alkuin, teolog Karla Velikega, pa je IIadrijanovemu kodiku dodal celo vrsto lormukirjev giilikariskwga obreda. Te z gatikanskinli vzorci pomnožene in predelane Gregorij e Vit zakranieutarjc so iz frankovskih in nemških dežel uvajati tudi v Italijo. Tako je galikansku Liturifija 9. stoletja vplivala (udi na razvoj rimske liturgiie. Rimski kânon, kakršen je sedaj, je iz dobe med 4 in 6, stoletjem. Gregorij Veliki je v molitvi llitur îqitur še dostavil besede: die&que »ost ros itt tua pace disponas etc. Od takrat rimskega kânona niso več premlnjali. Zato pa se nam je v njem obranil prvotni ustroj liturgične molitve: k Očetu molimo po sredniku Kristusu, našem Gospodu, Misel na srednika Jezusa Kristusa je poudarjena takoj v začetku kànona; Te igitur clementissime Pater, per Jesum ChrisUtm Filium tuum Dominum nostrum supplices rogatnus, Vprav tako ub sklepu v slovesni doksologîji: per ip&WH et rum ipso et<. Vmes se posamezni odstavki vedno končavajo z besedami, ki označujejo Kristusa za srednika: per Chriatum Do-niffifim nosi mm. Tako dvakrat pred povzdigovanjem in trikrat pn povzdigovanju. Uvod v binon je prelacîja. Prefacija je livalna in zahvalna molitev. Obrača se do Očeta, Kristus je v prefaciji ali veliki dar, ki zanj Boga zahvaljujemo: tako je v prefaciji za Božič, Epifa-nijo, Veliko noč, pa tudi v novih prefacijah o Srcu Jezusovem in Kristusu Kralju; ali pa je Kristus veliki duhovnik, ki po njem G I. Mohlberg- Baums tark, Di n àltuste erreicbbaTe Gestult der Liber Sac rame n to ru m anni circuli der romisehea Ktrclie [Cod. Pad. D 47, fol. Iti—I00r|. Miinster i. W. 1927. 46 lioga hvalimo: v tem smislu je sestavljena Praciatio communis. V drugih prefacijah nam je Kristus oboje, veliki dar in veliki duhovnik. Loči pa k(7 od drugih prefacija a apostolih. Ta v svoji .sedanji obliki ni več zahvalila molitev, ampak je samo še prošnja. Takole molimo: i Vi v digmtm cl justtim <>$!, aequum et tatu tare: Tr Deum, na p pt ¡a ter f rarer e, nI greyem T num. Potior oeterne, ti™ deterim etc. Zdi se tudi, da je »Pastor aeterrt«" Kristus in se torej prošnja obrača do Kristusu, ne do Očeta. Tako bi se tudi v tej reči pref&cija o apostolih ločila od vseli drugih v rimskem misalu. Vendar i« v LtOftOveni zak ramen tarju tudi ta prefncija Se začenja kot zalwnlna molitev in staro besedilo kaže, d« 1'aslor aet*me ni Kristus, ampak Bog, vsemogočni Ote_ Analogno s« Se sedaj v oraciji ~pro pa pa« Bog Oče imenuje I i de Hum pastor rt rector. Tudi sklep te prefacije v Leonovem ¡tak ramen tarju ie izraža misel na Kristusa sredntka. Sedanja oblika se je razvita po vzorcu (falikanskc titurgije. Takisto se prelaciji o sv. Trojici pozna, da je prikrojena po gali-kan&kem iormularju. Prelacija. kakrina. je sedaj, je bolj izpoved vere, kakor pa hvalnica v čast trem boi.jim osebam. V Leonovem za k rani en Ur ju ni še le prefacije, tudi v prvotnem Gregorjevem stakr.imentarju je ni bilo: pač pa je uvrfrtena v Alkuinove dostavke, Izvira pa iz mozarabake liturgije. V preiaciji in kanonu dajemo hvalo Očetu po Kristusu in pošiljamo naše prošnje k Očetu po Kristusu sredniku, Tako so bile nekdaj uravnane tudi vse o rac i je (collecta, secreta, postcommunio). V Leonovem zakramentariju ni nobene izjeme za to pravila. Na stotine molitev se končuje s Per Dominum nostrum Jeaum Christum. Takisto je v Gelazijevem za k ram en -tarju. Oracije, ki se v njih inašnik obrača do Kristusa in jih zato sklepa s Qui vivis, so se pojavile šele v mlajših kodikih Gregori-jevega zakramentarja, Pojavile ko se najprej v masnih formtt-larjih adventnega časa. To so kolekta prve, tretje ter četrte nedelje in kolekta treh kvatrnih dni v adventu, V Leonovem zakramentarju, pa tudi še v najstarejši obliki Gregorijevega zakramentarja je sklep teh molitev; per Do-uiinum, Besedilo molitev je še vedno isto, kakor je bilo nekdaj, a besedilu so polagoma dali drugo misel. Prvotno pri teh molitvah niso mislili na rojstvo včlovečene druge božje osebe (parusia), ampak so prosili Boga, naj pride in nas reši. Tako so molili prvo in četrto nedeljo, pa kvatrtni petek: Exrita, qiiae-suni.it a Domine, pote ulitim tuum et veni etc. Kvutrno sredo je ista misel izraiena v besedah; Festina, quaesumus Domine... tit adventu s tui consolationibus sublevemur. Tretjo adventno nedeljo in kvatrno soboto («racija pred 1. in 5. lekcijo) pa so prosili milostnega božjega obiska (tua visitatio). 47 Od 9. stoletja naprej so advenius in risitntio umivali za prihod včlovečene božje Besede ob rojstvu. V molitvi so se obračali naravnost do Kristusa in zato končava ti: qui vivtg. Staro načelu, da se v liturgični molitvi obračamo do Boga po sredniku Kristusu, se je torej omajalo tudi v rimski Cerkvi. Začeli so zlagati molitve obrnjene neposredno do Kristusa, V misalu iz leta 1924 |editio 10. juxla typicam Vaticanam) je 64 takih molitev. Med temi je največ kolekt (32); tihih molitev (secreta) naštevajo sedem. Da je proti številu kolekt lihih molitev le malo, to si moremo lolmačiti iz posebnega značaja tihe molitve. Tiha molitev, secreta, je bila dolgo časa edina molitev, ki jo je mašnik molil pri darovanju. Molil jo je nad darovi; v starih kodikih se imenuje oratto super obltiht. Vprav ziito, ker je mašnik opravil tiho molitev nad darovi, je bila s to molitvijo bolj živo združena prvotna misel, da prinašamo darove Očetu po velikem duhovniku in sredniku Jezusu Kristusu, Zato notranjega ustroja tihe molitve niso preminjali še dolgo potem ne, ko so v kolektah že molili naravnost h Kristusu. Najstarejša tiha molitev, ki je uravnana na Kristusa, je v masnem formulurju za praznik sv. Aniona Pad. Praznik je za vso Cerkev ukazal Sikst V (1585—1590). V molitvi še darujemo Bogu, a v prošnji se obračamo do Kristusa, V 18. stoletju in pozneje so uvrslili v rimski misa) formularje, kjer v tihi molitvi tudi darujemo Kristusu. Misel leh molitev nas spominja na molitev (rôdais d^io:; v hizantinski liturgiji in na one anafore, ki v njih Kristus ne samo daruje in se daruje, ampak darove tudi sprejema. Tako tiho molitev imamo v rimskem misalu iz lela 1924 za praznik Marije sedem žalosti, sv. Pavla od Križa, sv, Alfonza Ligvorskega in za praznik Srca Jezusovega. Takole smo do leta 1929 po darovanju v maši v čast presv. Srcu Jezusovemu molili: Tuere nox Datume, tua tibi holoeausta offerenteg... qui vivis etc. V formularju, ki ga je C, R. leta 1929 nanovo izdala, je tiha molitev popravljena: Hespice, quaesumus, 1 i umi ne, a d in ef jubile m C uril j s d ¡1er t i F Hi i t ni varila! rtu : ut f¡uod offerimus, sit tibi mu nu s acceptuvi et u ost ror um expiait o dettetorujn. Per eundem Dontinujtl. Molitev po obhajilu je sicer tudi nova, vendar se v njej, kakor prej, obračamo do Kristusa. Ko je bila za praznik Srca Jezusovega tiha molitev popravljena, smo pa prejeli za ¿od s. Gabrielis a Virgine Perdo-lente formular, po katerem zopet v tihi molitvi prinašamo dar Kristusu, ne Očetu po Kristusu sredniku. Molitev se glasi; 48 Salutarem hoatiam in memoriam sancti G ab rte lis libi, Domine, offerentes, fac nos sacrificium mor tis tuae rite recotere... (J ui vivis. Razen v tihi moiitvi se pri maši o sv. Gabrielu tudi v kolekti in v molitvi po obhajilu obračamo do Kristusa. Od prej sta v rimskem smislu samo dva taka formularja, da so vse tri molitve umerjene na Kristusa, namreč formular za praznik Marije sedem žalosti in formular za god sv. Pavla od Krjža, V drugih formularjih, ki smo jih zadnja leta nanovo prejeli, je še za god sv, Terezije DeteLa Jezusa kolekta uravnana na Kristusa, za god sv. Marjete Marije Alacoqpie pa kolekta in pt)-obhajilna molitev. Posebe naj omenim še formular za god bi. Hozane, ki ga od leta 1929 praznujemo v Jugoslaviji, Kolekta pri tej maši se obrača na Kristusa. Zato se mora končati: qui ririx. Na listu, ki smo ga prvotno dobili v roke, je bil sklep kolekti: Per eiutdrm. To je bila pač pomota. Pomota je bila tudi v besedilu: dolortiln Hedemptoris, namestu: dolorum tuorum. Tako so lorej tudi v rimski liturgiji nekaj že v srednjem veku, še več pa v novejši dobi molitve preustrojili in prvotni potek misli drugače naravnali. A če pomislimo, da je v sedanjem rimskem misalu vseh oracij [kolekt, tihih molitev, molitev po obhajilu) nad tisoč, treba priznati, du je proti temu Številu vendarle malo takih, ki se v njih obračamo naravnost do Kristusa, ne pa do Očeta po sredniku Kristusu, V maišnih formularjih postnega časa in »commune sanetorum« sploh ni nobene molitve umerjene na Kristusa, Zafo se vse te molitve redno končavajo s {ormido: per Dominam. Vkljub temu, da je v oracijah rimskega misala, zlasti v kan on u, še živa misel na Kristusa srednika, se vendar zdi, da je tudi v zavesti vernikov zapadne Cerkve od srednjega veka naprej nekoliko obledela podoba Kristusa srednika. Priče zato so nam oni liturgiki in teologi, ki so začeli per Dominam nostrum Jesum Christum tako tolmačili, da pomeni beseda per isto kar per merita Chrhti. To je tista misel, ki jo izraža grška formula //unrt. - 4. Jasno je, da se dogmatično tej prestvaritvi liturgičnih molitev ne da nič ugovarjaLi. Sodi pa Jungmann, da se je vprav radi drugače usmerjene molitve v čuvat v ti vernikov do sv. Evha-ristije nekaj premenilo. V kristjanih prve dobe je bila živa zavest, da so po odrešenju otroci božji; Bog jim je bi) Oče, po-veličani Kristus, pa srednik in zagovornik pri Očetu, Zato je 49 bilo zanje samo ub sebi umevno, da so prihajali pri liturgiji k sv, večerji, kjer so uživali Itruh božjih otrok, Prihajali so k božji mizi kot otroci nebeškega Očeta z otroškim zaupanjem. Čim bolj pa se je v liturgiji odmika! Kristus kot srednik, tem bolj neposredno je ubogi človek stal sam pred božjim veličastvom, V dušah vernikov se je budila zavest človeške nizkosti, ne-vrednosti: sirotnega človeka je prevzel strah pred božjo veličino. To posebno čuvstvo strahu pred sv, Evharistijo se je v literarnih spomenikih pojavilo proti sredi 4, stoletja. Ko je Sv. Ciril Jeruzalemski razlagal katehumellom obred Sv. maše in jim tolmačil zaziv »Kvišku srca«, je rekel: Zares, v tej uri polni groze se morajo naša srca dvigniti kvišku, k Bogu*". Vendar je sv, Ciril edina priča, ki v tej dobi, ok, 1. 347 ali 348, govori o grozi, ki naj vernika navdaja pri evharistični molitvi, Pozneje, v drugi polovici 4. stol,, se ti glasovi ponavljajo. Apostolske konstitucije (VIII, 12, 82) Opominjajo vernike pred darovanjem; Prinašajmo darove s strahom in t r e -p e Lom. Pogosto govori o tej grozi pred Evharistijo svtli Janez Krizo s t om. Sv. Evharistija mu je ipQiy.ti>v fivovt'iQt, skrivnost, ki vzbuja v nas grozo; saj pred to sveto skrivnostjo si celo angeli zakrivajo obraz in s sveto grozo kličejo: svet, svet, svet si Gospml, Zato naj verniki prihajajo k strašni božji mizi mirno, tiho, zbrano. — Tako je pridi-goval sv, Krizostom v Antiohiji, kjer so katoličani bili najhujši boj z arijanci. Takisto je Krizostomov vrstnik in součenec v anti-ohijski šoli, Teodor, škof v Mopsuestiji (f 428], v nauku o presv. Evharisliji govoril katehumenom o strašni božji službi, o strašni mizi14. Da bi se verniki bolj živo zavedali svete, slrasne skrivnosti, so začeli prostor pred oltarjem zagrinjali, najprej s preprogo, pozneje z leseno pregrajo, ikonostazo. Najstarejši vzorec ikonostaze je baje v Ilagiji Soliji. Sveti strah, grozo pred Evharistijo vzbujajo tudi liturgični teksti vzhodne Cerkve. V bizantinski liturgiji n. pr. zakliče ** Calech. inyst, 5, 4, —- Če te kateheze niso t v. Cirila, ampak, kakor nekateri mislijo, jeruzalemskega škofa Janeza (386 -417). hi se bil tisti preobrat v euvstvovanju du sv. Evliunslije izvršil šele v drugi polovici 4, stol. 14 H. LieUmann, &ie Liturgie des Theodor von Mopsueslia, Berlin 1933, nn. 24, 33. Bog&alovni Vrstnik. 4 50 diakon vernikom pred sv. obhajilom: ^Pristopite s strahom božjim, z vero in ljubeznijo™ Veliki vhod z vsemi slovesnimi obredi, ki z njimi prenašajo darove na oltar, umevajo kot vhod božjega veličanstva Kristusovega, V keruhski pesmi, ki jo -ob tem pojó, govori svečenik z diakonom: »Mi, ki skrivnostno predstavljamo kerube in životvorni Trojici pojemo trikrat sveto pesem, odvrzimo sedaj vsako posvetno skrb, da zmoremo prejeti Kralja vseh stvari, ki ga nevidno nosijo angelski zbori.« — Ljudstvo odgovarja: "Amen. Da moremo prejeti Kralja vseh stvari, ki ga nevidno nosijo angelski zbori.« — Ob tem svečanem sprevodu in prepevanju svete, kerubske pesmi, morajo pobožni verniki občutiti v srcu nekako to, kar so nbčutili -oni, ki so bili priča Jezusovih čudežev. Prevzeti jih mora neka sveta groza. Obredov, ki bi nas spominjali na veliki vhod s kerubsko pesmijo v rimski liturgiji ni. Vendar se tudi v zapadni Cerkvi čuti neki strah pred Evharistijo. Forrmdarji, ki vzbujajo v duši sveli> gmzo pred evharistično daritvijo, se nahajajo v mozarabski liturgiji. Čuvstvo človeške nevrednOsti se izraža tudi v očitni izpovedi, ki so jo od početka 7. stol. uvajali v galikanski liturgiji in jo sprejeli tudi v rimski obred. Sicer že apostol Pavel (1 Kor 11, 27) veli, naj vsak Sebe presodi, preden »je od tega kruha in pije iz keliha«; presodi naj se že pred evharistično daritvijo. Očitno izpoved pa so v dobi med 9. in 11. stol. zopet in zopet ponavljali vmes med masnimi molitvami. Sem lahko štejemo tudi dve molitvi, ki sta pod naslovom »Oratio S, Ambrosii« kot priprava na sv. mašo uvrščeni v rim ski misal. V prvi molitvi, ki je porazdeljena na posamezne dni v tednu, se ponavlja misel, naj pristopamo k oltarju, darujemo in uživamo Telo in Kri Gospodovo »cum Umore el tremore«, »cum reverenlia et tremore«, V drugi molitvi govori mašnik: pAd mensam dulcissimi convivii tui.,. accedere vereor et con-tremiseo.* Molitev pa ni zložil sv. Ambrozij, kakor se bere v misalu. Značaj in ustroj obeh molitev kaže, da sta iz poznejše 1U Tu poiiv diakonov j« v grškem kodikti ii 1. 7S8J97 (CíxJ. Uarbe-rini III 55, sedaj v vatikanski kniünicí), pa tudi v sedanjem tekstu bizantinske liturgije v £r$kcin in slovenskem jeziku, pri zedinjenih in 1 oí en i k kristjan ih. B r i ¿ h l m a n . Liturgi«, 341, 395: li u e h o 1 o ¿„ (Í873) 75: Slov. prevod Lilurg. »v. Jan, Zlatoust,, 34, 0 grSkcm kodiku gl. 11, Engberding, Das cucha»tisehe Hochgebel der Ba^ilcíuslílurgie, Míinster i. 1931. S. XXXV11, 51 dobe. Nekateri so ji pripisovali sv. Anzelmu (t 1109). V našem času je À. Wilmart dokazal, da je avtor teh molitev Joannes de Fécamp [1028—1078)1'. Dodajmo še to. Bolj nego v teh molitvah, se zdi, da se nam misel rimske Cerkve razkriva v nauku tridentinskega zbora. Trideniinski zbor imenuje sv, daritev »tremendum mysterium«. In kakor kliče v vzhodni liturgiji diakon pred obhajilom.: »pristopite s strahom božjim, z vero in ljubeznijo« tako uči zbor tridentinski: da bomo prejeli v sv, obhajilu usmiljenje in milost, prihajamo k božji mizi *cum vero corde et recta fide, cum metu et reverentia^. S strahom in spoštovanjem naj prejemamo sveto obhajilo. Vendar treba to besedo prav umeti, Tridentinski zbor pač hoče, da imejmo pred Kvharistijo sveto spoštovanje, noče pa, da bi morda iz strahu se ne upali bližati se sv. Evharistiji. Nasprotno, Sveti zbor želi, da bi verniki vselej, kadar so pri sveti maši, prejemali sv. Evharistijo, ne samo duhovno, ampak zakramentalno11. Res strašili pa so ljudi pred sv. obhajilom janzeni-sti. Janzenisti so molili: Umekni se, Gospod, v svojem veli-časlvul Če človek bere njih spise, mora soditi, da nam je sveta Evharistija dana pred vsem zato, da bi Kristusa pričujočega v najsv. zakramentu častili, ne pa, da bi ga prejemali v sv. obhajilu'*. Največ je škodila knjiga Aniona Arnaulda «La fréquente communion'. Knjiga je bila prvič natisnjena v Parizu I, 1643. Po šestih mesecih je bila potrebna četrta izdaja''. Med teologi se je začelo prerekanje n tem, kaj je potrebno za pogostno in vsakdanje sv, obhajilo, Uspeh tega prepira je bil, da je med verniki bilo večino manj lakih, ki so se zdeli vredni, da bi sv. obhajilo prejemali vsak dan. Med izpovedniki À, Wilmart, Auteurs spirituels et textes dévots de moyeu âjje latin. Paris 1], 5, ed. G a s p a r t i, 51. 2101, str. 77, Datum 13. mnrca je na cil. mestu, drugi navajajo ludi drugačne datume. 58 degentes faculta k', praeTati aH, V 111 uti valeant. Kongregacija je proti Svoji navadi na prvo vprašanje odgovorila mdirektno." Odgovor z dnu 13, marca 1910 Se je namreč glasil: Ad L Mafrimonium potest valide et licite conlratii coram solis testibus, sine praesentia sacerdote competent^ ad assisteiidum semper ac elapso iam mense sacer-dos competeus absque gravi incommodo huberi vel ¡idiri nequeal. Odgovor na drugo vprašanje je bil: provision in primo. Odgovor izraza regio ni pojasnil, temveč je na splošno besedilu dekreta Ne tcniere odgovoril s še sploSnejšun stavkom.1' Drugo vprašanje, s katerim so se kanonisti mnogo bavili, je bilo to, kako je tolmačiti izraz haberi non possit, Slo je namreč za vprašanje, ali je mogoče uporabiti izredno obliko poroke tudi V primeru, ko župnik ne more amliraLi brez velike Škode, ker prepoveduje asistenco državna določba. Uveden je n pr. obvezni civilni zakon z dostavkom, da «e eventualna cerkvena poroka pod kaznijo ne sme izvršiti pred civilno. V konkretnem primeru pa se civilni zakon ne niore skleniti, medtem ko ni ovire za cerkveni zakon. Toda župnika čaka težka kazen, ako konfralienta cerkveno poroči." Casus je bil predložen kongregauiji za zakramente z vprašanjem; An et qumnodo Kis in adiunctis providendum sit. Kongregacija je 31, januurja 1916 odgovorila; »Recurratur in singulis caiibus, excepto času periculi mortis, in quo quilibet sacerdos dispensare valeat etiam ah impediments clandestinitatis, permitiendo ut in relatis adiunctis m^trimo-nium cum solis festibus valide et licite cúntrahatur.«1" Odgovor ni rešil dvoma. Vprašanje je bilo ponovno predloženo kongregaciji, ki je 12. julija 1916 odgovorila: »Ordinariu-s recurrere non dedignetur in singulis casibus iuxta decrelum editum ab hac S. C. die 31. jan, 1916- Quod spect&l ad praeteritum eidem Ordinario tribuitur pnleslas sanandi in radice matrimonia de quibus in praedietis litteris, constito tame» sibi in singulis casibus de perseverantia consensus putatorun) coniugum, ceteris que scrvatis de iurc servandis.«1"," S tem odgovorom vprašanje teoretično še ni bilo rešeno. Lahko je umeti, da avtorji odgovora niso enotno tolmačili. Nekateri so videli v njem le praktično normo, drugi pa tudi načelen odgovor, Spor pa je ostal dalje. L. 191S je stopil v veljavo novi zakonik in naše vprašanje je prešlo v nov stadij. a Fontes vol. S. fit, 2101, str. 77, 14 Znani kanonisl in kuTialni kardinal C e ti H a r i je odgovor takole raütolnwiib »11 dubio riguarda ia qualitA della refioue« in cui si possa tare a meno del pettroco quando qucslo manehi da un mese. Percio lü adoperaLa Ja parola »regio« pisrchfc queslji üb brat in i luojjhi nmpii a restrilti, lina o piu eila, urio o piu vichi villaj>ii. Dovumque p Brci e», nun »i possn a vere il parrucn vicino. il malriiiiouio puo cniisbrarst Lnnanzi a soli du« testimonl« (efr, De Becker, o, o. 287), 11 Podoben primer je, ako je pod ka/,nijo prepovudaji zakon, kjer bi se križali rasi, tako n. pr. v nekaterih se verno-a merskih drŽavah. Fontes vol, 5. ti. 21 H. str. 101. " Odgovor je dobil paderbomskl Škof; tekst pri Knechtu, o. c. 646, op, 3, -' Bilo Je več podobnih partikulernih odgovorov, cfr. Knecht, o. c. 646, 647. 59 5. Ker je slvar preporna, sodim, da je najbolje, da v začetku izpišem doiočbo v kodeksu in zadevne odgovore interprelat;ijske komisije. Izredna oblika poroke je urejena v kun, 1098, čigar lekst se glasi: »Si haberi vel adiri iifquc.il sme gravi incommodo parochus vel OrdinariuS vel s&Cfcrdos delegatus qui matrimonio assistant ad normam can. 1095, 1096 (ki govorita o redni obliki sklepanja pred župnikom oziroma njegovim pooblaščencem ter pred vsaj dvema pričama); 1", In niortis periculo validum et licitum ttt matrimonium con-tractum coram solis testibus; et etiam extra mortis periculutn, dum-mondo prudenter praevideatur uam reruni conditionem esse per mensem duraturam; 2", In utroque cas, si praesto sit alius s&cerdos qui adesse posslt, vocan et. una cuín testibus, matrimonio assislere debet, salva co-niugii validitate coram solis testibus, Kakor pred zakonikom, tako je tudi po njegovi promulgaciji vzbujala dvome določba o izredni obliki, kadar ne gre za smrtno nevarnost, torej tekst v točki 1 kan, 1098. drugi stavek (za podpičjem), Nn zadevne dvome so bili dosedaj objavljeni trije odgovori inlerpretacijskc komisije, namreč z dne 10, novembra 1925,-' z dne 10. marca 1928--' in 25. julija 1931.» Prvi dvom se je glasil: ,>Ulrum, secundum canonem 1098, ad valide el licite m&lrimonium coram solis testibus conlrahendum sufficiat factum absentiae parocbi, an requiratur etiam moralis cer-titudo, ex notorio vel ex inquisitions, parochum per mensem neque haberi neque adiri posse sine gravi incommodo,« Odgovor je bil: ^Negative nd primam partem, affirmative ad sccundam.* Drugi dvom se glasi: »An can. 1098 iter intelKgendus sit ut referatur tantum ad physicam paroclii vel Ordinarii absentiam.« Odgovor je bil: j,Affirmative.* Tretji dvom je vpraševal: An ad physicam paroehi vel Ordinarii absejitiam, de qua in Interpretatione diei 10 marlii 1928 ad can. 1098, referendus sit etiam casus quo parOchus vel Ordinarias, licet materialiter praesens ín Joco, ob grave tamen incommodum. celebrationi matrimonii assistere nequeal, recipient el excipiens contrabentium corcsensum« Odgovor je bil; »Affirmative-» V naslednjem si kratko oglejmo citirane določbe. Kakor po dekretu Ne temeré je tudi po kan. 1098 izredna oblika poroke možna in dovoljena v dveh primerih; v smrtni nevarnosti in tudi sicer izven smrtne nevarnosti. Pogoj,t ki je za oba primera skupen, je ta, da župnik ali ordinarij ali pooblaščeni duhovnik ne more brez velike Škode priti k kontrahentoma ali kontra-henta brez velike škode ne moreta dobiti takega župnika, ordinanja ali pooblaščenega duhovnika. V izredni obliki se zakon tako sklene, da izjavila kontrnhenta zakonsko privolitev pred pričama, V obeh « A AS 1935, 583 ad V|U, " AAS 1928. 120 ad I. « AAS 1931, 386 .id I. 60 primerih taki) v snirlni nevarnosti kakor tudi sicer sla kontrahenta dolžna poklicati duhovnika, če je na razpolago, čeprav Seveda ta duhovnik ni upravičen ju poročili, Ce bi namreč bil upravičen, bi imeli primer redne oblike, Izrečno pa omenja kan. 1098, da se prisotnost tega duhovnika ne lirja za veljavnost poroke, temveč le za dovoljenost. More pa lak duhovnik spregledati zakonske zadržke koL župnik in periculo mortis ali in času perplexo |kan. 1044 in 1045). Po točki Vil dekr. Ne temere se je zahtevalo, kolior sem omenil, da bodi .smrlna nevarnost grozeča, dalje poseben razlog, ki narekuje zakon, in tretjič asistenca duhovnika. Kan. 1098 fc v vseh treh točkah prinesel spremembo. Smrtna nevarnost se ne omenja kol grozeča. Periculitm mortis je treba tako lolmačiti, kot jo sicer tolmačimo v zakramentalnem pravu. »Oriri potest vel ex causa intrinseca et idividuali, e. g. morbo, partu difficili... vel ex causa extrinseca sive individuell sive tommuni, e. g. praelio imminenti, tempeslate in mari, proxitna capitis exsecutione ... et sufficit ul immineat aiter-utri contrahenli.-1 Jede Lungenentzündung z. B. bringt in der Regel Todesgefahr, Aber erst die Krisis im Verlaufe der Krankheit bringt unmittelbare Todesgefahr. Die 'Milderung des c. 1098 ist sehr zu begrüßen, da bei der Krisis der Kranke in der Regel eine Willenserklärung gar nicht mehr abgeben kann," piše Triebs.31* 7, Glavni pogoj, da se more za'kon sklenili v izredni obliki, je nedosegljivost župnika. Ö absolutni nedosegljivosti ni treba govoriti. Zadošča relativna ali moralna nedosegljivost, ki je izražena v odgovoru kongregacije za zalkramente z dne 13, marca 1910 in po njem v kan. 1098 s stavkom: si haberi vel adiri nequeat sine gravi incommodo parochus, Grave incommodoum je velika težkoča, težka škoda (schwerer Nachteil} bodisi na imovini, bodisi tia zdravju uli na kateri drugi dobrini, zasebni ali javni: povzročiti jo niore velika oddaljenost, slaba prometna sredstva, nevarnost za diiamacijo ali pohujšanje, slabo zdravje in podobno. Poudarek je na tem, da je moralno nemogoče, da bi se zaročenca sešla z Župnikom, bodisi ker ona dva ne moreta sine gravi incommodo k njemu, ali on ne more sine gravi incommodo k njima. Umevno je, da se grave incommodum presoja po konkretnih razmerah; prej je podan grave incommodum, če gre za sklenitev zakona v smrtni nevarnosti, kakor pa izven Smrtne nevarnosti. Glede smrtne nevarnosti dobro pripominja G ft -sparri: »Imo si imminens mortis pericultim adsit, praesertim ex medicorum iudicio, et ideo urgeat nuptias celebrare, tunc nou est neccsse legitimum sacerdotem eispectarc, sed matrimonio assistere polest quilihet sacerdos.^ Taki slučaji se zlasti dogajajo v bolnišnicah. Nemožnosti dobiti pristojnega župnika ne povzroči v lem primeru kakšen grave iucivmmodum bodisi na gmotni ali kakšni drugi dobrini, temveč pomanjkanje časa, Velika nevarnost je, da ne bo " Gasparri, Tractatus canónicas dt? matrimonio 1J 1932, 137. Praktisches Handbuch des geltenden kanonischen Lherechts in Vergleichung mit dern diu Ischen staatlichen Eherecht, Breslau 1932, 602. Öbiirno razpravlja o tem Knecht, o. c. 644—646, " O. t. 137. 61 pristojni župnik, Čeprav ni zelo oddaljen, dospel pravočasno, ker je peritiihun morlis označen kot iuiniinens. Grave incommoduni üe v primerih, ko gre za sklenitev zakona v smrtni nevarnosti, nedvomno subjektivno presoja »Das Wort (namreč sine gravi incommodo, ohne große Schwierigkeit, ohne großen Nachteil oder schweren Schaden, ohne bedeutende Unannehmlichkeit und Unbequemlichkeit) darf weit interpretiert werden, nachdem es der Gesetzgeber erkennbar zur Erleichterung der Eheschließung in CIC aufgenommen hat.'"" Kakršnakoli skrupoloznost v teh primerih ni prav nič na mestu. Zmotna sodba o obstoju smrtne nevarnosti ne odvzame veljavnosti zakonu, ki je sklenjen v izredni obliki. Namerno odlašanje s poroko (in fraudem) ne odvzema pravice, skleniti zakon v izredni obliki. 8. Ce ne gre za primer smrtne nevarnosti, se more skleniti zakon v izredni obliki pod pogojem, da župnika ni mogoče doseči sine gravi incommodo in se po pameti sodi, da bodo razmere ostale takine vsaj mesec dni. Za ta primer opisuje G a s p a r r i grave ineomnioduni takole: i.Undc contrállenles non tenentur ad hoc magnas suslinere expensas, vel iter va I, de durum suscipere aut periculo alicuiiis gravis damni sese €ípo-neie... Pariter grave incommodum adesset, si, accersíto parocho, nolabile damnum morale vel materiale obveniret aut partibus aut tertiae persona« aut bono puhlico.*.711 Nedosegljivost župnika nastane radi pomanjkanja duhovnikov, rudi prevelikih razdalj radi nalezljivih bolezni, radi verskega preganjanja, radi državljanskih vojn. radi nezadostnih prometnih sredstev in iz podobnih vzrokov, Nastane pa vprašanje, po čem se v tem primeru nedosegljivost oziroma grave mcommodum presoja. Vprašanje je namreč, ali se zahteva, kakor se izraža C a p p e 11 o14, personalis impossibilitas, kar pomeni, da je župnik prav za lega kontrahenta. nedosegljiv, ali pa se zahleva, da hodi impossibilitas communis seu localis, kar hoče reči, da vobče ljudje v tem kraju ne morejo dospeti k župniku sine gravi incommodo. Pred zakonikom so mnogi kanonistl učili, kakor sem ¿e v začetku omenil, da se dovoljuje izredna oblika poroke le v slučaju splošne neniožnosti Po promulgaciji kodeksa vzdržuje to mnenje kardinal Lega, ko piic: »Principi um iuris quod lex praeeipiens certain íormam esse servanda™ in celebrationc matrimonii sub poena nullilatis, suspendit.ur si grave et commune obstel impedt-mentum quo minus observe t ur, idem principium est receptum et magis definitum c, 1098 uhi statuitur, matrimonium posse celebrari coram solis testibus, dummodo prudenter praevideatur, earn rerum condicionen) esse per mensem duraluram. Patet agi de rerum condicione quae non ununi vel aller um civeni attingit sed re ni puhlicam seu a 1 i q u e m fidelium communita-1 e ni ; itemque praevisio seu opinio de huiusmodi conditionis dura-tione certo non minus quam ad mensem, debet esse, publica seu "J* Knecht, o, c. 64-j. O, c. 137 n" Dt matrimonio5 1937. 737, 62 ipsam com minútate m atingens ul lex suspendatur.«^1 Svoje mnenje vidi Lega potrjeno v zgoraj navedenem odgovoru interpretacijske komisije z dne 10, novembra 1925, ki pravi, da ne zadošča z a to, da bi se dovolila izredna oblika poroke, zgolj factum parochi ab-sentiae, temveč se zahteva moralna izvestnost ex notorio vel inqui-sitione, da ne bo mogoče priti k župniku v teku enega meseca. V obče pa kaiionisti sodijo drugače in po pravici. Mnenje, da bi se zahtevala impossibilitas communis, ni v cit. kan. 1098 prav nič utemeljeno. Ratio legis je popolnoma drugačna. Nemožnost doseči ¿upnika se torej presoja individualno, vendar ne brez ozira na obče krajevno prepričanje. Določena okoliščina se namreč ne presoja kot težka ali labka le s stališča konkretne osebe, temveč tudi določenega kraja. Klasični primer za to je razdalja. V Italiji imajo n. pr. o razdalji in o neprijetnostih, ki so z njo združene, vse drugačne pojme, kot pa v Rusiji/' Razdalja par ur hoda se lam večkrat smatra za veliko razdaljo, v Rusiji par ur več ali m^nj sploh ne pride v poštev, Presojati moramo za to grave incommodum individualno, s stališča prizadetih oseb, toda oziraje se na krajevne razmere. 9. O okoliščinah, v katerih se more izven smrtne nevarnosti uporabiti izredna oblika poroke, dostavlja kan, 1098, n, 1 »dummodo prudenter pracvideatur eam reruni conditionem esse per mensem dura turam*. Po avtentičnem odgovoru interprelacijske komisije z dne 10. novembra 1925 se zahteva, .moralis certitudo ex notorio vel ex inquisitione, parochum per mensem ñeque haberi ncque adiri posse sine gravi incommodo«. Po dekretu Ne temere je morala nemožnost dobiti župnika že trajati mesec dni, po odloku sv. oficija iz lela 186j je zadoščala pametna domneva, da v teku meseca ne bo mogoče dobiti župnika. Novi zakonik se je vrnil k stari določbi iz leta 1863. Utemeljeno domnevo o opisani nemožnosti in moralno izvestnost o njej morata imeti zaročenca, ko presojata razmere ex consuetis et ordinaräls. Moralno izvestnost si formirata iz notoričnega dejstva a!i na podlagi preiskovanja in poizvedovanja, Ako po pameti ne moreta soditi, da bodo take razmere trajale vsaj mesec dni, se ne moreta veljavno poročiti v izredni obliki, Ako pa sla na podlagi notoričnega dejstva ali poizvedb upravičeno z moralno izvestnostjo sklepala, da C ora m Lega habita« S. R, Rotae decisiones sive sententiae. Rim, 1926, Ut op. 1. " V mnenju, omenjenem v op. 5, ki ga ic za zak. pravdo pri Ijublj. čkof. sodišču, poslal prevzv. g, nadsk. in metropoli! mobilevski, je n. pr. reEenoi »In territorio Russiae distantiae non erant illius momenti ut in Huropa occidental!. praeterea »xistebant paroehiae catholicae, quae, qunmquaiu saepis-sime nmplitudine distantiae valde eminebant, Umen temturluni eariim, sae-pis^ime valde lonjium, computahanius «s.se pussibile ■•■d expíen d a a fidelibus olfkia religiosa. In via practica erjfo a fidelibiis nos tris requirebamiií, ne coram sacerdote acatholico ad henedicenda matrimonia sisterent et in Tribunalibus diciecesanis matrimonia a catholicis coram ministro acatholico inita pro invalidis aec. decr. Ne temere, postea can, 1095, 1096, declarnbamus et Can. 1093 non app lie aba mus,' Vprašanje, ali je hilo slaliice cerkvenih v.jJiii v Rusiji pravilno, pustim ob strani. Pač pa citirano mnenje dobro ilustrira tezo, da ie treba ¿rave incommodum presojati krajevno individualno. 63 bodo razmere trajale mesec dni. in sla se s to domnevo poročila v izredni ohiiki, pokaže pa se naknadno, da sta sklepala napačno ali pa se razmere takoj po poroki ex inopinato spremene, je bil zakon veljavno in dovoljeno sklenjen. Doslavek O domnevi, da bo nemožnest trajala vsaj mesec dni, je uveden s Stenico dummodo in se torej zahteva za veljavnost. A ko se po pameti domneva, da razmere ne bodo trajale mesec dni, je zakon neveljavno sklenjen. Drugo vprašanje pa je. kako je. £e se sploh nič ne domneva. Zakonca n. pr. ne vesta, da se more zakon skleniti v izredni obliki, živita pa v takih razmerah, da bi bila upravičena skleniti zakon v izredni obliki: skleneta zakon civilno, ne meneč se za cerkvene določbe o zakonu, ali celo smatrajoč, da je njun zakon, ker ni bilo pri poroki duhovnika, neveljaven, podana pa je seveda na obeh straneh zakonska privolitev. Velika večina avtorjev, ki so pisali o izredni obliki poroke, je šla molče mimo tega vpraSanju3*, čeprav so slučaji, ob katerih to vprašanje nastane, zelo Številni, Naiej sem v literaturi dvojen odgovor na to vprašanje, V Periódica de re morali, canónica, litúrgica31 se odgovarja, da je v takem primeru zakon veljaven, ako se naknadno ugotovi, da So bile oh sklenitvi zakona razmere take, da bi zaročenca mogla uporabiti izredno obliko poroke in bi si tudi mogla dobiti moralno izvestnOSt, da bodo take razmere trajale mesec dni, Triebs pa piše o takem zakonu: »Logisch müllte die Ehe nichtig sein, da eine gesetzliche Voraussetzung für die Gültigkeit fehlt, Die Kirche kommt aljur ihren Gläubigen entgegen und heilt in solchem Falle den Fehler, daß die Brautleute es versäumt haben, sich die Gewißheit zu verschaffen.Praktično se oba odgovora ujemata, čeprav se v teoretičnem tolmačenju razhajata. Ker hoče priti cerkveni zakonodavec z določbo o izredni obliki poroke na pomoč vernikom in ker Cerkev zelo skrbi, da bi bili zakoni veljavni, se mi zdi, dR je treba to vprašanje takole reSiti. Glavni pogoj, da se more zakon skleniti v izredni obliki, je ta, da tekom meseca ne bo mogoče sine gravi incommodo doseči župnika, bodisi da je ta pogoj verificiran ali da bi se vsaj oh sklenitvi zakona oziraje se na consueta in ordinaria moglo tako sklepali, ali sta zakonca, četudi v zmoti, toda zase z moralno izvestnostjo tako sklepala. Če je pogoj t2polnjen, je zakon veljavno sklenjen. Zaročenca si morata dobiti o tem, da bo nemožnost doseči župnika trajala mesec dni, moralno vestnost. Ako si je kulpozno nista pridobila, grešita, veljavnost njunega zakona pa zavisi od objektivnega stanja okoliščin, v katerih sta živela. Njun zakon se bo smatral za veljaven in če bo kdo izpodbijal veljavnost tega zakona, ho moral dokazati, da nista bila upravičena skleniti zakon V izredni obliki. 10, Končno ostane še vprašanje, ali je dovoljeno uporabiti izredno obliko poroke, kadar je župnik sicer praesens in loco, toda stranki ne moreta k njemu oziroma, on ju ne more poročiti, ker mu prepoveduje državna določba pod sankcijo težke kazni. Omenil sem " Tako Knecht, 1-inncborn. De Smet m mnogi druii, " Le L 14, 185. ™ O. c> (iOj. 64 že. da je bilo to vprašanje zadnja Iela pred novim zakonikom sporno in prav takšno je ostalo po promulgaciji zakonika vsaj do l«la 1932, ko je izdal kardinai Peter Uasparri novo izdajo svoju knjige Traclatus canonici!s de matrimonio. izdana sla bila o tej zadevi dva /.gora; ¿c navedena odgovora interprelucijske komisije z dne 10. marca 1928 ¡ti 25. julijo, 1931. Prvi odgovor na vprašanje, predloženo najprej kongregaciji ja zakramente, ki pa ga je prepustila interpretacijski komisiji, glaseče se: An can. 1098 ita inlelligendus sit ut referalur tantum ad physieam pürochi ve! Ordinarii absentiam. je bil: .Affirmative. . Odgovor so mnogi tako tolmačili, da se sme uporabiti izredna oblika poroke le takrat, če je župnik fizično odsoten, ne pa tudi takrat, kadar je župnik materialno sicer navzoč, a moralno {radi grozeče škode) ne more asisliraLi pri poroki. V navedenem odgovoru »clare cxcluditur — kol piše De Becker — casus moral is absenliae paroehi, physicc quid um praeseatifl, aed ob impedimentum legis civilis, moraliter impediti quominus nialri-mnnio assistai. .M Priznati je treba, da se zdi tako tolmačenje odgovora, ako imamo pred očmi le tekst vprašanja, zelo naravno. Tri leta pozneje pa je ista inlerprelacijska komisija na vprašanje: An ad physieam p&rochi vel Ordinarii absentiam, de qua in interpretu-tione diei 10 martii 1928 ad can. 1098, rele rendus sit etiam casus quo paroehus vel Ordinarius, licet inalerialiter praesens in loco, ob grave tarnen inconimodum, célébra tioili assistere nequeal, reeipiuns et excipiens contrahenlium consensum. odgovorihi: »affirmative«. Ta odgovor so zopet različno tolmačili. »Dictum responsum« — piše De Becker, - »clarissiinum nobis est et confirmât multiplicia respOnSa Sedis Apostolicae de eodeni nejJotioT" v zgoraj navedenem primeru bi po njegovem mnenju ne bilo mogoče sklenili zukon.i v izredni obliki17. Linneborn pravi; -.Auch nach der Entscheidung der Pont. Comm. vom 25. Juli 1931 ad 1 ist daran festzuhalten, dalJ derartige ohne Erlaubnis des Apostolischen Stuhles geschlossenen Ehen nicht ohne weiteres als gültig zu betrachten sind«.3" Triebs tolmači zgoraj navedeni odgovor tako, da je treba razlikovati fizično odsotnost v absolutnem in relativnem smislu. *Wenn also z. B. die kirchliche Trauung mit sofortiger Erschießung des trauenden Geistlichen und der Brautleute hedroht ist, wie das hei der mexikanischen Kirchenverfolgung der Fall war, so können die Brautleute ebenfalls bloß vor zwei Zeugen kirchlich gültig die Ehe schliefen. Weicht: Fälle des grave incommodum als relativ physische Abwesenheit zu gelten haben, ist nicht immer sofort klar. Sichere bzw. wahrscheinliche Gefahr für Leib und Leben u. s. w. begründen zweifellos die Vergünstigung des can. 1098. In anderen Fällen ist jedesmal an den Ordinarius zu berichten. Außerhalb der Todesgefahr können daher die Brautleute bei einem solcheren incommodum (kazen zagrožena po civilnem zakonu} fiir den Pfarrer nichl eigenmächtig bloil vor zwei Zeugen kirchlich güllig die Ehe schlie- M 0, c. 299. » Ü. c. 389. O. c. m 65 lien, t"" De Becker ogorčeno in odločno zavrača wopinionem paueorum«, ki navedeni odgovor v nasprotnem smislu tolmačijo,"1 toda med temi je sam kardinal Gusparri, ki kraLko in jasno zavrne nasprotno mnenje kot popolnoma neutemeljeno, ker avtorji niso poznali okoliščin, v katerih je bilo vprašanje postavljeno. Vsa zadeva se je pokazala kot klasičen primer, kako more kratko Vprašanje in še krajši odgovor nanj zavesti tudi tehtne avtorje v napačno smer. Ga s pa rr i pravi tako-le: »Grave autem incommodum quod pontificiu Commissio in hac responsione (19. julija 1931] prae ocuiis praesertim habuit, erat incommodum proveniens a civili lege, matrimonium sub gravibus poenis vetante. Responsio igitur data die 10 martii 1923 ita est intelligenda, ut ad matrimonii valorem nun sufficiat pracsentia mora lis, sed sit necessaria praesentia physica et activa, ita scilicet ut sacerdos assistens nupturientium consensum et exquirat et recipiat ad normam rel, can, 1095, § , n. 3".«11 Priznati moram, da ne bi zlepa pričakoval take interpretacije igoraj navedenega odgovora iz I, 1928. V zadevi sami imamo jasen dokaz, kako mnogoznačna in zato nejasna sta v cerkvenem jeziku izraza physicus in m oral is. Primer pa, ob katerem je omenjena kontroverza nastala, rešuje G asp ar ri tako-lc: »{Jupposita hac civili lege (ki grozi s kaznijo župniku, če zaročenca poroči), si substantial matrimonii forma [brez liturgične oblikel servari potest, quin poena lege statuta a parocho locive Ordinariq incurratur, servari debet et matrimonium coram solis testibus foret invalidum et illicilum ... Si civile matrimonium. nt aiunt, pOssibile est, lex civilis servetur, imo paroulius exigat ut .spoilsi prius civileni caerimOuiam lege praescriptam peragant, Si, e contrario, forma suhtantiaiis servari non potest, quill testis auctorizabilis gravem poenam lege statutam mcurrat, substantiates matrimonii forma non urget et matrimonium coram sofis testibus foret validum et licitum, dummodo prudeuter praevideatur banc rerum conditioner!! esse per mensem duraturäm. liaec responsio ad propositam cjuae-stionem est Conformis verbis Codicis et doctrinae, quam ante ipsam Codicis Promulgationen! tenuerunt SS. CC. RR. et DD. comiiiuiiiter«.1-Zadnjemu stavku bo kdo po pravici ugovarjal. »Casus« sam pa je izredno jasno rešen. Avtorje je pri kontrOverzi motila preveč misel na prepoved legis civilis. Lex civilis se mora v tej materiji smatrati za t a m quam non existens, kakor n. pr. pri vprašanju ali iz civilne poroke kot take izvira zadržek javne dostojnosti, Pred očmi je treba imeti le incommodum, ki nastane za Župnika oziroma za zaročenca. Ako je v konkretnem primeru incommodum grave in se mu izogniti ni mogoče, se more uporabiti izredna oblika poroke, pa naj izvira incommodum od koderkoli. Triebs je določbo prestrogo tolmačil, ko je Omejil incommodum le na nevarnost za življenje in zdravje; » Q. e .601. ,0 O. c. 291. 11 O. c. H2, » O. c. 14L Bagailovni Vcitnik s 66 taka omejitev jo samovoljna in ni v zakonu utemeljena. Po drugi strani pa je umevno, zakaj ni možno in genere lege civil i prohibente uporabljati izredne oblike poroke, zakaj gre vedno za to, ali je in-commodum in concreto grave ali ni. 11, Cerkvene določbe o izredni obliki poroke so za pravni red v modernem pozilivističnem smislu nekaj tujega in nerazumljivega; zde se naravnost ncprnvne ali vsaj manj pravne; grave ineummodum je nedoločena količina in od take naj zavisi veljavnost ali ničnost tako važnega pravnega posla, kot je sklenitev zakona; pravna sigurnost je S tem vendar zelo omajana. Navedeni ugovori so vplivali tudi na kanoniste in so zato v razlaganju zadevnih določil zavzeli strožje stališče in so skuiali omejiti možnost sklepati zakone v izredni obliki izven smrtne nevarnosti. Zahtevali so, da bodi impussibilitas communis, da bodi župnik iizično odsoten, ne samo moralno zadržan in podobno. Ugovori so sicer po eni strani Le htm, vendar se razrešijo ob globlji utemeljitvi izredne oblike. O tej jasno piše G as p a r r i, ko začne tolmačiti kan. 1098: »Si forma substantial is iure prflescripta pro matrimonii celebratione servari non potest sine gravi incommodo, cessat obligatio camdem servandi; et, eadem non servata, matrimo-nium est validum et licitum, quia in času forma substantialis oppone-retur iuri natural i ad matrimoniiim, in quo conflictu ius natural« praevalere debere, palam est, Et cum forma substantialis sit divi-sibilis, eomprehendens et praesentiam testis auctorizabilis et prae-senLiam simplicium t ostium, si servari non potest sine gravi incommodo quoad praesentiam turn sacerdotis eompetentis tum aliorum testium, obligatio penitus cessat; si servari non potest quoad praesentiam sacerdotis, sed servari potest quoad praesentiam testium, obligatio cesssat quoad sacerdotis praesentiam et urget quoad praesentiam testium. ita ut matrimonium sit irritum, nisi coram duobus saltern testibus ineatur, si duo testes haberi possunt; secus matrimonium valet etium coram uno tantum teste, aut etiam sine testi-bus,«iS Za slučaje pa, ki se v življenju večkrat pripete, je zakono-davec v smislu opisanega načela zadevo sam uredil v kan, 1098. Al. Odar. SODBE RIMSKE ROTE V LETU 1933. V AAS 1934, str, 110—125 so priobčeni dispozitivni deli sodb, ki jih je izrekla Rimska Kola v prejšnjem letu; na str- 125—129 pa so objavljene one pravde, ki so se v prejšnjem letu ustavile pri Rimski roti drugače kot z definitivno sodbo. Pri vsaki sodbi je omenjeno naslednje: napis pravde, r, pr. Secovien, — Nullitas matrimonii ex defeetu consensus ob amentiam viri flz sekovske škofije. — Ničnostna zakonska pravda radi hibe v privolitvi in sicer radi moževe umobolnosli). dalje imena Sodnikov, branilca zakonske vezi in odvetnika, nato spor fdubiumj v stereotipni obliki in končno sodba, ki se glasi kot odgovor na spor; affirmative ali negative; prvi odgovor se izrazi tudi s stavkom constat de nullitate matrimonii in « O. c. 134. 67 času, drugi z nori constat; v prvem primeru se lorej glasi sodba za neveljavnost zakona, v drugem za veljavnost, Leta 1933 je izrekla Rimska rota 77 sodb, od teh v zakonskih zadevah 73. Sodb v ničnostnih zakonskih pravdah je bilo med temi 72, ena sodba pa se je baviia s pogoji za razvezo neizvršenega zakona po papeževi dispenzi. Za neveljavnost zakona se je glasilo od omenjenih 72 sodb 29 (40%), za veljavnost zakona pa 43 sodb [60%]. Brez dcfinilivne sodbe se je ustavilo pri Rimski roti leta 1933 26 pravd, od teh je bilo 21 ničnostnih zakonskih pravd, Od skupnih 103 pravd, ki jih je Rimska rota obravnavala v letu 1933, se jih je torej bavilo z zakonskimi zadevami 94, od leh je bilo ničnoslnih zakonskih pravd 93; komaj vsaka deseta pravda pri Rimski roti ni ničnostna zakonska pravda. Posebno sliko nam nudi pregled razlogov, radi katerih se je izpodbijala veljavnost zakona V zgoraj omcnjejiih 72 pravdah se je navajal izmed razdiralnih zadržkov le zadržek spolne nesposobnosti in sicer v 8 primerih petkrat na moževi strani in trikrat na ženini. V vseh osmih pravdah se je sodba izrekla za veljavnost zakona. Radi napake v obliki sklepanja, kar še vedno imenujejo clande-stinitos, se je zakon izpodbijal samo v dveh primerih; obakrat se je sodba glasila za neveljavnost zakona. V ostalih 61 primerih je šlo za neveljavnost zakona radi kakšne hibe v privolitvi. V enem primeru (Tergestina. Nullilas matrimonii z dne 8. avgusta) pa razlog sploh ni naznačen. Hibo v privolitvi vzamemo v kanonskem zakonskem pravu v širšem pomenu, zato more biti na različne načine podana. Večkrat se zakon izpodbija radi več takih hib; pri tem so možne zelo različne variacije. V zgoraj omenjenem sezuamu lanskih sodb najdemo naslednjih 18 razlogov, ki vsebujejo to ali ono hibo v privolitvi ali pa po več. Navajam pri njih tri številke: prva pomeni skupno število pravd z navedenim konkretnim razlogom |sk.)( druga pove, kolikokrat je bil zakon v takem primeru proglašen za neveljaven (n.), in tretja pove sodbe za veljavnost zakona (v,). Razlogi pa so navedeni takole: Umobolnost (amentia sive viri sive mulieris): sk. 2, n, 1, v, 1; sila in strah (vis et melus): sk. 29, n, 18, v. 11; dostavljen pogoj (conditio apposita); sk. 4, n. 1, v. 3; hiba v privolitvi (defeetus consensus): sk. 4, n, 1, v. 3; hiba v privolitvi in dostavljen pogoj; sk, I, n. 0. v. 1; hiba v privolitvi ter sila in strah: sk, 1, n, 1, v, 0; hiba v privolitvi in hiba v obliki: sk, 1, n. 0, v, 1; izključena dobrina potomstva [exclusum bonum prolis): sk. 7, n, 3, v, 4; izključena dobrina zvestobe (eselusum bonum lidei): sk. 2, n. 0, v. 2; izključena dobrina zakramenta: sk, 2, n. 1, v. 1; pogoj proti dobrinam zakona (conditio contra bona matrimonii}: sk. 1, n. 0, v, 1; pogoj proti dobrini potomstva: sk. 1, n. 0, v. 1; strah in sila ter izključena dobrina potomstva: sk, t, n. 0, v. 1; hiba v privolitvi in izključena dobrina potomstva: sk, t, n. 0, v. 1; strah in sila ter izključene dobrine zakona: sk. 1, n. 0, v. 1; hlinjena privolitev (simulalus consensus): sk, 1, n. 0, v. 1; h lin je na privolitev in izključena dobrina potomstva: sk, i, n. 0, v, 1; hlinjena privolitev ter sila in strah: sk. 1, n. 0, v. 1, 5* 6S K navedenim podatkom naj dostavim nekaj opomb, ¿e v razpravi Sodbe Rimske rotc v zakonskih pravdah (1934, Bog. Akad. knj. 12) sem ponovno omenil, da padii število primerov, pri katerih bi se izpodbijala veljavnost zakona radi hibe v obliki sklepanja ali radi razdiralnih zakonskih zadržkov; od slednjih pride za sodstvo v poštev skoro izključno le zadržek spolne nesposobnosti. Prav tako je bilo že v navedeni razpravi (sir, 56J omenjeno, da zakonik v materialnem zakonskem pravu sicer dobro razlikuje med hlinjeno privolitvijo (glede katere se v kan, 1086, § 2 naštevajo trije primeri, ki povzročajo neveljavnost zakona, namreč □] če eden ali oba kontrahenta izključita zakon sam ali b) vse njegove pravice ali c) katero bistveno lastnost zakona) in med privolitvijo pod pogojem, ki je proti histvu zakona {kan. 1092J, vendar pa v praksi Kimska rota iz razlogov, ki so v isti razpravi našteti, ne razlikuj« ločno med omenjenima tožbenima zahtevkoma, [slo nam pove zgoraj navedeni pregled sodb iz 1. 1933. Kadi tega je v tej točki težko in skoro nemogoče podati točen statistični pregled glede tožbenih zahtevkov, dokler ne bodo sodbe per extensum objavljene. Najnovejši pregled sodb nam zopel kaže, kar sem glede prejšnjih sodb omenil že v navedeni razpravi (str. 2fi]t da zakon običajno v takih slučajih, ko se je izpodbijala njegova veljavnost iz več razlogov hkratu, ni bil proglašen za neveljaven, O odstotku uspelih pravd ob tožbenem zahtevku radi sile in strahu, glede katerih so se pred leti plasti spotikali nad Rimsko roto, kot je omenjeno v isti razpravi (stra. 27), je treba reči, da fe leta 1933 nekoliko zrastel, od 29 zadevnih pravd jih je uspelo IS, torej 62%; v celoti pa se s tem odstotek pri sodbah, ki jih je izrekla restavnrana Rimska rota, ni spremenil. Od 1909 do 1932 je namreč izrekla rota skupaj 325 sodb, kjer se je izpodbijala veljavnost zakona radi site in strahu, od teh je zakon proglasil /.a neveljaven 185 sodb, lorej 57%; za letos pa sta številki 354 in 203, odstotek pa je ostal isti fprim. eit, razpravo str, 37 in 38), Končno naj še omenim, da SO lansko leto razmeroma precej narastli primeri, kjer se je izpodbijal zakon rudi izključene dobrine potomstva. Glede prejšnjih let primeri cit. razpravo str. 6S in 69, Od zgoraj omenjenih 77 sodb, ki jih jc izrekla Rimska rota leta 1933, se samo štiri niso bavile z zakonskimi zadevami. Od teh je ena rešila spor o pristojnosti nižeslopnega sodišča {iurium seu competentiae z dne 15. marca), druga se je bavila z ničnostno pritožbo (nullitatis aclotuni et senlentiae z dne 3. julija), tretja je zaključila kazensko pravdo o žalitvi časti in dobrega imena (diffama-tionis z dne 4. aprila) In četrta je Tešila spor o pravici na župnijske dohodke (iurium z dne 4 maja). Iz dostavkov v oklepaju je razvidno, kako se pri Rimski roti pravde naslavljajo. Ad vocem rota naj končno dostavim, da madridska rota fclr. Sodbe Rimske rote v zakonskih pravdah, str, 5, op. 1) več ne obstoji; 1. avgusta 1933 je namreč naznanil španski nuncij, kot poročajo Ephemerides theologicae Lova- 69 nienses 1934, SOD španskim škofom, da je sv. stolica odpravila madridsko rolo kot vrhovno apelacijsko instanco »a t ten tis violato regimine conoordatario et sa ecu! arizaturne matrimonii«. Al. Odar. KAPLANI NIMAJO PRAVICE POROCATL llnlerprctiicijska komisija 13. septembra 1933.) Pravni položaj navadnega kaplana opiše kan, 476, g 6 takole: ipse debet rat ione officii parochi vitem supplcre eunique adiuvarc in universe parueciali ministerio, excepta applicatione Missae pro populo.' V tem hesedilu so videli nekateri avtorji obseženo tudi pravico asistirali pri poroki, Tako je pisal prt nas prol. K u š e j : Ker imajo kaplani ¿upnika podpirali v polnem obsegu župne uprave, jih smemo v primerih potrebe smatrati upravičenbn tudi sa izvrševanje porok, ako Škol izrecno ne odredi drugače« [Cerkveno pravo3 1927, 478—9J. Po večini pa so avtorji tej razlagi ugovarjali, ko so se sklicevali zlasti na kan. 10%. § 1. ki določa, da so splošne delegacije za poroke izključene, nisi agalur de vicariLs coopéraloribus pro paroccia cui addicti sunt«, V zadnjih letih so se zlasti v Italiji bavili s tem vprašanjem (cfr. Apollinaris 1932, 403 nsl; 1933, 229 usl,), Italijanski duhovniški list Palestra del Clero 1934, 154/155 in za njim ludi Apollinaris 1934, 77 pa prinašata vest, da je bilo omenjeno kontroverzno vprašanje stavljeno interprelacijski komisiji in da je predsednik te komisije kardinal Peler Casparri odgovoril 13. septembra 1933 v negativnem smislu. Odgovor ni bil objavljen v Acta Apostolica« Sediš. Predsednik interpretncijske komisije ima pravico, da na vprašanja, ki ne nudijo večjih teiav, v imenu komisije sam odgovarja; tako je namreč odločila komisija sama že dne 9. decembra 1917, ko je na vprašanje: Utrum dubia quae minoris sini momenti aut non mullum ddficultalis habeant, solvi possint ab Emmo Prae-side.c. odgovorila: Affirmative. Presoja pa o tem, ali je vprašanje težavno ozir. pomembno, predsednik sam. Kardinal Peter Gasparri je torej po svoji predsedniški funkciji mogel dati zgoraj omenjeni odgovor. Ker odgovor ni bil objavljen v Acta Apostolicae Sediš, nastane vprašanje, ali ga je v resnici dal, Apollinaris 1934, 77 poroča: i Ex certo fonte rescivimus eumdem Emmum Card. Gasparri expresse interrogatum déclarasse se praefalum responsum rêvera dixisse.« Ker ni predsednik dal odgovora objavili v uradnem lislu, je pač smatral, da ta odgovor pojasnjuje besede, ki niso dvomne; takšne interpretacije namreč po določbi kan, 17. g 2 ni treba promulgirati: >et si verba legis in se certa declare! tantum, promulgations non eget et valet Tetrorsum.« V zgornjem primeru se je stavljeno vprašanje jdubium) glasilo takole: »Cum Vicarius cooperator ex praescripto can. 476, § 6 debeat ratione officii parochi vicem supplere eunique adiuvare in umverso paroeciali ministerio, quaeritur: An valide assistera matrimomo possit alque etiam delegare ad assistendum iisdem, si ex statutis dioecesariis aut ex lilleris Ordinarii vel ex parochi commissione non conslet de facta iurium limitation?. > Odgovor je bil: ^Negative ad utrumque,« Al. Odar, 70 STAROSLOVENSKi VZORCI ZA GOVORNIŠKO PORABO SV. PISMA. Stari krščanski pisatelji in cerkveni očetje so za cerkvcnc govore porabljali predvsem sveto pismo v mnogo večjem obsegu, kakor je danes navadno. Posehno priljubljena je bila govorniška poraba stare zaveze, ki inidi lepe zglede Žive vere in drugih kreposti, kakor nalašč prirejene za cerkv. govornika, ker so po večini že v svetem pismu podani v lepi govorniški obliki. Vzemimo knjigo Pridigarja (Ecclesiasticus). Tu imamo sedem poglavij (44 50) pesniške in govorniške porabe sv. pisma. Ta poglavja so prešla skoraj V vsakdanjo cerkveno rabo. Ponavljamo jih pogosto v brevirju in v misalu, K najlepšim vzorcem starokrščanske književnosti te vrste spadajo staroslovenski odlomki iz dobe sv. Cirila in Metoda, Jako verjetno je, da sta slovanska apostola za svoje misijonske namene sestavila kratke zgodbe sv. pisma. Ohranjene so v 1. poglavju staro-slovenskega Žitja Metodijft1. Važne so ne samo za znanstvenike, marveč tudi za duhovnike v dušnem pastirstvu. Nudijo nam bisere sv. pisma v izredno srečni govorniški obliki. Podajajo nam vzorne biblične karakteristike pravičnih stare zaveze in nas opozarjajo na krasne biblične stavke, ki bi jih sicer prezrli. Kes vredno jih je pazljivo prebrati. Učenci sv. Cirila in MeLoda so imeli v teh vzornih bibličnih zgodbah kratek kompendij biblične zgodovine, obenem pa navodilo za nazorni katehetski pouk ljudstva ¡n za govorniško porabo svetega pisma. To se vidi iz dveh staroslovenski h govorov v čast sv. Cirila in Metoda; eden je v čast sv. Cirilu, dTUgi pa v čast obema bratoma skupaj, Oba govora sta odvisna od starostovenskih životopisov svetih bratov. Drugi je v govorniški porabi sv. pisma bistveno odvisen od bibličnih zgodb sv. Cirila iu Metoda, Na tej podlagi zelo nazorno in spretno primerja sv, brata Abrahamu in Mozesu. Naj podam samo nekoliko stavkov. Veliki patriarh Abraham, praded Kristusov, se je zaradi vere preselil iz domovine in se naselil v tuji zemlji, imenoval se je prijatelj božji, prejel je zavezo obrezanja od Boga in je po veri postal oče mnogih narodov. Naša preslavna očeta in učitelja pa sta se okrasila z isto vero in z istimi krepostmi, Preselila sta se iz svoje domovine in prešla v tujo deželo. Od Boga Sta zavezo prejela ne za svoj rod, kakor Abraham, temveč za neverniški tuj narod, zavezo ne po obrezi, kakor Abraham, temveč pO krstu v udpuščenje grehov, večno zavezo Gospoda našega Jezusa Kristusa, — Kakor Mozes sta bila polna božjega duha in sta ljudstvo izpeljala iz mračnega hudičevega morja, z vero božje besede sta ljudstvo napojila, ne z brezčutno vodo, marveč s krvjo in vodo iz strani Kristusove, vernikom sta dala večno hrano in večno življenje, nasitila sta jih ne 7. angelskim kruhom fmano), marveč z resničnim telesom Jezusa Kristusa, Božje zapovedi sta dala v novem jeziku, ki sta mu črke sestavila, zapovedi, napisane ' Glej odzgor str. 6—tO. 71 ne na kamenitih ploščah, ampak v srcih, govorjene ne skozi oblak, meglo in vihar, marveč izročene po samem Gospodu Jezusu Kristusu- Nista bila služabnika sence, marveč propovednika resnice, tovariša apostolov itd, S ta rosi o venski pisatelj na ta način po vzoru cerkvenih očetov in sv. Cirila in Metoda zelo spretno in zgovorno porablja sv, pismo staru zavei*. To se sicer ne sme preveč suženjsko posnemali. A ne bo bryK koristi, če se učimo bolj ccniti govorniško vrednost sv. pisma. Fr. Grivec, SLOVSTVO, K cj r t I c i t n c r F. X,, Sacrae iittcrae doceante creotio-nem universi cz nihilo. [Commenlationes biblicae IX.) Innsbruck, 1935, F, Rauch. Marljivi raziskovatelj bibličnih vprašanj S, Z, je izdal že deveti snopič svojih .'Conimentationes hihlicae«, V lem snopiču raziskuje samo vprašanje, ali sv. pismo uči, da je bil svet iz nič ustvarjen, Potrdilo najde se ve 1 Moz 1, 1, potem pa poišče še vsa druga mesta, iz katerih se da to posneti. Odločilnega pomena mu je že izraz »v začetku (je ustvaril Bog nebo in zemljo), potem pa zlasti beseda ^ustvaril , liuhr. bara'. Vrlina te knjige je ta, da je v njej pisatelj zbral vsa starozakonska mesta, ki prihajajo v poštev, in vestno pretehtal in Ocenil njih dok azil no moč, M. Slavič. J u n k e r Hubert. Das Buch Deuleronomium. (Die Heil. Schrift des A. T. II, Band, 2. Abt.) Bonn 1933, P. Hanstein, Mk 4.S0. Biblicista danes najbolj zanima, kaj pravi avtor o postanku pen-talevha, oz. devteronomija. .lunker daje jasno informacijo o negativni in pozilivni strani tega vprašanja. Svoje mišljenje pa opira na Hummelauerja, Hoberga, Sanda in Goellsbcrgerja: Mozesov zakonik >ni bil mrtva, ampak iiva postava«, ki so jo preroki mogli razmeram in potrebam prilagoditi, t. j, tudi raziiriti in spremeniti«. S tem stavkom gre Junker do skrajne moje, kt jo Se dovoljuje odlok bibi. komisije iz 1. 1906 o Mozcsovem avtorstvu pentatevha, Ta skrajna meja je seve nevarna, ker se lahko prestopi; vedno se namreč vsiljuje vprašanje, kaj in koliko se je spremenilo, ne da bi bilo to razvidno iz teksta samega. Uporabljajoč svoje načelo pa Junker ravna previdno, tako da je aplikacija manj nevarna ko načelo samo. Devteronomij razlagati je težko, ker je z njim združenih toliko vprašanj. Junker je razvozlal vse te težave z neko prostodušno lahkoto in jasnostjo, tako da se prevod in razlaga bereta lahko in da čitatelj zadovoljen zapre knjigo. Pri prevodu in razlagi posameznih hesed ali stavkov je seve debata mogoča, in se bo marsikatera trditev dokazala za subjektivno mnenje, ne pa za objektivno resnico, ki bi se mogla splošno sprejeli. V splošnem pa smo lahko Junker-jevega dela veseli, tem bolj, ker že od Hummelauerja [1901) nismo več imeli pravega katoliškega komentarja o devteronomiju. M. Slavič. 12 Scbrattenholzei, Dr, Alois, Soziale Gerechtigkeit. Die Lehre von der natürlichen Gemeittschaftsgerechligkcit. Graz 193J1. Ulrich Morsers Verlag, Str. 205, V okrožnici »Quadragesimo anno« je Pij Sil. prvi uvedel tudi v uradno rabo izraz mstilia socialist, socialna pravičnost. (Leon XIII, v okrožnici Kerum novarum* tega izraza se ni rabil.) Dasi je pa ta beseda v socialni književnosti že v splošni rahi, vendar znanstveno nje pomen še ni vsestransko opredeljen. Pottier je izkušal socialno pravičnost popolnoma izenačiti s tako zvano »iustitia legal is«. Faidharbe jo bo v delu, ki ga napoveduje, menda izenačil z »iustitia distributiv*«. Naš avtor jo izkuša z višjega vidika izvesti U naravne skupnosti, ki je pred organizirano družbo. Zato jo tudi imenuje »Gemeinschaftsgerechtigkeit«. »Iustitia legalis* in .iustitia distributiva* bi bili obe žc izraz splošne socialne pravičnosti. Res se da »iustitia legalis« Širje Ume ti, kakor so jo zadnje čase mnogi umevali. Le-ti so mislili s to besedo le bolj na občane, ki so dolžni se zakonom pokoriti.. Sv. Tomaž je mislil tudi in sicer v prvi vrsti na vladarja, ki je dolžan z ozirom na občno blaginjo dajali dobre zakone (2 II, 58, 6). Ce legalno pravičnost tako umevamo, je že kaj blizu socialni pravičnosti, kakor hoče naš avtor, da se umeva. in kakor pravi, da jo umeva ljudstvo. Vendar se mu zdi, da se pomena še ne skladala popolnoma, Saj se socialna pravičnost ne izraža le v zakonih, temveč tudi v mednarodnih pogodbah in sporazumih, potem pa v zahtevah tega, kar je Aristoteles imenoval »epeikei»«, rimski pravniki >aequitas< . a tudi ^humaniLas«, In res je sv. Tomaž sam dejal, da se legalna pravičnost ravna po «epikeji« in da je le ta «quasi superior regula humanoritrn actuum* (2 11 120, 2) Zakoni ne morejo obseči vsega, kar zahteva socialna pravičnost, res pa zakoni lahko mnogo tega izrazijo in naravno socialno pravičnost, ki je v mnogočeni še bolj nedoločena, določijo, Podobno je pa tudi z iustjtia distributiva<•. Nekateri mislijo ob njej le na »munera« in «onera«, na službe in davke. Vseknko bi se moral nje pomen razširili na vse raznotere dajatve, da bi jo mogli zbližati z *iustilia socialis«. Leon XIII, se je tej nejasnosti ognil s tem, da je govoril le o naravni pravičnosti, o «iustitia naturalis« in o dolžnostih in nalogah države, ki jim je vse podredil, kar se nanaša no občno blaginjo in na blaginjo občanov. Vse to pa lepo združuje »iustitia socialis-, ako se umeva kot pravičnost, ki nje zahteve izvirajo iz naravne skupnosti ljudi, Avtor na to izvaja ta pojem socialne pravičnosti iz naravne skupnosti, potem pa obširneje kaže, kako se nje zahteve uveljavljajo v raznih občestvih, v gospodarstvu in kako naj se izrazi še v bodoči stanovski uredbi držav, Delu je vseknko vredno premisleka. Ni pa mogoče reit, da bi bilo že Vb« dodobra predelano. Irebn bi bilo pojme .še bolj opredeliti. Zlasti o •aequitas« avtor premalo pove, Tudi ni dosti jasno, kako naj bi bila vi« vnanja dela ljubezni dela pravičnosti. Ali res vse, kjer moramo rabili besedo schulden«, spada že pod pravičnost? Sv, Tumai, loči "debitum le£aic- in "debitum morale«, a zdi se, da je tudi »debitum morale« dvoje vrste: 73 debitnni nepopolne pravičnosti in debitum katerekoli dolžnosti. Ali niso tudi »Liehespflichten« dolinosLi, ki menijn nekak »dtsblluin . in nc samo »Rechtspflichten*? Bolj bi bilo treba tudi pojasniti, v kak&ilem Kinlslu z akc.no daveč tehko izpremeni »i.iebespflichten" v fRechtspflichten«. Mam se takjno govorjenje ne zdi popolnnma pravilno, avlrir pa bi ga celo nu potreboval, saj po njem zakonodavec z zakoni izrazi le tor kar je že naravna zahteva socialne pravičnosti in ne samo ljubezni. A, U. h r. K s. L u k m a n , Martyres Cbristi. Trideset poročil o mu-čencih prvih stoletij z zgodovinskim okvirom. Celje 1934, Družba sv. Mohorja. 8". VIII in 381 str. Profesor Lukman je slovensko bogoslovno književnost obogatil s knjigo, ki bo ohranila trajno vrednost. V njej nam je podal kar najbolj jasno in iivo sliko preganjanj kristjanov v poganski rimski državi. V prvem delu knjige (str. 3—461 nam na Osnovi rezultatov zgodovinske kritike točno in pregledno oriše odnose poganske rimske države do krščanstva, t. j. do kristjanov poedincev in do Cerkve kot organizirane družbe. V teh odnosih je vpoiteval vse značilne razvojne momente; kraj, kje in kako so se vršila posamezna preganjanja kristjanov. Pisatelj dobro poudarja, da se število desetih preganjanj ne sklada z dejanskim dogajanjem. Dalje se postavi na stališče, da do začetka 3, stoletja ni bilo nobenih izjemnih zakonov proti kristjanom. Preganjanje kristjanov se da tudi brez teh zgodovinsko razložiti. Biti kristjan je bilo v poganskem javnem mnenju že samo po sebi kaznivo. Zaradi ekskluzivnosti in ekspanzivnosti krščanstva se je pri poganskih množicah in oblastnikih ukoreninilo prepričanje, da so kristjani, ki ne priznavajo rimskih državnih bogov, nasprotni tudi rimski državi sami. Seveda je bilo to prepričanje poganske javnosti posledica njene holene nevednosti, ki jo je bilo v zvez: s krivičnim in pravno nezmiselnim postopanjem proti kristjanom možno tako hudo kritizirati, kot je to storil v svojem Apologetiku pravnik in apologet Terlulian. Pisatelj nam je tudi to Tertulianovo kritiko prevedel v slovenščino (str. 16—23). Madež rimskega prava je in ostane, da so Rimljani proti kristjanom, ki so jih smatrali za zločince, brez vsakega pravnega razloga in protislovno postopali drugače kot z zločinci in jih vendarle obsojali kot zločince. V Tertulianovi kritiki se omenjata pismo Plinija Sekunda cesarju Trajanu in Trajanov reskript, ki ju je nam prof. Lukman ludi prevedel v slovenski jezik (str. 10 do 12). 21vo pa nam podaja avtor sliko preganjanja kristjanov zato, ker nam za vse faze preganjanja nudi v lepem slovenskem prevodu 30 zgodovinsko zanesljivih dokumentov s potrebnimi kritičnimi uvodi in opombami. Zbirka teh dokumentov je za dobo od srede 2. do srede 3. stoletja popolna (štev. 1—11), za naslednjo dobo pa je iz ohranjenega gradiva izbral sedemnajst poroči! (Štev. 12—28), med njimi tri o mučencih na tleh naše države. Dodal je Še Hvzehijev spis o palestinskih mučencih |štev. 29) in oporoko 40 mucencev v Scbasleji v Mali Armeniji. Po svojem značaju se ti dokumenti tlele; L v uradne zapisnike; o zasliševanju kristjanov pred sodniki in o njih obsodbah,, % v uradna 74 cerkvena poročila o preganjanjih in mričencih, 3. v spise, v katerih pisatelji pripovedujejo, kar SO sami videli in slišali ali izvedeli od ncsumljivih prič aH ki v njih porabljajo celo zapiske mučencev samih, 4. v poročila trezno presojaj očih mož, ki so v svojih spisih porabili dobre vire in ocenili njih vrednost. Edina oporoka 40 mučencev je dokument svoje vrste. Knjiga obsega na koncu imensko kazalo mučencev in spozna-vavcev, ki se v poročilih omenjajo, izbrano slovstvo o dobi preganjanj ter zemljevid rimskega imperija okoli Sredozemskega morja, na katerem so — kolikor je to mogoče dognati — zaznamovana vsa mesta, ki se v poročilih omenjajo. Tako je knjiga v vsakem pogledu, ne izvzemii zunanje opreme, vzorno prirejena, V imenskem kazalu manjkata sirmijski škof Irenej in sebaslejski mu-¿enec Xanthios; pri imenu Eutychios pa je treba citirati 272, ne 172. Na str, 116 je kot datum mučeniStva sv, 1'ntamiene i. dr. popravili tiskovno pomoto 303j303 v letu 302/201, jos Turk- Textus antíquí de Festo Corporis Christí. Collegít el no tis illustravit Petrus Browe S. J. (Opuscula el textus historíam ecclesiae eiusque vitam atque doctrinan] illustrantia. Series litúrgica edita curantibus R. Stapper el A. Rücker. Fase. IV.) 1934. Münster i. W„ Aschendorfí, 56 p. RM. 1.10, Jezuitski pater Peter Browe je leta 1933 napisal lepo znanstveno knjigo; Die Verehrung der Eucharistie im Mittelaller. tz množine tekstov, ki jih je v knjigi uporabil in nekaj tudi do besede ponatisnil, je preudarno i/bral najstarejše in najpomenljivejše in jih v 4, snopiču liturgičnih spomenikov kronologično razvrstil ter združil v celoto, Mlad teolog, ki so mu ti snopiči pred vsem namenjeni, naj iz študije teh listin iz 13/14. stol. sam razbere, kako se ie začel pTaznik sv, Resnjcga Telesa, koliko ovir ie bilo treba premagati, preden ie sv. stalica praznik ukazala za vso Cerkev. Posehc je proučevanje teh listin zajemljivo Mato, ker se nam v njih nazorno kaže, kako nastajajo v Cerkvi novi prazniki, kako se vera v kako dogmo v tej ali oni dobi razširi in konkretno razvije v liturgiji ter po liturgifi prenese v praktično življenje. V opombah je p. Browe bolj skop; hoče pač, naj se mlad teolog sam trudi pod vodstvom svojega učitelja; večkrat nam označi samo pol, kod naj gremo, opozori nas na literaturo, kjer naj sami iščemo novega spoznanja. Najboljši komentar k tem tekstom je omenjena avtorjeva knjiga, F. U- S. Francisci Assísíensis et S. Aníonii Patavini oificia rhythmic® auctore fratre Juliano a Spira edidit et notis illustravit Hugo D a u -send O, F. M. fOpuscula et textus historíam ecclesiae eiusque vitam atque doctrínam iliustrantia. Series litúrgica edita curantibus R. Stapper et A. Rücker, Fase. V.) 1934. Münster i, W-, Aschendoríf. 52 p. RM 1.—. Knjižico bodo z veseljem in s pridom brali in proučevali vsi, ki žele globlje nmeti ustroj in razvoj liturgične molitve in ljubijo nje lepoto. Frančiškan Jul i jan iz Speira (f okoli leta 1250) je zložil 75 oficij v čast sv. Frančišku še pred letom 1235, v čast sv, Antonu pa pred letom 1246. Kaže se nam torej v teh oficijih oblika kanonične molitve, kakršna je bila sredi 13, stoletja. Oficij se deli kakor sedaj: v prve in druge večernice, v jutrnjicc in hvalnice ter male hore, Tudi psalmi so tisti, ki jih še sedaj molimo la Comnmne confessoris non pontificis. Ločita pa se oba ta dva oficija od oficijev v našem sedanjem brevirju v dveh rečeh. Prva in najbolj značilna je ta. da so v teh oficijih poleg himen vse antifone. pa tudi invitatorij v jutr-njicah in responzoriji z verziklji ubrani v verze: antífona za Magni-firat in tienedietus obsega celo po več kitic, tri, štiri kitice. Svete pesmi so, lirične in epične, preproste, časih otroško naivne, ¡i iz vseh diha globoka vernost srednjega veka. Opevajo nam svetnikovo življenje, Zato se taki offciji imenujejo officia rhythmica ali historiae rhythmicae, Gojili so to vrsto liturgične poezije v dobi med 10. in lfa. stoletjem. V brevir Pija V, antifon in responzorijev v verzih niso sprejeli, hrančiškani in vsi, ki rabijo Breviarium Romano-Serapliicuni. pa še sedaj za praznik sv. Frančiška in sv. Antona recitirajo v ritmu in rimah zložene stare antifone in responzorije Julijana iz Speira, Druga posebnost teh oficijev so lekcije, V oficiju sv. Frančiška se v lekcijah vseh treh nokturnov razpleta svetnikovo življenje; v oficijLi sv. Antona pa nam lekcije prvega in drugega nokturna pripovedujejo njegovo življenje, lekcije tretjega nokturna pa so začetek evangelija s homilijo. Da so v oni dobi in tudi pozneje, v 14./15. stol,, v oficiju namesto sv. pisma brali samo življenje svetnikov, je bilo v nasprotju t razvojem in tradicijo prejšnjih stoletij, P, Hugo Dausend je v knjižico sprejel tekst, ki ga je prvič objavil kapucinski pater Hilarin Felder pod naslovom: Reimoffizien auf die heiligen Franciscus und Antonius, gedichlet und componiert durch Fr. Julián von Speier (Freiburg, Schweiz, 1901). Primerjal pa je p. Dausend Felderjev tekst z najstarejšimi kodiki in v kritičnem aparatu dodal varijanle v besedilu; opozoril je tudi na razlike med tekstom v sedanjem frančiškanskem brevirju in prvotnim tekstom. V opombah navaja vire, ki so iz njih zajete misli v himnah in anti fonah, in razlaga bolj težko umljive vrstice, V Uvodu sem med litem turo pogrešil: Gescbichíe des Hreviers von P. Suibert Baunier. Na str. 7 je tiskovna napaka: pro appendice nostro (namesto; nostra), F. 0. Consuetudines Jiturgicae ín lunctíonibus nnni ecclesiasficí popalibas observandae. E sacramentarlo Codicis Vat. Oftobon. 356 de-sumpsit atque edidit Joannes 13 r i n k l r i n e. fOptiScula ct texfus hisloriam ecclesiae eiusque vitam atque doctrinam illustrnntia. Series litúrgica, Edita curantfbus R. Stapper et A. Rücker, Fase. VI) 1935, Edidit Aschendorff Monasterii, 43 p. RM, !.—. Tega zvezka v zbirki fiturgičnih tekstov bodo mladi teologi posebno veseli. Obrede svetih časov in velikih praznikov že poznajo iz življenja in priročnih učnih knjig. Zato pa bodo tem laglje umeli, kar pripoveduje zakramentar vatikanskega kodika iz 13. stol., kako so se v srednjem veku papeži udeleževali liturgije cerkvenega leta, Tu beremo, kako je n. pr. na pepelnično sredo papež prišel v cerkev 76 sv, Anastazije ob Palatinu, vpričo zbrane množice si glavo posul s pepelom in potem v procesiji bos šel k sv. Sabini, kjer je ta dan ■islatio«, Prav tako zajemljivo je, kako so veliko soboto popoldne v lateranski baziliki praznovali velikonočno vigilijo, ko so profetije peli latinsko in grško in je papež sam blagoslovil krstno vodo ter tudi sam krščeval, nazadnje pa, zvečer, po solnčnem zahodu, opravil slovesno sv. mašo. 7,3. obrede pri počeščenju sv. križa na veliki petek avtorji navajajo XIV. rimski oido v dokaz, da SO ti obredi Že v 14, stol- bili v navadi. Zakramentar, ki je priobčen v tem zvezku, nam priča, da se je adoratio crueis vršila že V 13. stol. tako kakor sedaj- Kodik, ki je po njem posnet v tem zvezku priobčeni zakra-menlar, je codex VaticanuS Ottobonianus 356. Janez Brinktrine, profesor na paderbomski akademiji, ki je kodik izdal, je v uvodu sestavil njega rodovnik, pregled onih ordines, ki 30 v zvezi z zakra-mentarjem tega kodika.' Tekstu je izdajatelj dodal zadosten besedni in stvarni komentar in opozoril tudi na zadevno literaturo. Pogrešil sem pa pripombo k liturgiji velikega petka (str. 26), kjer veli rubrika v zakramentarju, da mainik po očenašu odlomi delec sv. hostije in ga dene v vino v kclihu: potem pa dostavlja: >Sancti(icatur enim vinum non consecratum per corpus Domini immissum." K leinu stavku bi bila pač potrebna pripomba, ki bi nakratko opozorila na mnenje one dobe o posveče vanju per con tac tum. F. U Consuttationes iuris canonici. Vol. I. Rim 1934. Pontificiuni institutom utriusque iuris, Piazza S. Apollinare, 49 Str. 370. Cena 25 lir. Papeški zavod za obojno pravo pri sv. Apolinarju v Rimu izdaja od leta 1928 znano kanonistično revijo Apollinaris (BV 1931, 3201 Revija je razdeljena na štiri dele; v prvem prinaša pravne dokumente, v drugem daljše tcmatične razprave, ki jih imenuje studia, v tretjem consultationes in v četrtem recenzije knjig, poročila iz kanonističnih časopisov in kroniko. Consuttationes pomenijo posamezna pravna vprašanja v posebni kazuistični obliki, ki je običajna pri tako zvanih casus, ki se dajejo duhovnikom za pastoralne konference. Tak casus je konkretno zastavljen, bolj ali manj verjetno iz življenja zajet; vsebuje pa navadno eno teoretično vprašanje in dedukcije iz norme, ki je v njem obsežena. V uvodu zgoraj nakazane knjige je omenjeno, da je ta način proučevanja pravnih vprašanj že tradicionalen v rimski jurisprudencij zlasti ga je uporahljal znani kationist iz 17. stoletja, kardinal De Luca. — V knjigi je ponatisnjenih 111 lakih cousultationes iz revije Apollinaris— Razdeljene so pO kodeksuvi razdelitvi na pet delov. K prvi zakonikov! knjigi (normac generalis) spada 14 con-suUationes, ki se bavijo večinoma Z vprašanji de lege, n. pr. vacatto legis, subiectum in obiectum legis, lex poenalis in podobno. Z vprašanji de personis (večinoma so to vprašanja o kanoniških kapitljih in iz 1 K poinamenovanju codex Ottobonianus naj pripomnim; kardinul Pietro Ottoboni, pra bratranec papeža Aleksandra VIJ1. (1689--1691), je podaril vatikanski knjižnici zbirko kodikuv, ki s« po njem imenujejo codices Ottoboniani. (Gl. Pastor, Gesch. d. PfipsUr. XIV,-2 1055M 77 redovnike g a prava) se peča nadaljnjih 19 primerov, Različna vprašanju iz zakramentalnega prava in iz poglavja de voto obdeluje 28 consullationes. Z vprašanji iz cerkvenega procesnega prava se bavi 23 in s kazenskopravnimi vprašanji 27 primerov. Sodelovalo je 13 avtorjev; consullationes k prvi in peti zakonikovi knjigi je sestavil večinoma Teodori, ki je v teh letih običajno reševal vprašanja pri pastoralnih konlereneah rimske duhovščine. Primere k drugi in tretji zakonikov! knjigi sla večinoma prispevala znana profesorja kanoni-slične fakultete pri sv. Apolinarju Marolo i» d'Ambrosio, Za tretjo zakonikovo knjigo so obdelali vprašanja omenjeni trije avtorji, poleg njih pa večinoma še Dalpiaz in Canestri- Z vprašanji iz procesnega prava se je po veliki večini bavil znani procesualist Roberti. — Sodbe o takem kazuističnem proučevanju cerkvenega prava in moralne teologije so sicer različne, loda izven vsakega dvoma je. da je proučevanje k.izusov po teoretičnem študiju izboren pripomoček za priučitev praktičnega interpretiranja in apliuiranja pravnih in moralnih določb. Človeku razbislri duha, da postane pazljiv na razne okoliščine, ki bi sicer usle njegovi pozornosti. Pomen kazusov za pravo in moralno teologijo je prav tak, kot je pomen disputacij za filozofijo in spekulativno teologijo. Zato toplo priporočam omenjene cunsullatiuncs vsem, ki se prakLično bavijo s cerkvenim pravom. Al. Odar. RAZNO. NOVI PRAVILNIK RIMSKE ROTE IZ LETA £934. Sacra Rota Romana je po kan. 1598. § 1 Codicis iuris canonici redno apelacijsko sodišče pri sv. stolici, V zadevah, ki so naštete v kan. 1557, § 2, sodi rota tudi v prvi stopnji, prav tako tudi v zadevah, kalere ji v papeževem imenu prepusti apostolska siynatura (kan. 1599, § 2 in kan, 1603, § 2). Pristojnost Rimske rote se je v zgodovini zelo spreminjala, Po L 1870, rota ni več delovala, dokler je ni na novo upostavil Pij X., ko je s konstitucijo z dne 29. junija 1908 (AAS 1909, 20-35} reformiral rimsko kurijo. Na novo u po stavljen a rata je začela poslovati že oktobra istega leta. Omenjena konstitucija prinaša v dodatku poseben zakon o sodiščih sv. stolice pod naslovom »lex propria Sacrae Romanae Rotae et Signaturae Apostolicae*. V tem zakonu je veljalo za roto prvih 34 kanonov, ki so bili razdeljeni v tri poglavja, namreč o sestavi rote (kan, 1—13), o pristojnosti roiu (kan. 14—17} in o postopku pri roti (kan, 18—34), Dve leti pozneje, 4. avgusta 1910, je bil izdan poseben pravilnik za roto, ki se je imenoval »Regulae Servanda« in iudiciis apud sacrae Romanae Rolat* tribunal»; priobčen je bil v AAS 1910, 784—850. Pravilnik je štel 238 paragrafov. Z njim je bilo prvič na moderen način urejeno cerkveno postopkovno pravo, Pravilnik je imel močen vpliv na postopkovni del v veljavnem cerkvenem zakoniku, kakor se razvidi iz citatov v Gasparrijevem aparatu. Codex iuris canonici je v 4, knjigi uzakonil obče veljavno cerkveno procesno pravo, ki je s tem postalo obvezno za vsa cerkvena sodišča, razen za sodišče sv. oficija 78 [kan. 1555, S 2). Zgoraj omenjeni zakon in pravilnik Rimske rote sta tako formalno izgubila veljavo; sodišče se je moglo po njima ravnati le v toliko, kolikor sta se vjemala z določbami v kodeksu. Nekateri so sodili o tej zadevi drugače. AAS z dne i. septembra 1934 pa so prinesla nov pravilnik Rimske rote pod naslovom »Normae s. Romanae rotae tribuna)is« (str. 449—491). Posebna vacatio legis ni bila določena, zato so po kan. 9. cerkv. zakonika normae dobile veljavo 1, decembra 1934. Pravilnik šteje 185 členov, articuli, okrajš. art., ki so razdeljeni v tri naslove (tituli). Pred členi je natisnjen kratek uvod (prooemium), ki ga je sestavil sedanji dekan Rimske role, 'Massimo M a s s i -m i, O potrebi in o pomenu novega pravilnika pravi dekan v uvodu med drugim tudi to-le: Codice promulgate et ohservalo re rum usu, visum est auditoribus (sodniki pri roti) novas conscribere normas, quibus pi ura definirentur spectantia ad Constitutionen! Tribunalis et ad olficium Auditorum aliorumque Tribunali addictorum, de iudicits vero generale® Codicis leges indoli atquae stylo Rotae aptarenlur,^ Novi pravilnik je več, kot bi kdo iz naziva pričakoval; združuje zgoraj omenjeno lex propria in regulae servandae. Je torej zakon o sodišču Rimske role in o njenih sodnikih, vrh tega pa še vsebuje posebne določbe o postopku pri tem sodišču. Akomodlran je sicer kodeksu, toda marsikatero njegovo določbo podrobno določuje, uvaja nekatere, ki so praeter codiccm, zlasti pa nam razodeva prakäo in stil rimske kurije in zato po kan, 20 C. I. C. njegov pomen ni omejen samo na Rimsko roto. Ne bilo bi brez koristi, ko bi po zgledu tega pravilnika tudi škofje izdali za svoja sodišča poseben pravilnik Oziroma poslovnik, zakaj praksa uči, da so določbe v zakoniku le presplošne, Normae štejejo, kakor sem omenil, 183 členov, ki so združeni v tri titule. Prvi vsebuje čl. 1—11 pod naslovom »de constitutione sacrae Romanae rotae«; drugi razpravlja v čl. 12—58 "de olficiis auditorum aliorumque S. R. Rotae addictorum«, in tretji v čl. 59—J85 vde ordine iudiciario S. R. Rolae< . V naslednjem naj kratko orišem novi praviliyk in omenim nekatere njegove posebnosti. 1. Sestava rote. Rimska rola je zborno sodišče. Sodnikov, ki se imenujejo auditores, je redno 12. Sodniki tvorijo poseben »eol-legium Praelatorum Auditorum Sacrae Romanae Rotae«, ki je po vrsti drogi od štirih kolegijev rimskih prelatov. V konstituciji Ad inerementum, izdani 15. avgusta 1934 v Castel Gandolfo (AAS 1934, 497—521), so naštete častne in liturgične pravice avditorjev v četrtem odstavku v točkah LX do LXXXV, Roti načeljuje dekan, ki se imenuje v kan. 1598, § 1 in v čl. t norm- primus inter pares; vendar pa ima dekan pred avditorji velike častne prednosti, n. pr. naslov excellentia reverendissima, opisane v zgoraj imenovani konstituciji, in tudi njegova oblast je po novem pravilniku zvečana. Dekan vodi sodišče, nadzoruje osobje, odloča v dvomih glede pristojnosti, v primerih, kadar se ne more dohiti v sodnem senatu večina, odredi zvečanje senata ali pa zadevo izroči papežu; dekan odreja «enate in nadomestne člane zanje. Ro se mesto dekana izprazni, 79 ga zasede najstarejši avditor, ki se tudi imenuje subdekan. Avditorje imenuje papež z brevejem. Po kan. 159S, § 2 morajo biti avditorji >sacerdotes laurea doctoral! in utroque salt cm iure praeditU; čl. 2, g 1 norm. pa vrh tega zahteva, da so *ex legitimo matrimonio natU, kar se zahteva tudi za kardinale, škoie in višje redovniške predstojnike, dalje morajo hiti .maturac aetatis, honestate vitae, pru-dentia et iuris pentia praeclari«. Avditor mora z začetim 75 letom starosti odstopiti; isto je zahteval že stari pravilnik, ne pa kodeks. Avditorji sodijo po pravilu v senatih treh članov, Senati se vrste v krožni vrsti (turnus) tako, da pridejo v prvi senat dekan, subdekan in prvi avditor oziroma tretji, ako štejemo dekana in sub-dekana med avditorje. Drugi senat tvorijo subdekan, prvi in drugi avditor, tretjega prvi, drugi in tretji avditor, in tako dalje. Za ape-lacije proti sodbam rote pa se senati drugače formirajo in sicer tvorijo apelacijski senat listi trije avditorji, ki so neposredno pred temi, ki so bili v senatu, čigar sodba se izpodbija. Ker si senati slede v sklenjeni kroini vrsli, zato se proti sodbi, ki jo je izrekel senat, v kalerem so bili dekan, subdekan in prvi avditor, apelira na senat, ki ga tvoTijo zadnji trije avditorji, Dosedaj so se formirali senati drugače. Senat, ki je na vrsti, določi dekan, ki določi tudi namestnika članu, ki izpade. Za predsednika v senatu, ki se imenuje ponens, določi dekan vedno najstarejšega člana. Predsednikove pravice so modno poudarjene. Po starem pravilniku so imeli avditorji pomočnike, nekakšne sodniške pripravnike, ki pa so bili l. 1922, odpravljeni.1 Novi pravilnik pa jih vsaj deloma zopet uvaja, Cl. 7, § 1 določa; »Quilibet auditor potest šibi eligere duos, suo studio addktos, quos dteuiit secretos, Decanus tres^; § 2 pa pravi: »Ex his, accedente consensu Rotalis Collegii, potest unus adstimi in adiutorium, qui appellabitur Secretus ab officio, et erit ad nutum Auditoris amo-vjbilis.« Secretus ab officio je uradna oseba, v pravilniku so našteti posli, ki mu jih more poveriti avditor, da jih zanj izvrši, ostali tajniki so privatne osebe. Pri roti je nastavljenih več uradnikov, ki se s skupno besedo imenujejo o I [ i c i a 1 e s. Prvi med temi je promotor iusti-1 i a e in drugi je defensor vincull. Branilcu vezi je dan pomočnik, defensoris vinculi substitutes ki pa nima samostojnega delokroga, temveč izvršuje posamezne posle pod vodstvom branilca vezi. Sodno pisarno vodi primus 11 o L a r i u S , poleg njega jc Se alter n o t a r i u S. V pisarni deluje dalje več pisarjev, seriptores amanuenses, odpravnik, distributor, blagajnik, a r c a r i u s, računovodja, ratiocinator ali ration u 111 d u c t o r in arhivar, archivi ouslos, Kot advokati proprii et nativi« poslujejo pri roti tako uvani advocati consistoriales^; pravdna dejanja pa smojo izvrševati tudi prucuratores SS. PP. AA in oni, ki jim je po dovršeni praksi in izpitu podelil kolegij sodnikov rote advokatsko diplomo. 2. Sodni postopek. V čl. 59—185 podaja pravilnik do- 1 Bernardini v Apollinari? 1934, <133, - 80 ločbe, ki podrobneje določajo, aplicirajo in deloma tudi tolmačijo zadevne določbe iz občnega cerkvenega postopnika, Materija je raz* vr£Čena v osmih poglavjih. Prvo določa v čl. 59—78, kako se pravda uvede in o vročanju ter o določitvi sporoe zadeve; drugo ima določbe o prekinitvi, poči van ju in odpovedi postopanja {čl, 79—91), tretje o voditvi postopanja (čl. 92—105), četrto o iflcidenčnih sporih (člen 106—-119), peto o objavi spisov, o zaključitvi postopanja in o razpravi (čl. 120- 133), Šesto o sodbah (čl. 135—153), sedmo o apela-cijah fči. 154—163) in osmo o pravdnih stroäkih (čl. 164—185), Od določb o sodnem posLopku naj omenim le nekatere, ki so pomembne za umevanje občnega cerkvenega sodnega postopnika. Pripustitev tožbe in poziv nasprotni stranki sta formalno in materialno različna akla, 'Constitute Turno, pars diligentiör Ponenti instantiam porriget ut pars adversa alüque qui in causa intervenira debent, in ius vocentur, proposita duhü formula, quam disputari vclit [čl. 64). Po čl, 66 more predsednik senata zaprositi krajevnega škofa, da zasliši toženca o pravdi, ki je proti njemu naperjena. Če se toženec ne odzove k ugotovitvi pravdnega spora, more predsednik senata odrediti, ali da se pozove vnovič ali da se preide -ad dubii formulam statuendam, praemissa vel omissa declaratione con-tumaciae (čl. 70, § 1), V občnem postopniku je drugače (kam 1842 nsl,J, V ničnostnih zakonskih pravdah se uporablja stereotipna formula dubii: »an constet de matrimonii nullit&lc in času«; pri ape-lacijah proti sodbam rote pa: van confirmanda vel reform and a sit sententia rotalis diei,., mensis .,, anni... in casuv., ako se stranki s predsednikovo odobritvijo ne odločita za staro formulo (čl. 77). V civilni pravdi more hiti ponens tudi preiskovalni sodnik; v kriminalni pravdi pa mora dekan izročiti posel preiskovalnega sodnika avditorju iz drugega senata (čl, 92, § 1). Ogled predmeta ali kraja odredi senat, -ne preiskovalni sodnik; po obč. postopniku ga more odrediti tudi preiskovalni sodnik (čl, 100), Conclusio in causa se pri roti odredi, ko pravdni stranki izročita zagovor in odgovor na izmenjani zagovor (čl, 121). Po obč. postopniku se zagovor odda po conclusio in causa. Zagovori morajo bili tiskani v Vatikanski tiskarni, ako se ne določi drugače |čl. 122J. Cl. 137, ki določa: Causae dis-cussio (ko se sodniki posvetujejo o sodbi) secreta sit, cui non intersiut nisi soli ludices ., lolmači kan. 1871, Zanimiv je čl. 141, ki določa, da v primeru, ko v senatu ni mogoče dobiti večine, predsednik sporoči dejanski stan dekanu, *ul provideat aut augtndo Auditorum numerum aut rem Ss. mo deferendo«. V občnem postopku ni določbe, kako je dobiti večino v takem primeru. V sodbi se mora omeniti v uvodu tudi papeževo ime (Pio Pp Xi feliciter regnante, Pontilicatus Dominafionis Suae anno ...) {č!, 144). Sodba odgovori redno na dubium affirmative« ali »negative« (Čl. 146). Glede stroškov v zakonskih pravdah, katerih je velikanska večina od vseh pravd, določa čl. 148, § 1: »In causis matrimonialibus expen-sae iudiciales regulariter solvendae sunt a parte aetrice.« Apelacija proti sodbi rote se prijavi pri predsedniku senata, ki je sodbo izrekel (čl, 155). Al. Odar. »Bogoslovni Vestnik«, publika ci)* Bogo« lov d« Akademije v Ljubljani, izhaia štirikrat na leto v celotnem obeegu do 20 tiskovnih pol, Urednika: prof, dr, Franc Ksnver Lukman, Ljubljana, l*raniišk,inska ulica 2jl, in doc. dr. Alozjij O d a r , Ljubljana. Vidovdmiska cesta 9. — Njima noj se pošilja vse, ker je uredništvu namenjeno. Uprava: Prodajalna K .it, tiak. društva {prej H. Ni i manj. Ljub lian a. Kopitarjeva nI. 2- NjfrJ naj se pošiljajo naročila, reklamacije in podobno. Naročnina; 50 Din za Jugoslavijo, 60 Din za inozemstvo. Čekovni račun pri ljubljanski podružnici Poiinc hranilnice. lastnica Bogmlovnn Akademija, Ljubljana, ima it. 11903. Oblastem odgovorna ata prof. dr. F, K. Lu k m an ta uredništvo in i zda j n tet) i co, ravnatelj Karel Čeč Jugoslovansko thkarno. Ponatisniti ni vezala ženiiev, val življenja in največja spona, ki jo je tvar naložila človeku, začetek nadlog Kristus ga je že kot dečka »zveza! (zaročili s čistostjo in mu vdahnil vročo ljubezen do božje modrosti in do samskega življenja'.1 Toplo ljubezen do deviške čistosti mu je Kristus vlil v nočnem videnju\ A obenem mu je v nočnih videnjih dal ljubezen do modrosti1. Kakšno je bilo Lo nočno videnje? Bil je še nežen deček, še nesamostojen, dovzeten za dobre in slabe predstave (domišljije), odvisen od vodstva in zgledov drugih. Starši so ga lepo vzgajali za krepostno življenje. Odločilno pa so vplivale ^anje, s katerimi mu je Kristus »vlit božjo ljubezen čistega življenja«, V spanju (v sanjah) je videl dve devici, obe lepi, a brez lepotičja, s sramežljivo rdečico na licih in s sramežljivo povešenimi očmi. Ko sta nz.rli njegov čisti pogled, sta se mu približali in ga poljubili, kakor dragega sina. Vprašal ju je po imenu. Prva je bila čistost (nedolžnost, /ij-i^in). drugi pa vzdržnost (modrost, ncorfijoavrij) >Obe stojiva v bližini Kristusa kralja in se veseliva lepote nebeških devic. Pridruži se nama . . ., da te poneseva kvišku k nebeški luči nesmrtne svete Trojice,* Odslej je bolj očitno kazal svojo ljubezen do devištva in iskal družbe pobožnih duš, ki so se odpovedale svetu in ženitvi, da bi mogle neovirano vzleteti h Kristusu. Vzljubil je deviško čistost, »tilnik je uklonil strogi vzdržnosti [n »Fpoath')^, ki ga je gojila in ljubila in ga prisrčno izročlia Kristusu v roke,«'" To nočno videnje samo po sebi predstavlja deviško čistost. A sv. Gregorij z ideje, devištva in vzdržnosti stalno spaja tudi ljubezen do bogoljubne znanosti; z modrostjo kot moralno krepostjo {o&tfoootivt/) spaja tudi bogoijubno umsko modrost, aotpla, > PG 37, 971—975-, 1373 i. dr. ■ PG 37, 10«. ' PG, 37, 1447. 7 PG 37, 1449. 1 PG 37, 1367—1375. 1394 Tako v uvodu tega videnja" in na obeh navedenih paralelnih meslih, ko ponovno omenja to videnje'"". Na teh mestih se ne more dokazati direktni vpliv biblične ideje zaroke z božjo Modrostjo. Vpliv le biblične predstave pa se pozna v Gregorijevem govoru o miru, ko slavi božjo Hesedo in božjo Modrost kot svojo ljubljeno družico in voditeljico10, Mladi Ciril, ki je marljivo bral spise sv, Gregorija Nazian-fkega in £e jih učil na pamet, ni mogel prezreti vodilnih idej Gregorijevega življenja, namreč deviško čistost in ljubezen do modrosti. Ti dve ideji je poudaril v posvelilni molitvi k sv, Gre-goriju. V tem smislu in pod tem vidikom si ga je izbral za vzor, za učitelja in za prosvetitelja. S tem je očitno priznal Gregorijev vpliv na svoje mišljenje in življenje. Cirilova odločitev za deviško Čistost in za božjo Modrost se je lorcj brez dvoma izvršila pod Gregorijevim vplivom. Iz tega pa nikakor ne sledi, da se mora tudi vnanja oblika te odločitve in oblika sanj skladali z Gregorijevimi sanjami. Tako skladnost morejo zahtevali samo tisti, ki Cirilove sanje in Cirilovo izvolitev Gregorija kot zaščitnika smatrajo za legendarni okrasek brez resnega historičnega jedra. Kdor pa prizna historični psihološki vpliv sv. Gregorija, mora tudi priznali, da so imele Cirilove sanje svojsko individualno obliko. Vplivi idej na tako samostojne osebnosti, kakor je bila Cirilova, se ne prenašajo mehanično, marveč individualno psihološko. Vprav ta individualna svuj-stvenost še bolj potrjuje historično verodostojnost £itja Konstantina v tej točki in historično dejstvo Gregorijevega vpliva. Sporedno s spisi sv. Gregorija je mladi Ciril marljivo bral tudi sv. pismo. Zato se v njegovi odločitvi za deviško čislost in za božjo modrost poznajo Gregorijevi in biblični vplivi, a dojeti na svojski individualni način, kakor je Ciril sploh vse tuje vplive in ideale sprejemal samostojno, organsko, svojsko, individualno. Zaroka z božjo Modrostjo je biblična predstava, a svojsko dojela pod vplivom Gregorijevih vzorov in Cirilove individualnosti. V primeri s sramežljivo skromnostjo obeh mističnih devic, ki ju je v snu videl sv. Gregorij, je Cirilovo poudarjanje sijajna lepote in zlatega nakita Sofije-Modrosti nekoliko čudno in nenavadno. A po primerjanju s svetim pismom je to razumljivo. Taka je namreč biblična predstava neveste in božje Modrosti. " PG 37, 1367. PC 37, 1004 in 1449, " PG 35, 728. 89 Opisovanje zlatega nakita Jako spominja na Iz 61, 10, Modrost pa se v knjigah Modrosti in Pregovorov predstavlja kot sijajno lepa, pač v duhu Stare Zaveze, ki duhovne vrednote rada predstavlja v živahnih barvah vidnega sijaja in svetnega blagostanja, Božja Modrost se tem bolj upravičeno predstavlja v sijajnih slikah, ker se često opisuje kot odsvit božje lepote in božjega veličanstva. Odkod pa je povzeta predstava o izbiranju neveste izmed deklet celega mesta? Zdi se, da na tej predstavi ni nič tako nenavadnega ali značilnega, da bi bilo treba zanjo iskati posebnih virov ali povodov. Od nekdaj je bilo pri vseh narodih navadno, da so si mladeniči izbirali neveste iz svoje vasi, svoje občine ali svojega mesta. V tn namen si znajo mladeniči sami poiskati raznih priložnost i. da si ogledajo večje skupine deklet. Večkrat poikrbe roditelji, da se v take namene prirejajo sestanki ali prireditve. Nič čudnega ni, če mlada domišljija dečka iz družine vojaškega dostojanstvenika v tej zvezi sanja o vojvodu (strategu), cesarskem namestniku, ki mu je zbral in pokazal vse solunske deklice, da si iz njih izvoli nevesto. Nikakor ni potrebno, da bi Cirilov življenjepisec to pripovedoval pod vtisom bizantinskih cesarskih »tekem lepotic«, kadar so po celi državi iskali neveste za cesarja ali cesarjeviča, kakor misli Dvornik". Razlika med tem bizantinskim običajem jn med Cirilovimi sanjami je prevelika. Dvornik seveda ftiponira, da si je anekdoto o Cirilovih sanjah izmislil njegov življenjepisec. Anekdoto proglaša za popolnoma bizantinsko (»au fond, tout à fait byzantine«, str. 19} in jo spravlja v zvezo z onimi bizantinskimi »tekmami lepatic«. Ko sem že dovolj dokazal, kako daleč so zgrešene neosnovane in nedokazane Dvor-nikove hipoteze o duhovnem življenju in teologiji slovanskih apostolov, moram tudi to njegovo hipotezo v tej obliki odkloniti, Dvornik je pač marljivo proučeval bizantinsko kulturno in politično zgodovino, a bizantinske askeze in teologije ni dovolj proučil, predvsem pa ni dovolj proučil teologije in askeze sv. Cirila in Metoda. Važna vprašanja iz življenja in teologije slovanskih apostolov porablja kot povod, da kopiči citate iz bizantinologije. fre da bi prej proučil bistvo onih vprašanj. S takim ûkazionalizmom mora znanost odločno obračunati, da se odstranijo ovire za znanstveno reševanje važnih vprašanj. Le* Légendes de Constantin et de Méthode jPragne 1933, str. 19—21}. 90 3. Konstantin-Ciril v Carigradu. Cirilova mistična zaroka s Sofijo sc značilno ujema z njegovo posvetitvijo sv. Gregoriju, oboje pa se ujema z vzornim Cirilovim učenjem in z njegovim krepostnim življenjem v Carigradu. Sorodnost med vzornim Gregorjjevim (in Bazilijevim) učenjem in krepostnim življenjem v Atenah in med Cirilovim v Carigradu je tako očitna, da Cirilov življenjepis njegovo krepostno življenje v Carigradu opisuje z Gregorijevimi besedami, vzetimi iz Gregorijevega govora v spomin sv, Baziliju. Kakor se je Bazilij vseh predmetov tako učil. kakor da se je učil enega samega, tako tudi Ciril, Kakor je v Bazilijevem učenju nadarjenst in hitrost umevanja (in spomina) tekmovala z marljivostjo, »kar daje moč znanostim in umetnostim tako se je tudi v Cirilovem učenju združevala hitrost in marljivost, »s čimer se znanosti in umetnosti dovršujejo«. Kakor sta se Gregorij in Bazilij v Atenah ogibala slabih tovarišev in občevala s tistimi, »s katerimi je bilo najkor¡stneje«,:i: tako se je tudi Ciril v Carigradu ogibal slabe družbe in občevat s tistimi, s katerimi je bilo koristneje«." Ciril je samo to gledal, »kako hi zemsko z nebeškim premenil, iz tega telesa izletcl in z Bogom živel.; Te misli, podobno izražene, večkrat srečujemo pri grških cerkvenih očetih, posebno pri sv. Gregoriju Bogo-slovcu. To je nekaka varianta iz Cirilove posvetilne molitve, da je bil Gregorij »človek po telesu, a angel pO dušu, Sv, Gregorij pripovedujejo, kako se je pod vtisom onega nočnega videnja trudil, da bi, rešen zemskih vezi, z zemlje vzletel in sledil Kristusu kralju". Podobne misli večkrat ponavlja tudi na drugih mestih. Devištvo imenuje i-xjaaig rov au\uaTogw'. Opozarjani pa, da Ž. K na navedenih mestih misli sv. Gre-gorija ne prevaja popolnoma doslovno, marveč z veliko spretnostjo in točnostjo povzema jedro njegovih misli: spretno prevaja po smislu, a ne doslovno. Zdi se, da se tu pozna Metodova roka. Tako intimne podatke iz Cirilove mladosti je mogel podati samo Metod: verjetno je, da jih je zapisal in dal Cirilovemu življenje-piscu, 11 PG 36, 525. " PG 36, 521 524. Kar velia o Baziliju v Atenah, to velja tudi o Gregoriju: saj sam pravi, da sla bila ena duia v dveh telesih [PG 36, 5211, PG 37. 1373. » PG 37. 95S, 91 Cirilova izvolitev sv. Gregorija za zaščitnika je torej historično dejstvo, ki tako globoko posega v Cirilovo življenje, da ga je njegov staroslovenski živolopisec na izreden način podčrtal. Zato smemo tudi njegov beg pred svetnimi častmi, njegov beg takoj po svečeniškj ordinaciji tolmačiti kot posnemanje Gregori-jevega bega po svečeniški ordinaciji. Idealni Ciril je v Carigradu pokazal, da je resnično zaročen z božjo Modrostjo. Kar je v Snlunu doživel v sanjah, to je v Carigradu doživljal in izvrševal v resničnem življenju Solunski cesarski namestnik (strateg), tako se mu je sanjalo, mu je stavil ženitveno ponudbo, naj si izbere nevesto izmed solunskih deklic; v Carigradu pa mu je dvorni kancelar Teoktist v resnici ponudil roko svoje krasne in bogate sorodnice odličnega rodu. A Ciril je to ponudbo odklonil z izjavo, da mu je znanost (modrost) nad vse. Ta Cirilov odgovor se v doslovnem prevodu glasi: Dar pač velik za tiste, ki ga potrebujejo (iščejo), meni pa ni nič večje kakor učeneje, s katerim hočem znanost zbirati in pradedne časti in bogastvo iskali.« izražanje znanost zbirati« ponovno srečujemo v avtobiografskih pesmih sv. Gregorija"1. Slavek, da hoče »iskati časti in bogastvo pradedov« se mora umevati v tem smislu, da znači bogoljubno modrost (božjo Modrost). Misel nekoliko spominja na Sirahovo izjavo, da ( samo tisti, ki svojo dušo izroča |Bogu] in razmišlja zakon Vsevišnjega), bo iskal modrost vseh pradetlov« (38, 39 in 39, 1) . . . »Svoje srce ob zori izroča Gospodu . . . Mnogi bodo hvalili njegovo modrost in vekomaj ne: bo pohabljen« (39, 6 in 12; ista misel se razpreda v naslednjih dveh vrstah). Češki slavist Havranek pa inisli, da ¡e staroslovenski izraz ¡¡redednije tukaj pomota prepisovalcev namesto prede I ni je, kar naj bi pomenilo otiotitranske (časti in bogastvo)1'. Vsekako se morajo »časti in bogastvo pradedov tolmačiti v smislu božje modrosti. Tako je Cirilov odgovor razumel Teoktist in o njeni poročal cesarici: »Ta mladi filozof ne ljubi tega življenja.* Tako je Ciril sredi največjega razkošja v Carigradu, ko se mu je obetala najsijajnejša bodočnost, ohranil zvestoba svoji mistični zaroki z božansko Sofijo in želel ostati »angel v človeškem telesu- po vzoru svojega svetega zaščitnika Gregorija Bogoslovca, »■ PG 37. 977 in 1005, 17 Časopis Matice .Moravike 193-1, str, 338 n Cirilova mistična zaroka z božansko Sofijo torej ni izmišljen vnanji legendarni okrasek staroslovenskega £itja Konstanlina in ne legendarni odmev bizantinske »tekme lepotic«, temveč globoko notranje Cirilnvo doživetje, živo zraslo z njegovo posvetitvijo sv- Gregoriju Bogoslnvcu. Cirilova posvetitev sv. Gre-goriju Bogosloven pa je Važno historično dejstvo, trdno dokazano s pozitivnimi literarno-historičnimi dokazi in glohoko zasidrano v staroslovenskih žit ji h Konstantina in Melodija. Vpliv sv. Gregorija Bogoslovca na sv. Cirila, na sv. Metoda in na njune učence, posebe na oba pisatelja njunih staroslovenskih žitij je tako trdno dokazan in tako odločilen, da smemo suponirati, da je Ciril tudi v Carigradu marljivo čital Gregori-jeve spise in posnemal njegov svetniški zgled. Saj Z. K, izrecno podčrtava, da je Ciril vprav zaradi globljega proučevanja Gregorjevih spisov želel iti v Carigrad. V tem historičnem okviru postaja Cirilova mistična zaroka umevnejša in verjetnejša kot historično in psihološko dopolnilo manj mističnih dogodkov in misli. Glede historične zaporednosti se ne smemo prestrogo vezati na 2. K. S tega stališča bi smeli sklepati, da je Ciril posvelilno molitev sv. Gregoriju v sedanji obliki napisal šele v Carigradu, Sv, Ciril torej ni samo ustanovitelj slovanske krščanske prosvele, ne samo slovanski aposlol in prosvetitelj marveč tudi velika svetniška osebnost z globoko samoniklo askezo in z izvirno teologijo., Njegov staroslovenski življenjepis je pač svetniško žitje, a obenem verodostojen zgodovinski spis, Ni verjetno in ni mogoče, da bi ga spisal Cirilov brat Metod, a vsa znamenja kažejo, da je intimnejše podatke iz Cirilove mladosti sestavil sam sv. Metod in jih dal živolopiscu na razpolago. Zato so tem častitljivejši in zaslužijo tem bolj spoštljivo resno reševanje. Loci parailelj ad Sponsalia mystica s. Cyrilli. V ltd ConstanUni HI. Cum vero esset Septem annorum puer, vidit soinnium, et narranš patri et matri: Strategus, inqiiit, collectis omnibus vir-ginibns noslrae urbis, dixit mihi: Elige tibi e* Ks, quam vis, coniugem et in auxillium aequalem libi. Ego vero, circumspiciens et diiudicans omnes, vidi unam pulcherrimam omnium, vultu splendentem et admodum ornatain monilibus aureis et marga-ritis atque omni decore, cui nomen erat Sophia, id est sapientia. 93 Hanc elegL Quibus verbis auditis, parenEes eius dixeruni ei: Conferva, (ill, legem pains tui, et ne dimiltas praecepta matris tuae (Prov 6, 20); lucerna enim mandatum legis it !ux (Prov 6 23). Die auteni sapientiae: Soror mihi esto, prudentiam attlem cognitam tibi fac (Prov 7, 4); splendel enim sapieutia niagis quam sol (Sap 7, 29); et st adduxeris earn tibi, lit habeas earn coniugem (Sap 6, 9): a muUis malis libcraberis (Sap 10, 9). Liber Sapienliaa c. et H. Praetuli illam (sapientiam) rcgnis el sedibus, et divitias nihil esse duxi in qomparatione illus (7, 8). Super salutem et speciem difexi illam, el proposui pro luce habere illam, quia inexlinguibitis est splendor illius (10) — Hanc amavi, et exquisivi a iuventule inea, et quaesivi sponxaift mihi assumere, et aniatoT faclus sum pukbritudinis illius [8, 2). Proposui ergo hanc adducere mihi ad convivendum [8, 9). Cf. v. 16 et IS. ■S. Qregorii \'azianzem sermo t(e pari 1. ft. Preciosam margaritam cum omnibus, quae quondam hahut, com-mutavi. el factus sum Til potius fieri opto magnus negotiator, qui exiguis et omnino pcrituris rebus magna el nun corruptibilia emit... Dixl Sapientiae: Soror mea esto; et colui earn et complexes sum, quantum potui; ac quaero capiti meo coronam gratiarum et de^i-ciarum, nempe sapientiae dona, — PG 35, 728- ,S'. Gregorii NazLanzGni poeniala tie m ipso. Virginitatis autem ardentem mihi amorem infudil visit) noq-turna . . , Virginitas me amicis amplexa est somniis . . , (Christus) noclurnis visis tradidit amorem sapientiae. — PG 37, M47—1449. Qui (Christus) manifesle cum servo suo loquebatur. ac me castitati amicae alligavit et carnem frcnavit, flagrantemque irispi-ravit sapientiae divinae amorem, et vitae caelibis, quae vitae fut;irae praeludium est. — PG 37. I0D4- De visione nocturna vide PG 37. 1367—1375- De spotisalibus s. Constautini-CyrilH ceai Sophia, Conspectus, lntraductio. In ill. c&pite Vitae Constantini-Cyrilli duo facta connexa narrantur: t. Cyrilhini Sophinm $ibi denpotidiise ati[iie 2, s, Gre£oriuni Nai. palronum elegisse. Utrumque Factum utpolc mystic urn. et theologieum limites historiae profanau transcend!!; ideo a slaviatis vl hlatoricii saepe neiliijitur vel linlitrt inlerpretatui1, 94 1. De somniis et sponsalibus myslicis. Populi papain antiqui so rim lis saepe significationem prnpheticam tribuebanl. S. scriptura lesln(ur. Deum re vera etiam paganis (Pharaoni, regi Nnbuchudunosor), praeserlim vero Israeli lis res fuiuras non raro somntis praenu nliasse. Item vilae sanctorum saepe tatia (omnia narrant. Similiter cleclio rirtutis saepft imagine sponsalinm Cum virglne horesla depingilur. lia de Hercule narratur. In libro Sapientiae (praesertim ea-pile 8.) vila honesta vivide sub imagine sponsalium cum Sapienlia pingilur. In Vita Constantin!-Cyrilli utraque imago connectitur. Cyrillus in somnio Sophiam [Sapiunliamj sibi despondit. Monitis «UB parenlum, liacc sponsaJia laudantnim, manifeste innuilur, banc imaginem e libro Sapientiae desump-lum esse. Verba: Si addaxeris earn (Sapienliam) tibi, ut habeas earn con-iugem. a multis malis liberaberis per emu« e Sap, 8, 9 et 10, 9 compendiose deprompta sunt; slavistas hoc hucusqite iufiil- Scriplor Vitae Constan-lirti ergo manifeste innuit, tin de nam hnec imago deprompta sit. Sumnilim Constanlini-Cyrilli votum vir£initatis alque sludium sapientiae (scientiae) iimul comprehendit. 2. Relutio ad Gregorium Nazianzetium. In code m capitc V. C. narra tur, Cyrillnm sibi Gregorium NfiZ. tamquam exemplar ac palronum elegisse ipsique encomium scripsisse. Quod encomium GregOrii NaZ- iterate ca-ititnlem angelica m atque divinam doclrinam laudat. Indllble innuilur, s. Cyrillnm exemplo s, Gregorii Naz- ad virginiUtem et ad amorem sapientiae mol urn esse. S. Greguriua Naz. saepe repetit, Christum ipsum castilati alii-liasse atque ft arrant em amorem sapientiae divinae vitaeque caelibis inspirasse SPG 37, 1004) visionibus nocturnis (PC 37, 1367—1375-, 1447 et 1449). Visio nuclurna [sponsalia cum castitate el sapienlia) s. GregOrii Naz. forma quidem dillert a somniq S. Cyrilli, argumenlo vero similis est. Imago spull-salium cum sapienlia in 1. sermone Gregorii de pace eonlinetur tPG 35, 7281, Hypothesis proiessoris Dvornik de intluKu byzantini »concours de beauté» sulido fundamento caret vel saltern essenliam quaestionis non attingit, Hypotheses prolessoris Dvornik de theologia et ascest ss. Cyrilli el Melhodii quodam »occasionalisms« laboTant: quaestiunes huiuâ generis enim parum in-vestigavit, ait ab iis occnsionem eapit, ut magnam suam eruditionem in rebus byzanlinis otlendal, 3. ConstaDtious-Cyrlllus Conslanlinopoli révéra exemplum s, Gregorii Naz. imitalus est attlore scientiae et virginilalis nec non fuga honorum post ordinationem ïacerdotalera. Narratio de excmplari diseendi sludm alque strenuo eastitatis amore s. Cyrilli (V. C. 4) (ere ud verbum deprompta est « sermone s. GregoTii Naz. in laudem s. Basilii (PC 36, 521—525). Sponsalia s, Cyrilli^cum divina Sophia non a scriplore Vitae Constan-tini-Cyrilli coniicla sunt, scd iolimt cohacrent cum eiusdem relatione ad s- Gregcrium Naz„ quae relatio solidis argumentis positivis abunde appro-bata est. Locos parallèles (lingua latino) vide in tide dissert M ion is- 95 PRAVNO RAZMERJE MED ŽUPNIJO IN KAPITLJEM V NOVEM MESTU. (Quaesticnes iurídicae de capitulo collegiali in Novo raefit o, díceccsLs Labacen.sis.) Or, A. OtJ'ir. 5 um mar i um, tn Novo me&to habetur capitulum colicúale curalum, funditUim a. 1493 ab imperatore Frlderieo 111. nee non ooníirmatum a pontífice Alexandra VI. a, H94. Cui capitulo in lundalione plures ecclesiae par ceciales incorpora t ione pleno iure incorporatae sunt, Quibus in paroehiis iam übhinc centum quinqtinginla annis tantum ins palronatus capitulo remiwit. — Quaerilur primo, quat» sit relatío inter capituluin Ct eeclesiam s. Nicolai in Novo mesto, quae putatur colleghlis et parochiatis; deinde quis sil pnrochus in Navil mesto el píMlremo quomodo incorpora lío transmútala sit in íus palrnnatuj: ecclcsiasticum. - Rcsprindelur; Ad t, Ecclesia s, Nicolai est non obstante hodierna contraria praxi collegialis et simul parochialis ad normam can, 115 C, f. C. Ad 2. Parochia in Novo mesto remane t Incorpórala capitulo collegia Ii, etiainsi in praxi praevaleat opinio affirmant parecViiam esse independen luni et in quadam unione personali unitam cunt prima capituli dignitate. Capitulnm eat parochus habituaba; paroctms ucttiaüs vero est ad normam capiluli stalulorum ex anno IS19 semper prima capiluli d ígnitas. Ad 3. Incorpora tío pauliitim mili influxu legislation^ eccle&iastico-eiviltx auslriacae saeculi XVtfl nee non XfX transmútala est in ius palronalus ecclesiaslicum, cum limes inier incorporationem et ius patron a t us ocdesiasticum tunc praeserlim in ditionibus austriacis non Eiierit bene determinatus. I. V letopisu ljubljanske škofije za leto 1932 se omenja župnija v Novem mestu kot samostojna. Po smrti prosta dr. Sebastiana Elberta je bila razpisana v »škofijskem listu«1 proštija in župnija takole: ^Razpisuje se proštija kolegiatnega kapítlja v Novem mestu s tamošnjo mestno župnijo vred,- Znano je, da ima kapiteljska cerkev ključarja. Nastane pa vprašanje, v kakšnem razmerju sta proštija in župnija, dalje v kakšnem razmerju je Župnija do kapitlja, in dosledno, kakšen značaj ¿re ccrkvi sv, Nikolaja v Novem mestu, v kateri se vrše župne in kapiteljske funkcije. Pri proučevanju teh vprašanj se je pokazalo, da imamo opraviti pri novomeškem kapitlju z zanimivim primerom cerkvene inkorporacije, ki so jo pozneje koncem 18, stoletja deloma zamenjavali s patronatnim razmerjem'1, i Leta 1924, 44. 1 Zgodovinske pudalk« o novomeškem kapitlju je zbral V r h o v e C v Zgodovini Novega mesta, Ljubljana 1891, lOfi—234; po njem jih je povzel Ste klasa v Zgodovini župnije Sent Rupert na Dolenjskem, Kratko omenja ustanovitev kapitlja tudi Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske Škofije, Ljubljana 1908, "i9, 96 Cerkev sv. Nikolaja v Novim mestu, pri kateri je sedaj kapitelj, se omenja v listini z dne 23, junija 1428, kjer se ustanavlja večna maša v kapeli sv. Antona v Novem mestu. Listino je izdal Chunralt Swabyner von Veldkirchen, ¿upnik v Mirni peči\ V listini se naziva cerkev sv. Nikolaja Pfarrkirche, pri kateri je nastavljen vikar, ki vrši dušnopastirske posle pod vod-stvoni župnika iz Mirne peči. Novo mesto takrat ni imelo samostojne župnije, lemveč je spadalo v župnijo Mirno peč. Izraz Pfarrkirche pomeni torej le, da se je vršilo pri tej cerkvi dušno pastirslvo, Prav tako je razlagati naziv ecclesia parochialis, ki ga prideva bula Aleksandra VL z dne 30. aprila 1494 cerkvi sv. Nikolaja, kakor boni kmalu omenil. 2. Proti koncu 15. stoletja pa se je ustanovil pri tej cerkvi kapitelj. Prišlo pa je do tega takole. Že leta 1389 se omenja v Novem mestu bratovščina sv. Tro-jice1, sto let pozneje leta 1488 pa bratovščini sv. Rešnjega Telesa in sv, Jakoba1. Leta 1493 so prosili ključar (bropsl) bratovščine sv, Rešnjega Telesa šenlrupertski župnik Jakob Awspergar, upravitelj (verbcsar) bratovščine sv, Trojicc dobr-niški župnik Cancian, kaplana bratovščine sv. Rešnjega Telesa Clemen in Jakob in kaplan bratovščine sv, Jakoba Pavel «mit rambt andercn beneficiaten«" cesarja Friderika, naj jim dovoli irdružjti v kolegij, kjer bi ¡»pod eno streho in pri eni mizi« skupnu živeli. Cesar Friderik III. je prošnjo uslisal in ustanovil kapitelj 27. aprila 1493"; dohodek pa naj dobiva kapitelj iz župnij Sent Ruperla, Mirne peči in Ponikve na Štajerskem, ki so pod cesarjevim palronatom4 in se inkorporirajo kapitlju, Ustano- 3 Priobčena t Mittheilungen des hut, Vereins Fur Krain ¡365, 42 -14, * Mitlheilungen lSGG. 5, * M it l lit i luni en. 1365, 39, 11 MitllieiluiijjBii 166«. 22, V r h o v e c, o. c, 190 Je zvcz.it naslov ■ verbesarf s sledečim i nismo rti Clement, tako da dobrniski župnik Cancian ne bi imel naslova v bratovi čini. Clement pa bi bil upravitelj in Jakob Sam kaplan bratovščine sv, RcSnjega Telesa. Tako iilanje pa pc napačno, ker v listini naslov vedno sloji za imenom, 1'ravilno je bral Gruden, o. c, 79. 7 Miltheilungcn 1866. 22. 6 Da so bile vse navedene župnije pod cesarjevim palronatom, je priznal Aleksander VI. v buli z dne 30. aprila 1494. »Quare pro p&rte tam MaximiLiani Regis tjui etiam dieti Op-pidi (Novo mesto| in temporalibus Dominus eistitit, et de cufiis iure patronatua nmnes eeclesiae prudietae fore noscunlur...« Nad župnijama v Sent Rupertu in v Ponikvi je podelil pnlrnnat akvi-Iej^ki patriiarh Ivan leta 1393, celjskemu grofu Hermanu (Mittheilungen des 97 vitev kapitlja je potrdil cesar Maksimilijan E: na Dunaju na sv, Tamaža dan leta 1493', Kanpnično ustanovitev jc naroči! papež Aleksander VI. stiškemu opatu 30. aprila 1494'*, V buli pravi papež, da se omenja v prošnji, ki so mu jo predložili Maksimilijan ter župniki iz Mirne peči, Sent Ruperta in Ponikve in rektor kapele sv, Marije v novomeškem spitalu, da imata bratovščina sv. Rešnjega Telesa pri cerkvi sv. Nikolaja [in ecclesia parochiali} in bratovščina fcv. Trojice pri cerkvi sv. Antona po tri kaplane. Ti kaplani in rektorji zgoraj omenjenih cerkva so vsi člani teh dveh bratovščin in žele bivati skupaj v kapitlju. Oziraje se na to prošnjo, naroča papež opatu naslednje: Discretioni Tuae per aposlolica scripta mandamus . . . eccle-siam Sancti Nicolai praefatarn In Collegiatam Ecclesiam cum Mensa Capitulari Archa seu Bursa, sigillo communibus et in illa tredecim Canonicalus et totidem praebendas nec non linam Praeposituram quae principalis et unum Decanum qui secunda inibi dignitales existant pro tredecim Canonicis, quorum unus Praepositus et alius Decanus ipsius fccclesiae existant, et nmnes simul Capitulum dictae Ecclesiae faciant et constituant ac in communi vivant et in eadem domo -ommorentur nec non simul in eadem mensa reficiantur ac horas canonicas diurnas et nocturnas in dicta ecclesia Sancti Nicolai decantare teneantur ad laudem omnipotentis Dei, auctoritale nostra erigas et instituas nec non Capellanias, Capellam Hospitalis et parochiales Eccle-sias praedictas cum omnibus iuribus et pertinenliis suis Mensae Capilulari sic tune erectae ecclesiae hujusmodi de consensu Maximilian! legis ac Rectorutn et Capellanorum praedictorum perpetuo unias, incorpores et annectas, ita quod liceat ex tunc eisdem Praeposito, Decano et Capitulo per se vel aliutn seu alios corporalem possessionem Capellaniarum et Capellae Ho- hist. Vereins für Steiermark, VII, 24&—251; prim. S t e k 1 a s a , O, C, Patronatne pravice celjskih grofov je potrdil papež Janez XXIII. v Kon-stanzu 23. januarja 1415 [Mittheilungen des hist, Vereins für Steiermark, VII, 266). Ko so celjski grofje izumrli, so menili oglejski patrifjrhi, da o patronatna razmerja prenehala; tako je po smrti Šentrtipertikega župnika Ivana Harerja, imenovat oglejski pslrijarh 2,1 njegovega naslednika Ivana Krau sa. Hahsburžani pa ig nasprotno trdili, da SO preide patronat ne pravice celjskih grofov na nje, Habsburžani so S tO trditvijo prodrli fprim. Stekla s a . o. c. 61). » Mittheilungen ÎS66. 72. 10 Mittheilungen 1865. 37—39, RogOfVvm V anfallt 7 98 spilalis ac parochialium ecelesiarum iuriumque et pertinen-tiaruiti praedictarum de simili consensu propria auctoritate libere apprehendere et perpetuo retiñere illarumque fructus, redditus et proventus hujusmodi ¡n suos ac dictae Mensae usus et utilitatem convertere nec non eisdem paroehialibus ecclesiis per presbyteros idoneos saeculares vel cujusvis Ordinis Regulares ad eoruni nutum ponendos et amovendos in Divinis deser-víri ac curam animarum parochianorum eorundeni exerccri facere Dioecesani Loci et cujusvis alterius licenlia super hoc miuime requisita, 3, Ker je navedeno besedilo iz ustanovne listine kapítlja za nase vprašanje važno ga hočem analizirati, Stel je kapitelj pri ustanovitvi 13 kanonikatov, med temi dve digniteti. Po ustanovni listini cesarja Maksimilijana z dne 15, oktobra 1509, ki jo bom še omenil, bi se moglo število kanonikatov zvišati, ako bi se povečali dohodki. Dejansko pa se je zgodilo narobe, Kt-r je dohodkov primanjkovalo, je Marija Terezija 13, maja 1741 skrčila Število kapiteljskih članov na deset, tako da je imel kapitelj prošta, dekana in 8 kanonikov"; tri in trideset let pozneje, 19. novembra 1774, so še bolj skrčili število: osta! je le še prošt in sest kanonikov'3. Po dosedaj veljavnih statutih iz 1. 1819" pa šteje kapitelj le prošta in štiri kanonike, od katerih je po službi najstarejši dekan. Cerkev sv, Nikolaja je bila spremenjena v kapiteljsko cerkev (ecclesia collegiata), V buli se cerkev imenuje paroehialis, vendar ni bila samostojna župna cerkev, zato je umevno, da se ne omenja njen rektor, ko se sicer nt mogla izvršiti inkorpo-racija župnij kapitlju, kot se izrečno omenja v buli, kakor le s pristankom župnikov. Spadala je takrat cerkev sv. Nikolaja pod župnijo Mirno peč. Poleg kaplanij oheh bratovščin sv, Rcšnjega Telesa in sv. Trojice1" in kapele Matere Božje v spitalu, so bile kapitlju, kot omenja bula, inkorporirane tudi tri župnije pod cesarjevim palronatom, namreč Mirna peč, Sent Rupert in Ponikva. Usta- 11 Kanoniki so prejeli [o bulo 16. januarja 1495 {M jüheilimgen l8í>5. 39), Jí V r h o v e g , o, ZH, 11 V r h o v e e , o. c, 215, " Te statute bom te omenil, 11 V ustanovni listini cesarja Maksimilijana z dne 15, oktobra 1509 sta kaplaniji bratovščin označeni z izrazom »altaría confirma ta Corporis Christi et SMlítee Trillitatis«. 99 novna listina z dne 15, oktobra 1509 omenja še četrto inkorpo-rirano župnijo Sv. Križa v Poljanah, L 1495 je prosil šmihelski župnik Ivan Pogen, da bi bila tudi njegova župnija inkorpori-rana; inkorporacijo je izvršil 1. 1496 kardinal de Aggreda,R-L, 1497 je želei dobiti kapilelj še trebanjsko župnijo, a ni uspel.,H V visokem, zlasti pa v poznem srednjem veku so bile inkor-poracije župnij samostanom in kapitljem zelo pogostne"1. Z njimi je bilo združeno zaneinarjenje dušnega pastirstva, zato je tri-dentski koncil inkürporacije zelo omejil*1' al. Danes v cerkvenem pravu prevladuje načelo, da gre prednost dušnopastirskim oficijem"", v srednjem veku pa so inkorporirali župnije samostanom in kapilljcm v prvi vrsti zato, da so tem ustanovam zboljSali ali sploh omogočili dohodke. V ustanovni listini t. dne 15. oktobra 1509 cesar Maksimilijan takole uvaja inkorporacijo navedenih župnij kapitlju; «Quia etiam Evangelicae Scripturae testimonio dignus judicabitur Mercenarius mercede sua et spi-ritualia sine temporaübus diu subsistere non possunt Nos prae-fatis Praeposito, Decano et canonicis ecclesias parochiales . . . assignamus et donamus.« Znani kanonist Phillips je tožil, da znanost ni še zadostno pojasnila pojma inkorporacije, Danes je stvar drugačna, □»gnano je, da srednjeveški institut inkorporacijo ni bil enoten. Zc od 12. stoletja dalje moramo razlikovali dva načina združitve cerkva in župnij s cerkvenimi pravnimi osebami, namreč incorporate non pleno iure, ter incorporatio pleno iure, Izraza 14 V T h o v e c , o. c, 200. IJ V nekatere polnejše prepise ustanovne listine i. dne 15. oktobra 1509 so vtaknili tudi šmihclsko župnijo in sicer na prvo mesto: «Ecclesias Pa-rochiales Sancti Michaelis prope Kudollswerth trans Fluvium Gurk.< Mitteilungen 1865, 41. it. 12; Vrhqvec, o. c. 200. Gruden pa piše: -Pozneje je pridobil (kapitelj) ie: ... Trebnje (1497)* (o. c. 79), Glede inkorporacij v avstrijskih deželah primerjaj bogate podatke pri Walirmund. Das Kirchenpslronntreeht und seine Entwicklung in Österreich I, Wien 1894. 92—184. * Sess. VII de ref, c, 6; &e&4, XIV de rtf. c, 9; sws. XXIV de r«f. c. 13: sess, XXV de ref. c, 8. Inkorporaeije imenuje tridentskj koncil liniones perpe tuav- 11 Us-tanovne lijtine o inkprporaeijah so »icer omenjale, da radi inkoT-poraeije iüpnije lie sme trpeti dnino paitirstvo; tako n. pr. pravi Aleksander VI. v zgoraj omenjeni buli, ko d-oloia o inkorporaciji župnij novomeškemu kapitlju: .. aniitiarum tura in eisdeiii parocbialibus Kccl«siia nullalenus ne (¡liga tur.* » Prhn. kan. 1423, §§ 1 in 2. T* 100 je uvedla literatura, ki ju tudi do zadnjega časa ni rabila le v enem pomenu. Danes pa izraza vobče tako umevajo, da je bil v prvem slučaju beneficij ali cerkev združena s pravno osebo le quoad lemporalia za izvrševanje duhovnih dulžnosti pa je morala pravna oseba ordinär i ju podobno kot patrón prezentirati duhovnika; v drugem primeru pa je bil tudi officium z inkorpn-lacijo nanjo prenesen in je ona sama po določenem duhovniku vršila duhovne posle". Lahko je umeti, da ta dva načina nista bila takoj povsem nesporno opredeljena. Treba je bilo za pravilno presojo konkretne inkorporacije upoštevati ustanovno listino, ki je združitev zelo zgovorno opisovala. V zgoraj navedeni buli Aleksandra VI. se nahajajo glede inkorporacije župnij novomeškemu kapillju izrazi »perpetuo unias11, incorpores"-1 et annectas«™; >corporalem posse sionem ecclesiarum... libere apprehendere et perpetuo retiñere«"; »fructus... in Mensae usus et utililatem convcrtere«1"", ^ner presbyferos idóneos saeciilares vel___ Regulares ad eortlm M Wahrmund je definiral inkorporaci o takole: »Die Incorpamtion ht ein kirchlicher Amtsact, durch welchen seitens des competen Len Obere.! einen bestimmten Institute [Kloster, Congrega liun, Collegiatstilt, Doßl-capitell oder Amte (UigniLäi, Personal, Canonicat etc.| eine Plärr- oier sonstige Kirche mit ihrem ganzem Vermögen oder auch mir ein gewisser Tb eil des letzteren auf immerwährende Zeiten übertragen wir du (u. c. 170 do 171). Poudarek je torej pri inkorporaciji v imovinskopravnih učinkih. Razlika med raznimi načini inkorporacij je prav za prav nebistvena; j« v leni, kdo upravlja duhovne posle. Danes je stvar drugačna, ko je tudi pri beneticijih glavni poudarek na spiritualnem elementu, ** Oficielni izraz za inkorporacije je bil unió, unire, Laku v starem dekretaltiem pravu kot v dekretih tridentskefja koncila] tako je tudi v veljavnem jakoniku, ki ne pozna ¡2 rili a incorporatio. " Die oftmalige Cumulirung dieUr Ausdrücke lannectere, uniré, adiun-gere. incorporare] in unseren Quellen beweist, daß sie von der Fraxii deai Wesen deT Sache nach viillig gleichbedeutend ^enomnicn wurden; die canu-nistische Doctrin aber hat das Wort incorporare, welches sich allerdings seit dem vierzehnten Jahrhundert so ziemlich am häufigsten in den Urkunden gebraucht findet, heracsgcgriüen. ihm den Charakter eines generellen términos teehnicus beigelegt |W » h r m Ii n d , o. c. 15-1—156]. M Izraz se rabi n. pr. v c. 13. X 3, 5 (de capeJlis in perpetiium ajmeeten-dis); mesto je vzeto iz pisma papeža tlonortja lil (iz teta 1222) škofu v Vessprimu na Ogrskem. " Ta izraz je v teh listinah zelo V navadi. V listini iT leta 1349 n. pr.. s katero je bila župnija sv, Jurija inkorporirana samostanu Waldhausen, se nahaja prav tako beitdilo llekst gl. W a h r m u n d , O, C, 169). i" Imovlaskopravna stran inkorporacije je s tem dobro izražena; iirazi so običajni v listinah. Í 01 nut um ponendos et ainovendos in Divinis deservir! ac earum animarum parochianorum ,,, exerccri facere«; »quod propter unionem, annexionein et incorporationem praedictas«, Iz navedenih izrazov sledi, da so bile župnije inkorporirane novomeškemu kapitlju pleno iure, to je quoad temporalia et spiri-tualia, Za izvrševanje dušnopastirskih dolžnosti v inkorporira-nih župnijah je kapitelj nastavljal duhovnika"", o katerem je izrecno dostavljeno, da je ad nutum amovibilis1*; biti pa more sveten ali redovni duhovnik, Večkrat je prevzel to službo tudi kakšen kanonik. V ustanovnih listinah je še navadno dostavljeno, da gre takemu vikarju congrua portío; v naši listini o tem ni govora, V zgoraj navedenem latinskem tekstu Aleksandrove bule se glasi zadnji stavek: »Dioecesani koci et cttjusvis alterius licentia super hoc minime requisita.« Vprašanje je, ali se nanaša citirani ablativus absolutus le na predstoječo določbo o postavljanju in odstavljanju vikarjev ali na ves odstavek, ki govori o inkorporaciji. Ce bi gledali zgolj na stavkovno stavo, bi rekli, da velja prvo; toda v podobnih ustanovnih listinah nahajamo tak odstavek pri določbi o inkorporaciji in pred ono, ki govori o izvrševanju dušnopastirskih poslov ', zato je mogoče, da se odstavek nanaša na celotno določbo, ko je jasno, da so rabili v bistvu isti formular, ki so ga le tu in lam nekoliko spremenili. Ce pa vzamemo, da se nanaša dostavek le na nastavljanje vikarjev, in hi bil glede tega kapitelj zelo samostojen m izvzet V erijig trdi, da je pri inkorporaciji pleno iure imela pravna oseba, ki ji je bila Župnija inkorporirana, ejn Prusentalionsrechl aut die inCOr-porirle PEriiitde«, iLvbrbuch dus kalholischeii, onentalischeu ulld pruteshm-tiscticn K irchenreeb ts1' 1893, 465). prav kakor pri inkoiporaci i non pleno iure: toda ta trditev je nerešen h. Naia ustanovilo listina omenja: ad nutum ponendos et amovendes sacerdolcK, ne pa samo praeseiilandos. Jn V staTtm pravu so bili pri inkorporaciji pleno iure vikarji običajno ad nutum amovibiles, pri inkorporaciji non pleno iure pa ie morala pravna oseba imenovati accedenle approbalione et inslitulione lipiscopi za vikarja svetnega duhovnika in sicer za stalno (Wernz, lus d«cretalium U. komae 1909, 379], " V neki listini papeža Klemena VI iz leta 1346 jc podoben stavek: DtOecesani loti aut alterius tU|U$cumquc licenlia *eu assen&u mmime ie-quisilis, takoj za besedami, in usns .. . convertere, in potem šele sledi do'o£ba o izvrievnnju dušnega pastirstva. Listina je sicer prav tako sestavljena kot Aleksandrova bula (leksl pri Wahrmundu. o. c, 169, op. 111), Prav enako v listini i/ leta 1349 (inkorporacija i.upnije sv. Jurija samostanu Vfflldhausen. W a hrmun d . u, e. 169j, 102 izpod oblasti oglejskega patrijarha kot krajevnega ordinarija, je treba pomniti, da je pravno moglo tako ostali le do tridentskega cerkvenega zbora, ki je podvrgel vse inkorporirane kuratne beneiicije »privilegiis . . . quibuscumque . . , minime suffragantí-bu»«'r-' nadzorstvu in jurisdikciji krajevnega škofa. 4. Cesar Friderik III. je umrl, preden se je kapitelj organiziral. Njegov naslednik Maksimilijan je ustanovo kapitlja potrdil na sv, Tomaža dan 1, 1493, kakor sem zgoraj omenil, pozneje jo je potrdil zopet 4, maja 1505, in potem še enkrat 15, oktobra 1509 v vojaškem taboru v Costerr1. Zadnja ustanovna listina, ki sem jo že zgoraj večkrat spomnil, je zanimiva po tem, ker prav nič ne omenja ustanovitve cesarja Friderika in ker zelo točno ureja kapitelj in njegove pravice, zlasti in ternporalibus. V listini se navaja, da ima kapitelj prosta, dekana in 11 kanonikov. Pri cerkvi sv. Nikolaja se opravlja oficij po obredniku oglejske cerkve; vespere pojo dijaki, Prosta prezenlira cesar; kanonike in dekana pa kapitelj, Kanonična »institutio autem personartim tam ad praeposittiram quam ad Canonicatus et prebendas(l) pre-dictas(!) sic presentarumf!) nec non Confirmatio Electionis Decani hujusmodi ad ilium qui hactenus Rectores et Capellanos Ecclesiarum el Capellaniartun ad praefatam ecclesiam collegia-tam incorporatarum inslitucre consncvit pertineant.« Kapitlju so po tej listini incorpnrírane 4 župnije (Mima peč, Sent Rupert, Ponikva, Sv. Križ v Poljanah), dve kapeli (Matere božje v spi-talu in sv. Antona) in 2 bratovščinska oltarju Epresv, Rešnjegn Telesa in sv. Trojice). Število kanonikov se more zvišati, akn ST Inkorporirane kuratne beneMcije je podvrgel Jkofovi vizitacijt tridents k i koncili »Beneficia ecclesiastics eurata, quae cathedralibus, colle-giatis, seu al iis aaclesoa vel monaateriiii, beneliciia s tu cotlegiis ant pi« locis quibuscunque perpetuo imita et annexa reperiuntur. ab ordinäres locorum annis singulis visitentur, qui sollkite providere procuren!, ut per indoneos vicarios eliam perpetuos, nisi ipsis ordinariis pro bono ecclesiarum regimine a lit er expediré videbitur, ab eis cum tertiae partis trüctum aut maiori vel minori, arbitrio ipSOrum ordtna riorum, portione, etiam fluper certa re assignanda, ibidem deputandos animartitn cura laudabitiler exer-ceatur; appell.iiionibits, privilegiis, exemplionibus, etinm cum iudicum deputations et illorum inhibitionihus, quibuscunque in prnemissis minime suffragan tibus [sess, Vif de ref., c, 7|. S;p V r h o v e c je videl v ustanovitvi novomeškega kapitlja tudi >korak o izrivanju patrijarha s Kranjskega- (o. c. 303), Listina ie natisnjena v Mitlheiluriffen IP65, 3S. — KazlojJ, zakaj je cesar v vojaškem taboru potrdil znova kapitelj. glej Valvasor X, 3OT in V r h o v e c , o. c. 204, 103 se dohodki zvečajo. Zapuščina prosta in kanonikov pripade kapitlju. Kapilelj ima svoj grb. Podeljene so mu mestne pravice. Ni obvezan plačevati mestne pristojbine jUngeld), prost je mestnih bremen, robote in drugih dajatev. Kapitelj naj si izdela statute. 5, Iz nadaljnje zgodovine kapitlja naj omenim še naslednje pravno važne podatke. V prvih desetletjih 18. stoletja je zašlo kapiteljsko gospodarstvo v velike finančne težave, tako da je bil kapilelj I. 1731 postavljen pod sekvester in je bila uvedena preiskava. Poročilo sekvestra Karla Avgusta Sebastijana pl. Ruessenstein-a je bilo sestavljeno 1, 1738. Na podlagi tega poročila so bile izdane za kapitelj nove določbe, iz katerih povzemam111: za vsak teden mora izvoliti kapitelj dva kanonika, ki začenjata petje v koru, delita umirajočim zakramente in pokopujeta mrliče. Eden kanonikov vrši župniške posle, Ob nedeljah in praznikih morajo kanoniki prihajati zgodaj v spov ed-nico in biti vernikom na razpolago, Kapitelj imenuje na inkor-porirane župnije"'1 duhovnike in jih nadzoruje. Ker je kapiteljskih dohodkov vedno bolj primanjkovalo, je Marija Terezija 13. maja 1741 skrčila število kapiteljskih članov na 10; kapitelj je torej štei prosta, dekana in osem kanonikov, Ob tej priliki je Marija Terezija znova uredila dohodke kapitlju. Reforma pa ni pomagala in tri in trideset let pozneje:, 19, novembra 1774 so skrčili število kapiteljskih članov na prosta in šest kanonikov. Odpravljena je bila mensa communis, Predlog, da bi se pridelila kapitlju dva vikarja, je vlada zavrnila, češ da kapitelj ni nič drugega kot župnija z župnikom in šestimi ka-plani17. Proti koncu 18. stoletja je novomeški kapitelj vedno bolj pešal, dokler ga ni za časa francoske okupacije francoska vlada dne 7. decembra J810 razpustila, češ da število kanonikov ni bilo popolno in da se je že avstrijska vlada pečala z načrtom, da kapitelj odpravi. V novem cerkvenem organizacijskem načrtu, ki so ga uvedli Francozi dve leti pozneje, so bili predvideni za Novo mesto župnik in dva kaplana". Jl Cfr. V r h a v c c , o. c. 213. 3n Te so na Kratvjikern: Senl Rupcrl, Mirna pei. Sv. Križ v Polonah; na Štajerskem pa: Ponikva, &enl Jurij. Ämarje, Zibika, Lemberg, Clr. V r h o v e c , o. c, 214—215. M Cfr. Vrhove«, ff, c. 2l7. 104 L. 1816 so Novomeščani prosili, da bi se kapitelj obnovil. Cesar Franc je prošnjo uslišal in dne 5. januarja 1818 odločil, da se kapilelj obnovi; ima naj prošta, Štiri kanonike in kapiteljskega vikarja. Dne 1, marca 1819 je predpisal cesar novemu kapitlju tudi statute, ki so ostali v veljavi dc danes. Uposlaviti pa se je taktično mogel kapitelj šele jeseni 1. 1831*". 6. Z novimi statuti je stopil kapitelj v pravnem pogledu v novo dobo, ki se v marsičem razlikuje od prejšnjih. Da moremo genezo in vsebino teh statutov razumeli, je treba imeti pred očmi, da smo v času, ko je bil avstrijski jožefinizem še zelo močan. Cesar ureja v Cerkvi in v vseh njenih institutih »alle Gegenstände. welche nicht dogmatische und innerkirchliche, die Seele allein angehende Dinge betreffen«, kot pravi dvorni dekret z dne 19. decembra 1781. Predvsem pa je polagala vlada največjo važnost na lo, da uredi imovinske zadeve Cerkve in zlasti njeno finančno preskrbo: od tod njena skrb, da hodi vsaka cerkev pod patronom, V patronatnem razmerju pa je zrla avstrijska zakonodaja le patronalno obremenjenost1". Statuti, ki jih je cesar v sporazumu z ljubljanskim škofom kapitlju določil, da se odpravi, kot je rečeno v uvodu, ^Anlass zu vielfältigen Unordnungen «, ko dosedaj ni bilo nobenih statutov, štejejo 21 paragrafov in zelo podrobno določajo dolžnosti in pravice kapitlja ter njegovih članov11, V okviru te razprave nas zanimajo le one določbe, ki urejajo razmerje kapitlja do cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu in do župnij, ki so mu bile inkorporirane, ter one, ki govore o izvrševanju župniških funkcij v Novem mestu. Kapitelj šteje po statutih prosta in štiri kanonike; vse imenuje cesar knt ustanovitelj kapitlja. Izpraznjena mesta se razpisujejo. In temporalia uvede novega prošta gubernijski komisar. » Cf-r. Vrh o v ec, o. c. 218. *" Ctr. K nie i, Verski zaklad in potronatnn bremena, Ljub. škofijski list 1928, 87. " Vsebina paragrafov je v kratkem tak; § I našteva kapiteljske člane; € 2 govori o namestitvi; g 3 o dolžnosti opravljati kanoniske molitve; § 4 O /akrislanu: §§ 5 in (> o mašah v kap, cerkvi; § 7 o asistenci; § ti o ] i Unijah; §§ 9 in 10 o dušnem paelirstvu; § 11 o inkorporiraaih župnijah: S 12 o mensahi; §§ 13—15 o kap. blagajni; § 16 mensa communis se odpravi; § 17 o oporočni svobodi kapiteljskih članov; § IS O arhivu; § 19 o upravi kap. imovine; § 20 o obveznosti statutov; § 21 o dolžnosti članov, da proučujejo statuta. 105 kanonika pa kapileij. :>Spiritual-Investilur« pa dobe prošt i,n kanoniki od škofa. Kapitelj ima tudi enega kapiteljskega vikarja *zur Aushilfe« (§§ 1 in 2}. 7. Cerkev je po statutih kapiteljska, g 4 statutov namreč določa: "Zur Erhaltung des Eigentums, der Ordnung und Reinlichkeit der Kirche soll jährlich ein Chorherr vom Kapitel durch Stimmenmehrheit als Kirchen- und Sakristei-Direktor gewählt werden.« Cerkev se v statutih imenuje Kapitelkirche (§ 5) in Collegiatkirche (§ 9}. Po § 1 5 padejo izdatki za cerkev v breme kapiteljski blagajni. Nejasen pa je nekoliko v tem pogledu prvi odstavek § 9 v statutih, k: ureja ¿upniške in dušnopastirske funkcije kapitlja. Glasi se namreč: »Die Kapitularen sind zur Seelsorge in der Stadt Neustadtl und der Collegiatkirche, welche zugleich die Pfarrkirche isl und bleibt, dergstalt verpflichtet, dass der Probst die Obliegendheiten eines Stadtpfarrers, die Chorherren aber jene der Cooperatoren in der Seelsorge, worin auch der Vikiir Aushilfe zu leisten haben wird, erfüllen müssen. Zur Herstellung einer gesetzlichen Ordnung in der Seelsorge wird hiermit bestimmt,;. in nato so v petih obširnejših odstavkih dušnopastir-ske funkcije razdeljene med kanonike. Praksa je tolmačila gornji izraz Pfarrkirche tako, da je bila cerkev sv. Nikolaja prvenstveno župna cerkev z naslovom kapiteljske, zato jo je upravljal ¿upnik, cerkev je imela v 19. stoletju ključarje, čeprav je oboje proti ali vsaj preko statutnih določb"11. Taka praksa je razumljiva ob dejstvu, da kapitlja de (acto 2t let ni bilo in da statuti sami (§11) in avstr, pojmovanje patronata niso povsem pravilno pojmovali cerkvenega instituta inkorporacije. Kljub temu pa moramo, če hočemo spraviti v sklad navedeni besedili § A in § 9 v statutih, sfavek »Collegiatkirche, welche zugleich die Pfarrkirche ist und bleibt,« tolmačiti tako, kot je določeno v kan. 415 cerkvenega zakonika, ki ureja isti primer: Si ecciesia cathe-dralis aut collegialis simul sit paroecialis, relationes iuridicae "n iz ¡sapisnika kapiteljskih sei, ki obsega v 19. stoletju seje od I. 1831 do leta 1353, je razvidno, da je kapitelj v letih 1831 do IS41 volil ?Sakristci-direklorja«, pozneje pa ne več. Cerkvene račune so podpisovali od 1, 1834 proit in dva ključarja. 1. 1835 in IS36 poleg teh ie Kirehcndirektor. L. 1S35, je prosil proit Albrecht kapitelj, da mu prepusti upravo cerkvene imovine, ker sicer »könne er hierorts als Propslpiarrer nicht bestehen*; kapitelj pa ni bil voljan to storiti. (Fu sporotilu proita Karla Čerina ordinariaUi 15. marca 1935.) 106 inier Capitulum et parochum reguntur normis quae sequuntur. Gre torej za cerkev, ki je hkralu kapiteljska in župna; vpra sanje, ali je župnija samostojna ali kapitlju inkorporira.ua, s tem se ni langirano. Pri taki cerkvi, ki je hkratu kapiteljska in župna, pa je razmerje med župnikom, odnosno pri inkorporirani župniji župnim vikarjem, in kapitljem pozitivno urejeno že po odlokih koncilske kongregacije iz srede 18. stoletja*1 in sicer v glavnem prav tako, kot je sedaj v veljavnem kan. 415. Med temi odloki je za nas primer važen zlasti S, C, C,, Medioianen., 9. iebr. in 26. apr. 1732". Zadeva je bila lalei Antiqua Parochialis eccle-sia . .. a Urbano VIII. aucta fuit titulo et honore Collegialae cum una Praepositura annexum habente exercitium curae ani-marum, et sex Canónica libus. Ex reditibus eiusdem Ecclesiae voluil Pontifex sexaginta anntios ducatos aurl de Camera a.îsig-nari Praeposito praeter emolumenta obvenlura ex curae ani-rnarum cxercitio; Praebendam vero singulorum Canonicorum conílari ex viginti quatuor ducatis similibus , , , At deitid« anno 1633 plures subortae fuerunt controversial inter Praeposito m et Canónicos, Stavljena so bila. razna vprašanja, na katera je kon-gregacija 26 apr. 1732 odgovorila. Med njímí: 1. An cura aminu-Ium Ecclesiae Collegiatae el Parochialis,, , sil in totum penes Praeposituni, vel potius penes Praepositum sit aetualis, habi-tualis vero penes Capitulum? Odgovor; Negative ad primam partem, et affirmative ad secundam. Četrto vprašanje se je glasilo: An ius peragendi lunctiones, quae proprie parochiales non sint, el emolumenta ex eis provenientia spectent ad Praeposituni privative, vel ad Canónicos una cum Praeposito? Odgovor je bil: Negative ad primam partem, el affirmative ad secundam. Vprašanje na 16. mestu se je glasilo: An Praepositus possit pro-hibere ne aljquís Sacerdos exlra Clerum dictae Ecclesiae ibidem celebrcl Missam sine illius consensu, et designare sacras vestes et altaría, in quibus Sacerdotes Miïsam celebrent, indepen-denter a Capitulo et Canonico Sacrista? Odgovor: Negative. Devetnajsto vprašanje je bilo: An, et cui immineal onus repa-randi Ecclesiam? Odgovor: Spectare ad Capitulum, compre-henso Praeposito, V navedenem primeru je bilo veliko več vzroka za dvom o razmerju med kapiteljsko in župno cerkvijo *3 Našteti sc v Gacp&rrijevem aparatu h kan. 415, " Teksl v Codicis («ris Canonici fontes V, cd, G a s p a rr i, nn. 33S4 in 3m str. 824 m 829, 107 kot pa v Novem mestu. Zakaj v Novem mestu ni bilo nikoli samostojne župne jerkve, temveč je bila podružnična cerkev, kakor bi danes rekli, povzdignjena v kapiteljsko; kapitelj pa je v njej vršil župniške in (biSnopastirske posle sploh. Zato se je cerkev imenovala collegiala et parochialis, tako n. pr. v Kle-mentovi buli iz I. 1765 in tudi sicer. Francoski »intermezzo* je cerkvenopravno brez pomena. 8, S tem pa Se ni rešeno vprašanje, kdo je župnik pri tej cerkvi. Nobenega dvoma sicer ni, da vsaj nad 100 let izvršujejo župniške posle prosti, toda vprašanje je, ali ni morda kapitelj parocbus habitualis in je prošt le parochus actualis ali vicarius perpetuus, kapitlju pa bi bila odvzeta pravica voliti tega vikarja in bi bilo že v statutih a priori določeno, da je vsakokratni prošt tudi parochus actualis in bi se ta potem pravno sicer ne popolnoma pravilno, vendar dejansko riazival župnik Da se pri nas to večkrat in celó v uradnih spisih dogaja, je dokaz pri ljubljanski stolni župniji, ki je inkorporirana stolnemu kapitlju in j? torej kapitelj parochus babittialis, pa vendar kanonika, ki vrši župniške posle, imenujejo župnika. Podobno nazivajo župne upravitelje pri župnijah, ki so de facto začasno in preklicno izročene redovnikom (Marijinega Oznanjenja, sv. Cirila in Metoda v Ljublj.; na Viču) ali pa župne vikarje v župnijah, ki so inkorporirane rodovniškim komuni teta m fv Šiški, belokranjske župnije križevniškega reda), navadno župnike. V zgoraj že omenjenem § 9 stat. je določeno- da so kapiteljski člani dolžni vršiti dušno pastirstvo pri kapiteljski cerkvi in sicer tako, »dali der Probsl die Obliegenheiten eines Stadí-pfarrers, die Chorherren aber jene der Cooperatoren in der Seelsorge . . . erfüllen müssen.* Novomeški kapitelj je lorej v resnici »kurateo«. Vsi člani so vi officii dolžni vršili dušnopastirske posle, ne samo ex caritate, kakor so sicer kanoniki15, in sicer tako, da pripadejo preštu dolžnosti župnika, kanonikom in vikarju pa dolžnosti kaplanov. Isti § 9 dalje v petih točkah te dušnopastirske dolžnosti podrobneje določa; pri tem je treba zopet pomniti, da so statuta iz dobe. ko o polnem dušnem pastirstvu, da se tako izrazim, ni bilo še pravega umevanja, in 11 »Non solum Capituium impediré nequil paroehum iti exercendi paroeciaíi cura, sed in super seianl capitulares ex caritate teñen máxime si designali coadiulores desint, eidem adiutricem operam ttavare, Sacür.dujn modiun ah Ordinario loci determinandiiíru. (kan. 415, § 5), 108 su zato poudarjali !e posamezne naloge dušnega pastirja in med temi zlasti v prosvitijeni dobi pouk'\ V prvi točki so urejene zakonske zadeve. Tekst se glasi: Der Probst als wirklicher Pfarrer hat die Ehegeschäfte bis zur Trauung als: Einschreibung der Brautleute, ihre Prüfung aus den Religionsgrundsätzen und die etwa wegen Ehehindernisse sonst nötigen Erhebungen zu besorgen und sich die Befolgving unserer in Ehesachen landesherrlicher Gesetze angelegen sein zu lassen. Der Probst darf zwar die Ehegeschäfte durch einen anderen ihm beliebigen Chorherrn, wenn dieser sie freiwillig übernimmt, besorgen lassen; hat er aber hiezu keinen bestimmt und wird er jählings durch Krankheit oder durch eine andere gesetzmäßige Ursache sie selbst zu besorgen verhindert, so übergeht nach der Natur der Sache die Pflicht sie zu besorgen auf den ältesten aber nicht verhinderten Chorherren, welcher auch überhaupt, wenn keine andere Versehung getroffen wird, den Probst im Verhinderungsfalle supplieren muss,« Določba je v marsičem zanimiva. Iz nje se razvidi, kakor tudi iz poznejših, da kanoniki napram proštu župniku niso navadni kaplani, temveč da vrše ie določene funkcije. V zakonskih zadevah pomagajo proštu, če sami hočejo sprejeti njegovo vabilo. Dalje se razbere iz nje, da je kapltelj parochus habitualis, ki mora preskrbeti funkcijo, kadar je parochus actualis (»posle vršeči« /upnik, wirklicher Pfarrerj zadržan, in sicer preide dolžnost izvršiti funkcijo nach der Natur der Sache« na najstarejšega kanonika. V primeru, da bi bila župnija popoinoma samostojna in prošt kot pravi župnik povsem neodvisen od kapitlja, bi bila ta odločba proti občemu pravu, ker prenaša ¿upniške funkcije na kapitelj, kateremu nikakor ne gredo. Prvi stavek v § 9 stat. je treba zato tako razlagati, da so proštu naložene župniške funkcije, kakor su kanonikom naložene določene dolžnosti dušnopastirskih pomočnikov. Iz tega pa ne sledi, da so kanoniki kaplani, in pruv tako ne, da je prošt samostojen župnik in ne samo parochus actualis, S to razlago se ujema navedena določba ti ureditvi zakonskih zadev; potrjujejo pa jo tudi naslednje. ** Zanimivo je, kako se pri klasifikaciji duhovnikov v »Selita t izmu duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškoliji leta 1788* [izdal l* O k 4 r fl v Ljubljani lela 190fi) močno poudarja umska, znanstvena, ptdago&ka in govorniška sposobnost. 109 V drugi točki § 9 stat. je namreč določeno, da pripada kršče-vanje, vpeljevanje mater po porodu in pokopavanje praviloma kapiteljskemu vikarju, če je zadržan po najmlajšemu kanoniku Za ostale dnšnopastirske posle (za previdcvanje in drugo), za katere že ni kdo določen, naj se določita za vsak teden po vrsti dva kapitularja, ne izvzemši prosta in kapiteljskega vikarja (točka 3 v § 9 stat.), V četrti točki se predpisuje, da pripada šlolnina pri tistih dejanjih, za katere je določen kapiteljski vikar, njemu, ako jih je sam izvršil, sicer dobi štolnino tisti, ki je sv, funkcijo opravil. Zelo podrobno je v peti točki urejena dolžnost pridiganja in katehiziranja. »Der Unterricht in der Religión muss ais cine der wichlígsten Pflichten angesehen werden.« Potem se določa, da naj kapitelj izvoli za popoldanske krščanske nauke vsako leto enega kanonika; ta bo užival posebno ustanovo. Dopoldanske pridige sn točno razdeljene med kapiteljskega vikarja, kanonike in prošta. V § 10 stat. je končno določeno, da so dolžni kapitularji in vikar biti vernikom na razpolago za izpoved. V navedenih določbah so obsežene mnoge omejitve župniških pravic, ako ni župnija kapitlju inkorporirana Sicer pa ni v statutih niti ene določbe, ki bi govorila za samo stojnost župnije. Iz povedanega bi torej sledilo dvoje, Prvič, da je cerkev sv. Nikolaja kapiteljska, ki služi tudi za župno cerkev. Pravno razmerje med kapitljeni in župnikom je glede na cerkev urejeno v kan. 415 in se morajo staluta kanonom prilagoditi, zakaj naslov, ki bi dovoljeval izjemo, v našem primeru ni podan. Izjemo namreč dopušča le »Sediš Aposlolicae indultum aut par-ticularis conventio in erectinne paroeciae inita et a loci Ordinario legitime probata« (kan, 415, § 1]. Drugič je treba reči, da je novomeška župnija1, inkorporirana kapitlju. Parochus habi-tualis je kapitelj. Kapitlju pa je v statutih vzeta pravica, da hi izvolil in škofu predlagal paroehum aetualem: temveč je že po statutih odrejeno, da naj škof umesti prošta za župnika", ln Da je v Novem mestu posebna župnija, ločena od í.upnvc v Mirni peči, o tem iti nobenega dvoma, četudi ni posebnega u ■stanovi t venetu odloka, saj se tak še v veljavnem pravu per se ne zahteva za ustanovitev íupnije ¡oír, Vermeersch-Crcusun, Epitome íutís canonici I*, 1939, 217). li ln spirilualibua ima paroehns actuiilis iste pravice in dolžnosti kot navaden župnik: gre mu congrua fructlium portio, a¥«i£nata arbitrio Epi-scopi (kan 471, §§ I ln 4|: ta ho feveda določena v italutitl. Stolnimi |Jre sama po sebi kapitlju; če je v statutih določeno, da gre S to I nina ridno 110 9. Končno si oglejmo še razmerje kapitlja do župnij, ki so mu bile inkorporirane. Da je namreč šlo pri ustanovitvi kapitlja za incorporatio pleno iure treh župnij, o tem je bil že zgoraj govor. V statutih je to razmerje tire jenu v §§ 11 in 12; prvi ima naslednje besedilo; »Das Recht, die Pfarrer auf die nach der ursprünglichen Stiftung zu dem Collegiat-K a p i t e I i n c o r> porierten, somit unter dem Pa t r ona te stehenden Pfarreien St. Michael bei Neusladll, St. Canzian in Hönig-stein, St. Rupert bei Nassenfuss, St. Martin in Punikl zu präsentieren, soll in Hinkunft nicht mehr, wie es in der Entschließ sung vom J3. Mai 1741 ausgesprochen war, dem Probste allein sondern dem ganzen Kapitel dergestalt zustehen, dass bei jeder Erledigung einer von diesen Patronatspfarren der Concurs vom Ordinariate ausgeschrieben und bei diesem die von dem Ordinariate mit Beziehung der würdigen Competenten dem Kapitel mitgetheiit werden sollen; wo dann das Kapitel unter den als würdig vorgeschlagenen Einen durch Kapitelschluss durch Stimmenmehrheit zu bestimmen und dem Ordinariale mit einem Priisentationsbriefe zu präsentieren hat, welcher Präseula lions-brief im Namen des Probstes, Dechantes und des Kapitels aus, von dem Frohste nebstdem das Amt eines Dechantes versehenden ältesten Chorherrn zu unterfertigen sein wird; der mittelst eines solchen Briefes Präsentierte wird von dem Ordinariate die Spiritualinvestitur, von dem ältesten Chorherren als Dechant aber mit Intervepiertmg des Kapilel-Schaffers jene in Ansehung der Teniporalität erhalten«, Kar zadeva naštevanje župnij v citiranem besedilu, je treba pripomniti, da so bile vse omenjene župnije inkorporirane, sicer ne po prvi ustanovitveni listini, vendar kmalu potem. Število teh župnij pa je polagoma zrastlo. Cesarski odlok z dne 19, aprila 1842 (gub. odlok z dne 20. maja 1842, št, 11.314) je pojasnil, »daß die Aufnahme von nur 4 Pa-trcnatspfarren in dem § 11... nur aus Versehen geschah, indem dahin auch die übrigen 16 Patronatspfarren und Kurazien gehörten, jener § darnach zu berichtigen sei«*\ kapiteljskemu vikarju, pomeni tu. da je kapilelj na la način vsaj deloma skušal zagotoviti vikarja primerne dohodke, katere mu je dolžan poskrbeli. Od teh 20 župnij jkuraci.t! so bile sčasoma spremenjene v Župnijv) jih je 1J v ljubljanski škofiji, ostale pa so v lavanlinslci škofiji. Prve so; Dole, Mirna peč, Sveta Trojica v Ir/išču, Prečiti a, Šent dani, Sen t Rupert, Stari trg pri Poljanah, Smihel pri Novem mestu, Stopiče. Vavta vas in Vrh pri Vinki, V lavanlinski škofiji pa so: Dramlje, Kalobje. Ponikva, Sladka gora, Slivnica, Sveti Jurij pod Riln ikoni, Sveti Stelan, Srna r j« in Zibika- 111 Omenjene župnije se imenujejo naravnost patronatne župnije. Razpisujejo in oddajajo se kot druge župnije, ki stoje pod kleriškim patronatom. Zelo zanimiv, čeprav pravno zgrešen, je prvi stavek v navedenem § 11: »...zu dem Collegiat-Kapilel incorpurierten, somit unier dessen Patronate stehenden Pfarreien«, Že zgoraj sem omenil ležnjo avstrijske jožefinske cer-kvenopoUtične zakonodaje, ki je šla za tem, da določi vsaki župniji patrona. Ta težnja je, kakor se mi zdi, vzrok, da so tudi inkcrporirane župnije začeli smatrati za patronatne, zlasti še, ker takrat pojem incorporatio ni hi! zadosti pojasnjen, saj je še koncem 19. stoletja dokazoval W a h r m u n d * da je mcorpo-ratio v tesni zvezi s kleriškim patronatom4'. Zaman hi najhrž iskali leto, kdaj so se župnije, ki so bile novomeškemu kapitlju inkorporirane, spremenile v patronatne, Sled inkorporacije je ohranjena v § 12 statutov, ki se njegov prvi odslavek glasi; »Das Kapitel hat als Patron der im vorigen § gedachten Pfarren das Recht, von denselben jene Mensalbeiträge zu beziehen und zu fordern, welche bisher nach dem allen Herkommen aus selben entrichtet wurden, und sieht es keineswegs in der Macht desselben, diese Mensalbeiträge zu erhöhen, ausser wenn es unter Darthuung hinreichender Gründe die Bewilligung zu einer solchen Erhöhung bei der Landesstelle angesucht und mittelst derselben erhalten hat.* Patronu kot patronu namreč ne gre pravica dobivati tak mensale, temveč je imel po splošnem cerkvenem kakor tudi partikularnem avstrijskem patronatnem pravu le ius alimentationis, če je brez lastne krivde obubožal; kakšne druge gmotne pravice so mu pripadale le po ustanovni listini". Župnije pa so bile zato inkorporirane novomeškemu kapitlju, kakor smo videli, da je dobival kapitelj dohodke, in mensaie je bil pač pavšalen znesek, ki ga je moral župnj vikar vsako leto kapitlju z župnije preskrbeti. Pri šentrupertski župniji n. pr. je znašal mensaie 370 gl/' V drugem odstavku § 12 statuta pa je takoj poudarjena dolžnost kapitlja kot patrona; v § 13 pa je normirana njegova gradbena dolžnost**. » O, c. 1. 92—184. Cfr_ Wahnnund, O, C, II, 135- - Steklarn, o. o. 126, ** Kapitelj mora vsako leto odločiti 500 gl, za patronatna bremena; če paLrcaaltm bremena kakšno leto preseiöjo to vsoto, se zaručumjo za prispevek nailednjeg« letaj če pa bo maujSa, ostane previ&ek v. ftmdu za patronatna bremena. 112 iz povedanega je razumljivo, mislim, zakaj razmerje kapitlja do župnij, ki so mu hile inkorpörirane, v 19. stoletju ni bilo nesporno. Cerkvena oblast zadeve ni točno uredila, kar je umevno, ker je bila vezana na ozkosrčno avstrijsko cerkveno^ politično zakonodajo, ki je zlasti v vprašanjih, ki so se tikala cerkvene imovine, bila zelo natančna in mimiciozna. 10, Nihanje med mnenjem, ali gre za inkorporirano ali za patronatno župnijo, se posebno jasno razvidi iz razmerja, ki je vladalo v 19. stoletju med kapilljem in sentrupertsko ¿upnijo, ki je ena izmed onih treh, ki so prav od začetka bile kapitlju inkorpörirane. Po S ( e k I a s u5' povzemam, da je kapitelj upravljal šentrupertsko župnijo po vikarjih do okrog L 1618, ko je umrl Mihael Bartol, ki se je zadnji imenoval vikar. Njuguvi nasledniki se sicer vsi imenujejo župniki, vendar to nazivanje za pravni položaj ni izključno merodajno. Po smrti Franca Likoviča (t 1809) je bil od kapitlja imenovan 26. januarja 1810 za šentrupertsko župnijo Josip Butar kot »rector nosterque respective vicarius«; v Škofijskem dekretu z dne 9. iebr. 1810 pa je rečeno miline te hicce parochum ad S, Rupertum p. Nas-senftiss constituimus- '. Omenjenemu Bučarju je izročil kapitelj upravo župnije proti reverzu™ dne 21. maja 1810. Ta reverz je igral v našem vprašanju veliko vlogo. Njegovo besedilo se začne takole: »Nach dem ich Endesgefertigter von dem hochw. Colle-giat-Capitel Rudolfswerth ¿ds Verweser der dahin inkor-p o r i r t e n .Pfarre St. Ruprecht unterem 26. Jänner 1810 dem h. Ordinariate zu Eaibaeh ordentlich präsentirt und vom Ht:ch-selben unterem 9. febr. des nämlichen Jahres ciekretirt worden bin, so gelobe« . . . Vsebina je nato razdeljena v sedem točk V prvi se zavezuje vikar oziroma župnik"1, «dem gnädigsten Pat ron ate, dem Collegiatkapitel gebührende Achtung zu w O. c. 136. 145. Sl St « k 1 a i a , o. c. 125. " Reverz se nahaja v škoi. ai'luvu. Siek lasa pravi: .Pravno stran tega reverz,i je proučil Josip Smerekar. profesor bogoslovja, ter izrekel svoje mnenje 2. septembra IRÍ1 v temeljitem spisu s üklcpom. da bi se vsa zadeva najbolje tako reiJa, da bi se kapiteljnn priros malo povefal, a kapitelj pa pristal na pritios za popravek gospodarskega poslopja* (tla župnijah, ki so mu bile inkorpörirane) (o. c. 121), S tek I asa navaja ta spis i/. Škofijskega arhiva; spisa pa v arhivu nisem našel, razen njegove zadnje strani, ki vsebuje zaključek, kakor ga omenja Steklasa, M K e verz je podpisal Josip Bufir (.Jos. Wutseher), Pfarrer. Od tedaj naprej je v rabi samo naziv župnik- 113 leisten,« Kapilelj se naziva patron (patronat) v reverzu v nadaljnjem še irikrat (v točkah 2, 6 in 7), Važna je druga točka, ki se glasi; Dem hochw. Kapitel, meinem gnädigen Patronats-herrn, welches mir auf meine bittliche Vorstellung gegen jährliche Abfuhr eines Pauschquantums von 400 Fl. den Genuli der gesamten Plarr-Revenuen überlassen hat« V nadaljnjih točkah pa se zavezuje župnik, da prevzame skrb za vsa realna bremena in dajatve, ki bremene cerkveno imovino, da ho branil pravice župnije, skrbel za poslopja in da bo »patronu« predlagal račune na vpogled, V reverzu je izraženo prav isto zamešavanje inkor-poracije in patronata kot v opisanih statutih novomeškega kapitlja. V navedeni drugi točki gre očividno za privatno pogodbo med kapilljem in župnikom, ki je umevna, ako je župnija inkor-porirana, kot je v uvodu reverza poudarjeno. Običajni mensale so za 30 gl. povečali, zato pa je dobil župnik tudi leniporalne pravice, obenem pa seveda tudi bremena. Reverz sta podpisala tudi Bučarjeva naslednika Ivan Zupin (leta 1843) in Vincencij Vovk (leta 1S55). Župnik Alojzij Košir, ki je leta 1868 nastopil za Vovkom, se je še isto leto spri s ka-pitljem, ko je zahteval, da naj kupiLelj nosi deloma stroške za popravo župnih gospodarskih poslopij. Kapilelj se je postavil na stališče, da naj župnik sam nosi bremena, ker uživa vse dohodke. Državna oblast je smatrala reverz župnika Bučarja napram kapitlju za privaLno pogodho, ki ne veže naslednika". Župnik Ivan Mervec, ki je nastopil lela 1892, ni podpisal reverza, >'Ko so leta 1893 pogorela župnijska gospodarska poslopja, je zahteval župnik Janez Mervec, da plača za popravo pogorelega poslopja novomeški kapitelj kot patron . . . petino stroškov. Kapilelj se je temu uprl. Vložil je priziv proti vladnemu odloku, po katerem bi kot patron po postavi z dne 20, julija 1863^* moral plačati svoj del, na upravno sodišče, Le-lo je razsodilo dne 30. decembra 1867, št. 6785, da mora novomeški kapitelj kot župnijski patron za vzdrževanje župnijskih gospodarskih poslopij plačevati petino'11' vseh doličnih stroškov. nr S t e k 1 a s o , o. c. 126, S S zak. za Kranjsko t dne 20. julija 1363, dež. zak. it. 12. a° Ce bi bil kapitliev priziv zmagal, bi s tem kapitulj ne bi bil re£en gradbenih bremen, temveč bi bila tu pu § 10 zak. za Kranjski) 7. dne 20. julija 1863, dež. zak. >t, 12 nemara se večja. " S t e k 1 a s a , o. c. 127. Rainslovni VcitalL. 3 114 11, Vprašanje je. kako je s pravnega stališča soditi o opisani spremeni Ivi inkorpnracije v palronatno razmerje. Izvršila se je ta sprememba že pred dobrimi slo leti; pozitivno jo omenjajo in tudi urejajo kapiteljski statuti, ki jih je izdal sicer cesar v jožefins-ki dobi, toda v sporazumu s krajevno cerkveno oblastjo; proti njej ni nihče protestiral; šele 50 let pozneje se je kapitelj skliceval na prvotno inkorpuracijn, ko mu je šlo zato, da se reši patronatne langente. Danes so tudi razmere take, da je za dušno pastirstvo bolje, če župnije niso inkorporirane; dohodki žepnega beneficija in cerkve so se zmanjšali, tako da hi kapitelj ne imel od inkorporiranih župnij na splošno gmotnih koristi. Nobenega tehtnega razloga ni, da bi zahtevali spremembo pa-tronatnega razmerja v prvotno inkorporacijo, Župnije pa so seveda zavezane plačevati mensale, vsaj dokler bo nosil cicir. če bi nosil kapitelj patronatna bremena, Želeti pa je, da se pri novi cerkveni preureditvi, ki bo postala potrebna po sklenitvi konkordata, tudi razmerje omenjenih župnij do kapitlja uredi v skladu z načeli modernega cerkvenega prava tako, da se prelomi s historičnimi reminiscencami in se patronatno razmerje odpravi. V povsem drugačnem razmerju pa je, kar naj še enkrat omenim, napram kapitlju novomeška župnija. Ta je ostala inkorporirana kapillju; v skladu s cerkveno prakso in z določili cerkvenega prava pa je, če takšna tudi ostane. 115 RAZVOJ VEBROVEGA NAZORA O PODSTATI. (L'évolution de l'idée de substance chez M, Veber) Dr. J. Jantehoutc, Monboi. Résumé, La philosophie de Muinond, la »théorie de l'objet-, dont M. Veber était au début un représentant fidèle, prend son point de départ dans I analyse des faiLs psychiques. Elle commence par ordonner eus faits et aboutit à quatre genres irréductible»: les représentations, le* pensées, les estimations et tes désirs. Chaque genre comporte de multiples subdivisions, Ainsi les représentations comprenne ni les sensations, les représentations proprement dites et les idées ou les concepts. Ces quatre genres ne sont pas au mente niveau. Ils se superposent de telle façon que les genres supérieure se construisent sut tes inférieurs qu'on appelle pour celte raison leurs »fondements psychologique»«. Les pensées p. ex,, tout en étant irréductibles aux. représentations, ne sauraient passer d'elles. Comment penser que »la table est haute«, sans avoir en même temps une certaine représentation de ta table et de la hauteur? 11 en va de mémo de tous les genres. On ne désire pas ce qu'on n'estime pas et, pour estimer une chose, il faut la connaître. Tout fait psychologique vise un objet. Comment classer les objets? Rien de plus, simple. Autant de genres des iaita psychologiques, autant de genres d'objets; autant de subdivisions d'un côte, autant de I autre. La -théorie de l'objet« poussait cette merveilleuse harmonie préétablie entre l'univers psychologique et l'univers des objets, jusqu'aux plus minutieux détail». On appelle les objets des représentation îles bases*, ceux dss pensées les faits-, ceux des estimations les valeurs., ceux des désirs îles désidératifs- [flesiderative], La structure du monde des objets est par ailleurs égale à celle du monde psychique. Aux fondements psychologiques« de celui-ci correspondent les -Fondements objectifs de celui-là. Pas de >désidératif« qui ne soit construit sur une valeur«, pas de »valeur«, qui ne soit la valeur d'un 'tait« ou d'une »base-. Les ¿bases», p. ex. les couleurs, lus sons, les quiddités, les relations Supportent tout l'édifice comme le dernier »fondement« du monde des objets et même du monde psychique. Comment les objets d'ordre supérieur se construisent-ils sur leur; »fondements« d'ordre inférieur? Un peu de la même façon qu'une mélodie se construit sur les sons. Ce n'est d'ailleurs pas une simple comparaison, c'en est déji un exemple, Quelle place celte théorie Tait-elle A la distinction courante entre la -qualité« et la »flhose«, entre l'accident et la substance? La chose, qui porte dans le système de MeittOll£ le nom de quiddité, et la qualité [ont partie du genre des »bases- ou objets au sens restreint du mot. Quelle est leur relation mutuelle? La quiddité est tout simplement construite ou fondée- sur les qualités. Llle est, à l'intérieur du genre, d'un ordre supérieur par rapport aux qualités. Ce que la qualité est à l'égard de îa chose, le fait psychologique l'est nu nini, Le »moi« est la quiddité qui résulte des faits psychiques comme In chose résulte des qualités nu la mélodie des sons, Mi actuatiste ni sub-stantialiste, la philosophie de Meinong voulait prendre son chemin entre les deux altitudes antagonistes avec sa théorie des objets d'ordre supérieur, irréductibles au* objets d'ordre intérieur, mais tondes sur eux. Dans une telle philosophie il ne pouvait y avoir question de Dieu. L'être suprême, on ne peui évidemment le chercher paTmi les 'bases* simples, telles les couleurs, les sons, etc. 11 serait hu moins une cjuidditi'- comme notre "moi*. Or le moi se construit sur ses acte.«, qui, eux, ne sont possibles que s'il-y a des objets leur fournissant un cunlenu. Le monde de l'objet a la priorité sur le monde psychique, le moi absolu est inconcevable- Petit â petit M. Veber s'est rendu compte de la fragilité du celte cou s truc lion, L'état initial de sa philosophie, dont on vient de voir l'ossature, est consigné dans ses premiers ouvrages qui datent de 192!, En 1930 8' 1422 ¡1 a reconnu expressément I« substantialité du »moi*, dans ton dernier ouvres® wr Dieu (1934] il s'est rangé complètement du cité de la thèse sub* stan lialiste. Quele en étaient les motiis principaux? Dès le début M. Veber affirmait que tout acte psychique est l'acte d'un mol. de même que toute qualité est qualité de quelque chose. Déjà te t te pusition initiale n'était pas en accord avec la »théorie de l'objet , Pour celle-ci les qualités sont la dernière donnée et peuvent se suflire à elles-mêmes. Noire philosophe en était donc amené i considérer d'une part le »moi* comme iondé sur ses actes, et d'autre part, comme antérieur à ses mêmes actes, puisque tous ils présupposent un moi,- D'ailleurs, eu creusant le rapport entre les objela-Fordetnenls et les objets Fondés, M. Veber ¿'est aperçu que l'objet d'ordre supérieur a ses qualités a lui, tandis que les qualités qui lui servent de fondements ne sont pus ses qualités. La mélodie est longue ou courte, ffaie ou triste, voilà ses qualités et non pas les sons, Si donc la quiddité est (ondée Sur lus qualités, elle aura ses propres déterminations, autres que celles qui la londenl. Or, n'a-t-ûn pas introduit la notion de quiddité précisément afin d'avoir à quoi r.ittachrr les qualités qui, sans cela, flotteraient pour ainsi dire en l'air? lilles sont donc toujours en l'air, puisque la quiddité, bien, que fondée sur elles, n'est pas leur support. Ce support, il faudra le chercher dans une autre direction. On ne se demandera plus seulement ce qu'on peut fonder sur lus sons, mais qu'est-Ce qui est sonore. qu'est-ce qui est coloré, de quoi le son ou la couleur sont ils les qualités, La quiddité de la théorie de l'objet était plutôt une su r-stance«, or il nous faut une »s u b-stance-, Ceci vaut enenre davantage pour le •mois. Si on peut, à la rigueur, soutenir que les qualités se suffisent a elles-mêmes, il serait compté teme n 1 vain de 1 affirmer à propos de» faits psychiques, dont la caractéristique essentielle est d'être »miens., ou tiens«. Il n'est donc pas question de ■ former» le moi au moyen de ses actes. Ceci devient plus clair encore si on analyse certains actes, p. ex. le raisonnement. Trois jugements qui se suivent, ne seront jamais un raisonnement, s'il n'y S rien de plus qu'eux, s'il n'y pas de sujet qui »Voit ' comment du cette majeure et de cette mineure découle telle conséquence. C'est encore le sujet, le moi diflérenl de la totalité de ses actes, qui seul peut réagir à .ses tendances, tantôt en les approuvant et favorisant, tantôt en les repoussant. Comme la négation de la substance entraînait avec elle la négation de Dieu, la découverte de la substance est allée de pair, cheï M, Veber, avec la découverte de Dieu. La personnalité substantielle ouvre elle-même l'une des cinq voies qui mènent le philosophe à Dieu. En vpci le thème; Entre le monde psychologique et le monde matériel il n'y a pas de transilion. comme l'a montré Uescartes. Le »mou ne saurait donc en dériver-Est-il causé par les parents? Evidemment non. Le fait de l'hérédité est, certea, indéniable, mais n'est-il pas indéniable aussi que le »moi« personnel se voit obligé souvent de lutter contre ses penchants héréditaires? In ne s identifie dune pas avec eus. Déjà le monde matériel ne trouve pas sa dernière explication dans la causalité empirique, ■horizontale», encore moins le moi personnel, qui n est pas enfermé dans cette chaîne causale. Plus que le mondé matériel «xigc-t-il donc une cause ..verticale«, source de son être. — la Personnalité absolue, Biologi govore o genih , to je o dednostnih činiteljih, hi se sami sicer nikoli vidno ne pokažejo v dovrieuem organizmu. miiTVec ostanejo kot nezaznatni delci v jedru kliénih celic, ki pa vendar nalagajo življenjskemu principu nalogo, da zgradi lak organizem, da bodo vplivi vseh genov uravnovešeni. Življenje samo ni vsolu genov, toda geni so neobhodni temeljni kamni, ki s svojim Številom, s svojimi kakovostmi in z medsebojnim odnosom vnaprej omejujejo gradite-Ijevo svobodo, ker mu vsiljujejo doloien oačrl. Ali ne najdemo tudi 17 v idejnih organizmih lakih .genov.., takih lemeljnih idej, ki so bile v filozofovem umu, preden je izdela! svoj sistem, in ki so ves Čas odločilno vplivale na njegovo strukturo, dnsi morda na zunaj, rccimo v naslovih knjig in razprav, sploh niso zaznatne? Toda naj se le ena izmed teh idej kakorkoli spremeni, pa se bodo pojavile posledice v vsem sistemu, Ako pregledamo Vebrovo filozofijo s lega stališča, se nam zdi, da odločujejo v njej slasti trije taki ™geni«: islinitosL-velfavnost, podstat-pripadnost in vzročnost. 0 Utmitosti-veljavnosti je bil že govor v tej reviji1, Tokrat si hočemo natančneje ogledati filozofovo prvotno idejo o podstatnosti in pripadnosti, njen razvoj in vpliv lega razvoja na ves modroslovni sestav. 1 Pozabimo za hip na vso učeno in neučeno navlako, ki tvori naše znanje, pa si ustvarimo radovedno otroško dušo, ki se prvič razgleduje v svet in čije razum je »sicut tabula rasa in qua nihil est Scriptum- . Da pu nc bo naše početje brezplodno, se zaupajmo predmetni teoriji, ki nam bo odkrivala vesoljstvo po premišljenem načrtu. Najprej nas bo opozorila na svet doživljajev, ki se ga neposredno zavedamo. O njegovi islinitosti je vsak dvom izključen, dvom sam je namreč že islinit doživljal. Doživljaji pa niso vsi istovrstni. Najnižje mesto zavzemajo občutki, kakor občutki glasu, barve, toplote itd. Predmetna teorija jih naziva enostavne pristne temeljne predstave-/. Na teh se grade višjerodne, sestavljene ; predstave, kakor predstava mize, kamena, človeka ill še dalje, tvorjene- predstave, n, pr. trikot, število. Druga, bistveno različno vrsta doživljajev so misli. Svet zase, ki ga ne dobimo z nobenim golim sestavljanjem predstav, dasi ni brez zveze s prejšnjim, kajti misli se grade na predstavah, ki jim služijo navadno-, morda celo vedno" kot psihološke podlage. Podobno velja o čustvih, ki so še višjerodni doživljaji. Ne posamična predstava ali misel, ne sestava obojega nas ne vede do čustev. Tudi čustva so izvirni doživljaji kakor predstave in misli, le da so doživljaji višjega reda, ki nujno slone bodisi na predstavah bodisi na mislih. Najvišjo vrsto pa tvorijo stremljenja, ki neposredno temelje na čustvih, preko teh pa posredno na mislih in predstavah. Ker nas podrobnosti sedaj nc zanimajo, smo s tem obhodili ves doživljenjski svet1, A predmetna teorija nas opozori, da to ni ves svet, ampak šele nekako polovica vesoljstva. Čistega doživljaja, ki bi bil zgolj duševni čin, Sploh ni. Vsak doživljaj je doživljaj ob nečem, na kar meri in kar mu daje vsebino. Vsaka predstava nekaj predstavlja, vsaka misel meri na kako dejstvo, z vsakim stremljenjem po nečem težim. Svet, ki je vesoljslvo doživljajev nanj naperjeno, je svet predmetov, ki je čisto drugačne narave kakor doživljaji. Vsi doživljaji so Si v 1 Rogoslnvni Vernik 1934, 233—253. = Sistem str 119, 3 Uvod, str. 306, « Glej n. pr. Uvod str. 289—2«. ns tem edini, da so nekaj psihičnega, predmeti pa vobče nekaj ne-psihičnega. Kakšna je zveza med obema deloma vesoljstva? Zaenkrat lahko rečemo le to, da je svet predmetov nekaj samostojnega, od doživljajev neodvisnega, svet doživljajev pa nekaj, kar se nujno nanaša na predmete in česar bi brez predmetov ne bilo. Poglejmo si pobliže ta predmetni sveti Ker dojemamo vse samo potom svojih doživljajev, sklepa predmetna teorija, da bo pač za nas toliko vrst predmetov, kolikor je vrst doživljajev: predstavam odgovarjajo predmeti, ki jih nazivamo osnove, mislim dejstva, čustvom vrednoLc. stremljenjem najsi va\ Prav nič tudi ne dvomi, da se osnove sestavljajo v osnove višjega reda. kakor odgovarjajoče predstave, da so predmetna podlaga dejstvom osnove, kakor so predsLave mislim itd. Predmetna teorija nas zagotavlja, da je arhi-tektonika predmetnega in psihičnega sveta čudovito enaka. Ako pokažem, da je kak doživljaj naperjen na določen predmet, sem obenem dokazal, da dotični predmet na neki način biva, sicer bi imeli n. pr, misei, ki bi bila misel .ničesar", torej sploh nobena misel kar jc protislovno. Predmetna teorija je torej obenem spoznavna teorija. Predmetna teorija nam je razkazala vesoljslvo. Deli se v dva svetova, v svet duševnih doživljajev in v svet neduSevnih predmetov. Oba svetova imata enako strukturo, oba sla zgrajena na temeljih, ki so absolutni in zadnji. Tnk načelno zadnji temelj v duševnem svetu SO občuti, v predmetnem enostavne osnove. Na teh temeljih se pa grade na obeh straneh vedno višjerodni pojavi. Na obeh straneh poznamo sicer samo štiri vrste realnosti, toda to število je le izkustveno. Poznamo pač načelno najnižji doživljaj in najnižji predmet, ki sta zadnja temelja vse zgradbe, ne poznamo pa načelno najvišjega. Zgradba jc navzgor odprta. le za nas se izkustveno neha s teženji in najstvP. Tako pojmovanje vesoljstva in njegovega ustroja je zaokrožen nazor, ki omogoča, da odkazemo vsakemu pojavu njegovo mesto v celotni zgradbi. Zato je tem bolj zanimivo, da poznata Sistem in Uvod še drugo strukturo, ki ravno tako obsega celokupnost realnih pojavov, Kakor pravi predmetna teorija, da je vse, kar je, ali doživljaj ali predmet, enako pravi Veber v isti knjigi, da je vse, kar taktično je, ali lastnost ali kajstvo. Poglejmo si natančneje še to drugo teorijo, kakor jo razvijala oba prva filozofova spisa4. Mislimo si kak predmet, recimo mizo. Ta predmet ima določene kakovosti, n, pr. značilno obliko. Ce obrnemo svojo pozornost na obliko samo, takoj uvidimo, da je popolnoma nemogoče, da bi bivala sama za sebe. Nemogoče je sežgali mizo, pa si ohraniti samo njen 1 Sistem, Str. 305, Uvod. sir. 3C0—311. * Uvod, 59; to mesto je znaiilen zgled, kake nezadostno spoznavno teorijo je vsebovala predmetna teorija. " Analiliina psihologija, 122. p Sistem, 21—34, Uvod, 57—B7 |slrani 17—B2 so skoro doslovno povzele iz Sistema). 119 poseben slogj ko uničim predmet, ki je bil oblikovan, uničim seveda ludi njegovo-- obliko. Isto velja o vseh kakovostih. Ali more bivati razsežnost, ako ni ničesar, kar bi bilo razsežno, ali gibanje, ako ni ničesar, kar bi se premikalo? Lastnosti niso nič samosvojega, ampak so vedno lastnosti nečesa, kar določujejo in s čemer izginjajo. •Vtika kakovost more po svojem bistvu obstojati, bivati, e k s i s ti r a t i e d i n o -1 e v smislu pripadanja k nečemu, kar ni ta k a k o v o s t.«" Imenujmo ta nekaj »kajstvo Kakšno je razmerje med kakovostjo in kajstvom? Morda določena skupina kakovosti tvori kaj-stvo, kakor plošča in nogu tvorijo mizo? Kakovosti bi bile deli kajstva, Toda če nas kdo vpraša po delih mize, ali bomo našteli, da je iz rokoko sloga, iz toliko višine, iz take temperature itd ? Iz takih delov ne zna noben mizar sestaviti mize. Lastnosti niso deli kaj-stva, Sicer pa, ako zahteva po naši opredelbi vsaka posamična kakovost neko kajstvo, ki mu pripada, potem zahtevajo tudi vse lastnosti skupaj neko kajstvo, ki mu pripadajo. Tudi celokupnost kakovosti ni kajstvo. Kdor bi trdil kaj takega, bi bil podoben trgovcu, ki se je hvalil, da izgubi sicer prav pri vsaki stvari, dobiček da ima edino, ker mnogo proda. — S to ugotovitvijo lilozof izrecno izključuje, da bi si bile kakovosti medsebojno nosilke, kakor so trdili nekateri, češ da barva, trdota, razsežnost itd. sicer res ne morejo bivati vsaka zase, pač pa skupaj kot nekaj, kar je razsežno, trdo, barvano itd.to Kakovosti niso deli kajstva. kajstvo ni skupina kakovosti. Kajstvo je neka svojevrstna, absolutno nekakovostna predmetnost*11, kajstvo je vse, »kar ima brezpogojno kakovosti, kar pa samo n i n i k a k a kakovost«", Isti izsledki veljajo za duševni Svet. Kar je kajstvo do svojih lastnosti, to je "ja2 do svojih doživljajev, le da je tukaj dokaz mnogo jasnejši, ker poznamo razmerje doživljaja do jaza ludi od znotraj . Vidna značilnost doživljajev je, da so »moji ( ali »tvojU, vobče doživljaji nekoga, .Vsak doživljaj bi ,visel v zraku', da ni onega, ki ga doživljat ne bilo bi misli, veselja, gledanja, hotenja itd,, da ni n. pr. osebe, ki to in ono misli, se tega in tega veseli, to gleda, hoče itd. Vsak doživljaj kaže torej neko popolno odvisnost od našega jaz-a, ki torej tudi iz tega razloga ne more bili istoveten Z nobenim doživljajem,«1-1 2.e prvi doživljaj nekdo doživlja, zalo ima jaz vsaj logično prednost pred svojim doživljanjem". O tem, da je duševno kajstvo nekaj drugega kakor duševni čini, priča ludi ljubezen aLi sovraštvo. Kaj prav za prav ljubimo ali sovražimo? Opazovanje kaže, da vedno le osebe, ne reči. Se več, K.dor ljubi prijatelja, ne ljubi njegovih predstav, misli, čustev. ' Uvod, 78. 10 Sistem. 23. Uvod, 79. 11 Uvod, SO/SI. Uvod. 62, « Uvod. 48. 11 Uvod, 67: >Lo£i£na odvisnost doživljajev od iaz-a.,,« 120 temveč le njega samega, ki ima te doživljaje, Isti jaz« zadene v meni, kdor me hvali ali graja. Malo bi se menili, ako bi kdo ocenjeval samo misli in dejanja, ki so naša, če bi njegova hvala ali graja ne veljala nan: samim. Ali sreča in nesreča. Kdo je srečen, mar doživljaj ali skupina doživljajev? Ali ne tisti«, ki doživljaje ima? Že vsakdanja skušnja torej kaže, da moramo-' poleg fizičnih predmetov ... in doživljajev . . . govorili še O neki tretji realnosti---*", ki jo ljubimo ali sovražimo, ki jo ocenjujemo, ki je srečna ali nesrečna. Do istega zaključka pridemo, ako analiziramo samo-svest. Kdo se zaveda in česa? Zopet ne doživljaj doživljaja, ampak jaz sebe in svojih doživljajev. Ista samosvesl pravi tudi, da jaz ni le kak niz doživljajev, ki bi si časovno sledili. Kajti kako se naj en doživljaj zaveda drugega, ki je stvarno različen od njega, in kako se naj zaveda preteklega, ki je nehal bivati, ko se je ta začel? Vedno moramo zaključiti, da tisti, ki doživljaje ima in se jih zaveda, ni in ne more biti sam doživljaj, niti skupina doživljajev, Se jasnejša nam postane ta resnica, ako se poglobimo v bistvo sklepanja. Ko bi doživljaji tvorili jaz, tedaj bi bilo pač res, da doživljaju premis sledi doživljaj konkluzije, toda prvič bi za to nikdo ne vedel, — kako naj ve recimo doživljaj prve premise za doživljaj druge, ki bo šele sledil, ali doživljaj konkluzije za doživljaja obeh premis, ko ju ni več? — drugič je vsak sklep izključen, ako ni nekoga, ki sklepa, to je, ki ividi kako ir- teh premis slede ti zaključki. Sama asociacija in časovna zaporednost med doživljaji ni sklep. Iz tega pa sledi, da je ona bitnost v meni, ki doživlja misli premis in izvaja iz njih zaključek, nekaj drugega kakor vsak posamezni doživljaj in kakor njihova celokupnost, Ta razmerja zahtevajo brezpogojno poleg vseh doživljajev, ki kot taki gotovo nastopajo drug za drugim, še neko tretjo realnost, ki stoji zopet nad temi doživljaji in daje leni doživljajem kot njihov .tiosilelj' tudi njihovo pravkar orisano logično vez; le .jaz1, ki doživi neke misli Mi, M-..more iz teb misli ,izvajati" neko drugo misel M*, doživeti ,radi" teh misli neko veselje, stremljenje itd, ... Tudi ta logični ustroj naše zavesti zahteva torej neko ločitev med doživljaji na eni in jazom na drugi strani.-"' S temi izbornimi dokazi je Veber odločno zavrnil Ostwaldov naravoslovni in Wundtov psihološki aktualizem. Ne posamezne lastnosti ali doživljaji, ne skupine lastnosti in doživljajev S( ne zadoščajo, temveč morejo bivati le kot določila svojih nosikev, Take nosilce nazivamo kajstva. Kajstvo ima logično prednost pred svojimi kakovostmi ter je realnost kat'eksoh naši doživljaji brezdvomne realnosti, tedaj moramo še tem večjo realnost pripisovati ,jaz-u", brez katerega bi tudi teh realnosti ne bilo»17, Vesoljstvo je torej v tem smislu dualislično: "Vse kar taktično je, razpade .,. v lastnost.., in kajstvo...«"1 " ti vod, 5S. Uvod, 73/74. 11 Uvod, 68, Uvod. is I. 121 Kaj je prav za prav kajstvo? Na prvi pogled istoT kar Aristotelova podstat. Substantia est res, cui convenit esse non in subjecto.1" Ali ne velja isto o Vebrovem kajstvu? Zato je po pravici dejal A. Ušeničnik: <Če so dokazi, ki jih Veber navaja za svojevrstno, od vseh kakovosti različno, absolutno nekakovoslno realnost našega jaza veljavni, tedaj je tudi dojinano, da je duša podstat ali substanca, Saj definicija substance ne vsebuje nič drugega kakor to, kar dr, Veber dokazuje in kar je po našem mnenju tudi dokazal: duša tli pojav, ni akt, ni doživljaj, ne asociacija pojavov, aktov ali doživljajev, ampak subjekt teh pojavov, aktov in doživljajev A Veber je odklonil substïineializem ravno tako odločno kakor aktualizcm Njegovo kajstvo ni podstat. Po njegovem mnenju »je substancialistu naš jaz neka substanca /ase, ki eksistira v tiekeni metafizičnem smislu za svojimi doživljaji in je v svoji eksistenci sub specie aetcrniUilis neodvisna od teh doživljajev«, dočim on uči zakonito in brezpogojno načelno koordinacijo med tema dvema pojavoma, na podlagi katere ni enega brez drugega L31. Jaz sem mnenja, pravi na drugem mestu, — to me loči tudi od vsakega tradicijskega substancializma — da ni kajstev brez kakovosti, oziroma, da nam izgine vsako kajstvo v prazen nič, če si odmislimo njegove kakovosti. Ali pa sulistancialisti res uce, da so podslati lahko tudi brez pritik? So-li lake pudslati sploh možne? A, Ušeničnik odgovarja na to vprašanje, da je tu načelen odgovor, ki bi veljal za vsa bitja, komaj mogoč'11. Možen je pa odgovor, ki velja za vsa i/kustvena bilja. Izkustvena bitja so tista, ki so človeku naravnim potom spo-znatna. Spoznatno je pa bitje le, nko na kak način na subjekt deluje. Delovanje je pa že ena izmed pritik! Bitie brez prilik bi ne imelo nobene možnosti, da se kakorkoli človeku javi, bi torej sploh nc bilo izkustveno bitje. Se več. Tako bitje bi sploh ne l ilo del kozmosa, čigar enotnost tvorijo medsebojni odnosi med stvarmi. Tudi stvarni odnos je namreč prilika. Nekatere pritike SO pa naravnost *pru-prium , tako da podstat brez njih sploh ne more bivati. Ko bi kdo mogel odvzeti Človeku umsko in hotno zmožnost, bi s tem uničil njegovo osebnost, Pa Še drugi zgledi, ki so jih substancialisti upoštevali, kažejo, da ni le prilika odvisna od podstati, ki ji daje bivanje, ampak tudi podstal od svojih pritik. Ako se toplota živega bitja za določeno stopnjo spremeni, živa podstat premine: nritična sprememba je imela za posledico podstatno spremembo, Vebrov zakon o koordinaciji ali medsebojni odvisnosti med kakovostmi in kajstvi ni torej noben ugovor proti substancializmu. Po vsem tem bi se zdelo, da je bil VebeT v Sistemu in Uvodu sicer substancialisl in da je lo zanikal le, ker je bil napačno prepričan, da so njegova kajstva nekaj drugega kakor arislotclske S. c. gentil es, 1, XXV, w A. Ušeničnik, Uvod v fil., Il, 285, Glei tudi USenifnikovo Priliko Vebrovcji.i Uvoda v BV l, 323. si, in Vebrov odgovor, Sistem, 366—373. Uvod, 83/04, » Uvod. 179. * Ušeničnik, Uvod v lil. II, 287. 122 podstati. Pa tudi ta zaključek bi ne bil pravilen. Vebrova kajslva v resnici niso podstati, ali bolje, so ohenem nekaj drugega kakor pod-stati. Filozof pravi o njih, »da mora vsakemu, ki bi si . . v resnici odmislil vse kakovosti (lastnosti) kateregakoli fizikalnega ali psihološkega kajstva, že v principu postati nemogoče, razlikovati med temi in drugimi kajstvi..,, kar se nič drugega ne pravi, nego da mu v tem hipu dotično kajstvo v resnici izgine z analitično nujnostjo v prazen nič«-'. Razpad vseh njenih kakovosti bi nujno pomenil »istočasni razpad te mize"1, Tega bi tomisl ne mogel več trditi, Kakšen pomen naj da on izrazu »razpad kakovostih? Ali zakaj bi radi našega odmišljanja izginila kajstva? Netočno izražanje? Ne, izrazi so premišljeni, narekovala jih je predmetna leorija, Predmetna teorija kot samostojen filozofski nazor je morala seveda tudi kajstva uvrstiti med svoje predmete, zato jih moramo tudi mi gledati z očmi predmetnega teoretika, Kajslva kakor mizo, kamen, žival dojemamo s pomočjo predstav, treba jih bo torej šteti k osnovam. Seznanimo se ob tej priliki malo pobliže z osnovami. "Med nepsihične osnove — psihične lahko tukaj prezremo — spadajo pojavi kakor; barva, glas, trdina; premikanje, stik, meja; miza, kamen, zemlja; Število, oblika, melodija, Najnižjo vrsto zavzema brez dvoma prva trojica. Te osnove namreč vsaj načelno lahko dojemamo same, dočim si je treba obenem, ko si kdo predstavlja gibanje, mizo, melodijo, predstavljali Se prostorna in časovna določila ali barve, trdote itd. ali glasove in presledke, Med osnovami je pa Se druga razlika. Barva res eksistiro ali vsaj lahko eksislira, enako premikanje ali miza. Ne tako Število, oblika, melodija, ki le islune na ostalih osnovah ali >izvirajo iz njih. Te so irealne, idealne osnove, one realne. Ako vse te posebnosti upoštevamo pri končni razdelitvi, dobimo tri vrste osnov; najnižje enostavne realne osnove kakor barva, kompleksivne realne osnove ali osnove drugega reda kakor premikanje, miza. in kompleksivne idealne osnove ali osnove tretjega reda kakor število1". Miza, kamen, zemlja, ki so zgledi za kajstva. se torej uvrščajo med realne osnove drugega reda. Osnove prvega reda so same lastnosti, pa tudi del osnov drugega reda, kakor premikanje, slik, meja, so te kakovosti določenih kajstev. S predmelno-teoretičnesa vidika sedaj lahko rečemo, da cvse realne osnove razpadejo v realne lastnosti (kakovosti) in realna kajstva . Vsakdanji govor ne rabi izraza kajstvo., impak pravi reč«. Reč je torej kajslvena nepsihična csnova drugega reda ..Na tak način je predmetna leorija vsrkala teorijo O kajstvo in kakovostih. Sedaj bolje razumemo gornje izraze. Ako sploh kaj v pravem pomenu eksistira, potem eksistirajo osnove prvega reda-". Kajstva pa 51 Sistem, 369, v odgovoru na Uieničnikovo kritiko. 3i Uvod. 81. M Sistem, 311—314: Uvod, 301—303. « Sistem, 314. " Ali vjaj končni predmet, iigar pomožni predmeti su ti pojavi. Za razliko med pomožnim in končnim predmetom gl- zlasti Uvod, 316, Za naf sedanji namen nima načelne važnosti. 123 spadajo med višjeredne osnove. Do njih pridemo poiom oblikovanja, in če jih razoblikujemo, nam pač ostanejo osnovne prvega reda, ki smo jih bili oblikovali v kajstva. Kakovosti mize lorej v resnici lahko razpadejo ter samostojno bivajo dalje in odmišljanje res razblini oblikovane pojave v nič. Po mojem tedanjem pojmovanju, tako pravi Veber v Knjigi o Bogu, bi potemtakem veljalo to dvoje: Pri-rodue lastnosti bi bile od pristojnih reči vsaj po lastnem, brezčasnem bistvu povsem nezavisno, to je, bile in ostale bi te in one lastnosti, recimo barve, glasovi, toplote, četudi bi ne bile uresničene kot lastnosti posebnih reči; prirodne reči pa bi bile od pristojnih prirodnih lastnosti že po lastnem brezčasnem bistvu in torej tako zavisne, da bi brez njih prenehale ne le dejanski bivati, temveč tudi — sploh Je kaj biti,«1"' To je bila »oblikovalna pot« podobna oni, ki jo nastopimo tudi tedaj, ko se od posameznih glasov povzpenjamo tudi do pristojnih ,melodij", od posameznih barv in senc do pristojnih ,3lik' itd.i10 Kajstvo je po predmetni teoriji odvisno od osnov prvega reda, dočim so te od kajstva neodvisne, te bi že dali čemu naziv podstati, bi prej veljal tem. Kaistvo je povrh Se umetna tvorba, .ki smo jo sami tako ali drugače .izoblikovali'«,11 dočim je substancialistu podstat izkustvena bitnost, ki jo izadevamot, Kajstvo je torej predmet in spada k osnovam drugega reda. Ali se pa s tem strinja vse to, kar smo bili slišali o duševnih in ne-duševnih kajstvih, ko smo si ogledali dokaze zanje? Kajstvo kot osnova drugega reda je brezčasno odvisno -od osnov prvega reda, ne pa narob e*9-, dočim ugotavlja zakon o koordinaciji medsebojno odvisnost. — Kajstvo kot osnova je logično za kakovostmi, Te namreč lahko bivajo brez kajstev. medtem ko so kajstva tudi v neempiričnem in brezčasnem smislu besede- odvisna od osnov prvega reda, ker so na njih zgrajena111. A v Uvodu smo brali v posebnem poglavju, ki je posvečeno logični odvisnosti doživljajev od jaz-a , torej kakovosti od kajstva, da more »vsaka kakovost po svojem bistvu obstojati, bivati, eksistirati, edinole v smislu pripadanja k nečemu, kar ni ta kakovost«14. — «Osnove prve, namreč elementarne vrste po svoji naravi ne vključujejo nikakih drugih osnov,«11 drugje pa beremo, da i»zahteva bivanje vsake kakovosti bivanje nekega od te kakovosti docela različnega predmeta O ne 11 Knjiga o Bogu, 170. » Ihid. 171. 51 Ibid. Veber iz leta 1021 bi morda ne hutel podpisali tu izjava, čei da so kajstva pojavi, ki v resnici eksistiraio ali vsaj lahko eksislirajo, in ne kake suhjektivne tvorbe. Toda v Otrtu psihologe it. leta 1924 pravi izrecno, da «prihajamo polom predstavnega oblikovanju svojih predstav poedinib barv, prostornih točk, svetlob itd. do predstavljanja pristojnih ,reii'-(sir, Ml). Kajstvo je bil spočetka pač dvoumen pojem, ki je vseboval obenem izkustvene podslati in inadslali« (Knjiga O Bujiu Sir, 175}. ki jih oblikuje subjekt. » Sistem. 314. *» Sistem, 313, « Uvod, 78. " Sistem, 313. 124 le izkustveno, marveč načelno1", — Kajstvo kot osnova drugega reda je vendar Že-* nekaj realnega"; predvsem so realne namreč osnove prvega reda, osnove tretjega reda pa že sploh več niso, O jazu kot kajstvu in njegovih doživljajih, ki so mu osnove, se pa trdi, da je treba «še tem večjo realnost pripisovati ,jaz-u", brez katerega hi tudi teh realnosti (namreč doživljajev) ne bilo-<-1!i. Jaz kot kajstvo je nosilec, ki je neobhodno potreben že za prvi doživljaj, a isti jaz se šele gradi na doživljajih kot svojih osnovah. — V predmetni teoriji zavzemajo kajstva in kakovosti le prva dva reda osnov. Tretji red Osnov iri vse ostale vistc predmetov, dejstva, vrednote in najstva, ostanejo izven te razdelitve. Kajstva imajo torej le podrejen pomen. Uvod pa zatrjuje, da razpade »vse, kar taktično je«1*, v lastnost in kajstvo. Ta dihoLomija si skuša podrediti vesoljslvo predmetov1". Z eno besedo, v izrazu kajstvo se skriva dvoumje. Zdaj je ena izmed podvrst predmetov, ki se gradi na osnovah prvega reda, zdaj zopet temeljna realnost in nosilka vseh ostalih realnosti. V prvem pomenu se da vsrkati v predmetno teorijo, v drugem pomenu skuša to teorijo absorbirati. Zdaj je predmet med predmeti, zdaj prava podslat. Filozof nesigurno niha med predmeLuo teoretičnim tolmačenjem vesoljstva in med substancializmom. Tudi Meinong je poznal kajstva, toda on jih je redno uvrščal med osnove višjega reda. Veber jim je posvetil več pažnje — Uvod je knjiga o kajstvu, kakor je Filozofija knjiga osebnosti — in pričela so se mu odražati od vseh ostalih predmetov Ler izpodrivati predmetno teoretični nazor o strukturi sveta. Ne vrste predmetov, gradeče se druga na drugi, ampak kajstvo "kakovost, to je temeljna delitev pojavov. Obe tendenci predstavljata celotna sistema, ki se ne dasta podrediti dnlg m Uvod, 80 " Uvod. 302. Uvod, 68 Uvod, 181. ,n Filozof bi lahko odvrnil, da med obema delitvama ni nasprotja. Predmelnil teorija razporeja vse predmete, kajstvo in kakovost pa obsegata te vse fattiSne predmete, Faktičnost namreč ai edini na i in bivanja. Po predmetni teoriji lahko pojav >eksiitira*, »obstoja« ali >sarau|e< (Sistem. 319—326). Faktične ali eksistentne so res le osnove prvega ali drugega reda, kamor spadajo kakovosti in kajstva. Pa kljub lej načelni ugotovitvi se vidi, kako si hoče dualizem kakovosl-kajstvo podvreči vse vrste predmetov, in to na razne načine Sislem pravi n. pr., da je v nekem smislu vsak predmet kajstvo, >ker iilla viak predmet ... — ne-izvzemSi ,nič' — svoje kakovosti« [str. 33I|. Ob drugi priliki filozof spontano smatra vrednota in nftjstva za kakovosti, n. pr. Sistem, 272: »,Naj',.. je vselej .brezosebna' lastnost nečesa (kakor barva, razsežnost...]...«, Uvod, 307, £iika, 241, 270 itd. Ko se bavi ex professo s tem nazivom, siccr ugotavlja, da po predmetni teoriji vrednote niso lastnosti, iialo pa tiči, da sn laklične, in jih h tem ¿opel podredi duali/.mu (glej n, pr, Estetiko str. 100—1031. — Mimogrede Se omenimo, da ga je prav dokaz, da vrednote niso kakovosti svojih podlag, ampak ti a teh podlagah zgrajene nnve pred-melnosli s svojimi lastnostmi, opozoril, da bi osnove prvega ruda ne biie lastnosti kajstev, ako bi bila ta na njih fundirana. Gi. Problem predstavne produkcije, str. 151. VprnSanje o razmerju med kakovostmi in kajstvom se je postavilo v novi luči, — Veber je zadel na substanco! 125 drugemu, ampak se izključujeta, ker vsak drugače tolmačita in razporejata iste pnjavc. Izborni dokazi [¡lozofa silijo, naj gleda v kajstvih kraikomalo podstati, a ves njegov dotedanji sestav mu tO brani. Vsekakor je bilo stanje s taktni notranjim nasprotjem nevzdržno. Prej ali slej je mora! slediti nadaljni razvoj in razčistiti razmerje med obema tendencama. Preden zasledujemo, kako se je nazor o predmetu in kajstvu iz leta 1921 razvija! v poznejših spisih, si poglejmo še posledice prvotne teorije na dveh važnih točkah: Kako je z dušo? Kako je z bivanjem božjim? Videli smo, da ni kajslva brez kakovosti. Ker so dušine kakovosti njeni doživljaji, sledi, da ni duše brez doživljajev11. Tudi so nemožni višjeredni doživljaji brez nižjerednih in končno najnižjih, namreč predstav-občutkov Z občutki torej vsa ostala in ,višja' duievnost v smislu analitične nujnosti — stoji in pade«". Občutki so sicer izjemoma lahko halucinatorični, vobče pa vendar merijo na faktične osnove in »zahtevajo vsaj v svoji zakoniti celo-ktipnosli tudi eksistenco zunanjega sveta«", Duševnost torej ni le odvisna od predmetov vobče. temveč naravnost od eksistentnih tvarnih predmetov, Brez teh ni doživljajev, brez doživljajev ni duše. Fizične kakovosti in lizična kajstva so možna brez doživljajev in brez duše, ne pa duievnost brez njih", Iz tega sledi, da brez nekega taktičnega zunanjega sveta ni in ne more bili tudi nobenih jazov katerekoli, najnižje ali najvišje .razvojne' stopnje. S tem pa je ... zopet pokaznna nesmiselnost vseli onih teorij, ki govore o nekem ,ustvarjanju" zunanjega sveta od strani boga kot najvišje .osebe *<13 Če se že govori o slvarjenju, tedaj hi kvečjemu trebalo reči, da je bog ustvarjen od svela, kajti tudi njegovega »jaza ni in ne more biti brez doživljajev, le-teh ne brez pristnih doživljajev najnižjega reda in teh zadnjih ne brez faktične eksistence nekega zunanjega sveta... Torej pa je tudi ta najvišji jaz — če eksistira — brezčasno odvisen od (aklične eksistenc* lega zunanjega sveta in ne narobe«Mi Odvisno bilje pa seveda ni Bog. torej 13oga ni, Predmetna teorija s svojim pojmovanjem kajstva je bila logično ateistična, " Ta sklep je i!i;¡vidno preuranjen, kakor opozarja A, Ušeni?nil'. (Uvod v fil. H, 238; gl. tuili Vebrov Sistem, 369). Mar nima tluSirvno kajstvu drugih kakovosti knkor doživljaje? Veber sam pozna take kakovosti, namreč du-ževne zmožnosti in dispozicije. Pa o teh bo govor pozneje. " Uvod, 314/15, « Uvod, JI 5. " Dr. Franc Kovačič, kt $e je kol vzgojlelj toliko duhovniških generacij vedno vpraial, kam vodi v praksi la ali oni sistem, je posubno ostro obsodil Vebrov nazor, da je ditievni svet odvisen od tvarnega. ne pa narobe. Potemtakem bi bite ideje in vobie psihiini red res le nadslnvba ekonomskih Ta/mer in epilenumen materije, kakor uči skrajni materializem, Cl. »Čas« 1921/22, Sir, 49—59, Teoretično je pa Vebcr že takrat malerializem najostreje zavrnil. Glej Uvod, 166—169. " Uvod. 318. " Uvod. 318, 126 Cisto drugačno je vprašanje glede človeške duše. Duša je realno kajstvo, ki doživlja predstave ob faktičnih pojavih, in ker realna Kajstva ne nastajajo — Stvarnika ni, kakor smo pravkar brali — niti ne izginjajo, moramo celo reči, da so duše od vekomaj in da sd nesmrtne. Edino en ugovor ju mogoč. Kaj če je jaz sestavljeno kajstvo, čigar deli so sicer večni, celota kot taka pa le slučajna ivorba, ki lahko razpade? Toda jaz nam je v samosvesti »neposredno dan v vsej nagoti svoje realnosti'.17, Ako je naše spoznanje Sploh kdaj izvešIno, tedaj gotovo lukaj, In kaj nam pravi sumosvest O jazu? Da je enovitega, elementarnega značaja. Sicer pa, ali ni jaz tisti, ki ima doživljaje, tako da vsak izmed njih pripada nujno in izključno le enemu jazu? Ako bi bil moj jaz sestavljen iz enostavnejših jazov, tedaj bi po zakonu o koordinaciji vsak izmed njih imel svoje doživljaje, ki bi seveda nikakor ne bili moji. Samo-svest mi pa pravi, da so vsi doživljaji moji in samo moji. Vse to je dokaz, da so jazi elementarna kajstva, torej večna kajstva'". Ob tem zaključku se vsiljuje nebroj vprašanj1". Zastavimo si le eno. Dokler jaz ni imel telesa in ko ga ne bo imul več, kako je ali bo spoznava! v takem stanju, ^ko drži zakon, da so občutki najnižji doživljaji? Filoz.uf odgovarja, da prav tako, kakor v telesu, da tudi ločen jaz čuti barve, glasove, temperature itd., edino organskih občutkov da nima. Toda kako naj čutim recimo težo, ako nič ne pritiska na moje tulo, ali slišim glas, ko pa tresljaji ne morejo zadeti ob nelvarni jaz? Brez čutil, kt so telesni organi, ni čutenja. — Danes so vsa ta vprašanja rešena. Filozof pozna Stvarnika, ni se mu treba pečati s problemom, kaj in kako je doživljalo duševno kajstvo vso večnost pred rojstvom, bistre analize pa so mu pokazale, da moramo razlikovati med čutnim in umskim spoznavanjem. Duša brez telesa ničesar ne čuti, toda pojmi in misli. In ker je medtem tudi nazor o kaistvu napredoval, je postalo očito, da si lahko brez protislovja mislimo bitje, ki bi bilo samemu sebi predmet doživljanja, II Ko je podal v Sistemu in Uvodu celoten filozofski nazor, je posvetil Veber svoje delo posameznim panogam. Izšle so knjige »Znanost in vera , Problemi sodobne filozofije-, .Etika«. Vprašanje substance v teh delih nikjer ni znova načeto. Filozof vztraja pri svojem nazoru iz leta 1921. V obeh psihologijah pa nenadoma stopijo v ospredje dispozicije ■". Kaj so dispozicije? Duševne zmožnosti, n, pr, zmožnost čutenja, mišljenja, čustvovanja in stremljenja. Ne dojemamo jih neposredno kakor doživljaje in svoj jaz, marveč sklepamo nanje iz doživljajev. Dispozicije so nekaj trajnega in se dado z vajo izpopolniti. Pravimo, da smo se tega ali onega naučili ali « Uvod. 332, " Uvod, 330—335, 10 Nekatera je nunisral A. Ušeiličnik v s Bogoslovnem veslniku« l. 323 si.j gl«j Vetrov odgovor v Sistemu str. 369. » Analitična psihologija, 72—77; Očrt psihologije, 162—16&- Tudi v Problemih je ie govor o dispozicijah, £lej stvarni register. 1433 navadili. Skratka, dispozicije so to, kar nazivajo tomisli virlules ali facultates, ki si morejo prirobiti habitus«. Potemtakem je pa imet prav A, Ušeničnik, ki je dejal, da ima duša razen doživljajev lahko še druge lastnosti. Morda bi sedaj lahko rekli, da je duša podstai z določenimi dispozicijami. Veber odgovarja, da temu ni tako. Dispozicija je gola sposobnost, nekaj popolnoma nedoločenega, Kakor ne more bivati reatna miza, jki bi ne imela sploh nobenih taktičnih poedinih lastnosti, temveč ki bi že načelno imela samo sposobnosti za le ali druge poedine svoje lastnosti«41, enako je nemogoč subjekt, ki bi ne imel nikakega efektivnega poedinega doživljanja, temveč sama orisano dispozicijo, t, j. sposobnost za takšno ali drugačno poedino doživljanje«-13. Ali nas to odgovor zadovolji? Ali ni z dispozicijami tako, kakor z vsemi ostalimi kakovostmi? Realni predmeti imajo tudi realne lastnosti, moini in nedoločeni pa le moine in nedoločene. Kaj j« recimo rdeča barva, ako ne dispozicija, da t^ko in tako valovanje na svojski način odbija? Pri realnem predmetu je ta dispozicija seveda realna tn ni nič drugega, kakor posebna struktura snovi, Po tej strukturi, ki je aktualna in določena kakovost, se tudi v absolutni temi loči Tdeče telo od zelenega, dasi nobeno ne odbija nikakih žarkov, temveč imata le dispozicije za tako reakcijo. Struktura snovi je realna, določena, njen odziv na razne vplive od zunaj pa je le dispozicija, dokler teh vplivov ni. Ta posebna struktura je prava lastnost, ki je obenem dispozicija. Vse realne dispozicije so realne kakovosti in vse realne kakovosti so v kakem o/iru dispozicije^11. Dalje, kaj je sedaj z metodo odmišljailja, ki je bila važen ugovor proti podstatnosti? Ako odmislim vse doživljaje, mi bodo še vedno ostale dispozicije. Res jc, da ne bodo več zaznatne, pa saj jih nikoli ne dojemamo naravnost, ampak sklepamo nanje. Jaz brez doživljajev se torej ne razblini v nič. Sploh pa, kdo ima te dispozicije? Do življaji ne, ker iz njih izvirajo. Kajstvo še manj, saj se na doživljajih, ki izvirajo i?. dispozicij, šele gradi. Dispozicije zahtevajo podslatnega nosilca, Vsi ti zaključki so kakor na dlani, filozof pa šc vedno odklanja substancialitetno pojmovanje duše«™, ker čuti, da bi sn;cr moral zavreči predmetno teorijo, Psihološke analize niti vsiljujejo red: pnd-stalnj jaz — dispozicije — doživljaji, predmetna teorija pa uči odvisnost: doživljaji — kajstva, Kam z dispozicijami? Na vsak način pred doživljaje, zahteva analiza, ker doživljaji iz dispozicij izvirajo. Na noben način pred doživljaje, brani predmetna teorija, ker so doživljaji najnižje osnove v psihičnem svetu. Ako bi jih dali naprej, poleni bi morali dati kajstvo še pred dispozicije, kajti dispozicije so dispozicije nekoga. S tem bi pa dali osnove drugega reda pred osnove 11 Analitična psihologija 164, » lbid. 166. Stari misleci SO nnzivah pojav, kolikor je nalila dispozicija, »actus primus-, v kolikor se dispozicija dejanski javlja, »aotue secundus«. Toda obojno stanje jc »actus--, nekaj dejanskega, konkretnega. Analitična psihologija 54. 128 prvega reda, predme!«» teorijo bi postaviti na glavo. Prav dispozicijo so iiile tiste, ki so filozofa opozorile, kakor sam izjavija'"\ da je jaz, ki ga odkriva psihološka analiza, nekaj tisto drugega nego kajstva, ki jli pozna predmetna teorija. Estetika iz leta 1925 se sicer ne bavi s kajstvi in podslatmi, pa je kljub temu važna za naš problem. Obravnava namreč podrobneje razmerje med višjerednimi predmeti in njihovimi niijerednimi podlagami in prihaja do načelnih zaključkov, ki jih ho ireba samo na obrniti na kakovost m kajstva. Tak višjeredni predmet je n. pr. melodija napram glasovom. Melodija je na glasovih zgrajena, pa tako. da glasovi niso njeni deli, ne njene lastnosti. Melodija ima svoje, nove lastnosti: Melodija je kratka ali dolga, priprosta ali umetna, žalostna in zalegla ali vesela in poskočna. To so njene lastnosti, ne glasovi. Posamični glasovi pa imajo zopet vsak svoje kakovosti; višino, jakost, barvenost, trajanje, a nobeden melodije. Kakor niiji predmeti, ki Tundirajo višjeredne, niso lastnosti teh predmetov, enako tudi višjeredni lik ni nobena lastnost svojih predmetnih podlagi". Naobmimo ta zakon na slučaj, ki nas zanima, na kajstva in kakovosti, kakor je to storil filozof dve leti pozneje v razpravi: ^Toblem predstavne produkcije. Naj govori avtor sani: A. Meinong je bil mnenja, da je razmerje med kvalitetami in pristojnimi nosilci fundativno, ozir. da je n. pr. miza na posameznih svojih kvalitetah tako zgrajena kakor vsak lik na svojih Eondamentih. 1 oda dočim so v našem slučaju frniza — njene kvalitete) ti ,fundamenti' ¡[harva, oblika, trdota, prostornost itd.) obenem neposredna, konstitutivna določila ali lastnosti onega pojava (mii-.e!, ki naj bi bil na njih zgrajen, gre pri fundaciji za fund:imenle, ki že načelno niso nikaka neposredna določila ali lastnosti pristojnega fundiranega pojava: posamezni glasovi niso nikake lastnosti pristojne melodije, barve niso lastnosti pristojne razlike med njimi fta razlika ni bar-vanal) itd, ■■Jl" Kakovosti; barva, oblika, trdota so lastnosti kajstva miza . Kakovosti pojava pa ne morejo biti obenem fundamenti istega pojava. Kajstcv torej ne moremo smatrati za osnove drugega reda. ki bi temeljile na osnovah prvega reda ter imele iste osnove še za svoje lastnosti, Prednietno-teoretično tolmačenje kajstev je bilo napačno. Kaj torej? Filozof odgovarja zaenkrat, da SO kajstva deležna |Teil-habun) svojih kvalitet, kvalitete pa deležniki svojih nosilcev«". Toda kaj je tisto, kar je deležno lastnosti in njihov nosilec? Goli nič ne more bili ničesar deležen. Naša pozornost se je nenadoma obrnila od tega, kar se lahko na lastnostih gradi, do lega, kar lastnosti nosi in jih dela (aktične. Obrnili smo hrbet predmetni teoriji in se usmerili proti podstati. 51 Filozofija, 7, » Estetika. 100—103. Problem |;redet. prod. 151, " lbid. 52. 129 Ti izsledki veljajo seveda tudi za jaze. Tudi duševna kajstva se ne grade šele na svojih doživljajih, temveč so jim nosilci. Prav tem bo posvečal iflozof odsiej vedno večjo pozornost. Nič več ne bomo gledali v njih samo nekake nadstavbe duševnih činov, temveč temeljno realnost, ki je vir vsega doživljanja. Razmerje med doživetjem in predmetom doživetja bo stopilo v ozadje, nova dela bodo raziskovala predvsem odnos med doživetjem in subjektom doživetjaAB, Prve sadove tega preokreta nudijo Idejni temelji slovanskega agrarizma ■ iz leta 1927. Filozof ugotavlja, da se človeške družbe značilno razlikujejo od vseh mnogovrstnih naravnih živalskih skupnosti, to pa zato, ker je tudi človeški subjekt nekaj svojskega. Človeški jazi imajo globine, kakor bi jih zastonj iskali pri drugih živih bitjih na zemlji, To dokazujejo posebni, samo človeku lastni doživljaji, Tudi žival ima predstave in čuti ugodje ali bolečino, kakor mi, iz ničesar se pa ne da sklepati, da bi bila žival v pravem pomenu srečna ali nesrečna. A prav ti zadnji doživljaji zadevajo neposredno naš jaz sam. Kogar boli zob, ga boli pač ravno zob, Srečna pa ni morda glava ali prsi, kakor je boleč zob, ampak samo jaz aH ti. Predstave in mnoga čuvslva so nekako površinska, obodna doživetja, zavest sreče in nesreče pa globinska, ki zadevajo jaz prav v njegovem jedru. Pa že predstave same kažejo zanimivo razliko, Trikotnik o. pr. lahko gledam in si ga predočujem, prav kakoT više razvita Žival. Toda jaz ga lahko tudi pojmim in opredelim, in opazovanje kaže, da mi sem ne more slediti nobena žival- Samo človek pojmi, misli in sklepa, kakor je le on v pravem pomenu srečen ali nesrečen. Človek ni le čutno, temveč obenem racionalno-duhovno bitje, ki zavestno in smotreno napreduje v umskem in nravnem redu, medtem ko je žival zaprta v svoje empiriEno-psihološke asociacije-Ta plns na človeku, ki priča, da je njegov jaz v svojih globinah bistveno drugačen kakor živalski jazi, je izražen tudi v posebnem nazivu, ki se prideva razumnim in etičnim bitjem: človeški jaz je oseba"®. Karakterno težišče človeške narave.,, ni animalična, temveč duhovna plat, ne človek kot aninial ali žival, temveč človek kol persona ali — oseba.. . Center človeške narave je človeška osebnost, ki jo kot drugi in podrejeni center obdaja človeška a n imal i č n ost.« *J S tem je avtor trčil na osebo in to srečanje je bilo odločilno za nadaljnji razvoj. Odslej jaz ni več melodija, ki jo ustvarjajo glasovi' doživljaji, ampak osebno, podstatno glasbilo, odkoder ti glasovi vro. Zanimivo je, da v registru, ki ga ni sestavljal avtor sam, tn ki vsebuje celo podrobnosti kakor zgostil eanizem« in «poleno (,hume-rang')«( ne najdemo izrazov oseha, osebnost. Vidi se, da se avtorjeva okolica ni zavedala, kolikega pomena je bilo novo odkritje. V resnici je pa bil to smrtni udarec za predmetno teorijo, Filozofu je Že jasno, da je osebnost isto, kar se v strokovnem jeziku naziva substanca, dasi še vedno ne rabi tega izraza. " Prim. Filozofija, 6. Agrarilem, 16—20, 167—174, 11 Ibid. 17!. Bogoilovn V««nit 9 130 Tudi razprava a predstavni produkciji posveča Osebnosti veliko pozornost, enako i-Emocionalna struktura osebnostiJaz je za vedno nehal biti osnova višjega reda, ki se gradi na doživljajih. Kardinalna stran človeške narave ni nobeno (ne animulično ne duhovno! doživljanje, temveč... personalni značaj človeškega subjekta, Zato pa tudi »vsako nastajanje človeka kratko-malo sovpade z naslajanjem orisane človeške perzonalitete/, ki obsega disponiranost za poznejše efektivno duhovno doživljanje "'. S tem je zmagal odvisnostni red: osebnosl, dispozicije. efekLivno doživljanje, Predmetna teorija se je umaknila dejstvom, ki govore za iubslanci*lizem. Manjka samo še ime podstat, to bo pa dodala Filozofija. Kaj naravno se začne v tej zvezi pojavljati misel na Praosebnosl-Razprava o predstavni produkciji daje osnove za istinitostni dokaz in napoveduje knjigo o Bogu, Zvonov članek pa snuje načrt za osebnostno pot. V predmetni teoriji za Boga ni bilo prostora zlasti iz dveh razlogov. Nepodstalni jaz, ki gradi na doživljajih, je od teh svojih osnov popolnoma odvisen. Odvisno bitje pa je bnš nasprotje absolutnega bitja. Ako Bog je, ga ho treba iskati v smeri podslatnosti, dasi ga sicer ni mogoče ukleniti v izkustvene kategorije. Ta prva ovira je sedaj premagana. Kardinalna stran razumnih jazov je pod-statna osebnost s dispozicijami za doživljanje, Možno bi bilo torej brez protislovja zamisliti absolutno duhovno bitje, ki bj bilo samemu sebi predmet doživljanja, ko bi nam tega ne branil drug razlog, zakon o najnižjih doživljajih. Pa tudi ta težava je v resnici že odstranjen" Sporedno pa neodvisno od razmišljanj o kajstvih se je vršil tudi razvoj o spoznavni teoriji in duvedel do važnih zaključkov. Oglejmo si ga v glavnih obrisih. Predstav^, kakor vemo, so v predmetni teoriji najnižje osnove duševnega sveta. Kaj so predstave? Občuti, spominske obnove občutov ali predstave v navadnem pomenu, pa tudi ideje in pojmi-Naziv je zelo nejasen, ker druži to, kar večina filozofov loči, namreč čutno in umsko spoznanje, predstave in ideje. Predmetnim teoretikom so pojmi in ideje le neke vrste zabrisanih predstav. Ni čuda, ako dajejo prednost najjasnejšim predstavam^, občutkom ter jih smatrajo za neobhodne temelje vsega duševnega življenja. Občutki so pa možni le ob istinitem, tvarnem svetu. Katerikoli subjekt, pa naj bi si bil tudi podstnten, je potemtakem odvisen od tvarnih predmetov, da sploh more kaj doživljati"4. Tak subjekt seveda ni Bog. » Ljubljanski "fcvon», 38?—-3CC. Problem predst, prod. 242, Ta zaključek, ki ga je izvajal Veber sam proti dokazom za bivanje božie, ne drži popolnoma, kajti na mnogih mestih se ponavlja trditev, da je subjekt samemu sebi najneposrtrdnejši predmet doživljanja. Glej n, pr. te navedeno mesto v Uvodu str. 322 ali Očrt str. IS itd. Morda bi kdo ugovarjal, čei da se tako neposredno zre jaz Sele, ko se je zgradil na doživljajih ob i si i nitih predmetih, Kdo drug bi mu seveda lahko odvrnil, da po isti tilozofiji že ti doživljaji sami podstnvljajo jaz in s tem Znovo opozoril na osnovno nasprotje v predmetni tenriji. 531 Toda predstavljanje in pojmovanje pojavov sla dva bistveno različna načina spoznavanja. Kdo si more predstavljati tisočerokot-nik? Le par stranic in kolov imamo živo pred očmi, nato se ves lik zmede in zabriše, in vendar nič jasnejšega kakor pojem tisočero-kotnika. Ali predslava ure in pojem itre- Kdor je zmožen, da uro pojmi, la jo bo spoznal v kakršnikoli obliki, kdor pa si jo samo predstavlja, ne bo nikoli vedel, zakaj spadajo v islo vrsto žepne ure. peščene ure in sončne ure, Bai v lem je razlika med človekom in živaljo, Možno bi bilo na pr. naučiti psa, da bi ločil žepne ure od drugih predmetov, možno bi bilo tudi to predstavo zvezali s predstavo stenske ure, tako da bi na obe enako reagiral, toda ali bo vsled lega kedaj žival sama obema predstavama pridružila še predstavo peščene in sončne ure, ako jih kje vidi? Ne, za lo noben asociativni proces ne zadošča. Tu bi trebalo pustiti predstave in njihove asociacije in se zateči k drugačnemu načinu spoznavanja, trebalo bi razumeti, kaj je ura. Edino kdor je zmožen, da uro pojmi, ta jo bo mogel spoznati v kakršnikoli, tudi popolnoma novi obliki, kot pripravo, ki meri čas. Podobno velja o besedi, bodisi govorjeni ali pisani. Tudi besedo je mogoče dojeli na dva načina. Lahko jo samo slišim in si jo slišno predstavljam. Tega je zmožna tudi papiga. Beseda je pa obenem znak za pojem, A žival niti nima pojmov, da bi jih izražala z znaki, niti ne more pronikniti v bistvo znamenja, ki se samo tudi ne da predstavljati, ampak ga je treba uvideti, razumeli, pojmiti. Vse govorjenje, živali se je doslej izkazalo za osocia-cijski proces med predstavami*". Živali, ki imajo čute podobne našim. pač slišijo besede, vidijo tiskano stran kakor mi, toda v teh občutkih in v teh predstavah se nahaja virluelno še nekaj drugega, kar ni dostopno nobeni čutni zaznavi; pojmi, ideje, misli. Veber je preveč psihologa, da bi pri svojih analizah doživljajev nikoli ne trčil na to razliko med predstavami in pojmi, pa naj mu jo je še tako zastirala predmetna teorija. Že v Sistemu loči med nazornimi in nenazornimi predstavami, Nenazome ali abstraktne v pravem pomenu besede so... predstave predmetov s pomočjo misli kot take. Nenazorno si predstavlja n. pr.... krog, kdor misli na krog kot .nepretrgano črto, ki je na vseh točkah enako oddaljena od neke točke kot svoje sredine' "11, kratko, kdor iina 0 krogu pojem, naj si lik pri tem predstavlja ali ne, '1 udi Očrl psihologije se dotika tega vprašanja, toda uvaja novo terminologijo. Nenazorne ali abstraktne predstave iz Sistema so postale ^splošne predstave "i ki jih ne smemo zamenjati z nenatančnim, zabrisanim predstavljanjem, Nenatančna predstava, n. pr. predslava meglene pokrajine, kjer se predmeti nejasno prelivajo drug v drugega, ni predstava kake splošne pokrajine, ampak kaže določen kraj, ob določenem času, z določeno zamcglenostjo. Tudi nenatančna predslava meri na posamičen, konkreten, individualen pojav. Podajmo pa opredelbo pokrajine, mize. Glej n, pr. Psyehclogie du langage. zbirko razprav raznih avtorjev, 1'aris 1933, ¡1, Delacroim Au scuil du lan|iagc. ■■ Sistem, 106. *» Očrt. 45, 9" 132 trikota. Lahko je še tako točna in jasna, kljub temu ne bo naperjena izključno na noben konkreten predmet, temveč bo veljala za vse istinite in možne pojave iste vrste, Tako opredelbo vsebuje »splošna-predstava, ki je jasna in natančna, dasi meri na nedoločeno število predmetov, ¿e Sistem je tudi pravilno opozoril, da so abstraktne predstave v bistveni zvezi z mišljenjem, Agrarizcm pa že izrecno ugotavlja, da se skrivata za predmetno-teoreličnimi predstavami dva bitno različna ipoznava čina: »instinktivno-ftnimftlična doživetja«, kamor spadajo predstave v navadnem pomenu, in »racionalno-duhovna doživetja«01, kakor so to vsi »predstavni pojmi«. Knjiga daje zgled: »n. pr- .pojem' trikotnika je racionalno-dubovna, t. j. logično utemeljena predstava trikotnika.Zlasti točna izvajanja pa prinaša »Problem predstave produkcije«"'. Razprava prihaja do zaključkov, da je duševno življenje sploh dvojne vrste, animalično in duhovno, česar Meinong ni videl". Tudi predstave so torej lahko animalične in podvržene ssociacijskim zakonom, ali duhovne, to je racionalne, definitorične, pojmovne. S tem se je Veber končno srečal z A. Uše-ničnikom, ki mu je Že svoj Čas dokazoval, da je treba ločiti »čutne predstave in umske predstave ali ideje«, in da »bi bila možna duSev-nost, ki bi imela ideje za svoje prvine'". Zadnja ovira, ki je zapirala pot do absolutne osebnosti, je odstranjena. Filozofija iz leta 1930 že prinaša oboje, dokaz za bivanje božje in izrečno ugotovitev, da je oseba podstat. V Filozofiji je torej končno zmagala substancijska tendenca vsaj glede subjektov doživljanja. Človeški jazi so p o d s t a t i ali s ti b -stance v najstrožjem pomenu besede«". Kake nove dokaze navaja filozof za to trditev? Predvsem zelo poudarja »posebnost človeških subjektov, da utegnejo napram svojemu doživetju še sami bili dejavni«7*. Človek ne le spoznava, ampak še sam- pristaja na spoznanje, neie stremi, ampak se udaja ali upira stremljenju, zato je treba ločili doživljaje in osebo, ki s svojo voljo stopi v poseben odnos do svojih doživljajev, V človeku se torej javlja dvojna delov-nost: deiovnost doživljajev in delovnost osebe, ki se s svojimi doživljaji strinja ali jim nasprotuje. Človeški subjekti so napram svojim činom »zdaj trpni zdaj dejavni, zdaj taki, da se zavedajo kot žrtve lastnega doživetja, zdaj taki, da sami lastnemu doživetju poveljujejo«. Imeti lastno dinamiko se pa pravi imeti »Tesnjčno lastno bistvo«, biti pod s ta t'11. Ostala izvajanja, ki dokazujejo podstaluosL osebe, pa v glavnem poznamo iz prejšnjih spisov. Filozof sam izjavlja v predgovoru, da mu je zlasti četvero vprašanj pomagalo, da je odkril subjekt: >pro- m .Agrarnem, 16S. »■ Ibid. 17. Glej B. pr. sir. 221—224, 229—230, 71 Str. 230. " A. UScničnik. Uvod v fit, ff, 323. » Filozofija, 96. 71 Ibid. HA, 74 Ibid. 95—<56. 133 bleni .dispozicije', problem doživetja, ki že po lastnem smislu zahteva cepitev med doživetjem in subjektom doživetja (n, pr, prolnjal), problem .obodnega ter .osrednjega" doživetja (to važno razliko sem vsaj nakazal v ,Idejnih temeljih slovanskega agrarizma", str, 162 ss-in str. 249 ss-l in normativni problem, zlasti problem .spoznanja' in ,zmote' ". Nekatere izmed teh problemov smo že srečali. Dispozicije poznamo iz obeh psihologij, da ljubezen, spoštovanje, sreča ne zadeva doživljajev, ampak osebo, nam je povedal že Uvod, ki je tudi iz logičnega ustroja subjekta dokazoval, da moramo poleg doživljajev in predmetov priznati Se neko tretjo realnost, ter je S tem na svoj način iz spoznanja sklepal na jaz kot posebno kajslvo. glede obodnega in Osrednjega doživetja se pa avtor sam sklicuje na prejšnja dela. Filozofija ni kak absoluten začetek in nova študija, nmpak zaključno delo, ki povzema in ureja dognanja prejšnjih let in ugotavlja, da predmetno-teorelično tolmačenje jaza s temi izsledki ni v skladu. Treba ga je torej odkloniti. Toda filozof stori to nekako nerad, edino pod pritiskom dejstev. Zato se umakne samo toliko, kolikor je res prisiljen, Človeški subjekti so mu edine izkustvene podstatí, o prirodnih rečeh pa £e vedno trdi. da niso nikaki realno-dinamični, nikaki taki nosilci svojih lastnosti. ki bi imeli še posebno lastno in od vseh svojih lastnosti povsem nezavisno dinamiko in bistvenost: vsa lastna bistvenost prirodnih reči je nasprotno neposredno zgTajena šele na lastni bistvenosti njihovih lastnosti.. »Za« ali ,pod« lastnostmi ni več ničesar. Tvar-nih podstati ni. Vebcr še vedno navaja za to trditev dokaz odmišljanja; Poizkusile si na primeru kamena na cesti od tega kamena v istini odmisliti vse njegove lastnosti...! Kolikor bi si od tega kamena vse njegove lastnosti res v polni meri in ne le približno odmislili, toliko bi,,, tudi od kamena samega,,, prav nič več nc preostalo,«ftl Ta izvajanja, ki so glede subjekta tako klavrno odpovedala, so v tej dobi pač že anahronizem, ki samo priča, kako krčevito se je avtor do zadnjega oklepal predmetne teorije, Trajno se pa to polovičarsko stališče ni moglo držati, Preveč očito je, da je duša do svojih doživljajev v takem razmerju kakor reči do svojih lastnosti. Ako jc duša podslat, so pač tudi reči, Odmišljanje uc dokaze ničesar, Kakor s primisljanjem lastnosti reči ne ustvarjam, tako jih z udmišljanjem ne uničujem, Vebcr je kmalu uvidel neskladnost lega nazora in je sprejel podstalno teorijo v celoti, S Filozofijo zaključuje Veber predmetno-teoretično periodo in otvarja drugo dobo svojega notranjega razvoja^7". Zato želi, naj smalTanio to delo kot novi ,Uvod v EtloznfijcJ«1,ü Prvi nas je seznanil s predmetno teorijo, drugi nam je odkril substanco. » Ibid. 7. « Ibid. 94. 71 Ibid, 93, ™ Ibid. 207. Ibid. i. 13-4 m Knjiga o Bogu prinaša glede našega problema ->bislveno in dakkosežno popravo«*1. Njena osebnostna pot z razglabljanji o pod-statnosti spada med najjačje produkte Vebrovega duha. Problem o substanci, ki je bil za njegovo filozofijo odločilno razpotje, načenja filozof še enkrat »ah ovo« in omenja, da je že Meinong ločil lastnosti od kajstev. Toda kajstva so mu bila le predmeti višjega reda, ki se grade na kakovostih tako. kakor se gradi melodija na glasovih. V svojih prvih spisih mu je Vebcr zvesto sledil- Kajstva je smatral za plod subjektovega -oblikovanja , kakor je melodija skladateljevo delo. Ni čudno, da je bila taka filozofija »daseinsfrei* in ni ločila med veljavnim in eksUtenlmm. Izraz »istinito« je rabila za oboje, pri tem pa mislila v prvi vrsti na veljavno, resnično. Od subjektov oblikovana kajstva imajo pač .samo vrednost zgolj veljav nos tnih, ne pa istinito dejanskih bistvenosti ■KS. Toda Veher je že dolgo predvsem pozoren na islinitost-eksislenco, gola veljavnost dobiva vedno bol; podrejen značaj. Cim dalje jasnejše mu postaja, da to, -kar smo sami lako ali drugače izoblikovati "-1, ni dejanska priroda. "Mladi optimizem, ki je veroval, da odgovarja strukturi subjektovih doživljajev, gradečih sc drug na drugem, po nekaki vnaprej dani harmoniji do potankosti enaka struktura predmetnega vesoljslva, je že zdavnaj splahnel. Oblikovalna pol ne vede do istinitosti. Cesto res oblikujemo kakovosti v predmete višjega reda, a ti imajo nove lastnosti, ne onih, ki so jim predmetne podlage, kakor smo videli že v Estetiki. Ostane pa še druga pot. Ne dvigamo se samo od mnogih kakovosti do višjerednih predmetov ali »nadstatij, ampak Že otrok išče, kaj je pod- kakovostmi, kaj je njihov nosilec, Kaj jc to, kar doni, kaj je tista reč, ki ima lastnost, da je barvana? Tako motrenje ni oblikovalno površinsko, marveč zadevalno globinsko. »Ta pot je obenem razvojno prvotna in osnovna pot, s kalero edino gremo v globino in S katero edino zadenemo reč- ali podstat. Sedaj je tudi očito, kje je bila hiba ugovora proti podstalim. češ da se razbliniio v nič, ako odmislimo vse njihove kakovosti. Dokler so bile podstati kajstva, ki jih je subjekt z ohlikovanjem ustvarjal, tako dolgo jih je lahko z odmišljanjem uničeval. Toda to so bile nadstati«. Podstati pa niso subjektov produkt, niti produkt kakih svojih lastnosti. Kakovosti so le načini, kako se podstat javlja, da sploh n si njo zadenemo. Kdor bi si torej poizkušal zares odmisliti one poedine prirodne prikazni (lastnosti, pripadnosti), ta bi si moral enako odmisliti samo možnost, da pride tudi sam nekdaj še do pristojnih reči, do pristojnih podstati. Odpad Lake možnosti pa je seveda vse kaj drugačnega nego misel, da bi v takem primeru tudi prirodne reči, prirodne podstati same izginil« ali «trlo morale izginiti,'hi A. Ušeničnik je imel torej popolnoma prav, ko je lako-le hl Knjiga o Bogu, 170, " Ihid. 175, Ihid, 173, M Ibid 176, -11 Ibid. 176, 135 zavračal dokaz odmi-tljanja iz Uvoda.: «Dr. Veber pravi, da nam ne ostane absolutno nič, ali da sploh nič ne oslane. Za naše čute brez dvoma nič ne ostane, ker mi spoznavamo .., kujstva le po čutnih kakovostih. Za naš um ostane pač tista ,absolulna nekakovostna realnost", ki tudi z vsem kompleksom kakovosti ni istovetna, kakor določno uči dr. Veber sam.i™1 Mimogrede smo omenili zvezo med Vebrovim pojmovanjem istinitosti in podstatnosti. A ta zveza je še mnogo globlja. 0 istinitosti vemo, da se ne da predočevati, ker ni predmet. Ali ne velja isto o podstati? Predočujemo si pač obliko, barvo, težo, same pripadnosti. Njihovega nosilca si pa ni mogoče predstavljati, Zanj vemo Je. ker ga po teh pripadnostih zadenemo, kakor tudi istinitost le zadevamo. Istinitost je temeljna činje-nica vesoljstva. Pa tudi o pripadnosti moramo reči enako. Kar v resnici biva, je podstat, pripadnost ima svoj bilek v njej in po njej. Zato lahko zaključimo: Prirodna reč in prirodna istinitost postajata, » takih vidikov motrena, eno ter isto: brez obeh bi ne bilo nikakega izkustveno danega stvarstva in obe sta ter ostaneta z vidika pravega predočevanjo načelni nožna ki sveta in življenja.-"7 Istinitost je stvarno bitno toliko kakor podstatnost. riS Najbolj °podstalna podstat, če smemo tako reči, je oseba, ki jo je filozof tudi najprej odkril. Knjiga o Bogu povzema in izpopolnjuje dokaze, ki smo jih naSli v Filozofiji. Tri stvari so predvsem, ki dokazujejo podstatnost človeških subjektov: središčna doživetja, kakor zavest sreče ali nesreče, osebna vrednočenja, n. pr. hvala, spoštovanje, ljubezen, ter moralno presojanje sebe in bližnjega""". Zlasti nova so pa razglabljanja o delovnosti bitij4™. Začnimo svoja opazovanja na najnižji stopnji, pri anorganski naravi. Na prirodnih rečeh se vrše nepretrgano spremembe, ki jih fizika končno izvaja na premikanje. Premikanje, posledica prirodne delovnosli, prihaja vedno od zunaj. Delovnost sleherne gole reči je neobhodno samo po delovnosti druge reči sprožena delovnost. "' Glede na tvarno podstat samo je taka sprožena delovnost nekaj površinskega, pripadnostnega in tujerodnega, .Gola reč se 11. pr. premika le toliko, kolikor je bila sama ,premaknjena' ■;.L"J' Reč sama tega premikanja niti ne pospešuje niti se mu ne upira, ampak vztraja v stanju, dokler se ne uveljavijo kaki novi, zopet le zunanji vplivi. Tudi rastline in živalska telesa, v kolikor so samo organizmi, štejemo k taki ne-duševni prirodi, kjer je najti le pripadnoslno delovnost. Toda pri- A, Uieničnik, Uvod v [ilozofijo 1!, 2Sf>. si Knjiga o Bogu, 177. Ibid. 264. ™ Ibid. 186—191, prim. 240—243, w Gicj zlasti str. 219- -229 Izraz »delovnosti je izbrrtn radi svojega nevtralnega pomena, Znftči lahko dejavnost ali trpnost, pa tudi spremembe na takiti bitjih, ki sama niso v pravem pomenu ne dejavna ne trpna. "' Ibid. 222. i 'rini. puripatetično načelo: Omne quod movelur, fib alio tnovetur, ki služi TomaŽu Akvnlcu za podlago pri prvem dokazu za bivanje božje. S. theol. I, q. 2, a. 3 c. * Ibid. 221/222 136 padnostna delovnost organizmov je obenem tudi samorodna, Premikanje, ki ga zovemo rast, dražljivost, prilikovanje, izločanje izvira iz organizmov samih- Pa tudi t& samorodna delovnost je še vedno zgolj pripadnoslna delovnost, organske podstati same ne zavzemajo do teh po javov nikakegu «lastnega stališča. Prestopimo meje te vnanjc, telesne, neduševne prtrode! Živali in človek imajo poleg naštetih delovnost! še svojsko pripadnostno delovnost, ki jo nazi-vamo doživljanje, Ta delovnost kaže zanimivo posebnost, kakor je doslej še nismo opazili: doživljaji so trpni ali dejavni. Trpni doživljaji, ki so nam od zunaj vsiljeni, torej tujerodni, so n, pr. občutki. Stremljenja in strasti so pa zgled za samorodno, iz subjektov izvirajočo dejavno pripadnostno delovnost. Stremljenja so brez dvomu nekaj dejavnega, saj nas takorekoč »vlečejo^ sem ali lje, pa ta dejavnost je še vedno samo pripadnostna, ker ne zadeva najglobljega jedra duševnosti. Lastno opazovanje namreč priča, da se strastem lahko predam ali ustavljam. Sele ta delovnost. suhjeklovo lastno predajanje ali odpor do dejavnih doživetij, je prava podstatna delovnost, je odziv jaza samega na svoja doživetja. Tudi podstatna delovnost je tujerodna ali samorodna. Kogar n. pr. močno boli zob, ima ob tem jako doživetje. Do tega doživetja pa »sam« ni ravnodušen, ampak je ves nemiren in na videz jako dejaven. A ta njegova lastna podstatna dejavnost končno ni nič drugega kakor nekak »podstatni odmevi njegove čutne bolesti, Oboji doživljaji, dejavni in trpni, lahko sprožijo tako tujerodno podstatno delovnost, Ali ima tudi žival podstatno delovnost1? Tujerodno podstatno delovnost brez dvoma. Tudi žival se vdaja svojemu doživljajskemu stanju, kakor sklepamo iz njenega ponašanja. Tudi živalska duša, imenujmo jo »živ«, je torej podstat, Ne kaže pa nobenih znakov samorodne podstalne delovnosli, temveč ostane vedno le tTpna priča svojih doživetij., Človek pa z doživetji včasih še posebe soglaša ali se jim upira. Zato je človek tudi edino moralno bitje v izkustvenem svetu. Zanj ni dovolj, da se preda vetrovom, naj gre kamor hoče«, ampak je dolžan, da ostane kljub vsem morebitnim prirojenim teženjem vsaj v svojem osebnem jedru dober, Živalska podstatna delovnost je le posledica pripadnostnega delovanja, človek pa ima poleg lega še lastno, izvirno dinamiko, ki mu omogoča osebno kretnjo do njegovih doživljajev. Ta osebna kretnja, najgloblje jedro človeške osebnosti, je volja. Volja, hotenje ni nobeno doživetje, pač pa, da se prispodoboma izrazim, le posebna in sicer dejavna kretnja Onega samega, ki ima doživetje,Druge samorodne podstatne delovnosti ni: -Volja je toliko kakor samorodna podstatna delovnost in obratno,,'"1 Se več. Volja je oseba. Ne akt volje, ampak volja kot latentna, mirujoča dejavnost- -Vprav osnovno bistvo slehernega osebnega subjekta' je v tej '-njegovi latenlni ali mirujoči dejavnosti«". Doživljaji jo spro- » Ibid. 225. '» Ibift. t%. 05 Ibid, 224, » Ibid. 2CG. 137 aijo, Ha postane dejanska, bodisi kot osebna trpnost, kadar se upira doživljajski dejavnosti, bodisi kot osebna dejavnost, kadar se z dejavnimi doživljaji strinja. Ta izvajanja nam v prejasni luči kažejo podstatnost osebnih jazov. To, kar na doživljaje pristaja ali se jim upira, kar sprejema misel kot resnično ali jo zavrača kot zmotno, kar strastem kljubuje ali se jim predaja, lo samo ni misel, tli doživljaj, nt strast. Kadar koga spoštujemo ali zaničujemo, tedaj spoštujemo ali zaničujemo baš to njegovo osebno jedro, ki se na tak način odziva svojim doživljajem. Tako je analiza delovnosti podkrepila vse dosedanje dokaze za podstatnost jazov in nam odkrila njihov skupni temelj. Toda ali nismo nazadnje več dokazali, kakor nam je ljubo? Človek je osebna podstat in kot tak edinstvena posebnost v izkustvenem svetu- Človek pa ima tudi čutno življenje kakor žival, človek je obenem posebna -živ« in tudi .živi- so substance. Človeško telo je povrh še organizem, kar je nova substanca, organizem pa vsebuje anorganske prvine, zopet substance. Ali ni človek potemtakem kolonija substanc? Predvsem je očito, da sem jaz tisti, ki živim ter čutim in ki mislim ter se odločam, »Človeški subjekl je... tako rekoč v eni potezi oboje, gola živ in prava oseba ...« Pa tudi organizem končno ni nič drugega kakor prirodna reč. Ostaneta Še vedno dve podstati. »Nemogoče je misliti, da bi bil človek kot telesno in duševno bitje samo ena in ista podstat, ki bi na eni strani živela, na drugi pa se nam prikazovala v obliki svojih vnanje telesnih posebnosti... Vnanje telesna podstat ne more nikoli biti obenem notranje duševna podstat in obratno,*" Obe substanci v človeku, prirodna organična reč in duSa, ostaneta tudi po združitvi popolni. Isto je treba reči glede živali in morda celo glede rastlin, m Kakor mi je ,globinski' vidik pokazal, da gre tudi pri vseh vnanje telesnih rečeh za prave podstati, iz enakih razlogov moram tak značaj pripisovati tudi vsem živalskim in celo rastlinskim subjektom.«4" Saj smo videli, da imajo že tudi živali podstalno delov-nost, pa naj si bo še tako neizrazita in tujerodna. Človek kakor žival sta spoj dveh svetov, telesne vnanjosti in duševne notranjosti. >Tudi sleherna žival jeT da se tako izrazim, telesno tn duševno bitje.«™ Med tema dvema svetovoma vladajo sicer zakonite vezi. a pravega, notranjega prehoda ni med njima. Veber iz rečno priznava Descartesov «psihofizični dualizemc110. V celoti smo torej odkrili s pomočjo različnih delovnosti četvero izkustvenih substanci gole reči ali anorganske podstati, organizme, ki tudi spadajo k rečem v Sircem pomenu, »živi«, ki so izkustveno vedno združene z organizmi, ne da bi se vsled tega obe podslati zlili v eno, ter osebe, ki so obenem tudi »Živi« in SO zato spojene z organizmi kakor prave »živi«. » Ibid. 217. * Ibid. 185. » Ibid. 247. ivu Ibid. 138 Tako pojmnvaitic podstati nikakor ni hrez težav. Pred vsem nt" vemo. kaj naj so organizmi kot posebne podstati. Iz česa izvira samorodna pripadnostna dolovnost? Ali je »orgnnlčnost- življenjsko počelo, morda samo rastlinsko življenjsko počelo, nekaka »anima vege taliva«? Tedaj bi pa v smislu Vebrove filozofije bila prava podstat- Že organizem bi torej združeval dve podstati, anorgnnično sncv in življenjsko počelo, Razen tega pripisujejo nekatera mesta že rastlinam podstatno dušo. Kaj neki potem še ostane za samo »orga-ničnosl ? Zgolj poseben sestav sfanične in slanično živčne organske materije, kakor je dana n. pr. z heljakovino, maščobo, sladkorjem, možgani itd . Lel? Beljakovine, maščobe, sladkor proizvaja sicer večinoma le življenje, a znane so tudi umetne sinteze takih Snovi in vedno več jih je. Čemu bi naj imele nekatere kemične spojine izjemno mesto med substancami? Ce pa žc kakorkoli smatramo organizem za posebno podstat, potem bo v istinitem bitju poleg te podstati še vedno tudi snov, ki je organizirana, in imeli bomo Že na tej stopnji dualizem, na višji pa vsaj trializem. Videli smo tudi. da SO živalski in morda rastlinski subjekti prave podstati, Tudi žival je zgled za dualizem podslatne duše in pod-slatne organske rsči. Kako je s temi živalskimi dušami? Kam izginejo, ko žival premine? Ali sploh izginejo? Ako naj bo odgovor v duhu sistema, moramo reči, da lie. Že iz Uvoda vemo, da kajstva — sedaj moramo re£i podstati ne naslajajo in ne izginjajo v nič, ampak se kvečjemu spajajo in razdružujejo, Duša je pa elementarno kafstvo, ki se tudi spajati in razkrajati ne more. Tega mnenja ni filozof nikoli spremenil, temveč ga je še poglobil. Vzročna delovnost, pravi Knjiga u Bogu, je zgolj pripadnostna in pomeni zakonito izvi-rftnje pripadnosti iz pripadnost i'"3. Noben izkustven vzrok torej ne ustvarja pudslati, niti jih ne uničuje, ampak samo spreminja njihove pripadnosti ter kvečjemu še povzroči, da se podstati kako spajajo ali razkrajajo. Ta poslednja sprememba je pa pri enovitih podstatih, kakor SO duše, načelno nemogoča. Ni je torej sile v vidnem stvarstvu, ki bi ustvarila ali uničila pa bodisi tudi le živalsko ali rastlinsko dušo. Kes je, da je medtem Vebrova filozofija dospela do stvaritelj-nega prabitja in ji ni treba več učiti predbivanja duš. Toda ali naj za vsako novo živalsko in rastlinsko klico pozovemo na pomoč poseben stvariteljski čin? in kaj v. vsemi lemi psihami po razpadu organizmov? Na prvo vprašanje bi končno filozof lahko pritrdil, drugo pa pustil odprto, n Vebru se oboje očividno upira. Dobro vc, da »med človekom in živaljo ni prehoda*, ampak da vlada med obema osnovna in nepremostljiva razlika lli:l. Sledeč »onemu čutu, katerega nam tudi v tem oziru narekujejo naše življenjske izkušnje' , prišteva tudi rastlinsko in živalsko življenje k -pravi prirodi-t, dočim 1111 Ibid, 213. Prim, str, 222: Organizmi iu vse zgolj v biološkem pomenu -žive« pod&tntnosli, ki jim gre značaj tujerodne in sumorodne pripadnostne delovnosLi, '"- Ibid, 237/238, 249 250. ,e* Ibid 181, 185. 139 sega človek že v metafizični svet«'", A kaj se drugega pravi spadati k pravi prirodi, kakor bili podvržen njenim zakonom glede trajanja in spreminjanja, glede postanka in razpada? — Filozofska doslednost vleče v eno smer, zdrav čut kaže drugam. Pa tudi človeka je težko tolmačili s pomočjo psihofizičnega dualizma. Zakaj jaz , to je, zavestno duhovno bitje, čutim bolečino, kadar se rani neka druga substanca, organizem, ki je z menoj rdružen? Zakaj se zganejo deli le druge substance, kadar »jaz to hočem, dočim se ostale reči prav nič ne zmenijo za tako mojo željo? Zakaj mi duševno veselje pomnoži telesne sile. zakaj me dela hnlezen malodušnega In nesposobnega tudi za duhovno delo? Vsa ta vprašanja ne dohe pravega odgovora, če smatramo dušo in telo za dve popolni podstati. ki povrh nili vzroine zveze ni med njima. Ni čudno, da filozof sam ni zadovoljen s svojimi dosedanjimi rešitvami"11. Na podobne težave zadene seveda vsaka subslancijska teorija, toda filozofska skušnja, ki je tudi plod zdravega čuta in ena izmed življenjskih izkušenj, je našla zadovoljivo rešitev, ki se izogne vsem navedenim ugovorom. Presnavtjanja v naravi, spajanja in razkrajanja, pa že tudi sama različnost med snovmi jc žc od davna zbujala pozornost. Sežgem les, nastane pepel. Obe snovi se globoko razlikujeta, pa vendar je oboje snov. Po sličnih opazovanjih in razmišljanjih je že Aristotel prišel do mnenja, da je vsako tvarno bitje najmanj iz dveh počel, Po enem počelu je tvarno, po drugem ima določen ustroj, da je les, pepel ali kamen. Prvo, nedoločeno počelo, ki je podklad vseh tvamih bitij jc nazval utvar« (materia primaj, drugo lik' (forma substanlialisj Ti počeli sta tako navezani drugo na drugo, da sta sploh neločljivi. Cista materia prima je kot izkustveno bitje nemogoča, isto velja o tvarnih likih. Ne tvar ne lik nista podstati, marveč podslatni počeli, ki tvorita eno samo podstat. Forma je notranji ustroj snovi, ki oddaleč spominja na strukturo, kakor jo d-! gradbenik kupu kamenja in lesa, ko ga preoblikuje v poslopje, odtod tudi naziv forma, oblika, lik. Seveda forma zgradbe ali forma kipa notranje ne prenstroji snovi. Kamen ostane tudi v poslopju in v kipu kamen Taka forma je nekaj zunanjega, pritičnega, pripadnost icga in spada med odnose. Podstatni lik pa daje notranjo strukturo tvar-nemu bitju; po podslatnem liku se ločita baker in svinec, ki sta sicer oba tvarna. — Vsled gorenja je dobila tvar, ki je prej sotvorila les, nov pudstatni ustroj, presnovila se je v pepel. Kaj je s prejšnjim likom? Isto. kar z likom poslopja, kadar se poslopje poruši, ni ga več. Podobno glede rastlin in živali, deloma tudi glede človek-i. Rastlina, žival in človek so le po ena podstat, ki je spoj Ivarnega počela in različnih življenjskih principov. Ti življenjski principi so v poedinih bitjih pravi in edini podstatni liki. Rastlina ni dvojna podstat, m 1 določena snov, ki je združena tudi z življenjem, ampak po istem življenjskem počelu je snov in živa snov. kakor je Vebrn po isti duSi človek oseba in živ*. Višji lik izpodrine nižje in vrši 'ni Ibid. 332, 11,11 Glej str. «0, op. n. 140 obenem njihove funkcije. Isti podstatni lik v živali stori, da žival Čuti. raste, da je njeno telo organizem in tvarna reč, Vse te funkcije vrJi v človeku umna duša. Peripatetiki radi primerjajo forme številom ali geometrijskim likom: -Sicul superficies quae babel figuram penta-gonam, non per aliam figuram est letragona, el per aliain pentagon», quia superflueret figura tetragona ex quo in pentagona continetur; ita nec per aliam a nimam Socrates est homo, et per aliam animal, sed per unam et eandem.'Pa že Aristotel je dokazoval, da je človeška duša bistveno drugačna forma kot vse oslale v izkustvenem svetu, in to na podoben način kakor Veber, iz delovnosti, pač pa ima o delovnosti nekoliko drugačen nazor. Pojmovanje delovnosti, iti lako jasno osvetljuje ves suhstancijski problem v Knjigi o Bogu, ni brej lemnih točk, Ako je delovanje nekaj in ne prazen nič, potem mora bili po sedanjem pojmovanju ali podslal ali pripadnost. Da n. pr. premikanje ni podslat, temveč pripadnost, o tem pač ni dvoma. Kaj pa druge delovnosti, kakor volja, razum? Ali so to morda podstati, ker smo jih označili kot podstatne delovnosti ? Lahko bi kdo rekel, da ta izraz nikakor ne pomeni, da bi bila kaka izkustvena podslat bistveno isto kar njena delovnost, temveč le, da izvira volja neposredno iz podstali same in ni le učinek kake prejšnje delovnosti. Tudi ta delovnost je sicer pripadnost, imenuje se pa podslatna, ker ni samo izviranje spremembe iz spremembe kakor pripndnostne delovnosti, ampak izviranje dejavnosti iz pod-statnega jaza. Tako bi se dale tolmačiti strani 238/239. So pa druga mesta v knjigi, deloma jih že poznamo, ki dajejo izrazu >podstatna delovnost precej dosloven pomen. Govore namreč o volji, ki da sploh ni več uikako doživetje«, temveč >.vprav osnovno bistvo slehernega osebnega subjekta*"7. Volja bistvo osebe, človek podslatna volja? Ta nazor je zelo ugajal sv. Avguštinu in vsej poznejii avguštinski struji- Toda avguštinovci so skušati vobče istovetiti duio J. njenimi Zmožnostmi. Kdor lega ne stori, pa kljub temu smatra voljo za bistvo duše, ta mora trditi, da so razum in oslale zmožnosti dispozicije ali pripadnosti volje. Sicer smo pa videli, da niso hotni čini bistvo osebe, ampak volja kot lafentna, mirujoča dejavnost. Toda lalentna dejavnost ni nič drugega kakor dispozicija za dejavnost, Ako je dispozicija, je dispozicija neke podstati. Podstatua duša potemtakem ni isto kar volja. Volja je samo ena izmed njenih zmožnosti, kakor je razum druga taka zmožnost. Cista podstutna dejavnost brez dispozicij in pripadnosti — Actus purus — je načelno le ena edinstvena, kakor to sicer ugotavlja tudi Knjiga o Bogu, V glavnem je pa vsekakor treba pritegniti Vebrovim izvajanjem o delovnosti. Četudi so vse delovnosti izkustvenega vesoljstva pripadnosti, ki se po njih javljajo podstati, se vendar ne javljajo v vseh enako. Nekatere vro nekako iz globin, so mnogo bogatejše z bit-nostjo in podstat se izraža v njih mnogo popolneje kakor v drugih, Kdo bi dvomil, da je več osebnosti v činih mišljenja in hotenja kakor S. (lieal, I, tj. V6, a- 3 c. ,i>T Knjiga o Bogu, 199/200, 141 v telesnem premikanju osebe? V tem smislu so res nekatere delov-nosti bolj podstatne od drugih. Kakor so v bitjih samih stopnje in vsebujejo nekatera več realnosti kot druga, da nekako izpolnijo mesta med ničem in Ens realissinium, enako se stopnjuje delovnost, to prehajanje iz možnosti v dej, in zavzema razdaljo med obema neprehodnima točkama, med čisto možnostjo in čistini dejem. Podobno stopnjevanje nahajamo tudi med liki, Ze pripadnost ni liki, ki so le odnosi med podstatmi, so bolj ali manj popolni in dajejo množini bitij večjo ali manjšo enoto. Kup kamenja je taka pritična enota, popolnejša je poslopje ali stToj, še popolnejša je družina čebel ali mravelj. Pravo enoto pa da bilju šele podstatni lik Pa tudi podstatni liki se stopnjujejo in imajo nekateri manj bitnosti, drugi več. «Zlatost < gotovo nima dovolj lastne vsebine, da bi bivala kot čisti lik brez tvari, ki je zlato,. O živalski duši to že ni tako gotovo, dočim ima človeška duša, dasi še vedno navezana na telo in tvoreča z njim eno samo substanco', že svojo lastno naravo in laslno dinamiko, da more bivati tudi brez telesa. Peripatetična filozofija dokazuje to s pomočjo delovnosti, podobno kakor Veber. Žival raste, si prilikuje hrano, se giblje, čuti. Kasti se pravi snovno se večati, hraniti se pomeni sprejemati snov, čutiti more le snovni organ in predmet čutenja je zopet samo nekaj snovnega. Vsi živalski čini so taki, da se v njih javlja celota: živo telo. Zivalska duša ne kaže nikjer kake lastne dinamike, ki bi bila od snovi načelno neodvisna. Zato nimamo pravice, da bi tej duii pripisovali lastno naravo, lastno podstatnost- Drugače je s človeško dušo, Ze Aristotel je ugotovil, da mišljenje nima svojega telesnega organa, kakor ga ima Čutenje, in da je sploh v svojem jedru nekaj enovitega, nerazsežnega. netelesnega. Tem Aristotelovim in Tomaževim dokazom se pridružujejo globoke Vebrovc analize, ki odkrivajo v človeški duši lastno osebno dinamiko, različno od prirodne dinamike. Odtod neizogiben sklep: lastna dinamika — lastna narava — posebna podstat. Tomizem pa kljub temu uči, da duša ni v vsakem oziru popolna podstat. Kot najnižja izmed inteligenc ne more začeti z umskimi intuicijami, ampak se mora opirati na čutne zaznave, zato je forma telesa. Peripatetična teza, da so vsa tvarna bitja iz dveh počel, iz tvari in lika. sicer tudi ni brez težav"1*, vendar dobro reši vprašanja, ki jih zbuja psihofizični dualizem. Reči, rastline, živali, človek so posamične enotne podstati, ne zveza dveh, treh, ¿ivalska duša je sicer mnogo popolnejši lik, kakor so liki anorganskih podstati, vendar še ne kaže lastne delovnosti, zato je ne moremo smatrati za podstat, ampak nastaja in izginja kakor ostali nižji podstatni liki, Vprašanje o posebnem stvarjenju in neumrljivosti živalskih duš se ne stavi več. Tudi problem o medsebojni vzročnosti med dušo in telesom v človeku postane kaj lažji, Ali moreni s tvarnimi sredstvi vplivati na kako umetnikovo zamisel? Da in ne. Na zamisel, v kolikor je nekaj duhovnega, ne. pač pa na ostvarjeno zamisel. Kdor uniči tvarno umet- 1B* Glei A- Uieničnik, Uvod v filoiafijo. 11. 40: »Temni problemi . 1448 ninoi uniči obenem per accidens^ tudi njeno idejno stran. Podobno tvar ne more delovati na duha, kakor je tako vztrajno naglašal sv. Avguštin ali Descaries. Toda tvar lahko deluje na- tvar, ki je oduševljena tn s tem posredno na duha samega. Zlasti pa se ta peri-patetični nazor strinja z zdravo pametjo, ki mi pravi, da sem jaz z dušo in telesom vendar eno bitje, ena oseba, Zanimivo je, da se je Veber že v svoji prvi knjigi resno bavil s hitomoriîzmom, Ées da se peÈanje s lem praš&njem ne more nazivati pečanje z .zastarelimi in izumrlimi' prašanji«'". Ker pa še ni bil zadel na podslat, je moral nazor O materiji in formi, kakor ga je izdelat Aristotel, odkloniti. Toda prikrojit ga je za predmet in učil, da je na vsakem teh predmetov poleg njegove vsebine ločiti Se nevsebinsko komponento . . . Ta predmetna, a ne v 3 e b i n S k a komponenta je potemtakem iskana ,forma', ozir. .oblika* teh predmetov,.. 110 Ako bi danes filozof ta nazor predelal v skladu z razvojem svoje filozofije, bi brez dvoma prišel do podobnih zaključkov, kakor jih pozna sodobni tomizeni, Vsekakor se zdi, da bo neizbežno treba voliti med tezo o posebnem stvarjenju, o nesmrtnosti živalskih duš in dvopodstatnoati njihove narave 1er med hilomoriizmom, ki bi mu Veber znal gotovo vtisniti osebni pečat. Sploh jc značilno, d.i se moderna filozofija iz mnogih smeri povraca k temu problemu in prihaja vedno češče do stare Aristotelove rešitve. Spomnimo se le na Driesehov vilalizem, ki je zavestno segel nazaj po Aristotelov izraz in mizval življenjsko počelo entelehijo. Celo fizika, ki se je tako dolgo rogala formam in smešila srednjeveške »facult&tes«, dela poklone Aristotelu. Sodobna lizika odkriva, da v atomu gradivo ni vse, prav tako važen, če ne Še bolj, je medsebojni odnos tega gradiva, atomova struktura, Lani jc Izšel o tem vprašanju v Revue de Métaphysique et de Morale . ki sicer ni posebno naklonjena arisloteiizmu, zanimiv članek, kjer beremo med drugim tudi tole: Pojmu .stanja1 smo priznali temeljni pomen v novi mehaniki in prepričani smo, da je možno najti analogijo med tem pojmom in med formo, ki tvori hrbtenico aristotelskega sestava,* Avtor ugotavlja, da je nekdaj Aristolel na podoben način izpodrinil gTŠke atomiste, kakor dnnes kvantna teorija izpodriva moderni atomizem ter zaključuje: Alomistična podmena je bila kaj pripravna, da je dala smer raziskava njem v tej dobi, ki je pa danes pač že za nami Aristotelovo pojmovanje, duši globlje in bolj filozofsko, je veljalo doslej za nerabno. Sele vedno temeljitcjše prodiranje v alomski svet in spoznavanje nevidnih izžarevanj je zopet priklicalo njegov nazor v eksaktno znanost.<-111 Nepriznanje podstati je bilo važen vzrok, da je filozof spočetka zanikal božje bitje, zato je odkritje podstati obenem pot k Bogu, Sedaj šele je dobil istinitostni dokaz, ki ga pozna Veber že dolgo, ""> Sistem, 306. 110 Sistem, 3C8.3C9. Film. tudi Knjigo o Bogu. 437, np 20. 111 Revue de Métaph, et de Morale 1934, il. t, Bi.ilobrzenski: Sur l'interprétation Concrète de la mécanique quan tique, sir. 83 -103. Članek je nastal iz referata na kongresu poljskih fizikov septembra 1932. 143 svoj pravi smisel. Dokler je kazal na neko izvenprirodno neznanko, ki sploh ni predmet, ne da bi inogli sicer kaj posebno določnega reči o njej, tako dolgo je bilo pač težko uvideli, zakaj bi naj bila ta neznanka sveta in predmet božjega češčenja, Sedaj pa vemo, da ju istinitost stvarno - bitno isto kar podstat in da je najpopolnejša podstat oseba. Tako je postala oseba cilj istinitostnega dokaza. Pra-istinitost potemtakem ni nič drugega kakor praosebnost. Istinitostni dokaz je končno dosegel bitje, ki ima etične atribute in postal v polnem pomena dokaz za bivanje božje. Razmišljanj» o podstatni Osebnosti pa so dovedla še do novega dokaza, ali prav za prav do novih dokazov. Osebnostna pot se namreč eepi in z raznih Smeri zadeva na prapodstal. En dokaz se opira na podstat samo, tieglede, ali je tO reč ali oseba, in ima sledeče jedro: Dvojica »podstal-prip&dnost« spada k nesomerno ali skrivljeno dvoličnim činjenicam. Obe bitnosli namreč nista na enaki višini, ker je le podstat sama na sebi istinita, do čim je istinitost pripadnosti le istinitost njene podstati. Kjer je pa tako pravo nesomerno dvolično nasprotje, tam je tudi upravičena zahteva po posebni edinstveni činjcnici, ki bi, merjena z vida lega nasprotja, spadala na točko prvega to je .pozitivnega' člena, ki pa je sama dejanski izven vsakega svojega nasprotja. Treba je torej sklepati: »Kakor vključuje .istinitost' in .neistinitost' stvarstva že sama zahtevo po posebni in edinstveni — praistinitosti božjega bistva, enako vključuje podstatno pripadnostni značaj stvarstva že sam po sebi enako zahtevo po posebni in edinstveni p r a p o d s t a t ti o s t i božjega bistva.113 Premise tega dokaza so bile izdelane že v istinitostni poti, tukaj jih samo naobračamo na nov slučaj, To statično obliko dokaza lahko izpopolnimo še z dinamičnim vidikom, ki se opira tudi na osebne podstati. Tudi podstatno in pri-padnostno delovanje je treba šteti k nesomerno dvoličnim činjenicam in kaže torej na transcendentno edinstveno pradejavnost11™, — Ako je naš ugovor proti podstatni delavnosti upravičen in med pripad-nostno in podstatno delovnostjo ni hitne razlike temveč zdržen prehod od manj do več, potem bi seveda trebalo dali temu delu dokaza malo drugačno obliko, Drug dokaz; Med telesnim in duševnim sveLom ni prehoda. Pa tudi od staršev nima otrok svoje osebnosti"1. Kolikokrat se mora oseba boriti z dednostno stranjo svoje narave, kuko naj bo istovetna z njo! Ako torej niti bilja, ki so vsa pod vplivom naravnih zakonov, niso dovolj utemeljena po vodoravni izkustveni vzročnosti, kakor je to pokazal istinitostni dokaz, koliko bolj je Šele očita navpična pogojenost osebe, ki nikakor vzročno ne izvira ne iz narave ne k prednikov. Osebno človekovo jedro še prav posebno priča o nad- svetovnem počelu, kjer ima svoj izvor"®. __ * * ■ Knjiga o Bogu, 1f>\ 2b2. lbid. 114 Glej str. 155: »mladostni doživljaj*. lbid. 243-245, 144 Pot, ki jo je prehodil Veber, preden je odkril podslatni »stroj vesoljstva, je bila sicer dolgotrajna, pa ne dolga, ¿o v svojih prvih spisih je izdelal tako krepke dokaze za kajstva, da se rnu je A, Uše-ničnik po pravici čudil, kako da ni i/vedel zaključka in priznal, da je kajstvo samo drugo ime /a substanco. Takoj spočetka se je zavedal, da lastnosti in doživljaji ne morejo samostojno bivati, ampak so vedno lastnosti nečesa in doživljaji nekoga. In ker kažejo vsi doživljaji in vse lastnosti to odvisnost, tudi njih vsota ne more biti samostojna. Tista nekakovostna realnost, ki jim je nosilkn, je kajstvo. Edino predmetna teorija je bila napoti, da iilozoi ni že takrat istovetil kajstva in podstati. Predmetna teorija je skušala kajstva raztolmačiti na svoj način ter je vnesla v ta pojem svojih primesi. Lastnosti in doživljaji so nižje osnove, kajstva pa višjeredne osnove, ki imajo prve za svojo podlago. Duša se potemtakem gradi na svojih doživljajih, podobno kakor melodija na glasovih. A v tem je neskladnost. »Jaz« podstavlja doživljaje kot svoje osnove, doživljaji podsla vljajo jaz«, ki jih doživlja! Nazor o kajstvu je že spočetka nosil v sebi protislovje, ker je bil posledica dveh nasprotujočih si tendenc, predmetno-teoretične in substancijske. To se je kmalu še jasneje pokazalo. Kajstvo smo rabili, da bi lastnosti in doživljaji ne »viseli tako rekoč v zraku«, kakor se je filozof sam izrazil. Toda lastnosti in doživljaji so nam kljub temu obviseli v zraku. Predmet višjega reda se samo gradi na predmetih nižjega reda, ni pa njihov nosilec. Kajstvo ima svoje lastnosti, nosilca kakovosti in doživljajev, ki so kajstvu podlage, bo pa treba Šele poiskati, Ta bo po vsej pravici nosil naziv »podstati«. Najjasneje se vidi ta zahteva pri jazih. 0 barvah, glasovih, trdotah je laže domnevati, da SO osnovne predmetnosti, ki si morda zadoščajo. Doživljaj pa, ki bi ga nikdo ne doživljal, vključuje protislovje že v pojmu samem, Pa tudi druga psihološka dejstva niso v skladu s predmetno teorijo. Vsakdanja izkušnja kaže, da imajo različne osebe različne »sposobnosti«. Ta je rojen umetnik, drugi trgovec, tretji politik. Tc prirojene »dispozicije« si je moino z vajo izpopolniti. Vsi duševni čini izvirajo iz kakih dispozicij in jih s tem obenem razodevajo. Zopet vprašanje, kdo ima te dispozicije? Tako vodijo od vseh strani pota proti osebnostnemu jedru kot viru vse duševne delovnosti. Oseba, vzrok in nosilka doživljajev, je prva podstat, ki jo je filozof odkril in izrečno priznal. S tem je bil substancializem načelno sprejet, Samo en korak še, pa bomo dosledno tudi lastnostim morali priznati podstatnega nosilca. Tudi na tej točki se je predmetna teorija morala uinekniti, kakor se je umeknila glede istinilosti. Vcber jo zapušča in z njo prejšnji platonični svet predmetov, ki je bil še vedno prikrit psiholo-gizem; ves sistem se je oprl na istmito podstat. Odslej upravičeno štejemo Vebra med kritične realiste. Toda s tem razvoj še nikakor ni končan, tilozola čakajo nove naloge. Predvsem bo treba ves sestav dosledno očistiti zadnjih pred-metno-teoretičnih primesi, ki niso več v skladu s celoto. 145 PRAKTIČNI DEL, PROLOG JANEZOVEGA EVANGELIJA, Na koncu daljšega ekskurza Le Verbe Vie et Lumiere v 1. zv. svojega lepega dela o Jezusu Kristusu1 je p, Ferd. P r a L S. J, podal dobro analizo in para frazo prologa Janezovega e vaugelija11, ki jo tu povzamemo, ker utegne marsikomu izmed braveev BV koristiti. Parafrastični dostavki so v oglatih oklepajih, 1. Beseda: a) v svojem notranjem življenju, b) v svojih odnosih do stvarjenja in c) do človeškega rodu (Jan 1, 1—5], a) V začetku [časa, ki meri ustvarjene reči,j je bila Beseda; [je torej večna;] in Beseda je bila pri Bogu |je torej oseba, od Očeta različna,] in Bog je bila Beseda {ni bila Oče, >; H;;:», marveč je bila Bog » Bi 3« u r t. j.r imela božjo naravoL b) Ta je bila v začetku pri Bogu [preden je z Očetom sodelovala pri stvarjenju]. Vse je po njej nastalo in brez nje ni nič nastalo, kar je nastalega. c) V njej je bilo življenje fvir vsega nadnaravnega ž.ivljenja, milosti in nebeške slavej in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela'. 2, Beseda, luč človeškega rodu, se postopnjema1 razodeva (Jan t, 6—15) A. Janez pričuje o luči. — Bil je človek, ki ga je Bog poslal, ime mu je bilo Janez, Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi vsi po njem vero sprejeli (radi njegovega pričevanja in njegovega poslanstva], Ni bil on luč, ampak [je prišel,) da bi pričeval o luči. B. Beseda luč ljudi od početka človeškega rodu. — Prava luč je bila ta, ki prihajajoč na svet razsvetljuje vsakega človeka.5 Na svetu je bila in svel je po njej nastal in svet je ni spoznal, C. Beseda, luč ljudi po razodetju, danem očakom in M o z e s u, — V svojo lastnino je prišla [med ljudstvo, ki je bilo njena lastnina in njena dediščina,) in njeni je niso sprejeli [v celoti kol ljudstvoj. Vsem pa. kateri so jo sprejeli, je dala pravico, da postanejo otroci boiji, njim, ki vanjo verujejo, ki se niso rodili iz krvi ne iz poželenja mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga, ' Ferdinand Pral, S, J., J i s u i Christ. Sa vie et son oeuvre, I—II1, Paris 1933, Gabriel Reauchesne et ses Fils, éditeurs, - Op. cit, I, 504—506. J Mogoč je tudi prevod: Luč sveti v temi ¡pD svoji naravi) in tema je ni objela [t. i„ je ni Ugasnila), Pral, op, cit, I, 505, ' Pritn. Hebr. tPl: Mnogokrat |--,ÂU|iaf,.„;I) in na različne načine. I ako S velo pismo novega zakona 1 (Ljubljana 19251 250; prim. v op, A prevod po vulgati. (Îodslovili Vvtlnik 10 146 C, Beseda luč ljudi po svojem učlovečenju. — In Beseda je meso postala in meti nami prebivala, in videli Smo njeno slavo" [ki se je razodela v življenju, v čudežih, v častitljivem vstajenju in v vnebohodu.l, slavo kakor edinorojenega od Očela jt- j. takšno, kakršno more samo edinorojeni Sin prejeti od OčetaJ, polna milosti In Tesnice. D, Janezovo pričevanje. — Janez je pričeval o njej in klical; ^Ta je bil, o katerem sem rekel: On. ki pride za menoj [po času], je pred menoj [po času in po dostojanstvu!, ker je bil prej ko jaz,« X Sklep. Evangelistova refleksija (Jan l, —18), In iz njegove polnosti so vsi {kristjani] prejeli, milost za milostjo7; zakaj postava je bila dana po Mosesu. milost [mesto postave, ki je človeku velevala, kako naj živi, ni pa dajala moči, da bi jo spolnjeval,] in resnica [uresničenje starozakonskih napovedi in pred-podob! je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v naročju Očetovem, on je [o njeml povedal. Lkn. PRAVNI ZNAČAJ KATOLIŠKE AKCIJE. t- Literatura o Katoliški akciji v raznik jezikih močno narašča: tako da se marsikomu zdi, da je je kar preveč- Bavi pn se po veliki večini vsa s teološko stranjo na Katoliški akciji, da tako rečem. Ostala podaja predloge, kako naj bi se Katoliška akcija konkretno izvedla (organizatorična stran). Te-Ie vrstice nočejo govoriti o krvavi potrebi Katoliške akcije, o njenem namenu in bistvu kakor tudi ne o znanem, že zadosti premletem in neredko tudi zlobno zastavljenem vprašanju, ali gre pri Katoliški akciji za organizacijo ali ne; o vsem tem smo tudi pri nas že dovolj slišali. Manj pa so skušali pojasniti, kakšen cerkveno- " Beseda se v Janezovem evangeliju nahaja nsemnajstkrat [če se 1, 14 Šteje dvojno, devetnajst krat). Evangelist jo rabi včasi za to, kar imenujemo ■ gloria Dti obiecliva.. t- j, z.;t božje veliiastvo. bo/.je lastnosti in božja dela ti, 14 |dvakrat[; 2. II; 1], 40; 12, 41; 17, 3. 22. 24); na ostalih mestih (5, 41. 44 (dvakrat}; 7, IE [dvakratj; S, 50. 54; % 24, II. 4; 52, [dvakrat]) pa pomeni formalno slavo [gloria iormalis), če^čenje, počastitev. Kjer stoji beiedi v pomenu »glork oblectiva . bi jo bilo najholjc slo-veniti: veličastvo, kakor so prireditelji novega slu venskega prevuda storili Jan 2, 11; torej tudi Jan 1, 14. 1 Prevod milost za milostjo-, i/raža vrslo niijosli v časovni zaporednosti. ne kaže pa not/anjt zveze kesnej^e milosti s prejšnja, Bolje bi bilo! »milost za (iir.) milosti. 7,di se mi, da je besede doumel sv. Avguštin, ki jih razlaga takole: -PraLje, vse smo torej prejeli iz njegove milosti; iz polnosti njegovega usmiljenja, iz preobilno j ti njegove dobrote smo prejeli. Kaj? Odpu!čanje grehov, da smo opravičeni iz vere, In kaj Se7 -In milost zn milost,- to je, za to milost, v kateri Jivimo iz vere, naj prejmemo drugo, seveda tudi milosl [Avguštin misli večno življenje kot plačilo, ubljubljeno in dano za življenje iz vere). Zakaj, če porečem, da mi tudi to dolguje, pride v,im nekaj sebi kol upniku. Hog pa v nas venča darove svojega usmiljen ta, toda le leda j, če stanovitno živimo v milosti, ki smo jo prejeli« (In Juanms evangelium traetatus III, 10), í 47 praven značaj gre Kat. akciji, kol se je pO zamisli papeža Fija XI, do danes razvila in pojmovno pa tudi organ iza to rično izkristalizirala-Marsikatera težava, ki se zdi, da obstoji pri praktični izvedbi Katoliške akcije, bi bila po našem mnenju v kali zatrta, ak» bi motrili Katoliško akcijo skladno s celotnim sistemom cerkvene organizacije, ko bi ji dali. ne da bi kakorkoli pretiravali njen pomen ali ga zmanjševali, tisto mesto v tem sestavu, ki ji po pravilnem tolmačenju uradnih cerkvenih izjav gre. Mogli pn bomo to le takrat, če si bomo na jasnem, kakšen cerkvenopraven značaj gre Katoliški akciji, Zato naj poizkusim osvetliti ustanovo Katoliške akcije od te strani, 2- Da je Katoliška akcija tudi cerkvenopraven problem, o tem pač ne more hiti nobenega dvoma. Naj sodim o njeni praktični izvedbi, kar hočem, naj se mi zde zadevne papeževe izjave zadosti jasne ali pa premalo konkretno določene, to na vsak način sloji, da imamo pri Katoliški akciji opravka z neko cerkveno ustanovo. Ne gre torej le za neko idejo, za ideološko usmeritev, zgolj za »gibanje , temveč za nekaj konkretnega, realnega, za kar se v pravnem jeziku rabi izraz institut, ustanova. Kakšna pn je ta ustanova in kakšen pravni značaj ji gre, to določiti, je prav naše Vprašanje. Da je Katoliška akcija, pa naj jo teoretično tako ali drugače motrimo, v cerkvenopravneni življenju važno vprašanje, dokazuje dejstvo, da se nahajajo v petih povojnih konkordatih določbe o njej. Te določbe 50 postale precej stalne točke v popolnejših povojnih konkordatih, Povojno konkordatno pravo označuje skupna ideološka usmeritev, ne peča se več s partikuUrnimi pokrajinskimi zadevami, ki ne bi zanimale celote; zato je s tem potrjeno mnenje, da mora hiti Katoliika akcija, glede katere se v naših časih Cerkev pogaja z državami in sprejema določbe o njej v konkordate z meddržavno garancijo, vaino ccrkvenopravno vprašanje, Vsakomur pa bo umljivo, da so za ugotovitev pravnega značaja Katoliške akcije omenjene kon-kordalne določbe velikega pomena. Zato tudi začnimo z njimi. Dostavim pa naj takoj, dn nam v okviru tega vprašanja ne gre za njih cerkvenopolitično vsebino; zalo je povsem brez pomena, aH so imele te določbe v praktičnem življenju kakšen uspeh ali ne. ali jih države izpolnjujejo ali ne; gre nam le zato, da nam omenjene določbe osvelle pravno stran Katoliške akcije. Določbe o Katoliški akciji vsebujejo čl. 13 letonskega konkordata z dne 30. maja 1922, čl. 25 lntvijskega konkordala z dne 27. septembra 1927, čl. 13 al. 1 italijanskega konkordata z dne 11. februarja 1929, čl, 31 nemSkega konkordata z dne 20. julija 1933 in dostavek k čl, 14 avstrijskega konkordata z dne 5- junija 1933. Teksti kon-kordalov so priobčeni v Acia Apostolicae Sediš1. Ime samo Katoliška akcija se rabi prvič v latvijskem konkor-datu, dalje tudi v italijanskem, nemškem in avstrijskem konkordatu. V letnnskem konkordatu, ki je prvi izmed konkordatov, ki jih je 1 fL'küte sta izdala tudi Peruiíini, Concordata vigentia. Rim Í934 in Res t repo Restrepn, Concordata reinante Samo Domino PÍO PP. XI. Rim 1934. 10" 1454 sklenil papež Pij XL, še iti izraza Katoliška akcija, vendar se določba v čl. 13 po analogni interpretaciji določb iz osl&iih naMetih kolikor-datov nedvomno nanaša tudi na Katoliško akcijo. 3. Besedilo v posameznik navedenih členih variira, Vendar pa razlike niso tolikšne, da ne bi mogli razbrati, da je mišljena i izrazom Katoliška akcija ena ter ista ustanova, ki pač uživa v tej državi nekoliko širšo svobodo kot v oni. Glase pa se teksti takole. Čl, 13 letonskega konkordata, ki je iz istega leta kot prva Pijeva enciklika »Urhi arcano«, kjer je že začrtana Katoliška akcija, ima besedilo: »La République de Lettonie ne mettra pas d'obstacles à l'activité, contrôlée par l'Archevêque de Riga, des associations catholiques en Lettonie, lesquelles auront les mêmes droits que les autres associations reconnues par l'Etat,« Kakor sem že omenil, moramo pod katoliškimi društvi, ki njih delovanje nadzoruje nadškof, brez dvoma razumeti tudi organizacije Katoliške akcije, Čl, 25 latvijskega konkordata, v katerem se prvič nahaja izraz Katoliška akcija, se glasi: .L'Etat accordera pleine liberté d'organisation et de fonctionnement aux associations poursuivant des buts principalement religieux, faisant partie de I' Action Catholique el, comme telles, dépendant de I' Autorité de 1' Ordinaire,« Če primerjamo nav, čl. 25 latv, konkordata z zgoraj nav. čl, 13 let. konkordata, se pokaže, da govorita oba o isti vrsti katoliških organizacij, Čl. 43, al. 1 italijanskega konkordata ima besedilo; Lo Stato italiano ricnnosce le organizzazioni dipendenti deli' Azione Cattolica Italiana, in quanto esse, siccomç la Santa Sede ha disposto, svolgano la loro atlività al di fuori di ogni partito politico e sotto l'immédiats dipendenza délia gerarchia délia Chics» per la ditfusione e 1' attuazione dei principi cattolici.« L. 1931 -je prišlo v Italiji, kakor je znano, do ostrega spora med Cerkvijo in državo glede udejstvo-vanja Katoliške akcije. FaSistični funkcionar Giurati je v govoru sredi aprila 1. 1931 izjavil, da je Katoliška akcija nepotrebna in državi sovražna, V pismu z dne 26- aprila 1931 milanskemu kardinalu se je papež glede tega ostro pritožil, V konzistcrijalni alokuciji 1, maja L 1931 je papež ponovno ostro obsodil divjanje fašistične države proti organizacijam Katoliške akcije. V juliju istega lela so se razmere še bolj poostrile, ko je izjavil Mussolini, da se vpis v fašistično stranko nikakor ne da spraviti v sklad z vpisom v katero izmed organizacij, ki zavise od Katoliške akcije. Kmalu po se je italijanska vlada nekoliko streznila; prišlo je do novih pogajanj s sv. stolico, ki so se zaključila v sporazumu z dogovorom z dne 2, septembra 1931. Dogovor se glasi: »1. L'Azione Cattolica Italiana è essenzialmenle diocesana e dipende direttamente dai Vescovi, i quali ne scelgono i dirigenti ecclesiastici e lalci. Non potronno essere scelti a dirigenti coloro che appartennero ai partit! avversivi al Regime. Conformemente ai suoi fini di ordine religioso e soprannaturale, 1'Azione Cattolica non si occupa affatto di politica e celle sue forme esteriorl organizzative si astiene da tutto quanto è proprio e tradizionale di partiti politici. La bandiera delle Associazioni locali della C. A. sarà la Nazionale.. 149 2. L' Azione Cattolica non ha nel su o programma la costituzione di associazioni profcssionali e sin d acal í di mesliere; non si propone quimil compiti di ordine sindícale. Le sue sezioni interne professional!, atlualmcnte esistenti e contémplate dalla Legge 3 aprile 1926, sono formate a fini esduaivnmente spirituali e retigiosi, e si pro-pongono, inolire, di contribuiré a che il sindacato, giuridicamente-cosHtuito, rlsponda sempre meglio ai principi di collaborazione tra le cl&ssi e alie finaiitá sociali e nazionali che, in paese catlolico, Jo Stalo, con í' attuale ordinamento, sí propone di raggiungere. 3. I circoli giovanili, facenti capo ali'A. C., si chlameranno «Associazioni Giovaníli di Alione Cattolica . Dette associazioni po-tranno avere tessere e distintivi strettamente corrispondenti alia loro finaiitá religiosa, ne avranno per le diverse associazioni allra bandiera all'infuori della nazionale e deí propri stendardi religíosi, Le associazioni locali si asterranno dcllo svolgimento di qualsíasi attivita di lipo atletico e sportivo, limitandosi soltanto a tratlcni-menti di Índole ricreativa ed educativa con finaiitá religiosa,*' CI. 31, al, 1 nemškega konkordala ima besedilo: «Diejenigen Katholischen Organisationen und Verbünde, die ausschließlich religiösen, rein kulturellen und karitativen Zwecken dienen und als solche der kirchlichen Behörde unterstellt sind, werden in ihren Einrichtungen und in ihrer Tätigkeit geschützt, V drugem odstavku ciL člena se omenjajo društva, ki imajo poleg zgolj verskih in kul-Iurnih namenov še socialne ali strokovne naloge, Tem društvom je obljubljeno varstvo države, sofern sie Gewahr dafür bieten, ihre Tätigkeit außerhalb jeder politischen Partei zu entfalten.« V dostavku k čl, 14 avstr. konkordala je stavek: -Der Bund räumt den Vereinigungen, die vornehmlich religiöse Zwecke verfolgen, einen Teil der Katholischen Aktion bilden und als solche der Gewalt des Diozesanordinarius unterstehen, volle Freiheit hinsichtlieh ihrer Organisation und Betätigung ein,« 4. Pri citiranih določbah nam v okviru zastavljenega vprašanja ne gre za njih vsebino, kakor je bilo žc zgoraj omenjeno, le zato sem jih navedel, da razberemo, da se v njih omenja Katoliška akcija v zvezi s katoliškimi društvi. V navedenih tekstih se predstavlja, da ima Katoliška akcija nekakšne organizacije ali društva, ki so od nje zavisna |le organ i z za z ion i dipendenti dali" Azione C., čl. 43, al. 1 ital. konkordata), oziroma, ki so njen del (aux associations laisant parlie de l'Action Calholique, čl. 25 latv. konk.; den Vereinigungen, die... einen Teil der Katholischen Aktion bilden und als solche der Gewalt des Diozesanordinarius unterstehen, dost, k čl. 14 avstr. konk.}. Kaj več iz tekstov v konkordatih glede organizacije Katol. akcije ni mogoče razbrati; delovanje Kal. akcije je pač v nekaterih bolj omejeno kot v drugih, toda to ne spada sem. Nekoliko podrobnejšo sliko o organizaciji Katoliške akcije V Italiji nudi zgoraj navedeni dogovor z dne 2, sept. 1931. Katoliška akcija ima po tem í Cfr, destrepo Restrcpo. o. c. 324—323. 150 dogovoru razna društva; ustanavljati more le verska in kulturna društva, ne pa tudi strokovna, športna ali telovadna društva. Zgra jena mora biti na škofijski ba/i (t essenzialmente dioeecsana). V tem dogovoru kakor tudi v vseh navedenih konkordalnih tekstih se na-glaša, da je Kat. akcija oziroma njena društva pod neposrednim , vodstvom škofov. V citiranih določbah gre skratka za svobodno delovanje nekih organizacij, ne samo posameznih vernikov, 5. Katoliško akcijo opisuje papež Pij XI. kol sodelovanje (par-lecipazione ali colla bor a* i o ne) laika, te pri hierarhičnem aposlolatn Cerkve. Oba izraza participatio in coliaboratio se rabila sinonimnp. Čl, 1 slatuta italijanske Kat. akcije pravi n. pr.: »L' Azione Cattolica, che, secundo la nota delinizione tante volte richjamata daï Santo Padre, c la eoMaboraztone del laicato all' apostolato gerar-chico : Papež sam pa rabi običajno izraz participatio. V lepem članku U znaku Katoličkc Akcije, priobčenem v Životu 1935, 1-—30, piše jezuit Poglajen, da je boljši izraz sudiouištvo kot suradnja. Toda zdi se, da je lo le deloma res, V Italiji, kakor je bilo omenjeno, oba izraza istovetijo. Poudarjanje izraza soudeležnišlvo bi moglo vodiii v zmoto vsaj v pravnem pogledu. Obratno pa seveda ne tajim, da je mogoče izraz sodelovanju umevali preplitvo. Prim, članek L'organisation dans l'Action catholique jezuita L élût t e-ja v Nouvelle revue thêologique 1934, 369—383. Hierarhični apostolal obstoji bistveno v oznanjevanju božje besede {kan. 1327 in Í32S), v upravljanju zakramentov kol najvažnejših (praecipua) sredstev za posvečenje in zveličanje (kan. 731, § 11 in v vodslvu ljudi k večnemu zveličan ju (kan. 196], Katoliška akcija pa je pO papeževi definiciji sodelovanje oziroma soudetežništvo pri tem apostolatuv Povedano je s tem prav za prav še zelo malo. Saj je sploh Vsak cerkven apostolat nemogoč brez sodelovanja ljudi, to je vernikov, laikov, nad katerimi naj se izvršuje. Verniki morajo prostovoljno poslušati božjo besedo, prostovoljno prejemali zakramente, morajo se dati voditi, da Cerkev sploh mciTe vrnili svoje poslanstvo. Brez tega sodelovanja je torej eerkvuno delovanje sploh nemogoče. Katoliška akcija pa se nam predstavlja kot nekaj novega, posebnega, zato je brez dvoma treba misliti na neko drugačno sodelovanje. Ce imenujem opisano sodelovanje pasivno, bo izraženo s Katoliško akcijo neko aktivno sodelovanje laikala, in sicer urejeno, organizirano aktivno sodelovanje, kot razberemo iz zgoraj navedenih konkordatnih tekstov. Prav tako slecfi tudi iz različnih papeževih izjav1, da je umeli gornji opis Katoliške akcije kot sodelovanje iaikata pri hierarhičnem apostolatu Cerkve, ki ga imenujejo klasično definicijo Katol, akcije, tako da so bistveni trije sestavni deli, namreč sodelovanje organi ziranih vernikov, pri poslanstvu Cerkve pod vodstvom cerkve e » Tekst gl,: Ci va rdi, Mangale di Azione Caltolicn II», 1932. lit. * Veliko leh izjav je naštetih pri Ušcniiniku, Pastoralno bogoslovji 1932, 52M. 151 hierarhije. Kar zadeva le tri elemente, je treba naglasiti. du so vsi trije bistveni za Katoliško akcijo; v tem pomenu je Katoliška akcija enotna, ena za ves svet. To je tista unio, ki jo papež tako močno naglasa in ki jo moramo dobro ločiti od unificatio, kar naj pomeni obvezen enoten način, na kateri naj se prva doseže. Slednja, namreč uniiicatio, ni nikjer ukazana, še celo priporočena ne. Prvi izmed nakazanih sestavnih delov, namreč sodelovanje organiziranih laikov je zelo širok. Za sodelovanje pri hierarhičnem apo-stolatu pod vodstvom cerkveno hierarhije se morejo laiki različno organizirati, ker Organizacijskih tipov nikakor ne manjka. Osrednja cerkvena oblast ni uvedla nobenega tipa, ki naj bi bil obvezen za vso Cerkev, Mogla pa bi seveda to storili; morda pride kdaj čas, ko bo vsaj osnovne črte take organizacije predpisala. Za sedaj še vedno odklanja vsako uniiicatio in prepušča posameznim cerkvenim pokrajinam, da izvedo Katoliško akcijo, kakor se zdi, da je za dotični teritorij najbolj primerno. Ohranjen pa seveda mora biti pri vseh izvedbah osnovni značaj Katoliške akcije, zakaj ne gre za kakršnokoli katoliško akcijo, ki bi jo vršili posamezniki in razna verska društva in pokreti, lemveč gre za Katoliško akcijo, ki je ena. O njej našteva jezuit C a r p a v! pet znakov: Je laična: to se pravi, da so nje nosilci laiki seveda v mejah, ki so jim začrtane po božjem in cerkvenem pravu; dalje je univerzalna, ker je sodelovanje pri vsem cerkvenem apostolatu, ki ima, kakor smo videli, najbolj vesoljen namen, ki si ga je mogoče misliti (.zveličanje duš ) in ki ga 7. drugo besedo imenujemo Kristusovo kraljestvo, Tretji znak je ta, da je duhovna, torej ni ekonomična, sociološka, politična ali kakšna drugačna; dalje je hierarhična: mogli bi tudi reči javna, javnopravna, v nasprolju z zasebno. Oh tem znaku, kakor bomo še iz naslednjega videli, se Katoliška akcija razlikuje od podobnih ustanov, ki so nastale po zasebni inicijativi in ostale v sferi nejavnih, četudi kolektivnih ustanov, fn končno je socialna, družbena, v državi bi rekli državna z emfatičnim poudarkom. L'Action calholîque est l'apostolat de toute l'P.glise sur tout l'État, par l'intermédiaire de la zone laïque, frontière du temporel et du spirituel, en vue non pas de gagner telle âme OU tel groupe à Dieu [ce qui reste le but final), mais en vue de gagner tout un milieu, tout le milieu |irofane, la société civile,** O organizaciji Katoliške akcije omenim samo to, da mora biti škofijska, to se pravi, da je glavna delovna edinica škofija, Škofje iz ene pokrajine ali države morejo pač iz praktičnih razlogov ustanoviti medškofijsko organizacijo; to pa veže le škofe, ki pristanejo, Toda še v tem primeru dans son diocèse, l'évèque reste libre d'accepter ou de refuser l'un ou l'autre des mouvements nationaux selon qu'il les juge opportuns ou non à son Action diocésaine« (cfr. Le lotte, o, c. 377j, s La nouveauté de l'Action catholique, Nouvelle revue (biologique 1935, 492—494. ' Carpay, o, c, 493—494, 152 Kako pa so skušali po različnih državah in pri različnih narodih Katoliško akcijo izvesti, ne spada sem, ker je za ugotovitev splošnega pravnega značaja Kat akcije odveč. Orisal pa je te poizkuse dr, P. Lončar v sestavkih, priobčenih v zagrebškem Katoličkem Listu 1. 1934, Za nadaljno izvajanje naj izpišem le dva člena iz statuta Katoliške akcije v Italiji. Čl. 1 se glasi: L'Azione Ca t toll ca, the. secondo la nota dciinizione tanle volte richiamata dal Santo Fadre, it la collahorazione del laicato ali" apostolato gerar-chico, r i u 11 i s c e , attraverso proprie organizza-ziooi, tut ti i laici che intendono adoperarsi per la diffusione e 1'attuazione dei principi cattolici nella vita individuale, lamigliare e sociale... Le organizzazioni deli'Anione Cattollca svolgono la loro attivita al di fuori di ogni parllto politico e sotlo 1' immediata dipen-denza della Gerarchia della Chiesa,* Čl. 5, al. 1 pa ima tole besedilo: »In ogni Pan-ochia 1'Azione Cattolica č rappresen-tata dal Consiglio parrochlale. costituito dal Presidente nominate dali'Ecc.mo Vescovo, da i President! delie associa-zioni di Azione Cattolica e dai dirigenti deile istituzioni ed opere cattoliche esistenti in Parrochia, che hanro lini di apostolato. Esso funziona sotlo 1'alia direzione del Parroco- K^toliika akcija kot ustanova vrši torej svoje poslanstvo po lastnih organizacijah in pi> drugih ustanovah, ki jih pritegne k svojim namenom. Kakšne so te organizacije in ustanove, to je krajevno različno. Gre v glavnem, kakor bomo videli še iz nasledniega. za puverjenje apostolata, Dostavil bi službenega, uradnega, oficielnegn apostolala, ako ne bi vse te besede zvenele preveč profano. 6. Ostane nam še vprašanje, pod kateri lip cerkvenih ustanov moremo dali Pijcvo Katoliško akcijo. S tem je v zvezi odgovor na zastavljeno vprašanje o pravnem značaju Katoliške akcije. Cerkveni zakonik ne omenja Katoliške akcije, kar je umevno, ker je bil izdan še za Benediktovega pontilikata. Prav nobenega dvoma pa ni, da bi zakonik imel določbe 0 njej, če bi bil izdan deset let pozneje. Toda na katerem mestu v zakoniku bi se nahajale te določbe? Katoliška akcija je sicer, kakor smo videli, sodelovanje organiziranih laikov pri apostolatu Cerkve, toda nikakor ne more biti pravo soudeležnistvo na tem hierarhičnem apostolatu v svojskem pomenu besede; to je takoj jasno, če si predstavimo bistvene dele tega apostolata, kpkor smo zgoraj videli. Ta apostolat je naloga in pravica cerkvene hierarhije in klera Kleru hierarhija apostolat delno poveri. O organizaciji cerkvenega načelstva in soudeležnišlvn ni njegovi oblasti razpravlja zakonik v kan, 216 do 486 in sicer v dveh značilnih litulih, v katerih sla poudarjena oba stebra cerkvene ustave. Prvi od teh titulov se glasi: De suprema potestate deque iis qui eiusdem sunt ecclesiastico iure participes, drugi pa: De potestate episcapoli deque iis qui de eadem participant. V teh dveh odstavkih bi ne bilo govora o Katoliški akciji, ki je po svojem bistvu 153 laična7, Za njima sledi kodifikacija redovniškega prava v kan. 487 do 681. Redovniki niso laiki v običajnem pomenu besede; pri sodelovanju organiziranih laikov- ne bo torej nihče vsaj neposredno mislil na redovnike. Drugo pa je seveda vprašanje, v kakšnem razmerju naj bodo redovniki in njih organizacije do Katoliške akcije*. Po zako-nikovi sištematiki sledi tretji del druge knjige z naslovom De laicis (kan. 6S2—730). V tem delu bi pričakovali več določb in se je težko otresti vtisa, da je oddelek vstavljen v kodeks le radi sistemalike, Vobče o laikih govorita le prva dva kanona. Kan, 682 se glasi: Laici ius habent recipiendi a clero, ad normam ecclesiasticae disciplinah, spiritualia bona et potissimum adiumenta ad salutem necessaria,* Kan, 683 določa le negativno, da ni dovoljeno laikom vobče nosili obleko klerikov. Ostali kanoni tega dela (kan, 684 do 730] pa prinašajo določtio o cerkvenih dru.štvih |de fidelium associationibus]. Prvi stavek kan, 684 se glasi; »Fideles laude digni sunt, si sua dent nomina associationibus ab Ëcclesia «reetis vel saltim commendalis. Določbe o Katoliški akciji hi se najbrž nahajale pri zgoraj omenjenem kan. 682 ali pri kan. 684, vsekakor pa bi bile na posebnem mestu in bi bistveno ¿boljšale oddelek de laicis, ko bi korenito odpravile očitek, da SO laiki v Cerkvi zapostavljeni. Čeprav namreč Katoliška akcija ne pomeni pravega SOudeležništva na hierarhičnem apostolatu, ima vendar ona važno in odlično nalogo pri njem, ko mu zlasti pripravlja okolje in pridobiva javno mnenje in osvaja družbo- Les laies d'Action catholique n'ont pas à opérer précisément l'oeuvre intime de l'Église qui est de sanctifier, mais à y préparer, à y contribuer. Ils n'ont à la mission de l'Église qu'une part, c'est celle que leur caractère de laies leur permet. Et celle-ci a pour domaine propre non pas la vie proprement divine, mais la vie humaine, dans ses rapports avec la vie divine, à laquelle il s'agit de l'adapter*, pravi jasno in dobro Carpa y®. Te misli bi bile nemara V kánomi o Katoliški akciji izražene in zraven bi bilo morda áe dostavljeno, da Cerkev ta del apostolata poveri določenim organizacijam, da ga izvršujejo z lastno odgovornostjo in pod vodstvom hierarhije. 7, Toda ali ni morda mogoče imeti Katoliško akcijo, za katero izmed verskih društev oziroma za ustanovo, ki jo sestavljajo verska društva, o katerih podajajo določbe kan, 700 do 730. Ali ni zadosti, če bi rekli, da je Katoliška akcija le neki usmerjevavec verskega in tako zvanega katoliškega društvenega življenja? Zakonik razlikuje v navedenih kánonih, kakor je znano, tri lipo verskih društev, namreč tretje redove za svetne ljudi (tertii ordines saecularesj, bratovščine (confraternitatesj in pobožne zveze fpiae uniones]. Od teh treh tipov nobeden ne odgovarja »lastnim i OTganiza- 1 Govor¡tiije o duhovniški Katoliški, akciji (ufr. Vzajemnost 1935, I0C) je brez dvoma neprimerno, ker nujno zavaja v zmoto. Predlog gosp. Poteka fibid.| o pridigarskem načrtu je nujno potrebna reč, oziroma botje njega izvajanje, ker že obstoji, vsaj v ljubljanski ^kotiji, tak načrt, toda (o je zadeva ordinariala ne pa Katoliške akcije. * Cfr. Poglajen, o. c. 21 in Kniçwnld v Bogoslovski smotri 1935, 2C7—6, » O. g. 490. 1460 cijam KalotiSkc akcije, ki jih v uradnih tekstih ves čas srečujemo; še manj pa je mogoče s katerim od njih ali tudj z društvenim življenjem kot Lakim, ki je v njih organizirano, istovetili Katoliško akcijo. Stvar je takoj jasna, če primerjamo, kar smo dosedaj povedali o klasični definiciji Katoliške akcije, z definicijami teh treh verskih društev, kot jih podajata kan, 702, § 1 in kan. 707, §§ t in 2. O tretjem redu pravi kan. 702, § 1; »Tertii saeculares sunt qui in saeculo, suh moderatione alicuius Ordinis, secundum eiusdem spi-ritum, ad Christiana® pcrfectiunem contendere nituntur, modo saccular! vitae consentartco, secundum regulas ah Aposlolica Sede pro ipsis a pp roba las.« Ostali dve vrsti pa sla v kan. 707 takole opisani: Associaliones fidelium quae ad exercitium alicuius opens pietatis aut caritatis ereclae sunt, nomine veniunt piarum unionumj quae si ad modum organic! corporis s in t constilutac, sodalitia aiunt. Sodalitia vero in incrementum quoque public! cullus erects, special! nomine confr aternilatus appall an tur.« Pri teh društvih gre torej za gojitev zasebnega verskega življenja v duhu iti po pravilu ■vprvega;: reda (tretji red] ali za izvrševanje tega ali onega dobrega dela oziroma skupine dobrih del. Vsako takt) društvo oziroma njegovi člani delujejo tudi navzven, ker je njihovo versko življenj« običajno bolj dosledno kol drugih ljudi, in s tem njegovi člani po psiholoških zakonih vplivajo ^zgledno na druge in tako vrše apostolat. Nekatera društva pa imajo v pravilih celo določbe, da naj pridobivajo njihovi člani vernike za to ali ono pobožnost ali krepost (n. pr. Marijine družbe). Ta društva delujejo apostolsko v že bolj aktivnem smislu kol prva. Vendar pa je razlika med njimi in Katoliško akcijo bistvena, ker slednja ne pomeni le zasebnega, četudi kolektivnega in delnega izvrševanja apostoiata, temveč je javno, oficielno sodelovanje pri hierarhičnem apostolatu Cerkve, S tem pa seveda ni rečeno, da verska društva i)iso v nobeni zvezi s Katoliško akcijo. Vsekako ji morejo biti v izdatno pomoč že indirektno, ko vzbujajo v članih požrtvovalnega in apostolskega duha, ko versko šolajo vernike. Katoliška akcija bo dohivala svoje ljudi delavce, vršilce apostoiata vsaj v začetku redno od leh društev. Dalje pa morejo tudi v poverjenem delokrogu, da tako rečem, V poverjeni misiji Vršiti delne naloge Katoliške akcije. A-ko laka verska društva ne dobe omenjene misije, je pod pravnim vidikom tudi tisto njihovo apostolsko delovanje, ki se krije z apostolskim delovanjem Katoliške akcije, docela drugačnega značaja. Delovanje takega društva bi imenoval nejavno v pravnem oziru, morda tudi napol javno, ker ima njihovo delovanje radi cerkvene odobritve in cerkvenega vodstva le drugačen značaj kot zgolj zasebno delovanje poedinega vernika, ki deluje povsem »na svojo pest , ko ga Cerkev sicer opominja k takemu delu, a mu posebne misije zanj ni dala. Delovanje organizacij Katoliške akcije kakor tudi onih društev, ki jim je ona poverila vriitev konkretnega apostoiata, pa je javno v polnem pomenu, je oficielno, podobno, kot je delovanje cerkvene hierarhije. Morda bo rekel kdo. da so take pravne distinkcije pri apostolskem delovanju popolnoma odveč; toda ne gre nam sedaj 155 zato apostolsko delovanje, temveč za pravno analizo teh raznih apostolatov, da 12 nje dobimo norme za pravilno ureditev apostolskega dela. Brez take analize pa se stvar ne da urediti. Zato pa pridejo spori, zagrenjenostj delavnost ohromi, blagoslova pa ni. Cerkvi je veliko na tem, da se apostolat pravilno uredi. Ko n. pr. cerkveni zakonik govori o oznanjevanju božje besede in o misijonarjenjn, ne reče, da je to dolžnost in pravica katoličanov, temveč določa, da je lo ekskluzivna pravica in dolžnost rimskega papeža fclr. kan. 1337, § 1 in kan, 1350, § 2)- S tem so določbe o misijonarjenju končane; ostalo bo že papež uredil. Vseskoz je torej poudarjeno hierarhično vodstvo, potrebnost kanonične misije. Omenjena verska druStva so cerkvena, to se pravi, da so od Cerkve ustanovljena ali vsaj potrjena (kan. 686, § I). To potrjenje je konstitutivnega značaja; druitvo, ki ga Cerkev ni ustanovila, postane cerkveno s to potrditvijo. Tako zvnna «katoliška društva, ki niso cerkvena v opisanem smislu, ne spadajo med verska društva. So to društva katoličanov za najrazličnejše namene, ki pa hočejo življenjske probleme presojati po kriterijih katoliške vere. Tako društvo morda cerkvena oblast odobri, vendar ni postalo s tem cerkveno. Ker taka katoliška društva niso cerkvena društva, ne morejo postati lastne, organizacije Katoliške akcije, ki je v naj odličnejšem pomenit cerkvena zadeva. Iz tega sledi, da so se zelo motili glede bistva Katoliške akcije Oni, ki so rekli, »dft že vse imamo;, da je treba le še Osrednjega organa, ki bi vsa naša društva vodil in usmerja' ter pazil, da ne pride do mcddrušlvenih sporov. Katoliška akcija ni udeležništvn laikata na cerkvenem hierarhičnem apostolatu v tem smislu, da bi laikat participiral na onih pravicah in nalogah, ki so po Kristusovi volji delež cerkvene hierarhije. Katoliške akcije pa tudi ni mogoče identificirali z verskimi društvi; Se manj seveda s tako zvanimi katoliškimi društvi. Prav tako se ne da nadomestiti s še tako bujno razvitim društvenim življenjem obojne vrste, Treba je zato iskati pravne osnove za Katoliško akcijo drugod, ker je jasno, da gre za neko novost v pravni organizaciji Cerkve. 8. Najprej naj mi bo dovoljeno omeniti neko podobno novost, ki je sicer nastala v »materialni strani. Cerkve, a vendar dobro označuje dobo, v kateri nastaja Katoliška akcija. Mislim namreč na materialno vzdrževanje Cerkve. Že v sestavku »Vprašanje o cerkvenih davkih»; (BV 1933, 61- 891 sem omenil, da moderna doba sili Cerkev, da se nasloni naravnost na vernike kot take. Države, vladarji, aristokracija jo nočejo oziroma ne morejo več gmotno pod' pirati. Sredstev pa Cerkev nujno potrebuje, zalo se mora naslonili na vernike. Cerkveni aparat je ogromen, zato SO potrebni precejšnji 111 stalni dohodki. Prostovoljne nabirke SO običajno nezadostne, čeprav pomenijo idealno rešitev cerkvenega finančnega vprašanja: zato Cerkvi ne preostane drugega, kot da si zagotovi potrebna sredstva na javnopraven način, lo se pravi z obveznimi dajatvami. S tem načinom pa je zvezano dejstvo, da se pripuščajo verniki k intenzivnejšemu sodelovanju pri upravi cerkvene imovine in cerkvenih 156 finančnih zadev sploh. Ta pripustitev pa nalaga vernikum seveda odgovornost. V moderni dobi je torej novost pri rešitvi cerkvenega finančnega vprašanja v trojnem, namreč v javnih dajatvah, v soupravljanju imovine po vernikih in v prevzemu odgovornosti teh za ypravo, V tej novosti vidim, kakor sem omenil, in sicer v več točkah neko paralelo k novosti Katoliške akcije. V Cerkvi je vedno biia »laična« misija, odkar se je ta uveljavila v svetu. V srednjem veku jo je Cerkev poverjala cesarjem in kraljem10, skratka državni oblasti, ki ji je večkrat bila v pomoč z oboroženo silo in finančnimi sredstvi. Danes je ta podpora odpadla; zato je pa odločila Cerkev za to misijo organizacije vernikov v tako-zvani Katoliški akcij). Po pravnem značaju je la Katoliška akcija ustanova cerkvenega javnega prava11. Do te trditve moramo priti, ko smo izključili pri njej zgoraj značaj navadnih cerkvenih društev in omenili njeno tesno zvezo z oficielnim poslanstvom Cerkve. Ne gre. kakor smo videli, za neko zunanjo zvezo, temveč za integralen del apostolata, V KatO' liški akciji poveri (zaupa, odstopi) hierarhična Cerkev izvrševanje apostolata laikatu, aH se bolj točno: organiziranim laikom. Poverjen je ves apostolat, oziroma celotno njegovo izvrševanje, toda v mejah, v katerih je po božjem pravu laični slan zmožen izvrševali ta apostolat. V teh mejah pa mu hierarhična Cerkev prepuiča lastno inici-jativnost in odgovornost, seveda pod vodstvom hierarhije, ker bi sicer ta prepustitev ne bila v skladu s cerkveno ustavo. Za izvrševanje tega apostolata se ustanove posebne organizacije, to so hlastne« organizacije Katoliške akcije, ali pa se prevzamejo že ustanovljene organizacije, alt pa se tudi drugim sposobnim organizacijam poveri delno izvrševanje aposlolala. Neka organizacija, če še tako »ohlapna«, mora biti, ker gre za »organizirane« laike, V Belgiji je n, pr. episkopat poveril apostolat glede delavske mladine organizaciji J. O. C,'1 (žosisti). Kakšne organizacije se ustanove ali komu se apostolat poveri, to odločijo školje po posameznih cerkvenih pokrajinah- 7,0 ugotovitev pravne narave Katoliške akcije so načini njene organizacije brez večjega pomena. Ima pa vedno Katoliška akcija S -tvojimi lastnimi organizacijami javnopraven značaj; radi pritegnitve k izvrševanju oficielnega cerkvenega apostolata So privilegirane ustanove cerkvenega javnega prava, Ali gre pri njih za javnopravne korporaeije ali za ustanove v ožjem pomenu, je drugo vprašanje, ki se rešuje na podlagi njih statutov. Šlo bo za neko vmesno tvorbo, kakršne tudi v državi večkrat dobimo, ko meja med obema vrstama ni točno določena1'. Da ima javnopravni značaj Katoliške akcije velik pomen pri lu C a r p a y , o, c. 492. ,[ L' Osservatore Romano i dne 24. aprila Î935 poroča v prvi koloni na 4, strani o neki kanoniitiini doktorski disertaciji ¡naslov avtorja in dela nista navedena), kjer je vprašanje o pravnem znafaju Katuli^ke akcije rešeno tpko kot zgoraj. " Poglajen, o. c. 17. " Cir. Elirenzweig. System des Osurreichiichen ttllgemem^n Privalrechls 1. Wien 1925, 175. 157 praktični izvedbi te ustanove, je vsakomur, ki le nekoliko jurisličuo misli, takoj jasno. Papeževa oziroma škofova določba, da se mora ustanoviti njena celica v vsaki župniji, postane Tadi tega njenega značaja vse bolj umevna. Ne gre namreč za neko novo izvrSevanje pobožnosti ali kreposti, ki bi bilo le »toplo« priporočeno, a vendar pravno fakultativno, temveč za curkveno uradno obvezno zadevo. Razni spori glede pristojnosti organizacij Katoliške akcije iti verskih društev, prav tako glede upravičenosti obeh, gleda prvenstvenega položaja in 0 podobnih zadevah, dobe načelno rešitev v tem značaju Katoliške akcije. Tožba o pravni zapostavljenosti laikov v Cerkvi je prav radi javnopravnega značaja laične Katoliške akcije izgubila tudi zunanji videz upravičenosti. Zgledov za javnopravne ustanove imamo v modernem državnem življenju vsepovsod, -Gojitev državne, vojaške, nacionalne, humanitarne misli,« da govorim moderno, zlasti pa telesno vzgojo mladine poverjajo države določenim organizacijam, ki zato postanejo državne V polnem smislu, DrŽave se Z njimi deloma identificirajo; stoje ¿a njimi z vso svojo močjo. Ker so te organizacije popolnoma v službi države, zato dobe javnopraven značaj in uživajo privilegije, ki so s tem položajem združeni. Nekaj podobnega, če je primera dovoljena, je tudi z ustanovo Katoliške akcije. Radi tega javnopravnega značaja svojih organizacij je Katoliška akcija nova tvorba, ki ji ni primera iz prejšnjih dob. Podobne funkcije, koL so njene, so pač izvrševale že druge ustanove, ker je bila v Cerkvi vedno tudi laična« misija, toda sestavni bistveni elementi niso bili nikoli tako izkristalizirani, kot so danes. Nikakor ne mislim, da bi osvetljenje Katoliške akcije od pravne strani odstranilo vse težave, ki so združene s teoretičnim motrenjem te ustanove. Prav nasprotno se dobro zavedam, da do zadnje jasnosti sploh ne bo mogoče priti, ker je ta akcija po svojem bistvu sodelovanje pri poslanstvu Cerkve, ki je tako široko in globoko, da sploh onemogoča popolno pravno definicijo Cerkve, Dva namena Cerkve, ki sta vzporedna in v prirejenem razmerju, namreč reševanje individualnih duš (salus animarum) in javna blaginja (bonum puhlicum, pax christiana), — odtod tudi dvojni forum, notranji in zunanji —, in ki ju moramo po cerkvenih ustanovah zasledovati, nas zaradi nepopolnosti ljudi večkrat dovedeta v precep, da se zdi, da si namena nasprotujeta, zakaj zveličanje duše, se zdi, zahteva to, javni blagor pa drugo; zato ni čuda, če bodo iste težave tudi pri Katoliški akciji, zlasti pri konkretnem vprašanju o razmerju do verskih društev, ki skrbe v prvi vrsti za omenjeni individualni namen. Po dogmatični utemeljitvi Katoliške akcije nam tako pravno motrenje nje pokaže, kaj je v organizatoričnem pogledu pri njej bistveno in kaj je krajevno prigodno. Kakor pravne posledice papeževega primata n. pr. dobro osvetljujejo pomembnost njegove dogmatične utemeljitve, tako tudi pravna stran Katoliške akcije podkrepi njeno teološko utemeljenost. Zdi se, da pride moč teološkega lundamenta Katoliške akcije do polnega izraza Šele v njenem javnopravnem značaju. Ab Odar. 158 SODBE RIMSKE ROTE V LETU 1934. V AAS 1935, 170—189 so objavljeni dispozitivni deli sodb, ki jih je izrekla Rimska rota leta 1934. Izničenih je bilo 96 sodb (leta 1933 samo 77 sodb, c(r, BV 1935, 67}; od leh 96 sodb jih je bilo 93 v ničnostnih zakonskih pravdah; ostale tri pa so se glasile: c. pensionis et reiectionis damnorum, c. crediti, c. linium paroeciaiium. Lela 1933 je bilo od 77 sodb 72 v ničnostnih zakonskih pravdah. Za veljavnost zakona se je izreklo leta 1934 51 sodb in za neveljavnost 42 sodb, v odstotkih 54-9?« in 451%. Leta 1933 pa je bilo za veljavnost zakona 43 sodb in za neveljavnost 29 sodb. v odstotkih 00% in 40%. Znano je, d» more biti zakon neveljaven iz trojnega vira, namreč radi nes|>re(jledarega razdiralnega zadržka, radi hibe V privolitvi ali radi napake v obliki sklepanja, 1% tega Irojnega vira potekajo zato tudi razlogi, radi katerih se izpodbija veljavnost zakona. Že drugod sem omenil (cfr. BV 1935, (iS), da Rimska rota izraža le Tazloge v številnih vanjantah ler je zalo točna statistika zelo otežkočena. Številni so primeri, ko se je zakoti izpodbijal iz več razlogov hkratu, iz dveh, treh ali celo štirih, Tako se je leta 1934 glasila ena zakonska pravda ex capitc vis el metus, afiinitatis fornicatione et clande-stinitatis el dispensations super ruto«, v enem primerit se je izpodbijala veljavnost zakona »ob exclusom bonum prolis, ob ignorantiam de natura matrimonii el ob conditionem appositnm«. Število razlogov oziroma njihovih variant je bilo leta 1934 zelo visoko: pri 93 pravdah je namreč nič manj kot 34 takih razlogov. Med zadržki se navaja po enkrat spolna nezmožnost moža. spolna nezmožnost žene; svaštvo iz nedovoljene spolne združitve (allinitas ex copula illicila) se navaja dvakrat, prav tako zadržek krvnega sorodstva. Zadržek v zvezi s kakšnim drugim razlogom se dobi trikrat, namreč zadržek zločina in pomanjkanje zakonite privolitve, zadržek javne dostojnosti in sila ter strah, zadržek svaštva iz nedovoljene spolne združitve in napaka v obliki sklepanja, Lela 1933 se je od zadržkov navajal le zadržek spolne nezmožnosti, ta pa v večjem številu |8 primerov) kot leta 1934. Radi napake v sklepanju se je izpodbijal zakon v dveh primerih, enkrat ex clandestinilate in drugič ob revucatum mandatum pro-ouralorium. V vseh ostalih primerih se je izpodbijala veljavnosl zakona radi kakšne hibe v privolitvi, Skupaj je 25 takih razlogov. Navajam pri njih tri števiikc: prva pomeni skupno število pravd z navedenim konkretnim razlogom [sk.|. druga pove, kolikokrat je bil zakon v takem primeru proglašen za neveljaven (n.) in tretja pove sodbe za veljavnost zakona (v.). Razlogi si slede takole: Sila in strah: sk. 37, n. 21, v. 16; sila in strah ter hlinjenje: sk, 2, n. 1, v. 1 (Alo je v obeh sodbah za isti primer); sila in strah ter pomanjkanje privolitve; sk. 3, n. 0, v. 3; sila in strah in namen proti nerazvezljivosli: sk, 1, n. 1, v. 0; sila in strah, nedovoljeno svaštvo, neupoštevanje oblike, spregled od neizvršenega zakona: sk. 1, n. 1, v. 0 (radi sile in strahu); sila in strah ter dosluvljen pogoj: sk. 1, n. 0, V. 1; 159 sila in strah ter zadržek javne dostojnosti: sk. 1, n. 1, v. 0; sila in strah, dostavljen pogoj, pomanjkanje privolitve; sk. 1, n, 0, v. 1. Sila in strah se torej skupno navaja v 8 varijantah ter v 47 primerih; za neveljavnost zakona sc je v teh slučajih glasilo 25 sodb, za veljavnost pa 22. Pomanjkanje privolitve: sk, 1, n. 0, v. t; pomanjkanje privolitve, izključena dobrina potomstva in spregled od neizvršenega zakona (en primer, dan spregled) ; pomanjkanje privolitve in umobolnost žene: sk. 1, n, 1. v. 0; dostavljen, a ne izpolnjen pogoj; sk. 2, n. 0. v. 2; dostavljen pogoj; sk, 6, n, 2, v, 4; izključena dobrina potomstva sk. 8, n. 4, v 4; hlinjeiia privolitev: sk- 1, n. 0. v. 1; izključena dobrina zakramenta in zvestobe: sk. 1, n. t, v. 0; izključena dobrina potomstva in spregled od neizvršenega zakona: sk. 1, n. 0, v. 1; izključena edinost (unitas): sk. 1, n. 0, v. 1; pogoj proti dobrini zvestobe: sk. 1, n. 0, v. 1; izključena dobrina zakramenLa: sk. 2, n. 0, v. 2: izključena nerazvezljivost: sk. 3, n. 2, v. 1; zmota v osebi in dostavljen pogoj: sk. 1, n. 0. v. 1: izključena dobrina potomstva, neznanje in dostavljen pogoj; sk- 1, n. 0, v, i; izključena dobrina potomstva in dobrina zakramenta: sk. 1, n, 0. v, 1; htinjena privolitev, izključena neraz-vezljivost, izključeno potomstvo: sk, 1, n, 0, v, 1. Brez sodbe se je ustavilo 1. 1934 pri Rimski roti 46 pravd: od teh je bilo zakonskih 40, in sicer 39 ničnostnih ter 1 ločitvena (iz Zagreba). (z sodb. ki jih izreče Rimska rota, ki navadno posluje kot sodišče tretje stopnje, samo v enem letu, ni mogoče veliko sklepati glede stalnosti razlogov, iz katerih se izpodbija veljavnost zakona pri cerkvenih sodiščih, kakor tudi ne glede uspelosti, Preveč namreč uplivajo slučajnosti- Druga stvar pa je, če primerjamo sodbe leto za letom, Ce vzporedimo sodbe iz 1, 1934 z onimi od I, 1909 dalje, se pokaže, da se položaj ni bistveno spremenil. Odstotek uspelih pravd se ni veliko spremenil. Prevladujejo pravde radi hibe v privolitvi in med temi imajo večino one, v katerih se izpodbija veljavnost zakona ex vi et metu (cfr, BV 1935, 68). Odar Al, 160 SLOVSTVO. Dr. phII. et theol. F. Sune S. J., Stvoritelj svtjeta, njegova egzisteflcija i narav i njegov odnos prema s v i j e t u. 8". XXIV m 320 Sir. Sarajevu 1935, > Nova tiskara« Vrček i dr. Predgovor nam pove, da je imel avtor pri svojem delu zlasti dva namena: potrditi one, ki ¿e imajo pravo mnenje o Bogu, in pomagati ostalim, da najdejo resnico. Po uvodu, ki poudarja, da je pravi nauk o Bogu ključ do rešitve težkih sodobnih problemov, nas vodi knjiga v prvem poglavju na pot k Bogu. Človek je nebogljeno bitje, ki se zaveda svoje nemoči in se skuša okleniti nečesa trdnejšega, kakor je sam,. Kakor vleče gon mladiča k materi, tako vsa naša narava spontano teži po božjem. Zato je tudi religija nekaj naravnega in splošnega. Toda religioznega teženja ne uteši katerikoli nazor. Zlasti ga ne more zadovoljiti brezosebno, nesvobodno, amo-ralno, neprestano se razvijajoče božanstvo, ki ga opisuje panteizem, Edino teizem, to je, nauk o osebnem Bogu more umiriti religiozno č lovci k O arce. Prvi znanstveni teizem je izdelal Aristotel. Njegov dokaz vodi do edinega, podstatnega, duhovno-osebnega Boga, ki Aristotelu ni le nedostopen, večno privlačen cilj za vesoljstvo, ampak po avtorjevem mnenju — p, Sanc je mednarodno znan poznavalec Aristotela v pravem pomenu slvartiik vesoljstva in tvorni vzrok njegovega gibanja, Nasprotnik metafizike, zlasti še metafizike o Bogu, je pozitivizem, ki hoče načelno omejiti človeško znanje na pozitivna znanstvena dejstva, zato se ta nauk samega sebe zavrača. Pot v nadčulni svet, ki je pot k Bogu, torej ni načelno zaprta, ključ v la svet nam nudi vzročno načelo, ki mu avtor posveča drugo poglavje. Po temeljiti razpravi se odloči za sledečo formulacijo vzročnega načela: Vsako bitje, ki je sestavljeno in v-iled tega nima v svojem bistvu1 razloga za svoj bitek, inia vzrok, A ono bitje, ki je čisto enovito in ima vsled tega v svojem bistvu razlog za svoj bitek, nima vzroka. To je kavzalni princip v najglobljem smislu« (65). Dokazom za bivanje božje je posvečeno tretje poglavje. Svet je in svet je spremenljiv. Spreminjati se-, pa se pravi stvarnosti pridobivali ali izgubljati. Toda kako naj bilje, ki nečesa nima, samo sebi da to, Česar nima, in se tako spremeni? Razvoj v vesoljstvu priča o vzroku, ki je izven njega in ki je nespremenljiv. Isto nam dokazuje sestava izkustvenih bitij. Nobeno izmed njih ne vključuje svoje eksistence, vsa so iz bistva in bitka. Po vzročnem načelu torej bistvo dobiva bitek od drugod, torej SO taka bitja ustvarjena, torej biva Stvarnik, ki mu,je bivati bistveno, ki je >suuni esse-.. Verski Čut zahteva osebno božanstva. Ali pa je Stvarnik osebno bitje? Četrto poglavje je posvečeno temu vprašanju. Kaj je oseba? Vsa krščanska tradicija ponavlja za Boetijem; »Persona est rationalis naturae individua substantia.« To pa velja v najvišji meri O Bogu, On, ki je vzrok vsemu, kar je, vzrok naše svobodne volje in razuma, sploh vse naše osebnosti, tudi sam vključuje te popolnosti v najvišji meri: Bog je najpopolnejša oseba. i 61 S petim poglavjem, ki govori o Lem, kako Bog vlada svet, se začne drugi del knjige, ki se bavi z odnosom med Stvarnikom in svetom iti ki zavzema dve tretjini dela, — Bog je v najglobljem pomenu gospod in kralj vesoljstva, ker ne vlada samo stvarem, kakor zemeljski oblastniki, ampak jih je tudi iz nič ustvaril, Zato je pa svet najlepša priča dobrote in ljubezni božje, saj ima vse, kar je na njem dobrega, edino od Stvarnika, Toda ali ne govori zlo in trpljenje, ki je na svetu, proti božji dobroti? Pri odgovoru na to vprašanje se avtor naslanja na globoka Avguštinova izvajanja, ki jili v tej točki ni še nikdo bistveno prekosil, S problemom zla jft v najožji zvezi problem človeške svobodne volje, saj je volja vzrok največjega zla, moralnega zla, Pri tem vprašanju pa sledi p. Šanc zlasti Sv. Bellar-minu. Šesto poglavje govori o zvezi med Bogom ter pravnim in moralnim redom in nazorno kaže, da ne more biti govora O kategoričnih zapovedih in zadostni sankciji, ako odmislimo Boga. Ko govori o večni sankciji, razvija avtor dokaze za nesmrtnost duše. Duša ima svojo, od telesa različno naravo, zato moTe živeti tudi brez telesa. Da bo pa res večno živela, se da sklepati iz narave razuma, ki stremi za brezmejnim spoznanjem, in iz narave volje, ki jo more zadovoljili le neskončna in večna dobrina. Oboje teženje je kakor božja obljuba v nas, da bomo večno živeli. Sedmo poglavje kaže, da so nerazumljiva in nesmiselna človeška kulturna stremljenja, ako odmislimo božje Bitje; lepo osmo in zadnje poglavje pa govori O tem, kaj je Stvarnik človeškemu srcu. P. Sanc se z ljubeznijo oklepa sv. Tomaža, ki ga najčešče navaja. Pa tudi sodobnih avtorjev ne zanemarja, o čemer priča izbrana literatura v začetku knjige. Sploh kaže delo erudicijo strokovnjaka, ki že dolga leta vestno zasleduje vse, kar zadeva njegov predmet. Zalo zna tudi tako mojstersko podati pregled o stanju filozofskih vprašanj, kakor v članku o pozitivizmu, o vzročnosti itd, Toda kompozicija knjige je nekam ohlapna. Posamezna poglavja tvorijo celote zase, ki često po nepotrebnem ponavljajo, kar je znano že iz drugih mest. O četverih vzrokih je n. pr. govor na str. 153. na str, 213 pa znova. Enako se nahaja razprava o subslancialnih in akci-dentalnih formah na straneh 155 in 223 24■ Tudi nekatere citate pisatelj večkrat ponavlja, n. pr. Avguštinove besede o nemiru človeškega srca, ki jih beremo Štirikrat, in nekatera svetopisemska mesta. Poleg izvajanj, kjer sc kaže odličen strokovnjak, se nahajajo tudi strani, ko se je pisatelj dal zavesti na stranpota in obširno kramlja o najraliinejiih stvareh. Taka mesta so zlasti v drugem delu knjige, predvsem v razpravi o formalnem vzroku kulture. Ti nedoslalki v kompoziciji, ki nekoliko kazijo delo, pa imajo tudi svojo dobro stran. Citatelj lahko izbere poglavje, ki ga trenutno zanima, ne da bi bit prisiljen radi lega takoj predelati vso knjigo. Delo je pisano jasno in preprosto, tudi ko obravnava strokovna filozofska vprašanja, Vidi se, da je pisatelju samo do tega, da vrši apostolsko in učiteljsko službo. Knjiga, ki v tako lahkem slogu obravnava vsa važnejša filozofska vprašanja v organični zvezi z živ- □o£ci1pvni VeilniV II 162 ljenjem in religijo, gotovo izpolnjuje vrzel in bo lahko med svelno inteligenco vr.iiln važno nalogo. Duhovnik pa, zlasti uko deluje med inteligenco, bo naiel v njej obilo gradiva in pobude. Par drobnih napak: Str. X: A. Ušeniinik IL ne 11. zvezek, enako Str, 126: isto velja za Francoski Filozofski slovar, naveden na str. 169 in 183. obakrat 11 mesto pravilno 11. — Fiitscher na str. 63 mesto Fuetsclier, — Na strani 239 manjka pod črto referenca; št, 68. J. Janžekovi;- H e i n i s e h , Dr. Paul, Das Buch Exodus übersetzt und erklärt. (Die Heil, Schrift des Alten Testamentes hsg, v. F. heldmann und H. Herkenne, I. Bd 2. Abt.) 8", XV f 279 S. Bonn 193-i, P. Hanstein. RM 10-80. Prof, Heinisch je za bonsko staro zavezo prevedel in razložil že tretjo knjigo stare zaveze (1923 Ezekiela. 1930 Genezo). Njegovo delo o 2. Muzcsovi knjigi kaže vse dobre lastnosti prejšnjih dveh: prevod je skrbno prirejen in uglajen, komentar na znanstveni višini, opomlibe se ne izognejo nobeni težavi, naj gre za tekst ali razlago, slog je Lahek, razdelitev pregledna, izražanje jasno, tako da nudi branje pravi užitek. V težavnem vprašanju o avtorju pentatevha gre H, svojo pot: odklanjajoč razvojno teorijo Wellhausenove šole in držeč se odloka biblične komisije, brani neko teorijo, ki tli jo smeli imenovati ¡zmerno dopolnjevalno . Mozes mu je avtor glavnega dela, v katerega sn inspirirani avtorji vstavili še druge tradicije, preroki pa zakone v Mozesovem duhu; v tekst pa so se povrhu vrinile neinspirirane glosc in razlage, možne so tudi »citationes implicifae . Uporabljajoč vse te možnosti odpravlja H, mnogotere težave- V posameznili primerih je težko presoditi, v katero skupino spada ta ali oni stavek, in subjektivnemu ocenjevanju je odprta precej svobodna pot. Na koncu ima knjiga dva dostavka. Prvi temeljito razpravlja o tekstu, razdelitvi, starosti in posebnosti dekaloga, drugi pa o sla rosti, postanku in razvrstitvi zakonov In o stališču teh delov, ki se imenujejo knjiga zaveze iBundesbuch), v pentatevhu. Faraon-tlačitelj je H.-U Kamses II- |na To t motit III.]. Sinaj mu je D/ubel Mttsa, ki mu prisoja višino 2244 m, cluiim ima angleška vopaika kom is i ia 22?3 m. H.-ev komentar zasluži vso pozornost; gre mu odlično mesto v katoliški eksegetični literaturi. M. Slavic, Holzmeister Urb. S. J., Crux Domini atque crucifixio, quo-modo ex archaeologia Romana illustrentur (Scripta Pont. Inst. Biblicij, Vel. 8<\ 32 Str. Romae 1934. V 14. letniku hiblične revije Verbuni Domini,- f1934) je pod gornjim naslovom marljvi p. Holzmester, profesor na bibličnem zavodu v Rimu. objavil zgodovinsko-arheološko razpravo o Kristusovem križu in O križanju. Razprava obsega celo vrsto zanimivih znanstvenih ugotovitev, mimo katerih ne moreta iti ekseget in praktični dušni pastir; zato je kmalu nato izšla v posebnem natisu. Pisatelj je v razpravi poskusil poročila evangelistov o Kristusovem trpljenju in križanju, ki so mnogokrat kratka in nejasna, kri- 163 tično osvetliti s p uda t ki starih, predvsem svetnih pisateljev. Pri tem je odkril, da so naši današnji pojmi o Kristusovem križanju v mars ¡Sem zmotni in nasprotujejo dokazanim zgodovinskim dejstvom. Razpravo je razdelil v štiri dele. V prvem (De iostrontento cruci-fixionis] govori o križu samem in o orodju, ki se je uporabljalo pri križanju (žeblji, vrvi), v drugem O osebah, ki so bile obsojene k smrti na križu, v tretjem o načinu, kako se je križanje vršilo, v četrtem pojasnjuje poročila evangelistov s pomočjo rimske arheologije. Važnejša dejstva, ki jih je pisatelj na podlagi zgodovinskih virov odkril, so: Beseda križ (crux — oravpoi, cxcXiij} prvotno ne pomeni križa po našem pojmovanju, marveč samo navpični tram. Ta je bil na kraju križanja vedno že zasajen v zemljo, ko je prišel obsojenec do njega. Prečni tram [patibulum) je prinesel obsojenec na svojem tilniku do kraja križanja. Med potjo je imel roki razpeti in privezani na njem. Zmotno upodabljajo umetniki na križu pod nogami Križanega leseno oporo. Starejši pisatelji te epore ne poznajo, omenjajo pa sedile Andrejevega križa- stara zgodovina ne pozna: omenja se šele v 10. stol., prva slika je iz H. stol. Iz navedenega sledi, da so naši pojmi o Kristusovem križevem potu glede nekaterih važnih okoliščin zmotni in da se današnja umetnost upodabljanja križevega pota opira na zmotno ljudsko nabiranje o križanju. Knjižica je pisana z veliko znanstveno objektivnostjo in je v nji na razmeroma malo straneh zbranega iiredno mnogo arheološkega gradiva. Priporočljiva je posebno za kalehele in homilete, da bodo mogli pravilneje in nazorneje obravnavati predmet, o katerem so evangeljska poročila loliko nejasna in premalo natančna A, Snoj, Ioannis Duns S c o ti, doctoris Mariani, Theologiae Marianne elementa, quae ad lidem codd, mss. edidil P, Carol US Balič, O, F, M, {Bibliotheca Mariana medli aevi fasc. II A.) 8". CLVI 452 pp, et 28 tabulae (speeimina codd. mss.), Sibenici (&i-benik in Jugoslavia] ex typographia Kačič... 268 Din. II* 104 Kot prvi del 2. zvezka »Marijanske biblioteke srednjega vuka je o. Karlo Balič, sedaj profesor na mednarodnem frančiškanskem vseučilišču sv. Aniona v Rimu, kritično izdal tekste Janeza Dmisa o prebl. Devici in Materi božji. Drugi del tega zvezka (fasc. II BJ bo prinesel raziskavanja o Skotovem življenju, mariološkem nauku in njega vplivu na kesnejše teologe. Pričujoča knjiga, obsegajoča več ko 600 strani, je le kos velikega dela o mariologiji frančiškanskih teologov 13, in 14, stoletja, ki ga je pisatelj pred leti predložil teološki fakulteti v Louvainu kol doktorsko tezo. Prolegomena (str. XI—CXLVI1) so resen znanstven obračun o kritični izdaji lekstov v drugem delu pričujoče knjige; odpirajo pogled v zamotano rokopisno izročilo Skolovih spisov in v šumo težavnih historičnih in kritičnih vprašanj, ki ob njih vstajajo in so iz posebnih razlogov Skotovega delovanja težja nego pri kateremkoli izmed velikih srednjeveških mislecev; obenem razodevajo, kakšne napore, moči enega raziskovavca presegajoče, terja priprava za kritično izdajo vseh Skotovih del, da bi ustregla današnjim znanstvenim zahtevam. O. Balič se je s pričujočim delom zopet pokazal veščaka, ki je po dolgem in napornem proučevanju rokopisov po bibliotekah srednje, zapadne in južnozapadim Evrope poklican, da odlično sodeluje pri veliki nalogi. Prolegomena imajo dva dela. V prvem (str. XI—LXXJV) našteva in opisuje pisatelj 98 rokopisov, v katerih so Skotovi mario-loški teksti; 50 od njih je porabil za recenzijo tekstov v drugem delu knjige. Pod naslovom Ratio nostrae editionis" razpravlja najprej o rokopisih oxfordskega komentarja k Lombardovim sentencam [Opus Oxoniense). ugotavlja, da porabljeni rokopisi niso med seboj odvisni, pač pa pripadajo dvema med seboj sorodnima družinama. Ti družini je tudi ločil v kritičnem aparatu v izdaji teksta. Nadalje govori o marioloških lekslih, ki jih imajo Reportaliones Parisienses ali Opus Parisiense freportationes so bolj ali manj točni zapiski slušateljev o učiteljevih predavanjih). Poleg pariških, že objavljenih reportacij je pa o. B. našel v rokopisih in porabil še več drugih. Naposled ocenjuje vrednost tekstov v natisnjenih izdajah osfordskega pariškega dela in v enajstih točkah povzema metodična načela, ki se jih je držal pri recenziji teksta. Drugi del prolegomenov (str, LXXV—CXLV1I| se bavi s pristnostjo Skotovih spisov, v katerih se nahaja njegov mariološki nauk, Najprej govori o pristnosti ordinacij k Lombardovi III. knjigi (ordinatio je tekst, ki ga je Skol sam napisal ali narekoval in za prepisovanje pripravil} in reportacij; nato dokazuje histeričnost velike disputacije, ki jo je imel Skot v Parizu o Marijinem brezmadežnem spočetju vpričo velikega števila nasprotnikov ; naposled pretresa vprašanje ali je spis »Theoremata« Škotov, in pretehtava razloge, ki so se navajali in se navajajo za pristnost in proti njej, ter sklepa, da se zadnja beseda še ne da izreči, da pa je za sedaj tradicionalno mnenje za pristnost iin sins pOssessione' , Proti koncu prolegomenov pisatelj navaja in si osvaja lepe besede GilberU iz Tournaija. odličnega frančiškanskega teologa v 13, stoletju, ki izražajo pristno znanstveno mišljenje in teženje: "Nec 165 umquam Veritas invenietur, si content! fuerimus inventis. . . Qui ante nos scripserunt, non domini nostri, sed duces fuerunt, Veritas patet omnibus; nondum est occupata. Multum etiam ex ilia nostris est posteris reliclum.fl Izdaja tekstov ima dva dela (str. 1—172, 175—327] in dodatek Istr, 331—411). Prvi del prinaša novo, na zelo široki rokopisni podlagi izvršeno recenzijo tistib Skotovili marioloških tekstov, ki so bili že natisnjeni. To so naslednja poglavja: o predestinaciji Kristusa in njegove Matere Opus Oxoniense 1. Ill d. 7 q, 3 — Opus Parisiense I. Ill d. 7 q. 4; o Marijinem brezmadežnem spočetju: Op. Oxon. I. III J. 3 q. 1 (z dvema kratkima tekstoma iz I. Ill d. 13 in I. 11 d. S q, t) — Op. Paris. 1. Ill d. 3 q. 1; o Marijini zakonski zvezi z Jožefom: op. Oxon. í. IV d. 30 q. 2 — Op. Paris. 1. Ill d. 30 q. 2 — Reportatio (Paris.) 1. IV d, 30 q. única; O materinstvu Marijinem; Op, Oxon. I. Ill d. 4 q. unica — Op. Paris. 1. lil d, 4 q. unica (z dodatkom štirih kratkih tekstov od drugod); Kristus je pravi sin Marijin: Op. Oxon. 1. Ill d, 8 q. unica — Op. Paris, I, lil d. 8 q. unica; dostavljenih je še 19 kratkih pripomb o Mariji na raznih mestih Skolovcga komentarja k Lombardovim scntencam. V drugem delu je o. B, izdal tekste iz raznih reportacij k istim marioloikim vprašanjem, in sicer: o predestinaciji Kristusa in Marije iz rokopisov v kniižnici stolnice v Vatenciji, v arhivu aragonske krone v Barceloni in dveh v Oxlordu [Balliol College in Merton College); o brezmadežnem spočetju iz istih rokopisov; o Marijini zakonski zvezi z Jožefom iz oxfordskegs {Balliol Colege) in vatikanskega rokopisa (lat, 882); o Marijinem materinstvu iz rokopisov v Valenciji, Barceloni in obeh zgoraj na prvem mestu navedenih oxfordskih, V dodatku (appendix] je o. B. izdal mariološke tekste iz repotacije v rokopisu mestne knjižnice v Troyesu; to reportacijo ima izdajatelj za zelo sumljivo, t, j., Škotov slušatelj, ki je zapisal predavanja svojega učitelja, ni doumel ali ne zvesto podal, kar je slišal. Za tem tekstom slede inačice reportacije v rokopisu vseučiliščne knjižnice v Krakówu, inačice reportacij v dveh rokopisih stolne biblioteke v Tortosi, v rokopisu stolne knjižnice v Tolcdu in mestne knjižnice v Boiogni, slednjič še razne, za zmiscl nepomembne inačice rokopisov, katerih ni sprejel v kritični aparat pod tekstom oxíordskega i" pariškega komentarja. Na zadnjem mestu je o, B. po klosterneuburškem in milanskem rokopisu izdal Škotov »Capitulum de creditis sive theorema XJV*. — Na koncu Istr. 415—450) je sedem registrov: seznam porabljenih del. rokopisnih (razen rokopisov Skotovih del) in natisnjenih, seznam citatov iz svetega pisma v Skotovem tekstu, seznam Skotovih citatov iz raznih pisateljev, seznam osebnih imen v prolegomenih in izdaji teksta, zelo skrbno izdelano stvarno kazalo, pregled Skotovih kvestij in splošno vsebinsko kazalo. Na str. 451 stoje popravki in dostavki; nekaj tiskovnih napak v prolegomenih, ki tukaj niso omenjene, čitatelj brez težave popravi. — Dodanih je 28 tablic; na 27 so lepo uspele reprodukcije iz raznih pomembnih rokopisov Skotovih del, med njimi iz treh dubrovniških, na 2B, tablici pa je posnetek iz bene-čanske inkunabule iz leta 1477 (komentar k 3. Lombardovi knjigi), 166 Delu, ki nam ga je o- B, podaril, gre v znanstvenem pogledu polno priznanje in topla hvaln. Referent želi, da bi za prvini delom tega zvezka, ki dogmatiku in raziskovavcu zgodovine dogem daje v roke dober tekst Skotovih marioloških izvajanj, kmalu prišel drugi del o Skotoveni življenju, mariološkem nauku in vplivu na kesnejši čas. Želi pa prav tako, da bi ftibliotlieca. Mariana« zmogla bremena za dela, ki so draga tako zaradi svojega obsega kakor zaradi težavnega tiska, ki ga terja težka znanstvena oprava, Kdor pozna težave, ki so — zlasti za manjšo tiskarno —■ združene s stavljenjem in tiskanjem del. kakršno je to, ne bo pozabil šibeniški tiskarni Kačič ■ izreči zasluženo pohvalo. Zvezki -Marijanske biblioteke« se naročajo v tiskarni »Kačic, (samostan sv, Lovre) v &ibeniku, F. K. Lukman. 1. Perugini, Concordata vigentia. Notis historiéis et iuri-dicis dcclarata, Roma 1934. Pontificiuni institutum utiiusque iuris, Piazza S. Apollinure, 49. Str. 344. Cena 25 lir. 2, Restrepo-Reslrcpo, Concordata regnante Sanciis-simo Domino Pio PP. XI ínita. Latine et gallice reddila et notis illas t rata. Roma 1934, Pontificia universilas Gregoriana, Piazza della Pilota. Str. 720. Cena 40 lir, t. Angelo Perugini, ki je profesor cerkvenega javnega prava na kanonistični fakulteti pri sv. Apolinarju v Rimu, je zbral tekste veljavnih konkordatov in njim podobnih pogodb ter jim dodal kratke historične in pravne opombe, V prvem delu so natisnjeni teksti konkordatov in pogodb, ki so bile sklenjene za sedanjega papeža Pija XI. Perugini razlikuje conventiones in concordata; conVCritio mu je zdaj iirši izraz, tako da spada pod ta pojem tudi concordatum, zdaj zopet ožji izraz, ki zaznamuje pogodbe, ki se ne imenujejo konkordati. Tudi y praksi ni prave razlike med obema izrazoma. Perugini našteva 13 različnih pogodb oziroma skupin, ki si časovno takole slede: letonski konkordat (podpisan I. 1922), dalje bavarski (1. 1924) in poljski (1. 1925) konkordat; nato pridela dve pogodbi s Francijo ti. 19261 glede lilurgičtiih Časti francoskim predstavnikom v Orientu, za tema litovski konkordat [1. 1927) in znani modus vivendi s Češkoslovaško (1. 1927); sledila dve pogodbi s Portugalsko (I. 1928 in 1929) glede Vzhodne Indije in mcliaporske školije posebej; na osmem mestu so trj pogodbe z Italijo iz l. 1929, namreč lateranski pakt. finančna pogodba in konkordal; dalje sla dve pogodbi z Romunijo fl- 1927 in 1932), to sta konkordat in pogodba glede čl. 9 v kortkor-datu; končno slede pruski, badenski, nemški in avstrijski konkordal. V dodatku [appendixl so ponatisnjene pogodbe iz 19. stoleLja, ki so še v veljavi. Med temi je največ pogodb s švicarskimi kantoni (s kantoni Bern, Luzern, Solothurn in Zug iz i. 1828; pogodba s sent-galskim kantonom iz I, 1845; tri pogodbe s lessinskim kantonom iz 1, 1884 in 1885; pogodba s kantoni Luzern, Zug, Aargau, Thurgau in Basel Land iz 1. i884}, Dalje imamo konkordata z republiko Haitijem iz 1. 1860 in z republiko Kolumbijo iz I. 1887. dodatek k temu iz I. 1892; na zadnjem mestu je pogodba z Anglijo glede Malte iz 1. 1890, 167 Na koncu knjige ¡c sistematičen indeks, ki pod 28 naslovi podaja paralelna mesta v navedenih konkordatih in tako zelo olajšuje pregled konkordatnih določil in študij veljavnega konkordatnega prava. Zgodovinski podatki so precej borni kakor tudi navedena literatura. 2. Avtor drugega dela je profesor cerkvenega javnega prava na Gregorijanski univerzi v Rimu. Njegovo delo je podobno Peruginije-vemu. Zhral je tekste povojnih konkordatov, jih prevedel v latinščino in dodal še francoski prevod po »La Documentation Catholique -, kadar ni bil uradni tekst tudi francoski. Avstrijski konkordat je n. pr. zalo v štirih jezikih ponatisnjen: v nemškem in italijanskem, latinskem in francoskem; tekst v prvih dveh jezikih je uraden. Radi teh prevodov je seveda obseg knjige narasel na več ko 700 strani. Latinski prevod je bil potreben, ker je knjiga prirejena v učne namene na cerkveni mednarodni univerzi v Rimu. Navedena je ohširna literatura, Bogate pravne opombe so podane v lat. in franc, jeziku, prav tako uvod in analitično kazalo na koncu. Obe zbirki konkordatov pričata, da se konkordatno pravo na rimskih kanonističnih fakultetah živahno študira. Al, Odar- Opeka. dr- Mihael, lz mojih rimskih let, K. raji, zgodbe in ljudje- S", 208 str. in 50 tablic s slikami, Ljubljana 1935. BroS, 45 Din; v platno vez, 56 Din, 7, dnem, ko mu je škof Missia po maturi 1891 dal sporočiti, da ga namerava poslali v rimski Collegium Germanicum-Hungaricuni, začne pisatelj svojo povesi in z dnem. ko se je po obisku pri nadškofu "Missiji v Gorici v juliju 1898 vrnil na svojo Vrhniko, jo konča. Vmes pa so podobe iz življenja v kolegiju pod vodstvom izkušenih duhovnih voditeljev in vzgojiteljev in v družbi dohrih tovarišev skoraj iz vseh dežel srednje Evrope, podobe iz sodobnega in starega Kima, podobe z bližnje in daljne rimske okolice, spomini na velikega Leona XIII. in druge odlične može, ki jih je pisatelj sreča! v Rimu. Vse to v prikupljivi obliki, četudi pisatelj zaradi svoje knjige ne hrepeni imenovan biti ne umetnik ne pisatelj, Koliko ljubih spominov zbuja knjiga v bravcu, ki je ne dolgo za pisateljem hodil po istih potih! Ne dvomim pa, da bo slehernemu čilatelju povedala mnogo lepega in prinesla veliko užitka, spodbude in veselja. Slike na pridejanih 50 tablicah so srečno izbrane in lepo natisnjene. Na str. 31 beri; Tarquini (ne Tauquini), Na str. 38 bi dostavil, da je moralist Rucceroni umrl IS- februarja 19!8, P. Lndovik Uillot je bil rojen 1846 (ne 1E64; str. 39). Na str. 99 beri: Doppelbauer [ne Doppcllbnuer). Na str, 161)—171 govori pisatelj o rodu Peecijev v Carpinotu, kot da je bil grefovski. Pocciji v Carpinetu niso bili plemiči [in z grofi fecciji v Sieni v nikakini zvezi). Ko bil Joahim Vincenc Peeci, kesnejši papež Leon XIII., leta 1832 »prejet v ïavod Accademia dei nubili ecdesiustici, je škof v Anugniju, v čigar škofiji je bilo mestece Carpmeto, dosegel, da so ga patri-ciji v A nagni ju ad personam sprejeli med je in vpisali V svojo zlato knjigo, Zanimivo pa je, da je med Leonovimi prednik i po materini strani (mati je bila An» roj. Pro&peri-Buzi iz Corija) znani ljudski tribun Cola di Kienïo (umrl i J54). F. K. Lukman. 168 RAZNO. RIMSKA PRELATURA. Pregled: 1. Viri. 2. Pomen. 3. Pojmi. 4. Razvoj. 5. Delitev. 6. Palatinski prehiti. 7. Praelati a flocculis (di fiochetti). S. Prelati asesorji in sekretarji kollgregacij, 9, Kolegiji prelatoV. 10. Kolegij patrijarhov, nadškofov in škofov solio puntificio assistcntium". !1_ Apostolski protonotarji. 12. Kolegij preUtov avditoriev Rimske rote. 13. Kolegij prelatov kkrikov apostolske komore. 14. Prelati votanti in referendarji apostolske si£nature. 15. Hišni prehiti. 16, Dvor. ¡7, Komorniki, 18. Papeiki kaplani. 19, Pamilia pontificis. 20. Cappella pontificia. 21, Zaključek. t. Viri. Z novim cerkvenim zakonikom, ki je stopil v veljavo 1, 1918, cerkvena zakonodaja ni bila vsaj za nekaj časa ustavljena, kakor bi morda kdo mislil, temveč je bila z zakonikom ustvarjena podlaga za novo plodovito zakonodajno dobo. Občni zakonik je mogel v marsičem podati le okvirne zakone, ki so jih morali dopolniti podrobni zakoni. Cas po 1, 1918 do danes je pokazal, da podrobna izvedba cerkvenega zakonika v praktičnem življenju zahteva še veliko dela od cerkvenega zakonodavca, Ne mislim samo na inler-pretacijsko kardinalsko komisijo, ki mora pogostokrat odgovoriti ua predložene dvome iz cerkvencga zakonika, temveč na različne izvršilne zakone, ki so bili izdani po L 1918. Tehnika cerkvene zakonodaje ni tako preprosta in enolična, kot je pri modernih državnih zakonodajah, zato se ni čuditi, da tudi omenjeno cerkveno zakonodajno delo po vojni ni tako pregledno, kot bi pričakovali. V različnih papeških konstitucijah1 in dekretih raznih kotigregacij- je mnogo izvršilnih zakonov k novemu zakoniku. Med take papeSke konstitucije spada tudi konstitucija »A d inerementum decoris«, ki je bila podpisana v Castel Gan-doliu 15. avgusta 1934 in objavljena v Acta Apostolicae Sediš z dne 14. septembra 1934 na sir. 497—521- V napisu konstitucije je ome- 1 V konstituciji Quae d i y,i n i t u s nobis z dne 25, marca 193^ (AAS 1435, 97—113) so n. pr. podrobne določbe o apostolski penitencijariji. torej izvršilni zakon h kan. 258. Konstitucija Reus ■ cientiarum D o m in tis z dne 24, maja 1931 (AAS 1931, 241—262; BV 1932, 169—179) -de universitatibus et tacultatibus studiorum cccleslasticorum« in pripadajoče naredbe kongregacije za semenišča in univerze z dne 12, junija 1931 |AAS 1931, 263—284), prinainjo cerkven ..univerzitetni zakun in fakultetne uredbe«. Kungregacija za zakramente je n. pr_ izdala dne 9. junija 1931 obširna pravila glede pravd radi ničnosti ordinacije |AAS 1931, 457—492); dne 7. maja 1023 pa prav tako zelo natančen pravilnik za postopek v pravdah de matrirnonio rnlo et non consummato IAAS 1923, 389 nsl.). Kongregacija za zakramente je dalje izdala 27. decembra 1930 (AAS 1931, 120—1291 znano instTukcijo o preizkušnji ordinandov, Kedovniika kongregacja fe samo v letih 1917 do 1929 izdala 42 izvršilnih naredb h kanonom iz rcdovniSkega prava. — Imenovane naredbe se različno imenujejo [decretn, normae, regulae, inslrucliones); v bistvu pa imajo značaj IzvrSilnih zakonov, ker v Cerkvi, kakor je znnno, ne razlikujemo med zakuni in uredbami. 169 njeno, da bo govor »de quibusdam praelalis romanae curiae ei variis eorum ordinibus . Konstituoija spada torej b kan. 323, ki je zadnji v 7, litulu druge zakonikove knjige, vsebujočem določbe ->o najvišji oblasti in o onih. ki so po cerkvenem pravu na njej udeleženi«. Navedeni kan, 328 se glasi: Circa Romani Poutificis Familiares, sive praelati titulo gaudcant, sive non, standum privileges, rcgulis et tradition: bus ponlificiae Domu^, Gasparrijev aparat navaja za ta kanon en sam vir, namreč motuproprij Pija X. »Inter multiplices« z dne 21. februarja 19053, k! je v glavnem uredil pravice apostolskih protonolarjcv, indirekino pa tudi pravice ostalih prelatov. Motuproprij jc ostal po i, 1918 tudi formalno v veljavi, ker zakonik o papeškem dvoru ne vsebuje podrobnih določb, kot jc razvidno iz kan. 326. S konstitucijo A d incrcmentum decuris pa je motuproprij izgubil formalno svojo veljavo, materialiler pa veljajo samo tiste njegove določbe, ki so V konstitucijo sprejete ali na katere konstitucijo opozarja. Konstitucija radikalno odpravlja vse predpravice in privilegije prelatcv, ki v njej niso našteti. »Non obstantibus, quatenus opus sit c&nn. 4, 10, 70 ss., 102, § 2 Cod. I. C., privileges hucusque qualibet forma et quovis modo Collegiis (namreč prelatov) concessis, quae, si et quatenus hac Constitutione non eontinentur, plene revocamus, aliisque constitutionibus ct ordinatio-nibus et rescriptis Apostolicis, viva quoque voce datis aut propria manu signatis, vel qualibet iirmitate alia roboratis et clausula qua-cumque valiatis, statutis, consuetudinibusque, ceterisque ccntrariis quibuscumque, etiam specialissima et individua mentions dignis, iis non exceptis, quibus forsan cavetur ne data privilegia uila derogatoria clausula cessent.i' S v. stolica ima pač skušnjo kako težko se je borili s tistimi, ki branijo resnične ali navidezne častne privilegije^, zato je dodana tako energična derogatorna klavzula, ki menda vendar ne bo dopuščala kakšne ekstenzivne interpretacije, po kateri bi odpravljeni privilegiji le še ostali v veljavi ali vsaj v rabi. Ni pa odpravila konstitucija Ad incrementum decoris dekreta ceremonial ne kongrcgacije z dne 31- decembra 1930*, ki je podelil naslov ekscelence [Excellenlia Reverendissinia) nekaterim višjim cerkvenim funkcionarjem. Omenjeni naslov gre po tem dekretu in po konstituciji, ki ga je izrecno ohranila v veljavi, razen vsem patri- :l Font« juris tanonici. «d. G a s p a r r i , vol. III. it. 665, str. 633—647, Motuproprij razpravlja v 76 točkah »de protonotariis apostolicis«, v nadaljnji treh »de ceteris praelalis rumanae curiae- in končno v dveh točkah •de dignitatibus. canunicis et alils, qui non null is privileges praelatorum propriis fruunlur". -- V prejšnjih dobah je bilo izdanih o raznih preletih nebroj konstilucij in dekretov. Čudnu je, da Gasparrijev aparat omenja le en vir. 4 A AS 1930, 520—521. r' Prim, uvod motuproprija Pija X. Inter multipliers i dne 21, februarja 1905, ki vsebuje hudo tožbo *de nbusibus« in našteva dolga vrsto udlokov rimske stolice, s katerimi je tn Le zlnrabe skušala odpraviti (Fontes ¡ur-can. lil, 633—635), a A AS 1931, 22, 170 arhom', prdatom a flocculi5\ nuncijem in internundjem", ie vsem nadškofom in škofom tako rezidcncinlnim kot naslovnim, dalje tudi naslednjim dostojanstvenikom: Magistri) Pontificii cubiculi111, Prae-latis, qui assistunt vel sunt a secretis in Sacris Romanis Congru ¿ationibus", Secretario Supremi Trihunalis Signatur»« ApftStolicae12, Praelato DecanO Sacra« Romana« RotaeLI ac denique Substitute Secretariat Status11. Pijeva konstitucija Ad inure men tum dec oris in navedeni dekret ceremonialne kongregacije v zvezi z zgoraj omenjenim motuproprijem Pija X. vsebujejo v veliki meri .privilégia, regulae et traditionesjf, ki jib spominja kan. 32S. Tole poročilo se bo bavilo z navedenimi pravnimi dokumenti. Večkrat pa bo potrebno seči bolj na široko in vsaj kratko je tudi treba orisati papciki dvor in rimsko kurijo in njun razvoj11, da bodo umevni izrazi za različne dostojanstvenike iz rimske prelature. " Leta 1934 je bilo 7 patriarhov (Annunrio J'ontilicio 1934. 723], 4 Navadna se imenujejo preis h »di liachelti». Ime jo odtod, ker so imeli ti prelaU pravico okrasiti opremo pri konjih s čopi |fioclictli| iz temne svile kakor patriarhi. I'rclali s tum imenom so štirje: vice-camerlengo detla S. Romana Chiesa. uditore generale delki Rev, Camera Apostol i ca, tesoriere generale della Rev. Camera Aposloliea in maggiordonio di Sna Santitd, 0 njih bo govor 4« pozneje. Kdaj so dobili ti prulati omenjeni privilegij, ni dognano. V sredi IS. stoletja «o si mnogi prelati per abipum lastili ta privilegij [Kurlscheid, De quihusdnm Praelatis Romanae Curiae, Apollmaris 1935, 63). " I nier nunciji opravljajo posle nuncijev na diplomatskih mestih dragega razreda. Nunciji sami pa se dele v nuncije prvega in drugega reda (ctr. Wynen. Die päpstliche Diplomatie 1922, 7ts), 111 Ta funkcionar se navadno imenuje praeleclus eubicuti ali italijansko maestro di camera, .le ief tako zvane anticamera ppntifiçia. Posreduje glede avdijenc pri papežu, Njegova služba preneha s papeževo smrtjo, 11 To so tajniki kongregaeij. Pri treh kongregneijah, kjer je pape£ predsednik, se imenujejo assessor es, pri ostalih pa secretarii. Pri vsaki konj>regaciji je jbo en assessor oziroma secrelarius, ki pa ima pomočnika, ki se pri jissessorju imenuje substitutus, pri secretariju pa subsecretarnis. To je tajnik apostolske signature, vrhovnega sodišča, ki ga tvori 7 ïlanov-kardinalov. 11 Predsednik rudnega sodišča pri sv. stolici (cfr. BV 1935. 7&). 11 To ie načelnik onega oddelka pri državnem tajništvu, ki se bavi ï rednimi zadevami. Državno tajništvo ima namreč tri oddelke (iczioni): se-zione I — affari stranrdinari, sezione II — affari ordinarl, sezione 111 — brevi apostoliei. Državno tajništvo vodi kardinal državni tajnik [segretario di stalo). Oddelke vodijo segretario per gli affari straordinari, ki je posvečen nadškof, sostiluto per gli affari ordinari, ki je obenem tudi segretario della Cifra (šifra, tajno pÎMiio). in cnnceliere dei brevi apostolici. •fl Literatura: Bangen, Die römische Curie, ihre gegenwärtige Zusammensetzung lind ihr Geschäftsgang, Münster l#5Jl; Hilling, Das Personenrecht des Codex Iuris Canonici, Paderborn 1924 128—147. Ifinschius, System des katholischen Kirçhenrechts f, Berlin 1369, 373—497, Avtor navaja obširno specialno literaturo. Ortolan, Cour romaine, v Dictionnaire de théologie Catholique (D Th C] 111/2, 1931—1983. Romani or d i ne s, Migne PI. 7S. 851—1572 5 c h e r e r , Handbuch des Kirchemechls 1. Graz 1&66. 485—519, Ostala literatura hn navedena na svojih mestih. Današnje podatku sum vzel iz Annuario Ponlificio za 1. 1934. 171 2. Pomen. O cerkvenih prelatih, zlasti še o rimskih prelalih imajo mnogi zelo zgrešene pojme. Vzrok je v tem. ker ne razlikujejo ne med zasebnim in javnim, ne med nosilci posvečevalnc in vodstvene oblasti v Cerkvi in ne pomislijo, da papeiev primat iurisdictionis ni samo verska resnica, temveč v prvi vrsti oblast, ki se v življenju Cerkve javlja, in da je zuto zelo primerno, da se nosilec najvišje oblasti v Cerkvi tudi na zunaj obda z nekim večjim sijajem, zlasti Se, ker papež javno nastopa navadno pri liturgičnih funkcijah, ki bi bile skromne, če ne bi imel številnega spremstva. Iz zasebnega življenja posameznega prelata sklepati na pomembnost in primernost pre-Lature, je pa prav tako smešno, kot če bi sklepali, da so tisti, ki v drŽavi skrbe za javni red in nravnost, že zato najbolj redoljubni in nravni*, in bi njihovo oblast in pomembnost sodili po njih zasebnem življenju. Večkrat se dalje opaža v naših krajih, da mnogi poznajo prav sa prav le hierarhijo ordinis, ne pa tudi hierarhije iurisdictionis. Gen. vikar je n, pr, po jurisdikcijski oblasti zelo podoben škofu, alter ego episeopi«; med odločbo, ki jo izda gen. vikar v svoji pristojnosti, in med odločbo rezidencialuega škofa ni nobene razlike quoad vim el valorem, in vendar hočejo nekateri v praksi videli tu razliko. Poleg omenjenih dveh hierarhij pa je izredni položaj rimskega papeža in z njim združenega centralnega vodslva Cerkve ustvaril še nekakšno treljo hierarhijo »časti in prednosti«, Stopnje v teh hierarhijah se sicer praviloma vrste vzporedno, toda ne brez velikih izjem, ki jih je povzročil zgodovinski razvoj. Oziraje se na stopnjo sv. reda kot takega brez ozira na njega izvrševanje je n. pr, papež enak škofom, prav tako kardinal-diakon, ki običajno nima škofovskega, posvečenja, enak zadnjemu duhovniku. Oziraje se na vodstveno oblast so si rezidencialni škofje in nadškofje enaki, izjema so le melropolili; patriarhi nimajo vsaj nujno ne večje oblasti kol ostali škofje; župnik pa utegne imeti obsežnejšo oblast kot kak kardinal, Po drugi strani pa je škof n, pr. oziraje se na sv. red in na vodstveno oblast pred kardinalom diakunom, po časti pa je velika za njim. V prvih stoletjih se je stopnja sv, reda krila s stopnjo v vodstveni hierarhiji in z mestom v častni lestvici. Prišlo pa je kmalu drugače. Upoštevati moramo zato vse tri hierarhije, vsako v svojem redu, a nobene izključno. V organizaciji države, dvora in armade, kakor sta jo izvedla cesarja Dioklecijan in Konstantin Veliki in ki je, kakor bom še omenil, zelo močno vplivala na razvoj papeškega dvora in centralnih cerkvenih uradov, je šlo državnemu uradniku določeno meslo na dvoru in večkrat tudi častniška stopnja v armadi. Podobno se je uvedlo v Cerkvi, da so dobili uradniki rimske kurije določena mesta v takozvani papeSki kapeli in papeški familijt. V rimski državi od 4, stoletja dalje sta bila dvor in država tako tesno spojena, da sta se neredko identificirala, v ospredje je močno stopila sveta« cesarjeva oseba, Prav podobno je bilo v Cerkvi, kar je spričo edinstvenega papeževega položaja še tem laže umljivo. Dvorna služha se jc družila z mestom V centralnem vodstvu Cerkve in v papeški kapeli. 172 V zvezi £ povedanim bodo laže razumljive naslednje besede, s katerimi označuje papež Pij XI. pomen rimske prelature v uvodu zgoraj navedene konstitucije; Ad incrementum decoris Apostolicae Sediš quantum contulerit hodieque conférai Romana Praelatura nemo ignorât qui vel eius anteacti temporis historiam noverit, vel suis ipsis oculis niagnani illam honestatis vim sit admiratus, quam splendidis pompis rebusque sacris laciendis varii Praelatorum ordines afEerunt. in iis maxime sollemnibus ritibus, qui, Nobis adstantibus vel etiam Nobis Ipsis celebranlibus, tanta maiestatc peraguntur, Qua in re mirabile sane apparet üecessorum Nostrorum consilium atque sapientia, qui praesfantes partes in ipso pontificalis Üturgiae ministerio his Praelatis tribuerunt, quibus praecipue iuris dicundi munus commise rant, quod itidem nobilissimum est sacerdotium. Inde est ut aspicientibus Nobis c Pontifical! Solio, re sacra vertente, ex bisce egregiis magistra iibus nonnullos minorum ministrorum vestibus indutos, ad ipsius Solii gradus sedentes, illa synibolice expressa vi-deatur perfecta regiminis constitutio, quae in iiistitia fundatur; fustitia regnorum fundamentum.«- 3, Pojmi, Preden se bavimo z različnimi vrstami prelatov, je treba ugotoviti, kaj pomeni v cerkvenem jeziku izraz p rae lat us in praelatura. Ime praelatus srečamo že v cerkvenopravnih virih iz 12. in 13. stoletja. Prideva pa se v Gregorijevih dekrctalih največkrat Škofom in nadškofom in patriarhoma tudi opatom17, Parkrat se rabi tudi za župnika". Zaznamuje pa tudi v tisti dobi nekatera odličnejša kanoniSka mesta v kapitljih1", danes jim pravimo dignitete. Navadno je pomenil prelat cerkvenega funkcionarja, ki je imel redno jurisdikcijo za zunanje območje. V tem pomenu je sprejela izraz prelat tudi cerkvenopravna veda, V zvezi z izrazom praelatus je izraz praelatura, ki se rabi v različnih pomenih, Tako pomeni službeni značaj prelata, njegovo zvanje in častne pravice. V tem pomenu so rabili izraz starejši kano-nisti, kakor bom takoj pokazal. Praelatura nullius pomeni £e danes samostojen, izpod škofove oblasti izvzet teritorij. Dalje se uporablja prelatura kot generičen pojem za razne vrste prelatov; tako govo- " C. 41, X I. 6 [Lat. koncil iz I. 1215]: Statuimu* ul ultra tres menses calhedratis vel regularls ecclcsia praelato non vacet, C. 44, X 1. 6 [Lat. koncil iz 1. 1215): Nihil eat. quod Ecde&iae Det inagis official, t]uam quod indigni nssumantur P m tla ti ud regtmen animarum-17 C, 2. X 2, J (pap. Evgeti 1. (148): episeopi, abbates, atehiepiseopi at alii Ecclesiarum P r a e 1 a t i, C. 3, XI. 31 |p. Alexander III floreiitino ejiiscopo 1170): Cum ab Ecclesiarum Praelatis tcclesiaetica ¿enleittia ia malefaclores aliquos promulgatur, rata debet et firma consisUre et usque ad dignani satisfactiO' nem inviolabiliter observari, Uuapropter mandamus, quatenus si quando Plebanus saneti P, in Clericos vel Laicos paruecianos interdieti vel encom-mumeatfonjs sententiam rationabilltcr tule rit... C. 4, X 3, 6 (Lucij III. 1181): De sjturdole, qui divine iudicio leprae morbo percussus, in paroeciali EccImu praelatiunis officio fungitur. 19 H i n s c h i u s , o. c. I, 387. 173 rima o rimski |irelaluri~". Končna r¡ibijo besedo prelatura tudi za hiša oziroma naturalno stanovanje prelata.. Prelaturo v pomenu ..službeni značaj« je definiral R e i f i e n -stuel kol ipraeeminentia cum iurisdictione'1; Fagnanus pa oadniiuistralio perpetua rerum eodesiasticarum cum praeeminentia in gradu«JJ5. Ohe definiciji zahtevata torej za pravo prelaturo služben delokrog z redno jurisdikcijo pro foro externo. Bangen'1 je razčlenil definicijo tako, da je zahteval za prelaturo tri elemente, namreč officium, iurisdictio in praeeminentia. Glavni od Ich sestavnih delov je iurisdictio in sicer iurisdictio ordinaria in foro externo. Taka iurisdictio je nujno navezana na oficij in vključuje »supcTio-ritatem«, ker suponira podložnikc. in.podeljuje -praceminentiarn.. po starem pravilu, da gre tistemu, ki ima oblast nad kom. ludí prednost pred njim. Redna oblast müre biti ali prOpria ali vicaria, kakor določa kan. 197, § 2. Kakšna je, zavisi od značaja olicija, s katerim je združena. Ako ima oficij samostojen značaj, je oblast laslna., če pa ima namestniki značaj, je oblast vikama. V starem pravu ti pojmi sicer niso bili točno določeni, vendar so kanonisti govorili, čeprav ne zadosti jasno, o dveh vrstah redne oblasti. Na tej osnovi deli Bangen11 pravo prelaturo (»eigentliche Pralatur<), ki ima vse tri zgoraj omenjene sestavne dele, v praelatura primigenia (ursprüngliche P.) in praelatura secundaria (nachgebildete P J. Prvo tvori cerkvena hierarhija v najožjem pomenu besede, torej škofje; drugo pa hierarhi z vikamo oblastjo. O zadnji prelaturi piše Bangen; -Wir meinen die alten Archidia-kone, die Pröbste. Decane und Erzpriester (praepositi, dccani, archi-presbyteri) der Cathudral- und CoilegiaNCapitel, soweit sie ordentliche Jurisdiction übten, Besonders sind dahin zu rechnen die eigentlichen Prälaten der römischen Curie, die (stehend gewordenen) Delegaten und Nuntien, die exempten Achte.«1" Prave prelate so delili v viije in nižje prelate. Nižje prelate so imenovali one cerkvene poglavarje, ki so načelovaii teritoriju, ki ni bil škofija, ali so sicer vladali vernike z oblastjo, ki je bila podobna škofovi [potestas quasi-episcopalis). Višji prelati pa so bili škofje. Mod nižjimi preleti so dalje razlikovali tri vrste; najnižjo, srednjo in najvišjo. Prelati iz najnižje vrste so bili oni, ki so načelovaii komunitelom, ki so imele privilegij pasivne eksenipcijc (n, pr. višji predstojniki v kleriških eksemplnih rodovniških združenjih), Prelati iz srednje vrste so vladali določene klerike in vernike, a brez lastnega teritorija, čeprav je bila njihova oblast omejena na določen teritorij, taki SO n, pr, tako zvani vojaški škofje. V najvišjo vrsto pa so spadali prelati nullius (netnpe dioeceseos); načelovaii so teritoriju, ki je bil izvzet iz sko- ™ Romana praelatura, praelati romanae curiae, ponlificiae curiae grados, praelalorum ordines. praclaturae collegia; ti izrazi se nahajajo v kon-stituciji Ad inerementum decoris. Ins can. Mb. 3. tit. 5, § 2, nuni. 33. -3 lus can., in 1. pari, lib, 3, num. 20. ■ O, C. 46, « O. c. 47—4S. ™ O. c. 48, 174 fije. Prelate so torej imenovali ono cerkvene poglavarje, katerim je ¡enačaj njihove cerkvene službe podelil škofovsko ali tej podobno oblast". Papež Pij V. pa je v konstituciji Komani Pontificia z dne 21. julija 1571 podelil obširno oblast v zunanjem območju krajevnim (hišnim) predstojnikom dominikanskega reda Radi obširne komuni-katije privilegijev se je ta privilegij razSiril tudi na druge kleriške meiidikantske redove. Po definiciji bi morali tudi te lokalne predstojniku .sluti med prelate, kar pa se je nekaterim avtorjem upiralo47. Vse dosedaj omenjene vrste prelalov so spadale med pravo prelaturo, zakaj vsi so imeli officium, Jurisdictionen! in foro externo in praeemmentiam. Poleg oblasti pa so imeli prelali tudi različne častne privilegije, posebne distmkeije na duhovniški obleki in podobno, V rimski kuriji in na papeškem dvoru pa so začeli pridevoli naziv praelalus tudi kleTikom, ki so sicer opravljali odlično službo, a z njo ni bila združena soudcleženost na cerkveni oblasti, in končno tudi klerikom, ki niti take službe niso imeli. Tako je nastala častna prelatura (praelatura hunonsp. Pojem častna prelatura se deloma krije s pojmom rimska prelatura, K rimski prelaluri spadajo vsi častni prelali, poleg teh pa še nekateri visoki funkcionarji izven knrdinalskih vrst, ki participirajo na papeževi oblasti, Ako je torej z določenim prelat-skim mes lom zvezana udeleženost na papeževi oblasti, govorimo o pravem [rimskem) prelatu, drugače o časlnem prelatu, Častnih pre-latov sta torej v glavnem dve vrsti: prvi imajo dejansko službo v kuriji ali na dvoru, drugi imajo samo naslov. Večkrat pa se častni prelati imenujejo le tisti, ki imajo samo naslov, in so torej pravi pre-lati tisti, ki izvršujejo služba v kuriji ali na papeškem dvoru, ne oziruic se, ali so udeleženi na oblasti ali nesa. Podrobneje bo govor O tem pozneje. Vsaj od 14. stoletja dalje, kakor bom še omenil, so bile zaupane nekaterim prelatom iz častne rimske prelature zelo odlične službe v osrednjem vodstvu Cerkve. Iz teh prelalov so papeži v prvi vrsti izbirali kardinale. Papež Aleksander VIL je v namenu, da bi odstranil nevredne kandidate za prelalska mesta in posredno tudi za kardinalska, predpisal v konstituciji Inter celeras z dne ló. junija 1659 pogoje za prelate"1. Benedikt XIV. pa je za izobrazbo in vzgojo bodočih prelatov ustanovil poseben zavod Pontificia academia deí nobilä ecclesiastici.^"- Prelatura, podeljena kandidatu na osnovi po- ■■'" Cfr. De Lucí !íe iunsdfctione, disc. XXXIV. n. 8 in nal, Oje t ti, Commenlarium in codicem iuris canonici, Rorruie 1930, 26—27. 5" Bangen, o. c. 4S. 49; S C h e r e r . o, C, 487, 4R8, Seher er razlikuje wirkliche Prälaten, Ehrenpríiiaten mil Amt iíl Ehrenorülalen ohne Amt, vl Zakonsko rojstvo od slaTiev, kt so na dobrem glnsu; neomadeže-vano življenje; starost 25 let; dimisorij lastnega ikoln; petleten itudij prava; doktorat obojnejfa prava: dveletna praksa pri cerkvenem sodiiču: 150Í) scu-dov letnih dohodkov, bodisi iz rente ali iz betieliciju; izpit pred signatura iuslitiae. (Cfr. liinEcbius, o. c. I, 388). 11 Bangen, o, c, 53; cir, Scheret, o, c, 4Sfi, op. 19. 175 gojev. predpisanih od papeža. Aleksandra VIL, se imenuje praela-tura iustitiae jprelatura di giustiziaj; ako pa se podeli brez ozira se na te pogoje, je praelatura gratiae (prelatura d i grazia)5-. Codex iuris canonici razlikuje prave prelate (praelati proprio nomine] in častne prelate [praelati honoris causa). Pravi prelali so oni svetni ali redovnliki kJeriki, ki imajo redno jurisdikcijo v zunanjem območju [kan. 11Q)'1?. Častni prelati pa so kleriki, qui prae-lati tituio, honoris causa, a Sede Apostolica donentur sine ulla iuris-dicticne«. V kan. 319 do 327 pa podaja zakonik določbe de praelatis inierforibus in meni s tem prelate nullius, ki načetujejo teritorijem, ki imajo vsaj tri župnije. Ako ima praelatura nullius manj kot tri župnije, se je ravnati po posebnih določilih, ki jih pa zakonik ne omenja. Prav tako zakonik ne določa podrobnih določil o častnih prelatih, ki jih omenja v kan. 328. kakor je bilo že zguraj povedano, 4. Razvoj. Rimska prelatura različnih vrst str je razvijala z rimsko kurijo in papeškim dvorom. Zato je potrebno pri očrtu rimske prelaturc v kratkih potezah orisati tudi kurijo in tako zvano Capella et h'amilta Pontificia; prvo pomeni osebe, ki jim gre pri papeških liturgičnih funkcijah določeno mesto, drugo pa papeški dvor v ožjem pomenu besede. Takoj naj pripomnim, da sta se obe ustanovi, tako kurija in dvor (liturgičn: in civilni), razvili polagoma iz rimskega klera. Dolgo časa je bil razvoj obeh ustanov vzporeden: ostanki te vzporednosti so se ohranili še v današnji sestavi tako kurije kot dvora. Kleriki, ki so bili bolj v službi papeževe osebe, so spadali k dvoru, kakor bi danes rekli; kleriki pa, ki so bili dodeljeni k centralnemu vodstvu Cerkve, so tvorili kurijo. Dolgo časa pa med tem dvojim niso prav razlikovali, Vrhtega pa je v Rimu še duhovščina, ki je v službi rimske škofije kot Lake, in zopet med to duhovščino in zgoraj omenjenima redoma obojnega klera več stoletij ni bilo prave razlike. Izraz curia je v cerkveni rabi vsaj od 10. stoletja dalje. Pomeni pa urade centralnega vodstva Cerkve, kakor bi danes rekli, in tudi papeški dvor. Ordo romanus X pravi n. pr.; -Exit domnus papa de palatio cum episeopis et cardinalibus et cum to to a p p a -ratu curiae«; v ordo romanus XI beremo izraz papa cum tota curia, v pomenu današnje papeške kapele". še danes se uporablja izraz curia romana v dveh pomenih; v ožjem in uradnem pomenu zaznamuje kongregacije, sodišča in urade (clr. kan, 242), torej centralna oblastva, v širšem pa tudi papeški dvor". 13 Banger, o. c. 53, ;u Gasparrijev aparat navaja k kan. 110 kot vlr lienedikta XII. prop. £5 Armenorum dammita iz 1, 1341. ki se glusi: Item Arnieni dieunt et tenent. quod usque ad concilium Nicaenum Remaitua pontifcx non hahuit maiorem potcstatcm, quam alii patriarcllaeL sud tunc de volunlale Jliti tOrKtlii fuit ordinal am, quod diet us Romaaut pontiles haberet poUstatem super alios patriarchas. IKontes vol. 1, str. -iOj, Teiko si pretfstavljam, kako hi mogel La tekst sluiiti kot yfr za kan, 110. « PL 76, 1009; 1038. "Hilling, o. c. 128. 176 C a p p e 1 I a Pontificia [papeška kapela) pomeni one osebe iz kleriškega in laiškega stanu, ki jim gre po ceremoniclu posebno mesto pri papeških liturgičnih funkcijah; to so take funkcije, pri katerih je papei navzoč ali jih sam tudi izvršuje. Ime pride od kapele (magna eappella), v kateri se je papež obleke! v iiturgična oblačila. Rabi pa se danes izraz cappela pontificia oziroma pnpaiis tudi za omenjene liturgične funkcije"', Familia Pontiíícia obsega člane papeževega dvora, tako aktivne (palatini) kot častne. Imenujejo se familiares; v zgodovini so se imenovali tudi comroensales. ker je moral papež skrbeti za njih vzdrževanje. Izza časa papeža Nikolaja HI. (1277) je ohranjen zapisnik, ki našteva več sto papeževih familiarov, ki so imeli ^bouche á la eour« in aparte di palazzo«.*' V razvoju rimske kurije v širšem pomenu besede moremo razlikovati več dob1". V prvih treh krščanskih stoletjih je bilo oboje zelo preprosto. Okrog papeža je bilo več klerikov, ki so mu poma' gali izvrševati dušnopastirske posle [takozvana regionalna duhovščina, ker je bil Rim razdeljen v regiones, okraje). V tej dobi se pojavijo ludí notarji in defensores. Kot poroča liber pontificalis, je ustanovil notarje papei Klemen L; »Hic fecit septem regiones dividi nolariis fidelibus ecclesiae qui gesta martyrum solljcite et curióse unusquisque per regionem suam perquírerent-Defensores p:i SO biti zaščitniki vdov in sirot pa tudi cerkvene imovine". Ko pa je Cerkev dosegla svobodo, nastane v kuriji sprememba. Papeži se začno obdajati z dvorom, ki se veča in izpopolnjuje, Ob koncu 6. stoletju imamo že takšno organizacijo papeškega dvora, kakršna se je vsaj v glavnih potezah ohranila do danes, Razvil pa se je ta papeški dvor po zgledu rimskega cesarskega dvora in državne pisarne, kakor ju je organiziral cesar Dioklecijan in njuno organizacijo dovršil cesar Konstantin Veliki, Država je postala absolutna monarhija z zelo močno poudarjenim dvorom in uradništvom. Uradništvo imenuje cesar. V njem vlada točno izveden hierarhični red. Cesar in dvor se obdasta z božanskim sijajem. Uvede se orientalski slog z bombastično titulaturo. Cesar se naziva, nostra serenitas, maiestas, pietas in podobno. Urad~ ništvu gredo naslovi, po hierarhičnem redu točno določeni, kakor tua amplitude, celsitudo, spectabilitas, excellent!*, eminentia. Uvedejo se avdijence s točnim ceremonielom (adorare aspectus principales, saeram purpuram adorare, attingere venerarique). Vojaška in "L Cono mane papa audit im&sam de feria. Qua dicta paral se more šalita in camera sua. do in do vadit ad magnam capellam et ibi tnduitur saeris vestibus albi colons (Grdo romanu^ XV, c. 50; PL 73, I2VH). )f Ortolan v DThC I1I/2, 1934. » Cfr, Hilling, o. c. 128—.129. M H i n s c h i u s, o. c. I, 375. Podatek je sicer brez vsake historične veljave fCir. Apollinaris 1935, M, op, 4}, — brez dvoma pa po morali biti notarji že v prvi polovici 4. stoletja. 10 Hi n se h i u s, o. c. L 377. 177 civilna oblast su ločita, a uredništvo se vojaško organizira. Uradniki nosijo kot službeni znak šerpo (umgulum), ki jo ohranijo tudi pO prestauku službe. Foleg pravih uradnikov so tudi taki, ki dobijo le naslov uradnika (houorarii). Centralni državni uradi £0 bili na cesarskem dvoru- Cim bliže so bili uradniki cesarju, tem večji Ugled so imeli oziroma so ga sčasoma dobili. Najvišji uradniki so bili praefecti praelorio. Pravi dvorni uradniki so bili; magister officiorum (dvorni maršal, predstojnik cesarskih pisarn), quaestor sacri pa-latii (šef kabineta), comes sacrarum largitionum (državni zaklad-ničar), comes rerum privatarum (minister za cesarske domene), comes 3acri cubiculi fnadkomornik), Omenjeni štirje dostojanstveniki so imeli naslov comités consistoriani, ker so bili člani konzistorija, kronskega sveta. Comes je bil prvotno tisti, ki je smel spremljati cesarja na potovanju; pozneje je bil comes časten naslov. Visok uradnik na dvoru je bil praepositus sucri cubiculi (predstojnik ko-mornikov), ki prvotno ni bil comes consistorianus, a je pozneje dobil velike kompctenee. Njemu so bili podrejeni primicerius sacri cubiculi z ostalimi cubieularii, dalje comes et castrensis sacri palatii (hišni maršal), comes s acra e vestis ¡predstojnik cesarske garderobe! în nîïji uslužbenci: castrensiani, ministeriaui, lahularii, chartularjj. Važne službe so imeli tribuni in nolarii, ki so bili nastavljeni v dvorni pisarni. Načeloval jim je primicerius notariorum, prvi za njjm je bil secundicerius. Imeni primicerius in secundicerius spominjata na to, da so bili uradniki določene vrste zapisani po vrsti na povoščeni tablici (cera)11. Opisana ureditev cesarskega dvora in države je vplivala od 4. stoletja dalje tudi na cerkveno kurijo, kakor sem omenil. Neredko je cerkvena kurija sprejela oficij in njegovo ime od Cesarskega dvora, V drugih primerih pa je po zgledu služb, ki so bile na cesarskem dvoru, ustanovila svoje. Poleg regionalnega klera*- nastopi dvomi ¡palatin s k i) kler. Notarü in defensores se združijo v kolegija, ki jima predsedujeta primicerius notariorum oziroma defensorum. Ordo romanus iz konca 6. stoletja" omenja že precej kompliciran papeški dvor". Ob koncu istega stoletja dobi premoč palatinski kler; v njem pa pridejo do največje veljave indices palatini ali indices de clero ali tudi iudices o rd in ar i i". Med Le so spadali primicerios in secundicerius notariorum ¡papeževa 41 K ü b I ( r Geschichle des ríimischcn Keehts, Leipzig 1925. 306—3S2. Primo omnium observando™ esl septem csse regiones tccltiitalicl Ordinis urbis Komae: et unaquaeque re|¡ío sin£uk>s habel diáconos regio-níuios, et unl:squisque regioni» acolvihi per manuí subdiaconi regionani diácono regionís suae ofíicii causa »ubduntur* se priínc ordo romanus I, |PL 78. 937]. » Cir. Ortolan v DThC ti/2, 1932. " Navajajo se it: priniicerius. sactllariüi, nomenckilur (nomcnculatorj, vtittiirnii. paraphonista- ludex re pomenl tu osebe, kí ima te sodtio abl.ul. lera ve c Indi upravilo. Poglavarje 10 V Mari dubi vefkráL imenovali índices. ¡Cír, Hins c li i u s , o. c. I, 383.) IlúJOllarai Vulnik. 12 178 prvi in drugi kancler)", a r c a r i u s in saccelarius fprvi je bil blagajnik, drugi pa izplačevalec)'7, protoscriniarius, ki je bil predstojnik arhivskih uradnikov [scriniarii]1*, primicerius defensorum in nomenclátor (minister za milostne za deve]"'r Poleg teh se še omenjata vicedominus, ki je bil nadzornik lateranske palače in papeževega služabništva, in ves tararí us, ki je bil nadzornik papeževe garderohe. Obe funkciji sla se ohranili do 1!. stoletja7"'. Od vicedomina so bili odvisni e u b i -cular!!11', ce II erar i i in stralnres". Našteli funkcionarji SO moruli Sodelovati prt papeški kapeli, kakor bi dunes rekli. Ordo romaaus 1 omenja pri izvríevanju papeških liturgičnih funkcij te le funkcionarje: arohidiaópnus (id esL vicarius pontíficis)4', episeopi et presbvleri'1 (poznejši kardinali), primicerias, secundjcersus", primicerius defensorum18. Papeški sprevod opisuje isti ordo takole: Diebus itaque solemnibus sicuti esl Pascha, primo omnes aeolythi regionis tertiae, el defensores omnium regionum convenientes dilu-culo in patTiarchio Lateranensi, praecedunt pontíficem pedestres ad Primicerius nolariorum se omenja izza časa papeža Julija (sreda 4. stoletja) du konca 13. stoletja |I297); aocittdiceritu pa od I. 526 do 1217 (Hlnschius, O. c. I, 3R1 in Kurlscheid, o. c. 651, Oba uradnika navadno nista bila duhovnika, leni več le nižja klerika, vendar Sto po Časti bila pred škofi. Ob smrti papežev je prevzel začasno vodstvo poseben odbor, ki mu je predsedoval primicerius. *7 Ilinschius. o. c. I, 381—382. " '/.& arhiv so papeži že zelo zgodaj skrbeli; imenoval se jc arehivum, arcbivium, scriniiun, bibliolheca; uradniki pa seriniarii, ali seriuiarii ut notarji. tabelliones (Ilinschius, o. c. I, 382, 132—4.J3J, Gregor I, je združit defensores v posebno knrporacijo ¡ep, VIII, 14), Delili so cerkveno niito£činc, upravljali cerkveno imovino, skrbeli za fundacije in podobno (II i n s c h i u a . o. c. I, 377, 382], Nomenculator ae llldi imenuje nomen^lalor (D'1'h C 111(2. 1933) ali admmieulatoT (Ilinschius, o. c. I, 382. V neki notici iz leta 1000 se njegovo mesto takole opisujte -Seplimus anlminiculator intereedens pro pupillis et viduis, pro ilfillcUs cl caplivisi (cfr. Hinschiui, o. C. 1. 382. op. 9|, Funkcijo vicedomina je prevzela apostolska kamera in kamerleilgo; posle vestararija pa iheSauraHui (H i n s C h I U s , e. c. I, 364), M Cnbicularii so prevzeli po zgledu cesarskega dvora. V ordo romanu* 1, rt, 6 se omenja cnbictilarius tonsorntns [PL 78, 940). Ordo romanu« IX, n, I določa: »Prinjlim. in qualieiinque schola reperli fnerint pueri bene psallentes, tolluntur indc. e( nUtriuntUr in schola caillOrUm, et pO&lea (itmt cubiculariu (FL 79, 1003). Cubicularii so vršili pri papeikih liturgičnih funkcijah različne posle (cfr. Ordo romanus XI, S, 34, 41, 47, 72, PL 78, 1029, 1038. 1041, 1045, 1052). Zanimiva je tudi ugotovitev rimske sinode iz I. 595, c. 2, ki se glasi: Verccundus mos Lenrpore indi&trelionis inolevit, ut htdm Sediš pontificihus ad secrela tub i tuli servilia laici pueri aC S&ectllares obsei|Uanlliri (efr. Hiaschius, o, c, f, 3SO. op. 5). Cellerarii so kletarji (domači hlapci), stratores so oprode. (D Th C lli/a, 1933). f" PL 78, 937. » PL 78. 939. « PL 78. 940. " PL 78, 945, 179 slationem. Stratores autem laici a dexlris, et a sinislris equi ambu-lent. ne alicubí tilubel. Qui autem eum equitentes praeccdunl, hi sunt; d ¡acones, primicerius, et duo nota ril regionarii, defensores regionarii, subdiaeoni regionarii. Procedunt vero d ¡vlsi s lurmis, spatium inter se et aposlolicum facientes. Post equum vero hi sunt qui equitant; vicedominus, vestararius, nonienculator, alque saccel-iarius, Unas autem ex ftcolythis stalionaritis praeeedit p e des ter equum pontificia, geslans sanctum chxisma manu in mappuia invo-lula cum ampulla. - Rimski (Srd in es tudi popisujejo funkcije, ki so jih opravljali našteti funkcionarji pri papeški litutgiji. Omenil sem že delitev kfera v regionalni in p;ilatinski kier. Že zelo zgodaj pa srečamo v rimski duhovščini tudi drugo delitev, namreč v višjo in nižjo duhovščino. Po poročilih v Liber pontificals in Liber diurnus so višjo duhovščino imenovali proceres cleri, proceres ecclesiae ali primates í c c 1 e s i a ew, Sredi 12. stoletja pa nastopi v rimski kuriji nova sprememba. Palatinski kier izpodrinejo kardinali, ki so zastopniki regionalnega klera, Najvažnejši posli se rešujejo v konzisloriju; uvedejo se posamezni papeški uradi*". Kot najvišja plast rimske duhovščine za kardinali se pojavijo praelati, ki SC tu t! i imenujejo praelati do m us ali p ra e I a t i curia e"\ Kot prej omenjeni funkcionarji, sodelujejo tudi prelati pri papeški liturgiji. Ordo XfV n. pr. določa; et in processibus sunt omnes cardinales et praelati curiae parati in albisi' in zopet; ubi con v eni re habent idem dominus noster papa et cardinales et alii praelati de curia. Poglavje 46 v tem ordo ima napis: Infra seripla sunt illa quae domini cardinales et alii praelati de curia, CÜUtnnut et alü familiares papae, faeere debent quando coronatur. «,I Papeški dvor in kapela sla se v 13- in H. Sloletju zelo povečala. Zapisnik iz dobe Nikolaja lil. [1277) omenja naslednja imena: came-rarii, cappellani, ctibiculares, hostiarii maiores, hostiarii minores, officiates, domicelli, servientes nigri, servientes albi. cancellaria. elemosyna. coquina magna el parva, marestalla alba et nigra, cursores"'-. Prvi dvorni uradnik postane v 14. stoletju magister saeri hospitii palatii apostolici: pozneje prevzameta njegove funkcije dva uradnika, ki se danes imenujeta maggiordomo (praefectus palatll] in maestro di camera (praeícdus ciibiculi). S tem je bila moč kardinala canierlengo zmanjšana111. V manuskriptu iz srede 15. stoletja, ki ima naslov »M i listeria «t officio domus pontilicalis Pii II. anno 1460 , so dvorne službe razdeljene v dva dela: e* primo tinello in ex secundo tindío: razliko- " PL 78, 937 in 938, Cfr. H i n s c h i u i . o. c. I, » Cfr. Hilling, o. c. 129. m Cfr. H i n s C h i ti S . o. i. 1. 33Ó. « PI. 78, 1145, " D Th C Eli/2. 1934. ^ O Th C 111/2, 1035—1936. 12' 180 vali so se torej dvorjani v glavnem pO Lem, ali SO «padali v prvu grajsko obednico Jtinello) ali v drugo01. Sto let mlajši je seznam z dne 10. julija 1555, ki se imenuje Rotulo primo della fameglia della Santita di Noslro Signore Paolo P. P. IV.«; v njem so naštete zelo natančno vse dvorne službe. Poleg pravih dvorjanov se omenjajo tudi prelati, ki imajo le »panem honoris*, torej častni prelati". Papež Sikst V- je leta 1588 ustvaril v rimski kuriji velik aparat, ko je organiziral kardinalske kongregacije kot najvišje administrativne urade"". V njih so dobili najvažnejšo vlogo za kardinali pravi prelati, ki so jo ohranili tudi danes, Kongregacije in ostali uradi so namreč sestavljeni iz kardinalov, prelatov (officiates maiores] in nižjih uradnikov (officiates minoresl- Stara tesna zveza med kurijo in dvorom pa se je še ohranila. Tako je jasno, zakaj gre nekaterim kurijskim prelatom na dvoru višje mesto kakor drugim, čeprav opravljajo ti enako aH še višjo službo. 5. Delitev, V teku stoletij so se razvile v rimski prelaturi in na papeškem dvoru različne stopnje in službe. Tiste, ki so še danes ohranjene, bom omenil v naslednjem kratkem Orisu prelalure in dvora, kakor sta danes sestavljena. Prelati, ki sestavljajo rimsko prelaturo, se dele pod različnimi vidiki v različne skupine. Razlikujemo p a 1 a t i n s k e prelate (praeiati palatini) in hišne prelate Ipraelati domcstici), Hišni prelati se delo v dva velika razreda, oziroma točneje povedano: naslov hišnega prelata pripada prelatom iz dveh velikih vrst, namreč pravim rimskim prelatom in častnim prelatom (praelali domestic! proprie dieti). Pravi hiini prelati se dele v take, ki tvorijo posebne kolegije prelatov, in v take, ki niso združeni v kolegije. Ako prelal ^padu k papeškemu dvoru, je urhanus-, sicer je praelatus extra urbem Na dvoru pa razlikujemo dalje Se papeike komor-nike in papeške kaplane. Oboji so razdeljeni v več razredov. Kakor pri prelatih je treba tudi pri komornikih in kaplanih razlikovati prave in častne; pri slednjih še. ali so »in urbe« ali extra urbem - K prvotno jasno določenim razredom vseh teh funkcionarjev ill odličnikov so sčasoma uvedli Se nadštevilne ali izven števila (supranumeraril), podobne« (ad instarj in vmesne stopnje (prim, prelati di mantel letta in prelati di mantellone). Hierarhični red med naštetimi člani prelature in dvora je točno urejen; razlikovati pa je. ali gre za mesto na dvoru ali v papeški kapeli, V naslednjem hočem naštete vrste kratko označiti in na koncu povzeti red papeike kapele in dvora. Pri orisu prelalskih kolegijev bom navede! tudi dolžnosti in pravice, kakor so orisane v konstilu-ciji Ad iucrementum decoris. (Nadaljevanje bo sledilo.) D Th C 1112. 1936-1«!. " D Th C 111/2, 1937— 1938, m S konstitucijo Immetisa neternj Dei ?. dne 22. januarja 15BS. -Bogoslovni Vcslnik.<, publikacija Bogoslovne Akademije v Ljubljani» iibaia Štirikrat na leto v celotnem obsegu do 20 tiskovnih pol. Urednika: prof. dr. Franc Ksaver L u k m a n , Ljubljana, Frančiškanska ulica 2/1, in doc. dr. Aloijij Od ar, Ljubljana, Vidovdnnska cesta 9. — Njlmn naj se pošilja vse, kar je uredništvu nnmenjeno. Uprava: Prodajalna Kat. tisk. dniJtva (prej H, Mtiman), Ljubljana, Kopitarjeva ul. 2. Njej naj se pošiljajo naročila, reklamacije in podobno. Naročnina: 50 Din za Jugoslavijo, fifl Din za inozemstvo, Čekovni rsčim pri ljubljanski podružnici Poštne hranilnice, lastnica Bogoslovna Akademija, Ljubljana, ima it. J1903, Oblastem odgovorna sta prot. dr. F. K. Luk m an ia uredništvo in izdajateljico, ravnatelj Karel če i za Jugoslovansko tiskarno. Ponatisnili ac nmejo razprave in njih deli, ocene in drugi prispevki, ako de prej dobi dovoljenje Liredniitva in a.ko se v ponatisu navede vir. »Bogoslovni Veslnik« quater per annum to lucem edjtur, Pretium aubnotatloaU extra negnum Jugoslavia est Din 60. Scriptn quae sira ad direction em sive ad administrations m commeniarit nostri spectant, insc-ibantur: »Bogoslovni VesLnik*, Ljubljana, Faculle de Thiologie (Yougoslavie). Naročnikom. Ker se v juliju in do srede avgusta v tiskarni ni delalo, nisva mogla izdati drugega zvezka BV sredi julija, kakor sva nameravala. Preurejeni in nekaj razširjeni drugi zvezek izdava sedaj, tretji in četrti zvezek skupaj pa proti božiču. Gg. naročniki naj oprosti, če se zaradi zunanjih razmer nisva držala načrta, ki sva ga oznanila na ovoju prvega zvezka. Urednika; Lukman — Odar. Poštnina za krat/evino Jugostavifo k gotovini nlalana. BOGOSLOVNI VESTNIH IZDAJA BOGOSLOVNA AKADEMIJA LETO XV ZVEZEK III-IV LJUBLJANA 1935 KAZALO. (INDEX.) I. Razprave [D i s se rta Liemes): 181—183 189—210 211—216 217—263 Grivec, Sv. Metod, panonsku-moravski nadikof iS. Methodius, arehiepiseopus Pannoniae et Mora- viae).................. E h r 5 i c h , Osebni značaj Kristusov (De indole Cbristi) G r i v e c , Iz teologije sv. Cirila Solunskega (E Iheolo- gia s. Cyritli Thessalonicenais)........ O d a r , Škof in redovništvo (De relationihus juridicis inter ordinarium loei et religiosos}....... II. Praktični del (Pars practica}* Duhovne vaje (C. Potočnik)............264 Pridi k nam tvoje kraljestvo (F. Grivec)........270 Cerkveni govori o državnih vprašanjih (A. Odar) .... 277 Ali sme poročati ženinov župnik (A. Odar)......282 KI, Slovstvo (Litteratura) : a) Pregledi: Novejša dela o zgodovini stare cerkve (F. K. Lukman) . . 283 b) Ocene in poročila; Durandide S. Porciano Quaeslio de natura cognitionis ,.. Ed. J. K o c h (A. U.) 28» - H o b e r t i K i 1 w a r d b y De natura theolngiae. Ed. F. S l e g m ii 11 e r (A. U.) 288 — B o s k o -v i č , Relatio artis ad moralitatem (A. U.} 289 — K e i 1 h a c h , Prnblcm religije (.J. JanžekoviČ) 289 — S. Laurenlii a B r u n -dusio Opera omnia. Vol. III: lïxplanatio in Genesim (M. Sla-vič) 291 — 2 u nkov ič, Moses, der verwegenste Stratege der Kriegsgeschichte (M. SlaviČ) 292 — Kortleitner, Quo tempore codex saeerdotalis exsliteril (M, Slavlc) 293 — Koch, Jesuiten-Lexikon [F. K. Lukman) 293 — Villen Dictionnaire de spiritualité Easc. IV—V (F. K. Lukniiin) 294 — Plochl, Das Eherecht des Magister Gratianus (A. Odar) 296 — Potočnik, Svclj red [F. U.) 297 Opeka, Drobci [LknJ 297. IV. Razno (Miscellanea); Rimska prelatura (A. Odar) 298 SV, METOD, PANONSKO-MORAVSKI NADŠKOF. (S. Methoduis, archicpiscopus Pannoniae el Moraviae.J (1. Condition« historicae. II. Sandilaj Meihodii.) Oh K15U letnici njegove smrti. Dr. Franc Grfocc. Zgodovinski okvir. Metodovo življenje je pnlno velikih dogodkov, kakor je ludi sv. Metod mož velikih dejanj. V Carigradu, v Moravski, Pa no ni ji in v Rimu je gledal in na sebi doživljal odločilne državne in cerkvene prevrate, svetovno pomembne horhe, ki so imele nedosledne posledice za cerkveno in poiilično obličje Evrope, Te svetovno zgodovinske borbe in katastrofe so globoko pretresale njegovo notranje in vnanje življenje, toliko bolj. kolikor bolj je tudi sam vanje posegal. Kot pravnik, vojak in visok upravni uradnik (knez. t, j. cesarski namestnik slovanske pokrajine) je mogel pogledali za kulise bizantinske državne uprave. Skrb za neumrjočo duSo ga je gnala iz vrtincev tega sveta v mirno sam os lansko zatišje pod vedrim vzhodnim nebom ob maloazijskem Olimpu« V samostanskem zatišju ga je pretresla nasilna smrl družinskega pokrovitelja, državnega kancelarja Teoktista (okoli 1. 855), in politična smrt pobožne cesarice Teodore, ki se je I. 856 odpovedala vladi in so ju potem še prisilili, da se je morala umaknit! v samostan (S57), ko bi bil njen sin cesar Mihael še potreboval modrih materinskih svetov. Se bolj ga je pretresla silovita borba za patriarski prestol, boj med Folijem in Ignacijem: saj je la boj posegal celo v sveto zališje olimpskih menihov in jih vznemirjal. V silovitih L-arigrajskih prevratih, ki so glohnko posegali tudi v njegovo srce, je znal skupno s svojim bratom ohranili občudovanja vredno miroljubnost in rezerviranost. Umaknil se je v samostansko zatišje in v misijonc, a ludi v samoti je bilo Bogoslovni Venlnik. 1 3 182 treba veliko samo premagovanja, da se ni vznemirjal po zgledu mnogih drugih menihov. Odklanjati moramo vse hipoteze, kt bi hotele solunska brala vpreči v to ali ono strankarstvo. Bila sta vzvišena nad carigrajske prepire in vedno pripravljena služiti cerkvi in domovini. Kakor nekak oddih mu je bila misijonska m diplomatska pot k daljnim Hazarojn, dasi dolga in težavna. Po vrnitvi od Hazarov je bilo brez dvoma dobra priprava za njegovo poznejše poslanstvo, da je bil postavljen za predstojnika velikega samostana Po lih ron a v nemimi dobip ko so valovi notranjega cerkvenega boja pljuskali tudi v samostansko samoto. Apostolska gorečnost ga je priganjala, da se je z bratom Cirilom odločil za veliko misijonsko poslanstvo k Moravanom. Kot preizkušen državni in cerkveni upravnik je slutil, v kako negotove daljave in v kolike težave vede ta misijonska pot. V Moravski je videl in doživljal, da Rastislavuva daljnovidna cerkvena in modra prosvetna politika nima dovolj močne državne podlage proti premočnim cerkvenim in političnim nasprotnikom, ki so s silovitim nasprotovanjem vznemirjali že prve apostolske stopinje idealnih slovanskih blagovestnikov ter napovedovali pretresajoče boje in katastrofe. Lepe sončne dneve je doživljal v slovenski Panoniji pri preprosto gorečem plemenitem knezu Koclju1 in njegovem ljudstvu. Mali slovenski knez je postal najiskreilejši prijatelj in najaveslejši' zaveznik Metodov. A s tem je še bolj naraščala skrb za ureditev cerkvenih razmer in ga priganjala dalje po težavni trnjevi poti. V Benetkah je zadel na odpor latinske duhovščine, toliko bolj vznemirjajoč, ker je zbujal strah, da ¿a čaka odpor tudi v Rimu. Odpor rimske duhovščine se je razbijal ob Petrovi skali. Papež Hadrian je solunska brala sprejel slovesno in prijateljsko, doživela sta veliko zmago. Toda Cirilova smrt je globoko potrla osamljenega Meloda in ga skoraj strla. liodrilna 1 O Kocljevi krščanski goreč nos I i priia njegovo dopisovanje s papežem Janezom Vili. o razporokah; v tem se kaie goreinost Metodovega učenca. Sv, Metod je bil namreč glede čistosti druiinskefia življenja neizprosno stroji, da bi zatrl poganske razvade. Ohranjeni sta dve papeževi pismi knezu Koclju iz začetka 1. 873. Torej je Kocelj papežem dopisoval v času. ko je bil Metod v nemi k! jefi. Nemogoče jc, da ne bi bil pri papežu s pismi in poslanci posredoval za reSitev sv, Metoda ii ječe. Saj je tvarina dopisovanja nujno spadala v Metodov delokrog, F r. Kos, Oradivn II, .str I6h 183 beseda umirajočega in svetniška priprošnja umrlega Cirila pa ga je rjjačila in ojunačila, da je končno ustanovil novo slovansko cerkveno pokrajino in na svoje rame sprejel težko breme pa-nonsko-moravske nadškofije, A med tem časom je Rastislavovo cerkveno in državno politiko zadela usodna katastrofa, Nemci so s silovito bojno močjo pritiskali na Raslislava in ga ze skoraj štrli (868]. Takrat se mu je izneveril nečak Svetopolk in ga izdal Nemcem, ki so ga oslepili in zaprli v nemško ječo (870). Nemci so zajeli tudi nadškofa Metoda. Nemški škofje so robato z njim ravnali in ga imeli poltretje lelo zaprtega v ječi. Ko je bil s papeževo pomočjo rešen mučnega dušnega in telesnega trpljenja v nemški ječi, je doživel katastrofo (in morda nasilno smrt) svojega naj-idealnejsega zaveznika kneza Koclja (874), ki je padel kot žrtev zavezništva s sv. Metodom. Najrodovitnejši del njegove komaj ustanovljene cerkvene pokrajine je bil uničen. Moravsko ljudstvo se je potem samo dvignilo, pregnalo nemško duhovščino, kneza Svelopolka pa prisililo, da je cerkveno upravo Moravske izročil zares ljudskemu nadškofu Metodu, Ako nc bi bilo ljudstvo tako odločno pokazalo svoje volje, bi bila Metodu izpodmaknjena vsa tla. Svetopolk se je pač moral ozirati na tako odločno ljudsko voljo, a Metodu ni bil iskreno naklonjen. Melod je moral porabiti vso svojo državniško modrost, da se je varoval konfliktov. Svetopolk je končno šel tako daleč, da je osebno neljubega Metoda celo tožil papežu ¡879), Metod je sicer zmagal (880j, toda začasni cerkveni mir v njegovi pokrajini je bil trajno porušen z namestitvijo intrigantskega nemškega škofa Wichinga v Nitri. Wiching in Svetopolk sla Metodn prizadevala nepopisne bridkosti. 2e ga je trla starost, še bolj pa skrb za bodočnost velike cerkvene pokrajine, ki je vsa slonela na njegovih ramah. Imel je sicer zveste in vdane učence, med njimi zelo sposobne in zrele može, Toda vse to je bilo ¿e premalo proti toliki vnanji premoči in proti notranjim spletkam. Ob Metodovi smrti (6. aprila 885) in pogrebu je njegov spomin še slavil zmagoslavje, A nespravljivi nasprotnik Wiching je poskrbel, da je Metoda nekoliko mesecev po smrti zadela obsodba papeža Štefana V. in skalila Metodov spomin med ljudstvom. Metodovi zvesti učenci niso imeli miru, da hi mogli med ljudstvom primerno utrditi bla/eni spomin velikega nadškofa. 13" 184 Morebiti že naslednje leto, brez dvoma pa v teku štirih lel, so biii Metodovi učenci kruto pregnani iz domovine. Veliko misijonsko in kulturno delo je bilo poleplano. 1 ako temni in ¿aloslni robovi vnanjega zgodovinskega okvira nujno mečejo senco tudi na svetniški Metodov obraz, toliko bolj, ker se v zgodovinskih virih nahajajo ležke obdolžitve proli sv. Metodu. »Libellus de conversione BajJoariorum et Caraiitannruni-, lalinski spis v obrambo salzburških cerkvenih pravic nad Panonijo, prezirljivo piše (okoli 1. 871), da je »quidam Graecus Methodius . . . linguam Latinam doctrinamque Romanam .., philosophice snperdueens" vilescere iecilPapex Janez VIII. ga v pismu l. 819 obdolžuje, da širi krive nauke in proti pismeni papeževi prepovedi sveto mašo opravlja v slovanskem jeziku1. Papež Štefan V, 1 £¡85 v pismu Svelopolku piše: Met hod iu m namque s tipe rs ti l ioni non aedificationi, con l en t ioni nun paci insistentem plurimum mira t i sumus , poudarja, da je Melocl papežu Janezu Vili. s prisego obljubil, da ne bo več tria seva! v slovanskem jeztku, in da je bil Lorej kri v opri s cinik (sui periurii reatum perhorrescentes). Podobne obdolžitve ponavlja isti papež isto leto v instrukciji za svoje poslance', ki jih je poslal v Moravo, Te obdolžitve temelje na klevelniških obtožbah; obdolžitve papeža Štefana V. morebiti celo na ponarejenih papeških pismih. Proti leni obdolžifvam imamo pismo papeža Hadriana II., s katerim je J. 869 dovolil slovansko bogoslužje, in pismo Janeza VIII. I. 880, ki s pohvalo priznava Metodovo pravovernost in potrjuje slovansko bogoslužje. Toda liadrianovo pismo je ohranjeno sferno v Zilju Metodi)a in se zato mnogim zdi dvomljivo; celo o pristnosti Janezovega pisma 1, 880 nekateri dvomijo. Staroslovenski viri ne morejo razpršiti vseh dvomov, ker teh virov mnogi nc poznajo ali pa jih nočejo resno priznati. Latinski viri pa imajo tukaj velike vrzeli Končno rešitev tako težkiii obdolžiiev je v Metodovi poštenosti m svelosti ter v strastnosti in nepoštenosti njegovih nasprotnikov. Tukaj velja: semper ajiquid Tiaeret, Zalo je leni bolj potrebno, da s spoštljivo pazljivostjo in ljubeznijo odkrivamo Metodov svetniški lik, 5 itvijatao, 1 F r. Kos. Gradivo 11, str, 160, — F T. P a s t r n e k , Dčjin> slovan-sk^ch apoitolu (Praga 19021. *lr. 271. J P a s t r n ek , str. 254, 5 P as t r n e k , sir. 260 in 264, 185 II. Metodov svetniški lik. Metodov duhovni svetniški lik je res premalo znan in premalo cenjen: njegovo duhovna delo za slovansko krščansko kulturo je premalo priznano. Kar navadili smo se ŽeT da Melnda zapostavljamo njegovemu mlajšemu bratu. Nekoliko je temu kriv senčni zgodovinski okvir. Nekoliko je kriva Metodova svetniška ponižnosti ponižno je služil mlajšemu bratu in se ponižno skrival, dokler je še živel Ciril. Še več je kriva izredna Melodova osamljenost. Krivde senčnega zgodovinskega (lkvira ni treba pojasnjevati, ker je zadosti vidna. Hoij zanimiva je svetniška krivda in obenem svelniika zasluga Melodove ponižnosti. Starosloveoski in latinski viri so glavne podatke O svetem Cirilu, zlasti o Cirilovi mladosti, zajemali iz pripovedovanja sv. Metoda. Sv. Metod pa je svojo vlogo v hazarskeni in slovanskem poslanstvu s svetniško ponižnostjo zakrival, nasprotno pa s svetim spoštovanjem poveličeval apostolsko gorečnost, misijonske in književne zasluge svojega brata. Po Metodovih podatkih so nam ohranjene ljubke poteze iz Cirilove mladosti, odprl nam je pogled v njegovo globoko notranje življenje. Ob strani pisateljev Zitja Konslantina-Cirila in Rimske legende [Vita cuni translatione s, Clemcrltis) je pač stal sveti Metod. Žitje Metodijev« pa je Metodov učenec pisal daleč od domovine, daleč od sorodnikov in prijateljev svojega učitelja. Metod ni zastonj omagoval, ko mu je umiral Ciril. Po Cirilovi smrti se začenja njegova tragična osamljenost. Bil je vpliven in priljubljen voditelj in učitelj. Imel je zveste, vdane in nadarjene učence. A bili so mladi in neizkušeni; med njimi ni bilo nikogar, ki bi se po priznani avkloriteti vsaj od daleč mogel meriti s svojim učiteljem. Tako se je moral Metod v tragični osamljenosti boriti proli premočnim nasprotnikom. V senčnem okviru izredne Metodove osamljenosti tem svetleje sijejo redke ohranjene poteze Metodovega svetniškega lika in njegove zasluge za slovansko književnost. Pisatelj ŽM z močno slovansko narodno zavestjo poudarja Metodove zasluge za Slovane, za katere se prej »ni nihče pobrigal , V Metodovem slovanskem kneževanju- vidi posebno božjo previdnfist, da se je mogel natančno privaditi slovanskim običajem« in se usposobili za «prvega slovanskega učitelja in nadškofa« (2M 2). S tem se podčrtava dobro znanje slovanskega m jezika. Iz tega mnogi ((.jolubinskij, Lavrov i. dr.] sklepajo, da je Metod slovanski jezik bolje poznal kakor Ciril in da je bistveno sodeloval pri slaroslovenskem književnim delu, 2K 10 omenja, da je Metod na slovanski jezik prevedel Cirilov spis proti Judom. ŽM 15 piše, da je skupno s svojim bralom prevedel psalterij, evangelij, apostolska berila in izbrane službe božje; zadnja lela svojega življenja pa je dovršil in uredil prevod celega sv. pisma razen knjige Makabejcev, prevod no-inokanona in izbranih spisov cerkvenih očetov. Še važnejše je vprašanje, kako je mogoče, da je Ciril pred odhodom na Moravsko, ko je sestavljal staroslovensko azhuko in začel prevajati evangelij, že imel slovanske sotrudnike, ki so bili »istega duha < kakor sveta brata (ZK 14, ŽM 5). Na to odgovarja grško Zilje Klemenla Bolgarskega, najnadarjenejšega pisatelja iz Metodove šole; poudarja namreč, da si je Klemeni > vzel za zgled velikega Meloda, kateremu je sledil že v nežni mladosti in je življenje in delovanje svojega učitelja poznal kakor nihče drugi«'1, Klemeni Bolgarski je umrl 1. 916-, ko je od starosti že tako oslabel, da se je odpovedal škofovskemu prestolu. Torej je bil star vsaj okoli 80 let; torej se je rodil okoli I. 835. Iz tega sledi, da je bila njegova niladcniška doba že pred Metodovim odhodom k Moravanom (863). Pridružil se mu je torej pred letom 863. Metoda je že prej poznal, ker je bil doma iz bizantinske slovanske pokrajine, ki jo je več let upravljal sv. Metod,.ali pa iz bližine Soluna, Klemenlov rojak je bil tudi Naum, ugledni Metodov učenec7. Izmed bizantinskih Slovanov sta bila tudi slovanski svečenik in diakon. ki sla sv. Metoda okoli 1. 882 spremljala v Carigrad in tam ostala »s knjigami' (ŽM 13), Sklepati smemo, da so se ti učenci pridružili solunskima bratoma po zaslugi sv. Metoda, ko so videli njegovo skrb za neumrjoče duše, Odhod visokega uradnika, kne?,a slovanske pokrajine, v samostan je moral na idealnejše Slovane njegove pokrajine močno vplivali. Ta dejstva nam pomagajo reševati vprašanje, kako je mogla staroslovanska književnost že v prvih začetkih nastopili .s toliko dovršenostjo. Ustanovitev književnosti se je več let pripravljala, ne brez Metodove zasluge. V prvem poglavju ŽM je pregled biblične zgodovine in seznam cerkvenih zborov, Po vsebini in po dovršeni obliki Pastraek, str. 234. T N. L. Tunickij, S*, kliment. episkop alovcnskij [Sergiev Posad 19J3), str. lil—117. 187 Spada niioj; med najvažnejše spise starejše slovanske književnosti". Verjetno je, da je .pri tem spisu bistveno sudeloval tudi sv. Metod in da je spis zaLo pridružen Žitju Metodija. To so nekatere poteze Metodovega duha, njegove nadarjenosti in prisateljske spretnosti, V njegovem svetniškem liku sem že ponovno omeni! njegovo ponižnost, kt sije iz vsega ŽK in ŽM. Kot visok državni uradnik je odšel v samostan in se lam ponižno podvrgel vsem meniškim pravilom [ŽM 3). V poslanstvu k Hazarom je ponižno 'služi! mlajšemu bratu in mu bil pokoren« (ŽM 4). Med Moravani je »zopet ponižno služil filozofu in z njim učil« (ŽM 5). V ŽK se čudimo tolikemu molku o Metodu; ta molk potrjuje, duh in življenje- . V njih so položeni :emelji za zdravo družino in družbo, za večno srečo posameznikov in celih narodov, so pa tako preproste in umljive, da so hkrati »mleko za ntrnke In vino za starce«. Drugi veliki duhovi, ki so bili učitelji človeštva, so bili večkral negotovi, nejasni, temni v svojih izvajanjih. Kristus govori brez priprave, hrez napora, nekako priložnostno o velikih etičnih in verskih problemih človeštva in odpira nove poglede na neizmerno vrednost človeške osebnosti, na osnovno važnost notranje kreposti, pred katero so razblinili v nič vsa zgolj vnanja, legalna korektnost. Odkod je imel ta preprosti tesar iz Nazareta, o katerem je bilo znano, da se ni v nobeni šoli učil svetega pisma, to že-nijalno intuicijo? »Se nikoli ni noben človek tako govoril kakor ta človek«, tako sodijo o njem poslanci farizejev (Jan 7, 46), Njegova bistrovidnost prodira v tajne človeškega srca. Ko so apostoli sanjali o svoji bodočnosti in se na skrivaj med seboj prepirali, kdo bo največji med njimi v bodočem Kristusovem kraljestvu, je Kristus poklical otroka, ga postavil v sredo med 192 nje in rekel: Kdor se poniža kakor ta otrok, tisti je največji v neheškem kraljestvu« [Ml 18, 4). — Pismoukom, ki so mislili v srcu, da govori Kristus hognklefno, ker je mrlvondnemu odpustil grehe, je očital: ^Zakaj v srcu hudo mislite?« (Mt 9, 5.) — Preti njim je odprta knjiga, v kateri je zapisana usoda narodov: Gorje ti, Korozain, gorje ti, Betsajdal Tiru in Sidonu bo na sodbi laže ko vama,..« (Lk 10, 13. 14), - Ko odhaja iz templja in mu nekdo iziiiL-d njegovih učencev reče: »Učenik, glej, kakšni kamni in kakšne Stavbe!« se razgrne pred njegovimi očmi strašni prizor bodočega razdejanja, da vzklikne: Vidiš te velike slavhe? Ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi se ne zrušil« [Mr 13, 1. 2). 3, »Rajtodela se je dcbrotljivo^t in ljudomilost Boga, našega Odrešenika« [Tit 3, 4). Neka magnetična sila je vabila ljudske množice v Kristusovo bližino. -Prinašali so k njemu vse bolnike in obsedence, in vse mesto je bilo zbrano pri vralih« [Mr 1, 32). Ko gre v samoto, pride Simon in mu pravi: Vsi te iščejo« (Mr 1, 37), Množica ga laku zajame, da ne utegne jesti [Mr 3, 20), Ali je bil Kristus demagog, ki se je klanjal idolu ljudske suverenitete? Ali je morda ljudstvo tako izvrstno zabaval? Ne eno ne drugo. Do množice je njegovo čustvo izraženo v besedi: »Ljudstvo se mi smili- (Mr 8, 2). Zabavne besede pa ne najdemo niti ene v vseh štirih evangelijih. Tajnost njegove privlačne sile se nam odkriva v besedi; Pridite k meni vsi, kateri se trudile in sle obteženi, in jaz vas bom poživil (Ml JI, 28); je to njegova nepojmljiva in neizčrpna ljubezen do bližnjega, do slehernega človeka. Njega je gnalo vedno tja, kjer je bilo trpljenje, beda in revščina. »Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja^ (Mt 9, 36). Vsi so vedeli, da ga gane trpljenje in da se solzam in prošnjam ne more ustavljati. Zato so liščali za njim, da bi se ga dotaknili.. .< (Mr 3, 10). Mnoiicam je razodeval nove nauke v neminljivih besedah gorske pridige: ^Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo (Mt 5, 3), 193 Spremimo Kristusa nekoliko na njegovih potih. Prebdel je noč na gori v molitvi, in ko pride z gore, mu pridejo nasproti množice. Tu zavpije ob cesti gohavec: Gospod, ako hočeš, me moreš očistiti.« Jezus se ni ustrašil strašne bolezni, stegnil je roko, se ga dotaknil in rekel: 'Hočem, bodi očiščen. In takoj je bil očiščen (Mt 8, 1—3). V Kafarnaiimu pride cela deputacija judovskih starešin in duhovnov m ga prosi, naj ozdravi služabnika rimskega stotnika, češ: »Ta stotnik ljubi nase ljudstvo,« Stotnik se kot pogan ni prav upal v bližino, toda ko pride Jezus bliže, ga prosi: ^Gospod, moj služabnik leži doma m r t v o u d e n in zelo trpi.« Jezus mil reče; Pridem in ga ozdravim.« T uda stotnik, ves prevzet od tolikšne dobrote, vzklikne: 'Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, reci le z besedo in moj služabnik bo ozdravljen . Stotniku je Kristus ugodil rekoč: Pojdi, in kakor si veroval, se ti zgodi (Mt 8, 5—13), Nalo ga kličejo v Petrovo hišo, kjer leži Petrova tašča na bolniški postelji. Dotaknil se je njene roke in mrzlica jo je zapustila (Mt 8, 14. 15). Ko se je razvedelo, da je v hiši, se jih je nabralo mnogo, tako da tudi pri vratih niso imeli več prostora, in jim je oznanjal nauk. In prišli so k njemu z mrLvoudnim, ki so ga Štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so odkrili streho . ., in so skozi odprtino spustili posteljo, na kateri je mrtvoudni ležal (Mr 2, 1—4), Prizor nam priča o trdnem in otroškem zaupanju ljudstva. Ne da bi vprašali, so kar spustili iz višine mrtvuudnegu pred Kristusa. V Lakega Mesijo, kot je bil Krislus, so lakoj imeli vero in zaupanje. Prav ta vera je Kristusa ganila, da je končno rekel mrtvoudnemu: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj douK (Mr 2, 11). Toda na cesti ga že čakajo nove množice, nove nadloge, novi prosilci, Velika omožica se je zbrala in načelnik shodnice Jair mu pade k nogam in ga zelo prosi; Moja hčerka umira. Sel je z njim. Spremljalo ga ju mnogo ljudstva in so ga stiskali,-Kako lepi so taki prizori v njegovem življenju! Velika množica ljudstva ima v svoji sredi Kristusa in ga spremlja k bolniku v polnem zaupanju na njegovo moč in pomoč. Toda sredi gneče se je žena, ki je imela k r v o t o k že 12 let, dotaknila njegove obleke, češ: »Ako se dotaknem tudi le njegove obleke, bom ozdravela,- In pri tej priči... je bila ozdravljena od bolezni. Čeprav ga je množica od vseh strani stiskala, se je oziral okrog, 194 da bi ugledal njo, ki je to storila, in ji je rekel: »Pojdi v miru ¡11 bodi zdrava od svoje bolezni«. Ker je bila med tem časom hči Ja irova umrla, so rekli ljudje načelniku: Tvoja hči je umrla, kaj še nadleguješ tičentka?* Posmehovali so se Kristusu, a on je kljub temu stopil v hišo in obudil deklico |Mr 5, 28—42). Ko Jezus odhaja, že vpijela za njim dva slepca: »Usmili se naju, sin Davidov,« Niti na večer nima miru, kajti vko se je zvečerilo, so mu privedli mnogo obsedenih in izgnal je z besedo duhove in ozdravil vse bolnike* jMt 8, 16). Izbrali smo poljubno nekaj prizorov, kakor jih je ljudstvo doživljalo dnevno v Kristusovi bližini. Zapovrstnost teli dogodkov zgodovinsko ne bo točna, toda Kristusovi dnevi so bili vsi polni neizmerne ljubezni do bližnjega. To svojo ljubezen slika v priliki usmiljenega Samarijana. Samarijan, ki se jc usmilil oropanega tujca, ga posadil na svoje zivinče, mu vlil olja v njegove rane in mu poskrbel postrežbo, je slika nesebične ljubezni Jezusa Kristusa, Tako visoko ceni to dejansko ljubezen do bližnjega, da bo enkrat ob kuncu sveta sodil človeka po tem, koliko je dobrega storil za svojega bližnjega. »Resnično povem vam, kar ste storili kateremu izmeti leh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40). Najbolj očarljiva je njegova ljubezen do otrok. Otrok takoj spozna tistega, ki mu hoče dobro, in zato so otroci vedno okrog Jezusa: pred množico hitijo in razglašajo njegovo slavo, semter-tja so tudi nekoliko vsiljivi v svoji naivnosti, a Jezus se jih nikdar ne naveliča. Ko učenci odganjajo matere z otroki, najde Kristus zanje čudovito besedo: ^Pustile otročiče iti ne branite jim k meni priti, zakaj lakih je nebeško kraljeslvo« (Ml 19, 14). »Kdor pehujša katerega teh malih, ki vame verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v glcboČino morja . . . Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; zakaj povem vam, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« [Mt 18, 6. 10). Zanje dviga mnogokrat roke in jih blagoslavlja. 4. »Ta grešnike sprejema in je z njimi« (Lk 15, 2). Naša ljubezen je omejena. Kadar ljubimo, se zapremo vase, napravimo lako rekoč gnezdeče samo za ljubljene osebe, za očeta, maler, ženo, otroke itd- Umljivo. Mi imamo samo kapljico ljubezni, s katero štedimo. Kristusova ljubezen je neomejena, 195 Katera bitje je tako daleč zabredlo ali tako globoko padlo, da bi se ne moglo zateči k njemu! Poleg telesno bolnih, ubogih, llačtnih, je Kristus predvsem ljubil grešnike. ^Prišel je reševal grešnike, ne pa pravičnih.'. Skozi Kafarnaum je vodila trgovska cesta iz Damaska do morju. Nekoč gre Krislus po tej cesti, zagleda pri mitnici cestni' narja, Levija ali Mateja po imenu, in mu reče: Hodi za menoj ■ In vstal je ter šel za njim. Matej je povabil Kristusa v svojo hišo in mnogu cestninarjev in grešnikov je obedovalo s Kristusom in njegovimi učenji. Ko so farizeji učencem očitali: Zakaj j« vaš učenik s cestninarji in grešniki?' je Kristus dejal: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: .Usmiljenja hočem iu ne darilve.' Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike; (Ml 9, 9—13). Tak nauk je bil doslej nezaslišan. Farizeji so se skrbno varovali ožjih stikov z nižjim ljudstvom in s ceslnmarji: to je bila v njihovih očeh neopredeljena gre-ina množica in seveda Kristus ž njo vred grešnik. Soj so rekli sleporojenemu. ki mu je Kristus vrnil vid: »Mi vemo, da je ta človek grešnik,* in ¿a, ko je zagovarjal Kristusa, pahnili ven iz svoje posvetovalnice, češ: < V grehih si rojen ves in ti nas boš učil?" (Jan. 34.) Vse drugače misli in govori Kristus o grešniku. Gre.šnik je izgubljen sinr ki ga oče. to je Bog, nad vse željno pričakuje in častno sprejme. TeMajmo besede le prilike in pomislimo, da pridejo iz božjih ust! Sin je odpotoval v daljno deželo in tam zapravil svoje imetje z razuzdanim življenjem. Imetje, ki ga je oče prislužil! Toda »ko je bil še daleč, ga je zagledal njegov oče in mila ¡c mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil,« Služabnikom pa je velel: 'Brž prinesite najboljše oblačilo.., dajte mu prstan,,, in čevlje... pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo« (Lk 15, 11—24). Težko je misliti, da bi človeški oče tako ravnal z razuzdanim sinom! Zdi se, da je božja pedagogika drugačna kot naša. Kaj naj porečemo O Kristusovi ljubezni do grešnika, če beremo besede: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce^t (Jan 10, ti). Ta dobri pastir pusti druge ovce v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde. Saj *bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spnkori, kakor nad devet in devetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore* (Lk 15, 4). 196 Kakor je Kristus učil, tako je tudi ravnal Ob .Jakobovem studencu se razgovarja z ženo Samarijanko, čeprav Judje s Samarijuni niso občevali, Ženo, ki jc živela v prešuštvu, Kristus potrpežljivo pouči o pravi molitvi in o prihodu Mesije. Tak silen vlis je napravil na to preprosto ženo, da je popustila vrč, šla v mesto in načela oznanjati prihod Kristusov (Jan 4). Ko je šel Jezus skozi mesto Jeriho, je rekel ccstninarju Zaheju, ko ga je zagledal na divji smokvi: >Zahej, stopi hitro doli, ker danes moram v tvoji hiši ostati,« Zuhej ga je z veseljem sprejel. To videč, so vsi godrnjali, češ da se je ustavil pri grešnem človeku. Kristus pa je rekel Zaheju: i Danes je tej hiši zveličanje došlo , ,. Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar je izgubljenega« (Lk 19, 3—10}. Najbolj značilen primer za ravnanje Kristusa z grešniki nam slika evangelist Luka 7, 36—50. Farizej Simon je povahil Kristusa na obed, očividno da bi ga opazoval, Ravnal je z njim prezirljivo, ni mu dal vode za noge, nili ga ni poljubil, kakor je bila sicer navada pri Judih. V sobo pa stopi nepričakovano očitna grešnica, poklekne h Kristusovim nogam, jih poljublja in moči s svojimi solzami, mazili z oljem in briše z lasmi svoje glave, l arizeji so se v javnosti strogo izogibali žensk, tu pa je vslopila javna greš niča in se drznila bližati sc goslu. Farizej je pričakoval, da bo Kristus že z ozimni na gostitelja to vsiljivo ženo nagnal, Toda molil se je. Kristus se je zavzel za ¿resnico in izjavil, da so ji odpuščeni mnogi grehi, farizeju pa je očital, da mu ni dal vode za noge, ga ni ne poljubil ne mazili) z oljem. Ako se je Kristus na eni strani tako globoko ponižal do grešnikov in do trpečih, je na drugi slrani nastopil kot samozavesten odrešenik in nezmotljiv učeiiik, Friderik Nictzsche, nemški prerok gosposke in nadčloveške morale, zasmehuje ponižnost Kristusa in njegovo ljubezen do skromnih, revnih in grešnih. Nauk evangelija po njegovi misli ponižuje človeško dostojanstvo (Antikrist), Toda Nietzsche se moti. Kristus zna družiti vzvišenosti samozavest, heroično energijo s skromnostjo, krotkosljo in ponižnostjo, Te kombinacije pogani niso poznali. Pri Grkih in Rimljanih se je delila človeška družba v sloj gospo-dtijočih in sloj usužnjenih, med katerima je bil nepremostljiv prepad. Kristus veže oba v harmonično sintezo. Ali res lazi Kristus po tleh? Odgovor na to vprašanje nam daje njegov nastop proli farizejem. 197 5. »Nobeden mu ni mogel besede odgovoriti« (Ml 22, 46). Boj s farizeji. Pred veliko množicn, na najbolj živahnih ljudskih shajališčih, v preddvorih templja, na ulici nastopa sam, brez pomočnikov, v javni debati proti vsem pismoukom in odgovarja na njihove sofizme z lahkoto, brez pomišljanja, tako, da ga vsi razumejo. Zakaj tvoji učenci prestopajo izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo krtih,« tako mu pravijo pismouki. On jim pa odgovori: »Zakaj pa prestopate tudi vi božjo zapoved zaradi svojega izročila? Bog je rekel: ,Spoštuj očela in maler, . vi pa pravite: ,Kdorkoli reče očelu in materi: Dar je, kar bi ti od mene bilo v prid, mu ni treba (še na drugi način) spoštovati očeta in mater.' Tako ste zavrgli božjo zapoved zaradi svojega izročila, hinavci!< (Ml 15, 3—6 ] Dolžnosti, ki jih Bog nalaga, je treba izpolnjevati pred vsako še tako dobro mišljeno pobož-nostjo. Za razna umivanja pred obedom itd. je bilo 18 strogih predpisov; li predpisi so bili farizejem važnejši nd božjih zapovedi. Prav to žigosa Kristus z besedo preroka Izaije: »To ljudstvo me časli z ustnicami, a njih srce je daleč od mene.« Saj je bilo Judom (farizejem) izročilo polagoma uvedenih predpisov prav lako svelo kot postava sama in je bilo pravo breme za ljudstvo. Kristus te predpise kol take žigosa kot protibožje, tako da ljudstvo osvohoja a tega neznosnega jarma, ki ga je On za svojo osebo že stri. Toda še ostreje začrta Kristus med seboj in farizeji mejo, ko še posebej ljudstvu razloži: »Ne omadežuje človeka to, kar gre v usta, ampak kar gre iz ust, to ga omadežuje" (Mt 15, 11). S tem je Kristus podal novo načelno gledanje: zapovedi, ki razlikujejo med prepovedanimi in dovoljenimi jedrni, imajo zgolj časoven, vzgojen pomen in se morajo umakniti novi dobi duhovne religije, ki bo iskala pred vsem notranje kreposti, ne pa vnafijega izpolnjevanja predpisov. Saj jeslvine same na sebi ne morejo omadeževati duše, ker grejo skozi trebuh. Pač pa hudobne misli, uboji, prešuštva . . . pridejo iz srca skozi usta na dan in te omadežujejo človeka. Formalizem obsoja in imenuje farizeje slepe, ki vodijo zaslepljeno ljudstvo v propad, učencem pa odpira pogled na novo postavo notranje svetosti, ki polaga vso važnost na notranje razpoloženje in mišljenje, ne pa na obredne predpise. RdudiIOVM Veslnifa. 14 198 Ozdravljanja tih s o b o U h so farizeje predvsem razburjala. Čudeži, dobra dela so jim bila manj kol njihova izročila: kajti tudi praznovanje sobote so obremenili s smešnimi predpisi-Bolnika, ki je bil 38 let tako hrom, da sam niti do vode ni mogel, je Kristus ozdravil, Ko pa je odnesel svojo postelj, so ga ustavili strogi farizeji, Češ da v soboto ne sme tega storiti (Jan 5, 10). Pa tudi če je Kristus samo z besedo ozdravil bolnika v sobolo, so mu to zamerili, .Zaradi tega, ker je delal Jezus taka dela v soboto, so ga Judje preganjali« (Jan 5, 16). Ponašali so se farizeji s tem, da so Mozesovi učenci [Jan 9, 28), in poznavajoč črkn postave so druge, «ki so bili vsi v grehih«, ker te črke niso poznali, zaničevali, Zato so bili ogorčeni, ko je Kristus nastopil kot učenik: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da spregledajo, kateri ne vidijo, in da oslepe, kateri vidijo« (Jan 9, 39). Smo mar tudi mi slepi?«, ga ogorčeno vprašajo, Kristus pa jih zavrne: >Ako bi bili slepi, ne hi imeli greha; tako pa pravite: ,Vidimo" in zato vaš greh ostane« (Jan 9, 41), Ko bi bili farizeji enaki neukemu ljudstvu, bi jim ta slepota ne škodovala, Ker pa hočejo veljati za take, ki poznajo resnico in božje razodetje, a ga po svoje tolmačijo s tem, da slikajo Mesijo kot svetnega kralja Judov in Kristusa kljub vsem čudežem ne priznajo, so res pravi slepci, ki nosijo strašno odgovornost, ker so kot učitelji postave vzeli ključ do spoznanja (sv. pismo) in tudi ljudstvu branili vstop (v pravo spoznanje sv. pisma) (Lk 11, 52). Kristus je vedno zagovarjal svoje proti farizejem: tako učence, ko so jih farizeji grajali, ker so smukali klasje v soboto, (Mt 12, 1—S), ker se ne umivajo pred obedi (Mt 15, 1 si.); pre-šuštnico, ki ga mazili v farizejevi hiši (Lk 7, 36—50). Zgolj vnanjo legalnost (»postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega ., .*) farizejev na eni strani in pravo pojmovanje Boga, kot Boga usmiljenja in notranje pravičnosti na drugi strani slika Kristus v priliki o farizeju, ki gre s cestninarjem v tempelj molit (Lk 18, 9—14). ^Zaupali so sami vase, da so* pravični,« Bili so tako rekoč strokovnjaki verske obrti; za to »obrt« je bilo treba posebne vajeniške dobe, posebnega izpita, ki ga je prestal samo tisti, ki je znal vse obrede in predpise in postave in izročila in umivanja in očiščevanja itd. itd, na pamet. »Vaje in dobra dela«, ki jih našteva farizej v templju, niti niso bila predpisana v Mozesovi postavi: post ob ponedeljkih in čeLrtkih so si farizeji sami naložili, Tudi 199 debelina, ni bila predpisana od vsega. Toda farizeji so iskali v teh delih neke vrste čarodejno učinkovitost in absolutno poroštvo zveličanja, Rabinske knjige nam nudijo več primerov farizejske molitve. N. pr,: »Gospod sveta, ne sodi me kakor one, ki živijo v velikih mestih Jkakor Rim), med njimi je v navadi tatvina, ne-čistovanje in kriva prisega« (Erub. 21 b). Ali molitev rahinca Simeona ben Jochai (Ber. Rabba, 35, p. 64 b): »Ako sta samo dva pravična na svetu, sva to jaz in moj sin; ako je en sam, sem. to jaz.« Ko pravi Kristus o cestninarju, ki je bil v resnici grešnik, da se je vrnil opravičen na svoj dom, farizej pa ne, čeprav je izpolnjeval točno vse predpise, je s tem označii notranje bistvo krščanstva, ki smatra notranjo spreobrnitev za poseben dar božje milosti, ne pa za sad lastne samozavestne in s seboj zadovoljne legalne, v vnanjem izpolnjevanju številnih predpisov se izčrpajoče korektnosti. Za farizeja, ker je namesto Boga sebe hvalil, je bila prav ta molitev pogubna, medtem ko »vsak, kdor se ponižuje, bo povišan«. To sodbo Kristusovo priznava zdrava pamet vseh narodov. Ker jih je Kristus razkrinkal kot hinavce in zgolj na videz prave Jude in ker se je radi čudežev vse ljudstvo oklepalo Kristusa in ga poslušalo, so tako farizeji, ki so ustna izročila imeli kot bogohoteno dopolnilo Mozesovega razodetja in predstavljali strogo nacionalno judovstvo v krogu duhovnov, kakor tudi saduceji, ki so bili najbolj vplivna stranka med duhovni, a versko bolj mlačni (verovali niso v telesno vstajenje, nesmrtnost duš, bivanje angelov) in se kot oportunlsti nagibali bolj na stran režima, sklenili, da ga pogube. Obema je bil na poti, ker se je delal za Mesijo: farizejem radi tega, ker takega nepolitičnega, duhovnega Mesije, ki bi šel preko in mimo njih, niso marali; saducejem pa zato, ker jim nastop Mesije ob tem času ni bil pogodu; bali so se Rimljanov, ki bi vsako večje gibanje Judov zatrli kot Rimu nevarno. Slovesni vhod Kristusov v Jeruzalem je bil saducejem prav s lega vidika neprijeten. Osebno so nastopili proti Kristusu, ko je v templju ljudstvo učil, ter ga vprašali: »Povej nam, s kakšno oblastjo to delaš ali kdo ti je lo oblast dal?« (Lk 20, 2.) Kristus jih je ugnal z drugim vprašanjem; ^Janezov krst — ali je bil iz nebes ali od ljudi?« Niso hoteli odgovoriti, ker so bili v zadregi, češ: »Ak» rečemo: ,lz nebes1, bo dejal; ,Zakaj mu niste 14- 200 verjeli?' Ako pa rečemo: ,Od ljudi', nas bo ljudstvo kamnalo: zakaj prepričano je, da je Janez prerok* (Lk 20, 3—6), Torej jih je spravil v prav isto zadrego, v katero so ga hoteli spraviti oni. Ako bi Kristus rekel, da ima oblast od sebe, bi ga obsodili kot vsiljivca; ako bi rekel od Roga, bi ga imeli za bogokletnika. Namen farizejev je bil, izvabiti odločilno izjavo, ki bi Kristusa poguhila. Toda Kristus ni iskal v teh prepirih dialektične zmage, ki jo debaterji tako želijo, ampak je vedno le učil ljudstvo in obenem skušal tudi nasprotnike spraviti na pravo pot. Prav v obraz pove zdaj velikim duhovnom in pismarjem, da jih bo njihova trclovratnost poguhila. »Ceslninarji in nečist-nice pojdejo v nebeško kraljestvo prej ko vi. — Kajti Janez vas je učil pot pravičnosti in mu niste verjeli, a cestninarji in ne-čistnice so mu verjeli« (Ml 21, 31, 32), Tudi v priliki o gospodarju, ki je v vinograd poslal služabnike in končno lastnega sina, ki sn jih vinogradniki vse po vrsti pomorili, jim je Kristus grozil, »da se vam bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove«. -»Veliki duhovniki in farizeji (torej obe stranki) .,. so spoznali, da govori o njih« (Mt 21, 45). Prav v teh prilikah da Kristus v tako izraziti obliki prednost ponižnosti in iskreni notranji bogovdanosti pred zgolj vnanjo krinko svetohli-njenja. Ponižno priznanje greha in možat sklep poboljšanja da grešnikom prednost pred najformalnejšn svetostjo prevzetnih pismarjev. Pa prav ta prilika je zadnji opomin vsemu ljudstvu: »To je dedič, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.<* In vrgli so ga iz vinograda ter ubili. Gospodar vinograda bo prišel in te vinogradnike pokončal, vinograd pa dal drugim. Ko so to slišali, so rekli: ?>Bog ne dajb; Jitdje so torej razumeli, da Kristus grozi, da bo Bog svoje ljudstvo zavrgel. Kristus je povedal voditeljem ljudstva v obraz: Deda sem imel zelo velikega in slavnega, ki je stal blizu cesarja, a je dano mu čast prostovoljno zavrgel in bil izgnan in, prišedSi v tujo deželo, obubožal in tam me je rodil. Jaz pa sem iskal prejšnjo pradedovo čast in nisem druge dosegel; kajti Adamov vnuk sem.« ' RV 1935, sIt. 91. 6 Slov. prevod Žiti j Koostantioa-Cirila in Melodija izide v začetku I, 1936. 212 To je očividno paralelno mesto, Ciril je tukaj jasno povedal, da išče prejšnjo Adamovo čast, prejšnjo Adamovo podobo božjo, Adamovo slanje milosti in nedolžnosti pred izvirnim grehom. V istem smislu moramo umevati tudi Cirilov ndgovor Teoktislu. Sam Teoktist ga je lako razumel in rekel cesarici Teodori; »Ta mladi filozof ne ljubi lega sveta,« t. j., ta mladi filozof je asket, ki se je odločil za bogoljubno in deviško življenje. Ta smisel ni jasen samo iz konteksta in iz paralelnega mesta, temveč se tudi lepo sklada z važnimi asketskimi idejami grških cerkvenih očelov. V spisih grških cerkvenih očetov namreč srečujemo vodilno asketsko idejo, da naj se po milosti Kristusovi, ki je kot novi Adam v svoji človeški naravi obnovil Adamovo podobo božjo pred grehom, tako prenovimo, da bomo oblekli novega človeku, novega Adama. To je Mudrusl, s katero se je zaročil sv. Ciril, modrost, združena z odpovedjo svetnim častem in nasladam. Modrost, s katero se je Ciril kol deček zaročil, ga je spremljala zlasti v dobi carigrajskih študij sredi mnogih nevarnosti in mamljivih vabil velikomestne razkošnosti. Božja ModrosL ga ga je vodila v globine filozofije in mu narekovala asketsko usmerjeno definicijo filozofije: »Spoznanje božjih in človeških reči, koliko se more človek približali Bogu, ker človeka uči, da bi bil s krepostnimi deli podoben in sličen njemu, ki ga je ustvariU (ŽK 4), V tej definiciji je spojeno platonsko m krščansko asketsko pojmovanje filozofije. Trikrat se v njej poudarja približevanje božji podobi, torej ista misel kakor v »pradedskih časteh*, Cirilov asketski ideal je torej nadaljevanje in dopolnilo njegove filozofije v duhu njegove mistične zaroke s Sofijo, Cirilov a izjava, da hoče pradedske rasti in bogastva iskati, je po svoji obliki prilagodena vabljivi Teoktistovi ponudbi, ki mu je zgovorno ponujal bogastvo in častne službe. Obenem pa se ta oblika ujema z živahnimi podobami, pod kaLerimi se v mo-drostnih knjigah Stare Zaveze (Pregovori 1.—i. poglavje, Modrost in Siruhova knjiga) predstavljajo sadovi modrosti. Modrost je dragocenejša kakor vse bogastvo in vsa slava [Preg 3, 10—35; Modr 8, 5 i. dr.); ona daje pravo bogastvu in nesmrtno slavo (Preg 3, 35; 4, 8 i. dr.; Modr 8, 10—18). Mladi Ciril je torej svoj ideal askeze slikovito spojil z idejo svoje mistične družice'. 3 V mistiini taroki t. Modrostjo Konstantin-Ciril ni osamljen med svetniki, Čilanje svetopisemskih mudrostnih knjig je tudi na nekatere druge petniike svetniške dnie podobno vplivalo. Ciril je imel v tem sv, Gregorija Nazianškega za predhodnika in vzornika. A podobnih zgledov bi megli Je 213 S tem se odpira nov globlji pogled v Cirilovo teologijo in askezo, Pojasnilo, kako je ta teologija in askeza zvezana z idejami grških cerkvenih očetov, prepuščam avktorju te edino pravilne nove razlage. Samo kratko hočem še opozoriti na nje odločilno važnost za pravilni prevod Cirilove izjave o askezi, Vsi slavisti to Cirilovo izjavo napačno prevajajo. Staroslo-vensko pridevniško konstrukcijo pradedne fasti vsi prevajalci prevajajo z genitivno substantivno konstrukcijo: časti prudedov. Miklošič4 je prevedel: scientia collecta honores et divitias uvorum quaeram. Po njem so se ravnali drugi slavisti, Pas trnek, Vasica i. dr. Konstantin-Ciril je s pridevnikom pra-deden' brez dvoma mislil samo na enega prednika, namreč Adama. Zato se mora staroslovenska pridevniška konstrukcija prevesti s podobno pridevniško konstrukcijo; latinščina ima ta pomen pridevnik prottvituot avituS. Ako pa se prevede s substantivno genitivno konstrukcijo, polem ne smemo prevajati z množino avorum, ainpak z ednino avi. Tako pravilno pojasnjena Cirilova izjava z novo jasnejšo lučjo osvetljuje Cirilovo posvetitev sv. Gregoriju Nazianškemu in njegovo odločitev za božjo Modrost. 11, Akviiov fragment v žitju Konstanlinn-Cirlla. (De frngmento biblicae version is Aquilae in Vita Constantini-Cyrilli.) Conspectus, Constantinus-Cyrillus in disputation« cum Judaeis in Chazaria ¡Vita Conslantini-Cyrilli C, 9) praeter multas cilaliones e. Scripturse iuxta ver$ionem LXX allegavil verba Moysis ex lib™ Fx 34, 9 hixta Versionen etymologic a m Aquilac. Hie locus ci Aquiln, probabiliter ill versione palacnsänvieft Ihji tura superstes. in version« latimi sonst: i-Domine mtieri-cors, h.ibil.i in nO»lri& vssceribus, sublatis iiostris pcccatis.° Ycrbar Hü noitris vlic tribut« sunt versio «t ymologica Hebraic i bekereb = inter nos. Hisce verbis s. Cyrillus contra Judaeos possibilitatem incar-nationis Verbi divini defendebat. Qua citationc magnn eruditio theologicn s. Cyrilti conlirmatur. Slavisti in teologi so v staroslovenskem 7,itju Konstantina (ZK) že opazili zanimiv citat iz grškega Akvilovega bibličnega prevoda, a vsebine in pomena tega citata Se niso preiskali. Znan- več najti med svetniškimi dudami. Zanimivo je, da je nemi ki mistik bi. Henrik Sense {1295—1366] na podoben nafin čutil in opisovat svojo zaroko z -Modrostjo. Pri čilanju modrostnib knjig SZ se mit je zbudile silno hrepenenje po boiji Modrosti — in začutil se je »in inniglicher Vereinigung mit der ewigen Weisheit. . . Gemahl schaf t der ewigen Weisheit*, una mu je bila predraga družica |Minnerin), kraljica njegovega srca, obetala in dajala mu je fasti in bogastvo, — H. S. De ni f le. Die deutschen Schriften des sel. Heinrich Sense, 1. Bd., München |Sfi(), sir, 30—56, I Denkschriften d, kaiserl. Akad. d. Wiasenschallen [Wien 1870). stT, 232. II Ta staroslovenska oblika je v novi slovenščini neprimerna, ker ima dedvn drug pomen [hereditarius, erblich); zalo sem se v slovanskem prevodu odločil za obliko prodffiliW, ki jo ima Plelerinikov slovar, ßa^iWm VtihiL 15 214 stveno zanimivi citat se nahaja na koncu 9. poglavja ZK. V do-slovnem slovenskem prevodu se glasi: ;:In kako je Mozes s Svetim Duhom v svoji molitvi z razprostrtimi rokami rekel: V gromu skal in v glasu trobente1 ne prikazuj se več, usmiljeni Gospod, marveč vseli se v našo notranjost in odvzemi naše grehe. Akvila. namreč tako pravi,« Zakaj je Ciril vprav to mesto citiral po Akvill? Morebiti zato, ker je disputiral z Judi (med Hazari)? Z judovskimi Hazari in z Judi, naseljenimi med Hazari, je zelo obširno disputiral; te disputacije so navedene v treh izredno obširnih poglavjih ZK [9—11), A iz Akvila je citiral samo zgoraj omenjeni stavek. Razlog za to citacijo nikakor ni samo v dejstvu, da so Judje doslovni Akvilov prevod zelo cenili in mu pripisovali večjo zanesljivost kakor Septuaginti, Iz konteksta se jasno vidi, da razlog za citacijo nikakor ni Lekslno kritičen, marveč dogmatičen. V doslov-nem Akvilovem prevodu je namreč Ciril našel misel, ki mu je služila za apologetično-dogmatično dokazovanje proti Judom. Cirilovo disputacijo z Judi ZK 9 takole opisuje. Ko je Ciril začel verski razgovor s hazarskim kanom, so ga obstopili Judje in mu stavili ugovor: »Kako more žena v svoje telo sprejeti (s t si. vmestiti) Boga, ki ga ne more niti gledali, kaj šele roditi?' Ciril je na to jako bistroumno in nazorno odgovoril. S prstom je pokazal na kana in vprašal, kaj bi rekli o tistem, ki bi rekel, da more kana pač sprejet! in ga počastiti zadnji suženj, ne pa prvi svetovalec. Ko so mu odgovorili, da bi tistega, ki bi to rekel, imeli za nespametnega, je nadaljeval: Kako nespametni so torej tisti, ki trdijo, da človek ne more obseči (sprejeti) Boga, ko pa se je Bog Mozesu in Jobu prikazoval v grmu, oblaku, viharju in dimu. Padli človeški rod je potreboval prenovitve. A kdo hi ga mogel prenoviti, če ne sam Stvarnik? Če hoee zdravnik človeka ozdraviti, ali bo obliž (zdravilo) dajal drevesu ali kamenu?* — Potem sledi navedeni citat iz Akvila, V kontekst spadajo in za dokazovanje so potrebne samo besede: Vseli za v našo notranjost in odvzemi na&e grehe. In res je samo ta stavek vzet iz Akvilovega prevoda 2 Moz 34, 9. A tudi od tega stavka je samo prva polovica značilno Akvilova, namreč besede: Vseli se v našo notranjost. Zaradi teh besed je Konstantin tukaj segel po Akvilovem prevodu. Stavek pred 1 V izvirniku je tukaj pridevniška konstrukcija: v gromu kamnitem in v glasu trobuntnein. Podobno ju v ŽK 1 in 14: resnični) spoznanje« nams&lu pravilnega: ^spoznanje resnice"; Z M 17 psi »pravični venec« namesto pra-vilnejfe£a: »venec pravičen |2 Tim 4, 8), 215 temi besedami (namreč stavek o gromu in trobenti) pa je svobodno po smislu povzet iz 2 Moz 19 in 20. Mozesove molitve s takimi besedami v svetem pismu ril. Zato je bilo težko ugotoviti, je li to sploh biblični citat in ni Li navedena Mozesova prošnja povzeta po apokrifni judovski tradiciji. Značilni Akvilov stavek je torej: Vseli se a našo notranjost Stavek se v tej obliki ne nahaja v hebrejskem izvirniku. A na podlagi izvirnika je mogoče dognati, kako je mogel Akvila tako prevesti. Glagol vseli se odgovarja hebrejskemu halak (hoditi, iti, priti). Odločilne pa so besede v naso notranjost, staroslo-vensko: v nttsit utrobu (= i rt r,iscera nostra). Ta pomen je Akvila dobil po suženjskem etimološkem prevodir". Hebrejski kereb = drobovje, sreda, sredina, bukereb = med, sredi v (med): Akvila pa je bekereb prevel suženjsko etimološko z izrazom, ki odgovarja staroslovenskemu v utrobu (in viscera]. Ta po smislu nepravilni prevod je dobro služil Cirilu proti Judom: Saj je tudi Muzes prosil Boga, naj sc ne prikazuje v pretresljivih vnanjih pojavih, marveč naj se naseli v naši notranjosti, odvzame naše grehe in nas s tem notranje prenovi. In Kristus je res človek postal in nas prenovil. Izmed slavistov je o tej citaciji Akvilovega prevoda prvi pisal ruski slavist in teolog I, Malysevskij, a samo prav kratko. Citata samega ni nič preiskal; še izrecno je pripomnil, da za nas ni popolnoma razumljivo, zakaj je Ciril posegel po Akvilovem prevodu'1. Drugi slavisti in teologi so se zadovoljevali $ kratkimi opombami Malysevskega. Zato naj k novemu pojasnilu tega važnega citata še nekoliko dodam, Akvilov prevod je ohranjen samo v odlomkih, največ v Origenovi Hexapli. Med odlomki Hexaple pri Migneu (PG 15—16) mesta 2 Moz 34, 9 ni, Drugih izdaj nisem mogel pri-nierjati'. Morda je v '¿K ohranjen doslej neznan Akvilov fragment, Cirilova citacija Akvilovega prevoda je brez dvoma dokaz njegove nenavadne bogoslovne izobrazbe in spretnosti v obram- 1 Akvila iz Sinope v Fantu, judovski prosulit. je v 2, stoletju po Kr. prevel hebrejsko sv. pismo SZ v jJrSki jezik, Prevajaj je ne samo sai-enjsko doslovno, ampak na mnogih mestih celo nesmiselno etimološko. Znan je njegov prevod začetka Geneze: i v xBEpaJ.«^ (hehr, roi — glava, bčreiii v znčetkuj iwttotv i afov ¡hebr. ct — s. a tukaj toiilnikovo določila) ivpaviv ouv Ti]D S tako suženjskim etimološkim prevodom večkrat zatemnjuje pravilni smisel. ■ 1. M a 1 y i e v s k i j , Kiritl i Miethodij, Trudy Kievskoj Duhovnoj Akademiji ISSS, II, str. 166. * Glavna izdaja ostankov Henaple je: F. Field, Origenis Hexaplo-rum quae supersunt. Oxnnii 1867.—1875. 15* 216 bi krščanske vere, CirilDva disputacija z Judi razodeva v svoji obliki in živi konkretnosti očitne znake izvirnosti. To ni formalistična ali priučena šolska disputacija, marveč resničen prizor iz življenja. CiriL ni brez razloga priznan kot filozof, t. j. učenjak in dialektik, Bizantinski cesarski dvor je pač vedel, zakaj je vprav Cirila pošiljal k najučenejšim in najspretnejšim nasprotnikom grškega krščanstva, k Arabcem in hazarskim Judom, kjer je bilo treba obenem braniti ugled krščanstva in bizantinske kulture in države. CiriL je bil v Bizancu priznan kot eden najučenejših in najspretnejših teologov. Drugo je vprašanje, je li taka apologetična uporaba Akvi-lovega prevoda izviren Cirilov domislek, ali pa so že drugi bizantinski in sploh vzhodni teologi na ta način zavračali judovske ugovore proti učlovečenju Sina božjega in rojstvu iz Marije Device. To vprašanje bo težko rešili. Dognano je samo toliko, da se Cirilove disputacije po sočni živahnosti in živi konkretnosti očitno razlikujejo od tedanje bizantinske bogoslovne polemike. Notranja znanstvena moč takega dokazovanja je s sedanjega stališča zelo dvomljive vrednosti. A za tedanje razmere in v živi konkretnosti je imelo Clrilovo dokazovanje iz Akvila nasproti Judom, ki so Akvilov prevod zelo cenili, učinkovito vrednost nekakega argumenta a d h o m i n e m . kakor je slutil že Malyševskij. Cirilova citacija Akvilovega prevoda pomaga tudi re.ievati vprašanje, y katerem jeziku je disputiral s Hazari in s hazar-skimi Judi. Med poljo sc je sicer v Ilersonu dobro naučil hebrejskega in samaritanskega jezika, kakor pripoveduje ZK 8-A iz iijemne citacije Akvilovega prevoda smemo sklepati, da je disputiral v grškem jeziku in sveto pismo citiral po Septua-ginti. Iz Cirilovega dokazovanja na podlagi suženjskega etimološkega prevoda, ki tukaj kazi pravi izvirni smisel, bi morebiti kdo celo sklepal, da Ciril ni znal hebrejskega, vsaj dobro ne. Toda tako sklepanje gre predaleč. Jud Akvila, ki jc na drugih mestih z okornim in včasih nesmiselnim prevodom zatemnjeval mesijanske prerokbe, je namreč na tem mestu nehote dal podlago za prolijudovsko dokazovanje; njegov prevod ima na tem mestu vrednost neke judovske eksegeze, ki je za kristjane ugodna, Tedanja krščanska in judovska eksegeza pa ni strogo preiskovala znanstvene vrednosti takega dokazovanja. Cirilov citat iz Akvilovega svetopisemskega prevoda ima torej v mnogem pogledu znatno znanstveno važnost. 217 ŠKOF IN REDOVNIŠTVO. (De relMionibus iurJdicis intcr Ordtnarium loci ct religiosos.) Dr. Aloizi/ Odar. Summarium. — Dis&ertatio in duas partes dividitur. In prima descri-bilur historica evnlutin harum relationum; in secunda continelur systema-tica propositio nue noti bre v is interprelalio C. J. C. canonum, bis de rebus disscieniinm. Ex fontibus ostenditur. quoiuodo vari« praescripta de praefatis relationibus temporis fluxu et essentialiter nuitata sint. Primis iam Saeculls orgatlizatae vilae religiosorum (sa.ee. IV—VI] ha-bentur quaedam tentamina cmancipationis .i potestate ordinarii loci, ctii regulariter monachi fi-ubiecti uranl. l.vubitin monasticae exemptionis m ofkiitc proponitur (monasteria itauropegiaca; sijilhim patriarcbae Germani Hr PO 119. BOG: decretum conciliii in Monte Libano de anno 1736; cfr. art, 20\ statut, ecclcsiae Drthodoxae serbicae de nnno 1931]. In occidenlc variae cuvtsne regularnim exemptionem adiuvabant. Diplomata protectionis lum ab episcopis ct concMiis pTOvincialibus, tum a regibus nec non romani:, pontificibus concessa. Vam pri vile ¿ia concessa ordinibus militaribu.s et men-dicsmtibus, quorum eulmen ernt -mare najnnnu, Controversiae inter epi-scopos et religiosus inde a saectllo XII, Principta Statuta in conciiio Late-ranensi V nec non Tridenlino, quae magi: iuy'./.tuv oba>,;j,aT(ijv avaxpioiv J, ñeque aliud quid-quam, usque ad canonicaruni íllationum e x actionem. Elenini qui in his consecrationem sorliunlur patriarchales erunt et nominabuntur, et patriarchalium iurium exarcho subjicientur, eique solita canónica persolvent. Ipse an t em exarthus eos, qui sacris in po s te rum initiabuntur, per gradus singulos ad id promovebit, cum legilimis tam vitae, quam aetatis ipsorum testi moni i», et alio omili regular! obser vatione. Praeterea n u p 1 i a 1 i b u s praeerit contractibus permittendis aut vetandis. Et ratiocinioruni susceptores, s p i r i t a 1 e s Paires in patriarchalibus iurihus assidentes ab eo probabuntur ac veniam accipient.* Pri ostalih samostanih gredo navedene pravice krajevnemu škofu: »Et illius erit r e 1 a t i o ( aws^epa }, s i g i 1 I u m , inqui sitio, preven tus canonicorum, ordination es, venta et prohibitío contractuum, est si quod sit aliud epi-SCO [sale privilegiu m^, pa naj bo ^monasterium suburba-nuitli ali bparalaurium'< ali rdomus oratoria«. Pet sto let pozneje določa katoliški vzhodni patrijarhijski koncil in Monte Libano« iz l, 1736 prav tako, da so menihi podložni krajevnemu škofu »nisi fixione cruris palriarchalis ab iis eximan tur i". Take izvzete samostane sme ikof obiskati le prvo leto po svoji kon-sekraciji, ostale vsako leto. Pravni položaj izvzetih samostanov oriše koncil skoro do besede tako kot pravkar omenjeni patrijarh Germanus IL¡ -Ubi autem Rmus Patrlarcha hoc privilegium (»fiiio eru-cis«) monasterio cuipiam concesserit, patriarchal nominis appellatio in illo monasterio solum obtineat et manifeste inclametur; et in hujusniodi nihil sit commune regionis Antutiti, sive ad sacrorum celebrationem, sive ad superioris per signum crucis institutionem, sive ad delietorum animae disquisitíonem, ñeque ad aliud quidquam, etiam ad canonicorum censuum exactionem. Etenim et ii, qui ordines sacros suscipient, patrinrchales erunt et nominabuntur et patriarchalium iurium exactori, id est visita tori, subjicientur, eique canónica iura persolvent. Ipse autem visitator eos, qui in postcrum sacris initiabuntur, per gradus singulos ad id promovebit, cum legitimis tam vitae quam aetatis ipsorum testimoniis et omnia alia canonice - Sigillum sane t is sí mi et oecumenici patriarchae, Domini Germani, d« paralauriis patriarchalium mo nas t crio rum ad quem pertinent (PG 119, 303). Pars IV, c. 2; D t monasteries et monachis, nn. 1—2 (Colleutio Lacen-*¡( II, 356 c—d). 222 praescripta observantia. Nuptialibus pruelerea contractibus permil-tcndis aut vetandis praeerit et ratiociniorum uuditores, spirituales patres, in patriarehieis iurihus assistentes, ab eo promovebuntur et facultatem accipient=\« Nato dostavlja koncil: »Ubi autem Patriar-chae crucis fixio praestructa nori fueril, regionis Antistes illkis pote-statcm babebil monasterii, sive ejus suburbanum sit, sive paralau-rium (id est adjaeens majorum monasteriörum, nomine lnurae vocatorum), sive domus oratoria; et ad illum erit recursus, iilius eril crncis signatio ad constituendos videlieet monasteriorum praefectos, inquisitio juridici census, ordinaliones, facultates et prohibitones contractu» m. et si quod sit aliud episcopale Privilegium.', Ker pa opisana eksempcija napravlja zmedo v ikofovskih pravicah, je koncil sklenil »nullum deinceps monasterium . ». privilegiis autedietis do-nari oportere«11. Poleg Škofovskih in patrijarhijskib samostanov so poznali na vzhodu še carske in avtonomne samostane. Prvi so bili ustanove cesarske rodbine, takšen je bil n, pr. samostan Pantokratorja v Carigradu, ki ga je ustanovila cesarska družina Komnenov, Avtonomni samostani pa so bili ustanove zasebnikov; v Carigradu je bil n. pr. tako ustanovljen znani samostan Marije Dobrotnice (S. Marta Ever-ghietidos). Obojni samostani, carski in avtonomni, so bili po ustanovni lis lini navadno popolnoma neodvisne ustanove. Da pa se take ustanove v Cerkvi dalj časa niso mogle vzdržati, je samo po sebi umljivo. Avtonomni samostani so bili kmalu zenačeni po svojem pravnem položaju s škofovskimi oziroma nekateri s patrijarhijskimi samostani", Glede razmerja med vzhodnim meništvom in krajevnimi škofi moremo iz omenjenih pravnih virov kratko ugotoviti to-le: Praviloma so podložni menihi krajevnemu Škofu. Menihi in patrijarhi streme za tem, da bi bili samostani izvzeti izpod škofovske oblasti. Škofje se terpu stremljenju upirajo. Pravica eksimiralj izpod škofovske oblasti se izvaja iz suprematske p&trijarhove jurjsdikeije. Vsebina ekscmpcijc se nanaia na ustanovitev samostana, na imenovanje predstojnikov, na spoveduo jurisdikcijo, na opravljanje bogoslužja, na dušnopaslirsko delo, na pripustitev k ordinaciji in na ordinacijo samo in končno na upravo imovine. V vseh teh stvareh bomo na&li podobnosti pr! vprašanju o eksempciji zapadnega redovniüva, C r o c c našteva v razpravi L esenzione dei Religiosi nel diritto romano bizantino, ki sem jo že parkrat omenil, pet večjih razlik med eksempcijo zapadnega redovništva in eksempcija vzhodnih samostanov. Na zapadu, pravi, se nanaša eksempcija primarno na osebe in šele v drugi vrsti na kraje, na vzhodu pa je obratno: izvzeti so kraji in radi krajev osebe. Dalje se na zapadu nanaša eksempcija le na redovnike, na vzhodu tudi na svete kraje, ne oziraje se na redovnike; na vzhodu se bavi eksempcija z ustanovo večkrat le v imovinskem oziru, na zapadu takega primera ni, Eksemptrii redov- » lbid, n, 2 [Call. hac. H, 357 a—d, " Ibid. n. 2 {Coli. tac. II, 357 c). -'Crone.d. (. 164—165, 223 niki so na zapadli odvisni od svojih redovnikih predstojnikov, na vzhodu pa je eksempcija v tem, da stopi na mesto škofa patrijarh. Končno je na vzhodu priitet eksemptni redovniški kler po eksemp* ciji med patrijarhijski kler; tega pojava na zapadu ni". O naštetih razlikah moramo na splošno reči, da le deloma drže. Avtor je namreč, kakor se zdi, prezrl, da sta se v zapadnem redovništvu, kakor homo videli, pojem in vsebina eksempcije zelo spreminjala. Benediktinsko meništvo je bilo n pr, v drugačnem oziru eksemptno koL pa mendi-kantski redo vi. Eksempcija oziroma bolje emancipacija benediktinskih samostanov je bila prvotno zelo podobna eksempciji vzhodnih samostanov. Ce pa primerjamo eksempcijo vzhodnih samostanov, kakor jo opisuje palrijarh Gennanus iz začetka XIII. stoletja, z eksempcijo zapadnega redovništva po tridentskem koncilu, in to ima Croce pred očmi, potem so seveda razlike med obojno eksempcijo bistvene. 5, Veliko bolj pester kot pri vzhodnem meništvu je razvoj razmerja med redovniki in krajevnimi Škofi pri zapadnem redovništvu-*. Zapadni pokrajinski cerkveni zbori v 5. in 6, stoletju sicer ponovno ukazujejo v soglasju z načelom, ki ga je postavil kalcedonski cerkveni zbor, da ordinira redovnike krajevni škof-", potem ko je papež Siricij ob koncu <1. stoletja določil, da sicer ni priporočljivo ordinirali menihe, vendar pa ni prepovedano11'; dalje da ne sme nihče brez škofovega dovoljenja ustanoviti samostana3', da škof nadzira opate in jih tudi kaznuje", da se morajo opati udeleževati sinod". 11 0. c. 167--168. Vprašanje n eksempciji je seveda pri zapadnem redovniitvn neprimerno veijega pomena kot pri vzhodnem meniitvu že iz lega razloga, ker je bilo zapadnega redovniStva vet kol Vzhodnt-ga in je bilo bolje organizirano. V Rusiji je bilo, kot poroča Mitai, Kirchcnrechl 673, op. 9. le sedem stavrope^ijikih Samostanov, ki su bili neposredno podrejeni svetemu sinodu. Literatura: Rtu men s tock, Der päpstliche Schutz im Mittelalter, 1SW; IE ü t n e r, Das Kcchlinstitul der klösterlichen Iixcmpiion in der abendländischen Kirche [Archiv iiir katholisches Kirchenrechl 1906, 302—318: 629—651; 1907, 71- S6; 270- 284; 462—479i 599—636); Leclercq, Exemption monastique o Dictionnaire d'Archéologie dirčliennc et de liturgie V. !. 952—962; V en d c livre. L'exemption de visite monastique. Origines, Concile de Trente, Législation royale 1907; Weiß, Die kirchlichen Exemptions!) der KIijster von ihrer Entstehung bis zur gregorianî-tch-chiniacensischen Zeit, Î893; Vermeersch, De religions Institut Is et peraünis, Vol. I 1902, 212—23t; vol. II 190-1, IÛ1--I05. Ostala literatura bo navedena na svojih meslih. « Koncil v Arhi 1. 455 {H elele-Leclercq, o, i, 11, 586- 387); c. 12 koncila v Leridi I. 524 (Hefele-Leclerçq, o, c. H, 1065); koncil v Karlügini I. 335 (H e f e I e - L e e I e r c q , o, c, 11, 1138). Cogitnnlibus nobis, l'L 13, 1265. C. 27 koncila v Ajjdi I. ">06 (H e f e I e • I- e c I e r c q , o. c. II. 991); c. 3 koncila v Leridi 1, 524 (H e f c I e - L e c I e r c q , o, c, 11, tt)64]. " C. 19 koncila v Orleansu 1. SU [H e F e 1 e - L e c 1 e r c q , o. c, Ii, 1013]; C. 19 koncila v Kpaonu 1. 517 [H e f e I « - L e c 1 e r c q , o. c. 11, 1039|; c. 19 lil, koncila v Orleansu L 538 (II e f e I e - L e c l e r c q , n. c. II, 1160| in c. 11 IV. koncila v Orleansn I. 541 (H e I e 1 e - L e c I e t c q , o, c, II, 1167). C. 19 koncila v Orleansu L 511 (Hclele-Leclercq, o. c. II, 1013] in mnogi dru^i; prim. Benedikt XIV, De synodo dioecesana. 1, III, c. 1 (izd. tz l 1769), 224 Vendar pa se že prav v lej dobi določa, da škof pri naitetih kömpe-tenenh ni napram menihom lako svoboden, kot je n. pr. nasproti svetnim klerikom in vernikom, Pnkrajinski koncili namreč določajo, da škof ne sine redovne osebe ordinirati brez opatovega dovoljenja31, da ne sme za ordinacijo redovnikovo zahtevati nobene pristojbine3" in da opatov ne sme odstaviti, n« da bi prej zasliial sosednje opate1"1. V teh omejitvah moremo zreti početek poznejše eksempcije, 6. Emancipacija87 redovništva, ki se je začela javljati v 5. stoletju, je v naslednjih stoletjih vedno bafj rastla. Kazlogov za ta pojav je bilo več. Prvič je z Benediktovo rcgulo dobilo zapadno meniitvo trdno organizacijo. Svojcpravni benediktinski samostani, ki so hoteli biti v vsakem Oziru samostojni in neodvisni od okolice151, SP bili pač v vse drugačnem razmerju do škofa kot pa samostani ir prejšnje dobe. Dalje je vplival na razvoj odnosov med Škofi in redovnistvom poseben sistem tneniske cerkvene uprave v irski in škoUki cerkvi. Menihi, ki so izšli iz samostanov na Irskem in Škotskem, so v novih naselbinah, ki so jih ustanavljali na evropskem kontinentu, bili pod vplivom svojega domačega sislema, ki je dajal menišlvi« veliko moč v cerkveni upravi1". Že vaznejii činitelj pa so bila zaščitna pisma, ki so jih dajali Škofje samostanom. V teh zaSčitnib pismih so bili obseženi razni privilegiji; tako se je Skof zavezal, da bo prihajal v samostan le na opatovo povabilo; da bo pustil redovnikom svobodo pri volttvi opata; da bo posegal v rodovniško disciplino le v težjih primerih; osvobodili so tudi samostane različnih cerkvenih dajatev111. Škofje so dajali take privilegije*1 iz raznih vzrokov, včasih prosto- » Koncil v Arlu |. 455, v teridi I, 52-1, v Karlagini I, 535 (H e f e 1 e -L e c 1 e r c q , o. c. II, 886—887; 1065, 1138], " H. koncil v Orleans« I. 533, kan. 3, lief ele-Lc ci er cq, o. c. II, 1133. 30 Koncil v Tcutu J. 567 (c, 7); prim, o lem koncilu II e tele-Le-c I e r c q , o, c,, 111. 182, op, 2. " L e c 1 e r c q dobro pripominja, da gre v tej dubi bolj 7a emancipacijo, osvoboditev, kot pa za eksempcijo, ki pomeni prehod izpod škofovske juri&dikcije pod neposredno papeško oblai.1 (Dictiunnajrc V, 1, 956). M Idealni samostan v tem pogledu opisuje pogl, 66 Benediktove regule; ^Moniisterium autem, si potest fieri, ila debet eortstilui. ut omnia necessari«, id est, aqua, mclendinum, hortus, pistrimim, vel artes diversae, intra mona-sterium exerceanlur, ut non sit necessitas monachij vagandi foras,« 5,1 Beda Častitljivi pripoveduje v Hisluria eccleiiaution gentis Brilonuni (III, 1). da je vladal opat Kolumban iz samostana v tfy-jn vso cerkveno pokrajino in škufe, Tudi njegovi nasledniki so ohranili lo pravico (cfr. H e i m-bucher, o, c, I, 139—148 in lam navedeno literaturo], " Zglede navaja Kiifner v A. f. k K. K. 1906, 309. Prim, tudi Le-ctercq v Dictionnaire V/l, 955, ki našteva nad dvajset samostanov i t, I'rancij«, ki so dobili Inke privilegije, " Prim, dve Marknlfovi formuli: Do privilegio in Cessio regis de IlOC Privilegium (Monunienta Germanise historita, leges V, 39, 41], ki ju je Ven -d e u v r e definiral: >un privilege impersonncl qui denote uit acte frequent et d'un usage courant au point de cortstiluer une sorte de loi« (Lecl ercq v Dlctionnaire V/1, 956]. V tej «Formul!« De privilegio so naitete svoboščine, ki so jih dobili > mo nan tori a innumerabilla per omne re^num Trancortim (sub libcrlatis Privilegium videntur consistere)«, kot beremo v tekstu. Formula se je mnogo uporabljala. Druga formula Cessio regis de hoc Privilegium pa ju kraljevska potrditev prvega, Škofovega privilegija, 225 voljno1-, večkrat pa tudi moralno prisiljeni, da so z njimi privabili menihe v svojo škofijo in so si jih napravili za naklonjene, Menihi pa so želeli osvoboditve i/pod škofovske jurisdikcije zlasti iz dveh razlogov: da so mogli živeti v miru in Uiko izpolnjevati Svojo regulo in da so se rešili školov, ki so jih večkrat kruto zlorabljali11". Za ume-vanje prvega razloga je treba opomniti, da ¡e živelo v tej dobi le kontemplativno benediktinsko menišEvo; glede drugega pa, da je bila doba trda in pravni red omajan. Da bi bile omenjene svoboščine bolj zasigurane, so samostani skušali dobiti na pokrajinskih cerkvenih zborih zaščitno pismo, v katerem so se škofje iz določene pokrajine zavezali, da bodo svoboščine podelili in jih tudi spoštovali13. Samostani so dobivali zaščitna pisma tudi od kraljev. S takim pismom so bile nijhove svoboščine, ki so bile zelo Široke tako v svetnih kot v duhovnih zadevah", znova potrjene". 7, Kakor škofje in kralji sd začeli na prošnjo samostanov izdajali zaščitna pisma tudi papež i*". Pravna Osnova za zaščitna pisma papežev je bila dvojna. V starejši dobi, v glavnem ud 9. do 11. stoletja, so jih izdajali na osnovi komendacije. Samostan se je predal papežu, ki je s tem dobil nad njim dominium altum, in ga na tej osnovi sprejel v zaščito. Tako zaščitno pismo samo sicer ni podelilo novih privilegijev, pač pa je zaščitilo privilegije, ki jih je samostan že užival, Vsebina takega zaščitnega pisma je bila namreč la-lc: sprejem v zaščito, potrditev privilegijev in določitev priznalnine. Privilegiji so bili navadno naslednji: pravica svobodno voliti opata, osvoboditev od škofove kaznilne oblasti, od dolžnosti hoditi na sinodo, in končno avtonomija samostana tako quoad teniporalia kot quoad spiritualia. Te vrste zaätito so imenovali tutela specialis; sprejem v tako zaščito, kakor že omenjeno, nikakor ni bil dokaz, da so bili samostanu privilegiji podeljeni, Ker nekateri na to razliko niso pazili, so nastali spori, dokler ni papež Inocenc III, glede vsebine te zaščite jasno določil: »tolum ex inspectionc privilegiorum advertere«17, Prav tako je bilo s priznalnino; ona, ki se je plačevala na osnovi tulelae specialis, ni bila dokaz, da privilegiji obstoje. Klasično je zopet zadevne spore rešil Inocenc III,: Treba je razlikovati, pravi, »Si ad indicium perceptae protcctionis census porsolvitur, non ex hoc ,JJ Tako n, pr. sv, German, pariški škof, ki je L 566 podelil privilegije opatiji de Saint Germain-des-Prčs (Leclercq v Dictionnaire V/1, 955). >5cimu.s quod ob quietem m j nas le riorum et Episcoporum tyranni-den bas ejcemptioaes pierumque R. R, Pont if ices indulserunt,« piše eanter-beryjski nadškof Kihard pap. Aleksandru III. (PL 22, 145), v pismu, kjer nastopa proti rodovniški eksempciji. " H ti in er v A, f. k, K. R, 1906, 310, Prim, Cessio regis de hoc Privilegium (LcclerCq V Dietionnaire V/1. 957- 959). " Tudi institut lastniške cerkve moremo slash za dobo Karlove e v ¿teli nved čLnitelje. ki so pospeSevali redovntško eksempcijo. Na kraljevem lem-Ijišču sezidan samostan je bil že s tem izvzet izpod Škofove oblasti, 10 Blumenstock, Der päpslliche Schulz im Mittelalter 1B90; WtiQ, Die kirchlichen E*cniptioncn der Klöster von ihrtr Entziehung bis zur clug n ia z ens isch eil Zeit 1893: EfergCrtrÖther, Lehrbuch de« katholischen Kirchunrechts1 1905, 363. « C. 7, X 5, 33, 226 iuri diceces. Episcopi illiquid videtur esse subtractum*'8; drugače pa je 'SÍ.,, ad indicium perccptae libertatis census an mm® conferatur V znamenje podeljene odnosno sprejete svoboščine je plačeval samostan letno puziuklnino tudi pri navadni tuteli, to je pri pipt-5 k i zaščiti brez predhodne tradicije. Primeri te zaščite so se začeli množili v 12. stoletju. Zaščita ni več oprta na dominium alttim, temveč na stavek, da ima papež kot vrhovni poglavar Cerkve pravico in dolžnost skrbeti, da bodo redovniki živeli po svoji regnli. Religiosam vitam eligentibus je pisal papež In o c e nc III. 4, maja 1198", »apostolicum convenit dare praesidium, ne forfe cuiusiibel lemeritas incursus aul reos a proposito revocet, nut robur, quod ahsit, sacrae religionis inlringat ■ PapeŽka zaSčita pravno sicer ni isto kot éksempaja1'¡ osnova zaščite je namreč popolnoma drugačna kot osnova eksempcije. Toda prav nobenega dvoma ni, da je emancipacija na podlagi zaščite močno pospeševala eksempcijo"5, zlasti še radi tega, ker so papeško potrditev privilegijev začeli zamenjavati s podelitvijo in vezati z zaščito tudi zgoraj omenjene privilegije". Za papeško zaščito in privilegije so samostani v tej dobi prosili iz dveh razlogov, da bi mogli v miru živeti po svoji reguli in da bi bili zavarovani pred samolastnim ravnanjem škofov. Gre torej Zgolj za obrambo, 8. Poleg opisane zaščite pa imamo od 7, stoletja dalje tudi primere, da so papeži podelili samostanu z namenom, da bi ga branili pred krajevnim škofom, zelo obširne privilegije, ki vsebujejo pravo eksempcijo izpod škofovske oblas lí. Liber di ur ñus ima tri™ formularje za take privilegije. Prvi1"1 sega v dobo Gregorja Velikega; samostan je po njem popolnoma izvzet izpod škofove oblasti". Pripomniti pa je treba, da je bil privilegij podeljen v času, ko je bila škofija (Bene ven t) izpraznjena-", Bolj znan je drugi formular (form 77jr ki vsebuje privilegij, ki ga je podelil papež Hon ari j I. 11. junija 628 samostanu Bobbio, da bi ga rešil pred arijanci, ki so ostali v pavijski Škofiji Se zelo močni. Zanimivo pismo se glasi: »Fetiš nos igitur ut monasterio,.., quo praeesse dignosceris1®, privilegia sedis apostolicae largiremur, qua-lenus sub jurisdictions sanctae nostrne Ecclesiae. -. constitution « C. 8. X 5. 33. " C, 8. X 5. 33, "> Clr. H ii f n e r v A. f. k. K, K. 1W7. 72, H i n s c h i u s , System des katholischen Kirchenrecllli V, 1693, 300. " Schüre r', Handbuch des Kirchenrechts Ii, IS'Jfi, 740. M Primere navaja ilinschius, o. c, V, 330—332, " Form. 32, 77. 86. » J a f f.e , Regesta1 O. 1926. rA »Ut «ub jurisdictione sanctae nostrae, cui Deo auetore deservinius, licclcsiae, constitutum, nullius alterius ecclesiae ditionibus suh mittat ur (im-nasterium) .. . Iii ideu omncra cüjualibet ecetesiae sncerdutem in praefalo mnnaslcrio ditionem quam Hb et habere hac auetoritate praeter Scdcm apo-stolicam prohihemus«, « Cfr, S c h e T e r , o. c. II, 741, Op, 33, M Za privilegij j« torej prosil Opat. 227 nullius ecclesiae jurisdictionibus suhmittaris, pro qua re piis votis facilites ac nostra auctoritate id quod a lua dilectione exposuimus, affectui mancipar!, el ideo omnem cujuslibet ecclesiae sacerdotem in praedicto monasterio ditionem qualibet auctoritate ne extendere, atque sua auctoritate nisi a praeposito monasterii fuerit invitatus, missarum solemnitates celebrare omníno prohibemas*". Tretji od omenjenih formularjev je iz 8. stoletja; v njegovem privilegiju se izključuje škofova jurisdikcija in se naglaša, da je samostanska imovina nedotakljiva®". Pravno zanimivo je za naše vprašanje pismo papeža A d a o -data škofom ?in Galliae parlihus commorantihus■, s katerim je I. 674 podelil privilegij eksempcije samostanu sv. Martina v Touru. V uvodu piše papež, da se mu je predstavil opat s priporočilom krajevnega škofa, da bi podelil samostanu »prtvilegium apostolica aucthoritate subnixum, ob munitionem venerabilis monasterio. Ker je to novost (vidcirco quod mos atque traditio sanetae nostrae Ecde* siae plus non suppetat a regimine episcopalis providentiae religiosa loca secernere*). je imel papež pomisleke, toda ker je pristal krajevni škof in so dali pristanek tudi komprovincialni škofje, kakor je razvidna iz listine, zaprošeni privilegij podeljuje, zakaj -nullatenus jam exortem rationis, ac canonicae regulae tantorum episeoporum con-sonam senlentiam fore perpendímus«'11. Kakor je iz navedenega papeževega pisma razvidno, SO bili samostani redno podložni krajevnemu škofu; eksempcija je bila ob koncu 7. stoletja še redka izjema. Polagoma pa je vedno več samostanov dobilo podobne privilegije; samo iz Francije je znanih v letih 855 do 900 49 takih primerov"'. Mnenja avtorjev {van Kspen, Weill in drugi), ki so trdili, da segajo početki redovniške eksempcija Šele v 11. stoletje®-1, je torej nevzdržno, kakor je razvideti iz povedanega. 9, Nov faktor v razvoju redovniške eksempcije je bilo clugnysko reformno gibanje, ki so ga papeži Gregor VIL, Urban II. in Pashal 11. podprli s številnimi privilegiji. Tako je zlasti Urban II. v dekretih z dne 1. novembra 1088 in 9. januarja in 17. aprila 1089'11 podelil vsem samostanom clugnyske samostanske zveze privilegije, s katerimi so bili osvobojeni Škofove sodne in kaznilne oblasti ter plačevanja desetine cerkvam in so dohiti pravico opravljali službo božjo v svojih cerkvah v času, ko je nad krajem razglašen škofov interdikt, Podobne privilegije je podelil Urban II. 6. aprila Í090 vallombroziancem"'. Ob koncu 11. stoletja so samostani redno že obsen^m1"1, čeprav le zaradi privilegijev, ki jih je posamezni samostan ali posamezna skupina samostanov prejela; v občem pravu pa še vedno velja načelo, da so samostani podložni krajevnemu škofu. Kako številni so bili " PL SO. com-munio sacrosanetae Romanae sedis« ali noče izvršiti funkcij gratis ac sine pravitate«; pravico, da svobodno izvolijo opata, ki ga potem blagoslovi krajevni Škof; ako pa ga ta noče blagosloviti na trikratno prošnjo, se sme samostan obrniti na tujega škofa. Dalje so samostani skušali dobiti oprostitev od dajatev škofu in od plačevanja desetine ter pravico pobirati desetino. Šli so tudi za iem, da zlomijo župniške pravice [Pfarrzvvang)", Škofje in duhovniki so se seveda tem tendencam, ki so močno presegale one iz prejšnjih stoletij, upirali"". Pri nekem sporu med škofom in samostanom v Paviji, ki je nastal glede pravice, vršiti dušnopastirstvo, je prišlo do poboja, v katerem so ubili tri ljudi; nad dejstvom se bridko pritožuje papež Paslial 11," Sv- Bernard se je postavil na stran škofov in je v knjigi De consideratione11 ostro šibal samostane, ki hočejo biti eksemptni. Toda čas je šel preko njega in nekaj let po Bernardovi smrti so tudi cisterciani in templarji, ki so bili obojni tako rekoč njegova ustanova, postali eksemptni. 10. Z redovnimi kanoniki73, z viteškimi in mendikantskimi redovi je nastala zn katoliško redovništvo nova doba, Redovniška organizacija, ki je bila v prvem tisočletju enotna, za katero so bili v organizatorienem pogledu značilni samopravni samostani, ki so živeli drug ob drugem brez kakšne trajnejše medsebojne pravne zveze, je bila z novimi redovi po eni strani razbita, namesto enega reda imamo sedaj več različnih redov oziroma tudi več tipov redov; po drugi strani pa so uvedli centralistično vodstvo. Razumljivo je, da stremljenje za eksempcijo izpod škofove oblasti z omenjeno spremembo v redovniStvu ne le ni ponehalo, temveč se je celo občutno zvečalo. Dobro organiziran red s centralnim vodstvom je bil namreč v vse drugače bolj ugodnem razmerju do krajevnega škofa, kakor pa po« Hafner v A. F. k. K. R. 1007, 71. * liti | ti «r v A, f. k. K. H. 1907, 73—79. M N. pr. Skof Rjhard « Cnnterhurya [f 1IR4) t pismu na papeia Aleksandra lil. (PL 200, HS6); Škot Groaseteste iz Lincolnu (t 1253) v spomenici na papeža Inocenca IV.; Gerchoh iz Reicliesperga [f U69| v spisu De in vest. Antichristi (cfr. Ilcrgcnrother, n. c, I, 364, op. I)* J a f f 4, RcgestaJ n. 4528, T1 L. ni, c. 4, na. 16—18 [PL 182, 767—769) r »non est «xemptio s«d emancipatio, nnn in acdificationem sad in destruetionem, non est fidelte dispetisatio, sed erudelis dissipatio, non est duvotio sed ambitio«. Proti eksempcij i je ostro nastopil tudi Rlhard »archieplscopus cantuariensls (f 1134) PL 200, 1456, kakor sem zgoraj omenil. Cfr. 11 e i m b u c h o r . o. c. I. 392 460. 229 samezni samostan v benediktinski organizaciji. Novi redovi pa so se razlikovali od benediktinskega reda tudi po namenu, Glavna naloga starih menihov je bilo lastno posvečenje; cksemptni so hoteli postati iz razloga, da bi mir, ki so ga potrebovali za svoje konlemplaiivno življenje, laie ohranili, Novi redovi, zUsti mendikantski, predvsem (rančiikanski in dominikanski red, pa so bili aktivni; KiS niso več ustanavljali po samolah, temveč v mestih; bavili so se mnogo z dušno-pa.stirskim delom, Zato pa so veliko huje zadeli ob škofe in svetne duhovnike, katerim je bilo izročeno redno dušno pastirstvo, kakor pa benediktinci in njim sorodni menihi. Nastala je dolgotrajna borba med redovniki in škofi in svetnim klerom. Na nove temelje je potem postavil pereče razmerje med obojnim klerom V. lateranski cerkveni zbor in za njim tridentski koncil. Iz te dobe medsebojnih bojev, v katerih dospe redovniska eksempcija do največjega obsega, morem omeniti le najvažnejše podatke, ki ilustrirajo pravni razvoj redov-niške ekscmpcije- ti, V i t e 5 k i redovi, da z njimi pricncm, so najprej pritegnili v svoj krog veliko več ljudi kol benediktinci. Poleg pravih redovnikov so namreč razlikovati ie donate, oblate, contraires, COtISOfOres in še druge »svoje« ljudi, ki so vsi bili vsaj v oddaljeni duhovni zvezi, če že ne v sluiheneni in podložniškem razmerju z redom. Eksemptni SO poslali ne le pravi redovniki, temveč vsi, ki so bili v kakem razmerju Z redom ali z njim v zvezi. Med viteškimi redovi SO prvi dosegli eksempçijo ivanovci':l. Templovci SO dobili privilegij Šele po smrti sv. Bernarda, svojega duhovnega vodja, ki je bil, kakor sem že zgoraj omenil, nasproten rcdovniiki ckscmpciji. L. 1221 so bili tudi nemškim križarjem podeljeni privilegiji ivanovcev in templovcev. Redovniška eksempcija viteških redov pa ni samo zajela širSih ljudskih plasti, teinvei je bila tudi po vsebini obsežnejša kot eksempcija iz dobe pred njimi. Viteški redovi so postali izvzeti izpod škofove kaznilne in sodne oblasti; bili so oproščeni desetine; dobili so pravico povsod zbirati kolekto za sv. deželo in ob tej priliki pridigati in nabirati miloščino za reveže. Na krajih, ki so bili pod interdiktum, KO smeli enkrat na leto opraviti božjo službo; za časa inlerdikta so smeli pokopavati na svojem pokopališču. Slednja pravica jim je prinesla mnogo legalov, ki so jim jih verniki testirali zalo, da SO njih trupla pokopali na redovniškem pokopališču, V viteških redovih SC pojavi tudi misel, ne,j se vitezi spovedujejo pri redovniških duhovnikih fre-dovniški klerikat), ker »se ne spodobi, da bi se rodovniški vitezi spovedovali svojih grehov pri svetnih duhovnikih';11. Da škofje in svetni duhovniki niso radi videli teh privilegijev, ie pač l;ihko umeti. Se obširnejše privilegije kot viteški redovi so sčasoma dobili mendikanti, Višek je bil dosežen za časa frančiškanskega papeža Siksta IV,, O katerem pravi Pastor, da je podelil mendikantom( zlasti frančiškanom toliko privilegijev, da ne bi prišli zlepa do konca, 71 P rut z, Die exempte Stelhm£ des Hospitaliter-Ordens 1904. "Hfifner v A, f. k. K, R. 1907, Z79. ni>gotlovni Vrstnik 16 230 te bi hoteli vse naSteti*1. Preden pa omenimo mendikanlske privilegije, si oglejmo v kratkem orisu določbe dekretahiega prava o redovniki eksempciji. 12. Ker so redovniki privilegiji polagoma nastajali, je umljivo, da zadevne dekretalne določbe7" niso povsem jasne. Glavna načela pa so naslednja: Treba je razlikovali med eksemplnimt in neeksemptnimi opati (Honorij IIl.7;)r oziroma med eksemplnimi in neeksemptnimi kraji [Aleksander lV.7kJ; prav tako med prolectionis praesidium {papeškn zaščita) in liberta lis Privilegium (svoboščina) [Aleksander lJLT"j. Klerik, ki je bil sprejel v papeško zaščito, s tem še ne poslane eksempieti {Inocenc 1II."°); besede »in speciales et proprio» Eeclesiae Romanan lilios .,, recepimiisi [Inouenc IV.111) še ne pomenijo ekstemp-cije, prav tako ne besede »aliquam Ecclesiam ad ins proprieta Unique Romanae Ecclesiae perlinere- (Bonifacij VIIl,"1); razlog je, ker «iure comunial o m ne s Eeclesiae per orbem difFusae ad Romanam ecclesiam pertinent (Bonifacij VM,H). Redovniki, ki so izvzeti izpod škofove kaznilne oblasti glede ekskomituikacije in interdikta, so navzlic nasprotnemu pravilu izvzeti izpod Škofovega sodstva [Klemen J V,'*). Da je kakšen kraj eksempten, ni da bi moral biti tudi izločen iz Škofije (Gregor IX.Iiitentionem in iure fundatam ima v dvomu, aH je privilegij dan ali ne, vedno krajevni ordinarij, zato mora tisti, ki Irdi, da je eksempten, svoj privilegij pozitivno dokazati [Bonifacij VIK."4). Privilegij eksempcije je treba strogo interpretirali; če je redov niš kft cerkev eksemptua, s tem še niso eksemplne pridružene ■ Wollte nun alle Gnadenbeweise, die während der langen Regierung Sixtus IV, den Beltelorden, besonders den Franziskanern, zuteil Würden, aufzählen, man würde kaum ein linde finden« (üesch. d. Päpste II. 536). " Gratian. ki razpravlja o rodovniškem pravu v drugem delu Dekreta {Causae 16 du 30) ima veliko doloCb, ki urejajo v konkretnih primerih razmerje samostanov do krajevnega Škofa. Vet določb je nepristnih, Razmerje med škofom in samostani sicer pri Gratiamt načelno še ni rečeno; prevladujejo pa določbe, iz katerih se razbere, da SO Samustani podrejeni »kolu. Iz dckrelalnega prava pridejo v poštuv naslednji tituli; De statu ino-nachorum et Canoniconim re^ularium [A 3, 36; in VI 3, 16; in Clem. 3, 10|; De religiosis domihus ut Fpiscopo sint subiectae (X3. 36; in VI 3, 11; in Clem. 3,11); He esecessibus Praelatorum et subditonim (X5.31; tri Clem, 5,6); l)e privilegiis et excessibus privilegiaturiim (X 5, 33; in VI 5, 7: in Clem. 5, 7). C fr, tudi Phillips, Kirchimredit VII. tB72, 079- 995 in Schmalz-¿rueberjev in R«ilf»H9Lueloy legalni komentar k navedenim titulom, kali ur tudi zadevne litule v velikem delu I' r o s j) ( r | a Fugna-nija Jus canonicum sive commentaria absolutissiiria in V libros EJecretalium (avtor |159&—1678¡ je bil priznan strokovnjak za redovjiiáko pravo in ga Benedikt XIV-V knjigi De Svnodo dioeceiana lib. Ill, c. 2 ¡telo hvnli], « C. S, X 3 35. 7,4 C. <1 in VI 5, 7. » C. 6. X 3, 3i>. "" C. 18. X 5, 33. « C. t in VI 5, 12. » C-10 in VI 5, 7. ^ C- 10 in VI 5, 7 ■» C. 5 in VI 5, 7. as C. 19, X 1, 31. ""C, 7 in Vt 5, 7, 231 župnije (Inocenc lil.1"); privilegij eksempcije velja samo na kraju, za katerega je dan [Inocenc IV.'*]. Ker je eksempcija bila podeljena od slučaja do slučaja posamič s partikularnimi privilegiji, ne pa z občim zakonom, zato je glede vsebine pri vsaki eksempciji posebej veljalo načelo: Inspicienda suni Ecclesiae privilegia et ipsorum tenor est diügentius nttendendus (Aleksander III."11). V nekaterih stvareh pa je seveda bilo potrebno privilegije popraviti z ozirom na poznejše zakone, ki so privilegije omejili. Tako je n. pr, Bonifacij VIII. določil, da eksemptni ne smejo opravljati božje službe na kraju, nad katerim je škof izreke! Interdikt, ali deliti zakramentov vernikom, ki jih je škof izobčil1®: prav tako, da mendikanti ne morejo ustanavljati ali opuščati samostanov brez izreÈnega škofovega in papeževega dovoljenja"1 1,1 "r C. 16, X 5, 33. " C. 1 in VI 5, 1. C. S. X 5. 33. C. S in VI 5, 7. " C. un. in VI 5. 6. "'■> Po drugi strani pa imamo v Gregurijevih dukretalih tudi določbe, ki branijo redovm&ku uksempcijo proti škoiom, Zanimivi sta zlasti določba Gregorja IX. iz 1, ¡235 v c. 16, X 5. 31 in določba istega papeža iz 1, 1236 ve. 17. X 5, 31, ki nam konkretno pokažeU, v čem so Škofje žalili rodovniško cksempcijn; po drugi strani pa tudi razberemo il nje, koliko iv ta institut /c napredoval v prvih detenijíh 13. stoletja, Zato naj ju izpišem Prva določba se glasi! »Cum religiusi viri abnegantes salubriter semetipsos, elegerint in pauperlate Christo pnupcri ad placitum famulare: non desuní plerique tam Ecclvsiaruin praelali, quam alii qui caeca cupiditate íedneti, propriae avidiUtí subtrahi reputantes, q nie quid praedictis fidelium píelas elargitur, quidem ipsorum multipilciter inquiétant. Volunt namque contra regulam a sede apostólica approbatam et sui ordinis instituta, ipsis invilis eornm coníessiones audire ac eis injungere paenilenliai et Eucharbtiam Cïllibere: nec vulunt, ut Corpus Christi in eorum Oratoriis restrvetur; et fralres ipsúrum defunct os apud ecc lefias «ni compellunt sepelir! et contin exequias celebran; et si quia deccdcnlmm íratrum alibi, quam in suis eccle-siis eligat sepultura ni, funus primu a d ecclesias suas du lern cogunt, ut obla lio suis usibus cedat. Nec sustinentes eos habere campa nam vel cucme-Uríum benediclum, certis lantum temporibus permit (uni Ipsos celebrare divina. Volunt quoque in domihus connu cerium numerum [ral rum, sncer-duLum. clericorum el laicorunt nec non cereoruin, lampadum uL oroamen-Itinim. pro volúntale sua tnxnre ac residuum cereorum. quando noviter appotiunlur, exigunt ab eisduin. Nec permiüunt, quod novi sacerdotes eorum alibi, quam in eccle-süs suis celebrenl primas missaâ, eos nihilominus coni-peltcnlcí, ul in quotidianis missis, quas in suis locis et nltnrihus celebrant, obla t ione ad opus eurum reeipiant et reservcnt; quidquid etiam eis dum celebrant misaarum s olle muía, intra demontm suartun ambitum pia fidelium devotione donntur, ab ipsis extorquer? oblntinnis nomine eonlendentea, quod eisdem tam in orna men Lis altar is, quam in libris ecclu£Ía¡>lich absolute con-ferlur, vendicant perperam iuri suo, QuocLroa mandamus, qualenus untveni et singuli n praenotalis gr.iv a minibus désistât is. subditos veniros ab hnjus-modi nrctius compescendo.« Summa rili m te določbe su glasi: Honit XV gravamina illata religiosis, a quflbua praecipit praelatos abstinere; summarium naslednje določbe pa je: Ponit XII gravamina pruedicatorum et minoriim, a quibus praecipit prae-latos ahstinere; njen tekst pa su glasi: Cum quidam viri religiosi, utputa iratres praedicatores et minores [quorum ordinein et regulan) sedes apostólica noscitur approbate) in nrçlis-sima paupertalc Christo pauperí famulenlur. plerique praelatl el a lil eos nd 16" 232 Župnije, ki so bile v tej dobi združene s samostani, so bile združene ad temporalia lantum, kakor bi danes rekli [prim, kan. 1425, § l); samostan je užival dohodke, a za vršilca župniških poslov je moral predlagati škofu svetnega duhovnika; predlagati redovnika je bilo prepovedano""'. Iz papeških dekretalov razberemo, da SO se samostani branili dajati takemu župnemu vikarju primemo vzdrževnl-nino"1'. Na lateranskem koncilu iz 1. 1179 je izdal papež Aleksander 111. določho, v kateri se pritožuje nad redovniki, zlasti nad templovci in ivanOvci, da glede župnij prestopajo svoje privilegije na škodo škofovskih pravic in da se drznejo sprejemati župnije od laikov ter S tem povzročajo pohujšanje in dušno škodo; določba je prepovedala redovnikom, brez škofovega pristanka sprejemati od laikov župnije leeelesias], in vzela pravico, pobirati desetino; prepoved je imela retroaktivno moč"1*1. Glede sodstva naj bo omenjeno le to, da jc določil lnocenc IV. na 1. Itonskem koncilu I. 1245, da ni mogoče tožiti izvzetih redovnikov pred krajevnim ordinarijem ralione domicilih pač pa ratione delieti sive contraclus aut reí*.; izjema je zopet bila, ce je bil delikt storjen na eksemptnem kraju ali če je bil kontrakt tam sklenjen oziroma se je sporni predmet tam nahajal""*, Dckretal papeža Ino-cenca IV. iz I. 1150h,lrl omenja dalje tako zvane papeške conservatores; bili so lo delegirani papeški sodniki, pri k&Lerih so iskale pravico ekscmptne fizične In pravne osebe a inanifestis injuriis et violentiis- ; torej takrat, kadar je šlo za očitne krivice in nasilja, Konservatorje je v lej dobi interesiranim institutom na njih prošnjo imenoval papež; pozneje se je ustanova konservatorjev, kakor bomo videli, bistveno spremenila. r-vnodos snas cojjunt accederc, ac suis conslitulinnibus subjacere, nee tiifi aulciti, capitula et .stru l ima in lucís (ratruui pro his corrigendis [icliiroi se coni mitiantur, íidelititem juramento tirmntam ab eorum ministri» et custodias exigentes: eis qttnque, nt tam extra civilotes c^iom intra Clim eis proccssionaliter veniant, levi Causa mondantes, e *COmniUilic«lionis sen-tentiam fulminanl in benefactores ipsorum; et idipsum (ratribus comminanles. eos de tocis. in quibus Domino famulantur, satagunl ainovere, nisi eis obe-diunt in ómnibus supr&dictis. Ad hoc ne fratres ad honor&biliores civUalet et villas, ubi reli|¡1 P o t t h a s t. n. 17.452 (18. januarja 1259]. 1(HI P o t l h a s t . n. 17*569 (13 maja 1259|. 'M Po t th as t, n. 21.821 (13, decembra 1231). C. 12. X 5. 33. 235 Nastal pa je spor o tem, kdo je saccrdos proprium. Skolje so trdili, da je to redni dušni pastir, torej škut in župnik. Bonifacij VIII. je L 1298 odločil v prilog mnenju škofov tako, da se mora vernik vseli grehov, ki se jih je v teku leta spovedal pri redovniškem spovedniku, spovedati še enkrat pri župniku ali škofu, ki sta sacerdos proprius11-. Dve leti nato je izdal papež Bonifacij V111. znano bulo Super ca the-dram113, ki je prinesla nove določbe glede spovedovanja, pridiganja in pogrebov. Bulo je Bonifacijev naslednik Benedikt XL čez štiri leta, ¡7, februarja 1304'11 odpravil, toda Klemen V. ju je na viennskem koncilu zopet obnovilM\ Ab oJim pravi Bonifacij Vili. v tej buli siquidem inter praelatos et rectores. seu sacerdotes ac cleri-cos parochialiuni ecclesiarum per diversas mundi provincias constitutor ex una parte, et praedicatorum et minorum ordinum Iratres ex altera (pacls aemulo, satore zizaniae procurnnte), gravis et periculosa discordia exstitit suscitata super praedicationibus fidelium populiš faciendis, eorum confession i bus audiendis, paenitentiis injugendis eisdem, et iumulandis defunctorum eorporibus, qui apud fratrum ipsorum ecclesias sive loca noscuntur eligere sepulturam. Nato se v buli določa: Redovnike spovednike izbirajo rcdovniški predstojniki in sicer tako, kakor je po razmerah potrebno, toda za posamezne škofije in mesta; torej ne več na sploh kakor dosedaj. Redovniki spovedniki morajo imeti za spovedovanje dovoljenje krajevnega škofa; škof sme iz važnih razlogov dovoljenje ndreči, Vsak spovednik, ki je upravičen spovedovati, je sacerdos proprius v smislu določbe omnis lltriusque sexus [c, t2, X 5, 38}. Redovniki smejo pridigovati v svojih cerkvah in na trgih, toda ne med škofovo pridigo. Za pridiganje v ueredovniški cerkvi daje dovoljenje krajevni župnik. Vsak vernik si sme izbrati grob pri redovnikih, toda župnj cerkvi pripade quarta sive canonica portio , Kakor je razvidno iz gornjih podatkov so mendikanti že v 13-stoletju dobili obširne privilegije. Pa tudi stari redovi (kamaldoUčani, cisterciani, clugnySka samostanska zveza in drugi) so v tem stoletju 111 »Vicesiraa prima die menila Aprili» in privuto tonsislorio, dispu-lato a papa et cardinalibus de indulto Martini pp. IV Praedicatoribus el Minoribus concesso de confessionibus audiendis. Bunilacius pp. haec verba vel consimilia dixit: »Deel ara vini us et declaramus, Uilelleximus et intelli-gimuE, quod confessus Praedicatoribus et Muoribui ilia eadem peccata habet contileri propria cunfessori vel sacurdoli secundum statuta eoncilii generalis; et sic inlerpretatus fuit idem papa Martinus praesetitibua pluribus cardinalibus*; subiicienü quod si non esset sic intcrpretatus, ipse idem inter-prelabalur^. (21. aprila 1298; Pott hast, za n. 24,664.) "» 18. febr. 1300, P o 11 h a s t , nI 24,913. Po 11 ha s t . n, 25,170, M> Na kuncilu je izjavil papei: Und ura a Bonifacio papa VJII prae-decessOre nostro infra scripta edila decretal!, Benediclus papa Xf pracdc-cessor nosier aliom illius revocaloriam promulgavit. quae quia, ut pro-bavit effectus, uedum pacis ab auctore ipsius speratae Iructum non attulit. quin immo discordiae, pm qua sedanda processerat, fomcntum non modicum ministra vit, nos earn o lunino cassantcs, aliam a praefato Bonifacio edilain s aero instante et approbante concilio innovamus, subjicientes lenorem illius, qui dignoscitur esse talis*; nato sledi tekst bule Super cathedram. (H e f e 1 e -L e c 1 e r c q , o. c. Vl, 674 -67S.) 236 dobili razne privilegije11*. Papež Celestin V. je I, 1294 podeli! cete-stincem, ki imajo po njem ime, popolno eksempcijo"*, prav tako tudi avguStinskim eremitom11". 14. Opisani veliki privilegiji «o vzbudili reakcijo pri škofih in svetnem kleni. Tako ju Viljem Durandns mlajši, ikof v Mendi, nastopil v relonmiem spisu Tractatus de modo celebrandi concilii generalis"4, ki je bil spisan za viennski koncil, proti redovniikim eksctnpcijam, ki jih je smatral za enega izmed glavnih virov zla, ki je v Cerkvi, Isto mnenje je hranil E g i d t j Rimski, nadškof v Bourgesu, in mnogi drugi škofje. Proti Egidiju je nastopil v obrambo redovniške eksempcije ci-stercianski opat Jakob de T h e r m i s ,ao. Eksempcijo je zagovarjal iz lehte razlogov: Potrebna je redovnikom, da se zavarujejo pred školi, ki jih zatirajo; da morejo izpolnjevati obljube in gojiti znanost. Z eksempcijo pride tudi do izraza papeževa oblast nad škofi1'1". lEksemptni redovniki so žile, ki vežejo telo Cerkve z glavo, papežem; kot vmesni udje med papežem in škofi preprečujejo, da bi se škofje shizmatično oddaljevali od apostolskega sedeža«1". Viennski konci! sam (1. 1311—1312) se je mnogo bolj bavtl z vprašanjem o rodovniški ckscmpciji. Izdat je glede tega naslednje določbe: Vrnil je najprej veljavo Bonifacijev i buli Super cathedram, o kateri je bil govor zgoraj in ki je uredila razmerje redovništva do dušnopas t irskega deta. Nadalje navaja koncil 30 »gravamina*, ki so jih predložili redovniki proti škofom'". Koncil ukazuje škofom, da morajo spoštovati zakonite redovniške eksempcije. Redovnikom pa prepoveduje brez ¿upnikovega dovoljenja deliti sv. obhajilo in sv. poslednje maziljenje, poročati (to je deliti poročni blagoslov), odvezovati od izobčenja [razen v nekaterih primerih) in od škofovih rezervatov. Sankcija je izobčenje latae sententiae, ki je pridržano sv stolici. Redovnikom je dalje strogo prepovedano v pridigah napadati škofe ali odvračati vernike od škofijskih cerkva"4; prepovedano jim je skratka vtikati se kakorkoli v zadeve škofov in svetnih duhovnikov, Redovniki so odgovorni škofu glede izvršitve poslednjevoljnih odredb1-*. Na krajih, ki so pod interdiktom, eksemptni redovniki nc smejo opravljati bogoslužja; vernikov, ki so jih zadele cerkvene cenzure, ne smejo pokopavali na svojih pokopališčih, Nadškofje v svojih provincah in škofje v lastnih škofijah morejo tudi na eksemptnih krajih blagoslavljati ljudstvo, slovesno prisostvovati božji službi ali jo 114 C f r. Hiifner, A, f, k, K. R, I9U7, 47S. 37. septembra 1294, P o t t h a 11, n. 23.976. lw 21. novembra 1294, Pulthast, n. 24,015; i drugim dekretom istega dne (Pot tli a's t, n, 24,016) pa jc dal pravico provinc ia I nim predstojnikom istega reda apr obira ti svoje duhovnike za pridigarje in spovedovnniti. 115 U e f u I e - L it c le r c <3 , o. c. VI, 647. H e f e I e - L e c 1 e r c <). o. i. VJ. 65?. 111 Prim, zgoraj omenjeno pravno utemeljitev lUvropcgijskih samostanov. Cfr, H u f n e r , v A. f. k. K. R. t907, 600^601. 1M C, un„ In CJem, 5,6, C. I, in Clern. 5, 1 (cfr. tudi H e i c I c ' L s c 1 e r c q , o, e. VI, 717), "> C. um, in Cl«m.3, 6. 237 opravljati, ali jo dati opraviti komu; ne sinejo pa zlorabiti te pravice za pretvezo, da bi tako izvrševali tam jurisdikeijo ali bili redovnikom v breme4"1. Glede redovnic razlikujejo koncilski akti moniales (nune) in canonicas regulares (redovne korarice); obojne morejo biti eksemptne ali neeksemptne, Za obe vrsti predpisuje koncil vsakoletno vizitacijo. Tekst je zelo zanimiv, »Duxiraus statuendum, ut singula monialium monasteria per ordinaries, exempta videlicet, quae ita Sedi aposto-iicae quod nulli alii subiecta noscuntur, apostolica, non exempta vero ordinarîa auctoritate, ac exempta alia per alios, quitus subsunt, annis singulis debeant visitari,^11T »Cnnonicae regulares,.. per locorum ordinarios, si exemptae non fuerint, sua, si vero exemptae fuerint, apostolica auctoritate praecipimus visitari.«11"' Razlikovanje med Škofovo redno oblastjo in splošno delegirano, ki se v določbah omenja, je ohranil tridentski koncil in jo tudi na moške rodovnike raztegnil, kakor bomo videli pozneje. Obranila se je ta formalna razlika prav do novega cerkvenega zakonika, ki je vse delegationes a iurc, razen nekaj izjem, odpravil. Razlikovanje samo je bilo v tistih časih, ko so se vršili boji za kompetence škofov, zelo primerno in tudi dosti bistro. Načelo eksempcijc je tako bilo ohranjeno, nje zlorabe pa so bile po možnosti odpravljene. 15- Določbe viennskega koncila so razmerje škofov do redovni-štva smotrno uredile, toda v praktičnem življenju niso imele pomena, ker jih pač prizadeti niso izpolnjevali. Nesrečno XIV. stoletje z avignonskiro eksilom in zapadnim razkolom ni bilo doba, v kateri bi imeli papeži moč, ki je za izpeljavo takih reformnih odlokov potrebna. Papeži so dajali redovom nove privilegije preko mej, ki jih je začrtal viennski koncil1'*. Škofje in svetni kler pa so se skozi celo stoletje pritoževali nad rodovniškimi eksempcijunii, Na pokrajinskih koncilih so škofje zahtevali, da se prepove eksemptnim redovnikom graditi cerkve in kapele v neeksemptnih krajih; pokopavati izobčene in pripuščali k božji službi osebe, ki so kaznovane z interdiktom''1", Janez XXff. pa je nasprotno podelil niendikantom privilegium liberac sepulturae in pravico tudi proti volji škofov povsod pridigovatf, spo-vedovali in odvezovati od škofovih rezervatov131, V Franciji se je svetni kler najbolj razburjal zaradi privilegija glede spovedovanja. V borbi zoper ta privilegij je trdil pariški doktor magister Joannes de PoJliaco na provincial™ sinodi v Se- C. 2. in Clem. 5, 7. C. 2, in Clem. 3. 10 (Deer. IV, H e i e I e - L e c ! e r ç q , o, c, VI, 679), ia" C. 2, in Ckm. 3, 10 [Deer. IV, H tfe le. L oclercq. û, C, Vi, 6S0|. Tako je n, pr, Janez XX[[, J, 1319 m en di kaiit o m pudelil privilegij, da morejo povsod pridigati, spovedovati in odvezovali od škofovih rerervatov; Gregor XI je 1. 1374 podelil obširne privilegije dom in i k an ce m (prim, Hilt' n e r v A, I, k. K, H, 1907, 605); Urban VI je z bulo Sacrùsancta z dne 7. aprila 1380 (Buli. Taur, IV, 583) izvzeî servile »ab orani juri s die t ione, poleslat«, domini«, visitatlone, chnrilalivi subsidit, subventionum et exact ionu m qua-rumlihct praestatione nccnon a Synodalis et altcriu* cujusviâ CongrejJfttionis evocatione . ,, Episcopoflim et quorumlibel al i or um jitdicum Ordinariorum . 110 Zglede «I. pri II û f n c r , v A. f. k. K. R. 1907. 610, L. 1319; prim. op. 129. 238 nolisti (I. 1315 uH 1318) o mendikanlih, qund fratres in audientiacon-fessionum venaverant totum mundum mundique partem magnam secum traverunt in infernum«'*1, Tri trditve omenjenega magistra, namreč da se mora vernik grehov, ki se iih je spovedal redovniku, se spovedati sacerdoti proprio; da nasprotnega papež ne more odrediti, in končno, da tudi papež ne more podeliti splošne spovedne juris-dikcije, je Janez XXII- L 1320, obsodil,J:1. Reformni predlogi oh koncu zapadnega razkola so močno zahtevali, da se odpravijo redovniike eksenipoije; tako n, pr, predlog pa riske univerze iz 1. 1412iJli. Spomenica reformne komisije na cerkvenem zboru v Konstanzu je predlagala, naj se odpravijo vsi privilegiji, podeljeni od začetka zapadne shizme dalje"\ Zastopniki nemškega naroda so na istem koncila predložili spomenico z zahtevo, da se od pravijo vsi redovniški privilegiji, ki nasprotujejo viennskemu koncilu114. Sprejet pa je bil na cerkvenem zboru v Konstanzu predlog papeža Martina V,, da se odpravijo vsi redovniški privilegiji, ki so bili podeljeni po smrti Gregorija XI. (f 13781. razen privilegijev, ki so bili podeljeni celemu redu. ali ki so bili podeljeni pri ustanovitvi ali zidavi cerkve ali samostana, ali ki so bili podeljeni na željo obeh intereširanih strank oziroma v soglasju s krajevnim ordinarijem1311. Lahko je spoznati, da taka kompromisna določba perečega vprašanja ni mogla zadovoljivo rešili. Na koncilu v Bazlu je znova prišlo do prepirov radi redovniške eksenipcije. Koncil sam je bil rodovniškim privilegijem zelo nasproten11". Zadeva pa je šla svojo pot; papeži so izdajali redovnikom nove privilegijen,t. 16. Papež Kallkst III (1455—1458) je imel namen v posebni buli Omejiti redovniške privilegije m jih spraviti v sklad z občim pravom, toda je prej umrl. Njegovega drugega naslednika Pavla If,, ki je hotel Kalikslovo bulo publicirati, so ostrašili redovniški generali 7. grožnjo, da bodo apelirali na ekumenični koncil, Redovniškim generalom se pri tej akciji ni pridružil frančiškanski general Frane Rovere, loda ko je ta zasedel 1. 1471 kot Siksl IV papeški prestol, je v naklonjenosti do mendikantov prekosil vse papeže1"1; podelil jim je toliko privilegijev, da je vse skoro nemogoče uašteli',t. , 1:11 Tekst v buli Janeia XXII dne 27. juniju 1,318. 11,4 C. 2, Esctrnv. cnmm, 5, 3. 131 Finke-Hollnsteiner, Acln concilii Constis nciensis 11. 1923, 689—700. "» IIefele-Leclercq, o, e, VII, 493. lwHetele-Leclercq, o. c. Vil. 4S7, II e I « I « - L c c I e r c c;, o. c. VII, K e f e 1 < - L e c I e r c q , o, i, VII, 663 nsl. ,illi Umevno pa je tudi. da odpori i strani svetnega klera niso prenehali, V XV. stoletju se omenjajo taki boji med svetnimi duhovniki in frančiškani tudi v ljubljanski škofiji. Hrenoma točka so bile zlasti /upniške pravice. Posebno se je poostril spor v Novem mestu po ustanovitvi kapitlja. Z zadevo se i« bavila rimska kurija (cfr. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Lj. 1903, 94). 110 Grožnje z apelacijo na ekumeaiim koncil so bile v tej dobi pravo strašilo za rimsko kurijo. Kažejo nam, v kolikšni nevarnosti je bila cerkvena ustava. — Phillips, o, c. VII. 997. Cfr. Pastor, o. c, U, 536. 239 Dnu 31. avgusta 1474 je izdal Siksl IV. s konstitucijo Kegiminiil-tako zvani frančiškanski -mare magnum«; to je znova potrjen seznani starih privilegijev, ki so jih dobili v teku časa frančiškani, pomnožen še z mnogimi novimi privilegiji. Podoben mnre magnum so dobili istega dne dominikanci1", 7. februarja 1474 avguštinski eremiti in 26, julija 1479 karmeličani. Servili so dosegli svoj mare magnum od Sikstovega naslednika Inocenca Vili. 27. maju 1437 in minimi od Julija D. dne 36. julija 1506'" 1<:\ Ze itak obširni frančiškanski mare 1,1 Buli, Taur. V, 220; cfr. Sehcrer. o. jo, IT, 742, op, 36. »* Clr. Pastor, o, c, II, 535. Clr. Hiifncr, v A. f. k. K. K. 1907, 626—627. "* Papeži so pogosloma ie podeljene privilegije potrjevali 7, novimi konslitucijarm, ki so viasih vsebovale kak nov privilegij, vtasib pa so bile zgolj konllrmacijs. ie prejetih privilegijev, včasih pa so vsebovale seznam privilegijev, ki so bili redu ob raznih prilikah podeljeni, Zato je tudi umevno, da avtorji med viri rcdovniSkc eksempcije naitevajo eni le drugi druge kou-stitucije. Scherer navaja (o. c. 11, 742, op, 361 naslednji seznam redovnikih eksempcij: Vallumbro/iani s kcinst, Urbana II. Cuni universis i. dne 6. aprila 1090; ctngnvska i veza s. konsl. Urbana II, Cum omnibus t dnu 16, marca 1090; kamaidoliiani s konst. Aleksandra IV, OIFicil z dne 23. julija 1258; celeslinci s konsl. Celestina V, litsi z dne 27. septembra 1294; beaedikt. kongr. sv. Justine s konst. Evgcna IV, kegularem z dne 30, junija 1436; montekasinska belledikl. kongr, S konst. Pavla IN, Henigiulas z dne 5, novembra 1537; olivetanci s konsl. Pija II, Licet z dne 5. oktobra 1462 in * Uonst-Julija II, Elsi z dne 4. junija 1507; cisterciani j konsl. Inoecnca VIII, Ad Romani z dne 30, avgusta I4tib; minoriti s konsl. Klemena IV, Virtute ?. dne 21. julija 1265; s konsl. Siksta IV, Regimini z dne 31. avg. 1474: dominikanci s knnsi. Gregorja XI, Virlule 7. dne 6. marca 1374; s konst. Siksta IV, Kegimini z dne 31, avgusta 1474; avg, eremiti a konsl. Julija II. Etji z dne 17. junija 1508; karmeličani 6 konst. Klemena VU, Ex elementi z dae 12. avg, 1530; servili s konst. Urbana VI, Sacrosanetn z dne 7. aprila 1380; karfiiziui s konst. 13oni!aciia IX, Sncrosancta z dne 16, mnrea 1391; pavlanei s konst. Siksta IV. Sedeš z dne 27, maja 1474 r s konst. Julija 11, lnter caeteros z dne 2. aprila 1512; konvenli boln- reda Sv. Duha s konst, Siksta IV. Dum ad z dne 23. avgusta 1476; jezuiti t konsl. Pavla III. l.iccl z dne IS, oltt. 1549; somaski t dekr, Gregorja XIII dne 13. marca 1585: ivanovci s konst, Pija IV, Circumspecta z dne 1. julija I5MI i. dr.; later. kanoniki s konsl. Pija IV, Dum ad t dne 23. avg. 1476; s kulisi. Julija II, lnter caeleros z dne 2„ aprila 1516. Kakor je zgoraj bilo že povedano, vsebina leh eksempcij ni povsod enaka. Privilegiji so bili korigirani po dckrnlih V. Int. in trid. cerkv. zbora, kakor bom omenil pozneje. V 16. stoletju so začeli na široko peT conUOU-nicationem podeljevati privilegiju enega reda drugemu redu, lako ie Leon X. IDudum, 10 dcc. 1519) v soglasju z -z.lato bitlo- komunicirat privilegije posameznega mendikantikega reda drugim mendikantskim redovom L me"; dikanti su postali zenačeni v duhovnih privilegijih: minimi (]. 1567|, jezuati ti. 1567), bosi trinilarci (I. 1609], piarisli (]. 1622), kftttuzLani (I. 1623). Privilegiji laler. red. kanonikov so bili k emu niči rani teatincem 1, 1521 in regularnim klerikom -s, Paul i dceollali, 1, 1535. L, ¡624 so dobili privilegije men-dikantov pod pogojem, da Sleje hiSa vsaj 12 članov. usmiljeni bratje, in pnd istim pogojeni I. 1769 pafiionisti- 240 magnum je Sikst IV. povečal še z »zlato bulo« (bulla aureal z dne 26. julija t479'«. Marc magnum je obsegal v glavnem te-le privilegije; Eksemptni redovniki smejo povsod opravljati bogoslužje na prenosnem oltarju. Tudi za časa interdikta se morejo tega bogoslužja udeleževati vsi družinski člani samostana, člani lil. reda in prokuratorji. Škofom je prepovedano nastopati proti redovnikom s cenzurami. Omejitve v c. 1, in Vi 5. 71'7 so odpadle. Vsaka Škofova jurisdikcija nad redovniki ugasne. Redovnikom je podeljena llbertas a lege dioe-eesana" H c f c 1 e - L e c 1 e r E C| . o. c. VN1, 154—464. II e f e I e - L e c 1 e r c q . o. c. Vili, 517 nsl. na vienaskem koncilu je bilo določeno podobne glede eksemptnih redovnic, kakor smo videli. » Cfr. igorai op. 127 in 128. 4t" Hfftle-Ltcltrci), o. c. VIII, 468—471, ™ li e f e I e - L e c I e r c £| , o. c, V1U, 525—526, Da ne smejo v pridigah napadali Škofov. Tuksl konstilucije v Fontcs, ud, Gasparri I, 125—127: konstjtu-clja ima §§ 13; prim. tudi Hefcle-Leclercq, o. c. Viti, 532—534. 242 Škof ima pravico vizitirati ž,upne cerkve, ki jih upravljajo eksemptni redovniki, glede tega, kar zadeva dušno pastirstvo, toda brez stroškov za red1"5. — Svetnim duhovnikom, ki jih ne leži cenzura, bo redovniški predstojnik rad dovolil maževali v redovm&ki eerkvi. - Redovniki se morajo udeleževati procesij, ki jih vodi škof. ako njihov samostan ni oddaljen preko milje od škofove prestolnice1"1, — Redovnike spovednike predlagajo ikolu redovniški predstojniki; škof jih sme izprašati in odkloniti"", — Sv. popotnice in sv. poslednjega maziljenja redovniki ne smejo deliti brez iupnikovega dovoljenja, razen če jih je župnik zavrnil brez upravičenega razloga. Da so bili zavrnjeni, mora biti dokazano. Smejo pa deliti omenjena zakramenta svojim uslužbencem"". — Morebitne pogodbe med redovniki in škofi oziroma župniki ostanejo v veljavi, dokler jih generalni ali provincialni kapiteij ne odpove. — Brez župnikovega dovoljenja redovniki ne smejo s križem v z up no cerkev, da bi od tam vodili pogrebni sprevod, Izjema je, če je njih pravica opita na star običaj ali mirno posest""1. — ¿»kof izprašuje redovniške ordinande in jih ordinira; tuj škof jih sme ordinirati le, če su domači neupravičeno brani ali je zdoma11". — Krajevni škof posvečuje rodovniške cerkve in oltarje1™. Redovniki ne smejo blagoslavljati zakonov brez župnikovega pristanka11"1. — Vernik, ki hoče biti pokopan v redovniški obleki, si sme izbrati grob na redovniškem pokopališču. — Veliko soboto v redovniških cerkvah ne sme zvoniti, dokler ne zazvoni v glavni krajevni cerkvi. Kazen je 100 dukatov, — Cenzure, ki jih škof slovesno razglasi, se morajo oznaniti in upoštevati tudi v rodovniških cerkvah. — Redovniški spovedniki morajo penitente nagovarjati, d:* bodo dajali desetino (iupnim cerkvam) in druge cerkvene dajatve. (J por ni ni morajo odvezo odreči. Ljudstvo morajo o teh dolžnostih poučevati. — Izobčenci, ki hočejo stopili v red, ne morejo biti od izobčenja odvezani, če ima kdo na njem interes, — Prokuratorfi1'" in redovniški uslužbenci zapadejo izobčenju, ako sodelujejo pri deliktu, za katerega jc zagroženo izobčenje. — Tretjerednikom'Ji je dano na ..... Ddlučbit se je vrnila k načelu Inocenca tli. v c, 16, X 5, 33. "" Prim. določbo trid. koncila secs. 25, c. 13 de reg. in kan. 1292 C. i. C. Določba Iridentskega koncila je V praksi povzročila nebroj sporov, ki so zahtevali novih odlokov kongregacij. V Casparrijevem aparatu k cit. kánonu je navedenih poltg odloka trid. koncila In 4 papeükih konstitucij 14 odlokov kongreilacije škofov in rodovnikov, IS odlokov konctlftke kon- gregacije in 27 odlokov obredne kongregacije. O Vsem tem bo govor pozneje. »* Cfr. kan. 874 in 377. 105 Cfr. kan. 462. Gornja določba V. tat. koncila je vmesni stadij v razvoju. L,HI Določba jc prccej nedoločna, Cir. kan, 987; 964 - 967, Za vmesni razvoj gl. zlasti trid. koncil, sess, 23. cc. B. 11. 12, 14 de ret, in konat, Benedikta XlV„ Impusiti nobis x dne 27. lebr, 1747 (Fontes, ed. Gasparri 11, 56—62), ki popisuje zadevno stanje po trid. koncilu in katere določbe so prevzete v cit. kimone v novem zakoniku. Cfr. kan. 1155 in 1199, S 2, ""> Izraz blagosloviti se rabi zato, ker je določba iz dobe pred Tametsi. 17(1 Prokuratorji ali tudi svndici so bili sadtopniki mendikantskih redovnikih hiš. ,fl Prav tako; Mantellati, Corrigiati, Pizochotae, Chordelalti, 243 izbiro, da si izberejo grob na redovniškem ali na svetnem pokopališču, Velikonočno obhajilo, poslednje maziljenje in druge zakramente razen sv. pokore morajo prejemati od župnika, Vežejo jih vse dolžnosti kot sicer laike; svetni sodnik jih sme klicali pred sodišče171, — Osebe, ki so kakorkoli povzročile interdikt, ne morejo biti v času. ko interdikt traja, pripuščene k božji službi v redovniški cerkvi. — Ženske, ki žive podobno kot redovnice v skupnem življenju, uživajo privilegije tretjerednikov, — Pravice školov in redovnikov, ki niso s temi določbami prizadete, ostanejo v veljavi. — Na obeh straneh, tako na strani škofov in svetnega klera kot na strani redovnikov je potrebno medsebojno spoštovanje in ljubezen173. Iz navedenih določb dobimo točno sliko o prepornih ločkah. Slo v glavnem za dvoje: prvič, komu pripade pravica izvrševati dušno pastirstvo, in drugič, ali gre škofu kakšna konipetenca nad redovniki, v kolikor li delujejo na zunaj. Koncil se je postavil na stran župnikov in škofov, torej redne dušnopastirske duhovščine. Nekatere izmed določb pa so še premalo določene in preveč kompromisne, deloma ludi preveč kazuislične; v glavnem pa je razmerje med škofi in redovniki bilo postavljeno na V. lat. koncilu na soliden temelj, ki se je ohranil do danes. 18, Določbe V, lat. koncila je izpopolnil t r i d e n t s ki cerkveni zbor. ko je še dosledneje poudarjal škofovsko oblast in primat dušnopastirskega delovanja. Zadevne določbe so bile izdane na več sejah, zlasti pa na 25. seji »de regularibus et monialibus«JT*. Med 22 poglavji te seje, jih je enajst, v katerih se škof sreča z redov-niki1I,v. V teh poglavjih so na kratko te-le določbe: Samostani se ne smejo ustanavljali bre* škofovega dovoljenja'70 (c, 3), Za mendikant-ske samostane pa je ostala v veljavi določba papeža Bonifacija VIII-1", da je potrebno Se papeževo dovoljenje, Eksemptni redovniki so dolžni na poziv udeležiti se javnih procesij; izvzeti so ie oni, qui in strietiori clausura perpetuo vivuntlf* je. 13). Prepire o precedence med redovniki rešuje škoi,ts (c. 13). Eksemptnega redovnika, ki zagreši Zunaj samostana javen delikt, mora njegov predstojnik na škofov ukaz strogo kaznovati v roku, ki ga škof določi. O kazni mora nato obvestiti škofa, Ako se redovni predstojnik tej določbi 'lorej ne uživajo privilegium fori. Cfr. kan. 608, |7i Odtod imajo naslov »de regularibus et monialibui« Številni pokrajinski cerkveni zbori v iasu po tridentskem koncilu. 17:1 C) t. izdajo, ki je izšla na Dunaju I. 1867 in je napravljena po rimski izdaji iz I. 1763, Taku že kalced. cerkveni zbor |kan. 1); cFr, odsl. 4 te razprave. 177 C. mi., in VI 5, 6. Klemen Vili. je v konst. Quoniam z. dne 2.3. julija 1603 [Kontes. cd. G a s p a r r i I, 363) določil nove formalnosti: -tocorum ordinarios non posse lie en tla ni ad novos convenlus cuiusque mendkantium Ordinis ... impertiri, nisi vocatis et auditis aliorutn in iisdcm civitatibus et locis existentinm cnnventuum prioribus seu procuratorihus et aliis interese hahcntibiis et causa . . . cognita convenlus engenders sine aliorum detriments commode sustentari posse.« 17H Cfr. op, 163. <»■ Kan. 106, n, 6. 244 ne pokori, mu mora nadrejeni predstojnik odvzeti službo1"8 in delink venta more škof sam kaznovati'»4« (c. 14), Proti redovnikom, ki študirajo na univerzah, a ne stanujejo v samostanih, mora krajevni škof nastopiti [c. 4). Cenzure, ki jih škof pronmlgira, se morajo na škofov ukaz razglasiti tudi v redovnižkih cerkvah in jih morajo tudi tu upoštevati161 (c. 12). Redovniki morajo praznovati praznike, ki jih Škof ukaže [c. 12). Redovniški kandidat sc v preizkusni dobi ne sme odpovedati cerkvenim službam ali obveznostim brez škofovega dovoljenja1". Kandidatom, ki odidejo iz reda, ne da bi napravili zaobljube, mora samostan vrniti, kar so prinesli; k temu more Škot predstojnike prisiliti etiam per cen.suras ecclesiasticas1" (c. 16). Važne so določbe iste seje o ženskih samostanih. Razlikovati je tri Vrste redovnic: neeksemptne in dvojne uksemptnu redovnice, namreč take, ki so neposredno sv. stolici podrejene, In take, ki so podložne moškemu redu1"4. Glede neeksemptnib redovnic ni nobenega dvoma, da jih nadzorujejo Škofje potestate propria. Kksemptne Ženske samostane, podrejene neposredno sv. stolici, vodijo škofje, toda ne potestate propria, temveč tamquam sedis apostol icae delegati1"" (c. 9). Škofje (in moški redovniški predstojniki) naj zlasti skrbe za klavzuro v ženskih samostanih"" (c. 5), predsedujejo volitvam predstojnic (c- 7), dalje skrbe, da bodo redovnice mesečno prejemale sv. zakramente- Škofje naj poskrbe pri njih tudi za izredne spovednike1"7 [c. 10). Kandidatinje naj škof, preden napravijo zaobljube, izpraša1"'1 (d. 17), Kakor smo videli, je nastalo največ sporov med škofi in redovniki radi dušnega pastirstva. DcFinitivno jc uredil to zadevo trident-ski koncil v c. It omenjene seje. Ker so se na važni tekst tega poglavja v naslednjih stoletjih neprestano sklicevali, ga analizirali in tudi izpopolnjevali, si ga oglejmo natančneje. Tekst se glasi: ^in monasteriis ,seu domibus virorum seu mulierum, quibus imminet animarum cur a personaruni saecularium, praeter eas, quae sunt de ¡Horum monasteriorum seu loconim familia, personae tam reguläres quam saeculares huiusmodi curam exercentes subsint immediate in ■is, quae ad dietam curam et soc ramen tor um administrationem pertinent, iurisdictioni. visitationi et correction! episcopi, in cuius dioecesi sunt sita. Nee ibi aliqui etiam ad nutum amovibiles depu-tentur, nisi de eiusdem consensu, ac praeviso examine per eura aut eins vicarium faciendo.« Določba ni veljala za clugnyške samostane 1SJ Po konit. Klemenn Vil, Stiscepti muneris z dne 23. Icbr. 1596 fponies. ed. Ga sparri J, 348—-349] je izgubil službo ipso facto. Prim, tudi sess, 6, c, 3 de ref. Od poznejših določb Benedikt XIV,. konst- Ad militari tis z dne 30, marca 1742, § 42, Fontes, ed, Gaspari) I, 731. ,e* Tako np V. lat. koncilu. iwJ Danes je strožje-, cfr. kan. 542, n, 2; 583. 584. ,lü Cfr. kan. 570, § 2. ,!t* Tako že na vlennskera koncilu. "" 2t na viennskcm koncilu, "» Kart. 600. »■» Kan. 521. Kan. 522, § 2 (besedilo iz tr id, knnc. sesa. 25, C- 17 de reg.]. 245 Ido velike francoske revolucije konec 18. stoletja) in za redovniike hiše, kjer stalno prebivajo vrhovni predstojniki oziroma opati ali prelati nullius15". Glede različnih primerov, ki nastanejo, če hišni predstojnik sam ne vrši ¿upniških poslov, podrobno razpravlja Benedikt XIV, v delu De synodo d j oe cesa na11". Glede spovedovanja je bilo posebej določeno v sesa. 23, c, 15 de ref., da redovnik, ki ni od škofa aprobiran, ne more spovedovati vernike in duhovnike1"1, Glede pridiganja pa se je glasila določba, izdana v sess. c. 2 de ref., ki je pozneje še potrebovala korekture1"1, tako-le: ^Regulares euiuscumque ordinis, nisi a suis superioribus de vita, tnoribus et seien tia examina-i i et approbati Euerint, ac de eorum licentia, etiam in eccle-siis suorum ordinum praedicare non possint, cum qua licentia personalster se coram episcopis pracsentare, et ab eis benedictionem petere teneantur, antequam praedicare ineipiant, In ecclesiis vero, quae suorum ordinum non sunt, ultra licentiam suorum superiorum etiam episcopi licentiam habere teneantur, sine qua in ipsis eedesiis non suorum ordinum uullo modo praedicare possint.^ V sess. 24, c. 'Í de ref. pa beremo: iNiillus autem saecularis sive regular is. etiam in eedesiis suorum ordinum, contradicente episcopo praedicare praesumai« Da določba ni v skladu z zgornjo, je lahko uvideti. Redovniki so nadalje po določbah trid. koncila bili podložni škofom: quoad causas fidei1"*, v stvareh, ki se tičejo maševanja1". glede oskrbovanja večne luči"1, glede ordinacij svojih klerikovlv", glede vodstva bratovščin, upravljanja dobrodelnih ustanov in vizi-tacije šolskih kolegijev in institutov'1'7, quoad sacras imagines et reliquias ponendas et exponendas1"*, Plačevati morajo serainaristi-Cummil. Glede dolžnosti udeleževati se škofijskih sinod, je bilo določeno, da se jih morajo udeleževati »exempti etiam, qui alias cessante exemptione mteresse dßherent, nec capitulis generalibus subduntur: ratione tarnen parochtalium aut aliarum saecularium ecclesiarum, etiam annexarum, debeant ii, qui illarum curam gerunt quicunquc illi sint, synodo interesse*1"". Glede oznanjevanja odpustkov so redov- lMl Kako daleá seže ta eksempeijn, je hilo dvorano: cfr. konst. Benedikta XIV, Firmandis z dne 6. nov. 1744, o kateri bo govor pozneje. L. Ill, e. 1, nn. X—XIV. I,1 Toinejie dulofbtf je na podlagi cit. odloka izdal Klemen X, v konit, Superna z dne 21. junija 1670, o kateri bo ¿ovor spodaj. 141 CEr. konst. Klemena X„ Superna T, dne 21. junija 1670. J" Sess. 5. c. 2 de reí. — Brez Škofovega dovoljenja ne smejo izdajati redovniki sv. pismo in komentarje k sv. pi.tmu (Sesa. 4, Decretum de edi-tione et nsu sacrorum librorum). Tu je začetek dvojne predhodne cenzure, o kateri bo ¡¡ovor pozneje pri interpretaciji kon, 1385 v vdj, zakoniku. II,1 Sees. 22 de observando et evita udis in celebratione Mi.ssae. ■"> Ibid. Sess, 23, ec, 8, U. 12. 14 de ref. 1UT Sess. 22, cc. 8 ín 9 de reí. Prim tudi sess, 7, c, 14 de reí. M Sess. 25 de invoc, sanctorum- ,c"n Podrobneje bo ¡Jovot o tem v drugem delu pri interpretaciji kan, 1355 in 1356. lw Sess. 24, c. 2 de ref. Določbo je potrdil ie Leon XIII. v k uns t Romanos Pontífices z dne 3. maja 1381 {Fontes, ed. Gii|iarri lil. 176)- Ra|ai1ovnj V r lIn L E 7 246 nikom odvzeti vsi privilegiji ^. Škofje naj kot delegati sv. stolice prisilijo zanikerne opate, da se bo v samostanu čitalo sv, pismo"'; v istem svojstvu naj vsako leto vizitirajo cerkve, pa naj si bodo kakorkoli izvzete, in poskrbe, da se bodo izvršila potrebna popravila in da ne bo trpelo dušno pastirstvo kakšne škode5p:\ Tridentski koncil je institut konservatorjev, papeških delegiranih sodnikov, pri katerih so iskale eksemptne osebe zaščite pred očitnimi krivicami in nasilji, kakor je bilo zgoraj omenjeno, sicer nekoliko omejil, vendar te omejitve redovnikov vohče niso zadele, ker niso veljale za regularia loca kot pravi c, 5 v 14. seji de ref. Določil pa je, da so za redovnike sin causis civilibus mercedum et miserabillum person aru m i pristojna škofijska sodišča v vsakem primeru, toda pod pogojem, da se redovnik mudi zunaj samostana [extra monasterium degentes}. Za ostale pravde, v katerih so bili redovniki toženci in se jim je godila krivica ali sila, so bili pristojni konsurva-torji, ako je imel red privilegij izbrali si jih; sicer pa so bila pristojna Škofijska sodišča tamquam in hoc ab ipsa [nantruč sancU sede) dele-(ata™*. Tridentski koncil je z navedenimi določbami upostavil škofovsko oblast, ki so jo redovniike eksempcije nevarno omejevale, Re-dovnlških eksempclj sicer ni odpravil, kakor so n, pr, predlagali nemški škofje in knezi1™, toda vse zunanje redovniško delovanje ju postavil pod nadzorstvo škofov. Načelo eksempcije je rešil s tem, da je Imenoval škofe de iure za delegate sv. slolice v tistih stvareh, v katere bi se Škofje brez škode za eksempcijo ne mogli vtikati, je pa javni red zahteval njihove intervencije. Čeprav so bile te določbe tridentskega koncila zelo konkretne, je vendar bila zadeva preveč kočljiva, da bi bila z njimi končno rešena. Veliki, centralistično urejeni redovi frančiškanov, dominikan-cev in jezuitov bi se jim tudi ob dobri volji le težko mogli popolnoma podvreči. Vsekako 30 ostale možnosti za prepire; do nesoglasja je prišlo celo med svetnikoma Karlom BorOmejskim in Filipom Ne-rijem^". Papeži, koncilska kongregadja kakor tudi kongrugacijn z a zadeve škofov in redovnikov ter drugi uradi rimske kurijc so zato ™ Se si. 21, c. 9 de ref. ML Sesa. 5, c, 1 de Tef. ™ Scss. 7. C, 8 de ref. Sess. 7, c. 14 de ref. Pupci (jregor XV, je s kotisl, Sanetissimui z dne 20. sepl. lt)21 institut konservatorjev bistveno spremenil. Izbrati si je morula redov ms k a hiia, ki ju imela ta privilegij, konsurvatorja izmed škof. sinod, sodnikov škofije, kjer se je nahajala, Pape&kega odobrenju konservatorjev ni bilo treba, temveč ¡e zadostovalo, da je rodovniška hiša ime izbrftnefia naznanila ikoF. kurijL Konscrv.itorji in tako poslali nekakini redni sodniki. Nastali so novi upori in institut je polagoma prišel iz prakse in redovniki so se ¿aieli obračali na rimska soditča, (Prim, W«rni, lus decretatium It, 6-15; Hinschiui, System dus katliol. Kirchenretlits l, 179—1611). « Phillips, o, c. VII. 999. i»1 celo Karo! Boromejski je mislil, dn dela v smislu t rid en takega koncila, ie bolj neomejeno posiupu z milanskimi redovnimi duhovniki, nago je hotel priznati Filip Neri* (Pastor, o, c. VIII, 195], 247 izdali nebfoj določb, ki so razlagale določhe tridentskega koncila, jih praktično aplicirale, deloma pa tudi spreminjale. Tudi nove privilegije glede eksempcije so nekateri papeži, zlasti Benedikt XIII.^5, podeljevali redovom. Kanonistični pisatelji so začeli vprašanje o redovniški eksemp-cjji sistematično obdelovati. Primere, v katerih so redovniki Škotu podložni in v katerih niso, so zbrali in jih taksativno naštevali. Tako navaja R e i f f e n s t u e t'011 40 takih primerov; 26 od teh jih je bilo rešenih šele po tridentskem koncilu. Jasno prikazuje razmerje med škofi io redovniki po tridentskem koncilu Ferraris v Prompta bihliolheca*" v članku Regulares, art. 1J pod naslovom: Quoad ea, quae coneerhunt regularium exemptionem a jurisdictions vel non ordínariorum, seu quoad ea, in quibus regulares subduntur vel non jurisdiction» ordínariorum, V pričujočem orisu historičnega razvoja redovniške eksempcije se ne moremo haviti z omenjenimi primeri posamič. Omenim naj le tiste papeške odloke, ki so po tridentskem koncilu odločilno vplivali nn ta razvoj, 19, Papež Pij IV, je v konst. In principis apostolorum z dne 18, februarja 1564, ki je bila publicirana šele leto pozneje10*, odpravil vse privilegije in indulte, ki so nasprotovali tridentskemu koncilu; s tem je seveda bil deloma odpravljen tudi mendikantski mare magnum«. Pri nasledniku Pifa IV. Pijn V. so se začeli mendikanti pritoževati, da jih škofje zatirajo. V konstiluciji Etsi m e n d i c a n t i n m z dne 16. maja 1567=os našteva papež Pij V, dolgo vrsto pritožb zoper škofe™"'1. Škofje napačno tolmačijo tridentske dekrete v škodo redovnikom. Nekateri škofje izvabljajo redov niŠke kandidatinje pod pretvezo, da jih bodo izprašali, kol zahteva tridentski koneil, \/. samostana, in jih izprašujejo neprimerne stvari. Nekateri kalijo v redovih mir, ko začenjajo že zastarele spore o precedcnci, Drugi skušajo redovnike docela izključili h dušnega pastirstva, ki naj pripade le svetnim duhovnikom. Nekateri zabranjujejo mendikantoni nabirati miloščino in že nabrano jim groze vzeli, Nekateri zahtevajo, tie jim morajo mendikanti plačevati od svojih zemljišč desetino, dajati da rove prvencev in druge dajatve. Nekateri škofje so uvedli postopanja proti redovnikom, ki so napravili delikt v samostanu ali celo, če je obstojala le suninja o deliklu, ne da bili počakali, kaj bodo ukrenili redovniŠki predstojniki. Nekateri škofje zahajajo v ženske samostane in tudi drugim to dovoljujejo; zoper redovnice uvajajo procese, ne da bi se ozirali na predstojuišlvo; prilaščajo si nad redovnicami oblast tudi v nedubovnih zadevah. Nekateri kličejo vsak dan redov- 46:1 O icm pozneje. Ius canonjcum, 1.1, (it.31, mi. 110—171, Popoln naslov: P rom p U bíblíotheca canónica, jurídica, moralis, theologicn (Migneva izdaja i t I, 1&58). s«, Čir..* h í I lip s , o, e. VII, 1000, Forties, ed, Gasparri I, 217- 220, «•n V ÜaaparrijevL izdaji je precej odstavkov v konstituciji izpuščenih, a kljub temu je naštetih 26 pritur.b. ] 7" 248 nike pred se: skušajo jih podvreči svoji ohlasti; pol&ščajo se samostanov; izginjajo redovnike in izvršujejo nad njimi oblast; redovnike mečejo, ne da bi jili vsaj zaslišali, v ječe »ac mnnibus pedibusque laborant, ut regulares Mendicantes suae ditioni subiicianí el usque adco se intromiserunt in gubemationu Conventuum, el in correetio-nibus fratrum, ut Provincialibus et Goneralibus null us amplius víde-tur relictus locus, aut ulla iurisdictioNekateri škofje branijo samostanskim predstojnikom sklepati račune s samostanskimi sindiki. Nekateri se niso sramovali zahlevali za dovoljenje zgraditi samostan 30 ali 40 dukalov. Navedeni očilki, ki nam razodevajo reakcijo na določbe trident' skega koncila, so zelo težki, vsaj nekateri od njih, vendar pa je treba upoštevati, v kakšnem razpoloženju so jib redovniki sestavili, ako hočemo razmerje med ikofi in redovniki V tej dobi pravilno spoznati, S konstitucijo je hotel papež odpraviti napačno razlago določb tridentskega koncila; v nekaterih primerih pa je te določbe še točneje determiniral. Tako določa glede /aslišavanja redovniških kan-didalinj, da mora Škot zaslišanje opraviti v 15 dneli potem, ko je zaprošen, in sicer v samostanu v neklavzurnem prostoru ante crátera ferream in da sme izprašati samo *an coacta, an seducía, an scial, quid agat», na druga vprašanja pa da kandidatinja ni dolžna odgovarjati. Glede izpovedovanja pa je Pij V. v omenjeni konstituuiji direktno odstopil od določbe tridentskega koncila, ko je redovnikom dovolil spovedovati tudi brez pristanka krajevnega škofa, S konsti-tucijo Romani Pontificis z dne 6, avgusta 1571=l^ pa je moral Pij V. ta privilegij mendikantov radi zlorab preklicati in je zopet uvedel določbo tridentskega koncila, da potrebujejo redovniki za spovedo-vanje svetnih ljudi pristanek krajevnega škofa; uvedel pa je novo določbo, da sme škof redovnike spovednike v la namen le enkrat izprašati; pač' pa jih more vnovič njegov naslednik -pro maiori con-scicntiae suae quiete«. V zgoraj omenjeni konstituclji Etsi mendicantium odgovarja nato papež na vsako izmed naštetih pritožb posebej in razlaga zadevne določbe tridentskega koncila- Končno pa dostavlja nasproti tistim, ki so mislili, da so s tridentskim koncilom redovniški privilegiji bili vsi odpravljeni, da so ostali v veljavi vsi privilegiji, ki so jih mendi-kanti na kakršenkoli način dobili, če le ne nasprotujejo določbam tridentskega koncila. Konstitucija Etsi mendicantium je veljala prvotno le za mendikante; čez nekaj mcseccv pa je Pij V. s koristi-tucijo Ex supernae z dne 16, avgusta 1567'" raztegnil njeno veljavo tudi na več drugih redov1'11» Z bulo z dne 23. septembra 1567 je Pij Pontes, ed. G a s p a r r i 1, 246- 241. 1,1 Pontes, ed, G a s p a r r I I, 220—222. m Na vse domove »Canonicorum regula rium S. August ini Congrega -lio rtu in Later,mensis et S. Salvatorif ac S, Crucis Olimbrien., ti Moiiaeoruni S, Benedict! Congr., et Ordlnum Cassien., M on ti» Oliveti, Vallis Umbrosae, necnom etiam Cotigreg, Cislericiensis et Carthnjiendis nccnom S. Hieronymi Hispaniarum, ae Camaldulen. ct fratrum Militine .Jcsu Christi Reíormatorum nuneupatorum Regtii Porlugaltijc. 249 ponovno vzel v zaščito dominikance, iz katerih je sam izšel111", Pijev naslednik Gregor XIII. je v konstituciji In tanta rerum iz leta 1573*'* zopet ponovil omenjene določbe tridentskega koncila. Pomembna je bila konstitueija Gregorja XV, tnscrulabil i5"" z dne 5, februarja lt>29=ts, ki je predvsem znova uredila razmerje ekseniptnib redovnikov do dušnega pastirstva, Obnovila je najprej določbe tridentskega koncila glede spovedpvanja svetnih ljudi1"7, glede dušnega pastirstva sploh111, glede pridiganja"", glede nadzorovanja klavzure v ženskih samostanih"®, potem pa je dostavila, da oni, ki uživajo privilegij eksempcije, ne morejo opravljali dušnega pastirstva in deliti zakramentov brez dovoljenja krajevnega škofa, V teb stvareh so eksemptni podrejeni krajevnemu škofu kol delegatu sv. slolice. V istem svojstvu more škof nastopiti tudi s kaznijo proti tistim, ki bi pridigali brez njegovega dovoljenja, Konstitueija je dalje določala, da morajo biti redni in izredni spovedniki v ženskih samostanih aprobirani od škofa; da morajo upraviteljice imovine v ženskih samostanih vsako leto predložili škofu račune; da sme ikof iz upravičenega razloga zahtevati, da predstojniki odstranijo spovednika (namreč redovnika) redovnic in iipravileljico imovine, ce pa se predstojniki za to zahtevo ne zmenijo ali se ji upirajo, ima Škof pravico, da spovednika in uprnvitcljico sam odstavi. Končno gre škofu pravica, da se udeleži volitev kakršnekoli redovniške predstojnice in da tem volitvam predseduje. Glede posameznih določb v konstituciji so nastali dvomil trinajst teh je koncilska kongregacija z odobrenjem Gregorja XV. in Urbana V11J. avtentično rešila"*. V znpadni Indiji je nastal spor med škofom in jezuiti glede pravice pridigati in spovedovati, ki ga je papež 1 noče ne X. s konst. C U m S i C u t z dne 14, maja 1648Ii; reiSil proti jezuitom v smislu določb Iricientskega koncila in zgoraj omenjene konstitucije Gregorija XV. tako, da jezuiti ne morejo spovedovati vernikov brez Škofovega dovoljenja in da ne smejo pridigati v lastnih cerkvah »non prius petifa Eppi benedietione t, v tujih pa ne brez škofovega dovoljenja. Obe zadevi, tako ta glede pridiganja kot ona glede spovedo-vanja pa z navedeno Inocencijevo konstitucijo Se nista bili končno Buli. Kom, Vil, 5S6; Pastor, o, c. VIII. 196. Glede dominikanskega privilegija, po katerem so imeli dnmini-knnct izključno pravico vodili teoforične procesije na nedeljo v osmini praznika sv. K, T„ glej konst. Gregorija Xllt. Cum interdun z dne II. marca 1573, Fontes, vd, Gasparri I, 254—255, ki je privilegij odpravila. «* Buli. Rom. Vili. 39; Phillips, o. c. VII. 1002. 511 Fontes. vd. Ga s par ri I, 379— 331. 1,4 Raztegnjena na Portugalsko s konst. Klemena X[[ Admonel nos i dne ll.Avg. 1735, Fontes, cd. Gasparri f, 652—654. »" Sesa. 21, c. 15 de rel. Sess, 25, c. 11 de re£. Sess. 2-1, c. 1 de r Prim. trid, koncil 25, c. 11 de reg,, Gregor XV.. Inscrutabili z dne 5, feb. 1622; Klemen X., Superna t. dne 21. jun, 1670, Leon XIII. Romanas Pontífice» L dne S, maja 18S1 (prim, odi t. 19 V lui razpi-avi, zlasli kai* je p" -sano o spovedovanju in pridiganju) w Prim, c, un, Extrav, eomm. 3, 4; cfr. H e r g e n r o t lus r. o, c. 36«. Stvar ni bila jasna, Prim, trid, koncil sess, 22 -de observando et evitandis in celcbratio-ue Missae«. Glede stipendijev gl- Benedikt X1V„ De synodo, 1. 5, c. 9. n. 2 in Vermeersch, o. c. I, 224. i9* Prim, trid. koncil sess. 24. c. 12 de reg.; dekr. kongr. sv. obredov z dne 31, marca in 3, aprila 1821; Cap pillo. o. c. II, 414. Prim, dekr. kongr. sv. obredov z dne 3. aprila 1821, prim, Cappel- lo, o. c. 414. Prim. dekr. konc. kongr. z dne 7. junija 1755; prim. Cánones conc. trid. ed- Richler-Schultc, Lipsiae 1853, 393; konst. Klemena X1IL, Inter multíplices z dne 11. dec, 1758 |f otiles, ed, Gasparri II., 579—5&3). Prim. koncil, trid. se.ss. 25 de invoc. sonet, -.ta prim. dekret kongr. za redovnike z dne 21. nov. 1908; lonles ed. G a s p a r r i VI., 983—986; prim, Vermeersch.o, c, I, 223. 141 Hrirn. trid. konc. sess. 5. e. 1 de ref. ™ Prim. trid. konc. sess. 7. c. H de ref,; c, 1 in VI 5, 7; Benedikt XIV., ep. Pontificia z dne 27. maja 1746, Pontea, sd. Gasparri II, 26—27, 180 Prim. trid. konc, sesa, 6, c. 3 de ref.; 25, c, H de reg.; Gre- gor XV., Inscrulabili z dne 5. febr, 1622 (prim. odst. 19 v tej razpravi). Glede cenzur je veljalo načelo: izvzetih redovnikov vobče Skof ne more kainovati s cenzurami; v stvareh pa, kjer je nastopal Skof s kaznimi kot delegnl sv. stolice, je- mogel uporabili tudi cenzure, alto redovniki niso imeli posebnega privilegija; tak privilegij so imeli mendikanti; nje je mogel ikof le v treh primerih kaznovati s cenzuro: če 50 se pregrešili proti predpisom o pridi-ganju, o spovedovatiju ali izpostavljanju slik (Vermeersch, o. C. I, 226), &D£Ditovni VtilniL 18 262 coníessionísp Frwtio sigillij1'1'', glede dispenz od nezadostne starosti za ordinacije in ab interstitiisi1" in glede dispenz od posta ter vzdržnosti"11. Kot delegat sv, stplice je škof vabil na sinodo rodovniške predstojnike"14". Iste pravice kot nad moškimi redovi je imel škof nad ženskimi redo vi s slovesnimi zaobljubami, u ne samo teh. Muí ki redovi s slovesnimi zaobljubami so bili praviloma izvzeti; izjema je hila sicer možna, a bilo JO je treba dokazati""1. Za ženske redov e s slovesnimi zaobljubami pa je veljalo povsem nasprotno načelo31": pravna domneva je govorila za to, da samostan ni izvzet izpod škofove oblasti; vsako izjemo je bilo treba dokazati. Izvzeti torej niso bili ženski redovi V celotr1"4, ampak posamezni samostani, ako so dobili privilegij. Vsaj po 1. 1832™" so se dovoljevali le taki ženski samostani, ki SO se podvrgli krajevnemu škofu. Imel pa je škof poleg zgoraj naštetih pravic v ženskih samostanih še naslednje: smel SC je udeležiti volitve kakršnekoli redovniške predstojnico in volitvi prediedovati'0': nadzoroval je klavzuro v teh samostanih; ako je bil samostan podložen moškemu redu sta nadzorovala klavzuro škof in predstojnik moškega reda110*; nadzoroval je upravo samostanske imovine in mogel je slabo upraviteljstvo odstaviti31'6; ako samostan ni bil podložen moškemu redu, ga je škof vsako leto enkrat nadziral107; škof je imenoval rednega in izrednega spovednika in kaplana redovnic; ako je bil samostan podložen moškemu redu, je spovednike in kaplane škofu predlagal predstojnik moškega reda1""; škof je tudi zaslišal redovniške kundidalinje pred zaobljubami44*ti0. Pri in. trid. konc. sess. 5, e. 2 de ref,; konsl. Pavla V, Romanu» Pem-tiFex z dne t. sepi. 1606; Fonlea, «d, Gasparri I., 371—373. »» Prim, dekr. s v, oticija z d ne 30. jan. 18%. efr. C a p p v 1 1 0, o, C. II, 415. atu Prim, dekr, sv. oficija z dne 20.dec. 1871; z dne 20. jan. )892; efr. Cap p ello, o. c. II, 415. J«a Dekr. koncilske kongregaciji' z dnt 16. junija 1703, Fontes, ed. G a -spurri V-, 477. ™ Dekr. kongr. za škofe in redov. Z dne 30, avg, 1&78; prim. H e r t¡ c U -r ü t h e r , o. c, 365, op. 2. Proti nasprotnemu mnenju je zbral dokaze iz papeikih aktov in literature Vermeer.se h, De religioiis 11, 101—103. Dakr. kongr. za SUofc in redov. z dne 3, sept- 1632; prim. He t g e n -r o t h e r , O, C. 368, op. 8, "" Namreč loliko kot moški redovi; v nekaterih zadevah so bili ženski redovi po splošnem pravu izvzeti; prim. c. 2, in Clem. 3, 10 (določba vienu-skeiia koncila; prim. odstavek 14 te razprave), trid. koncil seas, 35, cc. 5, 9, 10, 17 de ref¡.); in »zlato bulo« [prim. odstavek 16 te razprave}, m Dekr. kollgr, t.a Škofe in redov, z dne 3, sept. 1832; cfr, op, 301, Prim. trid. koncil sesa. 25, c. 7 de reg, Prim. trid. koncil s«w. 25, c, 5 de reg.j Gregor XV.. Inscrutabili z dne 5, febr. 1629 (prim. udMavck 19 te razpr.). Prim. Gregor XV., Inscrutabili (priin. odstavek 19 le razpr.) 3417 Prim, trid. koncil sess, 25, c, 9 de reg. Prim. It i d. koncil sesa. 25, c. 10 dc reg-, prim, ludi S c h e r e r , o. c. II, 762 in tam naštete vire. 164 Prim, trid. koncil sess, 25, c. 17 de reg., Pij V„ Etsi mendicantium z dne 16. maja 1567 Iprim, odst. 19 le razpr.). Škofova koinpetenca glede redovnikih /adev je bila v več primerih sporna: prim. C a p p e 1 1 o , tí. C. H, 423—424, ko polemizira z L 11 c i d i -jem in G i r a 1 d i j e m, 263 iz razvoja določb. Iti so urejate pred veljavnim zakonikom razmerje med krajevnim ordinarijem in redovništvom, moremo sicer razbrati neka načeta, na katera so bile te določbe oprte, vendar je bila vsa snov le preveč kazuistično urejena, Glavni vir, ki je urejal to razmerje, so bili najrazličnejši privilegiji, Iti so jih od sv. stolice prejeli razni redovi. Ti privilegiji so bili pozneje deloma preklicani, tako da se v praksi skoro ni moglo vedeti, koliko Še veljajo. Zato se ni čudiLi, da so škofje tudi v novejšem ¿«.su'11 ponovno zahtevali, naj se stvar znova uredi in sicer tako, da bo teh privilegijev čim manj. V borbah, ki io nastale proti redovniitvu, prvenstveno zaradi eksempcij, so nekateri ekstremisti sploh zahtevali, da ne smejo redovniki opravljati zunanjih cerkvenih slllf b. Tako n. pr. Viljem iz samostana S. Amor, proti kateremu je napisal sv. Tomaž Akv. opuse, 19 Contra impugnantes re~ ligioncm; v začetku 12. stoletja ko se ne k a ti rt škofje upirati temu, da bi redovniki spovedovali in upravljali župnije; proti njim je nastopil sv. Ivo Karrolski Ipismi 69 in 213, PL 62, 89, 217|. Proti redovniitvu je v tem oziru krivično nastopila tudi znana sinoda v Pistoji, Obsodil pa jo je Pij VI. v konsl. Auetorcm iidei v prop- 60 (Fontes, cd. C a »p a T ri II, 7(J9)r sklicevaje se na pismo pap. Siricija iz 1. 398 (prlm, op. 30). Mnenje, ki je trdilo, da menili i sploh niso z:i duhovniško /vanje, je obsodil že papei Boni taci j IV., čigar dekreta! je sprejel Gratian v c, 25. C. 16, q. 1. Lovanski prolesor Marian Verhoeven jc 1. 1846 izdal knjigo Dc rejularhim et saccularium cleri-eoriim iuribiis ct ofliciis, kjer trdi, da morejo opravljati redovniki duSSno-pastirske službe »in subsidium tantum et defeetum eleri isectilans*: knjiga je vzbudila precej nevolje (prim. Vcrmeersch, o. o. I, 303---306; 11, 106 do 114), [Drujji del, o določbah veljavnega prava, bo sledil v I. zvezku I936.| i ■ ■ j 18 264 PRAKTIČNI DEL. DUHOVNE VAJE, V zadnjih petnajstih letih se je zanimanje za duhovne vaje po vsem svetu zelo pomnožilo. Sedanji sveti oče je pozval dobre laike na pomoč duhovnikom pri reševanju neumrljivih dus. 2e prej in pozneje le večkrat je pa tudi papež Katoliške akcije poudaril, da so duhovne vaje visoka šola za iaiški apostolat. Poslušni klicu vrhovnega očeta vsega krščanstva so pričeli graditi po škofijah domove duhovnih vaj. Škofje so dali naročila dušnim pastirjem, naj se pri svojih konferencah posvetujejo, kako bi udeležbo pri duhovnih vajah kar najuspešneje organizirali, kako bi zlasti moške pritegnili v dneve duhovne samote ter kako bi se najbolje ohranili sadovi duhovnih vaj. Laikom duhovne vaje niso zapovedane, marveč se jim le toplo priporočajo. Sveti oče pravi v okrožnici "Mens nostra*, da vsak, kdor duhovne vaje opravi, haud mediocres utilitates elici posse«. In na drugem mestu piše, >ut in spiritualibus exercitationibus sin-gulare aeternae salutis praesidium positum esse atque constitutum me rito censeamus*1. Redovnikom, redovnicam in bogoslovcem pa so duhovne vaje zapovedane vsako leto, svetnim duhovnikom vsako tretje leto: ordinandi morajo pred ordinacijami opraviti duhovne vaje1. Početnik duhovnih vaj v obliki, kakor se danes opravljajo, je sv. Ignacij Lojolski. Sam je najprej izšel ¡z njih popolnoma prenovljen. Kasneje so pod njegovim vodstvom premnogi opravili duhovne vaje. Spisal je knjižico z naslovom -Exercitia Spiritualin<-. kjer je zapisal preproste pa globoke resnice katoliške vere ter jih tako psihološko razvrstil, da se jih je ob njih premišljevanju nešteto popolnoma spreobrnilo, drugi pa so se utrdili v stanovitni hoji za Kristusom ter posvetili. Duhovne vaje so prvotno delali večinoma le posamezniki vsak zase in to taki, ki so se hoteli temeljito spreobrnili, ter taki, ki so resno hrepeneli po višji popolnosti- Spočetka so jih redno opravljali le enkrat v življenju. V tem je sedaj storjen velik korak naprej- Premnogi jih opravljajo vsako leto {redovniki, redovnice, duhovniki), dntgi pa vsaj večkrat v življenju, Vrié se poleg duhovnih vaj po župnijah, ki seveda niso isto kakor one, ki o njih govori sv. Ignacij, ali sveti oče jih vendar šteje med duhovne vaje; pa tudi v oddeljenih duhovnih vajah fexercitia clausa) se zbere po 2Û, 30, 100 in več oseb, ki ločeni od sveta premišljujejo svete resnice. Vendar pa je tudi že sv. Ignacij imel pred očmi one, ki duhovnih vaj né delajo prvič (Nemci pravijo Wiederholungscxerzitien). V examen generale cap. 4., n. 10 in n. 14 daje nekatera navodila za one. ki v tretji probaciji delajo že drugič duhovne vaje. Jezuitski pridigarji so se prav zgodaj ponovno za nekaj dni umaknili v samoto. ' Liti. line, Fii XI, Mens nostra 20, dec, 1929, A AS 1929, «91. * Kan. 595. § 1, 126-, 1001: 1367 , 4». 265 preden so sli na misijone11. Krog 1. 1600 se je v Družbi Jezusovi navada letnih duhovnih vaj že precej udomačila; 1, i60S pa so bile za ¿lane te družbe že predpisane duhovne vaje vsako leto. Tudi drugi SO pričeli ponavljati ckscrcicije. Tako beremo o sv. Karlu Boromejskem, da jih je delal vsako leto dvakrat. Trudil sc je, da bi se kar najbolj razširile med klcrom in med ljudstvom- Sam je dal nekaj podrobnih navodil, kako se duhovne vaje vodijo in delajo. Sezidal je prvi dom duhovnih vaj, imenovan » A s e e t e r i u m. , ■ ubi homines ignatianis cOmmcntationibus unice exeolerentur«1. Nekateri rednvi su si metodu sv. Ignacija nekoliko prikrojili v svojem duhu, tako da se v nebistvenih rečeh ločijo od Ignacijev?. V zadnjih letih, ko redovniki in redovnice leto 2a letom opravljajo predpisane duhovne vaje, ko jih tudi svetni duhovniki v velikem številu opravljajo vsako leto, ter se število laikov tako moških še bolj pa žensk množi, ki se ne zadovoljujejo le z enkratnimi duhovnimi vajami, ampak jih vsaj večkrat, če že ne vsako leto, opravijo, se Čuje in bere tožba, da Ignacijeva metoda več ne vleče, da človeku te duhovne vaje ne nudijo nič novega, da pri tridnevnih duhovnih vajah premišljujejo vedno le tvarino »prvega tedna*, malo ali skoraj nič pa Jezusovo življenje, da se pri duhovnih vaiah za duhovnike premalo upoštevajo duhovniške dolžnosti in opravila (sv. maša, brevlr, zakramenti) in podobno. Tako n, pr. je zapisal tirolski župnik Feycrsingcr z najboljšim namenom, da bi letne duhovne vaje duhovnikom čim bolj koristile, te-le besede: -°Gar nicht selten hört man die Feststellung: Mir haben diese Exerzitien nicht entsprochen, meine Erwartungen wurden nicht erfüllt; die Vorträge waren sehr theoretisch und trocken, die Redeweise ermüdend und tot, gar keine Beispiele; er hat zu hoch vorgetragen,.. Wir erwarten nicht Scholastik und Philosophie, sondern Religion, Gnade und Erhebung des Herzens zu Gott,,. Priesterexerzitien müssen heute anders gehalten werden als vor hunderL Jahren; mögen die Themen die gleichen sein, die Anwendung ist eine andere.k* Tudi benediktinski pater Hebstock se pritožuje, da Ignacije ve duhovne vaje ostanejo le pri f und amen talnih premišljevanjih. Meni, da je to pomanjkljivost, čeprav SO te resnice še tako važne. Kajti naše življenje — piše — je že od prvih početkov, od krsta, vse nadnaravno in pri duhovnih vajah, če sploh kdaj, bi bilo treba človeka potegniti jz naravnega v nadnaravni svet®. Poleg takih in podobnih ugovorov so se v krajih, kjer so naseljeni benediktinci, začele širiti tako imenovane ^liturgične duhovne vaje«, ki se v metodi v marsičem razlikujejo od Ignacijevih. Take liturgične duhovne vaje benediktinci večkrat prirejajo za duhovnike, pa tudi laiki se jih ponekod pridno udeležujejo. Mesečnik »Bibel und Liturgie i, ki ga izdaja o. Pius ParSch v Klosterneuburgu, prinaša v vsaki številki precej 3 I) u h t , Geschichte der Jesuiten U, 2, 571. * F.ne. Mens n o s t r a I. c. 697. * Joh. F eyersinger, Priester-Exerzitien v Katholische KirchenZeitung (cit. KZ) 11. jim. 1931. 1 P, Rebslock O. S. R, Liturgische Exerzitien v Liturgisch« Z-eil-sehrift 1930—31, 206. 26 obširen seznam liturgičnih duhovnik vaj, Cujejo so glasovi, da se te vrste duhovne vaje dobro obnesejo. Kako sodi papež o Ignacijevih duhovnih vajah? Sedanji sveti oče je sv. Ignacija imenoval za patrona vseh duhovnih vaj. Takole piše: »S, Ignatîum de Loyola omnium Exercîtiorum Spiritualnim ideoque institutorum, sodalilioruni, coeluiim cuiusvis generis, ii$ qui Exercitia Spiritualia oheunt, operam studiumque navantium, Patro-□um Coelestem declaramus, constituimus, renunlîamus-«T Isto leto (1922) je izdal apostolsko pismo, v kaLerem zelo priporoča duhovne vaje prav po metodi sv. Ignacija: »Quamquam enim non desunf, iti diximus, aliae Exercitiorum habendorum viae, certum tamen est Ignatianani in eis excellere, ac maxime ob exploratiorem spem qnam facit solidae mansuraeque utililatis, uberiore Sedi Apostolicae approbatione florere,.;" Morebiti so prav debate o duhovnih vajah dale povod, da je sveti oče oh raznih prilikah poudarjal prednosti Ignacijcvih duhovnih vaj, Ko se je poleti 1929 vršil v Parizu »teden duhovnih vaj (La Semaine des Exercices), je papež 28, marca 1929 naslovil na pariškega kardinala Duboisja pismo, ki je v njem pohvalil njegovo vnemo za širjenje duhovnih vaj. Obenem pa je znova zelo poudaril Ignaeijeve duhovne vaje: >Nous nous réjouissons vivement de voir que, pour obtenir plus sûrement les iruils des Retraites, vous encouragez l'emploi de la méthode de Saint Ignace, que Nos prédécesseurs, depuis Paul III, ont recommandée et qui a été goûtée et pratiquée par tant des saints, non seulement pour la sanctification de leur àme, mais aussi pour le bien des fidèles de toutes les catégories.«* Za svoj zlatomašni jubilej je sv. oče izdal okrožnico, kjer obširno govori o duhovnih vajah. Pred vsemi drugimi hvali Ignaeijeve duhovne vaje in jih imenuje '¡nexhaustus spectatissimac aeque ac solidissimac pietatis fons«, In Se bolj značilno: »Exploratum est, intra omnes Exerciliorum spiritualnim methodos, quae laudabiliter admodum sanae asceseos catholicae principu.1; inhaerenl, unam prae eeicris primas semper tuliš se, quae. plenic iteratisque Sanctae Sediš approbationibus exornala... methodum intelligimus iuvectam a saneto Ignatio de Loyola.*"1 0 tem torej, da bi duhovne vaje sv. Ignacija ne bile primerne za nas čas, ne more biti govora, Saj so resnice, ki jih eksercitarit premišljuje, vedno resnične in imajo vselej vpliv na človeško voljo. Seveda je pa tudi res, da je treba drugače dajati duhovne vaje onim, ki jih delajo prvič, in spet drugače onim, ki jih vsako leto ali vsaj zelo pogosto ponavljajo. Duhovne vaje, kakor si jih je zamislit sveti Ignacij, so v prvi vrsti namenjene tistim, ki jih vsak zase enkrat v življenju opravi. Torej niso bile namenjene za mase. Direktorij, ki je duhovnim vajam pridejan, daje navodila predvsem o duhovnih T Const. Apost, 25. ju!. 1922, AAS 1922, 420-422. 1 Epist. opnM, 3. dec. 1922, AAS 1923. 627—634. " Revue d'Ascétique et de Mystique 1929, 420. — Pnm. tudi C a v a I - ' I « r a , La Retraite d'après les Exercices. Pra vlam 196 si. 10 Litt. Enç. Mens nostra 20, dec, 1929, AAS 1929. 689- 706. 267 vajah, kakor si jih je zamislil sv. Ignacij. Radi tega je po mnenju p, Winimerja D. J- v toliko pomanjkljiv, ker se ne ozira na duhovne vaje za one, ki so jih že večkrat delali. S člankom, ki ga je napisal omenjeni jezuitski pater, namerava seine Vorarbeit schaffen für zwei neue Kapitel des Direktoriums über Gruppen- hzw. Wiederholungsexerzitien«11. Gotovo je nekaj drugega, Če kdo dela duhovne vaje sam zase, nekaj drugega, če govori voditelj večjemu številu eksercitantov. Tudi ni vseeno, ali trajajo duhovne vaje 8, 5 aH celo samo 3 dni. Popolnoma prav ima p, P o h I D. J,, ki odgovarja na že omenjeni članek župnika Feyersingerja v K.Z, ko pravi, da je eden izmed vzrokov, da duhovne vaje obrode tako malo sadu, tudi ta, ker se duhovniki zadovolje povečini samo s tridnevnimi duhovnimi vajami, če sploh tudi pri teh do konca ostanejo, Sveti duhovniki, piše dalje, kakršnih sedaj predvsem potrebujemo, se bodo težko drugod vzgojili kakor v daljših duhovnih vajah, v katerih eksercitant mnogo moli, premišljuje in mnogo zadošča ter žrtvuje11- Pri vsakih, tudi pri letnih duhovnih vajah je eden izmed glavnih namenov reformatio vifae. Torej mora vsak v duhovnih vajah napraviti nekaj premišljevanj iz prvega ledna. Sicer pa tudi Ignacije ve eksercicije puSčajo precej svobode. Držati se jih je treba v glavnih obrisih, piäe p W i ni m e r D. J,, v mnogih drugih stvareh pa voditelj sme in mora menjavali. Ozirati se je treba na potrebe eksercitantov, podaljšati zdaj la zdaj oni teden, drugega pa primerno skrajšati; menjavati dispozicijo pri premišljevanjih ter uporabljati razne načine molitve, kakor jih je Ignacij zapisal- Prav je, če voditelj vpleta frančiškanske, Marijine in liturgične misli; izbere naj vselej taka premišljevanja, ki hude v poslušalcih zvestobo, požtrvo-valno ljubezen in hojo za Kristusom". Mnogokrat bi bilo koristno, ko bi se resnica sama le bolj na kratko obdelala, pa bi se bolj poudaril afektivni moment v molitvi. Vsaka meditacija naj bi bila tako podana, da zgrabi in ogreje ekser-citanta že tedaj, ko posluša. Zato pa te duhovne vaje — tako sklene p. Wimmer D. J. — zahtevajo, da se voditelj nanje dobro, skrbno pripravi. Prav je, če vplete vmes tudi nekaj premišljevanj, ki jih Ignacijeve duhovne vaje nimajo, pa bi bile potrebne ali vsaj zelo primerne za poslušalce. Saj to izrečno dovoljuje tudi direktorij c. X., n. 10: : potest etiam aliquas meditationes statui vel necessitati prae-senti accomodatas addere. ■■■ Nekateri voditelji skušajo prinesti novega življenja v Ignacijeve duhovne vaje tako, da jim dajo poseben, natančno določen namen, n, pr. velikodušnost do Boga, veselje v hožji službi, molitveno življenje, življenje v božji pričujočnosti in podobno. Ta način 11 P. J. B. W i m m e r S. J., Wiederholung*-Exerzitien v Zeitschrift f"r Aszese und Mystik (eil. 7.A.M) 1931, 47—61, 15 Nochmals Priesterexerzitien v KZ 25, jun, 1931, ",P, Wimmer 1, er. — Prira. P. EL- R a i t z v, F r e n t z S. J., Sollen di« Exerzitien immer Ignationisch sein? v ZAM 1927, 142—154. — P. Wilhelm Bernhardt S. J., Wie de rhohlngs-Exerz.it i en v ZA.M 1932, 271. 272, 2b8 je zelo priporočal dr, Kari Rudolf na zborovanju voditeljev duhovnih vaj na Dunaju11, V novejšem času so se pričele širiti lilurgične duhovne vaje. Zanje se najbolj navdušujejo benediktinci in oni, ki se posebno zanimajo za liturgijo, Poglejmo, kako si benediktinci sami liturgicne duhovne vaje predstavljajo16. Pri teh duhovnih vajah naj bi se eksercitanti udeleževali nekaterih liturgiinih opravil; sicer pa že sv, Ignacij priporoča, naj bi bili pri maši in pri vesperah (adnot, 20). Spoved naj bo kmalu v začetku, da bo več časa za premišljevanje Gospodovega življenja. Pri litur-gičnih duhovnih vajah naj ne bo o Kristusa samo par premišljevanj, ampak Kristus jim mora biti začetek, središče in konec. Največje važnosti za duhovno življenje je, da prav poznamo Kristusa, da je naš odnos do njega pravi, H Kristusu vodi več potov. Lahko premišljujemo o njem na podlagi evangelijev; v tem je višek Ignacijevih duhovnih vaj, Lahko pa se vanj poglabljamo tudi na podlagi liturgije, kjer nam je Kristus predvsem Zveličar in delivec življenja. Torej ne premišljujemo o Gospodu samo tako, kakor nam ga slikajo evangeliji, ampak premišljujemo o Kristusu, kakor v cerkvi med nami še danes živi- Krščansko življenje ni le v tem, da Smo njegovi učenci, ampak vse več: da smo udje njegovega mističnega telesa. Namen duhovnih vaj je ta, da se ta tesna zveza med nami in Kristusom obnovi oziroma okrepi. Kristusa najdemo le v cerkvi. Pri sv. maši se za nas daruje, po njej in po zakramentih nam največ milosti deli. Cerkev je res mati, ki nam nadnaravno življenje daje in ga v nas krepi, zlasti po zakramentih; cerkev čuje nad njim s svojimi blagoslovi ter človeka tudi še po smrti ne zapusti. Zato morajo duhovne vaje vodili do tega, da se nepTidržno izročimo cerkvi; pri teh duhovnih vajah spada premišljevanje o cerkvi med osnovna premišljevanja. Za izhodišče vseh premišljevanj nam lahko služi premišljevanje O sv. krstu, ki je včlanjenje v Kristusovo mistično telo. Cerkev sama nalaga vsako leto štiridesetdnevni post, da v nas obnovi milosti sv. krsta. Postna doba je bila nekdaj za vse vernike doba štiridesetdnevnih duhovnih vaj. Kdor ima posvečujočo milost, ki jo je najprej prejel pri krstu, je »sanetus«, Tako so apostoli kar splošno imenovali vse kristjane. Človek je tembolj svet, čimbolj je vrasel v Kristusa. V tej luči še posebno zaslutimo vso nesrečo in vso skrivnost smrtnega greha. Bistvo greha je v tem, da grešnik žali Boga, ki se nam je vsega dal, Boga, ki je z njim tako tesno zdnižen, Strašne so posledice greha. Kakšna nesreča je to, če duša izgubi milost, ki jo je Kristus zaslužil in nam jo v zakramentih tako radodarno deli. Končna posledica smrtnega greha je v popolni, večni ločitvi od Kristusa, kazen v peklu, " Prim. Die Exerzitientagung in Wien v KZ 29. jan. 1931, Prim, P. Bonaventura RebstotkO, S. 13,, Liturgische F.xer zitien v Theologie und Glaube 1926, 35—53. — Isti. Liturgische Exerzitien V Lilurg. Zeitschrift 1930—31, 196—201. — John T. Mo Glan, C. S. P„ Llturgical retreats ior nutis v Orale frat res 1934, 310—314. — Prim, tudi Jürgensmeier, Dst mystische Leib Christi, 'Paderborn 1932, 194,'274 iL 269 Pri teh duhovnih vajah se zelo poudarja nadnaravna božja pomoč, milost, Več se govori o sv, masi, sv, obhajilu kot o izpraševanju vesti, premišljevanju in podobno, Zelo velik poudarek je na. božjih čednostih veri, upanju in ljubezni. Po njih postaja naše življenje vedno bolj nadnaravno usmerjeno. In za to nam je prebogat vir litur-gija, kjer je vse vera, vse upanje, vse ljubezen. Organično z vsem nadnaravnim življenjem se poudarjajo tudi stanovske dolžnosti. Lal.ški apostolat, poglavitna naloga Katoliške akcije, je naravni po-stuhlt nauka o mističnem telesu Kristusovem, Celotna zgradba litur-gičnih duhovnih vaj je torej na vso moč biblična in dogmatična. Da se pa liturgične duliovne vaje obnesejo, mora voditelj sam liturgijo temeljilo poznati ter sam iz nje črpati milosti in pomoči. Duhovniki in laiki, ki so se Lakih duhovnih vaj udeležili, se splošno zelo pohvalno o njih izražajo14. Spočetka so na le duhovne vaje nekateri precej nezaupljivo gledali, tako da je p. Kammcnstede 0. S. B, poslal l. 1926 v Rim promemorijo. Tedaj so bile te duhovne vaje od pristojne cerkvene oblasti potrjene. Njih namen ni, da bi izpodrinile Tgnacijevo metodo; prinesle bi pa rade nekaj spremembe, ker bi to dobro vplivalo na duhovno življenje. Nemiki äkofje so o lilurgičnih duhovnih vajah v Fuldi ll.avg. 1926 izrekli tole sodbo: ^Sofern sie nach Aufbau. Inhalt und Übungen denselben Zielen dienen wie die nach Herkommen genannten Exerzitien, auch für Priester den vollen Wert einer geistlichen Erneuerung beanspruchen.a." Ne smemo pa liturgifnih duhovnih vaj zamenjavati z drugimi litur-gičnimi prireditvami (liturgičnimi tedni ete.), kjer ni glavni namen poglobitev notranjega življenja, ampak spopolnjenje liturgičnega znanja. Pri liturgičnih duhovnih vajah je smoter popolnoma isti kot pri Ignacijevih, le metoda je druga. Pri Ignacijevih je bolj poudarjeno človekovo sodelovanje, volja, pri liturgičnih pa nadnaravno božje delovanje v duši, milost. Spomladi 1932 je imel p. Konrad Pohl D- J. v Lainzu pri Dunaju liturgične duhovne vaje, s katerimi so bili duhovniki izredno zadovoljni1". Tudi naslednje leto je isti pater vodil liturgične duhovne vaje, ki so obravnavale tvarino: Opus Operatum in Opus Operantis. Popolnoma nove te duliovne vaje niso, Znana je knjižica >Exer-citia spirituali*«, ki jo je spisal španski benediktinec Garcia de Cisneros (u. 1510), Gotovo jo je poznal že sv, Ignacij; koliko je pa nanj vplivala, je vprašanje, ki se je o njem že veliko pisalolp. Globlja so »Exercitia špiritu a Ha« sv, Gertrude Velike (u. najbrž 1302), ki je od 26. leta dalje črpala moči za svoje mistično 14 Prim, D, Pinsk v Liturg. Zeitschr. 1930-31, 207—209. — Alois G r e b P, S, M., Liturgische Pries terexerzititn im Ln inter Jesu! tenko) I eg v KZ 24- apr. 1932, — lise Bernau, Eta Wort lür liturgische Exerzitien v KZ 22. sept. 1932. Lit. Zeit, 1930-31, Wn, " Prim. Alois Gr et P. S. M. 1. c. 1(1 Nem&ki prevod je iiiel 1923 pri Herderju. v Freiburjju i. Br. Nu uvodnih straneh je tudi navedena literatura o vplivu o. Cisnerosa na svetega Ignacija. 270 življenje predvsem iz liturgije. Njena i»Exercitia spiritual ia« so nekake stanovske duhovne vaje za redovnice. Najprej naj bi preudar-jale obrede sv, krsta ter se ob njih premišljevanju poglobile v milosti tega zakramenta ter jih obnovile. Pontilikal naj bi jim v 2„ 3. in 4. vaji fexercitium) priklical v spomin duha in obnovil milosti, ki so jih prejele pri preobleki in pri obljubah, Zadnje tri vaje pa naj bi jih navdušile za božjo ljubezen, božjo hvalo in zahvalo, xa zadoščenje za grehe ter jih pripravile za srečno smrt. Zaključek. 1. Po cerkvenem zakoniku so nekaterim osebam predpisane duhovne vaje, ni pa zaukazana metoda. Ko sveti oče v apostolskem pismu 3. dec. 1922 priporoča Ignacijev« duhovne vaje, pravi izrecno: »non quod cetera generis eiusdem ab aliis usitata parvi iacienda sint.« 2, Papeži, zlasti pa še sedanji sveti oče, zelo priporočajo Ignacij eve duhovne vaje, ki imajo za seboj tristoletno preskušnjo in so dosegle izredne uspehe pri posvečevanju duš. 3. Za marsikoga, ki vsako leto ali skoraj vsako leto opravlja duhovne vaje, bi bilo koristno, ko bi jih včasih opravil tudi po drugi metodi. Za duhovnike bi bilo zelo koristno, ko bi mesto tridnevnih duhovnih vaj opravili štiri-, pet- ali osemdnevne, da bt se bolj poglobili v velike skrivnosti, ki nam jih je Bog zaupal [sv. maša, zakramenti, brevir). Pri skupnih duhovnih vajah naj bi se posebna pažnja posvečala sv. maši in brevirju. Posebna pozornost naj bi se obrnila na skupno recitacijo hrevirja, 5. Duhovne vaje za laike so važno in prekoristno sredstvo za dušno pastirstvo. Vendar pa glavno delo in poglavitna skrb še vedno ostane na ramah rednih dušnih pastirjev; brez njih sodelovanja tudi duhovne vaje za laike ne bodo prinesle župniji nobenih pravih koristi Ciril Potočnik. PRIDI K NAM TVOJE KKALJESTVO. [Gradivo za cerkvene jjovore.) L Važnost ideje božjega kraljestva. Naša doba, doba globokih pretresljajev in prevratov v vnanjem svetu, je tudi doba velikega prevrata v človeški miselnosti- Človeške tradicije so omajane. Pogledi človeštva se obračajo nazaj h globljim in trdnejšim temeljem. Nazaj k starokrščanskim tradicijam se ozira tudi krščanska obnova in obrača pozornost na dve veliki krščanski ideji, ki imata pečat božanskega izvora in večnostnega pomena: na Kristusovo idejo kraljestva božjega in Pavlovo misel mističnega telesa Kristusovega, Ti dve razodeti ideji z bleščečo lučjo osvetljujeta nauk o cerkvi in ga uvrščata v svetli okvir glavnih krščanskih skrivnosti, Boga približujeta človeku, človeka pa dvigata k Bogu1. i BV 1928, str 309. — V listu »Kraljestvo bolje- 1935. štev. 1.—7.. sem ohjavil vrsto poljudnih člankov o ideji božjega kraljestva; Članke bom še nadaljeval. 271 Ideja božjega kraljestva ju razodela ne umu pu vsebini, marveč tudi po obliki in izrazu. 6e več. Posvečena je po rabi samega Sina božjega Jezusa Kristusa, To je bila glavna in največkrat ponavljana misel njegovega oznanjevanja, to je vodilna ideja njegovega evangelija. Z njo je pričel svojo blagovest: Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo* fMt 4, 17; Mk 1, 15). Z njo je na križu sklenil svoje oznanjevanje, ko je razbojniku na skesani vzdih: »Gospod, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo!« odgovoril; Danes bos z menoj v raju . [Lk 23, 42-—43). Tako je Kristus govoril Judom, ki jim je bila la misel dobro znana iz svetega pisma Stare zaveze in domača iz tedanjih ljudskih tradicij. A tako govori tudi krščanskemu ljudstvu v mnogih nedeljskih evangelijih, še pogosteje pa po svoji molitvi; »Oče naš.oi Prošnja za hožje kraljestvo je namreč centralna prošnja prvega deta Gospodove molitve, poglavitne in tolikokrat ponavljane krščanske molitve- Ali naj gre vse to brez uspeha in brez vtisa mimo nas? Ali ni lolikokratno ponavljanje v bogoslužju, v nedeljskih evangelijih in v vsakdanjih molitvah opomin, da se moramo v misel božjega kraljestva tako poglobiti, da nam postane res dobro znana, ljuha in domača, da bomo njeno globoko vsebino ne samo razumeli, marveč tudi vzljubili, doživljali in okušali, Nikar ne mislimo, da je ideja božjega kraljestva zastarela in ne več moderna, čeS da spada pred vsem v Staro zavezo in v judovsko miselnost in da je Kristus to misel tolikokrat poudarjal s posebnim ozirom na Jude, po poljudni prilagoditvi tedanji judovski terminologiji in miselnosti. Nikakor, Ta ideja ima večnostni pečal in je v krščanstvu še bolj uresničena in ukoreninjena kakor pa v SZ. Kraljestvo božje je pač vodilna ideja in zadnja beseda SZ, obenem pa je tudi prva beseda in vodilna ideja NZ. Božje kraljestvo je namreč bislveno združeno z mesijunsko idejo, ki je vodilna ideja SZ. Kakor Mesija razsvetljuje senco SZ od raja do Janeza Krstnika. a je v polni svetlobi zažarel šele po svojem prihodu in po odrešilni daritvi NZ, tako je tudi božje kraljestvo uresničeno in dopolnjeno Scle po Kristusovi daritvi na križu, v krščanstvu, v sveti cerkvi. Tako moramo razumeti zadnjo besedo SZ v opominu Janeza Krstnika: ■Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo « (Mt 3, 2). Ta pomen ima prva beseda NZ v Kristusovem opominu: »Cas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo« (Mk 1, 15). Z javnim nastopom Kristusovim se je kraljestvo božje približalo; dopolnilo in uresničilo pa se je, ko je križani Kralj božjega kraljestva na križu izrekel besede: »Dopolnjeno je.« Sveta cerkev je pod vodstvom Svetega Duha vprav v novejšem času zopet živahneje poprijela in poudarila lo idejo, Kristusu kot kralju NZ je posvetila nov praznik Kristusa Kralja, da bi se verniki bolj zavedali Kristusovega kraljevanja in se mu podvrgli. Misel na Kristusa Kralja se vedno bolj navezuje tudi na priljubljeno in važno novodobno pobožnost Srca Jezusovega. V navadni posvelilni molitvi Srcu Jezusovemu se večkrat ponavlja prošnja: .Kralj bodi!« Ista misel se še očitneje poudarja v posvetitvi krščanskih družin Srcu 272 Jezusovemu, ki se v družinski posvetilni molitvi proglaša za neomejenega kralja družine s prošnjo, da kraljuje njihovim srcem in predseduje vsej družini, kadarkoli se zbere. To kraljevanje Srca Jezusovega pa je bistveno notranje, kar se v družinski posvetilni molitvi jasno poudarja z besedami: ■ Kraljuj našemu razumu s preprostostjo naše vere, kraljuj našim srcem z ljubeznijo.« Kristus je središče človeške zgodovine, središče in višek razodetja, središče krščanskih verskih resnic, središče in višek božje ljubezni in previdnosti v skrbi za naše odrešenje in zveličanje. Kraljestvo božje pa je bistveno Kristusovo kraljestvo. Kristus je dopolnil in izvršil božje načrte za božje kraljevanje nad vsem človeštvom. Zato je božje kraljestvo kot kraljestvo Kristusovo središče človeške zgodovine, srediiče in višek razodetja, središče in višek previdnosti za na£e zveličanje, Kraljestvo božje je žareč okvir globokega Kristusovega nauka, obsegajoč glavne verske in moralne resnice, V tem okviru se izraža novo razodetje Bogu Očeta, nova popolnejša morala in novo bogo-častje, uresničenje starozakonskih prerokb v Kristusu, prenavljajoča milost, socialno organizirana cerkev. Kraljestvo božje je celotno delovanje božje previdnosti za naše zveličanje'. Kraljestvo božje je pač razodeta božja zamisel. Zato je tako globoka in neizmerna ideja, odsvit skrivnostnih globočin božje modrosti. 2. Bistvo božjega kraljestva. Kraljestvo božje je po svoji globoki vsebini in po vnanjem izrazu razodela misel. Napovedovali so ¡o preroki SZ. Kristus Gospod, veliki prerok NZ, pa jo jc posvetil in užarit S svojo neskončni) in Ijudomilo modrostjo, jo postavil v žarišče svojega nauka in jo osvetlil V živo nazornih prilikah. NI torej čudno, da se v tej od Boga izraženi misli skriva vsa globočina naše vere in vsa neskončna božja ljubezen do nas. Kaj pa je jedro te velike razodele misli, kaj je glavni pomen božjega kraljestva? Vse stvarstvo je božje kraljesLvo v širšem pomenu. Kot stvarnik je Bog gospodar in vladar vsega stvarstva. Bog vlada vse stvari pu svojih zakonih, ki jih je položil v naravo; po božjih zakonih se ohranja red v naravi In čudovito smolrena urejenost živih bitij; po božjih zakonih se ravnajo zvezde, sonce, zemlja in vse neizmerno svetovje. To božje kraljestvo večkrat, slavi sv. pismo, posebno psalmi 21, 29; 46, 7—9; 102, 19; 144, 10—14 i. dr. Človek kol krona vidnega stvarstva je drugotni poglavar in kralj vseh stvari, a podrejen božjemu kraljevanju kot nekak namestnik božji, kakor naglaSa SV. pismo že v zgodovini stvarjenja (i Moz i, 2,recta ratio agibilium , saj je človek dolžan vse svoje delo naravnati na Boga in kot socialno bitje tudi ne sme ničesar učiniti, s čimer bi škodoval nravnosti drugih, Dokazovanje je jasno in neoporečno, če motrimo pri umetniškem delu samo formalno plat: kako. Tako je res motril umetelnost in umetnine za Aristotelom sv. Tomaž. Neka težkoča pa nastane, če se postavimo na stališče, da naj umetnina predstavlja nekaj lepega. Ker P, Baškovič sam pravi (str. 14), da ni lepo, kar je nemoralno [zakaj lepo je, pravi, quod visum placet, a umnemu človeku, kar je nemoralno, ne more ugajati), zato delo, ki predstavlja kaj nemoralnega, ne bi bilo popolna umetnina ( opus undequaque perfectum j. Ali ne sledi iz tega, da takšen umetnik, ki izvršuje take -nepopolne umetnine , ne dosega popolne umetnosti in torej tudi ni popoln umetnik? Vsekako je Boskovičeva razprava vredna premisleka in študija, da bi se ta nelahka vprašanja čim bolj razbistrila, A, U. K «i 1 bach, dr. Vilim, Problem religije, kritičko sistematski osvrt na noviju filozofija i psiholugiju religije, Zagreb 1935» Izd, Hrvatska bogoslovska akademija, (Razprave, zv, 1 1-) S", XII in 98 str, Študija, ki je ponatis člankov iz Bogoslovske Smotre, se deli v sedem poglavij in sicer: 1- problem religije in katolicizma, 2. spor o predmetu in metodi verstvenc filozofije, 3. religije človeštva v luči njihove filozofske problematike, A. o psihološki strukturi religioznih doživljajev, 5- vloga iracionalnega v religiji. 6- ¡racionalizem v novejši filozofiji religije, 7. metafizika religije. 1. Mnoštvo religij je za marsikoga pohujšanje in razlog za verski skepticizem, češ, saj so vse vere enako dobre. Pa tudi nasprotna skrajnost je zlo: pozabiti, da se v vseh religijah javlja žeja človeškega srca po Bogu. Je nekaj, kar religije razdvaja, in je nekaj, kar jim je vsem skupno. Filozofija religije si je nadela nalogo, da reši to anti-nomijo. 2, Toda če hočemo točneje opredeliti predmet in metodo ver-stvene filozofije, zadenemo na težave. Najvažnejši nemški katoliški 290 delavci na tem področju, Wunderle, Sleffes in Straubinger, so edini v tem, da je mogoče z opazovanjem verskega življenja, kakor ga nahajamo v vseh živih in izumrlih religijah, ločiti religiozni pojav od vseh drugih, ga točno opredelili in filozofsko preizkusili njegovo upravičenost ter ontološko utemeljenost. Toda 13. Roseiimiiller v svojem delu Religionsphilosopliie (1932) odločno ugovarja takemu pojmovanju verstvene filozofije, češ, teolog ne bo nikoli priznal obče- religije, ki bi nuj bila predmet posebni vedi, Religija ni rodni pojm, ki bi obsegal posamezna verstva kot vrste- En sam nazor zasluži to ime, vsi ostali sy krive vere. Pa tudi filozof bo pritegnil teologu, Ako je Bog svobodno osebno bitje, tedaj more edino on določiti, kakšno bodi razmerje ustvarjenih oseb do njega. Zato že Itlozol pozna razodetje kot možnost ali hipolezo, ve pa tudi, da mu je nadnaravno razodetje kot filozofu nedostopno. Kaj torej preostane kol predmet za filozofijo religije? To, da s svojimi filozofskimi metodami preiskuje, koliko so ali niso verske resnice utemeljene v človeški naravi. — Rosenmollerjev nazor zelo spominja na Blonde-lovo filozofijo, debata o predmetu verstvene filozofije pa na konlro-verzo o -krSčanski filozofiji- Študija se bavi s posameznimi Rosenmollerjevimi tezami in prihaja do zaključka, da nimajo dovolj dokazne moči, da bi radi njih opustili dosedanje pojmovanje verstvene filozofije. Vendar vprašanje še ni dozorelo za končno rešitev. Avtorjevo lastno mnenje je. da ima filozofija religije pred vsem trojno nalogo: poiskati ontološke temelje religioznemu pojavu in ga s tem filozofsko utemeljiti; odgovoriti na vprašanje, odkod mnoštvo religij; dokazati, da je v sedanjem stanju le ena religija upravičena (str. 19:20). Tri stvari so religiji bistvene; bivanji podzemeljskega osebnega bitja, bivanje drugih osebnih bitij, ki se zavedajo svoje nepopolnosti,, in zavest teh bitij, da so od nadzemeijskega bilja odvisna. Zanimivo je, da imajo vprav primitivne religije večinoma zelo čist pojm o najvišjem bitju. Zgodovina religije, ki je poleg psihologije religije najvažnejša pomožna veda verstvom filozofiji, nam jasno priča o lem in zavrača evolucionizem. Kar se pa tiče filozofske problematike religije, spoznatnosLi božje in razlik med religijami., zadene verslvena filozofija na težave, ki so ji skupne z drugimi vedami, zlasti s spoznavno teorijo. Versko vprašanje je racionalno vprašanje, različne rešitve gredo na rovaš človeške nepopolnosti. 4. Tudi psiholog se uspeino bavi z religioznimi pojavi in nudi važno gradivo verstveni filozofiji. Možen je celo psihološki eksperiment na tem področju, kakor sta sijajno pokazala psihologa K. Gir-gensohn in njegov učenec W, Gruehn. Njuna raziskovanja so odkrila važno dejstvo, da tvori jedro verskega pojava umski element, iracionalni, čustveni element je drugotnega pomena. 5- Religija je torej bistveno nekaj racionalnega. Toda iracionalnega elementa radi tega ne smemo prezreti. Težnja vsega človeškega bitja po božjem, vse kar spada v področje volje, čustvenosti, vse, kar je nadnaravnega, razodetje, milost, vse to je v nekem smislu iracionalno. Ta pojm je sploh nejasen in vir neštelih nesoglasij. 291 b. Od Kanin dalje proglašajo mnogi filozofi verski pojav v celoli za nekaj iracionalnega. Klasik modernega ¡racionalizma je R. Otto s svojo knjigo Das Heilige. ftislvo religioznega pojava, pravi, je Čustvene narave, Boga dosežemo s svojskim tnuminoznim čustvom, ki si ga nato skušamo pojmovno izrazili. Cim popolnejši je spoj med iracionalnim in racionalnim elementom, lini popolnejša je religija. Drug zastopnik le struje je Ml Sckelcr, Po njegovem mnenju tvori religija svofsko, vase zaključeno področje, ki je popolnoma različno od umskega področja, Religija jc nekaj prvotnega, apriornega, od izkusiva neodvisnega, Zalo ludi ni mogoče religije utemeljiti na kakih dokazih, kakor to skušajo sholastiki. Absolutna bilnost, ki jo dokazuje filozof, ni Bog, ki ga doživlja verni kova ljubezen. Tudi O, Griindlcr se prišteva k tej slruji, vendar pripisuje 011 racionalnemu elementu večjo važnost. 7, Kakor se v moderni dobi vrača z.animanje za metafiziko, tako se na religioznem področju umika ¡racionalizem. Bog je res neskončno vzvišen nad svoje stvarslvo, toda analogija bitja omogoča našemu umu, da ga kijtib temu doseže. Ako se bo mlada vCrstvcna filozofija naslonila na moderni tomizem, ki je na tej analogiji zgradil dokaze za bivanje božje, bo njen temelj nerazrušljiv. Študija, ki je sicer nekoliko nepregledna, dobro uvaja v problematiko verslvene filozofije in v sodobno literaturo. Od domačih avtorjev navaja edino Zinimermanna, ki je napisal knjigi temeljit uvod. — Avtor sodeluje pri reviji Philosophisches Jahrhuch, kjer je napovedal o istem predmelu delo z naslovom: Die Problematik der Keligionen (Dr. Keilbach, Zur Krise der Religiunsphilosophie. Phil. Jahrb. 1935, str, 418). J, Janžekovič. S. Laureulit a Brundusia O. Ff. Min. Cap. Opera orani*. Vol. III; Esplnnalio in Genesim. Palavii 1935. 4" XXVI in 59b str, Lir 90, Kot tretji zvezek zbranih del sv, Lavrencija Brindiškega so izdajatelji, kapuci ni beneške provincije, objavili razlago Geneze, sestavljeno menda v I. 1584—1590. Po edicijski tehniki je novi zvezek na isti višini ko njegovi predniki Iprim, BV 1933, 205—211; 1934, 178J. Sv- Lavrencij je bil za razlago Sv. pisma izredno usposobljen. Poleg drugega jc znal orientalne jezike laku dobro, da je Judom celo v hebrejščini pridigoval. Z razlago Gn je prišel le do 11. poglavja, s katerim se konča svetopisemsko poročilo o prazgodovini človeštva. To je seve malo v primeri z obsegom razlage (565 str J), uniljivo pa jc, če pogledamo, kuj vse je brindiški svetnik v komentarju obdeloval. Na prvih 52 straneh je hermenevtična razprava, potem na str. 53—109 modrovanje o postanku sveta, kjer L, zavrača napačne filozofske trditve. Šele na 111. strani pride do eksegeze prvega stavka v sv, pismu. Pa se zopet ob vsaki priliki Spušča V daljša ali krajša razmolrivdnja. Ob raznih verzih ima kar cele dog-matične ali moralne ali modroslovne traktate, kakor se je svoj čas ves teološki študij sukal okoli razlage sv. pisma. Citira pa poleg latinskega teksta hebrejski, grški, oramejski, sirski teksl. Pri grških 292 tekstih navoja včasih (udi Akvila, Teodotiona in Simaha, opozarjajoč na razlike v tekstu, ne da bi se bavil s tekstno kritiku. Pač pa se veliko ozira na filozofska mnenja in eksegezn prejšnjih vekov, ki jih kritično presoja. Moderna eksej£eia pri tem s«ve ne pride na svoj račun. Z a cksegeta pa je jako poučno, da vidi, kakiim je bih eksegeza v 16. stol, Tukn L. n. pr. pravi, da je bila luč prvega doe substantia lueida, natura coelestis, e* praeiacenti materia (acta, če je Uog odteguil tu luč, je bita tema. Tu in tam so netočnosti- Tako trdi n. pr,, da pravi hebrejski tekst, da je Noetova ladja obstala „super monies Armeniae Anrath«, v resnici ima hebrejski tekst samo monies Ararath. Zajemljivo j«, kako rešuje nasprotje pri vranu, ki ga je Noe spustil po potopu iz ladje. Klementin ska vulgala ima: qui egrediebalur et udo rcverlebalui : tako tudi i.XX; hebr. lekst pa pravi: »ta Ju letal ven in nazaj." Lavrencjj prevaja hebr. tekst takole: -qui egressus est egrediendo et redcundo-« Nova kritična vulgala, ki jo izdajejo benediktinci, ima r.a pristni Hieronimov tekst: »qui egridiebatur et revcrtc-batur : izpustili 30 torej nun«. Naš avtor pa pravi, dri je v klementinski vulgati in v hehr. lekstu isti smisel, čei da je vran iüiel in se ni več vrnil v ladjo k Noetu, ampak se je vračal -cundo ct redeundo* k ladji in bil vedno pri ladji, obletavajoč jo, V knjigi jc par primerov Lavrcncijevih rokopisov, ki so težko čitljivi. Beneški kapucini so imeli veliko deta z natančnim prepisovanjem, s pregledovanjem citatov in z navajanjem posnetkov vsebine ob robu, Vsa čast taki izdaji! M. Slavic, iunkovič Davorin, Moses, der verwegenste Stratege der Kriegsgeschichte militärisch gewürdigt, Maribor, 1934, 8", lb str in 1 zemljevid, G. Žunkovič si predstavna prehod Izraelcev skoz Rdeče morje med jezerom Timsah in Grenkimi jezeri, pa ne tako, kakor mislijo nekateri, da bi bilo nekdaj do tu segalo Kdeče morje, ampak kar po suhem. Prehod čez vodo pa prenese 3—4 km proti zahodu od te črte, na nilski ali faraonski kanal, Ta kanal mit je 2(1 m iirok. Prehod se je izvršil po iunkoviču takole. Na severni strani kanala je Mozes ustavil vodo z zapornico, tako da je voda -stala ko zid . Pri tej zapornici je postavil zanesljivo stražo. Fotem je odprl na jugu zapornico, da je voda iz kanala odtekla v Grenka jezera, Kanalsko strugo je hitro positäil ter napravil privoz in odvoz za svoje vozove {Zu- und Ausfahrtsrampen} ter prišel čez izsušeni kanal na drugo stran. Egipčani so drveli po privozu in odvozu (unter Ausnutzung der zurückgelassenen Zu- und AblahrtsrampenJ za Izraelci. Izraelska straža jih je vrgla nazaj proti kanalu, med tem pa je straža pri Severni zapornici to zapornico dvignila, da je voda kakor hudournik drla po kanalu proti juj^u ter potopila Egipčane v kanalu. Kanalsko teorijo seve v drugačni obliki - so že prej učili drugi, dasi redki strokovnjaki, n. pr, 0. EiBletdt nli D. C. Davies, Kakor ti nisu mogli dokazati verjetnosti to teorije, tako se je to g. Sunkoviču še mani p utre Čilo, Povrh ni nikakor razvidno, zakaj bi bil Mo7.es tako drzen strateg, če je operiral z zapornicami in privozi in odvoii. Tako preprosto se prehod ne dil razloüli, i'rehod j« bil ali pri Su145 ali 444 pred Kr. Ce bi bilo to res, je sevc na glavo postavljen ves penlatevh. Da-tironje leh zakonov v Mozesovo dobo, bi bita le -pia fraus-* ali -Die große Täuschung kakor je to imenoval Friderik Delitzsch v svojih dveh knjigah s tem naslovom (1920,2t}. Zato je ta knjižita dobro došla, ker se Z njo ruši Wellhausenova podmena O postanku pen-latevha. Avtor je v lepi, pregledni obliki podal dokaze, da je ta duhovniški kodeks ali levilski del penlatevha Že prej eksistiral. V ta namen je zbral veliko literature in misli, ki jih je v njej našel, ter jih podal v tekstu ali pod črto na prikupljiv način. Kdor se hoče hitro poučiti, na kakšne razloge se opira negativna kritika in kakšni razlogi stoje proti njej, bo našet v Kortleitnerjevi knjižici obilne in zanesljive podatke, ki ga bodo potrdili v tradicionalnem naziranju o postanku penlatevha. M. Slavič. Koch Ludwig S. J,, Jesuiten-Lexikon. Die Gesellschaft Jesu einst und jetzt. 1934, Verlag der Bonifacius-Druckerei G. m. b. H.. Paderborn. Leks. 8'h, VI str. in 1Ö78 stolpcev «Knjiga ni niti slavnosten spis niti apologija,-, pravi uvod, Izdajatelj, ki je obenem pisatelj pretežne večine člankov, je hotel na kratko in v pregledni leksikalnj obliki pokazati »zgodovino, uslroj, bistvene poleže in najvažnejše predstavitelje jezuitskega reda ter različne strani, s katerih ga motrijo in z vsemi mogočimi dogajanji vežejo zlasti, ker »še zmeraj, tudi med izobraženci, krožijo čisto nejasne, spačene in deloma napačne predstave«. Knjiga jezuita o jezuitih noče biti sodnik v lastni zadevi, marveč le resna priča, ki želi biti zaslišana. -Kakor za vsako osebnost velja, da sama najbolje vi, kaj je in kaj v sebi nosi, tako bo tudi občestvo, skozi stoletja preizkušeno, kakršno je jezuitski red, moglo iz svoje zavesti najlaglje dati račun o preteklosti in sedanjosti, zmislu in bistvu, bajki in resnici svoje Zgodovine in svojih udov.t Pri izbiranju osebnih imen za leksikon je odločevala verjetnost, da jih bodo bravci v tem leksikonu iskali, V knjigi ni strokovno učenih razprav o bogoslovnih, modro-slovnih, literarnih, zgodovinskih, vzgojcslovnih, asketičnih in drugih poljih«; pisatelj je marveč hotel, kjer je bita priložnost, samo »dognati fbü'jvluvni Vtitnik. 20 294 Zgodovinske odnosu jezuitov do teh strok in jih v splošnih obrisih pokazati«; ker se je moral omejevati, se je zlasti oziral na območje nemškega jezika. Nalašč sem leksikon označil z besedami iz uvoda, ki obetajo mnogo. Ko sem začel listati po debeli knjigi in se ustavil zdaj pri tem, zdaj pri onem članku, knjiga mojega pričakovanja ni razočarala. Pisatelj trezno in stvarno poroča, ne olepšava, priznava napake, zavrača krive obdolžitve, pojasnjuje uesporazumljenja, po virih in najboljših literarnih pripomočkih doganja resnico, opozarja na posebne časovne in krajevne okoliščine, ki se pri presojanju kakšnega dejanja ali dogodka ne smejo prezreti, zaslug in velikih del ne pretirava. O tem se lahko vsak prepriča, kdor prebere n, pr. članke: Aberglaube, Abhängigkeit von den Oberen, Adel, Armut, Aszese des Jesuitenordens, Aufhebung der Gesellschaft Jesu, Bartholomäusnacht, Beichtgeheimnis. Bellnrmin, Betrachtung, Brief de» hl. Ignatius über die Tugend des Gehorsams, Denunziation, Dominus ae Rcdemptor, Doppelgesicht des Jesuitenordens, Einkünfte des Jesuitenordens, Erbschleicherei, Erziehung, Exerzitien, Exerzitienbüchlein, Fälschungen. Freimaurerei, Geldgeschäfte. Gnadenlehre, Handelsgeschäfte, iloenshroecli Paul, Kofbeichtvätcr, Ignatius v. Loyola, Jesuitenmoral, Kadavergehorsam, Kasuistik, Klemens XIV, Konstitutionen der Ges. Jesu, Kulturfeindlichkeit, La Valette, Laxismus, Monita secreta, Noviziat, Politik, Pombai, Prob^bilismus, Reduktionen, Ricci Lor„ Stolz, Studienordnung der Ges. Jesu, Tn*if Leo, Theater, Tyrannenmord, Vermögen des Jesuitenordens, Zweck heiligt die Mittel. To je nekaj člankov, iz katerih se vsakdo lahko prepriča, da je zgoraj izrečena pohvala upravičena, P. Ltldovik Koch je opravil ogromno delo, ko je večino člankov sam napisni; samo okoli 4(1 jih nosi podpise njegovih redovnih so-bratov. « Gotovo ja v tako obsežni knjigi ostala tu pa tam kakšna netočnost-Takc stoji v članku 0 Gabriel» Gruberju, da ima EBXluge »um die Regulierung der Save ». die Trockenlegung der Sümpfe« [stolp, 738). ko gre v resnici za Ljubljanico (Gruberjev kanal) in Ljubljanska harju. V pregledu ..Glasnikov presv. Srca Jezusovega* (stolp, 797:793), ki jih jezuiti izdajajo, stoji pri hrvatskem »Glasniku-, da je slovenski ill Ultan. 1902. pri slovenskem pa, da je hrvatski in ustan, lfi9Z. — P. Niknlaj Priimm ni bi! nikoli rektor Germanika Istûlp, H82), marveč spiritual v tem zavodu. F, K, Lukman, Dictionnaire de Spiritualité publié sous la direction de Marcel Viller. S. J„ assisté de F. Ca v »liera ctJ.de Guiberf, S. J. Fascicule IV; Ascèse, Ascétisme (suite) — Basile (saint]. 4'\ col. 9<*>1—1280, — Fascicule V; Basile — Bibliothèques. 4°, 1281—1600, Paris 1935, G. Beauchesne et ses Fils, éditeurs. Pomlad 1935 je prinesla 4„ jesen pa 5, snopič te velike ascetične in mistične enciklopedije (o prejšnjih snopičih BV 1933, 118,19, 296 in 1934, 296). Citatelja takoj potegne nase nadaljevanje članka o nscezi (st, 961—1010): asceza v knjigah stare in nove zaveze, asceza v patristični dobi (M. Viller in M, Olphe-Galliard), v srednjem 295 in novem veku in zanimiva karakteristika sedanjega stanja (J. de Guibert), teološka vprašanja [J. tle Guibert) in psihologija aseeze (A- WillwoH), V članku Ascétique [théologie a,) razpravlja J, de Gui-hert o bogoslovnem nauku o ascezi kot posebni bogoslovni disciplini in o odnosu ascetike do mistike, do moralnega in pastoralnega bogoslovja- Izmed ostalih doktrinalnih člankov omenim; Aspirations (povzdigovanje duha k Bogu z deji volje, zdihljaji, živim hrepenenjem; E, Vansteenherghel: Attaches imparfaites (neurejena nagnjenja; A- SaudereauJ: Attention (pazljivost v najširšem pomenu- posebno dobra je psihologična analiza; R_ Vernay); Attributs divins (premišljevanje božjih lastnosti; P, Pourrai; pisatelji molitvenikov bi našli v tem dolgem članku [st. 1078—1098] marsikak koristen migljaj); Avent (o duhu advenía; Dom Lefebvrej; Aveuglement spirituel [duhovna slepota; A. Legrand); Baptême l£. Delaye); (Commémoration du) Baptême (obnovitev krsta, oz, krstne obljube; R, Daeschler). — O pobožnih in redovnih družbah razpravljajo članki; Association pieuses (zgodovina, cerkvena zakonodaja, duhovne koristi; E, Jom-bartj; Association pour la sanctification du clergé (duhovniške družbe s skupnim življenjem, družbe z obljubami, družbe brez skupnega življenja in obljub: članek se ozira samo na francoske razmere; A. Brou); B.irmibites (M. Tesli). — Večji zgodovinski članki so: Autobiographies spirituelles Izelo poučen članek, segajoč od Pavlovih govorov o sebi [Apd 24, 3—21 in 26, 9—20] do naših dni; F. VernetJ; Ave Maria (H, ThurstonJ; Athanase [cerkveni učitelj A. Aleksandrijski; G, BaTdy); Athanase 1'Atho-nite (ustanovitelj velike Iavre na Athosu v 10. stoletju; R. Janin}; Augustin [duhovni razvoj, nauk o duhovnem življenju [odlična je razprava o konlcmplaciji], pospeševanje meništva in navodila zanje; Ch. Boyer); Ballhazur de Sainte-Calherine de Sienne [zadnji potomec Macchiavellijeve rodovine, odličen predstavnik k:irmeličanske šole v 17. stol.; Gabriel de Sainte »Mûrie-Madeleine); Barsanuphe (izkušen duhovni mož v 5./6. stol. v južni Palestini, doma iz Egipta; 1. Hausherr); Basile (članek sega v 5. snopič). Abecedni red je takô nanese!, da so v 5. snopiču samó trije važnejši doktrinami članki: Béatitude (J. de Blic); Béatitudes (ev angel j tki blagri; D. Buzy) in Bénédictions [A. Molien); pač pa je iepo število daljših zgodovinskih in življenjepisnih. Najvažnejši so: Bede le Vénérable [F- Vernet); Béghardes hétérodoxes (F. Veinet); Béguins, Béguines, Béguinages [J, van MíctIo); Benoit [saint) et Bénédictins (1371—1148; P, de Puniet, M. Mahler); Benoil de Canfeld [kapucin; C, de Nant); Bernard (sainl) de Clairvaux (Ans. le Bail); Bernardin de Sienne (J, Heerlinckx); Beruile (početnik francoske asket, šole, duhovni učitelj sv. Vineenca Pavelskega, Janeza Eudesa, bi, Ludo-vika Grignona de Monfort; A. Molien). Priporočil bi sodalitelam v ljubljanski škofiji in tretjeredniškim skupinam duhovnikov v lavantinski, naj si za svoje knjižnice nabavijo lo odlično enciklopedijo, ko mlajši gospodje lahko čitajo francosko. Cena je zelo Zmerna, 20 franc, frankov za snopič; snopiči izhajajo v presledkih po 6—9 mesecev. F. K. Lukman, 20* 296 Plöchl, Das Ebcrecht das Magisters Gratianus. (Wiener Staats- und Rechtswissenschaft Eiche Studien, hsgg. in Verbindung mit Hans Mayer u. Adolf Merkl von Hans Kelsen, Bd, XXIV,) 80, 113 str, Leipzig u. Wien 1935, O pravu v Gratianovem dekretu se je že mnogo pisalo; tudi Z Grslianovim zakonskim pravom, ki je obseženo po veliki večini v C. 27—36, so se že mnogi pečali. Kljub temu pričujoča Študija, ki nam podaja v strnjeni celoti pregled zakonskega prava v Gratianovem dekretu, nikakor ni odveč, V prvem delu (str, 11—30] so nanizani kratki podatki o Gratianu, o njegovem delu in metodi: v drugem, daljšem delu [sIt, 31—U3| pa je v štirih poglavjih razloženo Gratianovo zakonsko pravo. Avtor ni imel namena, obširno popisati to pravo; v uvodu sam omenja, da je n. pr. Freisen [Gesell des kan, Ehercchts, 1888} obširneje opisal Gratianovo zakonsko pravo ko ta monografija. Pač pa si je postavil pisec za nalogo, da kritično presodi razna sporna vprašanja iz tega prava, Avtor naglasa najprej veliko vlogo, ki jo je imelo vprašanje o zakonu Marije z Jožefom za srednjeveška razmotrivanja O zakonu. Bil je takrat ta zakon Prüfstein aller eherechtlichen Auseinandersetzungen«, kot pravi Freisen, Po Pliichlu velja isto tudi za Gratianovo učenje o zakonu. Zakon Marije z Jožefom mu je izhodišče za pravna razmotrivanja o bistvu, naravi in učinkih zakona, ne pa, kakor so nekateri menili, le »casus-, ki ga je težko spravil v sklad s svojo teorijo. Kot cu-riosum bodi omenjeno, da tolmači Gratian za sv. Ambrožem nalogo, skrbeti za 'Mater božjo, ki jo je sv. Janez prejel od Kristusa, kot zakonsko razmerje. Marijin zakon, kakor je bilo že omenjeno, je bil tedanjim teologom za izhodišče in za enCmplum krščanskega zakona. Zakon, ki še ni dovršen s spolno združitvijo, je razvezljiv, so učili. Primer Za ta nauk je našel Gratian na Marijinem zakonu. Gratian nainreč predpostavlja, da je ob Kristusovi smrti sv. Jožef še živel. Ker je pod Gospodovim križem Marija po Gratianu sklenila zakon s sv, Janezom, je torej moral biti njen zakon s sv. Jožefom razvezan, To pa je mogel biti, ker je ostal neizvršen. Da je mogel Gratian razložiti vprašanja, ki so se tikala Marijinega zakona, je moral v skladu z rimskim pravom postaviti bistvo zakona V zakonsko privolitev. Drugo, kar poudarja avtor, je tO, da je treba paziti pri Gratianu na pomen izrazov sponsa in coniunx. Gratian prideva oba izraza Mariji, Nekateri so zato učili, da je Gratianu zaroka in poroka isto, drugi pa nasprotno, da nevesta postane žena šele s prvo spolno združitvijo, Plöchl razlaga izraza tako, da pomeni sponsa zaročenko, nevesto in novoporočeno ženo pred prvo spolno združitvijo, coniunx. pa da zaznamuje poročeno ženo sploh, posebej pa ženo po prvi združitvi z možem, S tem razlikovanjem se v zvezi z vprašanjem o zakonu Marije z Jožefom da rešiti vprašanje, kakšno vlogo ima po Gratianovem učenju prva spolna združitev zakoncev za pojem zakona. O tej zadevi sta se, kakor je znano, prepirati pariška in bolognska šola. Gratian a so po pomoti prištevali med pripadnike teorije »cnpulaO". V nadaljnjem opisuje avlor razne oblike zakona, zakonske zadržke in učinke zakona, Težka in manj jasna 297 mesta v dekret» skuša vedno osvetliti v okviru tedanje teologije-Najvažnejši sta v spisu zgoraj omenjeni ugotovitvi, a tudi sicer pisatelj v prepornih vprašanjih pogosto pove svoje mnenje, zlasti proti Freisenu. AL Odar. Potočnik, dr. Ciril, Sveti red. Pouk za ordinande. Samozaložba. Tisk Misijonske tiskarne, Domžale-Groblje. 8", 48 str, Scmeniški spiritual dr, Potočnik je iz pastoralnega bogoslovja, cerkvenega prava ter liturgike v tej knjigi zbral one stvari, ki jib morajo vedeti ordinandi, preden gredo pred oltar k mainiškemu po-svečenju, To so pred vsem vprašanja o poklicu, potem kánoni o ire-gularnostih in zadržkih, o dolžnostih in pravicah klerikov, pa lilur-gični obredi posvečevanja, Za kandidate najvažnejše vprašanje je poklic v mašniSki stan, Avtor se je tega zavedal in je zato vprav to vprašanje posebno skrbno in nadrobno obdelal. Pri obredih je uakratko posnel početek in razvoj posameznih redov ter potek sedaj veljavnih običajev. Za druge stvari našteva zadevne kánonc s kratko razlago. — Ordinandi bodo pisatelju brez dvoma hvaležni za priročno knjižico, Pa tudi duhovniki v dušnem pastirslvu bodo s pridom brali, kar so nekdaj premišljevali v dnevih priprave na mašniško posvečenje. To in ono stvar bi mogel kdo porabiti tudi za kak reEerat pri duhovniških konferencah, n, pr. listo o duhovniški obleki na str. 17—19. Na str. 25, v. 5. se bere: »Kako se je viasih delil ostia rial, o tem nimamo nikakih poroči!.« K temu je pripomniti: Statuta ecclesiae anliqui* nam pričajo, da jo v Galiji ie v 6. stol, delili niiije redove podobno kakor sedaj. V prav o ostiarialu velé »Statuta* [can. 9): Ostiariju izroči škol ključe in mu govori: »Sio a£e, quasi redditurus Deo r&tionem pro his rebus, quae Litis clavibus recludunlut,* Torej tako. kakor sedaj. — Na str. 39 piše avtor; V smrtni nevarnosti bi absolutio compiléis bila »veljavna vedno, dopustna pa le tedaj, ako bi ne bilo zraven drugega duhovnika«, Dodati je treba iz kánona 2367, § 1: absolutio complicis je v smrtni nevarnosti dopustna tudi tedaj, kadar je navzoč drufc masnik, ki pa umirajočega ne more izpovedati brez hudega osrumočenja in pohujšanja; ali če se umirajoči drugemu mainikii noče izpovedati. p- y Opeka, dr, Mihael, Drobci. Dva in Šestdeset pctmtnulnih govorov, V Ljubljani 1935, Jugoslov. knjigarna. S", 144 str. Din 24.—: vez. Din 32,—, Že nekaj let je v ljubljanski stolnici pri nedeljski in prazniški maii ob poldvanajslih prav kratka pridiga. Vrsto takšnih pelminutnih govorov podaja kanonik O. v pričujoči knjižici. Po večini so drobci, oddrobljeni od njegovih večjih govorov, V zbirki je poleg Ifi zase stoječih govorov sedem ciklov, med katerimi je zadnji, evharistični, najširši. Zdi se mi, da je govornik ustvaril naravnost vzor, kakSna bodi »petminutna« pridiga, da doseže namen. Lkn- 298 RAZNO. RIMSKA PRELATURA. (Nadaljevanje in kunec.i 6, Palatinski prelati, — Pridevek palatinski gre tistim funkcionarjem. ki imajo radi službe, ki je v tesni zvezi s pa puškini dvorom, stanovanje v papeŠki palači. So to palatinski kardinali in palatinski prelati v ožjem pomenu besede in pa pravi tajni komorniki. I. Palatinski kardinali so bili poprej štirje, namreč kardinal prudatarius ali d a t a r i u s , kardinal državni tajnik, kardinal secretarias b r e v i u m in kardinal a secretis s u p e r libellis (secretario de' meinoriali). Kardinal datarius je vodil datarijo, papeški urad za milosti in dispeuze. Več stoletij {do leta 179SJ je prihajal kardinal datar vsak dan »summo mane« v avdienco k papežu in mu predložil podelitev kakšne milosti ali dispenzo in je tako papež začel dan »btme faciendo iaT. Kardinal secretarios hreviuni je načeloval od leta 1775 pisarni, ki je izdelovala hrcvia"H; kardinal a secretis super libellis pa pisarno, ki je sprejemala prošnje. Danes sta samo dva palatinska kardinala: kardinal datar, ki pa je izgubil veliko svoje prejšnje oblasti"", in kardinal državni t a j n i k , ki je po ugledu prvi med kardinali. II. Pravi palatinski prelati so štirje: a) Praefectus Pafatii Apostolici (maggiordomo di Sua Santilá). On je poglavar vsega papeŠkega dvora, izvzemši kardinale. Upravlja tudi papeške palače. Nekdaj je opravljal to službo vicedominus vsaj od srede 6. do II. stol.7", pozneje camera-r i u sTi, od srede 15. stol. pa m a g i s t e r d o m u s p on t i f i e i a eT=. Spada med prelale di liochetti; ima naslov ckscelence. b) Praefectus Cubiculi Secreti Pontificis (maestro di camera) je šel tako zvane anlicamera pontificia, ki je dvojna; laiška (laicale) in kleriška (eeclesiástica), Posreduje avdience pri papežu. V prejšnjih časih je vršil njegovo funkcijo secundicerius". Gre mu naslov ekscelenca, c) Auditor Ssmi Domini N o s t r i Papae (uditore di Sua Santitá). Mesto se da ugoloviti do Pavla 11 (1464—147t)iJ, Ta funkcionar je imel važne naloge. V papeževem imenu je vršil funkcijo kasači j skega sodnika za civilne in kazenske zadeve; bil je papežev »jurist, teolog in svetovalec^ in tajnik Uardinalske komisije za imenovanje škofov". Danes vrše te funkcije drugi organi. M " D Th C 111/3, 1947. a- D Th C 111/2. 1948. » Cfr. can. 261, *> H i n s c h i u s , o. C. I. 384. 71 Hinschiua, o, e. I, 106, drugače D Tli C I1I/2, 1951. ™ H ThC 111/2. 1951. « D Th C HI j2, 1952. t- D Th C III/2, 1954. ® Bngen, o. e. 85—86, 299 č) Magister S, P. A. [maestro del Sacro Palazzo Aposlolico). Ta funkcionar je tako jsvanj papežev teolog. Paziti mora, da so knjige, ki se tiskajo v Rimu, neoporečne quoad [idem, Cenzurira [udi govore, ki se govorijo pred papežem, Dalje je konzullor pri več kongregacijah. Njegovo mesto sega v začetek 13. stoletja. Prvi magister je bil sv. Dominik; ves čas do danes so obranili to službo zase domintkanci. V prejšnjih časih je bil magister tudi pridigar papeškuga dvora. Kalikst III. mu je dal leta 1456 pravico, da je na mestu opozoril govornika, ki je pred papežem govoril kaj nekorektnega. Pod kaznijo izobčenja je bilo prepovedano govoriti pred papežem, ako ni teksta magister odobril. Imel je pravico, avtoritativno odgovarjali na predložena teoluška vprašanja711. lil. K palatinski prelaturi spadajo tudi pravi tajni kom omiki (cubicularii intimi summi pontiiicis participants; came-rieri segreti partecipanti). Teh komorniških mest je 9; prvih pet je sllčnih prelatskim mestom (assimilati), ostala so pa redne dvorne službe pri papežu (servitia ordinaria). Pravi tajni komorniki so: a) Elcemosynarius secretus {elemosiniere segreto). .)e predstojnik urada na papeskem dvoru, ki razdeljuje miloščino in podeljuje podpore različnim dobrodelnim zavodom. Prvotno je to službo, ki se je na papeškeni dvoru zelo zgodaj pojavila, opravljal diakon; od 13, stoletja se eleemosynarius našteva med papeževimi lamiliares, Je redno nadškof17, b| Pro litteris in forma brevi ad principes secret a rius (segretario dei Brevi ai principi). Vodi poseben urad, ki se imenuje secretaria brevium ad principes (kan. 264). Ta urad je ločil papež Inocenc XI. leta 167S od splošne secretaria brevium7", ki je bila ustanovljena ob koncu 15. stoletja z namenom, da bi se razbremenila cancellaria apostolica". V uradu so 5e pomočnik (aiutanle di studio), arhivar in dva pisarja. Secretarius sestavlja tudi papeške latinske alokucije in papeške aklehu. c| Notarum arcanarum S. P. secretarius vulgo cifrarum secretarius (segretario della cifra). Od začetka 19. stoletja je združena s teni mestom tudi služba substituta v državnem tajništvu, ki vodi oddelek za redne posle"1. Cifrarum notarius se je imenoval tudi ciferalor, silentiarius ali preprosto notar ju.s. Neki Jobannes ciferalor se omenja že za Pavla 11. (1460). Tajnopis (cifra, chiffre) se je v rimski kurjjj uvedel že v 14. stoletju", Imenovani funkcionar t, naslovom ekscelence vodi korespondenco z nunciji. č) R e g ens datariae (reggente della dataria). Apostolska datarijn spada med urade, officia curiae romanae. Njena kompetenca je bila v zgodovini zelo obširna, danes pa je v kan. 261 precej ™ DTh C Hl/2. 1954 1957; H i n s c h i ti s , o. c. I, 492. 77 P Th C IH 2, 1957—1958, ** Milling, □. c. 145. TB II i n s t h i u s , a. c. I, 446. DThC 111,2, 1958—1959, " DThC III,'Z, 1959. " DThC lil 2, 1937. 300 okrnjena"1. Datarijo vodi kardinal »d*tarius Sanctae Romance Eeclesiae-; prvi uradnik v dalariji pa je regens datariae, kl se je poprej imenoval subdatarius, Poleg njega je v uradu Se 7 uradnikuv, ki imajo naslov olliciales, in 2 «teologi per la rcvisione dei concOrsi d) L. i t t e r a r it m I a t i n a r u m scriba sen s e c r e t a -r i u s jsegretarie délie letters latine). On vodi urad, ki se imenuje se Cretan a epistoJafum latinarum (kan. 264); prim, zgoraj pod bi Se-crelaria brevium ad principes. Poleg njega so v uradu Se pomočnik [anitante di studio), arhivar in dva pisarja. Da spadajo uradniki pod bi da d) med prave lajne komornike, si moremo razložili, če pomislimo, da so se omenjeni uradi, ki so med najstarejšimi rimskimi uradi, razvili vzporedno z dvorom ozi" roma nekateri celo na dvoru. Dalje so Se štiri komuruiškn mesta za redno službo pri papežu: e) P i n trer.11 a (coppiere). I o je papežev dvorni točaj. i) N u n t i U s (segretario di ambusciale). V papeževem imenu pozdravlja suverene -in jih spremlja k papežu v avdienco; izroča jim tudi različna papeževa darila (agnus Dei? svečo; palmo in drugo)"". g) Vestiarius (guardarobn). Tega komornika smo srečali že pri zgodovinskem orisu. h) Sa C r lita (praefectus sa Cfar ti apostolici). V Annuario pon-lificio za I. 1934 se navaja ta papeÂki zakrislan in župnik za Vatikan na tem mestu. Včasih je bil na tem meslu drug komornik, ki ni imel točnega imena in je hil določen za posamezne zaupne posle*-. Sar crista je že zelo star hinkcionar na papeškem dvorit. Od 13. stoletja dalje pripada lo mesto avguštinskim eremitom"7. V novejšem času je saerista tudi papežev vikar za Vatikansko mesto. 7, Praelati a flocenlis Iprelati di fiochetti). Tako se imenujejo štirje najodličnejši prelati. Ime prihaja odtod, ker so imeli pravico okrasiti1 opremo pri konjih, vpreženih v voz, s temnimi čopi (lîo-chetti); vrh tega so smeli v roketu hoditi po Rimu"11 in so uživali razne druge privilegije*". Taki prelati so; a) Vicc-cameiarius S, R o m a n a e E c c 1 e s i a e [vice-camerlcngo di S, Romana Chiesa). Camera apostolica ima po do- Pr. zgoraj o kardinalu datai ¡¡u. Ht Annuario pontilicin za I. " D Tli C 111/2, 19<50. "" DThC I112. 1960. » DThC Hl/2. W0. 8H Dekret ceremonialne kongresu ci je z dne 22. novembra 1742 (ponatisnjen pri B a n £ e n n , o. c. 46*1- -465) določa: Nulli Praclatorum cujusvis Ordinis aul Gollegii Eueril, qui Roclictlt praerugaLiva politur, Imposteram liceat eodem indutn per Urheui incederc. Cum hoc gesture Unice ex Sum-inorurn Ponlificum inunificetiLia una cum leniniscis nigris ad FcjUOS proprii Currus appends praecipuontm suorum olficiorum Tationc ac praestantia perniissum sit almae Urbis Gnbernatori Vice-Camerario. Generalibus Rev. Cameras ApostoHcae Audilori ae Thesaurario; nec non utriusque Sac. Pal-Iatii Apostolici ^raefecto, atque insuper ob distineti habitus accession««. Muzzeltae scilicet a Sa. Mem. Hencdicln XIII, quatuor Pntriarchis, Con-stantjnopoNlaJlO videlicet, Atexandrino el iiiernsolimitano concessae, dum Mantelet to ac praelata .Mozzetla nrnati procusserint. ■■ » CEr. D Tli C HI/2, 1949. 301 ločbi kan. 2b2 skrbeli za bona ac iura iemporalia Sanctae Sediš, quo tempore praesertim haec vacua habetur . Od konca 11. stoletja je bil na čelu papeške zakladnice (camera thesaururiaj camera* rius bodisi, da je nasledoval starega arhidiakona ali vestiarija ali vicedomina ali arkarija oziroma saccelarija'", ali pa je bil uveden po zgledu germanskega kraljevskega dvora"1. Camerarius je dobil s časom velike kompetence; upravljal ni samo financ, temveč je izvrševal tudi obširno civilno in kazensko sodstvo, upravljal cerkvcno državo in vodil vso začasno upravo v dobi, ko je bil apostolski sedež izpraznjen. Camerarius je bil kardinal (vsaj od 15. stoletja dalje) in se je navadno imenoval italijansko kardinal camerlengo. Tudi danes vodi še apostolsko kamero Sanctae Romanae Ecclesiae Cardinalis Camerarius* . Njegova pristojnost kakor tudi pristojnost kamere sta napram onima iz prejšnjih dob zelo zmanjšani. Apostolski kameri je bilo Že od nekdaj dodeljenih za uradnike več klerikcv, ki so se imenovali clerici ca m era e. Med temi so dobili samostojne delokroge vicecamerarius, thesaurarius in auditor camerae, ki so vsi postali zelo odlični rimski prclati. Vicecamerarius, italijansko vicecamerlengo je bil namestnik kamerarija; obenem je večkrat vršil tudi posle gubernatorja rimskega mesta. Od 17. stoletja dalje pa je bilo guher-natorsko mesto redno združeno s službo vicekamcrlenga, ki se je zato tudi imenoval gubernator Urbis"3. Danes je zgolj častno mesto'11. bi Auditor generalis Rev. Camerae Apostólica e (Uditore generale della R, C. A.). Ta funkcionar, ki se omenja že koncem 13. stoletja"1, je izvrševal sodno ohlast v stvareh, za katere je bila pristojna kamera oziroma kardinal kamerlengo; dalje ¡c bil redni izvrševalec apostolskih pisem (liilerae aposlolicaej in pa sodnik v sporih, ki so jih imeli nastavljenci v kuriji (odtod naziv pater curialiuml11. Danes nima gen. avditor nikake jurisdikcije, c) Thesaurarius generalis R. C. A. (Tesoriere generale della liev. Camera Apostólica). Omenja se že v 14. stol. kot za-kladničar in blagajnik"; pozneje so se njegove kompetence v fiskalnih zadevah povečale; v 19. stol. je bil papežev finančni minister"7* č) Praeieclus palatii apostolici (maggiordomo d i Sua Santita), O tem prelatu je bil že zgoraj govor. S. Prelati assesorji in sekretarji kongregacij- — Po knnstituciji Ad inerementum decoris gre v rimski prelaturi prvo mesto za prelati di fiochetli asesorjem in sekretarjem kongregacij1"1. Ne tvorijo pa ti » H U1 i n i, o. £ 143. «" O teh teorijah ¡¡I- H i n s c h i ti 5 . o. c. I, -105—403. " H i n s c K i u 3 , o. t. 1, 410—111: D Th C 111,2, 1949. » D Th C HI/2, 1963. 51 li i n s c h i u s , o. e. 1, 410. "Baaiiiio, t, 355- 356. M H i n s c h i u s , o. c. I, 409. ,r H i nsc h i u > c. I. 413, Konstitucija Ad inerementum decoris je, iz vzemi i uvod iti konec, razdeljena v 146 členov, ki nosijo Hniike Številke. Členi so združeni v poglavja. Konstituciio tako citiram, da navedem za besedo Ad incremenhim številko člena. 302 posebnega prelatskega kolegija. Assessor oziroma secretarius je prvi prelat v kongregacifi. Ce je kongregaciji za prefekta papež, ima ta prelat naslov assessor, sicer seerotarius. Nekateri od njih SO posvečeni škofje oziroma nadškofje. Vsi pa imajo prednost pred vsemi drugimi prelati izvzemši prelale di fiochetli, Le krajevni Škofje in metropoliti imajo v svojih škofijah in pokrajinah prednost pred njimi-Med njimi imajo prednost oni, ki imajo škofovsko posvečanje, pred tiítimi, ki ga nimajo; ceteris pari bus gre asesorjem prednost pred sekretarji. Vsi imajo naslov ckscelence1'". Durante muñere jim pripadajo privilegiji pravih apostolskih protonotarjev10"; če jim služba premine, pa protonotarjev ad instar- Imenuje jih papež z brevejem"". Kolegiji prelatov. — V rimski prelaturi se je razvila s časom pet kolegijev pravih prelatov. namreč kolegij Škofov solio pontificio assistentium, kolegij apostolskih protonotarjev, kolegij prelatov avditorjev Rimske rote, kolegij prelatov klerikov apostolske kamere in kolegij prelatov votantov in relerendarjev apostolske signalure. Od teh petih kolegijev je prvi postal zgolj Častni kolegij, kakor bomo pozneje videli. Ostali štirje pa še sestoje iz pravih prelatov. V konstitueiji Ad inerementum decoris je govor le o teh štirih kolegijih. Precedenčni red med njimi je tako določen, da gre prvo mesto kolegiju pravih apostolskih protonotarjev, drugo kolegiju avditorjev, tretje kolegiju prelatov klerikov apostolske kamere in četrto kolegiju votantov, katerim so pridruženi referendarji. Vsakemu kolegiju predseduje dekan, ki jo pri mu s inter pares. Vsi prelati, za katere velja konstitucija Ad inerementum decoris, nosijo prelalsko obleko, ki je določena za hišne prelate (pr&elali dome s tic i); imenujejo se po obleki tudi prelati di mnntellelta"'5. Službena prelatska obleka je dvojna: prva »di formtliti« se nosi pri sv, funkcijah, druga piano« pa sicer. Obleka »di lormalila -constat veste lalari violacei1"1 coloris bi lana vel sérico, iuxla anni témpora, oim cauda, uumquam tamen explicanda; reflexus in manicis [para-mano, zavihek na rokavu), margines vestis nec non mantelletti torulus (filettatura, obsiv|, ocelli (gumbníee] et glohuli (gunibi) eruní serici et rubini coloris. Zona cum nappis (čopi) erit sérica et violácea; violacea quoque erunt eollare et caligae. Calceamenta iibulís erunt urnata. Bireto omnino nigro (locoulns imponetur vioUicei coloris el pileo, etiam nigro. circumducetur chordula violacea cum floccuLo eiusdeni ,JU Latín t kp s« glnsi njihov naslov; Rxcmtis ac íicvmus D. N. N. Assessor (ve! Secretarios) Saerne Congrcgatiunis N.¡ italijanski» pa; Sua EtCt-lcnza Rev.ma Monsignore N. N. Assessorir (Secretario) de Na Sacra Con-gregnzinne N. (Ad inerementum XII). llltl Naíteti so V Ad inerementum XIJ—XI.IX. "" Cfr, Ad inerementum XI—XX!. 10íMantelletta je vijoličen plaši, brez rokavov, ki nosijo prelati povrh roketfl. Od njega se loči m a n t e 1 1 u n e , to je daljši vijolični plaič za tajne komorntke. Po njem sc prelati nižjega reda imenujejd tudi prelati di manicllone. KakSna vijolična barva se sme vzeti, jc predpisanu v dekretu cere-monialne konfireBacije z dne 2A. junija 1933 [AAS 1933, 341— 342); dekretu so priloženi tudi vzorci. 303 colorís1". Rocchettum Operi! phrygio sen reticulata (pizzo, čipke) omabitur, cui si quid supponatur in manicis (transparente}, eiusdem colorís esse debehit ,ic reflexus vestis.^l,,: Prelalska obleka piano c, ki je določena za ostale lunkcije, »constat veste talari nigra sine palllolo (vulgo pellegrina), cum torulo, occllis et globulis rubini colorís; zona cum laciniis ((range) erit violacea et iterum erunl violacea collare. caligae et pallium talare scricum (feiraiolone]. Calcea-menta habebunt fibulas, pllcus chordulam violaceam, firmis quae supra constituta sunt de Protonotariis Apostol icis,«1^ V naslednjem naj na kratko orišem posamezne kolegije prelatov. 10. Kolegij patriarhov, nadškofov in škoiov solio pontificio assístcntíum. — V papeški kapeli gre temu kolegiju prvo mesto za kardinalskim kolegijem; spada tudi k papeškem dvoru. L. 1934 je štel kolegij 7 patriarhov, 76 nadškofov in 82 škofov ter tajnika. Prve početke tega kolegija moremo videti v zboru klera in v stalni sinodi škoiov, ki sta bila v Rimu pri papežu že zelo zgodaj. Se v 19. stoletju so naštevali škole, ki bivajo (rezidirajo) v Rimu, kot posebno vrsto prelatov1". Že v 11, stoletju pa se dobi ime episeopi assistentes papali solio""'. Škofje v Rimu so namreč imeli pri papeiki liturgiji posebno mesto; to čast so začeli papeži podeljevati tudi škofom zunaj Rima, podobno kol so zunanje škofe sprejemali v rimski kardinalski kolegij. V 16. stoletju so imeli ti škofje obširne privilegije1011, danes le častne pravice, tako zlasti mesto zelo blizu papeževega prestola (odtod njihov naziv) in naslov comes romanus"". 11. Apostolski protonotarji. — Že zgoraj so bili omenjeni notarji, ki so bili združeni po zgledu državnih notarjev v poseben kolegij, ki mu je stal na čelu primicerius. Bilo je teh notarjev sedem, za vsak rimski okraj eden. Sčasoma se je število teh notarjev povečalo, prvotnih sedeni pa je dobilo ime prolonotarii'11. Poslali so odlični člani rimske prelature; do Pija II. (1. 1459] so imeli prednost pred škofi. Njihov posel je bil: izdelovati važnejše papeike dokumente in voditi zapisnik na koncilih in v javnih ter na pol javnih konzisturijih, Mesto apostolskih protOáOtarjev je bilo zetu častno in združeno z mnogimi privilegiji. Cast apostolskega protonotarja so začeli11- podeljevati papeži tudi osebam, ki niso bile sprejele v kolegij protonotarjev. Prave protonotarje so imenovali participantes, ostale pa extraordi-narii. honorarii, titulares. Do papeža Pija X, so razlikovali tri vrste protonotarjev, namreč participantes, ad inslar participantium in titulares. Pij X, pa je z motupropríjem Inter multíplices z dne 21. fe- 1(11 Pri apostolskih protonotarjih so omenjeni čopi in obšivi rdeče barve (Ad increment um VII). 101 Ad inerementum VII. 1M Ad ¡ncrcmentum IX, ""Bančen, o, c. 54; H i n s c h i u s , o. c. I, 388. D Th C E/2, 1964. Našteti so v breviju Julija II,, Romanus pontifex z dne b, apr, 1551. "" D Tli C 111/2, Í964. 111 Po Hinschiusu, o, c. I, 442 se je to zgodilo v J4. stoletju, po mnenju drugih pa žn v 10. stoletju (D Th C Itl/2, 1965}, 117 Začetek postavljajo v različne dobe od 10. do 14. stoletja (It i n -s c h i u s , o. c, 1, 443], 304 bruarja 1905'° razdelil protonotarje v štiri vrste, ki se imenujejo: protonotarii apostolici de numero participanlium, p. a. suprnnume-rarii. p, a. ad instar participantium in p. a, titulares. Vrste so ostale tudi po konstituciji Ad incrementum decoris, a) Kolegij protonotarjev de numero participantium šteje sedem članov; imenovani so s papeškim brevejem. Njih naloga ¡e takole označena: Ad collegium protonotariorum perti-net, excepto tempore Sediš Vacantis, oflicium examndi praecipua Sediš ApOslolicae acta, nec non Consistoriorum publicOrum et semi-publicorum alque Cuiiciliormu Generalium. Item exarandi acta cunl novi Cardinales suos Tilulos vel Diacouias in possessionem accipiunt et in aliis cjuibusdam casibus peculiarihus. Quattuor ex Protonotario-rnin Collegio semper intersunt Canonizationibus, Conciliis, Consisto-riis publicis et semipublicis apud Solium Pontilicis ut linrum acta pro sna quisq«e parte exarent. 111 Eden apostolski protonotar je praela-tus officiali-4 obredne kongregacije, da vrši notarske posle pri beati-fikacijskih procesih. Po dva apostolska prOtonotarja podpišeta namesto starih »ahbreviatores de parco niajore«'"1 vse papeške bule, ki jih izda apostolska kaiitelarija. Apostolski protonolarji vrše Še nekatere druge posle'1* Pravi apostolski protonolarji imajo različne častne privilegije117, tako pravico nosili prelatsko obleko s posebnimi disliokcijami, rabiti pontificalia"1, imeli privatni oratorij in maševali na prenosnem oltarju; v precedenčnem redu jim gre mesto neposredno za asesorjt in sekretarji kongTegacij. Kolegij ima ludi pravico imenovati vsako leto enega titularnega. protonotarja, Ako ap, protonotar po 10 letih izstopi iz kolegija, pa ni pomaknjen v višji čin, mu gredo pravice pravega apostolskega protonotarja 5e 5 let, potem pa prolonotarja ad inslar. Ce pa je bil manj kot deset let član kolegija, postane takoj protonotar ad instar. Upokojeni protonotar (emeritus) ohrani častne pravice1'". b) P r o t o n o 1 a r i i s u p r a n u m e r a r i i. Protonolarji tc vrste nikoli ne postanejo privatne osebe kot lake, temveč le ka- Fontes tli, 633-647. 1,1 Ad incrementum XXXI. l1i J\xtrava|iantes communes (c, 3, 1, 3; e. 13, 3, 2) omenjajo abbre-vintores kol pomočnike prutunotarjov, ki izdelujejo kratke osnutke (minutae, odlnd minutantes konceptni uradniki) za papeške bule. Že v 14, utolcLju so se abbrcviatores delili V abbrcviatores de parco maiore in de parcO minore. Ime imajo od prostora, ki jc bil i mre/.o ograjen Iparco]. Abbrevi-atoTcs de parco maiore so sCasonia postali zelo vplivni uradniki (H i n -schins, o. c.-1. 443). V 19, stoletju je bil collefjium abbrevintorum, ki ju štel 11 članov x dekanom v službi Apostolske kaneelarije |Uangen, o. c. -14?); danes ta kolegij več ne obstoja. Ad inerementum XXXI- XXXVII. It: Naiteti so v Ad incrementum XXXVIII—I-Il in v raotupr, Pija X. Inter multiplicpn S 9; —60. DuTante nsuriere imajo privilegije in irisi^ltije pravih ap, pmlonolarjev tudi apostolski vikarji i» prefekti [kan, 308} in apostolski administratorji (kan. 315|, ako nimaju ikoIovske£a posvečenfa, lodu le dlirante munere in pa v lastnem teritoriju. 111 F repo v uda na pa jim te uporaba trona in pastoTala. 1,1 Ad incrementum XXV[TI. 1615 noniki treh rimskih patriarhalnih bazilik (lateranske, vatikanske in Maria Mag g j ore) in kanoniki pri naslednjih katedralah: Concordia Firenze, Gorica, Padova, Palermo (metropolitanska), Palermo (Cappella Papale), Treviso, Videm (Udine) in Benetke1"1- Kanoniki pri rimskih bazilikah postanejo protonotarji za trajno, kanoniki pri ostalih naštetih cerkvah pa le durante muñere. Ne postanejo pa vsi imenovani kanoniki eo ipso protonotarji, temveč le, te so bili imenovani za hišne prelate in so opravili predpisano prisego1"'. Častni privilegiji teh protonotarjev so našteti v Pijevem motupropriju Inter multíplices nn. 13—141, 60. Tako nosijo prelatsko obleko kot pravi protonotarji, uporabljajo pontificalia, a po drugačnem obredu kot pravi protonotarji ali pa škofje13®, in zunaj svoje škofije, rar.cn rimskih kanonikov, smejo pontifscirati le po obredu, ki je predpisan za protonotarje ad instar. Uporaba mitre je omejena1'*. v>Protonotarius supranume-rarius deíunctus efferi aut tumulaTÍ cum Mitra non poterit, ñeque haec eius féretro imponi.«1'' c)Protonotarii ad instar, K besedi ad instar je treba dostaviti participantium; izraz sam pomeni toliko kot supranumerarii. Omenjajo pa se ti protonotarji, ki so uživali le častne privilegije pravih protonotarjev, a niso tvorili posebnega kolegija, že v 16. stoletju, Pozneje so se škofje zelo pritoževali nad njimi in Pij IX. jim je 1. 1872 precej omejil privilcgijelíú, Pij X. pa jih je zopet potrdil in ostali so v veljavi še danes. Privilegije našteva molupr. Inter multíplices nn. 42—58, 80. Protonotarji ad instar postanejo ase sor ji ali sekretarji kongre-gacije ali pravi ap. protonotarji, ako jim premine njih služba, dalje oni, ki jih papež za take imenuje, in končno durante muñere kanoniki pri cerkvi S, Maria ad Martyres v Himu in pri katedralah v Bologni, Cagliaru. na Malti in v Ostrogonu'1". Protonotarji ad instar nosijo prelatsko obleko in uporabljajo pontificalia po obredu, ki je za nje določen11', in imajo še nekatere druge častne privilegije kot zgoraj omenjeni protonotarji. č) Protonotarii titulares seu honorarii. Častni protonotarji so durante muñere generalni vikarji (kan. 370, S 2) in kapitularni vikarji (kan. 439), dalje kanoniki nekaterih kapitljev in tisti, ki jih je imenoval papež ali kolegij apostolskih protonotarjev1-'*, Jï* Clr, Anmuiric pontificio 1934 [Cappella Pontificia), str. 723 ns|. 1"i Tako je določil ¿e Pij X. -Vcrum cum eadem (= privilegia) collective coelui Canonicurum conferantur. Canonici ipsi tainquairi singuli tis uli n«quibunt, nisi praelatí urbani fuerint nominati, et antea suae ad catio-nicíitum vel dignitatem promotionis et auspicaUe iam possession^. ,.,testi-moníum collegio protonotariorum participantium enhíbuerint; coTam ipsius Collcgu decano vel per SC vel per legitimum procurât o rum fidei pmfes-sionein et lid el i ta ti s iusíurandum de mOTí praestiterint (Inter multipliées, 34). Cfr. Inter multíplices 27—29 in 6—9. Inter multíplices, 3b, 111 Inter multiplicas, 37. DThC 111/2, 1966. 1M Adincrítnentum LVl in Cappella pontificia v Annuario pontificio. fnter multíplices, 47. Ad incrcmcntum L VIH. 306 Častni protonotarji SO prelati extra urbem; niso pa papeški familiares, zato tli njih prelatska obleka vijolične barve in ne sme imeti ni kakih vijoličnih ali drugobarvnih dislinkcij; zato se tudi imenujejo »črni protonotarji1"'. V rimski kliriji ne smejo nositi prelatske obleke. Zunaj Kima pa in sacris iunctionibus rite uluntur babilu praelatitio, nigri ex integro coloris, idest veste talari, eti;im, si libeat cum cnuda ¡numquam tamen explicanda), zona serica cum duobus llocculis a îaeva pendentibus, rochetto, mantelletto et bireto, absque ulla borum omnino parte subsutum aut ornatum nlterius coloris fcrenle.,;1™ Poil-tifikalij ne morejo uporabljati, imajo pa nekatere častne privilegije111. 12. Kolegij prelatov avditorjev Rimske rote. - Avditorji so sodniki Rimske role. Uredil je Kimsko rolo prvič pap. Janez XXII. 1. \326U1-, njegov naslednik Benedikt XII. je imenoval 1, 1335 avditorje za papcike familiare in prelate in iim podelil »parte tU palazzo-* in pravico - ad partem honoris«,a;'. Sodišče Rimske rote je bilo za srednjeveško jurisprudence velikega pomena (asylum iustitiae). O avditorjih pravi papež Pij XI, v konstituciji Ad inerementum decoris: : Romanae in iurc dicundo sapientiae, quae christian,! iustitia est ill US trat a, tanquam germani hercdes per tot saecula claruerunt. Dobivali SO avdilorji vedno več privilegijev. Zanimiv je njih lilurgični privilegij, ki jim ga je podelil papež Pij II. I, 1458'™, da so subdiafeoni pri liturgičnih funkcijah, ko jih izvršuje papež sam; dekan rote je takrat minister ad mitram vet tiaram, prelati votanti signature pa akoliti11". Rota je dobila I, 1934 poseben zakon in pravilnik117. Tu govorimo o avditorjih le, v kolikor spadajo k prelaturi. Njih privilegije našteva Ad inerementum LXX1 do LXXXI1I, Avdilorji nosijo prelatsko obleko, pri sodnem poslovanju še togo in doktorski biret z rdečim obšivom in čopom, izvrševati morajo pontificalia kot pravi apostolski protonotarji. »Facultatem habent eos retineudi le-gemtique lib ros prohibitos qui de iure tractant, et permiltendi ut hiMusmodi libros legant qui eorum studia adiuvant.<1311 13. Kolegij klerikov apostolske kamere, O zgodovinskem razvoju apostolske kamere in o klerikih apostolske kamere je bil že zgoraj govor. Do začetka 19. stoletja je štel kolegij 12 prelatov D Th C 111/2, 1967. 1 ulu-r multiplied, 64. Cfr, Inter multipliées, 59„-7fi. 'L bulo Ratio iuris exijfit [cfr. H i n s c h 1 u 5 , n. c. I, 394; Bančen, o. c. 29Î}. D Th C 111/2, i" A AS 19.11, 198, D Th C lil/2. 196S. Papež Pij XI. naglasa v konst. Ad inerementum decoris Uano /tezo mud sodstvom in sve i« ni j tvora: ¡uriš dietindi Tiiumis ., .. quod itidem nohil-I is s i mu m est saeerdotiimu |AAS 1034, 497). .Romonne Rotac AuditoTeji et Votantes S i ¿nnturae, quippt; qui iiupeusitis mstitia*? iiegotiis irtCumbailt, aretiorem etiam in PontiRciti Liturgia partem habent, ut Subdiaeoni alii. alii veru uL Acolvthl« (AAS 1931. 199J, — Liturgifne funkcije naStcva Ad inerementum 1,XXVII—LXXIX. Normao s. liunlallae rotac tribunalis (AAS 1934, 449—491], (UV 1935, 77—80), "" Ad inerementum I.XXX, 307 kierikov, 9 od teh ju imelo naslov praeses, ker so vodili posamezne oddelke, danes bi rekli ministrstva v papeževi državi, Commis-s a r i n s a r m o r u m je bit vojni minister; praefectus a n n o -nae je skrbel za žilo; praefectus grasciae za meso in mast; praefectus v i aru m za ceste; praefectus ar: h i-vii za arhiv (nadzoroval je Ludi pobiranje taks); praeses zec-c h a e m o u c L a r u m je skrbel za denarstvo; c o m m i s s a r i ti s maris za utrdbe na morskem obrežju; p.aeses riparum et a q u a r u m za plovbo po rekah in za vode, in praeses carce-rum je nadziral ječe. Ostali trije člani so nadzirali proračun in upravljali papeške fevde1*". V 19. stol. se je število klerikuv znižalo tia 8. upravo papeške države pa so prevzela ministrstva. Kolegij ileje danes osem prelalov, po službi najstarejši je de-kanL,l>. Njihova naloga je iuvare Eininentissinium Cardinalem Camc-rarium in curandis et administrandis bonis et iuribus temporalihus Sanclae Sediš, praesertim lempore Sediš vacantis "l. Dalje vrše razne funkcije po papeževi smrti, dokler je apostolski sedež izpraznjen'". Nosijo prelalsko obleko in imajo razne privilegije1". V precedenčnem redu jim gre mesto za avdttorji rote, 14. Prelati votanti in referendarji apostolske si£nature. — Referendarji se omenjajo že v 12. stoletju"1. Bili so to uradniki v pa-peški kuriji, ki so papežu pripravljali rešitve različnih prošenj in prilivov in mu jih predlagali v podpis jsignatura). Ime in ustanova referendarjev je vzeta e bizantinskega dvoral,\ Prvotno so bili referendarji pristojni neločeno tako za dispenze in prošnje kot za sodne zadeve, Sredi 16. stoletja pa se kompetenca za slalnn razdeli in imamo referendarje signaturae gratiae in referendarji; signuturae iustitiae1"1. Referendarji so dobili številne privilegije in tudi njih število je naraslo; Sikst V. pa je določil 1. 1586, da bodi le 100 referendarjev; sedemdeset naj jih pripada signaturi gratiae, trideset pa signaturi iustitiae117. Uvedel pa se je običaj, da je od omenjenih trideset reierendarjev signature iustitiae dejansko poslovalo le 12 H i n s c h i u s . D. C. I, 412; D Th C 111/2, I9H. »o Ad inerementum LXXXVI, J" Ad inerementum XCVfl. "" Sodelujejo pri ugotovitvi papeževe smrti; napravijo listino o papeževem pokopu; čuvajo konklave itd. (Ad inerementum XCVM—ClV). Imajo pravico do privatnega oralorija in pravico maievali na por-tatilu. Ne morejo pa uporabljati pontificalia. >ln hinctionihus pontificalibus D. N. Papae, IJcciinus vel alius c Colle^io Clericnrum Camerae tradit (jTe-mtale. In bencdictionc Kosae a ure ae i|uae dicitur, Decaiius vel alius « Cterkii- R, C; A. «am suslental et cu&lodit, Similiter in noete Natalij Domini suslental Ensem et maijnum Pileum |Stocco e Berrettonel cum n Stimmo PonliFiee his insijjnibus benedietio dnlur. Assiitunt vero solkmni benertietioni Afnorum D t i et intersimt quoque binae promulgationi universaiis iubilaei- [Ad UlcremCntum XCj. 1,1 Cfr, Hinsehius, o, c. i, 416. L, 2, C 1, 50; noveli. Just, 10, i j, leta 535. IW H i n s c h i u a , o. c. 1, 416. Prvič so se razdelili že sredi 15. stuletja; drugič pa kuncem istega stoletja [H i I I t n £ , o. c. 141), Konititucija Quemadmodum t dne 22. oktobra 1586, Htnichius, o. c. I, 417; Bančen, o. c. 374, 308 najstarejših; dobili so ime relerendarli volantes. Aleksander VII. ju I, 1659 združil teh dvanajst relerendarjev volantov v poseben kolegij1". Votanli so dobili za razliko od navadnih referendarjev nekakšno jurisdikcijo, ker je bil kardinal prefekt, ki je na čel oval Signatur i iuslitiae, vezan na njihovo mnenje [volom, od tod vötant), Sej relerendarjev votantov so se udeleževali s posvetovalnim glasom tudi ostali v Rimu bivajoči reierendarji; zato so se imenovali refe-rendarii participantes, ostali pa referendarii «on p&rticipantesj11\ Signatura gratiae je sčasoma odpadla; pristojnost signaturc iusliliae pa se je zelo spreminjala; do L 1870 je bila kasacijsko sodišče za cerkveno državo150; po tem letu ni več poslovala do Pija X., ki jo je 1. 1903 zopet uposlavil kot cerkveno kasacijsko in revizijsko sodišče in ji dat ime Signatura ApostoÜca111, kar je ostalo tudi v novem zakoniku (kan. 1602—1605J. Pij X, je odpravil votanle in reierendarje in je na njih mesto postavil konzultorje, kakor so pri koajregacijah. Benedikt XV. pa je s birografom Attentis e\positis z dne 28. junija 1915 üopet uvedel votanle in reFcremlarje'", Po konstitnciji Ad inerimentum dccons sestavljajo praclati votantes signatura« apostolicae poseben kolegij, ki Šteje 9 članov, od teh jih je 7 de numero, dva pa sta «supranumerarii«. Votanle imenuje papež izmed referendarjev. Votanti nimajo stalne plafie"14, Pre-lati votanli imajo nalogo konzultorjev pri apostolski signaturi, oddajajo mnenje cum sulfragio consultivo; vrše posle promotorja iusli-tiae in branilca zakonske vezi, izdelujejo odločbe apostolske signature in jih podpisujejo**11, Votanti so hišni prelati; imajo posebno mesto v papeški kapeli in nekatere druge privilegije1", Prelati referendarji ne tvorijo posebnega kolegija. Kot konzultorji oddajajo svoje mnenje pri apostolski signaturi in vrše posle, ki so našteti in Appendice ad regulas servandas in iudiciis apud süpremuru signaturae apostolicae tribuna!. Imajo podobne Častne privilegije kot votanti. Pri papeških funkcijah nosijo baldahin, pod katerim gre papež, votanti pa opravljajo službo akolitov15". 15. Hišni prelati (praclati domeslici). — Oziraje se na papeški dvor, se dele prelati v palatinske, o katerih je bil govor zgoraj, in v hišne prelate, Slednji se imenujejo latinsko praelati domestici, antistites urbani, antustiles domus pontificis maximi; po obleki, ki je njim lastna, se imenujejo tudi pTelati di mantellettfc, Omenjeno je bilo, da imajo vsi zgoraj našteli kolegiji in razredi prelatov čast in privilegije hišnih prelatov; izjemn so le častni apostolski protonotarji, Konslitucija Inler Celeras z dne 13. junija 1659; Hinschius, o. c. I, 417; Bargen, o, e, 375. "» B a n g e n , o. c. 381. ' " Cfr. kegolamento legislative e giudizinrio pap> Gregorja XVI. ii leta 1834. J" Cfr, Lex propria Sacrae Romanae Kotae et Signaturae Apostolicoe z dne 29. junija 1908, AAS 1909. 20—35 »• AAS 1915, 325. lM Ad incrernenlum CXVII1, Ad incrernenlum CXXV, Ad incrernenlum CXXVII—CXXXII. «• Ad ineremunlum CXXX1II—CXLV1. 309 Ui so prelati extra urUem. Poleg naštetih pa spadajo med hišne prelate tudi Usti, ki ¡¡h papež imenuje /.a hišne prelate. Slednji so hišni prelati v Ožjem in svojskem pomena. Hišni prelati imajo pravico nosili pretatsko obleko vijolične barven gre jim naslov iltustrissimus ac revereudissimus (illmo e revmo signore monsignore), mesto v papeški kapeli in nekateri drugi privilegiji, zlasti na papeškem dvoru11'. Prelate imenuje papež za trajno z apostolskim brevejem. 16, Dvor. — Doslej smo govorili o različnih vrstah prelatov, O pravih prelatih in o takih, ki vsaj quoad honorem spadajo po ceremonialu med nje. Da pa bo slika o papeškem dvoru, čigar člani so prehiti, popolnejša in njih mesto na njem bolj določeno, naj dostavim Se nekaj podatkov o papeških dvornikih (komornikih) in kaplanih, in končno še preccdenčno listo papeške kapele in dvora. 17. Komoroiki (cubiculariii camerlerl}1™. Komomikl so duhovniki in laiki; slednji imajo po uniformi dostavek ah ense et lacerna [di spada e cappa). Obojih je več vrst: a) Cuhicularii intimi participantes (camcrieri segreli paitecipantij. Sem spada devet komorničkih mest, ki so bila zgoraj med palatinskimi prelati našteta. Ti prelati so di manteletta. b) Cuhicularii intimi ob en se e t lacerna p a r -ticipantes [camerieri segreti di spada e cappa partecipuntij. Izhajajo običajno iz visokega rimskega plemstva, Njih služba na papeškem dvoru je stalna. Teh komornikov je danes pet: Forerius maior (foriere maggiore dei SS. PP. AA.]. Fore-rius, furir je beseda, vzeta iz vojaškega Življenja (Oberquartiermcistcr). Forerius maior je poleg majordoma upravitelj palače. Dekret cere-monialne kongregacije z dne 24- julija 1934 (AAS 1934T 523) je odločil, da ima prednost pred poveljnikom plemiške straže. Praefectus stabuli (cavallerizzo maggiore di Sua San-lita), Njegova služba je razvidna iz imena. Praefectus tabeli a riorum (sopraintendente generale alle poste). Minister za pošto. Esente detle Guardie Nobili di Servizio in pa colonello della G u a r d i a S v i z z e r a. Poveljnika plemiške in švicarske straže. c) Najvišji svetni dvorni uradnik je magister s. hospitii (gran maestro del S. Ospizio); nekoč je vrši) posle majordoma. č) Cuhicularii intimi seu secreti supranu-merarii [c. s. supranumerari di Sua Santita), Imenujejo se tudi prelati di mantellone, po obleki, ki je značilna za to nižjo vrsto prelatov. Njih število ni določeno, Njih imenovanje je zgolj častno, Imenovani so z biljetom državnega tajništva in sicer začasno, za dobo dokler živi papež, ki jih imenuje. Po papeževi smrti se njih imenovanje obnovi. Liturgtčnih privilegijev nimajo; pač pa obleko z vijoličnimi distinkcijami in posebno mesto pri papeških avdiencah. Gre jim naslov »monsignOre "T DTh C mit, 1971—1972, D Th C UI/2, 1972—¡976. Bogoiluirni V »lini b. 21 330 d] C u b i c u I a r i i in I i tti i s e u secret! a b cuse et 1 a c e r n a supranumerarii (c. s. di spada e cappa di sua Santitá supranumerarj). So plemiči tako iz Kima kot od dmgod. Če so v Rimu. opravljajo s pravimi komornikl komornlSko službo. e) C u b i c u l a r i i K o noriš {camerieri d'onore). To so častni kom omiki, Dele se v tri vrste; a) Navadni častni komorniki. italijansko c a m e r i C r i d ' o n o r c. in ahito ¡i a o u a /. z i> ("V vijolični obleki j. Imajo obleko kol lajni komoroiki iti tudi častne privilegije ter dostop v anticamera honoris, ne pa v anticamera secreta. Imenovani so začasno, kot lajni kumomiki supranumerarii. Cast teh komornikov pripada tudi kanonikom melropolitanske cerkve v Aristaflu. fi) Cubic tilarii honoris extra Urbe m (camerieri d'onore »extra Urbem«}, Ustanovil je te komornike papež Pij VÍ,J 11 Spadajo k papeževemu dvoru, gre jim naslov monsignore kot ostalim komornikom in tudi njih obleka, toda v Rimu je ne smejo nositi. Zunaj Rima jo pa morejo nositi in morejo tudi vršiti komorniSke posle, y) Cubic ularii honoris ab ense et lacerna. V to komomisko vrsto morejo bili sprejeti tudi n «plemiči- 18. Papeski kaplani. - Prvotno so bili pape£ki kaplani nekakšni osebni tajniki papeževi. Ker so bili blizu papeža, je bilo seveda njihovo mesto častno; dobili so razne privilegije. Častne pravice papeških kaplanov so kakor pri prelatih in komornikih začeli podeljevati tudi osebam, ki niso imele dvorne službe. Razvrstili so papeške kaplane v več razredov. Danes obstoje; al Cappellani S c c r c t i. Ti so dejansko v službi kot papeževi osebni tajniki. Imajo naslov monsignore in prelatske privilegije. Prvi tajni kaplan se imenuje caudatarius p out if i -calis, drugi pa c r u c i g e r, b) Cappellani secreti honoris in Urbe, c} Cappellani honoris extra Urbem. Ločita se ti dve vrsti častnih tajnih kaplanov po tem, ali smejo nositi častni kaplani svoje znake tudi v Rimu ali le zunaj njega, podobno kot je to pri častnih komornikih, Oboji imajo naslov monsignore in častne privilegije pravih tajnih kaplanov. č) Clerici secret i, Njim je izročena skrb za privatno papeževo kapelo. Imuju naslov monsignore in obleko tajnih komornikov. Tudi nje imenuje majordom z biljelom. d) Cappellani communes. Razdeljeni so v dve vrsti; v participantes in supranumerarii, Oboji so v službi pri papeski zasebni kapeli, Imajo naslov monsignore. e] Med pupeške kaplane v širšem pomenu spadajo še; spovednik papeSkega dvora fconiessore della famiglia), ki je vedno član servitskega reda"11; dalje lako zvani apostolski pridigar (predicatorc apostólico), ki ima v adventu in v poslu pridige pred papežem, kardinali in dvorom. Mesto ap, pridigarja » D Th C 111/2, 1975. "» D Th C lTf/2, 1977, 31! je ustanovil Pavel IV. U555 1559J. Pij V. je izročil to službo jezuitom; njegovi nasledniki pa so jo poverjali redovnikom različnih redov. Od papeža Benedikta XIV. dalje opravlja to službo vedno kapucin'"1. Končno spada sem še pomočnik zakristana (subsacrista). f) Važno vlogo na dvoru in v kapeli imajo papeiki eere-m o n i a r j i, ki tvorijo poseben kolegij - del maestri delle eere-monie pontilicie- , Imajo stopnjo tajnib komornikov in so hkrati tudi konzultorji ceremonialne kongregacije. 19. Familia PontiSicis141. — Prelati tako palatinski kot hišni, dalje komorniki in papeški kaplani ter še nekatere druge osebe (razni uslužbenci) spadajo k papeSkemu dvoru ffaniilia), čigar razvoj je bil že zgoraj očrtan Vrstni red članov papeškega dvora je tale: 1. Palatinska kardinala (datar in državni tajnik). 2. Palatinski prelati (Štirje; prim, zgoraj točko 6, II). 3. Magister S. li o s p i t i i (je najvišji svetni dvorni uradnik; prim, točko 17 c). 4. Pravi tajni komorniki fpartecipanti; 10 mest; prim. točko 6, III). 5. Pravi svetni tajni komorniki (c. s. di spada e cappa partec,; po številu 5; prini, točko 17 b), 6. Hišni prelati (praelati domestic:, antistites urbani]: a} Kolegij patriarhov nadškofov in Škofov asistentov pape-škemu prestolu (prim, točko 10). b) Apostolski protonOtarji (parlicipanles; supranumerarii in ad instar: prim, točko II, a—cj. c) Kolegij avditorjev Rimske role (prim, točko 12). č) Kolegij preiatov klerikov apostolske kamere (prim, točko 13). d) Kolegij votantov apostolske signature (prim, točko H), e) Škofje, ki so bili kot prelati izbrani za škofe, f) Kanoniki iz Pize. g) Imenovani hišni prelati (proprie dieti; prim točko 151. 7. Plemiška straža Iguardie nobili pontificie)1"". S. Kolegij papeških ceremoniarjev (prim, točko 16 f), 9, Tajni komorniki "izven Števila" (supranumerarii; prim, točko 17 č). 10, Svetni tajni komorniki izven števila (di spada e cappa sup.; prim, točko 17 d). 11, Častni komorniki v vijolični obleki (prim, točko 17 e. «). 12- C astni komorniki extra Urbem (prim- točko 13- Svetni častni komorniki [prim, točko 17 e, v». 14, Stab in višji častniki: a) švicarske straže (della m DThC 111/2, 1977—i 97S. Cfr. An nu aria pontificio 1934, 739—7*2. IW Sedanjo plemiiko Stražo je ustanovil šele Pii VII. v začetku 19. stoletja. Izbira «e iz rimskega plemstva. Šteje okrog 50 plemiče v. Znane so •srebrne trombe* te straže |D T h C 111/2, I960}, 31' 312 guardia svizzera pontificia]'"4; h) palatinske straže (della guardia palatina d' unori)1"-1; c) paipeške žandarmerije (della gendarmeria pontificiaj14". 15, Tajni papeiki kaplani (prim, točko 18 a). 16, Častni tajni p a pešk i kaplani (prim, točko 18 h). 17, Cast n i tajni pa peš ki kaplani extra Ur h em (prim, točko 18 c). 18, Tajni kleriki (prim, točko iBč). 19, Navadni kaplani (communes) in sicer participates in supranumerarii (prim, točko 18 d). 20, Apostolski pridigar (prim, točko 18 o). 21, Dvorni spovednik (prim, točko 18 e). 22, Papežev zdravnik. 23, Papeževi s 11 e ž a j it. (aiutanti di camera). To so laiki, ki so v osebni papeževi službi (komorniki). V službi imajo vijolično obleko; v pap, kapeli cappam*- iz rdeče svile- Imajo naslov palatin-skega grofa in viteza zlate ostroge"17. 24, T a j n i s t o 1 n i k (scalco segreto). Skrbi za papeževe materialne; zadeve'"". 25, D e c a n o. 26, Busjolanli. To so uslužbenci, ki pri svdiencali sprejemajo udeležence in jih spremljajo po dvoranah, dokler jih ne izroče službujočemu častnemu komorniku Vrše tudi druge posle. Nosijo n. pr, tako zvano sedia geslatoria (sedež na nosilih za papeža). Njih obleka je rdeče barve. Dele se bussolanti v dve vrste: v participant e s in supranumerarii. Ime imajo od »bussola di Damasoi. ki je pri vratih v prvi predsobi (ankameral1"*, 20. Cappella Pontiticia1,,,,. — Izraz je prvotno pomenil, kakor je bilo že zgoraj omenjeno, prostor, kjer se je papež oblekel ob slovesnostih v liturgična oblačila. Potem je pomenil liturgične funkcije in končno vse tiste osebe, ki sodelujejo pri liturgičnih funkcijah, ki jih papei slovesno izvršuje ozir. jim nsistira, ali jim gre po ceremo-nielu pri njih določeno mesto (■ ordo sedendi in cappella-i). Spadajo pa k tej kapeli odličnikt duhovskega stanu in svetni papeški farni-liares in predstojniki nekaterih redov (ordlnes). Ustanova papeSke kapele se ne ujema s papeško familijo ne pojmovno ne po članih. Pripada pa nekaterim udeležencem mesto v pap. kapeli radi dostojanstva, ki ga imajo, drugim pa radi tega, ker s» člani določenega kolegija. Slede pa si kolegiji in dostojanstveniki v papeSki kapeli v sledečem vrst&em redu: 1,1 Švicarska straža je nastala v začetku 16. stoletja. Prvotno je štele 2C0 stražnikov; sredi 17. stoletja 300, pred slo leti zopet 200, od Leona XIII dalje pa 70 mož (D Th C III/2. 1981). 1 organizirani po zgledu benediktinskega reda. Večinoma so tudi nastali iz njega. Za to organizacijo so značilni samopravni samostani (monasteria sui iuris) in v njih štabni t as loči«, to se pravi; redovnik se zaveže, da bo živel ne le v redu, temveč prav v tem samostanu, Poedini samostani so samostojni; vodijo jih opati kot višji predstojniki. Po več samostanov je združenih v zvezi samostanov (congregatio monastica); več zvez je združenih večkrat v višjo edinico, ki ima na čelu generalnega opata. V prvem tisočletju je bila meniška organizacija enotna. Potem pa so nastale nove tvorbe. Tako se pojavijo v 12. stoletju redovni kanoniki. Nekateri kanoniški kapitli So namreč sprejeli regulo (Avgušlinovo) in tako postali kanoniki-redovniki (canonici rCgulares). Niso pa se združili v enoten red, temveč v več kongregacij, ena od teh so lateranski kanoniki, V papeški kapeli imajo mesto opati sledečih meniških redov in redovnih kanonikov po tejle vrsti; a) Lateranski redovni kanoniki (ali de Ss, Salvo-tore; reformirani ob koncu 14. stol.). b) Kasin.sk a zveza (benediktincev, Cassinese). 1:1 DThC JU A 1960— 19SI. ,!S Poleg vodje knncelarije (regens) deluje v tem uradu Se 6 nficialov, 1:5 Zgodovinske podatke O ap. kancelariji gl. pri H i n s c h i u s - u. o, 1. '1J2- -446. 314 c) B a 7. i i i j a n c i. č) K a m a 1 d O l i Č a n i (Camaldolensis congregatio \ veja benediktincev, ki jo je ustanovil sv, Romuald leta I0i8; ime ima po kraju Campo Amaldoli). d| Valombroziani (veja benediktinskega reda, ki ima ime po samostanu Valtombrosa v ToskanI; njen ustanovitelj je sveti Janez Gualbert leta 1083). e) Cistercijani (ustanova, ki je znana zlasti po sv. Bernardu; nastala iz benediktinskega reda). f) O I i v e t a rt c i [veja benediktinskega reda; ime ima po samostanu MonLe Oliveto pri Acconi; ustanovil jo je Janez Tolomei v drugi polovici 13. stoletja), g) Silvestrovci (Silvestrini; veja benediktinskega reda; ime ima po ustanovitelju sv. Silvestru Gonzllinu, leta 1231)"' h) M e h i t n r i s t i (ustanovil armenski opat Mebitar l. 1701], i) Redovni kanoniki premonstratenci (ustanovil jili je sv. Norbert leta 1120). j) Reformirani ciste!rcijani (trapisti; congregatio monastica cistercicnsis reformata B. M. V, de Trappa; ustanovil jo jc Armand de Kanci leta 1664)'™, k) Generalni prior čertozinov (veja trapistov, ki ima ime po samostanu Certosa], 15. Generali in generalni vikarji m e n d i k a n t -skib redov. Mendikantski redovi so se začeli ustanavljati v 13. Stoletju. Nasproti starejšim ustanovam jih razlikuje popolno uboštvo ne le posameznih članov temveč tudi reda (vsaj prvotno in pri tako zvanih pravih mendikantih] in centralistična organizacija. V papeški kapeli imajo mesto vrhovni poglavarji leh-le hera^kih redov: a) Dominikanci (fratres praedicatores, ustanovil jih je sv. Dominik v začetku 13. stoletja), b) Frančiškani in sicer tri veje: observauti, kon-ventuali in kapucini, c) AvguStinci; £) Discalceati Hispaniae (recol-lecti) in d) italijanski in francoski s c a I z i (bosonogi«) avgu-& t i n c i. Vsi trije rodovi so avguštinski eremiti; ustanovljeni so bili leta 1256; za mendikante proglašeni leta 1567. V redu je bilo že v začetku več reformnih gibanj, ki so ustanovila posamezne veje reda. Discalceati Hispaniae ali >.recollecli« ustanove posebno kon-gregacijo leta 1621; samostojen red pa postanejo letn 1912. Italijanski »scalzi* (tut, leta 1592) in francoski ^scalzi« (ust. leta 1596) so biti že v početku zelo samostojni1"1. f) Se r vi t i (ust. leta 1240). g) Minimi (ust. Frančišek de Paula leta 1493). 1,1 Historične podatke gl. Schäfer, De religiosis- 1931, 21 in v Wetzer a. Weltes Ii ircbcnkxikon= in v Lexikon f, Theologie ti. Kirche. 175 AAS 1925, M ML 17S Lexikon f. Theol. tt, Kirche, članek Augustiner—Krcmltcn. 315 h) Mercedarci (ustanovil jih jc sv, Peter Nolascus v začetku 13. stoletja), i) Karmeličani (bosonogi; iz začetka 13. stoletja). j) Trinitarci (bosonogi; red je bil ustanovljen za papeža Inocencn III.}, k) Redovniki tretjeredniki (terz" ordine regolare di S, Francesco; razvili so se iz Frančiškovega tretjega reda za svetne ljudi). 16. Rimski magistrat, 17. a g i s t e r S. H o s p i t i i (prim. točko 17 c]. 18. Avditorji Rimske rote (prim. točko 12). 19. M a g i s t r S. P. A. (prim, točko 6, II č). 20. P r e l a t i k i e r i k i apostolske kamere (prim. točko 13). 21. Prelati votanti apostolske signature (prim, točko 14). 22. Pomočnik magistra S, P. A, (compagno del Maestro). 23. Kolegij papeških ceremoniarjev (prim. točko 18 í¡. 24. Pravi tajni k o m o r n i k í (prim. točko 6, III). 25. Tajni k o m o r n i k i »izven Števila« in častni komorniki v »vijolični« obleki (prim. točko 17 Č in 17 e, «J. 26. Kolegij konzistorialnih advokatov. Omenjajo se že sredi M. stoletja in so najbrž nasledniki starih defensores, ki so bili zgoraj omenjeni. Od Siksta IV. dalje jih je redno 12. ViSili so podobne posle kot stari defensores; bili so torej zagovorniki in pravobranilci17'. Danes poslujejo kot proprii ct nalivi advOcati pri Rimski roti17", 27. Tajni papeSki kaplani in častni tajni kaplani (prim. točko 18 a, b). 28. Tajni papeški kleriki (prim. ločko 18 č), 29- Generalni prokura.torji mendikantskih retí o v. O generalnem prokuratorju določa kan. 517: inegotia propriae reiigionis apud Sauctum Sedem pcrtraclet.a Je torej zastopnik svojega reda pri sv- slolici. 30. Apostolski pridigar, 31. Dvorni spovednik, 32. Kolegij prokuratorjev Sacrorum Palatio-rum Apostolicorum (SS. PP. AA.). Prokuratorji so zastopniki strank, V Cerkvi se prokuratorji že od nekdaj razlikujejo od advokatov, ki so pravni pomočniki strank. Bilo je več vrst prokuratorjev, Že v 14, stoletju se omenja poseben kolegij prokuratorjev, kateremu je dal pozneje Pavel III, leta 1548 mesto v pap. kapeli. Ker so zastopali stranke zlasti pri roti, ki je bila taudilorium s. pa-latii apostolici«, pa tudi pri drugih papeških uradih, zato imajo v lIi H i n s c h i u s . o. c. I 493—494, "» Cfr. BV 1935, 79. 316 naslovu d osla vek SS. PP, AA.Iis. Danes rnnrejo izvrševati pravdnu dejanja pri roti11-", ProcuratOreS so laiki; leta 1934 jih je bilo sedem. 33- P a p e š k i z a k r i s l a n. 34. Kanoniki Ireh rimskih patriarhalnih bazilik, ki jim pripada služba d i a k o n a in s u b d i a -cona pri papeških mašah. 35. Zbor pevcev (cappella musicale Pontiiicia; znano je ime sikstinska kapela)lH1. 36. Navadni papeški kaplani fcummunes). 37. K l e r i k i p a p e š k e kapele, 3tJ. Vratarji »z rdečo palico« [magistri osliarii a virga rubea), Ime imajo od pol metra dolge rdeče palice, ki jo nosijo pri ceremonijah. Varujejo camera dci paramenti« in papeški križ. Omenjajo se ti vratarji že v 12. stoletju. Tvorijo poseben kolegij11", 39, Varuh tiare [custpde dei Sacri Iriregni). In naslov ima eden od zgoraj omenjenih vratarjev11", 40, Paliconoscj [mnzzieri; mnssiers), Inie imajo od srebrne palice Imazza), ki jo nosijo pri ceremonijah oprto na desno ramo. Odgovarjajo "pedelomi po starih univerzah1^1, 41, Sli (cursores apostulici|. Njihova naloga je raznašati vabila kardinalom, poslanikom in povabljencem k slnvnostim v pap, kapeli. Aiiširajo tudi papeške bule in dekrete sv, oficija""1, 21. Zaključek, Rimska prclatura je kljub raznim nerednostim, ki so se za časa renesančnih papežev v njej pokazale, bila ves čas in je še danes mogočna tvorba katoliške Cerkve, V svoji celoti odkriva sijajno organizirano centralno vodstvo Cerkve, S svojo ude-ležho pri slovesnih papeških funkcijah poveličuje lepoto tega bogoslužja, ki nima primere na svetu in ki zelo globoko vpliva na vse, ki so ga kdaj videli od blizu. Papeški dvor, ki je najstarejši na svetu, je ohranjb nehroj historičnih spominov. Nastal je pod vplivom rimskega cesarskega dvora in nekoliko tudi pod vplivi germanskih dvorov. Ustanove cesarskega dvora je ohranil, jih po svoje oblikoval in jih sporočil naslednjim stoletjem, kn je rimski cesarski dvor že zdavnaj preminul, Upoštevati moramo dalje, da so bili papeži nad 1000 let razmeroma mogočni evropski svetni suvereni in da je tO mogočno vplivalo na duhovno stran njihovega zvanja, Papeški dvor je nastajal v južnem narodu, ki ima vse drugačen smisel ica ceremonije in sijaj kot severni narodi. Marsikaj, kar sc na severu občuti kot odvišna stvar ali naravnost kot otročarija, je na iugu potreba. Ce vse to premislimo, sodim, da bomo gledali na rimsko prelaturo in papeški dvor bolj pravilno in razumeli, da sta ne le upravičena, temveč da imata kljub človeškim pomanjkljivostim velik pomen. --Al. Odar. «• H i n s C h i u t , o. c. I, 495. lea Cfr. HV 1935, 79. "» Clr. D Tli C 111/2, 197B. "" D Th C 111. 2. 1981—1982. D Th C 111.2. D Th C 111,-2, 1982, 18fl D Th C 111. 2, 1982, Publikacije »Bogoslovne Akademije« v Ljubljani. Vsem naftni publikacijam smo cene znižali za 20 do 25%. Starejše letnike BV (ud tretjega letniku dalje} oddajamo po 40 Din. Od nekaterih publikacij je v zalogi le malo izvodov. I. Dela: 1. knjiga: A, IJ £ e n i £ n i k , UTod T Hloioiljo- Zvezek h Spnznavno- kri lični del. S11. (XII in 504 str.) Lj. 1921. (Razprodano.) 2. knjiga: A. U & e n i č n i k , Uvod v filozolijo. Zv. II: Metafizični del. 1. seSitck B", (IV in 384 str,] L j. 1923. 50 Din. 2. seHtek 6". (231 stT.) Lj. 1924, 50 Din. . 3. knjiga i F. Grive c, Cerkveno prvensUo In edinstvo po bizantinske m pojmovanju. 8°. (112 str.] Lj. 1921. 20 Bin, 4. knjiga: F. Kovafiič, Doctor Angeticus «t, Tomaž Akvinski. e*1. (IV in 101 str.) Lj. 1923. 15 Din. 5. knjiga: F. Grivtc, Cerkev, 8". (IV in 320 str.) Lj, 1924, (Razprodano.) knjiga: A. Ušeničnik, Ontologija. Učbenik. 8". (60 str.} Lj. 1921. 25 Din. 7- knjiga: Sveto pismo Novega zakona. Prvi del: Evangeliji i n Apostolska dela. Po naročilu dr. A. B Jegliča, ljubljanskega Škota, priredili dr, Fr. J * r 4 , dr, Gr. P c t j a k in dr. A. S d o j, Mala 8". (XVI in 131 str.) Lj. 1925. V platno vaiana knjiga 36 Din; boljše vezave po 50, 62 in 90 Din. 8. knjiga: Acta I- Con ven tu* pro atudiis oritntnlibus anno 1925 in ur be Ljubljana l- e I e b r a t i fi". (IV ct 168 pag,) Lj. 1925. 25 Din; vei. 40 Din. 9. knjiga: Sveta pismo Novega zakona, Drugi del: Apostolski tisti in Razodetje. 8". [XVI in 349 str.) Lj, 1929. Cene kakor pri prvem delu. 10. knjiga; F. Grivec, Vzhodne cerkve in vzhodni obrcdL (50 atr,| Lj. 1930. B Din. ti. knjiga: J. Turk, Brevc Pavla V, Tomažu Hrenu * dne 27. nov. 1609, S" (107 str.) Lj. 1930. 15 Din. 12. knjiga: Al. Oda r, Sodbe Rimske rote v zakonskih pravdah. 3". ($9 str.) Lj. 1434, 12 Din. II. Razprave: t. F. G r i v e t, Piavovemoat sv. Cirila in Metoda. (Razprodano.) 2. A, Snoj, Starosto venski Matefev evangelij (De veriione palaeoslavica Evangelii S, Mstthaci. — Pracmisso Sumrnario et addito Apparatu eritico in lingua latina). Lj. 1922, S11. (34 str,| 5 Din. ' 3. K. Grivec, Boljfevlika brezboznosl (De atheismo balševismi.) Lj. 1925. 8". (15 str.) (Razprodano.) 4. F. Grivec, Ob 1100letnici sv. Cirila, Pojasnilo k apostolskemu pismu Pija XI. ijuod S. Cyrillum Theaiiilonieenseui /. dne 13. fehruarja 1927. 8". (16 str.) Lj. 1927. 3 Din. 5 J. T ¡trk. Tomai Hren, fi*. [30 ¡ttr.j Lj. 1928. 5 Din. 6- F. G r i v c c , Mistično telo KrislusoTO, Metodična in praktična vprašanja. S". (17 str,] Lj. 1928. 4 Din. 7 F, G r i v e c , 'Renim Orientaltum*. Okrožnica papeža Pija XI, o pro-tičavanjti vrhodnega krščanstva. 8s, (23 str.) Lj. 1929, -1 Din. 6 F. Grivec, Fjodor M. Doitojevskij in Vladimir Solovfev. 8". 46 str. Lj. 1931. 10 Din. Knjiga se naročajo v Prodajalni Kat, tisk. dr. (prej II, Ničman), Ljub-Kopitarjev« ulica 2; knjige in razprave proi. dr, Grivca pa v pisarni Apostolitva sv, Cirila in Metodu, Ljubljana, Napoleonov trg L "Bogoslovni V«ltnik«, publikacija Bogoslovne Akademije v Ljubljani, izhaja Štirikrat na leto v celotnem obsegu do 20 tiskovnih pol. Naročnina: 50 Din za. Jugoslavijo, 60 Din za inozemstvo na leta. Uredniku: prof. dr. Franc Ksnver Lukman, Ljubljana, Frančiškanska ulica 3jl, in doc. dr, Atozjij Od ar, Ljubljana, Vidovdanska cesta — Njima naj se pošilja vse, kar je uredništvu namenjeno. Uprav«: Prodajalna Kat. tlak. druitva (prej H. Niče) a a), Ljubljana, Kopitarjeva ul. 2. Njej naj se pošiljajo naročila, reklamacije in podobno. Cekotnl račun pri ljubljanski podružnici PoiLne Hranilnice, lastnica ■ Bogoslovna Akademija, Ljubljana, ima It, 11903. Oblastem odgovorna dta prof. dr. F, K. Luk man za ureduiilvo in izdajateljicu, ravnatelj Karel Čeč za Jujoilovatikko tiskarno. Ponatisniti «e smejo razprave in ti jih d«! i, ocene in drugi prispevki, ako se prej dobi dovoljenje uredništva in ako se v ponatls-j navade vir. »Bogoslovni Ve slu i k-' qu*ter per annum in lucem rditur. Pretium subnotationis extra regnum Jugoslavije ett Din 60. Scrlpta quae siv« ad dlrectioncm sive ad admlnlatratio-n c m commentari; nostri ipectAnt, inseribantur: iBogoilovui Vestaik«, Ljubljana, Facultč de Tbiolagie (Yougosiavi«).