Tedenske novlce. f STOJAN PROTIC UMRL. V nedeljo, ob pol štirih papoldue je umrl bivši predsednik vlade in poslanec Stojan Protič, na svojem domu v Beogradu. Lelos spomladi se je prehladil in od tega časa je hiral. Pred 14 dnevi je moral zopet leči, vrstili so se boljši in slabši dnevi, končno pa je podlegel vsled srčne oslabelosti. Ko so mu dajali krepčilne injekcije, je dejal: «Pustite, da se ne mučim.« — To so bile njegove zadnje besede. Pokopali so ga v lorek ob 9. uri dopoldne na državne strdškc. — Pokojni Slojan I^rolič je bil državnik odlične vrste in sposobnosti in politika, katero je on vodil dolgo vrsto let v Srbiji in pozneje v Jugoslaviji, je bila brez vsake balkanske primesi in vredna v pravem pomenu besede vsake kul- turne in parlamentarne države. Rodil se je 16. januarja (po starem koledarju) leta 1857 v Kruševcu, kjer je dovršil tudi gimnazijo. Do leta 1882 je služboval kot profesor, potem pa se je posvetil politiki. S Stojanom Protičem je pokopan važen most med Beogradom in Zagrebom. Protič je neustrašeno obsojal nesrečno vidovdansko ustavo in kot mož širokega obzorja, kremenilega značaja, poštenja in čistih rok, ki niso iskale nikdar osebne koristi v politiki, je bil poklican in sposoben za voditelja sporazumnega dela. Vsled svoje značajnosti je zadnji čas mnogo pretrpel od strani krmarjcv današnje srbske politike.Bodi mu zemija lahka, med nami pa večna slava. . POGREB f DEKANA OZMECA. V soboto, dne 27. oktobra, je pogreb vič g. dekana v Ljutomeru prav pokazal, kako ljubezen in ugled je rajni užival nele v svoji ljutomerski fari in dekaniji, ampak po celem Štajerskem in kako velika izguba je nas zadela z njegovo srnrtjo. Krog 50 duhovnikov in nepregledna množica ga je spremljala pri pogrebu, kalerega je vodil g. stolni dekan I. Tomažič, ki je tudi pokojnemu v cerkvi govoril v slovo. Krsto so nosili Orli, katerim je bil blagopokojni dobrotljiv oče in med katerimi je do zadnjega tako rad bival. Na grobu se je od blagega mladinolj_ba mladina, Orli, Orlice in Marijina družba posebej poslovila. Jugoslovanski klub je naravnost iz Beograda poslal h pogrebu g. poslanca Klekla, ki je v nagrobnem govoru pokojnega poveličeval kot javnega delavca na izobraževalnem, gospodarskem in narodno-političnern polju. Saj je bil blagi pokojnik med tistimi prvimi izbranimi, ki so z vodnikom in učiteljem dr. Krekom zaklicali: «Množica se nam smili!« ter so polni mladostnega navdušenja za srečo Slovencev hiteli, da poleg dušne hrane, potrebne za več ni blagor, dele slovenskemu ljudstvu tudi kruh potrebne svetne izobrazbe in gospodarske osamosvojitve in ki so slovensko ljndstvo vodili v trdem boju za narodnopclitične pravice. Rajni dekan Ozmec je bil z vso dušo soudeležen pri prosvetnem izobraževalnem delu na Slovenskem Štajerskem. Bil je soustanovnik Slovenske krščansko-socijalne zveze za Štajersko, ki je v kratkem času obudila k življenju do 200 izobraževalnih društev z njihovimi odseki in je zlasti mladinskemu gibanju, Orlov, DeklSkih in Mladeniških zvez ter Orlic, ki je ravnokar v najlepšem cvetu, ustvarila trden temelj. V svojih župnijah, pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju in v Ljutorrieni, pa je rajni z osnovanjem in očetovskim ¦podpiranjem izobraževalnih in mladinskih društev dejanski pokazal, kako se naj izobraževalno delo podrobno vrši. Čisto do zadnjega, ko je bil že hudo zde lan od bolezni, so bila njegovo največje veselje društva, Łlasti mladinska. Za blagor Slovencev vedno mladostno navdušeni in dclavni pokojnik se je z istim ognjem udejstvoval tudi na polju gospodarske samopomoči in osamosvojitve. Stal je ob zibeli našemu štajerskemu zadružništvu, ki je slovensko ljudstvo rešilo oderuštva, obvarovalo pred največjo bedo ter Slovenijo povzdignilo v najnaprednejšo pokrajino Jugoslavije! Po podrobnem zaufužnem delu v svojih župnijah, v snovanju in vodenju zadrug in posojilnic, teh največjih do-'brodelnih zavodov slovenskega naroda, pa je rajni naravnost slovel. Najbolj pa je pokojni stopil pred SIovence na javno pozorišče kot deželni poslanec Slovenske Kmetske Zveze v bivšem štajerskem deželnem zboru. V dobi gospodarskega in političnega zapostavljanja  in zatiranja ter nasilnega razDarodovanja štajerskih  Slovencev je bil lajni med onimi dvanajsterimi štajerskimi slovenskimi poslanci, ki so z mladeniškim pogumom in odločnostjo pod vodstvom dr. Korošca zaklicali zastopnikom tujcga, gospodujočcga naroda: «Tudi mi štajerski Slovenci hočemo živeti naroda dostojno življenje!« Hočemo biti drugim narodom enakopravni. Zato zahtevamo gospodarske, političn in narodne pravice, zahtevamo avtonomijo Slovenskega Štajerja! Najbolj označujejo rajnega kot javnega delavca  njegove lastne besede, ki jih je izrekel, ko mu je že bolezen onemogočila skoro vsako delo: «Najbolj težko mi je, da ne morem več toliko javno delovati!« Bog bodi blagemu pokojniku večni plačnik za vsa duhovna in telesna dela usmiljenja, ki jih je s svojim javnim delovanjem izkazal slovenskemu narodu! Parlamentarno delovanje se bo omejilo v mesecu novembru samo na seje finančnega in zakonodajnega odbora. Še le koncem novembra utegne zborovati cela skupščina, da reši proračun za leto 1924. Te dni bo skupščina sjirejela zakon o trošarini. V finančnem odboru se sedaj razpravlja zakonski predlog o izpolnitvi zak. o trošarini Vlada je pridala predlogu glede kuhanja neke izpremembe. Financarjiv bodoče ne bodo imeli prav nobenega opravka z žganjarskimi kotli. Žganje iz vseh vrst sadja, vinskih droži in tropin se bo kuhalo trošarine prosto. Le tisli bo plačal od žganja trošarino, koji kuha žganjc samo za prcdajo. Za kmeta bo to precejšnja ugodnost. O predlogu so v finančncm odboru govorili naši poslanci Pušenjak, Žebot in Vesenjak. Ženski tečaj za celjsko okrožje SKSZ se vrši dne 18. novembra v Celju v Narodnem domu in za mariborsko okrožje teden pozneje v Mariboru, dne 25. novembra y dvorani v Lekarniški ulici. Na tečajih bodo govorili predavatclji-strokovnjaki. Vodila pa bo oba tečaja znana govornica dr. Angela Piskernikova iz Ljubljane. Mariborske novice. Naš škof dr. Karlin se jc mudil te dni v Beogradu, kjer je prisegel kralju. Predseanik mariborske Orjune in glavni urednik dr. Kukov- čcvegp. «Tabora«, znani pretepač Rcbar, je v nekem zasebnern pismu na ljubljanskega orjunca Jurkoviča opsoval dr. Žerjava. Orjunec Jurkovič je Reharjevo pismo objavil v listu in to je dr. Žerjava tako razljutilo, da je moral Rehar takoj zapustiti uredništvo in scdaj meri v brezposelnosti mariborske ulice. — Sodna razprava proti 19 orjuncem, ki so razbili februarja Cirilovo tiskarno, je razpisana za 16. in 17. novembra t. 1. — Nova zvonovlivarna v Mariboru je dobila iz Ljubljane dovoljenje, da dogotovi tovarno in začne z ulivanjem zvonov. Ta zvonolivarna bo kmalu v obratu. — Zadnji petek se je zgodil v Brezju pri Mariboru umor. V Brezju je dolgo časa Solnikoval po mariborski okolici slaboznani demokratski šolnik Maks Zemljič. Bil je vedno pijan, s svojo prvo ženo je tako surovo ravnal, da mu je radi tega umrla. Nič boljše se doslej ni godilo tudi njegovi drugi ženi, kateri so bile batine vsakdanji kruh. Brezjani in Zrkovčani so se bali Zemljiča, ker se je rad tožaril pri sodniji, delal zgage med kmeti in šuntal enega na drugega. Rad se je tudi pretepaval in vmešaval v stvari in zadeve, ki ga niso prav nič brigale. Kot učitelj je bil tako na slabem glasu, da ga je morala višja oblast odstraniti od šolnikovanja, ker je preveč popival. Zemljič je bil tudi stalen dopisnik dr. Kukovčevega «Tabora«, pisal je tudi podlistke za ta list in po Mariboru je vedno hodil v družbi demo kratov. Temu Zemljiču je posodila žena brezjanskega zidarja Kotnika 8000 K. Pijanec Zemljič denarja ni vrnil, kakor je obljubil in Kotnica je tožila dolžnika na rubež, ki je bil tudi odrejen od sodišča. Minuli petek popoldne sta se podala k Zmljiču na stanovanje, da ga rubita: eksekutor in zidar Kotnik. Ko ju je zagledal Zemljič, je takoj potčgnil revolver. Pri pogledu na orožje jo je eksekutor ubral skozi vrata, tudi Kotnik je hotel uteči, a je slučajno obvisel za suknjo na kljuki. Zemljič ga je dohitel pri \Tatih in mu pognal krogljo od zadaj skozi hrbel v srce. Kotnik se je zgrudil mrtev na tla. Zernljič je nalo begal po Brezju, revolver je vrgel v Dravo in pribežal v mesto, kjer ga je pa policija prijela in ga izročila sodišču.Umor je torej zagrešil šol nik ZemJjič, ki je pijanec, pretepač, demokrat in dopisnik ter podlistkar ravno njega vrednega lista «Tabor.« Živel je brez Boga in brez izpolnjavanja krščanskih dolžnosti in radi tega se ne smemo čuditi, da je v svoji podivjanosti hladnokrvno ustrelil eloveka, kojega žena mu je posodila denar. Pogreb se je vršil v nedeljo, dne 28. t. m. od hiše žalosti na brezjanski mirodvor ob naravnost velikanski udeležbi. Naprej je korakala godba požarne brambe, katere član je bil uslreljeni Kotnik. Potem požarne brambe iz Pobrežja, Maribora,xHoč in druge, pevsko društvo «Zarja« iz Pobrežja, ki je pela dve žalostinki. Za krsto nepregledna množina ljudi iz cele okolice. Ob odprtom grobu mu je govoril v slovo g. Pulko. Potrti rodbini naj služi velika udeležba V tolažbo! — V soboto se je vršil na Teznu komisijski ogled radi novega osebnega postajališča na železnici. Pozdravljamo ta načrt, katerega uresničenje bo zelo dobro došel Tezenčanom, kakor celi južni okolici Maribora. Prevelik prijatelj perutnine. Iz Veržeja pri Ljutomcru poročajo: Jernej Zelcnko iz Veržeja pri Ljutomeru je prevzei skupno z gostilničarjem Francem Mir na Frankopanovi cesti v Mariboru gostilno in plačal odkupnine 140 tisoč kron. Mir je zapazil, da gre krčina slabo in mu vedno manjka vina. Začel je svojemu tovarišu Jelenku predbacivati, da niu ta na skrivaj jemlje vino. Zelenko je bil istočasno osumljen, da je ukradel 30 kokoši, 6 gosi, večjo množino sočivja in celo eno svinjo. Cela tatinska zadeva je prišla pred sodišče.in se je vršila v Mariboru dne 26. t. m. obravnava. Zelenko je pred sodiščem vse trdovratno tajil, a mu ni nič pomagalo, ker je potrdilo 11 prič njegovo tatinsko nepoštenost. Zelenko je bil že večkrat kaznovan radi tatvine in so mu tokrat odmerili 10 mescev ječe, ukradene reči mora povrniti ter plačati vse sodne stroške. Policijska stražnica na Frankopanovi cesti je potrdila, da odkar je Zelenko pod ključem, so prenehali v bližini vse tatvine, ki so bile poprej, dokler se je gibal Zelenko prosto, na dnevnem redu. Blagoslovljenje zvonov v Črešnjevcu. Toliko verncga ljudstva še črešnjevski grič ni gledal kot zadnje dni minulega tedna. Vse je bilo v svečanem vrvenju. Kot v čebelnem panju in gozdnem mravljišču. Pripravljali smo se na dostojen sprejem dveh novih bronastih zvonov. V oživljenih vaseh so fantje in možje postavljali ponosne slavoloke — vselej izraz mladeniškega ponosa, pa tudi izraz navdušenja za katoliške ideje, dekleta so pa tekmovala med seboj, katera jih bode lepše okrasila. K sprejemu pred večernim rnrakorn se je zbrala cela župnija. Prihod zvonov, ki ju je na krasno ovenčanem, že v Mariboru občudovanem vozu peljal za občino velezaslužni Simon Puijriik, so oznanjali topiči pa edini zvon, ki ga je pustila vojna. Nad stopnicami pred cerkvijo je toli zaželjenega gosta pozdravil v imenu zdaj in v poznejših vekih živečih župljanov domači gospod župnik, ki je zvona «Mihael« in «Brezmadežna predstavil župljanom kot neutrudljiva sozveličarja, od ncbcs poslana misijonarja, pa kot ljubeča in ljubljena prijatelja. Slavnostnemu dviganju zvonov drmgega dne je prisostovala nešteta množica domačinov in tujcev. Blagoslovil je zvona slovenjebistriški gospod dekan Jožef Ccrjak, ki je v cerkvenem govoru opisoval pomen vsakokratnega oglašanja zvonov. Moj Bog, pod milim nebom se vsaj ta leta ne vrši nobcno dejanje, ob kojem bi se prelilo toliko solz, srca pa drhlela v tako nebeškem ganutju, kakor ob dviganju cerkvenih zvonov pred očmi boguvdane slovenskc župnije. . . . In zdaj? Nebesa se znami veselijo, z nami združeni v prisrčni «Te deum laudamus«, samo satan se jezi, ker so se nanovo začcli majati stebri njegovega kraljestva, jeze se pa tudi nasprotniki zvonor, ker so pošteno osramočeni. Na zahvalno nedeljo na veselo svidenje povodom euake slovesnosti pri podružniei Sv. Treh kraljev v Jelšovcu! Novice od Št. Martina pri Vurbergu. V nedeljo, dne 11. novembra se bo vršiia pri nas lepa sloveknost in sicer: blagoslovljenje dveh novih zastav fantoske in dekliške Mariijne družbe. Zaslave so mojstersko delo čč. šolskih sester v Mariboru. Tudi naši Orli so jeli polagoma in vztrajno dclovali, dal Bog, da bi pristopili vsi pošteni fantje iz naše župnije v to cvetočo mladinsko organizacijo, in bi enkrat tudi pri nas mcd mladeniči izginilo to grdo pijančevanje in pretepanje. Želirao tudi da bi naše bralno drušlvo zopet oživelo in jelo delovati na polju ljudske izobrazbe, kakor v-onih srečnih časih. — Dne 21. oktobra se je vršila v gostilmskih prostorih g. Berlinger v Vešici vinska trgatev, katero je priredilo Udruženje vojnih invalidov, podružnica Maribor, pod pokroviteljstvom gospoda Krajnc Mirkota, tovarnarja v Framu. Prireditev je razmrroma dobro uspela in v najlepšem redu. Gospodu Krajncu, ki se je z veliko človekoljubnostjo in požrtvovalnostjo ponovno izkazal za blagor in dorobit vojnih žrtev, izrekamo našo najlepšo zahvalo, kakor tudi vsern p. n. gostom, ki so z darovi in obiskom pripomogli dojrclobrega uspeha. — Udruženje vojnih invalidov, podružnica Maribor. «Naš dom« 11 štev. za mesec novcmber je izšla. — Vsebina je sledeča: Zunanja politika (Viktor Korošec), Prepelica (Tugomer Samov), Brežiški kot (Justin), Tarcizij (Tugomer Samov), Pod vaško lipo: Met- 10 v roke, Pomisli, Dva velika socijalna tečaja v Celju in Mariboru. Dekliški vrtec: Ženski tečaji. Društveni glasnik: Zadružno-socialni tečaji. Vse naročnike «Našega doma«, ki še niso poravna- 11 naročrfine za leto 1923 pozivljamo, da lo takoj store, ker nam drugače ni mogoče izdati dvanajste številke za mesec december. Še ckoli 700 naročnikov ni plačalo naročnine! Kako naj potem izhaja list, če naročniki ne storijo svoje dolžnosti! Blagoslavljanje zvonav pri Sv. Tomažu Skoro vsak teden se čita, da se je vršilo zdaj tu zdaj tam po škofiji blagoslavljanje novih zvonov. Tudi pri nas smo imeli po dolgem čakanju in vednih obljubah tako slovesnost dne 14. okt. Vlila je tri zvonove livarna Biihl v Mariboru v isti velikosti in skoro isti teži, kakor so bili poprejšnji in sicer glas E (1220 kg), as (595 kg), h (368 kg) k staremu najmanjšemu des (115 kg), vendar so uglašeni višje kot stari. Požrtvovalni možje, iz vsake občine po dva, so se poldrugo leto trudili z nabiranjem prispevkov s takim uspehom, da so sedaj zvonovi plačani in še ne mali slroški povrh, skupno 110.000 D. Vsa čast jim in zahvala! — V soboto, dne 13. okt., so pripeljali zvonove naravnost iz Maribora črez Ptuj in Polenšak, do koder so šli jezdeci z godbo naproti, na treh čveterovprežnih bogato okinčanih vozovib. Največjega je vozil cerkveni ključar Martin Krajnc iz Hranjigovcc, manjša dva pa njuna botra Janez Majcen iz Sejance in Alojzij Škrlec iz Savec. Vozove, zvonove in konje so okinčala dekleta deloma že v Maribcru, deloma v Ptuju. Na meji župnije v Savcih se je ob lepem vremenu vršil sprejem pri prvem slavoloku, kateremu je s pomenljivimi napisi do cerkve sledilo še sedem. Dva Orla na konjih sta okrog tretje. ure popoldne naznanila, da od Polenšaka prihajajo zvonovi, katere je tisočglava množica tako težko pričakovala, kakor je kazal napis na prvem slavoloku: «Pozdravljeni ob meji župnije, srce naše naproti vam bije!« Po dohodu je cerkveni ključar M. Krajnc naznanil veselje, da so jih srečno pripeljali v župnijo. Savski župan M. Irgolič jih pozdravi v imenu savske občine, tri majb_ne šolarice vsaka enega v ve zani besedi in vsakemu nastavi velik šopek, nazadnje še g. župnik v imenu svojem in vseh župljanov. Ko so še pevci zapeli svoj pozdrav zvonovom, se je razvil sprevod zmagoslavja: Orli v kroju na konjih, šolska mladina pod vodstvom učiteljstva, mladeniči in možje, Orli in Orlice v kroju, banderij jezdecev menda okrog 40, Marijina družba, svatevce manjše in večje, najmanjše na vozovih krog zvonov, nato godba in zvonovi, za njimi boter in botra škrlečeva, duhovništvo, pevci in nazadnje dekleta in žene, ki pa se ta dan niso mogle držati v vrsti, vse bi rade bile blizu zvonov. Ob pol 5. uri je dospel sprevod do župnijske cerkve, ki je bila od zunaj že skoro prenovljena, znotraj pa nenavadno bogato in lepo okinčana s svežimi in papirnatimi venci, kakor menda nikdar poprej, sad skoro enoletnega truda marljivih deklet. Zunanje okrase pred cerkvijo je veter kmalu raztrgal. Pri slavoloku vštric pošte je zvonove pozdravil predscdnik Orlov J. Ambrož, pred cerkvijo pa, ko so zvonovi dospeli na svoj kraj, načelnica Orlic M. Meško in Marijina družbenka M. Žmavc, obe v vezani besedi. Večernice so zaključile slovesnost sprejema. — Drugi dan ob pol 10. uri je blagoslovil zvonove v spremstvu 12 duhovnikov vlč g. stolni dekan dr. I. Tomažič in jih krstil na imena Sv. Tomaž apost., Sv. Jožef in Sv. Ana. Pritrkavali so razen duhovšeine in izrekali zvonovom voščila botri in njih žene, župani, cerkveni ključarji in zaslopniki mladinskih organizacij. Nato je bilo darovanje mimo zvonov. in tedaj so se začeli ob zvokih godbe in petja dvigati zvonovi v stolpno lino brez vsake nesreče ali kake nezgode. In sedaj smo se šele oddahnili. Ljudstva domačega in tujega je bilo polno ves veliki cerkveni prostor, in bi bila pridiga zunaj cerkvc, pa močen veter ni dopustil. Gospod krstitelj je na podlagi napisa na velikem zvonu: «Po vojski spet veselo poj, pozabljen zdaj je boj in znoj« podajal vernikom prekrasne nauke. Slediia je slovesna pontifikalna služba božja z zahvalno pesmijo, kar vse se je končalo šele ob pol dveh pop. Okoli trctje ure pa so se zvonovi že oglasili, in odslej «v cerkvi prenovljeni novi zvonovi — dramite Ijudstvo' b gorečnosti novi!« (Napis pri cerk-renih Tratih.) — Da je proti včeru poskusila razbrzdana mladina zvoniti po svojih razgretih buticah, je sicer umevno, za tako slo vesnost pa sramota.  Državnim cestarjem Slovenije se sporoča, da smo morali radi tehtnih ovir občni zbor Strokovne zveze drž. cestarjev preložiti na nedeljo, dne 11. novembra t. 1. dop. v Zidanem mostu. Občni zbor bo velike važnosti zato se ga naj udeležijo člani v velikem številu. Udeleženci naj se vsaj pet dni preje po dopisnici prijavijo na centralo v Celje. Vodstvo SZDC. Cerkveni rop na Ljubečni pri Poljčanah. V noči od 16. na 17. oktobra je neznani ropar prežagal močno železje v.a. oknu žagreda pri romarski cerkvi M. B. na Ljubečnem ter odnesel iz tabernakeljna monštranco in kelih z malim številom sv. hostij, pokrit s pateno; v žagredu samem pa je še ukradel dmgi kelih s pateno vred. Na oltnu žagreda je še pustil eno tretjino cigarete Zeta. Tudi je poškodoval letos prenovljeni slrelovod s tem, da je izpulil iz zemlje steber, s katerim je potem železno mrežo deloma iztrgal iz okna. Za roparjem doslej ni sledu. Jekleni zvonovi v Poljčanah. Z jeklenimi tremi zvonovi, katero je dne 7. oktobra slovesno blagoslovil veleč. g. kanonik Maks Vraber, smo vsi jako zadovljni. Hvaležni smo tovarni v Jesenicah za mojstersko uglašene in lepo doneče zvonove. Požar. Iz Pameč poročajo: Dne 28. oktobra ob enih ponoči je iz dozdaj neznanega vzroka izbruhnil požar v gospodarskem poslopju Franca Globočnik, p. d. Kragelnika. V par urah je popolnoma pogorelo gospodarsko poslopje, hiša in zraven stoječa bajta. Zgorela je vsa krma za živino, živila in vso gospodarsko orodje in precej obleke, kakor tudi en pitani prašič. Požrtvovalni domači požarni brambi se je posrečilo neukročeni element v toliko omejiti, da ni prišel ogenj vsaj v spodnje kleti. Škoda gre v stotisoče, zavarovalnina pa znaša komaj 20.000 K. Družina desetih oseb se nahaja v velikem pomanjkanju in je navezana na podporo dobrosrčnih ljudi. Pameče se modernizirajo. Kdor potuje mimo Pameč, vidi od Šetlnovega mlina na Mislinji proti vasi postavljene,visoke droge za električno napeljavo. Štirje posestniki že čez en mesec uživajo dobrote električne luči. Tudi ljubka in prijazna pameška cerkev je dobila 56 luči, ki so prav okusno razvrščene po vseh oltarjih in po cerkvi. Vsa naprava izredno povzdiguje krasno hišo božjo in je v veselje in ponos dvema požrtvovalnima darovalcema. Inštalacijo je v splošno zadovoljnost izvršilo električno podjetje Šprager in Črnko v Mariboru, Kopitarjeva ulica 12, za zmerno ceno. Prememba posesti. Znano Šafarjevo posestvo v Trobljah, občina Pameče, je zgubilo letos spomladi syo jega gospodarja Pavla Pogorelčnik in v jeseni edinega dediča, llletnega Janeza Pogorelčnik. Po javni dražbi je kupila zdaj to posestvo Antonija Pečoler, p. d. gospa Jesenkova iz Pameč, za 168.000 dinarjev. Kako mislijo domačini o bivšeru poslancu Ureka. Iz Globokega pri Brežicah smo prejeli: Gospod urednik, ko smo čitali v zadnjem «Kmet .listu« Urekov odgovor na vašo zavrnitev, smo sedaj vsi njegovi sorojaki uverjeni,, da se mu kolo preostale pameti zavrtelo čisto na zmedeno stran. Urek je dolgo časa tožil o slrašni živčni bolezni, ki ga mrcvari noč in dan, a sedaj se je očividno ta bolezen preselila v njegove možgane, ki so postali že nekaj časa sem popolnoma slabostojni. Urek odgovarja v svoji zagovorni slarni, da ni dolžil Lenartovega dopisništva, a je in se je takrat v zagovoru samo po Urekovo na debelo zlagal. V brežiškem okraju se je namreč čisto udomačil za lažnjivce prcgovor: Lažeš, kakor tisti samostojni Urek. S poštenostjo bi se rad ponašal Urek! Moj Bog, saj vendar zna vsak Globočan, da je bil Urek baš radi nepoštenosti odpuščen od vnoTčevalnice v Mariboru. Nadalje vprašamo Ureka: mar li je bilo pošleno, da je kot plačan Pašioev hlapec pomagal prodajati Slovence v Beogradu in blatil slovenski ponos po skupščini? Ljudje, ki se vedno po listih bahajo s svojo poštenostjo, katere nikdo ne poziia, so navadno največji nepoštenjaki, ali če se izrazimo z izrazom Urekovega evangelija «Kmet. lista«: lopovi. Res je, da ni Urek doslej še nikogar dejansko ubil, ali ljudje v brežiškem okraju se ga bojijo bolj kakor ubijalca, ker jih je že toliko po krivem ovadil, povzročil prepire, pretepe in potem tožaril kot kak zakotni advokat. Vsaktedenski obisk sodišča je Urekovo vestno izpolnjevanje njegovih samostojno verskih dolžnosti. Vsakdo si dobro premisli, predno se sreča z Urekom. V zadnjem svojem zagovoru skuša Urek tudi po Pucljevem mesarskem vzgledu smešiti vse, kar je versko poštenega in vsem pravim kaloličanom nekaj svetega. Mi njegovi rojaki se temu ne čudimo, ker vemo, da je že davno zapravil slovensko dedščino — vero in bi se rad s surovim smešenjem olepšal vest, ki ga pfeganja in mu naganja živčno bolezen v preostanke pameti. Tak vam je gospod urednik naš «dični« Urek, ki je lažnjiv, da mu niti njegova lastna žena ne verjame, nepošteu zgagar ter zdražbar, izpolnjcvanje verskih dolžnosli pa rau je davno nekaj čisto tujega in za «nežno učenega« Ureka prenaporno in preveč vsakdanje. Kaj pač hočete pričakovati od sina, ki se je lani v svoji čisto samostojni podivjani jezi spozabil tako daleč, da je položil roko na svojo lastno maler. Ako bo še Urek norel po «Kmet. listu«, mu bomo mi rojaki že še posvetili v življenje njegove zakonske zveslobe tako, da nas bo pomnil. Z ljudmi po Urekovo brcznačajncga in surovega kova, se mora postopati čisto samoslojno. Povem vam, gospod urednik, da se Urek silno razburja, ako ga kedo počoha po časniku. Urek, če se ne boš uravnal zmedenih možganov na pravo plat, prihodnjič več — tvoji sorojaki iz Globokega in Blatnega. (Ta dopis gled Urekove fotografije ne rabi nobene razlage ali dostavka). Polomija SKS v Kozjem se je vršila tako: Shod jc :bil javno razglašen pred cerkvijo na Bučah in v Kozjeni. Da bi pa prišlo čim več njihovih pristašev, so obenem tudi sklicali občni zbor okrajnega odbora SKS in so javno razglasili, da pridejo govorit: Pucelj, Urek in Drofenik. ln res se je v gostilni Koželj v Kozjem ob dotični uri, ko je bil shod napovedan, zbralo 30 ljudi, med njimi nad polovico naših pristaše^. Mesto zgoraj omenjenih govornikov pa je prišel govorit tajnik SKS iz Maribora. Povdarjal jc, da je SKS tudi za avtonomijo. (Medklic «Saj vcmo, da doma na shodih ste za avtonomijo, zakaj tudi niste v Belgradu?«) Končno je še povedal, da se je SKS pri zadnjih volitvah premalo pripravila, da so zato popolnoma pogoreli. Pri prihodnjih volitvah bo baje že boljše. Po končanem shodu SKS je neki gostilničar v Kozjem vprašal nekega pristaša SKS iz Zagorja, kako se je njihov shod vršil? Odgovoril mu je: «Pri moji du.ši, čisto za nič! Če pa nikdo ne pride!« Roparski napad na Bučah pri Kozjem. V noči od 10. do 11. t. m. je neka družba, obstoječa iz treh fantovdomačinov, in sicer: Kostajnšek, Sinkovič in Mramor, siloma vdrla v stanovanje Marije in Urškc Oprešnik na Bučah ter jih pretepla. Ti fantje se nahajajo sedaj T zaporu v Kozjcm. Kcr so se pregresili po paragrafu 83 k. z., je moralo tukajšnje okrajno sodišče odstopiti celo zadevo okrožnemu sodišču v Celju. Zahvala Orla Petrovče-žalec. Za orlovsko zasiavo odseka Petrovče-žalec je nabfala vrla Novaštifta pri Gornjemgradu 130 dinarjev. Vsej Novištifti in posebej že g. Anici Pikl, ki je prevzela vso skrb za nabiranje, izreka orlovski odsek Pelrovče-Žalec najiskienejšo zafavalo! Dečka pogrešajo. Učenec Franc Korošec iz Rihtarovec, okraj Gornja Radgona je dne 17. marca 1923 odšel iz hiše čevljarskega inojstra Jurija Rusa v Sedlačku 13 pri Ptuju in se do danes pogreša. Otrok je 8 let star, suh, bled, ima lase kostanjeve barye, dobre zobe in govori samo slovensko. Kdo kaj o bivalisče tega olroka ve, se prosi, da o tem poroca okrajnemu sodišču v Gornji Radgoni. Z dnem 1. novembra prevzame v Koroški cesti 39 trgovino, katero je imel do scdaj g. Beno Kragelj, hišni posestnik M. Seršen sain. Sicer se opozarja na današnji inserat. Na gostiji Mlakar-širovnik v Račah so darovali svatje za novo parno brizgalno požarne brambe v Ra«ah 700 K. Bog njim stotero povrni in daj še mnogo posnemovalcev!