In sevati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. če se tiska dvakrat, 15 če se tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija na mestnem trgu h. štev. 9, H. nadstropje.
Tredništvo je na mestnem trgu h. št. 9, v II. nadstropji.
Po pošti prejeman velja:
Za celo leto . . 15 gl. — kr Za pol leta
Za četrt leta Za en mesec
Političen list za iionuti narod.
V	administraciji velja:
Za celo leto	.	.	13	gl.	—	kr
Za pol leta	.	.	6	„	50	„
Za četrt leta	.	.	3	„	30	„
Za en mesec	.	.	1	„	10	„
V	Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. več na leto.
Izhaja vsak dan. izvzemši nedelje in praznike, ob 1/a6 popoldne.
Pi o domo.
Iz poslaniških krogov prejeli smo sledeči dopis, ki se deloma vjema z našim včerajšnjim člankom, ter potrjuje našo sodbo o sobotni seji deželnega zbora.
„Ko so bili pred nekoliko meseci deželni poslanci od narodnih volilcev izbrani v deželni zbor, sanjalo se jim niti ni, da bodo morali tako kmalo prijeti za pero ter spisati članek v lastno obrambo, — pr o domo!
In kaj je temu povod? Vže tri tedne so bile verifikacije volitev velikega posestva na dnevnem redu; nerešena ta zadeva ovirala je vse delovanje deželnega zbora in narodna stranka se ni mogla zediniti v tej kočljivi zadevi. Ko-nečno se je odločila večina za odobrenje volilnega akta; v tem smislu bilo je sestavljeno poročilo dotičnega odseka in med govorniki, kteri so v zbornici branili stališče večine, bili so Suklje, Poklukar in poročevalec Kersnik. Zastopali so svoje in svojih prijateljev nazore mirno in stvarno, ne da bi se hlinili in dobrikali nemški manjšini, ne da bi z besedico žalili koga svojih narodnih tovarišev, ne oziraje se na marsikak osoben napdd, niti na zasmeh in sramotenje, dasiravno bi se jim bili kaj lahko zbadljivi odgovori kar silili na jezik.
To ravnanje večine narodnih poslancev izviralo je iz raznih nagibov, ktere so naši govorniki deloma vže razkrili v debati, deloma jih pa hočemo tem potem razodeti svojim rojakom.
Najpreje moramo povdarjati, da vsa dialektika gosp. Svetca ni bila v stanu narodnih poslancev prepričati, da so se pri teh volitvah godile take nepravilnosti, da bi poštenjak mogel volitve proglašati za neveljavne. Zlasti odkar se je dokazalo, da sta oba Lichtenbergova glasa in m eri to vendar le veljavna, in odkar so se prepričali, da tudi pri dunajski „Pfandbrief-anstalt“ ni bilo drugega pogreška, nego ta, da
v volilnem imeniku ni stalo: „Pfandbriefanstalt der I. Wiener Sparkasse“, ampak samo: J. Wiener Sparkasse“, in da se ta pomanjkljivost ni pred volitvami popravila — zlasti od tega časa, pravimo, so bili do dobrega prepričani, da se je za izvoljence velikega posestva v istini izrekla sicer jako pičla večina onih, kterim gre volilno pravo v tej skupini po § 10 deželnega volilnega reda. In skoraj se nam zdi, — da molčimo o stvarnih napakah glede oddanih glasov kompromisne stranke — da tudi narodna manjšina ni bila popolnem brez enakih pomislekov; sicer si ne bi mogli tolmačiti nesrečne besede g. dr. Zarnika o „koncesijah“, kajti da bi se ravnal naroden poslanec v znamenito pravni zadevi po banavzičnem načelu: „do ut des“ (dam, da kaj dobim), da bi barantal s svojim glasom ter pred nasprotnike stopil, v eni roki morda z volilno reformo, v drugi z verifikacijo, da bi to storil, prepričan od pravne podloge svoje trditve, to se nam dozdeva neverjetno, nemogoče, slovenskega naroda povsem nevredno!
In kake bi bile posledice, ako bi bila zadnjo soboto v kranjskem deželnem zboru prodrla šestorica narodnih poslancev s svojim predlogom? Razvnelo bi se v deželi vnovič strastno strankarsko protivje in gotovi eksodus (izhod) nemške manjšine postal bi znamenje divjemu hrupu, sredi kterega se ne rodi nobena zdrava misel, ne čuje nobena pametna beseda. To bi morda dopadalo mladostnemu delu galerijskega občinstva, to bi sigurno ugajalo onim dvomljivim značajem, kteri nezmožni za produktivno delovanje svojo zgovornost najraje kažejo v mogočno donečih tiradah in malovrednih frazah, ali deželi in mirnemu narodnemu razvoju bilo bi v škodo, in vsak pravi rodoljub moral bi srčno obžalovati nesrečno spremembo.
In kako bi vplivala ta epizoda na splošnji
položaj avstrijske države? Skoraj se n zdi, da so oni gospodje, kteri sedaj tako krep’|o naglašajo svoje neoskrunjeno deviško narod' njaštvo, popolnem izgubili razum za naše sploš-nje razmere. Naš položaj je postal oprezen in bolj nego kdaj nam treba previdnosti in zmernosti. Avstrijsko nemštvo, navzlic svoji naravni manjšini, vendar še jako vplivno vsled zgodovinskih tradicij in starih zvez, razburjeno je ravno sedaj po volitvah v moravskem veleposestvu. Ves razširjeni mehanizem, celi „Be-unruhigungsapparat", s kterim nemška stranka vpliva na nevedno množico, se giblje in deluje, društvene resolucije in uvodni članki hujskajo v skrajno protivje in Taaffovo minister-stvo našlo bode težavno stanje v državnem zboru, kteri se snide v malo tednih. In v takem osodnem trenutku naj bi narodna večina kranjskega deželnega zbora nam prijazni vladi težave napravljala, kterib silni pomen in posledek se dandanes niti preračunih ne da ? So li oni gospodje omejeni v svojem ozkem lokalnem (domačem) obzorji resno pomislili, da utegne ovrženje volitev kranjskega veleposestva v zvezi z drugimi dogodki omajati celo sedanjo sistemo in pot gladiti drugemu mini-sterstvu, ktero nam bode sigurno drugo lice kazalo nego sedanje? Tako postopanje se je narodnim poslancem videlo lahkomiselno, da ne rečemo fr i vol n o (nesramno-predrzno.)
Pa tudi če bi bil položaj našega minister-stva toliko utrjen, da ne bi dogodbe v kranjski deželni sobani čisto nič vplivale na-nj, bilo bi popolnem nepolitično, iz golih formalnih uzrokov — kajti stvarnega razloga, to ponavljamo, nimamo nijednega — uničiti dotične mandate. Znano je, da se za mirno rešitev tega vprašanja nikdo ni bolj zanimal, bolj trudil nego oni mož, kterega ves narod na Kranjskem radostno pozdravlja na čelu deželni vladi. Tre-
r
Prva pot v Rovte.
Nekega dne, bilo je vreme silno dolgočasno, slonim pri oknu, ter gledam, kako gosti dež rosi iz nizkih oblakov in se siva megla obeša po orumenelih hribih gorenjskih Rovtov.
Tu se nehote spomnim, da obhajam nekako obletnico, ko sem se pred nekaj časom ravno ob takem žalostnem vremenu prvikrat peljal v notranjske Rovte, dve uri oddaljene od Logatca.
Bilo je grdega, deževnega jesenskega dno, ko pridem s poštnim vlakom popoldne v Logatec. Imel sem opraviti v Rovtah. Z velikim trudom dobim voznika, s kterim se odpeljem. Kako živo mi je še ta vožnja pred očmi, menda posebno zato, ker ni bila ravno prijetna. — Ni mi mogoče potresati te ceste (če jo smem
imenovati s tim nezasluženim naslovom) s cvetlicami, kakor delajo navadno potopisci, saj bi tudi ne bilo zadosti, ko bi spravil vse cvetlice skupaj, kar jih premore naša fiora in bi vmes nasekal še nekaj bukovih in smrekovih vej, da bi zagostil večno blato, ki se začne precej za logaškim Kramarjem. Komaj voz steče iz Kramarjevega dvorišča na Rortarsko cesto, že začne teči tiho, kakor bi bili zašli v testo. Šlo je počasi. Tu in tam pljuskne mi v pozdravljene iz pod konjskih kopit več ko treba blatnaste vode na obleko ali v obraz, da sem se komaj sproti brisal in oči trebil. To je cesta bosenskim po popisu zelo enaka; ko bi kedaj za blatne ceste premije delili, bi ondošnji prebivalci gotovo „skozi ne padli". K sreči ni dolgo trajala ta mehka vožnja. Prišli smo bolj na trda tla. človek bi mislil, zdaj bo saj boljše. A cesta zgubi se kmalo s polja med nizko bukovje in leščovje. Ta kraj imenuje se „brlog“.
Reči moram: Omen et nomen, da popolnoma zasluži to ime, ker kraj je samoten, dolgočasen in razrit, da bi poprej pričakoval kakega medvedjega kosmatina, ki bi prežal pred svojim brlogom, kakor živo človeško bitje. To, kar se tukaj cesta imenuje, je najbolj podobno strugi, iz ktere je ravnokar odtekel silen hudournik, za seboj pa zapustil sled razdjanja, ter navalil kamenja in skalovja, da sem dvomil, bo li pač mogoče srečno tako pot prekoračiti. Pa šlo je, — a kako! Voz odletaval je od enega kamna do druzega, se nagibal zdaj na desno zdaj na levo, tako, da bi bil vse prej pričakoval, kakor, da bi voz s celimi kolesi, jaz pa z zdravimi udi, od tukaj prišel.
Pa, ker je menda voz in živina take vožnje vajena, se moj strah ni vresničil, nič hudega se ni zgodilo.
Kakor sem čul, se že leta in leta tožarijo za to cesto, čegava da bo ali ne bo. Vsak se
balo je tedaj enkrat dejansko dokazati, da ima glas deželnega predsednika veljavo med narodom, moralo se je videti, da je narodna stranka dovolj krepka, zmožna in odločna, podpirati vladnega načelnika, kteremu bi bilo stališče izpodkopano, kakor hitro v važnih vprašanjih nima večine v deželnem zboru. In to je bil zadnji, nikakor ne najmanjši vzrok postopanju večine narodnih poslancev v verifikacijski zadevi.
Bazodeli smo tukaj svoje nagibe brez strasti in brez strahu, svesti si svojih čistih namenov; konečno sodbo prepuščamo z mirno vestjo s love m s kem u narodu, prepuščamo jo zave-dhim in treznomislečim volilcem/
Naj temu dopisu še dostavimo odgovor, ki ga je vredništvo tržaške »Edinosti* 6. t. m. v listnici dalo nekterim gospodom dopisnikom, ki so hoteli zarad vedenja naše narodne večine hujskati v omenjenem listu. -,.Edinost" piše: »Nam se ne zdi potrebno in koristno, da odpremo svoja predala napadom na poslance. Tudi mi bi bili srčno želeli, da bi bila večina v krhnjskem deželnem zboru postopala odločno in kakor to zahteva brezobzirna pravica; Dežmana in Schrey-a tudi mi pikro gledamo v kranjskem deželnem zboru. Toda, gospoda, mi ne smemo zarad tega preojstro grajati slovenskih poslancev, kterim vendar nihče ne more odrekati rodoljubja. — Gotovo so tudi oni prav težko se odločili za sedanjo politiko nasproti nemškutarjem; tega smo mi preverjeni; ali čestokrat so v politiki potrebni obziri na čini-telje, kteri so zakriti navadnemu opazovalcu. Mnogokrat bi se utegnilo s prestrogim in popolnoma brezobzirnim postopanjem škodovati stvari sami, med tem, ko se s previdnostjo in zatajevanjem svojih najlepših želj koristi. Tudi je treba jemati v Avstriji v poštev take kroge, na ktere opazovalec niti ne misli, in gotovo je, da sedanja vladna sistema še ni tako utrjena. Ministerstvo sprave je našlo strašno zmedeno stanje; še danes je obdano v lastnih uradni-jah od sovražnikov, ki preže na to, da bi mu zaudali smrtni udarec in treba je tudi premisliti, da v Avstriji ministerstva nimajo tako prostih rok, kakor jih imajo na priliko na An-gležkem, Francoskem, v Italiji, ampak da pri nas Čisto naravno, in čestokrat celo potrebno, krona sama poseza v odloke vlade. Pomisliti pa je tudi, da delati politiko je eno, opazovati in kritično primerjati pa vse drugo. Marsikteri sedanji poslanec je, kakor opazovalec in imajoč
je brani, ne popravlja je nihče, zato je pa prišla tudi v tak žalosten stan, da se zdi, kakor bi bila od vsega sveta pozabljena. Zdaj pridemo do Jurija. Tukaj začne se rovtarska županija in župnija, tako se bere na tabli pri Juriji belo na črnem. Na vsako stran ceste stoji hiša, ki s svojim znamenjem, da se v obeh toči vino, kakor gostoljubna Filemon in Baucida vabite popotnike k sebi, da se odpočijejo in si poplaknejo nevoljo in strah truda-polnega pota. Od tukaj se cesta zavije nekoliko na vkreber in kmalo smo vrh „Zidanka“. — Vidi se, kakor bi saj zdaj hotelo boljše postati, ker pred nami vije se, kolikor se je dalo o mraku razločiti, ravna in na videz prav gladka cesta ob nizkem bregu proti „Ponikvam“. — Tako namreč imenuje se kraj, kjer vso rovtarsko vodo požira zemlja, ki si večkrat ob času košnje, ako nastane nagloma deževno vreme, v svoje podzemeljsko kraljestvo za posteljo ondotnim gospodarjem več mrve odnese, kakor jim je všeč.
pred seboj le ideal, vse drugače sodil o dolžnostih in postopanju poslancev, nego sodi danes, ko je poklican, da to izvrši, kar je zahteval od poprejšnjih svojih kolegov. Od daleč se navadno vsaka stvar drugače vidi, nego od blizo in ko bi bili tudi poslanci storili kak napačni korak in ni pri tem dokazan slab namen, ne smemo jih preostro soditi. Situacija v obče je kritična in težavna, malokdo jo more dobro razumeti, zarad tega pa prosimo naše prijatelje in dopisnike, naj se ne prenaglijo v sodbi/
Politični pregled.
V Ljubljani, 9. oktobra.
Avstrijske dežele.
Deželni zbor koroški je privolil za nujna dela pri Dravi in gorskih potokih 40.000 gold., država je zato dala še 132.000 gold. Gozdarskemu društvu na Koroškem so privolili za napravo gozdarske šole 500 gold. dodatka, deželni odbor je dobil nalog poročati o napravi potov na južni strani Osijan-skega in Celovškega jezera, potem se sprejme načrt postave za vravnavo reke Gline (Glan) od mosta pri Seidelhofen do nje izliva v Krko (Gurk). Stroškov za to bode 195.000 gl. država in dežela prevzamete tri desetine (morda petine), a mejaši dve desetini. Poročevalec dr. Traven se zahvaljuje med živim odobravanjem poljedelskemu ministerstvu in deželni vladi za krepko podporo v ti zadevi.
Deželni zbor moravski. Došle so nektere peticije. Olomuška trgovinska zbornica prosi za podporo okrajni železnici Hannsdorf-Ziegenhals in c. k. marsko-šlezijska gospodarska družba za napravo delavmških naselbin. Interpeluje se. potem deželni odbor, kaj je ukrenil zastran naprave prisilnih delavnic? Deželni odbor poroča, da ne more preskrbo-vanja hrane po deželnih zavodih pod lastnim gospodarstvom priporočati, poročilo se odda posebnemu odseku. Družbi za gojenje cerkvene godbe se daje 100 gold. na priporočilo brnskega škofa. Po posamezih deželnih zavodih se ima namestiti več služabnikov; odobri se računski sklep oziroma predštev za gospodarski deželni srednji šoli v Perovem in Novem Tičinu.
V zadnji seji gorenje-avstrijskega deželnega zbora je prišlo na vrsto mnogo peticij zarad šolske novele. Nič manj kakor 74 peticij in zraven še vse občine sodnijskega okraja Neuhofen prosi za polajšave šolskega obiskovanja. Liberalci so zahtevali, naj se peticije odstopijo deželnemu šolskemu svetu. Poslanec Fischer stavi predlog, da se izročijo c. k. vladi in da naj se polajšava t. j. šestletno obiskovanje šol dovoli. Temeljiti poduk
Pa kaj je to? Komaj voznik nekoliko bolj požene konja, že začne zopet, akoravno je videti cesta prav lepa, odskakovati voz. Jezik treba je mirno tiščati za zobmi, da si ga ne prikrajšam in se trdo držati voza, da bi ne bil nenadoma raz voz nemilo posajen materi zemlji v naročje, kar se človeku, ki tega ni vajen, nič kaj ne prileže. Kaj je temu vzrok? vprašam začuden. Pravijo, da je v tistih krajih nekje navada, da župana na pezo volijo, t. j. tisti, ki je izmed vseh najtežji, je ob enem tudi župan. V Bovtah je pa menda navada, da je zmiraj tisti izvoljen za cestnega popravljača, ki je izmed vseh najbolj nadložen, ali kruljev, ki naj se vkvarja s trdim, svojeglavnim, neubogljivim kamenjem. (Ne zamerite mi možje Rovtarji, ako je morebiti zdaj drugače, pred leti, kakor veste, bilo je v resnici tako.) Kamenje je trdo, kakor uči star pregovor, mož popravljač pa slab, zato se nič kaj ne razumita. Da pa vendar nekaj stori, dela pa žlebove čez cesto, tako, da je kanal pri kanalu, komaj po šest
ni odvisen od časa in let obiskovanja, ampak načina poduka. Otroci tudi telesno zastajajo, če se predolgo v šolo silijo. Omenil je tudi obžalovaje premnogo šolskih kazen. Konečno priporoča toplo svoj nasvet. — Temu nasproti sta govorila Pressler in dr. Dehne, ki kažeta na Stajarsko, kjer ima pri enakih razmerah le 18% otrok poldnevno šolo, na Gorenj e-Avstrijskem pa 43%. — Za Fischerjev predlog sta govorila tudi gg. Pless in Eagl. Zadnjič govori tudi c. k. namestnik. — Pri glasovanji pade predlog Fischerjev z 20 proti 25 glasovi. Toraj le 5 glasov razločka. Nekdaj so konservativni popolno osamljeni ostali, če so šolo le v misel vzeli.
Kolikor nam je že danes soditi mogoče, letošnje delegacije ne bodo nikakih viharnih sej imele, kajti splošni politični položaj je tak, da državnim ministrom pač ne bode zvišanih zahtevanj v državni proračun staviti. Vojnemu ministru se bo pač še celo posrečilo, da bode manj kakor sicer zahteval in to zato, ker so tvrdnjave po Krivoščiji ob črnogorski meji vže dodelane, in ker se bode vojni stan po zasedenih deželah zdatno znižal. Nedavno smo omenili, da bode vsled tega vojni proračun za bodoče leto v okroglem številu za cel milijon goldinarjev manjši od minolega.
„Pozor“ piše, da Hrvatje ravno tako srčno žele pregleda pogodbenega zakona, kakor Madjari sami. Le da so razlogi pri obeh različni. Madjari si je žele, da bi Hrvate še na krajšo verižico pripeli k ogerski kroni, kakor so že sedaj, kajti madjarska neodvisna stranka vse na to dela, da bi Hrvate čim preje tim bolje pomadjarila. Hrvatje zopet žele pregled pogodbe, ker ona današnjim narodnim potrebam več ne zadostuje ne iz narodnega in ne iz gospodarskega stališča. Da, še celo kakor se je poslednje dni prikazalo, je ona javnemu miru cele skupne monarhije nevarna.
Po Hrvaškem je boj z orožjem ponehal; mesto njega napravil se bode pa boj na političnem polji. Imenovati se morata ban in hrvaški minister. Prvi mora razmere po Hrvaškem dobro poznati, vrh tega pa še upli-ven narodnjak biti, ako hoče dobro voziti in takih Hrvatom ravno ne ostaja na izbiranje, drugi bode moral pa banu vestno pomagati, in za ta posel se jih je pa že menda več oglasilo, in to tim laglje, ker ni osobito potrebno, da bi moral popolnoma hrvaškega jezika vešč biti. Minister biti ni nobena težava, kar je svoje dni nek imeniten in slaven minister ob priliki potovanja po češkem sam priznal, ko je le samo eno četrt ure mesto gosjega pastirja, ki ga je nekam poslal, gosi pasel, in rekel, da je mnogo bolj težavno le jeden dan gosi pasti, kakor pa cel mesec minister biti. Faktum!
Iz seje ogerske poslaniške zbornice. (Dalje in konec, glej zadnji list.) Silagi je govoril zoper nasvet ministerskega predsednika,
korakov narazen in odtod je tisto neusmiljeno pretresovanje in odskakovanje voza.
Ko grem mimo cerkve sv. Mihela, sem si mislil: O sv. Mihel, kakšna pot je do tebe in tvoje cerkve! Gotovo tje gor, kjer boš naše grešne duše na tehtnico deva], ne bo veliko slabejša, naj nam jo tudi še tako strmo in trnjevo popisujejo.
Pa kaj, vožnja bi se že še prestala, ko bi človek le nasledkov ne čutil! Drugi dan, to je bilo joj! Mislil sem, da so vse bolezni nad menoj; nič ni bilo zdravega na meni. Komaj sem verjel, ko so mi pripovedovali domačini, da je to le od vožnje in da bo kmalo boljše.
Bes ni bilo nevarnega, kajti čez nekaj dni nehal me je že boleti „koš“. — Večkrat sem slišal, da je spomin na potovanje lepši, ko potovanje samo. To zdaj kaj rad verjamem, ker spominjam se že še rad, kako sem se prvikrat v Eovte vozil; da bi se pa še kdaj tako, me pa prav nič ne mika.
in priporočal nasproten nasvet, kterega je podpisalo 15 članov zmerne opozicije, ki se glasi: Glede na to, da vlada ni prosila potrdila pri državnem zboru, kar se tiče izjemnega stanu, ki je bil vpeljan na Hrvaško - Slavonskem, niti ni poročala o svojih ukrepih in v nagibih in vsled tega državni zbor ni bil o tem dostojno podučen; dalje glede na to, da drugi del nasveta ministerskega predsednika, kar se tiče uporabe splošnega grba za dežele, zahteva pooblaščenja za tako ravnanje, ki ne varuje veljavnosti države sv. Štefana, odbija poslaniška zbornica sklepavni nasvet ministerskega predsednika. — Ministerski predsednik Tisza ugovarja predgovorniku, ter pravi, da on ni prinehal ničesar Hrvatom, da bi glasovali za vlado. On se sklicuje na to, da poravnavne postave niso bile napravljene za časa njegove vlade, da je on po postavni poti število hrvaških poslancev do ogerskega zbora znižal na 16. O takih stvareh se ni pogajal s hrvaškimi poslanci. Dalje pravi Tisza, da skupno ministerstvo se ni vtikovalo v ogerske zadeve, govorili so le toliko o njih, kolikor sega to v njih delokrog. Razume se samo ob sebi, da se je morala vlada porazumeti z vojnim ministerstvom, ko je bilo treba odposlati armado. Cesarski general mora služiti ta stran in unstran Litve, ali je ogerski državljan ali ni? — Hrvatje se nikakor ne radujejo, tam poslance ravno tako psujejo, kakor tukaj mene (Tiszo). Za ogerske napise ni bilo treba posebnega pooblaščenja, ker je šlo za administrativno stvar, sedaj gre pa za to, da se pre-naredi, kar je bilo dosihmal po postavi opravičenega. On je zato, da se stvar naravna, ker to vprašanje daje nekterim povod za kaljenje miru, ker vmes silijo jezikovo vprašanje. — Denarstveni minister povdarja solidarnost s politiko ministerskega predsednika. — V ponedeljek se ima debata nadaljevati. (Iz tega, kakor se zagovarjata gospoda Tisza in Sapary, se najbolj kaže brezobzirnost madjarske vlade do Hrvatov. — Hrvatje so trpeli leta in leta, dokler ni bila mera prenapolnjena in čeztekoča. Kdo je kriv, da se je po Hrvaškem tako gospodarilo? Do javne službe ni prišel drug kakor madjaron, a temu pa se ni bilo bati ničesa, saj ga je varovala njegova lojalnost (?) Kdo se bode čudil neredom po Hrvaškem! Ggerski državniki pa svetujejo k spravi, ker jim [njih osebam in sistemu] gre za kožo. Res da, take prilike ne bode brž, kakor je sedaj, da se odpravi hegemonija Madjarov unstran Litve. V istini krasna prilika, ktero so Madjari sami privabili s svojo oholostjo.)
Ministerski rezident na cetinjskem dvoru, polkovnik baron Thommel, odšel je zaradi slabega zdravja za dalj časa na odpust in ga je podpolkovnik Milinkovic za sedaj začasno nadomestil. Govori se, da Milinkovic minister-rezident v Cetinjali postane.
Kakor se je španjski minister unanjih zadev angleškemu „Times“ korespondentu Blowitz-u
Marsikdo, ki se prestraši, gre na „kolo-vrat“, da se pretrese in strah iz udov odžene. Jaz bi svetoval takemu, ako mu je količkaj priložno, naj se enkrat na takem vozu, ob takem vremenu in po taki poti, kakor jaz dve uri daleč pelja, pa mu zagotovim, ako tresenje kaj pomaga, da mu bo pregnalo, ako bi imel tudi vse strahove v udih.
Ko bi jaz kaj govoriti imel in zapovedovati čez tiste gospode, ki imajo ceste v svoji oblasti, pa vendar nič za popravo ne store, bi jim naložil kazen, naj se vsak dan enkrat dve uri daleč po taki poti peljejo, dokler cesta ne bo popravljena, in spet tu rečem: Gotovo bi pomagalo.
Naj bo to „sine ira et sine studio" od slabih cest sploh rečeno, zakaj mnogo jih je po deželi; ta pa mi je bila vzor in podoba, na ktero sem se najlaglje oziral, ker sam sem jo okušal in poskušal,
v Parizu izrazil, utegnejo se vsled presrčnega sprejema kralja Alfonza na Dunaju trgovinske razmere med Avstrijo in Span-jolsko via Trst zboljšati. Mali vzroki imajo večkrat velike nasledke.
Vnanje države.
Večji in imenitneji italijanski Usti glede hrvaškega vprašanja vsi Hrvatom simpatično pišejo, Madjarom pa previdnost in spravljivost nasvetujejo.
Na Srbskem vlada sedaj mož jeklene eneržije, Nikolo Christie. Ali bo njegova ener-žija nasproti veliki večini radikalnega naroda zmagala ali podlegla, kdo bi že danes to vedel? Po človeškem razumu soditi, rekli bi, da „več pesov je zajčja smrt". Odkritosrčni prijatelji najmlajšega kraljestva se nikakor ne morejo misli iznebiti, da bi bilo morda vendar le bolje, kako sporazumljenje po drugem potu vsaj poskusiti, in tega mnenja so tudi skoraj vsi po Srbiji živeči Avstrijanci. Na voljo velike narodne večine treba se je ozirati, ako se noče, da se ves narod zoper preziralca ne vzdvigne. Da si tudi se je radikalcem že kar naprej vsa sposobnost do vladanja odrekla, vendar bi ne bilo škodovalo, ko bi se jim bila vsaj za nekoliko časa priložnost ponudila, pokazati, kaj da znajo. Za Avstrijo bi ne bilo nikakor tako nevarno, kot so si nekteri domišljevali, saj vsak dobro ve, da tisti pes, ki mnogo laja, ne popade. Naj bi bili tudi radikalci na krmilo prišli, hote ali nehote morali bi dobri prijatelji Avstro-Ogerski nasproti biti. Kakor se pa sedež na Srbskem vlada, je pa vse bolj absolutizmu kakor pa ustavi podobno.
Na Bumunskem se je vreme preslikalo. Mržnja proti Avstriji je nekaj ponehala, odkar se je prvi minister Bratiano iz Dunaja povrnil. Opozieijonalni časniki pa pri vsem tem niso vstani laži opustiti. „Binele Pub lik" trdi, da bode vsled Bratianovega popotovanja rumunska vojska na šest let pod nemško komando prišla in v slučaji kakošne avstrijsko-ruske vojske avstrijanske interese zastopajoč ru-munskih sinov kri prelivala. „1 n d ep. Ro u m.“ erdeijske Rumunce opozoruje, da so močneji, kakor se sami sebi dozdevajo. Le toliko naj gledajo, da ne bodo v boji z Madjari omagali in potem naj pa ob priložnosti poskusijo in videli bodo, kdo bode zmagal.
Bolgari so s spremenjeno ustavo jako zadovoljni. Opravni in finančni uradniki so vže na-njo prisegli in iz novega knezu Aleksandru zvestobo obljubili. Rusi si prizadevajo, da po Slavikovu in Karavelovu radikalno stranko v življenje spravijo.
Iz Bolgarske se poroča, da se je tamkaj več roparskih zadrug oživilo, ki osobito na železnične postaje in vlake preže. Tako so ti „obrtnjaki“ nedavno železnično postajo Setovo blizo Varne napadli, načelnika hudo telesno poškodovali in železno blagajnico odnesli. Vrh tega so si pa še mnogo prizadevali, da bi bili tire poškodovali in zaglavnike razmetali. Vlada je vsled tega na vsako postajo po štiri orožnike razpostavila in vrh tega še iz Ruščuka nekaj vojakov odposlala, ki naj bodo roparje preganjali. Do sedaj jim pa še vsakega sledu manjka!
Ni še davno, ko so skoraj vsi časniki vedeli pripovedovati, da so na Irskem na Mr. Parnella zavratno streljali. „Politiki“ od 6. t. m. se pa iz Londona poroča, da to ni nič druzega, nego prav debela „časnikarska raca", ki je iz Irskega čez kanal sv. Jurja na Angleško priletela, ktero so potem Angleži vstrelili in drugim časnikom poslali, ki so slastno po nji segli. Mr. Parnell še menda nikdar ni tako zdrav bil, kakor je ravno sedaj in ni ga menda človeka onstran kanala sv. Jurja, ki bi ga Irci bolj spoštovali in ljubili, Angleži pa bolj sovražili, kot je ravno sedanji vodja zatiranih Ircev, Mr. Parnell.
Izvirni dopisi.
Iz Horjula, 7. t. m. Vesel in častit je bil današnji praznik za našo duhovnijo, ker obhajala je bratovščina živega Roženkranca,
oponovljena 1. 1852, obdarovana z mnogoterimi odpustki, svoj veliki god. Prišla sta v ta namen iz Ljubljane gg. preč. kanonik A. Zamejic, ki so služili sv. mašo z azistenco, in prof. J. Marn, kteri so pridigovali. Povedali so v pridigi, da bratovščina naša šteje po zapisku svojem vseh udov 2694; izmed teh jih je umrlo 740; torej je živih bratov in sester 1954, mala vojna, ktera vsaki dan spleta lepe duhovne vence kraljici sv. Roženkranca. V družbi z bratovščinami po svetu nas je pač na tisuče in tisuče; ali — letos narastuje ta vojna na milijone in milijone, kteri — po naročilu sv. Očeta papeža Leona XIII — v tem mesecu po vseh farnih cerkvah molijo vsaki dan sv. rožni-venec z lavretanskimi litanijami pred presv. R. Telesom ter se vojskujejo s premočnim duhovnim orožjem zoper hude sovražnike, kteri pretijo človeštvu in posebej sv. katoliški cerkvi. Upajmo, da to ne bode brez dobrih nasledkov; le stanovitno z zedinjenimi močmi se borimo pa marljivo vdeležujmo obilnih milosti in dobrot, ki so nam v tako prijetni, času primerni obliki na ponudbo. Tudi popoldne so slovesno molili sv. rožnivenec in litanije pred lepim bratovskim altarjem, kteri je kakor veliki altar tudi iz marmorja, in umetno olepšan. Ubrano zvonjenje in streljanje je o lepem vremenu povzdigovalo svečanost, ktera bi bila za nas tem veselejša, ko bi imeli tudi duhovnega pomočnika, kakor smo se ga letos bili nadjali; ali gospod — vže imenovan — se je branil in ubranil, kar nas je tembolj užalilo, ker je v šolskih letih vžival celo dobrotno tukajšnjo vstanovo! Kar je manj duhovnov, pa vera in pobožnost peša. Pozna se v cerkvi, v spovednici, pri mizi Gospodovi, v šoli, pri bolnikih, po podružnicah, in težko bode pozneje dobrega cerkvenega duha spet obuditi in poživiti. Kjer so posamezni preveč obloženi, pa prehitro pešajo in omagajo. Veseli torej farmane in gospoda župnika, da prihajajo časih nekdanji kaplan, g. profesor J. Marn, sedaj vže 26. leto nazaj ter pomagajo v službi Božji. Kakor o sv. Marjeti s preč. g. kanonikom msg. L. Jeranom, nekdaj tukaj kaplanom, tako so o Roženkranski nedelji povzdignili slovesnost s preč. g. kanonikom A. Zameji c em, našim rojakom in častnim občanom. Midi se, da s tisto ljubeznijo in spoštljivostjo, s ktero so častili ranjkega preblagega g. očeta Aleša Jerala, podpirajo tudi našega sedanjega duhovnega očeta g. Franca Dolinarja, kteri so vedno delavni za lepoto farne cerkve in za blagor svojih faranov ranjkemu res prav vredni naslednik. Bog povračaj dobrotnikom našim obilno ter jih ohrani nam še mnoga leta!
Domače novice.
(.Današnja 9. seja deželnega zbora) je bila bolj tiha, razmotal se je skoro brez vse debate včeraj že v našem listu naznanjeni dnevni red, to je poročila raznih odsekov o računih, peticijah itd. Poslušalcev je bilo prav pičlo število, pa še ti so se polagoma pozgu-bili. Trajala je seja do 7,3. Prihodnja seja bo v četrtek 11. t. m. Zavoljo prepičlega prostora v današnjem listu poročamo obširneje jutri.
(.Narodni klub) imel je včeraj sejo, ktere so se vdežili tudi poslanci, ki so glasovali zoper velikoposestniške volitve, kar jih je bilo v Ljubljani.
(Cecilijino društvo) ima svoj občni zbor v četrtek dne 11. oktobra 1883. Ob desetih dopoludne je prej slovesna sv. maša v stolnici.
(Ljubljanskih veteranov transportna kolona) imela je v nedeljo popoludne svojo peto vajo v postrežbi ranjenih vojakov. To pot podali so se veterani v družbi c. kr. vojaških višjih zdravnikov na polje k smodnišnici, kjer ima društvo „rudečega križa" svoje vozove spravljene, in so se tamkaj vežbali v praktičnem nakladanji ranjenih vojakov. Vozovi so jako pripravno narejeni; petnajst jih je pripravljenih za sprejem hudo in malo ranjenih, in sicer imajo v vsakem vozu prostora štirje hudo ranjeni in osem malo poškodvanih. Da se kolikor mogoče pretresanje in suvanje ovira, je skoraj vsa naprava na škripcih. V šestnajstem vozu je pa zdravniška in bolniška priprava, kakor tudi kuhinja, šotor, miza i. t. d. shranjeno.
(Lep cerkven svečnik), sostavljen po gosp. Peregrinu Kajzelju, glažarju, za farno cerkev na Baki, je izpostavljen na ogled v njegovem magacinu na starem trgu. Kdor ga hoče videti, naj ne zamudi srede in črtrtka, ker v petek bo odposlan.
Bazne reči.
— Okradena pošta. V nedeljo zvečer so tatje ulomili v poštno pisarno v Velikih Lašičah ter odnesli tam hranjene denarje, nekaj čez 100 gld. Daši so tatje iz okna iztrgali železno omrežje ali „gavtre“, da so prišli v sobo, jih vendar nihče ni slišal in so še le zjutraj zapazili tatvino.
— Duhovske spremembe v tržaški škofiji. V. č. g. Janez Gabrielič je imenovan župnik v Gračišču. — 0. g. Josip C vitko je jmenovan kurat v Castelvenere. — C. g. Jan. Sega je premeščen za kaplana k sv. Antonu novemu; č. g. Jan. Škabar za kaplana k sv. Mariji Večji (jezuit, cerkvi). C. g. Jak. Kocijan za kaplana k sv. Antonu novemu; č. g. dr. Peter Tomazin za kaplana k sv. Mariji Pomočnici (sv. Antonu staremu.) C. g. Josip Bottegaro za kateheta k samostanski šoli benediktinaric; — č. g. Janez Buttignoni za duh. pomočnika pri sv. Justi; č. g. Juri Pittaco za kaplana k sv. Mariji Večji; č. g. Jan. K a valič in č. g. Franc M uješ a n za kaplana pri sv. Jakobu, — vsi v Trstu. C. g. Edvard Dagri za kaplana v Isoli. — V mašnika posvečen je bil 9. sept. č. g. Mat. Grškovič.
— Kaj se vse lahko bivšemu ministru prigodi? Italijanski poslanec in bivši minister Nieotera došel je ne davno v London, kjer se mu je malenkost prigodila, da so ga policaji odmah prijeli, ko je jedva iz voza skočil. Nieotera povdarjal je svojo nedolžnost v laškem, francoskem in angleškem jeziku, toda vse zastonj; policisti človeku vse verjamejo, le tega ne, da je nedolžen. On je, pravijo, že dolgo zaželjeni tat Wilson, na kterega že toliko časa pazijo in danes so zvedeli, da pride. Se le pri policijskem ravnateljstvu posrečilo soje voditelju laških levičarjev svojo identiteto dokazati in nek višji uradnik razodel mu je ne ravno laskavo tajnost, da ima le sam sebi neprijetnost pripisati, ki ga je doletela, ker je omenjenemu tatovu poden. kakor jajce jajcu.
— Pri bolniku. Iz Milana se poroča, da je bil 19. septembra 1.1. dr. Cesare Adami, prvi zdravniški izvedenec, k sedemdesetletni stari materi prve glediščne pevke, gospice Verra Larini v posvetovanje poklican. Zdravnik je spoznal odmah, da vse bolečine, o kterih stara toži, le iz prevelikega strahu izvirajo. Prijel je ženico za roko in djal: „Ljuba gospa, vam čisto nič ni, prava bolezen se vse drugače pokaže in kadar se človek na smrt pripravlja, ima ves drugačen obraz". — Komaj da je doktor te besede izrekel, se je z glasnim krikom mrtev po tleh zvrnil. V roči mu je ostala knjižica, kamor je tisti dan svoje zdravniške opazke pisal. Star je bil 46 let in vedno čvrst in zdrav.
Telegrami.Slovencu",
Budapešt, 8. oktobra. (Zbornica poslancev.) Nasvet Polonyiev, da bi se nenavzočim hrvaškim poslancem ustavila dnina, je bil zavržen skoro enoglasno. — Orban, Pulsky, Apponyi in Polit pobijajo nasvet Tiszin o hrvaškem vprašanji. Tisza popravi očitanje Politovo, da je žugal s poteptanjem narodnosti, s tem, da je to žuganje bilo obrneno proti onim hujskačem, ki so podpihovali ljudi proti edinosti ogerske krone.
Zagreb, 8. okt. Po neresničnem telegramu provzročena govorica o tem, da se grbi snemajo, je bila kriva, da se je veliko ljudi zbralo, pa brez rogo-vilenja. Vojaki so potrebili cesto in med tem podučena množica se je razšla. Narejeno je, da nekaj vojakov pride iz Zagorja in banalske Gramce nazaj.
Zofija, 9. okt. Sobranje (zbor) sprejelo je z veliko večino konvencijo o odškodovanji Eusov zavoljo železnične zveze.
Carigrad, 9. okt. V petek odpotuje minister unanjih zadev Bogičevič na Dunaj, oddat odpoklicno pismo, ob enem pa konvencijo „konference čveterilr ratificirat.
Umrli so:
3.	okt. Ana Driquet pl. Ehrenbruck, nadlajtnanta vdova, 93 let, križanske ulice št. 7, starost.
4.	okt. Marija Valjavec, gostija, 78 let, Petrova cesta št. 23, starost.
V bolnišnici:
3.	okt. Jakob Kušar, gostač, 48 let,
4.	okt. Janez Bukovnik, čevljar, 22 let.
V vojaški bolnišnici:
2. okt. Jakob Eibinetz, pri 44. pešpolku, 21 let, vnetje trebušne mrene.
EksekutiTiie dražbe.
12.	oktobra. 1. e. džb. Franee Penko iz Petelin, 2513 gl. Postojna. — 1. e. džb. pos. Marija Skrle iz Prema, 2280 gl. Bistrica. — 3. e. džb. pos. Jožef Lenarčič iz Nadanjega sela, 4133 gl. 80 kr. Postojna. — 3. e. džb. pos. Gašper Vidrih iz Trna, 3685 gl. Postojna. — 1. e. džb. pos. Anton Žabec iz Zagorja h. št. 94, 1140 gl. Bistriea. — 3. e. džb. pos. Jurij Orlič iz Metlike. Metlika.
13.	oktobra. 1. e. džb. pos. Janez Mihelčič iz Semiča št. 14, 1535 gl. Metlika. — 1. e. džb. pos Marka Pašič iz Drašie, 690 gl. Metlika. — 1. e. džb. pos. Ivo Horvat iz Bubnaree, 1060 gl. Metlika. 1. e. džb. Janez Škrl iz Vipave. Vipava.
Dunajska borza.
8. oktobra.
Papirna renta po 100 gld.
Sreberna „	„	„	„	.
4% avstr, zlata renta, davka prosta . Papirna renta, davka prosta Ogerska zlata renta 6% .
„	„ i. 4 %	■
„ papirna renta 5%
Kreditne akcije .	. 160 gld.
Akcije anglo-avstr. banke	120 gld.
„	avstr.-ogerske banke
„	Landerbanke
„	avst.-oger. Lloyda v	Trstu
„	državne železnice .
„	Tramway-društva velj. 170 gl. .
Prior, oblig. Elizabetine zap. železnice „	., Ferdinandove sev.	„
državne srečke iz 1.1854 250 gl. 4$	„	„	„ „ 1860 500 „
Državne srečke iz 1.1864	100 ,
............... 1864	50 „
Kreditne srečke	.	.	100	„
Ljubljanske srečke	.	.	20	„
Rudolfove srečke	.	.	10	„
štajerske zemljišč, odvez, obligae.
London .............................
Srebro .............................
Ces. cekini.........................
Franeoski napoleond.
Nemške marke........................
78 gl. 60		kr.
79 „	05	jj
99 „	65	»i
92 „	95	JJ
119 „	85	jj
87 „	25	jj
86 „	—	jj
290 „	20	J!
108 „	50	jj
840 „	—	»
103 „	75	jj
640 „	—	»
317 „	25	j?
225 „	—	jj
103 „	10	jj
105 „	—	jj
120 „	25	jj
132 „	75	jj
167 ,	60	jj
166 „	75	jj
168 „	50	jj
23 „	—	jj
19 ,	—	jj
104 „	—	jj
119 „	90	jj
H 5 „	68	jj
9 „	60‘/.	jj
58 „	70	jj
Št. 13378.	(2)
Razpis službe.
Pri ljubljanskem mestnem magistratu je izpraznjena služba I. mestnega inženirja z letno plačo 1400 gld. pa dvema, v pokojnino vštevnima 10% petletnicama.
Ta služba, eventuvalno ona druzega mestnega inženirja z letno plačo 1000 gold. in dvema, v pokojnino vštevnima 10% petletnicama se ima na novo popolniti.
Prosilcem za ti službeni mesti je prošnje, kterim morajo priložena biti dokazila o starosti in o sposobnosti, ki je potrebna za više državno stavbarsko službovanje, dalje dokazila o do-zdanjem poslovanji in o polnem znanji slovenskega in nemškega jezika,
do 25. dno oktobra t. 1.
izročiti pri podpisanem magistratu, in sicer, če je prosilec v javni službi nameščen, potom do-tične predstoječe gospodske.
Mestni magistrat ljubljanski
dne 15. septembra 1883.
Zupan: Grasselli.
an die
im September 1883 in Wien abgehaltene
HrcMic&e SaciMeier
der
Rettung Wiens aus der Tiirken-notli im Jalire 1683.
Cena 40 kr. Po pošti 45 kr.
Dobiva se v
Katoliški bukvami.
lekarju
vfc* Jj j ii R» H
Vaša ,,Francova esenca“ je edino zdravilo, ki se mojemu želodcu prilega. Po vsakem zavžitji mi je ložje in bolje.
Kamnje pri Černiči 1883.
Josip Sovdat, župnik.
Enajst let že trpim na zabasanji in hemerojidah in ne poznam ga zdravila, da bi mi toliko pomagalo, kakor Vaša „Francova esencaza ktero se Vam najlepše zahvaljujem.
Ivan Zehrou, Gorenje Ležeče, Kranjsko.
Prosim, da mi odmah pošljete 100 steklenic Vaše izvrstne ..Francove esence“.
Aleksandrija v Egiptu meseca avgusta 1883.
Marija Dolinsh.
Prosim uljudno za 24 steklenic Vaše „Francove esence“, ki je ncdvomljivo najboljši pripomoček zoper kašelj, hemerojide, mrzlico v želodcu in gliste.
Pulj meseca decembra 1882.
Josip vitez Scordili, c. k. policijski (1)	komisar.
Vašo ..Francovo esenco“ s sijajnim vspe-hom rabim. Prosim odmah za 24 steklenic na povzetje.
Trdnjava Ivanič na Hrvaškem meseca avg.)883.
Josip Marničič, usnjarski mojster.
Francova esenca je pomagala že tisočerim ljudem, kakor je, razvidno iz zahvalnih pisem, ki jili izdelovalec dobiva. Ta esenca ozdravi bolezni v želodcu in trebuhu, krč, božjast, trebušno in pre-menjavno mrzlico, zabasanje, hemorojide, zlatenico itd., ki so vse nevarne, čo se v pravem času no ozdravijo. Steklenica 10 kr.