Gospodarske stvari. Metljaji ua pljnčih. Nadaljna po postavi in sicer na 2 meseca zavarovaaa ovčja bolezen so metljali na pljučih ali pljučni raetulji. Ta bolezen kg večjidel pri mladib ovcah nabaja in se izcimlje, kakor se dnmneva, kajti natanko dokazano še ni, če se živali na globoko ležeeib, vlažnib močvirnatih in hlatnih ali pa po pašnikih ob stoječi ali poeasu tekoči vodi stoječih tiavnikih pasejo. Na takib pašah, rueuijo nekteri živinozdravniki, sc naliaja zalega nekcga zajedaT^a, ktera ali na travi živi ali pa še ie po dnigib posredovavcib, po turčesih ali polžib ua travo zanesena postane. Ta zalega se potetn od ovec po mih 1 ib živinozdiavuikov popase in v njib metljaje na pljučib provzročaje. Ta zajedavec pride, kakor pravijo, ovcam naj poprej v želodec, odtod v sapnik, kjet* se potem v tanke vejice prav za prav v zlezuo kožo tankih vejic sapnikovib zarijejo. Bolezen je silno dolgotrajna in za priprostega kmetovavca y začetku večjidel težko zaslediti in pregledati. Že zarad omenjene dolgotiajnosti bolezni je tudi razviduo, da pri nji zelo raznovrstne prikazoi opaznjemo. Med njimi je v prvi vrsti opaziti težava, s ktero ge bolene živali oddihujejo. Hripav, zasopen, krčevit kašelj, s kterim živali včasih dave se cele kepe črvov po 100 in več, ki so vsc v žlezo zavite, izjnetavajo, je zanesljivo znamenje te bolezni. Če je ta že daleč napredovala, tako ni nobene vračitve več. Živali večjidel revno poginejo. Jeterni metljaji. Tretja in poslednja ovfja bolezen, ki je tudi po postavi in sicer na dva meseca zavarovana, so jeterni metljaji ali jeterni metulji. Ta bolezen je s prejanjo v mnogem oziru v rodu ali žlabti. Kakor pri prejšnji so tudi pri tej bolezni skoraj isti vzroki, iz kterih ee izcimljava. Neki zajedavec pride ali po pijači, ali po hrani v žival, namreč najpiej v želodec, in iz tega vjetra, kjer potem imenovauo bolezen nzročuje. Tudi njene prikazni so prikaznim prejšnje podobni. Bolezen je silno dolgotrajna. Med naj bolj v oči padajoče prikazni je šteti žolta barva bele kože, oči in diesna. Živali rade ne jejo, povžito hrauo slabo prebavijo in irnajo napet trebuh. Bolene živali pozgubljajo od dne do dne več redivmh rokov in slednjič se prevrže vsa bolezea v trebušno vodenico, kar trpinkam potem v kratkera pogin pripelje. Vračitev je le v zacetku bolezni mogoča in še tedaj vsakokrat ne labka. Potreba je poklicati živinskega zdravnika. Da je treba s petrolejem jako pazljivo ravnati priča sledeča prigodba. Pretckli torek je mlad bribovc svojo jalovko 8 petrolejem po vratu in šinjaku niazal, da bi z zivinčeta uši pregnal, pa || vsikdar s toplo vodo in miijo si roke dobro umil. Ko tretji dan zvecer z žveplenkami luč prižiga, skoči ž. Hašnik.