Poezija
BINA ŠTAMPE ŽMAVC
Maj 1999
Pomlad nevidnih bomb, ki strah kotijo. Svinčen večer teži perut galebu. -Veliki voz, kot bi izpregel vprego, da ne zgrmi z neba na domačijo.
Preplašen svit pokriva se s temo. S perutjo v zraku skrite ptice spijo, ko kriki pavov in otrok drobijo razklane zvezdne iveri v oko.
Med vrbjem pa na vrtu vigred baja in noče stran in nejeverno vztraja cvetočih nartov med soldatki maja.
Dehti, kakor pozabljena sodruga -jasminov vonj z grenkobo se razkraja in združena Evropa je - kot truga.
Sodobnost 2000 I 1504
Poezija
V brezdušen molk obliznjeno nebo -še veter je prilegel zračno krilo! -Raztreščen na pradih z neznansko silo nič več ne piha vrbam na uho.
Nad polnoč gre pomlad nevidne rane, in luna, kot bi ji napravil silo, bledi, ko vanjo se zadira šilo oblaka; zvezde skoraj so pregnane.
Ne vonja po besedi - noč ostane brezglasna, ne odmakne z ustnic prsta, potuhnjena v kraljevski stih osame.
Ta molk ni zlat, kot volk nalega name. (Plodim besedo z divjo silo brsta. -Tihota - s suhim tleskom - kakor krsta.)
* * *
Poloni
Ta maj skeli, ko sladek vonj nabira bohotna koprnina trav in makov -kot bi skalpel iz skrilnatih korakov razklanjal blage travnike večera.
Nedokončani sen pred svit zamira fontana kaplje v ivje stare smrti in pobrneva molk ... na tanki črti le dno tišine s sabo meditira.
Kopniš in te na vzglavniku večera odnaša stran v megličasti membrani, tja, onkraj nas, še na brezsmrtni strani.
Je kje kak Bog, ki angelu ubrani
v predsmrtju majskem, ko že boža lice,
da ti nadene bele perutnice ...
Sodobnost 2000 I 1505
Poezij a
Moj dom je čist, a čelo polno saj -kot dimnik, ko predolgo v noč so bdeli in ob kaminu v dim in ogenj kleli besede tja do Teb in še nazaj.
In z brezo med poleni pregoreli razžaljenost do bridke britve noža -od prasketanja sanj zveneča koža, nikoli več do kraja ne zaceli.
Ko Beli volk v kraljevo domovanje skrivaj za hip odloži volčjo kožo, v kaminu skupaj z njo zgorijo sanje.
In deklica, kiji je divjo rožo nekoč prinesel čuden volčji svat, gre sama v hosto divjih rož iskat.
* * *
Odsanjala sem jo nocoj v daljavo -ne takšno, klavstrofobično veliko, doma, pretesno uokvirjen v sliko -star blizu, razprostranjen na širjavo ...
Ki ne tesni na oknih z vsepogledom, kot stumpan nos pritisnjenim ob šipo, in z mikroskopsko slo odre obliko zaslinju sanj in vekam zvezdogledov.
Daljavo torej, ki se v dalje viha, ne lega kot udav okrog vratu, in brez oznake soda ali liha
je daljni tam in tu in včasih tiha zrahlja mi vzglavnik, ko se denem spat -daljava pač ... še neuzrtih nad ...
Sodobnost 2000 I 1506
Poezija
Stopljena med turisti v zlati Pragi. Od Plečnika na plečih neizrečna teži in me boli lepota večna, ko lutkar okostnjačka tre na špagi.
Po ulicah in stojnicah pedali, kot pravkar bi sesul se, stolp jezikov -od zvočnih madežev in od dotikov historije bolijo me sandali ...
Vitraž kakor prelita kri Husitov purpurno barva katedralni prag, nemirno senco mečejo na tlak
med gotiko poskriti večni vragi in mestna ura prvi mrak odbije golobom in turistom v zlati Pragi.
* * *
Če sem čarovnica, potlej sem bela -ne črna, v kri zamaknjena vampirka, pod blazno luno Drakuli oštirka, in ne Menada z Bakhom obnorela.
Ko ležem ti v objem, ne zgrizem ustnic, ne skrivam pod blazinami skalpela; če srajco bi s poljubom ti razpela, srca ti ne požrem v omaki brusnic!
Maline so mi slajše od krvi in ljubša od noči oranža dneva. Bežim pred vekom mimobežnosti
iz karte stare krutosti in gneva, ko me loviš z ostmi pasti in iger kot srno v snegu, večni lovec tiger ...
Sodobnost 2000 I 1507
Poezij a
Po medu in kamilicah sem v snu prosojne kože, razpuščenih las, sanjavih bokov tekla čez Parnas in vigred je za mano valovila.
Zastori brez neukročena svila,
ko pesnik mlad me je prijel čez pas,
Preciozi poljubil mi obraz,
še preden sem lahko ga zavrnila.
Če v sanjah bi naprej mi tekel čas, bi stala tam, se spremenila v pesem, med bele breze mi nasnula zima
za posteljo nakit srebrnih jas -še ko brez pesnika bi legla vanjo, bila bi muza, ki bi ga ljubila ...
* * *
Razstavila sem svoje stare sanje v vitrini za spreminjastim vitrazem in zdaj oprezam, skrita za opažem, čeprav nihče še ni povprašal zanje.
Očitno jih razstavljam pač le zase -figurice iz krhke steklovine, posestnica relikvij in tišine si tabernakljam lepe zlate čase:
božične urice iz antikvara
in sliko princa (še ko spi, me vara),
ki konja je prodal pred prvo ježo,
in pesnika, ki me je v vigred svežo kot Beatrice rimal v popku stiha, a zdaj, ko le pozdravi, se zadiha ...
Sodobnost 2000 I 1508
Poezija
Potpuri posušenih rož iz trave, ki pasla je pomladi mlade konje, še hrani v žilah predvečeme vonje obrobja čričkov, vetrnost daljave ...
in padajo mu s cvetnih vej širjave poletnega neba in žar kresnic in bliski lastovičjih perutnic, ko legajo jesenske tihotnjave ...,
ko zlih vetrov, predzimsko hladnih lic ledene rože strejo žilam barve, zamrznejo med ivje cvetni dah ...
na pol odprte popke pada sneg ..., kot ta sonet, in nas prekrije mah, med trosi časa tih sonetni prah ...
Sodobnost 2000 I 1509