132
Anton  Hribar:  Biserji.
kmalu zave, in šele sedaj zapazijo, kako Dobrov-skemu kri lije iz bedra. On pa je mirno stal in hladnokrvno pokazal na bedro: „Tu-letiči krog-lja", — v tem se zgrudi na tla. Dolgo časa se je boril s smrtjo in naposled vendar-le okreval, ali kroglja je ostala v njem in nosil jo je v sebi do — smrti, celih 48 let. Ta dogodek ga je ozko zvezal z grofovsko rodbino, ker je svoje življenje zastavil za mladega grofa. Pozneje je večkrat pravil o tem dogodku: „Moj oče je bil dolgo časa vojak, kroglje so na vse strani frčale okoli njega, pa ga nobena ni zadela; a jaz sem duhovnik, pa moram do smrti nositi krogljo v sebi, pa še celo od ženske roke . . .!" V vinotoku 1. 1828. se je napotil na Dunaj, kjer je prav marljivo delal v dvorski knjižnici, dasi je tudi takrat bolehal. Dne 17. grudna je prišel z Dunaja v Brno, kjer se je nastanil pri milo-srČnikih. Takoj drugi dan je obiskal svoje prijatelje, med njimi škofa Stufflera in prelata Nappa, katera sta ga hotela zadržati pri sebi, a on ni hotel o tem niti čuti; še celo kočijo, katero mu je škof ponudil, je odbil. Vračajoč se domov, prehladi se hudo. Dne 20. grudna priredi škof Stuffler gostijo na čast Dobrovskemu. Poslal je voz ponj v staro Brno, ali vrnil se je prazen, ker je bil Dobrovsky zbolel. Istega dne ga je obiskal prijatelj Volny, s katerim se je dolgo razgovarjal o znanstvenih rečeh, dasi je bil telesno popolnoma strt. Govorila sta zlasti o Safarikovem delu „Abkunft der Slawen." Do-brovsky je pobijal nekatere nazore Safafikove in pri tem iz spomina navajal razna mesta iz Pomponija, Jornanda, Prokopija itd. Na božič je že toliko okreval, da je mogel v kapelici maševati. Dne 29. grudna je že kosil pri prelatu Nappu, a po kosilu je urejal rokopis prevoda Pulkavove kronike.  Potem je prepisaval starin-
Bis
1.
V saka kri enkrat vskipi, Vre,  pojenja,  se shladi.
2. Brez  sence v loži ni drevesa, In brez  slepote ni očesa.
sko izpovedno formulo za Kopitarja, da bi jo ta primeril s frizinškimi odlomki. Snoval je že, kako bo potoval v Krakov in preiskal ondotne knjižnice. Prijatelji so mu odsvetovali, a on ni z lahka odstopil od svojih sklepov.
Ta želja se mu vendar ni izpolnila, ker ga je preje zadela smrt.
Na novo leto 1829. je maševal pri milosrč-nikih, potem je lahko obedoval, a po kosilu je pisal nekatera pisma v Prago. Zvečer ga hipoma prime hud kašelj, in drugi dan je moral ostati v postelji. Tožil je, da ga bode na levem boku. Zdravniki in prijatelji so ga nagovarjali, naj se izpove in napravi oporoko. Ali on je neprestano trdil, da še mora živeti najmanj 15 let, dokler zvrši svoje znanstvene osnove.
Kmalu se mu vnamejo pljuča, in on se sam uveri, da se mu bliža zadnja ura. Narekoval je svojo oporoko in za zvrševalca imenoval grofa Frančiška Sternberka, kateremu je pustil tudi svoje dopise. Rokopise pa je zapustil češkemu učenemu društvu in muzeju, a knjižnico deci svojega brata Matijaža. V torek 6. prosinca je prejel svete zakramente umirajočih in kmalu potem, ob tri Četrt na jednajst, preselil se je njegov veliki duh v večnost.
Življenje in delovanje Dobrovskega je že večkrat opisano. Najimenitnejši spisi so: „Život Dobrovskeho" Dr. I. Hanuš, Literarni pusobeni Josefa Dobrovskeho 1867. Lepo sta oslikala njegovo življenje slavni zgodovinar Palacky in Jungmann v „Muzejniku".
Pri sestavljanju tega spisa sem se oziral zlasti na najnovejše delo: „ Knezi katoliČti o pisemnictvi novoč. zasloužili"; ostali viri so omenjeni pod Črto.
erji.
3-Kjer je več  vode tekoče, Tamkaj   malin  bolj  ropoče.
4-Dostikrat pri zreli slivi Tudi trni so bodljivi.
Anton  Hribar.