182
Politične stvari.
Servilizem v dobi svobode.
Kdor sliši pesmi o svobodi in napredku, ki se odmevajo po vsih zborih, ki done iz šolskih sob, mestnih svetovalnic, deželnih in državnih zbornic in se razlegajo še dolgo potem po časnikih, si bo pač mislil, da je ni na sveta veče svobode, kakor je v Avstriji, da jih ni nikjer tako neodvisnih, samostojnih, samo sebi zaupajočib možakov politične ali le socijalne pomenlji-vosti,  kakor so poslanci,   srenjski odborniki  ali ne po
vladi izbrani udje davkarskih komisij itd. Mislil bo: to so pač možaki, ki ravnajo le po svojem prepričanji, se ne vstrašijo nikogar; tudi kak c. kr. okrajni glavar ali celo deželni predsednik jim ne imponira in vpliv njegov ni tak, da bi jih motil pri njihovih nalogah in dolžnostih, kajti servilizem jim je čisto neznana reč.
Al kdor bo ta&o mislil, se bo motil. Duh servi-lizma ali služnosti, ki je ostanek še istih časov, ko sta vladala rob=tvo in pest in so pred kakim mogočnjakom podiožni kar na kolena padali, se ne nahaja le v manj civiliziranih državah, na pr. v Turčiji, Perziji, na Kitajskem itd., marveč mogočen je še v Nemčiji in Avstriji, nikakor pa ne pri narodih, ki za manj omikane, manj svobodoljubne veljajo, marveč ravno pri tistih ,,svobodnjakih", kateri hočejo duha svobode vsakemu s silo v glavo vbiti, namreč pri liberalcih različne narodnosti. Dokazov imamo na cente , a tu hočemo navesti le nekatere, da pojasnimo svoje misli.
Sijajno se je kazal servilizem v ravno končanem državnozborskem zasedanji. Minister je le mignil in večina je bila za njegov predlog, za postavo. Verske postave so dete tega servilizma, toraj ne morejo biti svobodne, če so se skovale s pomočjo služnjih. Res, da so bili nagibi k temu servilizmu različni; ta poslanec je bil servilen ali pokoren siuga tega ali onega ministra, ker je sam po strani gledal po ministerskem sedežu; oni zato , ker se je nadjal, da bo s pomočjo ministra dosegel to ali onu za se ali za druge; tretji se je bal slabih nasledkov za svojo osebo, ako se ministru ne pokaže ubogljivega; četrtemu je srce veselja in ponos-nosti igralo, ako je vjei kako prijazno besedo iz mini-sterskih ust ali kak smehljaj dobrovoljnosti; na najniži stopinji pa so tisti, ki imajo tako malo moralične moči in samostalnosti v sebi, da jim že hud pogled iz minister-skega očesa ali količkaj žugajoča beseda iz ministerskih ust srce strese in podere um. Vseh teh vrst strahopaz-ljivcev je bilo obilno v državnem zboru in sicer ne le med nemško ustavoverno stranko, ampak tudi med onimi, ki bi bili po vsi doslednosti morali sedeti na strani odločne opozicije. Da je med stranko, ki živi in ima veljavo le po ministerski milosti, duh servilizma — ali v tem slučaji duh hvaležnosti, temu se ni toliko čuditi, kakor pa našim mladoslo venskim poslancem, z Razlag o m na čelu, katere je bil obsenčil tudi duh servilizma. Toraj so se pokazali tisti, ki se najbolj ponašajo s svo-bodnjaštvom, največe serviliste ali služoike.
Pa ne le v politiki je duh servilizma mogočen, tudi v srenj skih zastopih se mu vse vklanja. Bili so časi, ko se je pred zlatim zavratnim robom moral vkla-njati priprost človek, sicer še svojega življenja ni bil vesel; takrat je bil vsak c. kr. glavar, da, ce!6 brič njegov, mogočen diktator, čegar beseda je ukazovala srenjskim zastopom. Zdaj so srenjski zastopi neodvisni od vladnih zastopnikov in vendar se godi in sklepa po jako mnogih krajih še vedno po volji okrajnega paše ali kacega druzega vladnega mogočnjaka. Možje še vedno nimajo poguma, da bi stopili pred takega mogočnjaka in mu odločno rekli, da on nima glasu pri srenj-skem zastopu. Kako bi pa tudi priprosti možje imeli tak pogum, če jim glavno mesto Ljubljana daje tako slab izgled? „Ce si meščani ne upajo iztrgati se iz uradnih rok, kako si bomo mi kaj tacega upali ?" nam bo odgovor vsakega druzega srenjskega zastopa.
In res! Takega servilizma, kakor vlada pri mestnem zastopništvu v Ljubljani, pač menda nikjer drugod ni. Kaže se pri vsaki priliki, najbolj pa v tem, da so si mestni očetje izvolili za župana c. k. uradnika — če tudi v pokoj i — kateri mora toraj gotovo vladi všeč biti. Da ji je všeč, to je pokazal zastopnik vlade, knez Mettemich,   ki  ga je  na vso  moč hvalil.    In
183
kako ponosni so mestni očetje na to , da so s tem možem vladi vstregli! Kar smeje se jim, kakor strežaju, ki je bil pohvaljen za to , ker je povelje svojega gospoda na tanko izpolnil.    Ali ni to največi   servilizem?
Take prikazni pri srenjskih zastopih so žalostne ilustracije svobodne dobe. Dokler se bomo že od daleč odkrivali c. k. okrajnih glavarjev kapam, v prah lezli pred zlatimi zavratnimi robi, pohlevno molčali, če kak knez govori, ker je knez, volili c. kr. uradnike, ker žele biti voljeni, in se trgali za pohvalo ali smehljaj vladnih ust, tako dolgo Še ne smemo govoriti o svobodi, kajti servilizem bi nas lahko za ušesa prijel.
Ce slišimo tako širokoustno bahanje s svobodo, nam pride na misel nek liberalec, ki je v gostilnici strašno udrihal po birokratih; ko pa nekdo opomni, da gre ravno okrajni glavar memo, je vtihnil, kakor da bi mu bilo sape zmanjkalo, in rekel: ,,Jaz mislim, da sem med možaki, ki ne bodo mojih besedi kakemu uradniku ali briču na ušesa nesli." — Strah je sicer lepa reč, a različen od servilizma. Dokler pa deželni, državnozborski in srenjski zastopniki ne zgubijo strahu pred c. kr. kapami, zlatimi križci in robi, tako dolgo še nespodobno, da govorimo o svobodi.
Žalostno pa je za nas Slovence še posebno to, da se poslanci, kateri se nimajo sicer ničesar bati, kakor dr. Razlag, Pfeifer in Nabrgoj, podajo servi-lizmu. Na ta način ne gremo naprej, ampak odločno nazaj.