LOVE NI JA
EVIJA ZA SLOVENCE PO SVETU
IAGAZINE FOR SLOVENES ABROAD
EVISTA PARA LOS ESLOVENOS EN EL MUNDO
OVEMBER- DECEMBER
377
ETNIK 24
»■12
DRAGI ROJAKI!
PRED VAMI JE NOVA, DVOJNA (NOVEMBRSKO-DECEMBRSKA) ŠTEVILKA RODNE GRUDE. UPAMO, DA BOSTE NAŠLI V NJEJ ZADOSTI ZANIMIVEGA BRANJA ZA DOLGE ZIMSKE VEČERE. ŽE ČEZ EN MESEC PA BOSTE DOBILI JANUARSKO ŠTEVILKO RODNE GRUDE. UGANILI STE, DA SMO SE ZA DVOJNO ŠTEVILKO ODLOČILI PRAV ZATO, KER ŽELIMO, DA BI POSLEJ PRIŠLA RODNA GRUDA TUDI NAJBOLJ ODDALJENIM NAROČNIKOV V ROKE PREJ.
»RODNA GRUDA«
V	JUBILEJNEM LETU 1978
PRVA ŠTEVILKA PRIHODNJEGA LETNIKA BO ZAČELA ŽE 25. LETNIK NAŠEGA MESEČNIKA. REVIJA SE JE V ČETRT STOLETJA RAZVILA
V	REPREZENTATIVEN MESEČNIK SLOVENCEV NA TUJEM. SEDAJ GA POŠILJAMO V 42 DRŽAV NA VSEH PET CELIN.
25
LET
RODNE
GRUDE
KAJ BO V NOVEM LETU NOVEGA
TRUDILI SE BOMO, DA BOMO OHRANILI VSE, KAR JE BILO ŽE DOSLEJ DOBRO. REVIJO BOMO ŽE V PRIHODNJI ŠTEVILKI POPESTRILI Z NOVIMI STALNIMI RUBRIKAMI. PREDVSEM PA BOMO V PRIHODNJEM LETNIKU OBJAVLJALI:
•	ZANIMIVE IN BOGATO ILUSTRIRANE REPORTAŽE O DOMOVINI,
•	BARVNE REPRODUKCIJE ZNAMENITIH DEL SLOVENSKIH SLIKARJEV,
•	IZBRANA DELA SLOVENSKIH UMETNIŠKIH FOTOGRAFOV IN
•	IZBRANE DOMAČE TER IZSELJENSKE ZGODBE.
UREDNIŠTVO SE BO TRUDILO, DA BO REVIJA TUDI OBLIKOVNO PRIVLAČNA, DA BO IMELA DOSTI BARVNIH SLIK IN DA BO PISANA V LEPEM, PREPROSTEM, VSAKOMUR RAZUMLJIVEM JEZIKU.
VSEM DOSEDANJIM NAROČNIKOM: HVALA ZA ZAUPANJE IN ZVESTOBO! VSE TISTE PA, KI ŠE NISTE NAŠI NAROČNIKI IN ŽELITE OHRANITI STALEN STIK S SLOVENIJO IN S SLOVENCI DOMA IN PO SVETU, VABIMO, DA IZPOLNITE SPODNJO NAROČILNICO IN JO POŠLJETE ,NA NASLOV RODNE GRUDE. LETNA NAROČNINA OSTAJA NESPREMENJENA (100 DINARJEV ALI 6 US $ ALI 16 DM ALI USTREZNA VSOTA V DRUGIH VALUTAH).
NASLOV RODNE GRUDE
NAS NASLOV: »RODNA GRUDA« 61001 LJUBLJANA CANKARJEVA 1/11, p. SLOVENIJA -JUGOSLAVIJA
NAROČILNICA ZA »RODNO GRUDO«
Želim, da mi pošiljate Rodno grudo na spodnji naslov.
Ime in priimek (name)
naslov (address)
podpis (signature)
datum (date)
Vsem bralcem, naročnikom, sodelavcem in prijateljem Rodne grude doma in po svetu želimo srečno in uspešno novo leto 1978!
Uredništvo Rodne grude Slovenska izseljenska matica
IZ VSEBINE:
12 NAPREDEK IN BOGASTVO BISTRICE 14 DRAGULJI V SNEGU (SLOVENIJA POZIMI)
16 ŽIVO SREBRO - MRTEV RUDNIK?
18 MUZEJ, KI MU NI PARA 20 POGLED V LONEC
22 ZA POVRATNIKE JE OBRT NAJPRIMERNEJŠA
24 EDINI KMET-KARTOGRAF NA SVETU
2č ZLATA ODLIČJA ZA SLOVENSKI FILM
28 STROJI NAMESTO HLAPCEV
46 SKRIVNOSTNE »VOLČJE NOČI«
54 POGLED V OGLEDALO (PISATELJ PAVLE ZIDAR O SEBI)
56 ŽANDARJEV NASVET (ZGODBA VILJEMA SAMSE)
58 ČLOVEK IN NJEGOV PES (NOVELA LOUISA ADAMIČA)
SLIKA NA NASLOVNI STRANI:
ZGORNJA POSTAJA ŽIČNICE NA VELIKI PLANINI FOTO: JANEZ KLEMENČIČ
SLIKA NA ZADNJI STRANI OVITKA: NOTRANJE OSTRNICE FOTO: JANEZ ZRNEC
RODNA GRUDA
REVIJA ZA SLOVENCE PO SVETU MAGAZINE FOR SLOVENES ABROAD REVISTA PARA LOS ESLOVENOS EN EL MUNDO NOVEMBER-DECEMBER LETNIK 24 ŠTEVILKA 11-12
IZDAJA - PUBLISHED BY:
SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA
LJUBLJANA
TEL.: 061/20-657
NASLOV - ADDRESS:
61001 LJUBLJANA CANKARJEVA 1/11, P. P. 196 SLOVENIJA-JUGOSLAVIJA Tel.:061/23-102 - UREDNIŠTVO 061/21-234 - UPRAVA GLAVNI UREDNIK:
DRAGO SELIGER ODGOVORNI UREDNIK:
JOŽE PREŠEREN UREDNIK:
JANEZ KAJZER UREDNIŠKI ODBOR:
JANEZ KAJZER, JOŽE OLAJ, ERNEST PETRIN, JOŽE PREŠEREN, INA SLOKAN, MILA ŠENK, JUŠ TURK UREDNIŠKI SVET:
ANTON INGOLIČ (PREDSEDNIK),
MATJAŽ JANČAR, FRANCE POZNIČ, FRANCI STARE, ANDREJ ŠKERLAVAJ, MARTIN ZAKONJŠEK OBLIKOVALKA:
LILIJANA LESAR PREVAJALCA:
MILENA MILOJEVIC-SHEPPARD/ ANGLEŠČINA
ALBERTO GREGORIC/ŠPANŠČINA
LETNA NAROČNINA:
JUGOSLAVIJA 100,00 din, USA 6,00 US$ KANADA 6,00 c$, AVSTRALIJA 6,00au.$ ANGLIJA 2,80 Lstg, AVSTRIJA
115.00	Sch, BELGIJA 220,00 Bff DANSKA 35,00 Dkr, FINSKA 23,00 FM. FRANCIJA 25,00 FF, HOLANDIJA
16.00	Hfl, ITALIJA 4.000,00 Lit,
NEMČIJA 16,00 DM, NORVEŠKA 33,00 Nkr, ŠVEDSKA 25,00 Skr, ŠVICA 19,00 Sfr.
PLAČILA NAROČNINE:
DINARSKI TEKOČI RAČUN: 50100-678-45356 DEVIZNI RAČUN:
50100-620-010-32002-575 PRI LJUBLJANSKI BANKI PLAČILO JE MOŽNO TUDI PO MEDNARODNI POŠTNI NAKAZNICI ALI S ČEKOM, NASLOVLJENIM NA »SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA«
V PRIPOROČENEM PISMU
PAYMENT FROM ABROAD:
ASSIGNMENT TO OUR ACCOUNT NO.
50100-620-010-32002-575 AT LJUBLJANSKA BANKA,
OR BY INTERNATIONAL MONEY ORDER, OR BY CHECK -ADDRESSED TO
»SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA«
- IN REGISTERED LETTER REVIJA IZHAJA VSAK MESEC -7. IN 8. ŠTEVILKA IZIDETA SKUPNO OPROŠČENO PROMETNEGA DAVKA PO PRISTOJNEM SKLEPU ŠT. 421-1/73 Z DNE 24.7.1973 TISK - PRINTED BY:
CGP DELO, LJUBLJANA
RAZISKAVE
VESOLJA
Rodne grude sva z ženo vedno zelo vesela. Tudi najini otroci jo radi prebirajo. Rodna gruda je tudi vedno tako nastavljena v naši hiši, da jo lahko tudi naši ameriški gostje prelistavajo in občudujejo lepe slike.
Naj vam omenim še nekaj o sebi, kar bi morda zanimalo bralce Rodne grude. Sem znanstvenik na Massachusetts Institute of Technology v Cambridge, Mass., kjer se zadnjih devet let ukvarjam z raziskavo vesolja. Letos v avgustu je bila izstrelitev vesoljskega satelita Voyager I proti planetom Jupiter in Saturn, v začetku septembra pa Voyager II proti Jupitru— Saturnu—Uranu. Naša skupina z univerze MIT ima instrumente na obeh satelitih. Naša naloga je merjenje pozitivno in negativno nabitih energijskih delčkov v vse-mirju. Jaz sem glavni inženir — znanstvenik v skupini drugih štirih fizikov iz oddelka za fiziko in astronomijo.
Dr. ANTON MAVRETIČ NATICK, MASS. ZDA
ŽELJA
PO DOMOVINI
Z Rodno grudo sem zelo zadovoljna, saj mi je edini stik z mojo domovino. Kadarkoli mi pismonoša prinese Rodno grudo ali kako drugo slovensko ali jugoslovansko revijo, imam solze v očeh. Imam zelo veliko domotožje, čeravno je minilo že več kot enajst let, odkar sem na Švedskem. Res je tudi Švedska lepa, vendar čez domovino je ni. Kakor je ena mati, tako je tudi domovina le ena. Imam dva sina, ki sta rojena na Švedskem, mož pa nas je zapustil pred letom dni. Tako mi je zdaj še bolj dolgčas po mojih dragih in domovini. Tudi otroka me vedno sprašujeta, kdaj bomo šli k stari mami in atu v Jugoslavijo. Tudi otroci vedno pogrešajo prostost in lepoto narave. 2
IZ VAŠIH PISEM ”«
Uživajo v kopanju, podijo se po travnikih, gozdovih in planinah.
Tu je precej naših klubov, vendar pa jaz ne zahajam vanje, ker sem sama. Nimam prijateljev in ne sorodnikov. Moji prijatelji na delovnem mestu so Švedi, Finci, Grki in drugi. In v pogovoru z njimi vidim, da tudi drugi hrepene po svoji domovini, čeravno je marsikateri rojen že na Švedskem, vendar nosi v srcu očetovo ali materino ljubezen do domovine. Na papirju sem res Šved, pravi marsikdo, v srcu pa hočem biti Jugoslovan.
Še vedno imam v lepem spominu gostovanje ansambla Mihe Dovžana na Švedskem. To je bil zame eden najbolj srečnih dni v življenju. Rada sledim tudi našim F. V. oddajam, ker lahko slišim glas svoje domovine.
VERA ZVAR VASTERAS, ŠVEDSKA
BEREM PO DVAKRAT
Mogoče sem malo pozen s poravnavo naročnine, vendar upam, da mi boste oprostili. Mislil sem, da bom naročnino poravnal osebno in vas poleti obiskal, pa mi je zbo-
lela žena. Rodna gruda mi zelo ugaja in ne bi mogel več brez nje. Vsako številko preberem po dvakrat, da mi tako več čtiva ostane v glavi, ker bom v dobrem letu in pol dopolnil že 90 let življenja. Barvaste slike so krasne, dobro bi bilo, če bi jih bilo več, vem pa, da je to nemogoče, ker so predrage. No, veseli pa smo že teh, ki nam jih date. Rodni grudi želim, da bi bila vedno večja in obširnejša in da bi še naprej slovela po širnem svetu, kjer prebivajo Slovenci.
MIKE ZUPANČIČ CLEVELAND, OHIO, ZDA
MLADOST V PREKMURJU
Pošiljam naročnino za Rodno grudo. Oba z ženo jo z veseljem prebirava, posebno če je kaj iz okolice Murske Sobote, tja proti Lendavi, kjer smo živeli še pred 22 leti v Odrancih. Lepa žitna polja in spomini na mladost, to te prebuja, ko jo berem pozno v noč, ko se vrnem z dela. Lepo je bilo nekoč tam v Prekmurju. Nikoli več ne bo tako.
JOSEPH MERTIK EUCLID, OHIO, ZDA
Pošiljam vam odlomek iz pesmi o našem slovenskem društvu, ki jo je napisal moj pokojni mož Stanko Vrhovšek na smrtni postelji.
Lepega poletnega dne Slovenci smo se zbrali, da ustanovili bi društvo in ime bi mu dali.
Po dolgem razmišljanju, številnih predlogih se dvigne nekdo in pravi: »,Lipa Park‘ naj bo!«
Po končanih volitvah se zvedelo je, da to je najlepše slovensko ime.
Danes tu v parku dom slovenski stoji, ki nanj ponosni Slovenci smo vsi.
ELI VRHOVŠEK
ST. CATHARINES, ONT.
KANADA
HČI NA OBISKU
Oprostite moji pisavi, 5. junija letos je namreč minilo že 60 let, odkar sem zapustila moj rojstni kraj Ljubno v Savinjski dolini, stara 15 let. Letos je obiskala mojo domovino prvikrat tudi moja hči Mitzi Corgiat, ki je poročena s Francozom, vendar zelo dobro govori tudi slovensko. Skupaj z njo so potovali v Jugoslavijo tudi številni drugi Američani slovenskega porekla, že naša druga in tretja generacija. Vsi so šli pogledat predvsem to, iz kakšnega kraja so njihovi starši ali stari starši.
MARY VRATANAR GREENFIELD, WIS. ZDA
POSNETKI IZ PREKMURJA
Veliko sem razmišljal o tem, da bi se za stalno preselil v Slovenijo, kjer je bil doma moj oče, vendar pa sem se za nekaj časa premislil. Poleg drugega me najbolj skrbi, kako bi v Sloveniji govoril.
Del po potresu zgrajenega Kobarida
Slovenščina mi gre zelo težko. Vse, kar znam do sedaj, sem se naučil iz knjig in iz tečaja na ploščah »Zakaj ne po slovensko«. Tako zdaj znam že malo brati in pisati po naše. Toda ko gre za pogovarjanje — nisem imel veliko priložnosti. Razen prejšnji vikend, ko sem šel v Edmonton in se spoznal z nekaj Slovenci in videl, da lahko malo govorim in celo razumem to, kar mi pravijo. Ne znam pa toliko, da bi se lahko dolgo pogovarjal s kakim Slovencem in ne bi imel problemov. Seveda pa ne znam tudi toliko, da bi se lahko zaposlil v Sloveniji.
To pa vsekakor ne pomeni, da ne bom šel v Slovenijo na obisk. Sestrična, ki se z njo dopisujem, že težko pričakuje moj prihod. Takrat bom tudi sam razvil svoje stališče do preselitve v Slovenijo. Ob zaključku mojega pisanja bi se rad zahvalil uredništvu za objavo barvne fotografije Murske Sobote v tretji številki Rodne grude. Kot sin Prekmurca vedno rad gledam slike iz te okolice. Rad pa bi kdaj videl tudi fotografijo vasice Lipovci v okolici Beltinec, kjer se je rodil moj oče. STANLEY SRAKA REGINA, SASKATCHEVAN, KANADA
VSE PRIZNANJE TITU
Prilagam ček za nadaljnjo naročnino Rodne grude, kar je več, pa naj bo v tiskovni sklad. Ako bo zdravje dopuščalo, se mogoče vidimo prihodnje leto. Tudi najina starost je zadržek potovanja. Dne 26. junija sva z možem slavila 66-letnico skupnega življenja.
Revija Rodna gruda je zanimivo čtivo in prinaša krasne slike. Lepo napreduje vaša Jugoslavija in vaš predsednik Tito zasluži vse priznanje, ker vam je izboljšal življenje. Bog naj ga ohrani še mnogo let z vami.
Doma sem iz Češče vasi pri Novem mestu. Rada bi, da bi kdaj kaj napisali iz tega kraja.
ANNA PACHAK PUEBLO, COLO. ZDA
MLADINA SE ZANIMA ZA »HERITAGE«
Prejela sem račun za naročnino Rodne grude. Vem, da sem bila dolžna, a sem čakala, da bi mi denar kdo odnesel osebno. Letos pride v Jugoslavijo moja prijateljica Dora (Koss) Lamm. Euclidski višješolski pevski zbor bo prišel v Evropo na koncertno turnejo in bodo nastopili tudi v Ljubljani, kar gotovo že sami veste. Z njo bosta prišli tudi obe njeni hčerki. Robin bo nastopila z zborom, Denise pa jih bo spremljala. Denise je bila miss SNPJ 1973. Bile so tam tudi z mladinskim pevskim zborom SNPJ, ki ga je vodila Cilka Velenčič. Robin pa je bila takrat še premajhna in se ne spominja veliko. Denise je zdaj stara 23 let in je zelo pridna in nadarjena. Dora Lamm pa vam bo prinesla mojo nai‘OČnino za naprej in za nazaj. Moram vam tudi pohvaliti Rodno grudo. Ko jo preberem, jo dam še drugim starejšim Slovencem. Nekateri jo zaradi denarja ne morejo naročiti in jo z veseljem preberejo. Kakor se mi je ena izrazila: »Dokler nisem šla tja na obisk, mi ni Rodna gruda pomenila nič, zdaj pa, ko jo berem, si predstavljam kraje, ki sem jih videla, in ljudi, ki sem jih spoznala. Zdaj rada preberem vse od začetka do konca.«
Ohranite tudi pri Rodni grudi stare običaje in navade. Mi, ki se tega spominjamo, smo vedno veseli, kadar beremo o tem. Tudi naš »heri-tage« tu v Ameriki skušamo ohraniti, da vidi mladina, kako smo živeli nekdaj. Današnja mladina se zelo zanima za to, kar pa je vsekakor zdrav in dober znak. Hočejo vedeti, od kod so prišli in kdo smo bili nekdaj. Starši smo resnično lahko ponosni na to.
Nekdaj so bili Evropejci sramežljivi, a zdaj je čas, da pokažemo svetu, kdo smo. Slovenci smo resnično marljiv, ponosen in izobražen narod. Čas je, da tudi drugi spoznajo, kaj smo prispevali
(Nadaljevanje na strani 4)
UREDNIK VAM
S to dvojno številko se, dragi bralci, poslavljamo od letošnjega letnika naše revije. Nekoliko smo pohiteli, vendar pa predvsem z namenom, da vam bomo lahko že naslednjo številko pripravili prej. Revija do večine naročnikov potuje z navadno pošto, zato v prekmorskih državah dobijo v roke izvode, ki so že »zastareli«. Ko boste v evropskih državah že v decembru, v prekmorskih državah pa v januarju, prejeli v roke januarsko številko, boste videli, kaj je bil pravi vzrok, da se je uredništvo odločilo, da zadnji dve številki letnika 1977 izda skupno. Potrudili pa smo se, da bi ta dvojni obseg čimbolj približali resničnemu dvojnemu, zato je tokrat kar precej več branja kot običajno. Upamo, da boste v reviji našli čim več tistega, kar vas najbolj zanima.
Že večkrat sem vam izrazil željo, da bi nas sproti obveščali o tekočih problemih in dogodkih, zlasti glede društvenega, delovanja. Kljub temu da smo mesečna revija, ki lahko objavlja tudi več preglednih člankov in poročil, bi vseeno želeli, da bi bila poročila o pomembnejših vaših društvenih prireditvah čim bolj aktualna, sprotna. Zavedamo se, da priložnostni dopisniki ne utegnejo napisati članka takoj po prireditvi, da je pogosto treba še marsikaj razmisliti in dognati, vendar pa le želimo, da bi to ne bilo z večmesečno »zamudo«. S tem pa prav gotovo nočem jemati poguma našim dopisnikom, želim le, da bi bilo njihovih dopisov še več, da bi bili rojaki z njihovega področja in drugod po svetu čim bolje obveščeni tudi o njihovem delu. V uredništvu smo veseli prav vsakega dopisa in sporočila tako o uspehih slovenskih društev po svetu, kakor tudi o vidnejših dosežkih posameznih rojakov. Prav na tem področju naša revija, to ste pogosto ugotovili že sami, opravlja pomembno nalogo povezovanja vseh naših na tujem, obenem pa je bila pobudnik društvenega delovanja še v številnih novih krajih, kjer žive skupine naših ljudi.
Ob zaključku letnika 1977 se v imenu celotnega uredništva zahvaljujem vsem naročnikom, sodelavcem in bralcem za pozornost, ki ste nam jo med letom posvečali, obenem pa želim, da bi bilo tako tudi v prihodnje. Vaše sodelovanje je bilo za nas vse neprecenljive vrednosti. V letu 1978 vam želim veliko sreče, delovnih uspehov in osebnega zadovoljstva.
JOŽE PREŠEREN
(Nadaljevanje s 3. strani)
temu svetu. Jugoslavija je krasna dežela, njeno ljudstvo je pridno in izobraženo in se ne ustraši težkega dela. Ni dovolj velikih besed, s katerimi bi izrazila to moje občudovanje.
Pošiljam lepe pozdrave vsem pri izseljenski matici in vsem mojim znancem v Jugoslaviji, ki sem jih poznala v mladih letih. Posebne pozdrave pošiljam tudi Tončki Simčič, ki je bila moja nekdanja slovenska šolska učiteljica. Upam, da bom lahko kmalu prišla za več mesecev na obisk v Slovenijo, nekaj tednov je zame premalo.
JOŽI (MEDVEŠEK)
MEZGET
EUCLID, OHIO, ZDA
»STOPIL SEM V POKOJ . .«
Moja srčna želja je, da bi objavili v Rodni grudi vsem mojim prijateljem in znancem, ki berejo Rodno grudo, da sem 1. julija letos stopil v pokoj. Istega dne sem praznoval tudi svoj 65. rojstni dan. Moja firma v Kanadi, pri kateri sem delal 12 let, mi je dala lepo čestitko z lepim finančnim darilom. Prav tako me je doma prijetno presenetila moja družina, ki me je počastila ob rojstnem dnevu in ob 50-letnici trdega dela doma in v tujini, obenem pa so mi čestitali ob upokojitvi. Zelo sem vesel, da sem srečno dočakal ta dan, česar nisem nikoli pričakoval. Nikoli nisem mislil, da bom imel tako srečo. Posebno še v zadnji vojni, ko so v našo domovino vdrli razbojniki Hitlerjevega in Mussolinijevega fašizma. Požigali so nam domove in uničevali živino po kmetijah, preganjali so ubogi narod po taboriščih, kjer sem tudi jaz trpel skupaj s 15 tisoči drugih na otoku Rabu dve leti. Bil sem lačen, ušiv in prezebel, da se me še danes drži revmatizem. Mnogo ljudi je umrlo od lakote in nesnage. Jaz sem imel srečo, da sem dočakal italijanski konec, potem pa smo na novo zaživeli v domovini. Naša domovina je bila osvobojena in živi pod Titovim vodstvom,
ki je letos slavil 85. rojstni dan. Čestitamo mu in mu želimo, da bi živel še dolgo. Pozdrav vsem bralcem Rodne grude doma in po svetu. STANKO ČEMAS TORONTO, KANADA
DOBRODOŠLI OBISKI IZ DOMOVINE
Že več mesecev se pripravljam, da vam pišem, a nikdar ne pridem do pravega časa. Medtem smo imeli dva obiska iz domovine. Najprej so bili jugoslovanski smučarji, ki so bili naši gostje. Ponosni smo bili, da so na mednarodnem tekmovanju premagali skoraj vse najboljše svetovne smučarje. Drugi obisk pa smo imeli ob kongresu svetovne smučarske zveze. Prosili so me, da bi jim pomagal pri snemanju nekaterih tukajšnjih zanimivosti za jugoslovansko televizijo in seveda sem to storil z velikim veseljem.
Po dolgem času sem prejel dva izvoda vaše revije in to v roku enega leta. Čudi me, kje se zadržuje ta vaša lepa revija, ki predvsem poroča o nezadržnem napredku naše domovine in o naših ljudeh, ki žive po vsem svetu.
HERMAN BAČER
S.	C. DE BARILOCHE, ARGENTINA
PREPREČEN OBISK
Ravno danes bi moral sedeti na letalu, ki bi me pripeljalo
v Ljubljano, na obisk rodne grude. Žal pa z letošnjim obiskom ne bo nič. Pred nekaj tedni sem imel napad bolezni, zato sem bil v bolnici in zdaj okrevam doma. Naša domača žlahta bo pač morala počakati do prihodnjega leta. Vsa naša družina se je priselila v Ameriko iz vasi po Kostelskem.
Vesel sem, da vam že zmorem napisati to sporočilo in to v slovenščini, katere nisem nikoli posebno dobro obvladal. Včasih se sam sebi čudim, da znam še nekaj slovensko, saj sem v Ameriki že od svojega enajstega leta. Sem smo prišli z družino leta 1923. Moja starša Matija in Helena Corel sta že umrla. Tudi jaz sem že upokojen in zdaj bom imel več časa za branje. Naj priznam tudi, da je tukaj moje ime precej popačeno. Tukaj se pišem Jerome Corell, a me ni bilo nikoli sram priznati, da sem Jernej Corel iz Kostela.
JERNEJ CORELL BROOKLYN, N. Y. ZDA
ZASLUGE
IZSELJENSKIH
MATIC
Že nekajkrat sem vam nameraval napisati pismo in se vam zahvaliti za vaše delo, ki je — v to sem prepričan, doprineslo zelo velike uspehe v zbližanju naših izseljencev s staro domovino. Tukaj v tujini smo imeli včasih le take
organizacije, ki so našim ljudem zelo škodovale. Prav tako je vaše delo doprineslo z razumnejšim zakonom glede ekonomskih izseljencev iz Jugoslavije, ilegalcev. Prepričan sem, da so bile jugoslovanske izseljenske matice glavni pobudnik temeljnih sprememb v jugoslovanskih zakonih do nas izseljencev, kar je pripeljalo tudi do zelo zaželene amnestije. Prav ta amnestija je bila največji udarec sovražnikom naše domovine. Do takrat so naši sovražniki krožili med novimi priseljenci in jih na vsak način skušali vpreči v voz svojih »gnilih idej«, kajti nenehno so nas skušali prepričevati, da smo brezdomci in da za nas ni drugega izhoda, kakor da se vprežemo v njihov jarm, ker nas je domovina pozabila. Z razglasitvijo amnestije se jim je seveda podrl največji dokaz za razdor med našimi ljudmi. Prav na tem polju neumornega dela smo vam izseljenci najbolj hvaležni.
Dandanes imajo naši sovražniki prav malo moči. Tu in tam se še pokažejo na dan s kako neumnostjo, toda njihove moči jim hitro pešajo. Stari ljudje odmirajo, mladi pa se s takimi neumnostmi ne pečajo veliko. Dandanes so ljudje popolnoma prosti, lahko gredo v domovino na obisk, ne da bi bilo koga strah, da ga bodo stlačili v luknjo.
Toliko za zdaj. Upam, da se bom nekega dne pripravil do tega, da vam bom napisal kaj več o tem, kako smo se pred leti potikali tukaj v tujini.
STEFAN ZAGORANSKI TORONTO, ONT. KANADA
POZDRAVI IZ ZELENEGA WASHINGTONA
Oprostite, ker sem tako pozna z obnovo svoje naročnine. Rado se pozabi in zameša med druge papirje. Sprejmite pri tisku vsi delavci prijazne pozdrave iz zelenega Wa-shingtona, na zahodu Združenih držav Amerike, kjer živim že od leta 1909. Rada berem Rodno grudo, ker pre-
V središču Kobarida — foto: Ančka Tomšič
naša slovensko besedo po vsem svetu, kjer so naseljeni Slovenci. Veseli me, ker Jugoslavija dobro dela. Upam, da se bodo s časom vrnili tudi izseljenci, ki delajo v drugih državah.
MARY OMEJC,
VALLEY, WASH. ZDA
OŽIVLJENI SPOMINI
V prilogi boste našli denarno nakaznico za naročnino Rodne grude. Ta revija v resnici združuje in povezuje Slovence z vsega sveta. Pred kratkim smo z veseljem sprejeli v goste pevce in godbenike z avstrijske Koroške, ansambel Danica. Uživali smo v njihovem lepem programu. V spominu imamo njihove lepe melodije in celoten bogati program. Prav tako se z veseljem spominjamo Dovžanove-ga ansambla, ki je gostoval pri nas lansko leto. Progresivne Slovenke Amerike skupno s Slovensko narodno podporno jednoto imamo tudi veliko zadoščenje ob lepem uspehu spominskega simpozija o našem velikem pisatelju Louisu Adamiču, ki smo ga pripravili v maju letos ob 25-letnici njegove smrti. Meni je bilo še posebno pomembno, ker mi je bil obujen spomin na leto 1956, ko je moj pokojni soprog Joseph Durn govoril kot zastopnik Američanov ob odkritju Adamičevega spomenika v Grosupljem.
MARY DURN CLEVELAND, OHIO, ZDA
LEP DAN
Oprostite zamudi s plačilom naročnine za Rodno grudo. Čas se kar neopazno zavleče. Prosim, popravite tudi naslov, kot je označeno. Je res lep dan, kadar je med ostalo pošto tudi Rodna gruda. Pa dodajte včasih še kako fotografijo kakšne cerkvene umetnine. Bo bolj slovesno in domače, kakor tudi pristno. Veliko dobrega zanimanja vzbudite med znanci in tujci s to revijo.
TONE PECHAVER RANCHO CORDOVA, CA. ZDA
NAROČAJTE PRI SLOVENSKI IZSELJENSKI MATICI
LEPOTA
BREZ ROMANTIKE
Z veseljem pričakujem Rodno grudo, ki nam prinaša novice in lepe slike iz domačega kraja in vsega sveta, posebno od rojakov, ki smo razkropljeni širom sveta. Zdaj se bliža sezona piknikov. Želim, da bi bili vsi uspešni in veseli kakor doslej. Jaz sem bila na pikniku v Škofji Loki leta 1969 in sem videla, da je tam res lepo. Z veseljem gre človek pogledat tja, kjer ti je tekla zibel. Čeprav ni vse tako romantično, je vseeno lepo. Tiste livade in hribi in doline in tiste ozke stezice, tam kjer si zagledal luč sveta v tisti mali leseni hiši, si bil brez skrbi in težav. Nismo bili premožni, a bilo je romantično. Ko se podaš v svet, je tam vse nekaj drugega. Najprej ne znaš jezika in to je najteže od vsega. Potem se moraš učiti tujih navad. Dostikrat se spomnim na tisto šolsko pesem, ki se glasi: Čitam, rišem, že pevam pesmice i u e o a, ko se uk konča. Zanima me, kaj bo z rudnikom v Kanižarici pri Črnomlju, ki ga je zalila voda. Kaj bo z ljudmi, ki so tako prišli ob zaslužek?
KATARINA MODIC, ECORSE, MI„ ZDA
KAJ JE LEPŠEGA KOT SLOVENŠČINA?
Veseli me, ko prebiram pisma z vseh koncev sveta, ki so objavljena v Rodni grudi. Slovenci živijo vsepovsod, in večina, kakor vidim iz pisem, ljubi svoj materin jezik, slovenščino. Tudi mene to veseli, čeravno že dolga leta, že od leta 1921, živim v mestu Sacramento, »Capitol of Ca-lifornia«, kjer ni veliko Slovencev. To jaz zelo pogrešam. Kaj je lepšega, bolj veselega, kot je lepo slovensko petje in glasba?
JOSIE REMITZ, SACRAMENTO, CALIF.
ZDA
LP GRAMOFONSKE PLOŠČE
ANSAMBEL AVSENIK Kjer pesem in veselje-dvojna V deželi glasbe - dvojna Odmev s Triglava ANSAMBEL LOJZETA SLAKA: Mavrica — dvojna Pod Gorjanci je otoček Visoko nad oblaki Titanio
Popotnik (dvojna)
ANSAMBEL MIHE DOVŽANA: Dimnikar, ki nosi srečo Pot do srca
ANSAMBEL TONETA KMETCA: Ljubezen pod marelo Pozdrav Slov. goric ANSAMBEL FRANCA MIHELIČA: Cerkniško jezero — dvojna ANSAMBEL MAKSA KUMRA: Veselje na vasi KVARTET »DO« — J. Kampič: Oblaki so rudeči Pesmi Slovenije ALPSKI KVINTET:
Slavni ribič
ZADOVOLJNI KRANJCI:
Mi se 'mamo radi AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA France Marolt:
Slov. ljudski plesi in pesmi SLOVENSKI OKTET:
Nocoj pa oh nocoj KOR. AKADEMSKI OKTET:
Kaj ti je deklica Pojdem u Rute Tamkaj za goro OKTET GALLUS:
Dve utvi
PEVSKI ZBOR GALLUS, Trst:
Ne tožim
SREČANJE OKTETOV ŠENTJERNEJ
PARTIZANSKI PEVSKI ZBOR: Pesem o svobodi MOŠKI KOM. ZBOR CELJE: Sloven’c Slovenca vabi MOŠKI PEVSKI ZBOR,
Maribor:
Že čriček prepeva MOŠKI ZBOR S. Kosovel, Ajdovščina:
Slovenska pesem BRATJE IPAVEC:
Slov. narodne-razni zbori KOROŠKI PEVSKI ZBORI:
Oj ti španič moj Ob Zilji in Dravi Tam dov za Dravo UČITELJSKI PEVSKI ZBOR:
Kaj b’ jes tebi dav MLADINSKI PEVSKI ZBOR, Maribor:
Naše geslo
GORENJSKI SLAVČEK — opera v 3 dejanjih, A. Fórster
SP GRAMOFONSKE PLOŠČE
ANSAMBEL AVSENIK: Koračnica Julijskih Alp Stol je najvišji vrh Polka na Voglu Pri sedmerih jezerih Jaz sem pa en Franc Košir
ANSAMBEL LOJZETA SLAKA: Sto obljub, sto želja Moj avto Rano jutro
ANSAMBEL TONETA KMETCA: Vse najboljše mama Ljubica lahko noč Ko sonce gre za goro
ANSAMBEL ŠTIRJE KOVAČI: Mama te rože so zate
ANSAMBEL MAKSA KUMRA: Na valovih Krke
KVARTET »DO«:
Prva kupica
ALFI NIPIČ:
Žametne noči
BRACO KOREN:
Ribničan
MAGNETOFONSKE
KASETE
ANSAMBEL LOJZETA SLAKA:
Iz Slakove skrinje I, II Mavrica I, II
ANSAMBEL AVSENIK:
V deželi glasbe I, II Kjer pesem in veselje I, II
ANSAMBEL ŠTIRJE KOVAČI:
20 let polk in valčkov
ANSAMBEL VILIJA PETRIČA: Pohorje
ANSAMBEL TONETA KMETCA: Ljubezen pod marelo Pozdrav slov. goric Ta žlahtna vinska ...
ANSAMBEL FRANCA MIHELIČA: Cerkniško jezero
KVARTET »DO« — J. Kampič: Oblaki so rudeči
DOGODKI
EDVARD KARDELJ
V	ZDA
Na sprejemu za predstavnike jugoslovanskih izseljencev v Združenih državah Amerike in Kanadi, ki ga je priredil član predsedstva Jugoslavije Edvard Kardelj med nedavnim obiskom ZDA, se je ugledni jugoslovanski politik zahvalil našim izseljencem za pomoč in podporo, ki so jo dajali in jo še dajejo staremu kraju, ter za prispevek pri razvoju vse boljših odnosov in sodelovanja med Jugoslavijo in Združenimi državami Amerike.
V	rezidenci jugoslovanskega ambasadorja Dimčeta Belov-skega se je na sprejemu zbralo okrog petdeset Američanov jugoslovanskega porekla in naših izseljencev iz Kanade, predstavnikov različnih organizacij, društev in klubov, med katerimi je bil tudi Frank Groser, glavni predsednik Slovenske narodne podporne jednote. Edvard Kardelj je v uvodnih besedah dejal, da se naši izseljenci nikoli niso prenehali zanimati za usodo narodov in narodnosti, iz katerih so izšli. Poudaril pa je tudi, da je stara domovina ponosna na izjemno velik prispevek, ki so ga dali jugoslovanski izseljenci pri razvoju Združenih držav Amerike.
Med obiskom Združenih držav Amerike se je Edvard Kardelj pogovarjal tudi s predsednikom Jimmyjem Carterjem, podpredsednikom NValterjem Mondalom in številnimi drugimi uglednimi ameriškimi osebnostmi.
VSESTRANSKE VEZI Z IZSELJENCI
Predsedstvo zvezne konference socialistične zveze Jugoslavije je na svoji septembrski seji razpravljalo o izseljencih narodov in narodnosti Jugoslavije ter o vezeh matične domovine z njimi. Med drugim je predsedstvo ponovno poudarilo, da so izseljenci most prijateljstva in sporazumevanja med narodi ter pozitiven in pomemben dejavnik dvostranskih odnosov in sodelovanja med Jugoslavijo in
državami, v katerih žive. Poglabljanje obojestranskega koristnega sodelovanja z izseljenci je sestavni del naše notranje in zunanje politike in v širokem interesu naše družbe, zato je treba to dejavnost razširiti na vseh ravneh, predvsem pa po občinah ,republikah in pokrajinah. Zlasti občine in krajevne skupnosti, ki med drugim sprejemajo tudi izseljence — povratnike, ter jih vključujejo v gospodarsko in družbeno življenje naše države, naj bi se bolj kot doslej vključevale v delo z izseljenci. Jugoslovanska diplomatsko-konzularna zastopstva in kulturno informativni centri bi se morali kadrovsko in materialno okrepiti in pri tem upoštevati, da je pogoj za njihovo še uspešnejše sodelovanje z izseljenci tudi ustrezna nacionalna zastopanost. Na seji predsedstva zvezne konference SZDL so tudi ugotovili, da je med izseljenci vse več zanimanja za redno in objektivno obveščenost o vsem, kar se dogaja v domovini.
TURISTOV VEČ,
A MANJ TUJCEV
Zvezni zavod za statistiko je v septembru objavil podatek, da so v letošnjih prvih osmih mesecih zabeležili približno 60 milijonov prenočitev turistov, kar je za sedem odstotkov več kot lani v istem obdobju. Pri tem odpade na domače turiste približno 36 milijonov prenočitev, kar je za 13 odstotkov več kot lani, tujci so imeli 24 odstotkov nočitev, kar je za en odstotek manj.
Gostinska in turistična podjetja v Jugoslaviji bodo torej imela večji dohodek kot lani, vendar pa bo to predvsem po zaslugi domačih turistov.
KULTURNI CENTER IVAN CANKAR
Če bo vse potekalo, kot je predvideno, se bo Ljubljana že čez dve leti ponašala z eno najmodernejših zgradb za kulturno dejavnost v Sloveniji — s kulturnim centrom, ki bo nosil ime po našem književ-
nem velikanu Ivanu Cankarju. Novi kulturni center se bo arhitekturno vključil v novi Trg revolucije, kjer že zdaj stojita dva nebotičnika Ljubljanske banke oziroma Iskre. Kulturni center Ivana Cankarja bo v prvi vrsti namenjen kulturnim dejavnostim, v njem pa bo možno prirejati tudi kongrese, konference, pomembnejše proslave, znanstvene simpozije in drugo-
V	veliki dvorani kulturnega centra Ivana Cankarja bo prostora za približno 1500 ljudi, v srednji za 800 in v mali dvorani za približno 200 ljudi. Zanimiva bo tudi okrogla dvorana Arena za 200 do 250 obiskovalcev.
Na trgu pred novim kulturnim centrom je predviden tudi prostor za spomenik Ivana Cankarja.
NOVO KARDELJEVO DELO
V	slovenščini je pred kratkim izšla knjiga Edvarda Kardelja »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja«. Novo Kardeljevo delo je marksistična analiza naših sedanjih političnih razmer in dosežkov in bo dragoceno vodilo pri vseh pripravah za bližnje kongrese v Jugoslaviji ter pri proučevanju družbenopolitičnih odnosov v naši družbi.
SREDOZEMSKE IGRE
V	SPLITU
V	Splitu so že v polnem teku priprave za osme sredozemske športne igre čez poldrugo leto. Za ta dogodek gradijo v tem mestu vrsto novih športnih objektov, ki bodo združeni v novem športnem centru z velikim stadionom, pomožnimi igrišči, bazeni in drugim.
SLOVENIJA IN DEŽELE V RAZVOJU
Slovenija je v zadnjih letih močno okrepila gospodarsko sodelovanje z |neuvrščenimi državami in drugimi državami v razvoju. Menjava s temi državami je naraščala hitreje
Predsednik predsedstva Slovenije Sergej Kraigher je v septembru obiskal nekatere kraje v Posočju, ki jih je lani prizadel potres, in se zanimal za potek obnovitvenih del.
Sredi septembra so v Anhovem odprli novi del tamkajšnje cementarne. Slovesnosti ob začetku obratovanja so bile v sklopu proslav 30-letnice priključitve Primorske k matični domovini.
kot menjava z nekaterimi drugimi področji v svetu. Delež izvoza glede na celotni izvoz iz Slovenije v te države je nenehno naraščal od leta 1973 in je v letu 1976 znašal več kot deset odstotkov. Uvoz iz teh dežel se je v skupnem uvozu Slovenije razvijal počasneje.
ZBOR TURISTIČNE ZVEZE SLOVENIJE
Delegati iz 223 turističnih društev iz vse Slovenije so na nedavnem občnem zboru slovenske turistične zveze izvolili za novega predsednika zveze Leopolda Kreseta, direktorja Gospodarskega razstavišča v Ljubljani, za podpredsednika pa sta bila izvoljena Marko Ivanetič iz Novega mesta in Danilo Sbrizaj iz Ljubljane.
TEHNIKA V KMETIJSTVU
Na nedavnem mednarodnem simpoziju kmetijske tehnike, ki je bil v Novem Sadu, so ugotovili, da je tudi v jugoslovanskem kmetijstvu čutiti močan prodor strojev in druge tehnike, tako da zdaj že lahko govorimo o »industrijskem poljedelstvu«. Na ta način se tudi vse bolj izenačujejo delovni pogoji v kmetijstvu in industriji. Kmetijska tehnika zlasti veliko prispeva k pridelku in produktivnosti na velikih žitnih polji v Vojvodini. Na 600.000 hektarjih plodne zemlje v tej pokrajini delajo z 10.500 močnejšimi traktorji in 38.000 različnimi stroji. Na zasebnih posestvih imajo zdaj že preko 37.000 traktorjev.
»ZLATI MERKUR«
ZA USPEŠNOST
Priznanje »Zlati Merkur«, ki ga vsako leto podeljujejo gospodarskim organizacijam, ustanovam ali posameznikom, ki so si najbolj prizadevali za povečanje produktivnosti in pospeševanje mednarodnega gospodarskega sodelovanja, so letos dobile 104 jugoslovanske organizacije združenega dela. Med temi je bilo tudi 16 slovenskih kolek-
Foto: Janez Zrnec
tivov, med posamezniki pa sta si to visoko priznanje pridobila Jurij Levičnik, generalni direktor novomeške Industrije motornih vozil, in Franc Nebec, generalni direktor trgovskega in proizvodnega podjetja Emona.
MILIJARDE ZA LES
Jugoslovanska lesna idustrija računa letos na ugodne rezultate pri izvozu lesa in lesnih izdelkov. V prvem polletju je bila proizvodnja tovarn pohištva v Jugoslaviji za približno dvajset odstotkov višja kot v enakem obdobju lani, izvoz pa je bil večji za 34 odstotkov. Do konca leta naj bi vrednost jugoslovanskega izvoza lesa in lesnih izdelkov znašala devet milijard dinarjev. Večji del tega izvoza odpade na pohištvo.
SEDEM MESECEV ZAMUDE V KRŠKEM
Direktor tvrdke Westinghouse L. Hayward iz Združenih držav Amerike, ki sodeluje pri gradnji jedrske elektrarne v Krškem, je ob nedavnem obisku Jugoslavije dejal, da bo ameriška stran storila vse, da bi jedrska elektrarna v Krškem začela obratovati v letu 1979, kot je bilo prvotno predvideno. Ugotovili so tudi, da je doslej prišlo na gradbišču do sedemmesečne zamude, in sicer zaradi zamujanja tehnične dokumentacije ter
dela ameriških kooperantov na gradbišču.
JAT
V	RAČUNALNIKU
Jugoslovanski aerotransport se je zaradi pritožb odločil, da izboljša službo rezervacij in da bo vpeljal elektronski sistem rezervacij s pomočjo nizozemskega letalskega prevoznika KLM. Celoten promet z rezervacijami bo vključen v računalnik v Amsterdamu, od tod pa bodo v nekaj sekundah lahko vzpostavili zvezo s 34 mesti v Jugoslaviji in drugod po svetu, kjer sprejemajo rezervacije za Jatova letala. Ta način, ki bo stekel prihodnje leto, bo omogočil rezervacije tudi za leto dni vnaprej.
JUGOSLOVANSKI FILMI V AMERIKI
V	Carnegie Cinema v New Yorku se bo 15. januarja prihodnje leto začel teden jugoslovanskega filma, v Blikers Cinema pa bo predvidoma osem do deset tednov zapovrstjo retrospektiva jugoslovanskega filma. V dogovoru z univerzo v New Yorku naj bi še pred obema prireditvama pripravili tudi predavanja o jugoslovanskem sodobnem filmu. V predvidenem sporedu, ki bo obsegal skupno blizu trideset celovečernih igranih filmov, so tudi slovenski
filmi »Dolina miru«, »Ples v dežju«, »Samorastniki« in »Vdovstvo Karoline Žašler«. Vse kaže, da se bo za tem teden jugoslovanskega filma preselil še v Montreal in Toronto v Kanadi.
SINDOK V CELOVCU
V Celovcu je pred nedavnim začel delovati slovenski informacijski in dokumentacijski center SINDOK, katerega namen je predvsem objektivno poročanje o odprtih vprašanjih Slovencev v Avstriji. Osrednja naloga novega informacijskega centra je predvsem obveščanje domače avstrijske kakor tudi tuje javnosti o slovenski manjšini. To je pomožna ustanova slovenskih organizacij na avstrijskem Koroškem. SINDOK se je pogodbeno vezal z avstrijsko tiskovno agencijo APA, njihov dolgoročni cilj pa je, da bi postali posebna samostojna agencija.
ŠPORT
Tretja zlata medalja košarkarjev — Na prvenstvu Evrope v košarki, ki je bilo v septembru v Ostendeju in v Liegeu v Belgiji, so jugoslovanski košarkarji že tretjič zapovrstjo osvojili zlato medaljo. Zlasti dobro igro so pokazali v polfinalnem srečanju, ko so gladko premagali Italijo, in za tem še v finalu, ko so premagali moštvo Sovjetske zveze z rezultatom 74 : 61 (42 : 27). Številni opazovalci in košarkarski strokovnjaki so visoko ocenili igro jugoslovanskih košarkarjev, zlasti pa igralca Kreši-rnirja čosiča. Mimogrede naj omenimo, da so bili v jugoslovanski reprezentanci tudi trije igralci ljubljanske Olimpije — Krešimir Čosič, Vinko Jelovec in Jože Papič.
Šahovska šola — V šahovskem domu v Ujubljani so preteklo jesen organizirali šahovsko šolo, ki je namenjena predvsem vzgoji mladih šahistov. Šolo vodi velemojster Bruno Parma. Poleg Parme deluje v okviru Šahovske zveze Slovenije še drugi trener velemojster Planinc.
m SLOVENIJI
V LJUBLJANI so se pogovarjali o težavnem položaju Narodne in univerzitetne knjižnice, ki le stežka sledi živahni' domači založniški dejavnosti in dobiva veliko premalo tujih knjig. Obojemu je vzrok premajhna vsota denarja, ki ga knjižnica dobiva, in premalo zaposlenih. Potrebovali bi 165 delavcev, imajo pa jih le 88. Podobne so razmere v mariborski univerzitetni knjižnici, kjer je namesto 61 ljudi zaposlenih le 38. Obe knjižnici sta predlagali poživitev svoje dejavnosti, tako da bi do leta 1981 imeli na voljo zadosti strokovnih delovnih moči, imeli pa bi tudi zadosten dotok tuje nove literature. Njun predlog je bil sprejet.
Slovenski oktet je imel 20 koncertov po skandinavskih deželah. Tako se je pravkar mudil na Norveškem že dvanajstič. Slovenski oktet, ki s pesmijo predstavlja Slovence in Slovenijo že 25 let po vsem svetu, doživlja v teh dneh pomembne spremembe. Zapuščajo ga kar štirje člani okteta, med njimi nekateri, ki so vztrajali pri oktetu četrt stoletja. Umetniški vodja ansambla dirigent Anton Nanut je že pridobil za oktet nove moči. Namesto Boža Grošlja, Toneta Kozlevčarja, Andreja Štruklja in Jožeta Koresa, ki se od okteta poslavljajo, bodo poslej peli: baritonista Stane Vidmar iz Kranja in Marjan Kovač iz Prevalj, tenorista pa bosta po vsej verjetnosti Samo Vremšak in Marjan Podkrajšek. Zadnji je še študent. Slovenski oktet se tako ne bo samo obnovil, ampak se bo tudi pomladil. Dirigent je povedal, da so se za avdicijo prijavili mladi fantje lepih in močnih glasov.
Planinsko društvo Ljubljana-matica je z veseljem sprejelo drugo planinsko odpravo svojega društva, ki se je vrnila iz Pakistana. V Hindukušu so opravili 32 nadvse napornih vzponov. Menijo, da je to ena izmed najbolj uspelih naših odprav v tuja gorstva. Pri odpravi je sodelovala tudi 22-letna študentka Slava Mrežar, študentka Visoke šole za telesno vzgojo, ki je osvojila 8
vrh Nošaka, visok 7350 metrov in tako postala nova jugoslovanska rekorderka. Slava Mrežar se je med vsemi, Jugoslovankami doslej povzpela najviše.
Francetu Belšaku iz Šentur-škega vrha nad Cerkljami je veriga škripca pri delu na hiši odtrgala prst. Po pomoč se je zatekel v kranjski zdravstveni dom. Njegovi domači, pa so medtem odtrgani prst zakopali. Ponesrečenemu niti na misel ni prišlo, da bi mu odtrgani prst lahko še kdaj koristil. Drugače so mislili zdravniki. Z rešilnim avtom so odhiteli na Šenturško goro, odkopali prst, ga očistili in shranili v posodi z ledom. Na oddelku za plastično kirurgijo Kliničnega centra v Ljubljani so mu odtrgani prst kako uro zatem spet prišili na roko. V poldrugem letu so tako v Ljubljani prišili že 45. odtrgani, odžagani ali odsekani prst. Operacije so bile v 88°/o uspešne. Te vrste operacij so uvedli Kitajci, od njih so jih prevzeli Avstralci ih Američani, zdaj se uveljavljajo tudi pri nas.
V	MARIBORU so odprli nov dom srednješolk. V osemnadstropni stavbi je 160 spalnic, vsaka pa ima tri postelje.
V	moderno urejenem internatu bo imelo 480 dijakinj na voljo dosti več udobja, kot so ga imele v starem domu.
V	tovarni TAM v Mariboru so lani naredili 9000 vozil, od tega 7500 tovornjakov in 1500 avtobusov. Letos bodo izdelali 10.500 vozil in jih tudi prodali. Leta 1980 pa naj bi po načrtih izdelali 14.600 vozil na leto. Prihodnje leto bodo trgu ponudili povsem nov program svojih vozil. V tovarni tožijo nad slabim izvozom. Medtem ko so lani izvozili za 22,5 milijona dolarjev, bodo letos izvozili le za 20 milijonov dolarjev. S specializiranimi terenskimi vozili bodo zato poslej skušali pro-
dreti na svetovni trg. V Kairu bodo postavili konsignacijsko skladišče, o izvozu tovornjakov pa se pogovarjajo tudi, z Indonezijo.
V	MUTI na Koroškem že leto dni uspešno deluje tovarna hidravlične in pnevmatske opreme Hypos. Tovarna je nastala s posojili 150 začasno na tujem zaposlenih delavcev in z družbenimi sredstvi. Za sedaj je zaposlenih v tovarni le 25 ljudi, v kratkem jih bodo zaposlili še 35. Računajo pa, da bo »zdomska« tovarna doživela pravi razmah šele tedaj, ko bodo Izplačali vsa posojila.
V	ZGORNJI MEŽIŠKI DOLINI se vesele čistega zraka. Znano je, da rudnik svinca in topilnica Mežica hudo onesnažujeta to območje Koroške. Svinčev prah je docela uničil velike gozdne površine, seveda pa je škodljiv tudi ljudem. Naravovarstveno gibanje je sedaj prisililo tovarno, da je ugriznila v drago, toda koristno investicijo — pravkar montirajo posebne filtre, ki bodo preprečevali uhajanje svinčevega prahu. Po novem letu bo čistejša tudi reka Meža, vso onesnaženo vodo bodo prav tako filtrirali. Značilno je, da so prebivalci teh krajev žrtvovali enodnevni zaslužek za merilne naprave, s katerimi bodo nadzorovali čistost zraka v ogroženem območju.
ŠENTANEL je tipična koroška vas v hribih nad Prevaljami. Tod živijo večidel močni kmetje, vas pa slovi tudi, po dobrih kmečkih penzionih z domačo hrano. Ko so vaščani pred kratkim izvedeli, da nameravajo spomeniško-var-stvene oblasti ohraniti njihovo vas takšno, kot je — kot primer koroškega hribovskega sloga zidave, so se skoraj vsi tega razveselili. Sedaj na veliko obnavljajo fasade in že tako lep kraj urejajo v še lep-
šega. Računajo, da bo k njim poslej zavilo še več turistov, kot jih je doslej.
V	KRŠKEM so vse oči uprte v gradnjo prve jedrske elektrarne pri nas. Dela tečejo po načrtih, tako da lahko pričakujemo prve kilovatne ure iz nove jedrske elektrarne 15. septembra 1979. V celoti je treba za jedrsko elektrarno prepeljati 15.000 ton opreme. Precej težav je povzročil prevoz 323 ton težkih parnih generatorjev. Za pot od Reke do Krškega so potrebovali 12 dni, potovalna hitrost pa je znašala dva kilometra na uro.
V	SUHI KRAJINI, predvsem v Dobrniču, Lopati, Višnjah, Bakrcu in Kotu je letos potekala mladinska delovna akcija »Suha krajina 77«. Približno 600 brigadirjev je opravilo skoraj 50.000 prostovoljnih delovnih ur. Skupaj z mladino' iz Prevol, Dobrniča, Straže, Dvora, Strug in Re-grče vasi so izkopali in zasuli vodovod v dolžini trinajst kilometrov, izkopali so kilometer jarka za električni kabel ter tlakovali 800 metrov ceste. Brigadirji so obljubili, da bodo drugo leto nadaljevali, z delom.
V	AMBRUSU so' odprli novo tovarno Rašice. Dosedanji obrat je delal v starem zadružnem domu in je zaposloval 92 delavcev, v novih modernih prostorih pa bo zgornje pletenine izdelovalo postopoma 150 delavcev. Večina zaposlenih bodo ženske.
V	AJDOVŠČINI končujejo športni center, ki ima več kot 2000 kvadratnih metrov pokritih površin: v mali dvorani bodo igrišča za odbojko, košarko in tenis, namenjena bo tudi orodnim telovadcem, šolarjem in za rekreacijo, v njej bo prostora za 500 gledalcev; v veliki dvorani, ki bo namenjena kulturnim in drugim prireditvam, bo prostora za 1500 gledalcev. Pod streho bodo še savne, velik bazen in pisarniški prostori. Zanimivo je, da so denar prispevali predvsem občani s samoprispevkom, zatem pa
Stražišče pri Kranju — foto: Ančka Tomšič
domače delovne organizacije ter izobraževalne skupnosti.
V ANHOVEM so odprli novo cementarno, ki bo že prihodnje leto poslala na trg
750.000	ton cementa, čez nekaj let pa celo več kot milijon ton cementa na leto. Računajo1, da bo zmogljivost nove cementarne ublažjla pomanjkanje cementa v Jugoslaviji, ki je bilo v zadnjih gradbenih sezonah kar občutno. Celotna slovenska proizvodnja cementa se bo v nekaj letih povzpela na milijon sedemsto tisoč ton, kar bo predstavljalo 15 do 17 % celotne jugoslovanske proizvodnje. Zares ogromno novo cementarno so zidali tri leta.
V BEGUNJAH na Gorenjskem se Elan mrzlično pripravlja na zimsko sezono. Elanovci bodo letošnjo zimsko sezono izdelali 360.000 parov smuči, od tega jih bodo izvozili 290.000. Prihod-
njo sezono nameravajo izdelati že 500.000 parov smuči, leto dni kasneje pa 700.000. Pretežen del te proizvodnje bodo izvozih, že zato, ker morajo večidel surovin za smuči kupiti v tujini.
V KRANJU so dokončno ocenili škodo, ki jim jo je prizadejal potres z epicentrom v Preddvoru. Potres je povzročil 91 milijonov dinarjev škode. Prizadetih je bilo 13 krajevnih skupnosti. Skupaj je bilo poškodovanih 336 stavb, od teh jih bo treba 45 porušiti. Najbolj sta prizadeti krajevni skupnosti Trstenik in Bela.
UMRL JE MIRKO ŠČURK
Dne 22. avgusta 1977 so na novogoriškem pokopališču položili k počitku Mirka Ščurka, izseljenca-povratnika
iz Argentine in predsednika podružnice Slovenske izseljenske matice v Novi Gorici. V njenem imenu in v imenu glavnega odbora Matice se je od njega poslovil podpredsednik SIM Milo Vižintin. Mirko Ščurk se je rodil leta 1913 v Podgori pri Gorici (danes v Italiji). Zaradi fašističnega nasilja se je leta 1937 izselil v Argentino, kjer se je takoj vključil v Delavsko kulturno društvo »Ljudski oder« v buenosaireškem okraju La Paternal. Decembra 1939 je sprejel delo tajnika in ostal na tem mestu s kratkimi presledki do 1947, to je do razpustitve društva. Pridružil pa se je tudi pevskemu zboru in igralski družini.
Kmalu se je uveljavil tudi med naprednimi slovenskimi časnikarji v Argentini in bil od leta 1938 do 1943 dopisnik v reviji »Njiva«, leta 1941 je bil tudi njen upravnik, leta 1942 pa njen urednik. »Njiva« je bila najprej glasilo DKD »Ljudski oder«,
nato pa Zveze jugoslovanskih društev v Argentini, ki je bila odločno na strani naprednih sil in je zagovarjala narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov. V Zvezi je bil Mirko Ščurk stalni delegat za Slovence in se je 25. aprila 1943 udeležil tudi Slovanskega kongresa v Montevideu v Urugvaju. Leta 1947 so argentinske oblasti Zvezo razpustile.
V najtežjih letih 1947—1948, v času resolucije informbiro-ja je bil Mirko Ščurk urednik novoustanovljenega lista »Pravica«. Leta 1946 je bil izvoljen za tajnika Slovenskega sveta in leta 1947 za tajnika Slovenskega ljudskega doma.
Po vojni se je Mirko Ščurk med prvimi povratniki vrnil v domovino. Zaposlil se je v Meblu v Novi Gorici, nato pa je postal predavatelj na vajenški šoli pohištvene stroke, ves čas pa je bil v tesnih stikih s Slovensko izseljensko matico.
M. Š.
SLOVENIJA MAJHNA IN VELIKA DEŽELA HKRATI
Slovenija je majhna dežela, a velika v svetu. Zimskošportni center Kranjska gora v skrajnem severozahodnem delu Jugoslavije je danes znan kakor Squaw Valley, Chamonix, Cortina d’Ampezzo, Innsbruck. Tarn je vsako leto tekmovanje najboljših evropskih slalomistov in Kranjska gora je tudi kandidatka za eno prihodnjih svetovnih smučarskih prvenstev. Tod vlada pozimi na snegu tak živžav, kot nikjer drugje v Jugoslaviji — kraj je poln novih sodobnih hotelov s pokritimi bazeni, savnami, kegljišči, zabavišči. In kranjskogorska pobočja so vsa prepredena z žičnicami.
Planica tam blizu pa je že dolga desetletja pojem fantastično dolgih smučarskih skokov, tako dolgih, da jim pravijo kar poleti. Ima eno največjih smučarskih skakalnic na svetu in bo tudi kmalu prizorišče svetovnega prvenstva v smučarskih poletih.
Pohorje — gozdnato hribovje nad Mariborom — pozdravi vsako leto najboljše slalomistke sveta.
Slovenci nimamo mnogo svetovno znanih smučarjev, zato pa se poskuša na belih poljanah in pobočjih skoraj vsak Slovenec, vsaka Slovenka, če drugače ne, za prijetno, zdravo zimsko razvedrilo. Za to vrsto rekreacije je veliko možnosti, v nekaterih gorskih dolinah malodane kar vse leto. Ne le Kranjska gora, Pohorje, Golte, Krvavec, Zelenica, Kanin, Velika planina — danes ima že skoraj vsak večji kraj svoje hotele, žičnice, svoja manjša zimsko-športna središča.
Zima pa seveda ne pomeni samo čas užitkov na snegu in ledu. Za razliko od drugih mediteranskih obmorskih letovišč so ob slovenskem morju vsi hoteli odprti vso zimo. Mnogi imajo pokrite bazene, v mnogih organizirajo prireditve, shode, v vseh so možne razne rekreativne dejavnosti. In pozimi so seveda od-10
prta tudi vsa svetovno znana slovenska termalna in mineralna zdravilišča
In navsezadnje je zima na Slovenskem čas kolin in drugih imenitnih domačih jedi, ki si jih lahko privošči vsak, bodisi v gostiščih ali pa na domačijah, ki se ukvarjajo s tako imenovanim kmečkim turizmom. Teh je čedalje več, letos je že čez 500 domačij odprlo svoja vrata gostom. Nudijo jim pristno slovensko domačo hrano, bivanje v lepo urejenih prostorih, počitek v miru in zdravem okolju. Otroci imajo na takih domačijah morda priložnost prvič videti domače živali in se z njimi tudi ukvarjati, če želijo. Največ takih kmetij je v okolici Škofje Loke, na Gorenjskem nasploh, v Savinjski dolini, v okolici Slovenj Gradca in Maribora. Značilnost vseh takih hiš je domačnost, sproščenost, kakor je pravzaprav to tudi značilnost vse Slovenije. To je dežela, v kateri so visokogorski masivi najbliže morju; Alpe se skoraj stapljajo z Mediteranom. Panonska nižina z vsemi svojimi celinskimi značilnostmi se vzpenja v gore, te pa se na drugi strani spet spuščajo prek idiličnih notranjskih, dolenjskih in primorskih gričev do morja. Tri vrste podnebja — celinsko, alpsko in sredozemsko — v deželi, ki je komaj kaj večja od 20.000 kvadratnih kilometrov. Ta posebnost skladno in prijetno odmeva tudi v turizmu. Od zimsko-športnega središča ali planinske koče pa do obmorskega hotela je le uro do dve vožnje. In tako se zgodi, da lahko dopoldne uživaš na snežnih poljanah, popoldne pa že zaplavaš v plitvem, toplem
severnojadranskem morju. Vmes pa so planine s planinskimi postojankami, urejene planinske transverzale, znane pešpoti, vmes so zdravilišča, gostišča, vmes so sodobni hoteli, moteli, pa gostoljubne domačije, vmes krasijo Slovenijo prelepa jezera, ki so bila pesnikom navdih, bistre reke, polne rib, gozdovi, polni divjadi, za katero v Sloveniji še posebno lepo skrbijo, pa seveda lepi kraji, znamenite kraške jame, kulturno zgodovinski spomeniki, muzeji, in še in še zanimivosti in lepih točk. Vse v enem, vse na dlani.
Mi dežele na svetu, ki bi na tako majhnem zemljepisnem prostoru družila toliko turističnih mikavnosti, lepo povezanih med seboj in s svetom.
Slovenska naselja, vasi, so v zadnjih letih naredila velik korak naprej. Postala so urejena, nekatera kar vzorno, povezala so se med seboj s sodobnimi asfaltnimi cestami, hiše so olepšane in mnoge izmed njih krasijo cvetlice na oknih — ponos vsake Slovenke. Ker so vasi tako napredovale, ni nič čudnega, če včasih kdo poreče o Sloveniji, da je to jugoslovanska Švica.
Toda to je drugače: V Sloveniji vlada sproščeno življenje, ki ga oplaja živahnost juga in čar vzhoda. Vse leto potekajo družbene in družabne prireditve, spominski shodi, veselice, prireditve, ki obujajo stare in prastare običaje.
To je — tega nikakor ne kaže spregledati — tudi dežela najboljših vin na svetu, pa tudi takih, ki rastejo samo v Sloveniji in jih Slovenci tudi najraje pijejo — pogosto tudi v večjih koli-
činah. To je znameniti dolenjski cviček, najboljše vino k obilni hrani, pa zdravilni karminasto rdeči kra-ški teran, pa bizeljčan in zelo pitna belokranjska črnina.
Slovenija je tudi dežela idiličnih starodavnih cerkvic na gričih — edinstven pej-saž na svetu, pa dežela kozolcev, čudovitih dosežkov ljudskega stavbarstva. Vse to je posuto na enem najbolj zelenih ‘in gozdnatih kotičkov Evrope.
Tod so doma po vsem svetu znani narodnozabavni ansambli.
Slovenija ima izredne možnosti lova in ribolova. Je zelo primerna za izletni-štvo, planinarjenje in gobarjenje — in to so hkrati tudi tri najbolj razširjene rekreacijske življenjske navade Slovencev.
Ta dežela je evropsko križišče in za turizem tudi odskočna deska na zahod in vzhod, na sever in jug. Odskočna deska v turistično najbolj razvite države, kot so Italija, Avstrija, Švica, Grčija. Prav zato je v Sloveniji izredno razvit tranzitni in maloobmejni turizem. Lani je Slovenijo obiskalo 785.000 tujih turistov, poleg tega pa je skozi njo potovala množica turistov po dobro vzdrževanih asfaltnih cestah, po avtocesti na morje ali pa po sodobni dolenjski magistrali dalje na jug. Tudi letališča so iz leta v leto bolj živahna. Ljubljana ali Maribor imata vsak dan letalsko zvezo s Frankfurtom, Ljubljana ima nadalje redno zvezo z Zu-richom, z Londonom, Amsterdamom, s Parizom in seveda vsak dan še z vsemi večjimi jugoslovanskimi mesti.
Vse turistične storitve v hotelih je moč plačati s kreditnimi karticami, kot so Diners Club, American Express ipd. Poleg tega to velja tudi za JAT in rent-a-car ter za stotine najpomembnejših trgovin.
POMEN IN POSLEDICE TITOVIH ZADNJIH POTOVANJ
IN PUSTI ŽIVETI«
Obisk predsednika Tita v Sovjetski zvezi, Demokratični ljudski republiki Koreji in na Kitajskem je bil za jugoslovansko in svetovno politično javnost dogodek izjemnega pomena. Za svet so bila presenečenja, da ne rečemo senzacija, že nekatera pretežno zunanja, površinska dejstva. Na primer to, da se je 85-letni jugoslovanski voditelj odpravil na tritedensko potovanje, ki je bilo po dolžini enako potovanju okrog sveta; ali to, da so mu v DLR Koreji in na Kitajskem priredili sprejema, kakršnih domala še nikoli in nikjer ni doživel kak tuj državnik; in na primer to, da je na eni sami poti obiskal Moskvo in Peking, ki sta si hujša kot pes in mačka, kar si pač lahko privošči samo državnik tolikšnega ugleda in avtoritete kot predsednik Tito.
Takšna in podobna dejstva so zanimiva, celo občudovanja vredna, a za Jugoslavijo je pač vrednejša vsebina te poti. O njej je mogoče govoriti scela in posebej, od države do države. Kar zadeva celovitost, je treba reči, da so vse tri države — Sovjetska zveza, DLR Koreja in Kitajska — sicer socialistične, vendar se med sabo tako v notranji kot v zunanji politild močno razlikujejo. ZSSR in Kitajska sta si celo odkrito sovražni in imata o vseh vprašanjih popolnoma nasprotujoča si stališča, DLR Koreja, ki je neprijetno vkle-ščena med ta dva velikana, pa ljubosumno čuva svojo neodvisnost od obeh. Že samo to, da je bil Tito v vsaki od teh treh tako razlikujočih si držav sprejet kot nadvse ugleden in spoštovan gost, dokazuje, da ima Jugoslavija v svetu težo in ugled, ki daleč presegata njeno velikost in številčnost, gospodarsko ali drugačno moč.
Nekateri vidijo v takem položaju Jugoslavije samo nadvse Spretno lovljenje ravnotežja med velikimi tega sveta, nekakšno dovršeno politično vrvohodstvo. A tako preprosta zadeva le ni. Že zato ne, ker traja že trideset let in če bi šlo samo za »vrvohodstvo«, potem spričo pritiskov, kakršnim je bila Jugoslavija izpostavljena v teh tridesetih letih, gotovo ne bi bilo mogoče
ves čas tako uspešno »loviti ravnotežja«.
Ne, za nekaj več gre. Za to, da Jugoslavija s svojo politiko daje praktičen primer tega, kako je mogoče živeti v razumnem sožitju in koristnem sodelovanju tudi z najbolj različnimi državami in sistemi, če se politika ravna po geslu: »Živi in pusti živeti.« In če tej sicer nekoliko poenostavljeni filozofiji dodamo še ščepec iskrene zavzetosti in skrbi za skupno usodo sveta in volje sodelovati pri urejanju skupnih težav in nuj — potem je to v bistvu politika neuvrščenosti, pri kateri jugoslovansko »očetovstvo« ni za nikogar skrivnost.
In še nekaj besed o posameznih postajah Titove poti. Pogovori v Moskvi niso prinesli kaj posebno novega — tega tudi nihče ni pričakoval. Odnosi med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo so trdno zakoličeni z načeli, o katerih Jugoslavija ne dopušča nobene razprave: spoštovanje popolne neodvisnosti in samostojnosti, nevmešavanje v notranje zadeve, suverenost, nedotakljivost, različnost poti v socializem ... V tujini so kaj pogosta ugibanja o tem, da se Jugoslavija zdaj približuje,
zdaj oddaljuje od Sovjetske zveze; toda jugoslovanska politika do Sovjetske zveze je že trideset let enaka, ves čas temelji na omenjenih načelih, do »približevanj« in »oddaljevanj« pa je prihajalo zato, ker se je sovjetska politika do Jugoslavije spreminjala. Kadarkoli so na sovjetski strani natančno spoštovali našteta načela, so bili odnosi dobri in plodni — in obratno. Zadnja leta se je sovjetski odnos do Jugoslavije ustalil na spoznanju, da je Jugoslavija pač taka, kakršna je, da se je očitno ne da spremeniti in da je zato bolje imeti z njo dobre kot slabe odnose. Dobri odnosi pomenijo med drugim tudi zelo razvejano gospodarsko, znanstveno, tehnično, kulturno in drugo sodelovanje, ki je v korist obema stranema. V teh in takšnih okvirih so se gibali tudi sedanji Titovi pogovori v Moskvi. Soglasja in razlike so ostali enaki kot prej, poučenost o stališčih obeh strani je seveda za stopnjo večja in dana je bila nova spodbuda za širitev sodelovanja na področjih, kjer sta obe državi zainteresirani. Nič senzacionalnega torej, nobenega preobrata, nobene velike novosti. V naših
odnosih s Sovjetsko zvezo pomeni to — dobro.
Obisk v Koreji je bil pomemben predvsem kot dogovor dveh neuvrščenih (in obenem socialističnih) držav o temeljitejšem sodelovanju in skupnem nastopanju v okviru neuvrščenega gibanja. Tu so interesi DLR Koreje in Jugoslavije zelo podobni. Dvostransko gospodarsko in drugo sodelovanje je še malo razvito; po Titovem obisku je pričakovati, da bo prišlo do večjega povezovanja.
Kitajska je seveda posebno poglavje. Do leta 1970 sodelovanja skoraj ni bilo in sicer ;zato, ker je Kitajska ostro obsojala Jugoslavijo kot revizionistično črno ovco. Od začetka sedemdesetih let je Kitajska svoj negativen odnos do Jugoslavije začela spreminjati, kar je pripeljalo do postopnih navezav in širjenj raznovrstnih stikov, večinoma na državni ravni, skorajda nič pa na partijski, kajti Kitajska ima še vedno nekatere ideološke pomisleke na račun jugoslovanske poti v socializem.
V marsičem se tu ponavlja isti primer, kot s Sovjetsko zvezo: jugoslovanska politika je ves čas enaka, spreminja pa se kitajska. V zadnjih letih se je Kitajska začela bolj odpirati proti svetu, v katerem želi kot velesila in tudi kot velika socialistična država igrati znatno večjo vlogo kot doslej. Naravno je, da se v svetu, ki je razdeljen na zahodni blok pod vodstvom ZDA in na vzhodnega pod vodstvom ZSSR, obrača k tako imenovanemu tretjemu svetu, k tistemu torej, ki ni v blokih in ki je večinoma neuvrščen. Povsem na dlani je, da med neuvrščenimi Kitajska ne more igrati proti Jugoslaviji, ampak nasprotno — potrebuje njeno podporo. To seveda ni edini, je pa eden bistvenih vzrokov, zakaj je Kitajska začela spreminjati politiko do Jugoslavije. Po drugi strani pa je seveda prav tako na dlani, da je takšna sprememba tudi Jugoslaviji dobrodošla, saj utrjuje njen položaj v svetu, ki je toliko močnejši, kolikor več vezi ima in s kolikor več državami jo vežejo.
JANEZ STANIČ komentator televizije Ljubljana
Prisrčen sprejem predsednika Tita v Pekingu (foto: Joco Žnidaršič)
REPORTAŽA NA VAŠO ŽEI JO
NAPREDEK IN BOGASTVO BISTRICE
Rad bi videl, da kdaj napišete tudi kaj o Ilirski Bistrici in njeni okolici, od koder sem doma.
STAN KREGAR, RIVERLAND, JUŽNA AVSTRALIJA
Ilirska Bistrica je danes sodobno slovensko mesto, ki ga je pred leti preplavil val industrializacije, ji prinesel napredek in bogastvo, hkrati pa marsikaj lepega tudi porušil. Mesto je v svojem razvoju naredilo morda kar prevelik korak dalje, tako, da se je pri tem onesnažilo in zdaj čaka na svoje očiščenje in na svojo lepotno operacijo.
Vendar je Bistrica kljub temu ostala lepa in zanimiva. Leži pod orjaškim Snežniškim pogorjem in dih snežniških gozdov je čutiti v vsem življenju mesta, podobno kakor v njem hkrati utripa tudi srce iz Brkinov, ki se raztezajo južno od mesta. Tu je stičišče gorskega in mediteranskega sveta, tod so se v zgodovini še najbolj stapljali staroselski, italsko-furlan ski, germanski in slovanski vplivi.
Bistrica je kot naselje stara tisoče in tisoče let. Že pred pradavnimi časi, ko so po današnji slovenski zemlji tavala in iskala primernega življenjskega prostora stara ljudstva, je bil ta svet mikaven: pod bujnimi zelenimi bregovi se je zrcalila kristalno čista reka, ki so ji pozneje vzdeli ime Velika vuoda, pol-
na rib in rakov, na njenem desnem bregu se je širilo vznožje Snežniškega pogorja z obilico divjačine, na njenem levem bregu pa rodovitni valoviti Brkini z blagim sredozemskim podnebjem.
Kdo bi se ne naselil na takem svetu! Dokazano je, da so tod živeli ljudje v naselbinah že v železni dobi, saj se bistriško območje ponaša z nenavadno številnimi ostalinami iz tistih davnih dni, ko se je svitalo jutro zgodovine. Tod je živelo ilirsko pleme Japodov, se pozneje pomešalo s Kelti in se moralo složno ¡upirati rimski ekspanziji na vzhod. Nazadnje so se tu ustanovili Slovenci in
potem kljubovali viharjem življenja, preživljali hude in lepe čase in tod ostali.
DOLINA GRADOV
Bistrica je dobila ime po rečici Bistrici, ki teče skozi mesto, ime Ilirska Bistrica pa pravzaprav izvira še iz Napoleonovih časov, ko je ta tod ustyarjal svojo Ilirijo, veliko francosko provinco, ki je segala od Alp pa vse tja do današnje Črne gore. Mesto ima v svojem grbu liburno, ladjo na vesla, kakršno so uporabljali Iliri.
V tem delu Slovenije so nastali zlasti v poznem srednjem veku, pa tudi pozneje, številni gradovi, mnogi kar na antičnih utrdbah, kot grad na Premu (tam blizu je v vasi in na šoli živeli svoje deško življenje tudi veliki slovenski pesnik Dragotin Kette). Prav pri Premu so stari Rimljani premagali in podjarmili ilirske Japode. Izmed drugih gradov ob Veliki vodi in v širšem območju velja omeniti še naslednje (podatke o njih je zbral in zapisal Bistričan Viljem Kindler): Zabiče — danes so vidne samo še razvaline — Silen Tabor, ki je bila izvrstna izvidnica in straža prati turškim vpadom, pa grad Kalc, v katerem je konec devetnajstega stoletja živel narodni buditelj in skladatelj Miroslav Vilhar. Grad je danes razvalina, vendar so en stolp obnovili in v njem uredili Vilharjevo spominsko sobo. Na zidu grajskega stolpa sta tudi dve plošči, prvo so vzidali leta 1969 v spomin enega prvih slovenskih
Mlinska kolesa bodo ostala kot turistična znamenitost	Ilirska Bistrica	Mesto žag in mlinov
taborov, ki je bil 9. »naja 1869 in katerega pobudnik je bil prav Miroslav Vilhar. Kdo ne pozna znamenite Vilharjeve ponarodele pesmi »Prav lepa je trnovska fara ...« pa tudi tista pesem o zagorskih zvonovih, ki jo Slovenci tako radi pojo, je njegova. Zagorski zvonovi so res lepo zvonili, dokler niso prišli po prvi svetovni vojni avstrijski vojaki in jih odnes-
li.	Danes je v zvoniku ostal samo še en znameniti Vilharjev zvon.
Druga plošča je vzidana v spomin na prvi sestanek aktivistov Osvobodilne fronte s Pivke in iz Ilirske Bistrice, ki je bil septembra 1941.
Med drugimi gradovi in razvalinami velja morda omeniti še Turen pri Premu, pa grad Snežnik, ki je bil obnovljen in rabi danes v turistične namene, Naskolje, ki je stal nedaleč proč od mesta, kjer ponikne Velika voda v Škocjanske jame. Nadalje jama Tabor, špilja v zgornji Pivki sredi visoke skalnate pečine. Danes je od tega gradu ostalo bore malo: le še stopnice in porušen zid. Omeniti kaže še grad Podgrad, ki je ostal samo v razvalinah, pa grad Ravne, ki še stoji in rabi Perutninskemu kombinatu v Pivki.
INDUSTRIJA JE PRINESLA KORISTI IN ŠKODO
Ilirska Bistrica je po prvi svetovni vojni pripadla Italiji, pod katero se je v začetku še nekako dalo živeti, ko pa je fašizem privil svoj vijak, je slovenstvo tod zelo trpelo. Med narodnoosvobodilnim bojem so Ilirska Bistrica, zlasti pa bližnji Brkini prispevali velikanski delež in dali ogromno žrtev.
Kakor je mesto pod italijansko upravo nenehno nazadovalo, tako je po drugi svetovni vojni začelo hitro napredovati. Zrastlo je več velikih industrijskih objektov, kakor Lesonit, Tovarna organskih kislin, tovarna Pekatete, Piama in še druge. Bistrica je dobila velikansko prevozniško podjetje, ki se je specializiralo za prevoz goriv. Zrast-
la so nova naselja in z njimi se je povečalo tudi število prebivalstva. Življenjski standard je začel hitro rasti in revščina se je iz mesta umaknila.
Toda na žalost so z industrijo prišle tudi nadloge: najhujša je ta, da je zaradi industrijskih odplak ugasnilo sleherno življenje v Veliki vodi, ki izvira v Snežniškem pogorju — pravijo ji uradno notranjska Reka — presahne v Škocjanskih jamah in pride spet na dan kot Timava, ki se pri Devinu zliva v morje. V reki so poginile vse ribe, vsi raki in v njeni okolici se je razširil smrad, ki je začel odganjati ljudi in popotnike s tega konca Slovenije. Ta danes odurna reka pa je bila — se z nostalgijo spominjajo Bistričani —<• nekoč tako lepa in polna življenja! V Ilirski Bistrici hranijo dve nagačeni postrvi, ujeti kdove kdaj v reki Reki, a zanesljivo pred postavitvijo najhujših onesnaževalcev reke Lesonita in TOK. Prva riba je bila težka 12 kilogramov, druga pa kar
16.	Nekateri starejši Bistričani vedo celo povedati, da so bile ribe in raki iz reke Reke cenjeni tudi na dunajskem dvoru in da je bilo obojega v Veliki vuodi v tolikšnih količinah, da bi »naše mesto lahko živelo samo od tega«. To zadnje seveda ni verjetno, resnica pa je, da je v Reki in v njeni okolioi nastala škoda, ki je sicer manjša kot korist, ki so jo prinesle tovarne, v širšem pogledu pa večja. No, najnovejše vesti pravijo, da bo tudi reka Reka kmalu spet čista. Že zdaj je v gradnji akumulacijsko jezero, iz katerega bo pritekala v Reko čista voda in svežila Veliko vuodo. Obe tovarni sta si kupili drage naprave, ki bodo preprečevale nadaljnje onesnaževanje reke. Življenje v Bistrici in okolici bo kmalu lepše, zrak čistejši, v vodah bodo spet zaplavale ribe.
BISTRICA JE PRED VELIKIM OČIŠČENJEM
Bistrica je pred svojim velikim očiščenjem, to nedvomno drži. In obetajo se ji resnično lepši časi. Tudi staro mestno jedro mislijo počasi
olepšati. Bistrica je bila nekoč v Sloveniji znamenita po svojih žagah in mlinih. Edinstveno lepa in sveža zaradi svoje rečice Bistrice. Vsaka hiša ob njej je imela žago, mlin. Danes je še vedno nekaj mlinskih koles, vendar hitro razpadajo. Zdaj pa nekateri Bistričani mislijo, da bi bilo vse to treba ne le zaščititi, marveč celo obnoviti — iz žag napraviti majhne gostilnice in druge lokale. Mestu želijo vrniti njegovo pristno in značilno podobo.
Ilirska Bistrica ima zdaj okrog 4500 prebivalcev, kar ni veliko in včasih je bilo že skoraj tako, da se ji je po številu prebivalstva nevarno približala kakšna sosednja vas, kakor na primer Knežak, ki je bil nekoč, za časa vojvodine Kranjske, .največja slovenska vas in je štel 3300 prebivalcev. Še danes Knežak šteje 202 hišne številke, čeprav so se iz te vasi, kakor iz mnogih drugih bližnjih notranjskih vasi v zadnjem stoletju kar naprej ljudje izseljevali, zlasti v Ameriko. Veliko so se ljudje izseljevali okrog leta 1866, precej tudi v letih od 1890 do 1900, najhuje pa je bilo po prvi svetovni vojni, ko sta svetovna gospodarska kriza in fašizem pahnila od tod v svet na stotine in stotine ljudi in družin. Tudi pred drugo svetovno vojno je v okolici Bistrice vladala velika revščina, pa tudi še po vojni je bilo življenje težko.
Danes je seveda vse drugače, ljudje se že davno več ne odseljujejo, temveč samo vozijo na delo v bližnje večje kraje, kakor so Ilirska Bistrica, Pivka, Postojna. Vsi pa se po malem ukvarjajo tudi še s kmetijstvom in živinorejo, da si lahko popravljajo dohodke, ki jih dobivajo v tovarnah. Čistih kmetov pa je le malo ostalo. V nekaterih vaseh jih skoraj ni več, drugje živijo samo od zemlje le po dva, trije. Industrija je čar, ki je prinesla vsem tem krajem veliko dobrega in življenjski standard je zato danes tak, kot še ni bil nikoli.
SRNJAK IN ŠKRJANCEK
»Zdaj tu ničesar več ne potrebujete. Vse imate,« pravi
Berta Dougan iz Clevelanda, ki je bila z možem več jed-nov na obisku pri moževih sorodnikih Douganovih iz Šembij pri Ilirski Bistrici. Nasploh zadnja leta izseljenci množično obiskujejo kraje okrog Bistrice. Albina Mršnik iz Amerike, ki je zapustila Knežak, ko je bila še majhna in ko je bila njena družina najrevnejša v vasi, je obiskala rodne kraje že šestič, nekateri ameriški Slovenci iz teh krajev pa so bili na obisku v domovini tudi že po desetkrat. Albina Mršnik pravi: »Kako je tod zdaj vse drugače, kako lepše je zdaj življenje! Človek komajda verjame svojim očem.«
Od Bistrice čez Šembije, Knežak, Zagorje pa do Pivke zdaj pelje asfaltirana cesta, čisto nova. Morda bo sčasoma postala spet glavna žila med Postojno in Reko, kakor je že bila nekoč za Avstrije in po delih tudi že v starorimskih časih. Že po taki cesti se je užitek vračati v stare kraje. Mož Berte Dougan, Jože Dougan se ne more odtrgati od stare domovine in se vrniti v Cleveland. Tedne in tedne vztraja v Šembjah in takole pripoveduje: »Pred petdesetimi leti, ko sem odhajal v Ameriko, je ¡vladala tod velika revščina, zdaj pa je vse čisto nekaj drugega. Vse imate kot mi tam čez lužo in še nekaj več. Vsako jutro že ob petih vstanem in potem hodim tod okoli po hribih, poslušam kukavice, nato uživam, ko opazujem sončni vzhod; rosa je kakor srebro, poslušam škrjančke, te še najrajši. Sem lovec in sem šel samo leta 1973, ko sem bil na obisku v teh krajih, dva-inosemdesetkrat na lov. Spominjam se, da sem imel nekoč čisto pred seboj srnjaka, pa ga nisem opazil, ker sem preveč vneto poslušal škrjančka.«
To je tisto nekaj več. To in sproščeno življenje v krajih, ki jih je stoletja pestila revščina, zdaj pa »imate tu vse in ničesar več ne potrebujete.« Zato se ljudje radi vračajo sem, zato zdaj domačini radi živijo doma. Nihče ne misli več na tujino. Ker mu ni treba misliti.
JUŠ TURK
SPOZNAJMO SLOVENIJO POZIMI
Slovenijo, ta majhni košček sveta med Alpami in Jadranom, dobro poznajo milijoni ljudi z vsega sveta.
Vendar pozna večina ta žlahtni kamen, ki ga je narava lepo obrusila, le z ene strani: s tiste, ko se v njem lomijo žarki vročega poletnega sonca.
Toda dobri poznavalci dragega kamenja vedo, da pokaže stotine lepih obrazov, kakorkoli ga obrneš: žarek svetlobe se vsekakor drugače poigra v kristalu in se drugače vrne iz njega.
Kdor je videl Slovenijo samo v poletnem soncu, ne more trditi, da jo pozna dobro. Vredno jo je spoznavati tudi takrat, ko za-vejejo nad njo jesenske sape, ko se gozdovi spremenijo v mavrico barv in ko se trta in drevje šibita od bogatega sadu; ko bela odeja prekrije deželo od prekmurskih ravnic do kra-ških globeli in od triglavskih gora do dolenjskih gričev; ko začenjajo brsteti breze v Beli Krajini, ko začenjajo poganjati vršički smrek na Pohorju in se poženejo prvi najpogumnejši plavalci v valove slovenskega morja.
Vredno je spoznati vsaj delček te dežele v času, ko se zavije v belo pregrinjalo.
Takrat si Slovenci in njihovi gostje posebno ob sobotah in nedeljah naložijo smuči na rame in odidejo iz mesta na prostrana urejena smučišča, ki jih je od enega do drugega konca Slovenije toliko, da jih vseh ni mogoče našteti.
V Kranjski gori, majhnem kraju na Gorenjskem pod vrhovi Julijskih Alp, je takrat najbolj živahno. Moderni hoteli, katerih večino so sezidali v zadnjih desetih letih, so takrat tako polni, da je v njih komajda mogoče dobiti sobo. To naposled ni čudno, saj so smučarski tereni v okolici znani celo daleč zunaj jugoslovanskih meja, kajti na kranjskogorskih smučarskih progah je bilo že več velikih tekmovanj.
Seveda Kranjska gora ni primerna samo za smučarske ase, ki obvladajo vse podrobnosti smučarske veščine. Na pobočjih nad krajem lahko pod številnimi smučarskimi žičnicami vijugajo po steptanem snegu tako najboljši smučarji kot tisti, ki so šele pred nekaj trenutki
DRAGULJI V SNEGU
prvič v življenju stopili na gladke smučine.
Ob smučarskih terenih so tudi steptane proge za sankače, na gorski prelaz Vršič pa odhajajo smučarji-tekači, ki jih je zadnji čas v Sloveniji vse več: oprema za takšno smučanje je cenejša kot oprema za alpsko smučanje, poleg tega pa so smučarji-tekači mnogo tesneje povezani z naravo: njihova smučina jih pelje v svet bele tišine, kjer ni ne gneče ne avtomobilov, ne cest in ne smučarskih naprav.
V Kranjsko goro se je mogoče pripeljati popolnoma brez smučarske opreme in tam vendarle uživati v vseh dražeh zime. V kraju si je mogoče izposoditi vso opremo za smučanje, sankanje in drsanje, kajti tudi za drsalce je poskrbljeno v tem najbolj jugoslovanskem smučarskem središču.
Vendar ni Kranjska gora edini kraj na Gorenjskem, kjer je mogoče uživati v zimskih športih. Vsa Zgornjesavska dolina je dokaj na gosto posejana s smučarskimi žičnicami na pobočjih, ki so primerna za smučanje.
Posebna zanimivost tega dela Gorenjske je Planica, majhen kraj nedaleč od avstrijske in italijanske meje, kjer so svetovno znane smučarske skakalnice. Na eni od njih je poletel človek na smučeh prvič več kot sto metrov, tam so pogumni skakalci postavili več svetovnih rekordov, ki so jih vsako leto izboljševali. Vsako leto pred koncem zimske sezone je v Planici teden smučarskih poletov, na katerem sodelujejo najboljši skakalci z vsega sveta.
Le nekaj deset kilometrov od tod je mestece Bled, eno izmed najstarejših jugoslovanskih letovišč, ki je enako lepo poleti kot pozimi. Ko okoliška pobočja prekrije sneg in ko debela ledena skorja pokrije jezero, živi ves kraj, od najstarejših domačinov do gostov, življenje zimskega športnega središča. Tisti, ki radi na smučeh vijugajo po pobočjih pod žičnicami, gredo na bližnji hrib Straža ali na nekaj kilometrov oddaljena smučišča Zatrnika nad Gorjami; prijatelji hoje na smučeh si izberejo steze okrog jezera ali na bližnji visoki planoti Pokljuki; drsalci lahko izberejo med umetnim dr-
sališčem in med jezerom, po katerem je mogoče iti z drsalkami na nogah na otok; kegljači na ledu si medijo svoja igrišča in tam premetavajo težke keglje; blejski izvoščki preuredijo svoje »taksije« in namesto na štirih kolesih prevažajo svoje goste na saneh.
Tako kot v Kranjski gori se lahko tudi blejski gosti po napornem smučarskem dnevu okopajo v bazenu enega od tamkajšnjih hotelov: malone vsi boljši hotel v Sloveniji, ki so jih postavili v zadnjih letih, imajo svoje pokrite bazene, tako da je mogoče v enem dnevu pozimi skoraj povsod smučati in plavati.
Nekaj deset kilometrov od Bleda je naslednji slovenski biser, Bohinj. Kdor želi hotelsko udobje, se bo verjetno odločil za bivanje na Bledu; komur je ljubša gorenjska domačnost, bo gotovo mnogo raje odšel v Bohinj, kjer so domačini uredili vrsto prijetnih penzionov, v katerih oddajajo sobe gostom.
V bližini Bohinja sta kot smučarski središči znana predvsem dva kraja, pobočja Koble pri Bohinjski Bistrici in pobočja Vogla, visoke gore nad jezerom, kjer segajo smučarske žičnice do višine skoraj dva tisoč metrov. Kabinska žičnica pelje vsako jutro goste iz Bohinja na Vogel in jih zvečer odpelje nazaj v dolino. Mogoče pa je stanovati tudi na Voglu v modernem Ski hotelu ali v eni od prijaznih brunaric in vsak trenutek uživati v visokogorski zimski pokrajini.
Bohinj je poleti izhodišče za gorske ture, tudi za vzpon na Triglav, pozimi za turne smuke in še posebno za najbolj znanega med njimi v Jugoslaviji, za triglavski smuk. Kraj ob vedno lepem jezeru, v katerem se ogledujejo vrhovi Pršivca, Vogar-ja in Vogla, je tudi izhodiče za najdaljši turni smuk pri nas, za »smučarsko magistralo«, ki pelje z Vogla prek Komne in Triglavskih jezer do najvišje jugoslovanske planinske koče, Doma na Kredarici pod Triglavom, od tod pa se začne spust mimo Staničeve koče v dolini Krme in do Kovinarske koče ter v Mojstrano. Takšno potovanje po belih prostranstvih traja najmanj tri dni.
Smučati, sankati in drsati je mogoče še marsikje v Sloveniji: na mariborskem Pohorju na
Zunanji bazen v termalnem kopališču Moravci
primer, kjer je cela vrsta hotelov in planinskih domov in kjer žičnice in teptalni stroji poskrbijo za vse udobje smučarjev; na Golteh nad Mozirjem, kjer so pred nekaj leti uredili veliko smučarsko središče na štajerskem koncu Slovenije; na Krvavcu in na Veliki planini, do koder je iz Ljubljane le slaba ura vožnje; na Starem vrhu nad Škofjo Loko, kamor se je mogoče pripeljati iz Ljubljane celo v dobre pol ure; na Kališču pri Postojni, najmlajšem slovenskem smučarskem središču; in seveda še marsikje: skoraj pri vsakem večjem slovenskem kraju so urejena smučišča.
Čeprav je v Sloveniji pozimi najbolj priljubljen šport smučanje, ima tudi zimsko plavanje mnogo pristašev. Slovenija ima košček morja in veliko termalnih zdravilišč, ki bi pozimi samevala brez gostov, če v njih ne bi uredili pokritih bazenov. Tako navdušenih plavalcev zdaj ne motita niti vreme niti temperatura: v Portorožu, najbolj znanem slovenskem turističnem kraju ob morju, so pokriti bazeni v hotelih Bernardin, Palače in Metropol, prav tako se je mogoče kopati tudi pozimi v vseh slovenskih termalnih zdraviliščih: v Čateških in Dolenjskih toplicah, V Rogaški Slatini in v Radencih, v šmarjeških toplicah in v Moravcih, da omenimo samo nekatera.
Medtem ko imajo vsa našteta zdravilišča dolgoletno tradicijo, so Moravci stari komaj nekaj let. Ko so pri naselju Moravci v Pomurju vrtali globoko v zemljo, da bi iz nje pritekla nafta, so naleteli na vire vroče in zdravilne vode, ki zdaj polni tamkajšnje bazene —• in kraj z gosti. Značilnost tega zdraviliškega kraja je med drugim ta, da ob bazenih niso sezidali velikega hotela, temveč vrsto hišic v tamkajšnjem panonskem slogu, v katerih se nekateri gosti, navajeni hotelov, počutijo mnogo bolje kot v visokih hotelskih stavbah.
Če bi iskali najbolj znano slovensko zdravilišče, bi ga našli le nekaj kilometrov od tod, v Radencih. Tam se ljudje zdravijo po operacijah, tam pod zdravniškim nadzorstvom hujšajo, tam počivajo po prestanih boleznih in tja prihajajo na dopust zaradi dopusta.
V tamkajšnji zdravilni vodi se je mogoče kopati, isto vodo go-
sti pijejo toplo in hladno: Radenska je namreč največji dobavitelj mineralne vode v Jugoslaviji, saj je pošilja na trg več kot 200 milijonov litrov letno. Radensko mineralno vodo s tremi rdečimi srci, kar je njen zaščitni znak, pošiljajo razen po vsej Jugoslaviji še v Avstrijo, Italijo, Zahodno Nemčijo, Švedsko, Kanado in še v nekatere druge države. Poznavalci trdijo, da je radenska mineralna voda odlično dodatno »zdravilo« po prekrokani noči, kajti po preveč zaužitem alkoholu preprečuje glavobol in nelagodnost.
S tem pa zimska turistična ponudba Slovenije še zdaleč ni končana. Tako poleti kot pozimi so vabljive številne naravne znamenitosti, med njimi posebno svetovno znane podzemske jame. Vendar Postojnska jama ni edini podzemski čudež slovenske zemlje. Dobršen del dežele je namreč preluknjan kot bohinjski sir, v katerem je voda izvrtala prelepe dvorane in jih pokrila z jamskim okrasjem. V Sloveniji je od več kot pet tisoč raziskanih podzemskih jam odprtih za turizem le nekaj, med katerimi so poleg Postonj-ske najbolj znane Škocjanske jame, Taborska jama nedaleč od Ljubljane, Dimnice, Planinska jama nedaleč od Postojne, Vilenica na Primorskem in Pekel v Savinjski dolini. V vsaki od njih je mogoče najti drugačno lepoto, v vsaki se je mogoče čuditi veliki umetnici Naravi, ki je znala iz grobega kamenja izdelati nepopisno lepe spomenike.
Ali ni vredno že zaradi enega samega takega dragulja obiskati Slovenijo pozimi?
MARJAN RAZTRESEN
Pogled na Škrlatico s ceste na Vršič — foto: Ančka Tomšič
Žičnica na Veliki planini — foto: Janez Zrnec
Hotel Kras v Postojni — izhodišče za novo smučarsko središče Kalič — foto: Janez Zrnec
IDRIJA
ŽIVO SREBRO — MRTEV RUDNIK?
Ni ga na vsem svetu rudnika, ki bi tako dolgo nepretrgoma delal kakor idrijski. Sedaj pa je — le nekaj let pred svojo petstoletnico — nenadoma prenehal z delom. Mnogi tega preprosto ne morejo verjeti. Drugi trde, da je rudnik moral umreti tako kot vsaka živa stvar. Tretji si mislijo, da gre le za začasno krizo in da se človeštvo ne more za vselej odpovedati edini kovini, ki je pri normalni temperaturi tekoča in ima razen tega še kup drugih izrednih fizikalnih in kemijskih lastnosti. Te, zadnje, podpira v njihovem upanju dejstvo, da rudnika niso povsem zaprli, marveč ga poldruga stotnija rudarjev še vedno vzdržuje, da bi ga bilo hitro mogoče priklicati nazaj v življenje.
KOLIKO JE RESNICE V LEGENDI
Začelo naj bi se pred skoraj dopolnjeno polovico tisočletja, nekako v času, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Tedaj naj bi na mestu, kjer stoji danes Idrija, v divje razdrapani globeli, ob sotočju hudournika Nikova in reke Idrijce, neki izdelovalec škafov namakal svoje izdelke. Nekega jutra pa enega škafa ni bilo mogoče vzdigniti. Možakar pogleda vanj in zagleda — samega sebe. Že misli, da je to čarovnija ali kaj, pa se izkaže, da se je na dnu zbralo težko, bleščeče, sijajno živo srebro.
To je legenda in še do danes ni uspelo pojasniti, koliko ji lahko verjamemo. A izkustvo nas uči, da je zrno resnice v vsaki pripovedi... Dvesto let pozneje — tega pa bo tudi kmalu tristo let — je zabeležil to zgodbo slavni avtor Slave vojvodine Kranjske, Janez Vajkard Valvasor, ki je opisal tudi tedanje stanje Idrije in njenega rudnika. Delo v njem je bilo tedaj že v polnem razmahu. Na višini nad mestom je že gospodoval grad in v globeli pod njim so se tesno nanizale hiše. Valvasor se je tedaj spustil prav na dno rudnika »kakih sto sežnjev čisto navpično navzdol«. Tako je bil sam priča nadvse težavnemu in sila nezdravemu gara-16
nju takratnih rudarjev in je o tem takole zapisal:
»... strupeni merkurjevi hlapi vdirajo v človeka in ga tako prepoje, da se mu, ko spet pride na zrak, tresejo glava, roke, noge in vse telo; potem je za katerokoli delo brez moči in nesposoben do počivališča svoje tegobe, namreč do smrti. Odslej mora beračiti in se hraniti z miloščino ...« Ob koncu minulega stoletja je v Idriji kaplanoval pisatelj Franc Šaleški Finžgar. Iz njegovega opisa lahko sklepamo, da se razmere in zato tudi zdravstvene prilike za idrijskega rudarja niso posebno izboljšale — do občutnejšega izboljšanja je prišlo šele blizu preloma stoletij, stari rudarji pa so zaradi zastrupljenosti z živim srebrom kazali znake nenavadne bolezni:
»Ni jim dalo, da bi bili mogli, recimo, na cesti obstati. Poznali so le hojo in sedenje, vmes ni bilo zanje ničesar. Ko so hodili za veliko noč k spovedi, so pred cerkvijo po trgu hodili v krogu. Kdor je prišel na vrsto, je šel skozi odprta vrata v zakristijo, tam naredil nekaj kolobarjev, potem pa se
sesedel na pripravljeni prostor. Ko je opravil spoved, je vstal, spet hodil v krogu po zakristiji in nato hitro odšel domov, da sede ali leže. To je bilo res. Zakaj? Ne urnem.«
SREČA IN NESREČA RUDARJENJA
Povojni čas je prinesel drugačne razmere tudi v idrijski rudnik. Izboljšana zaščitna sredstva in redna zdravstvena kontrola sta polagoma odpravili najhujše zlo. Toda hitrejši tempo dela in pa dejstvo, da je živo srebro izredno strupeno že v majhnih količinah, sta še naprej preprečevala, da bi bilo delo idrijskega rudarja neškodljivo za zdravje. Ko so ob zaprtju rudnika v začetku letošnjega leta skušali del rudarjev preusmeriti na drugo delo, se je pokazalo, da mnogi med njimi tega ne zmorejo zaradi načetega zdravja ... Živo srebro je v idrijski globači skozi stoletja omogočalo življenje mnogih ljudi, ga je pa tudi spodkopavalo in uničevalo.
V takšnih razmerah so se spuščali idrijski rudarji dan za
dnem v temno globino rudnika, kopali so in dvigali na površje rudo s samorodnim ali kemično vezanim živim srebrom, pražili so to rudo v preprostih in pozneje v izpopolnjenih topilniških pečeh, da se je sproščal kemijski element Hg, prehlapeval in se kot čisto živo srebro zbiral na dnu zbiralnikov, od koder so ga prelivali v posebne steklenice in tovorili po svetu.
V svetu so živo srebro stoletja dolgo silno visoko cenili. Bilo je nepogrešljivo v vrsti fizikalnih in električnih aparatov in naprav. Služilo je za izdelovanje ogledal in raznovrstnih amalgamov in drugih kemijskih spojin, za potrebe kmetijstva, barvilstva, farmacije. Vojna industrija je živo srebro največ uporabljala v vžigalnikih in kadar so se odnosi v svetu zaostrili, so države kar tekmovale med seboj, katera bo prej kupila razpoložljive zaloge te strateške surovine. Še prej pa so alkimisti na vse mogoče in nemogoče načine obdelovali živo srebro, da bi iz njega dobili srebro ali celo — zlato.
Idrijski rudnik živega srebra je bil stoletja dolgo med vodilnimi rudniki te vrste na svetu. Prav zato je devet desetin svoje častitljive starosti delal za tuje gospodarje in v mesto je v tem času vkorakalo pet različnih vojska. Toda gospodarji so se menjavali, rudarji pa so ostali in moralna pravica do posesti rudnika je bila samo njihova. To svojo pravico so branili tudi z orožjem: v političnih in verskih vojnah, turških bojih, kmečkih uporih, naposled v narodnoosvobodilnem boju, v katerem je od 333 idrijskih rudarjev-partizanov 60 izgubilo svoja življenja. Pa tudi kadar se borba ni bila z orožjem in ni bila krvava, je razredni boj tlel in se razplamte-val dalje. V Idriji, kjer so kot prvi na Slovenskem ustanovili gledališče že leta 1769 in so napredne sile združili v socialdemokratsko stranko leta 1895, je izšel prvi slovenski prevod Komunističnega manifesta že leta 1908. Ohranile pa so se tudi fotografije, kako so prvi maj prav po proletarsko praznovali že leta 1901.
Idrija — foto: Marjan Ciglič
Socialna beda, težko in nezdravo delo, bolezni in umiranja, vse to skupaj in skozi stoletja ni zmoglo in zlomilo življenjske volje in moči idrijskega rudarja. Oče — rudar je omahnil zaradi živega srebra v krvi, zaradi svinca v prestreljenem telesu. Toda nasledilo ga je sedem, deset, dvanajst, štirinajst otrok. Rudarske družine v Idriji so bile vedno zelo številne. Da so jih očetje lahko preživeli, so delali še po delu v rudniku (to delo so imenovali »sojšna«). Delali so tudi otroci in dekleta ter žene. Izdelki največkrat ženskih rok so slovite idrijske čipke, ki nedvomno v Idriji niso pomenile le dodatnega zaslužka, marveč tudi nadomestilo za vse hudo in žalostno.
ZATON NEKDANJE SLAVE
Iz tega razloga in iz zgodnje osveščenosti si v takšnih prilikah lahko razlagamo razcvet kulturnega življenja v najrazličnejših panogah in v obsegu resnične ljudske kulture. Iskrivo duhoviti in pogosto trpko šegavi pripovedi v značilnem idrijskem narečju se je pridružila pesem, glasba, gledališka umetnost, ljubezen do knjige, do oblikovanja. Tipične zadružne hiše nekdanjih idrijskih rudarjev, nekakšni skupni panji mnogih in številnih družin, so po svoji zunanji lupini, po notranjih prostorih, po racionalni funkcionalnosti in po skopi, a dognani notranji opremi predmet neprestanega proučevanja — le da se jih je do danes komaj kaj ohranilo. Če drugega ne, pa si je idrijski rudar omislil vsaj ptice. Vsaj tretjina ali polovica rudarskih družin, ki jih še danes pomni živo ustno izročilo, je gojila v kletkah ptice pevke: liščke, čižke, zelence, krivokljune, ščinkov-ce, sinice, kanarčke, taščice, slavčke, kosa, drozge, škr-jančke in druge. V času, ko še ni bilo radijskih in televizijskih aparatov, so te ptice s svojim ščebetom razveseljevale družine idrijskih rudarjev.
Iz duhovnega življenja Idrije je vzniknilo in je k njenemu razmahu prispevalo tudi razvito šolstvo. V proizvodnjo
živega srebra ni bilo dovolj vgrajevati le težko fizično delo, potrebno je bilo tudi znanje. Strokovnjaki so prihajali skozi stoletja iz nemško, romansko in slovensko govorečih dežela. Ostajali so nekaj časa, pustili za sabo sled, odšli ali pa se naselili in asimilirali. Idrija je bila znanstveno središče že v času, ko se je Ljubljana še dušila v svoji provincialnosti. Francoski naravoslovec Hacquet je le eno od slavnih imen, vpisanih v idrijsko zgodovino. Še cela vrsta jih je, vse do inž. Stanka Bloudka, slovitega konstruktorja planiških skakalnic in ne manj spretnega letalskega načrtovalca. Idrijska inteligenca je dvignila tudi šolstvo na zavidljivo raven: realka je dala vrsto pomembnih predstavnikov slovenske znanosti in tehnike, kulture in politike. Ob vsej tej panorami rudarskega mesta Idrije se upravičeno zastavlja vprašanje: kako je moglo kdaj priti do zatona nekdanje in dolgotrajne slave. Posebno še, ko se je po vojni mesto tako zelo razraslo in moderniziralo, socialne prilike v njem pa tako spremenile, da bi lahko pričakovali le še ponoven razcvet. Ali je zmanjkalo tekočega srebra ali pa je to na svetovnem trgu izgubilo svojo ceno in kupce? Oboje! Živo srebro so v Idriji cesto kopali z bogato rudo, ki je potila kapljice samo-rodnega srebra. Potem pa iz leta v leto prihaja iz jaška slabša ruda. Vsebnost kovine pada od nekaj deset odstotkov na nekaj odstotkov, od tega na nekaj desetin odstotka. Treba je preobrniti gore rude za malo živega srebra. Celo ko je bila cena živemu srebru v svetu najvišja, bi se proizvodnja v Idriji komaj splačala, ko ne bi bilo srečnega naključja, da je že razmeroma preprosto in ceneno čiščenje kovine dalo izredno čisto srebro s komaj nekaj tisočinkami odstotka primesi. Potem pa se je zgodilo še tisto usodno: cena živega srebra na svetovnem tržišču je začela nezadržno drseti. Nihanja so bila že prej prisotna in so prinašala rudniku boljše in slabše čase. Toda sedanja kriza v vrednosti te kovine se zdi, če že ne dokončna, pa
vsaj dolgotrajna. Prebujena skrb za čistočo okolja je izločevala živo srebro s področja njegove uporabe. Pokazalo se je, da živo srebro v večini primerov ni nenadomestljivo. Vojna industrija je razvila drugačne tipe vžigalnikov. Nekdanji mehanični, optični ali električni aparati so postali elektronski in živo srebro v njih ni več potrebno. Kemijska industrija je bila prisiljena poseči po drugih snoveh. Farmacija (npr. zobozdravstvo) tudi. Dokončno se je usoda živega srebra zapečatila s tem, da se ga je odreklo poljedelstvo. Preveč nevarno je postalo še naprej trositi na nasade sredstva, ki so vsebovala kot svojo sestavino živo srebro, kajti to se je naposled spiralo v morje in stopnja njegove zastrupljenosti je s tem — zaenkrat le lokalno — marsikje nevarno narasla. Bolezni proizvajalcev so začele groziti tudi uporabnikom!
Vse to je povzročilo, da so padle cene na petino nekdanjih vrednosti in morda le na polovico lastne proizvodne cene živega srebra v idrijskem rudniku. Sedaj ni več kazalo drugega: rudnik so najprej začasno in nato trajneje zaprli. Dolgoletna tradicija je bila s tem prekinjena, osnova, ki je stoletja omogočala življenje in vse druge življenjske pojave v Idriji, je propadla. Na kraju z neprijazno okolico, z neugodno klimo, s slabimi možnostmi za povezavo s svetom in ne nazadnje, s strminami okrog in okrog, da je le malo prostora, kamor bi bilo mogoče postaviti hišo in vkopati pot, bi najbrž nikoli ne zraslo mesto s 7000 prebivalci, kolikor jih Idrija šteje danes. Kljub svojevrstni divji lepoti in okolju, ki človeka kar izziva, da vztraja in se bori, najbrž brez živega srebra globoko pod zemeljsko površino — nikoli. Toda sedaj je mesto tu, tu so njegovi ljudje in čeprav so se posamezniki odselili, prav nič ne kaže, da bi Idrija sledila zgledu svojega mesta-soime-njaka, Novi Idriji v Kaliforniji, kjer so v času zlate mrzlice odprli rudnik zlata, ki je sedaj opustošen, mesto na njem pa izumrlo.
Za to ni v Idriji nobene potrebe. Nobenega razloga za pesimizem, pa čeprav pomeni izpad rudnika nedvomno težko ekonomsko, socialno, psihološko, človeško izgubo. Toda do tega vendarle ni prišlo tako nepričakovano. Ne le trezno misleči posamezniki, tudi cele skupine ljudi so že prej predvidevale, da lahko pride do česa takega, pa čeprav ni najbrž nihče med njimi pričakoval tega tako kmalu. Od leta 1970 je rudnik v gospodarstvu idrijske občine občutno nazadoval: leta 1970 je bil v občinskem dohodku zastopan s polovico denarja, leto za tem le še s četrtino, pred dvema letoma z desetimi odstotki, lani pa je rudnik posloval že s 130 milijoni izgube.
RUDARJI POSTAJAJO INDUSTRIJSKI DELAVCI
Po zaslugi tistega dela Idrijčanov, ki je znal gledati realno v prihodnost, je dal rudnik živega srebra v zadnjih letih obratovanja Idriji še zadnje, kar ji je mogel dati: ustvaril ji je gospodarsko osnovo drugih proizvodnih smeri, ki so že v prejšnjih letih prevzemale nase breme izpada rudniškega dohodka in ki ga obetajo sedaj v čim večji možni meri nadomestiti. Elek-trostrojna, pohištvena, tekstilna in druga industrija, gradbeništvo, gozdarstvo, turizem in druge dejavnosti so realni obeti, za Idrijo v prihodnje. Ni dvoma: ekonomska osnova življenja v Idriji se je temeljito spremenila in spremenila se bo tudi vsa družbena nadstavba, vse življenje v tem mestu. Idrija jutri ne bo več Idrija od včeraj, toda življenje gre dalje in v tem mestu je kljub neugodnim pogojem vedno znova zmagovalo.
Ne kaže pa pozabiti tudi tega, da je štiristo metrov pod Idrijo še vedno v skladih zakopanih morda za milijardo dolarjev živega srebra. Ponekod, zlasti v Sovjetski zvezi, tekoči kovini napovedujejo bodočnost v velikih zaprtih toplotnih izmenjalcih... Idrijska podzemska straža je na mestu. Njeni koraki odmevajo v onemelih rovih, ki so jih izkopale mnoge generacije. SANDI SITAR
Rahel piš vetra je potegnil skozi krošnje starih dreves in otresel nekaj orumenelih listov, ki so se zavrtinčili proti zemlji in mehko pristali na njej. Mesečina je obrobljala edini oblak, ki je visel nad Javorniki in ni kazal namere, da bi se kam premaknil. Razen njega, ki je kratil gozdu borno mesečevo svetlobo, na nebu ni bilo oblakov in jasne zvezde so grozile, da bo zjutraj slana. Na jasi poleg mogočnega hrasta je gorel ogenj in osvetljeval postave možakov, ki so se greli ob njem. Sence plamenov so poplesavale po zgubanih obrazih pod zamaščenimi klobuki in se izgubljale naprej med veje in debla v temo. V žerjavici ob robu ognja se je peklo nekaj krompirjev, zelenka z žganji-co je krožila od ust do ust. Kako prijetno je pogrel sadjevec v želodcu. Pa dovolj ga je bilo to leto, ko je sadje tako obilno obrodilo.
Minilo je že precej časa. Mesec, ki se je priglodal do roba oblaka, je kazal proti polnoči. Možje so prižgali dve petrolejki in se napotili med debla, k duplom, kjer so nastavili pasti. Nekaj pasti je bilo praznih, iz drugih pa so viseli polhi. Pobrali so mrtve živali in znova nastavili pasti, vtaknili vanje krhelj ali pa kar celo hruško, ki tako lepo diši. Spet so posedli k ognju in čakali.
Polharstvo je poseben čar, posebna strast, ki se ji človek, ki jo je enkrat okusil, težko odreče. In Notranjci so bili in so še kaznovani z veseljem do polhov. Pred petimi leti so ustanovili polharsko društvo Javornik, obenem pa se jim je porodila ideja, da bi poleg oživljanja tega starega običaja predstavili širši javnosti načine in pripomočke, s katerimi so dedje in pradedje stregli polhom po življenju. To je bil začetek edinstvenega polharskega muzeja, ki so ga uredili na Goričici pri Lipse-nju, ob cesti iz Grahovega v Stari trg. Četrt tisočletja stara hiša, ki sta jo preuredila Janez in Mira Mihevc in jo rešila propadanja, nudi danes prostore temu malemu muzeju, ki ga polharji odpro le ob nedeljah. Domiselnosti gre zahvala, da so rešili pred uni-
Tako je po Valvasorjevi risbi hudič pasel polhe
MUZEJ,
KI MU NI PARA
KO JE HUDIČ POLHE PASEL
Polh
čenjem marsikak star predmet, saj iso domačini, potem ko so jim pojasnili, za kaj gre, radi odstopali polharske pripomočke, ki so morda že stoletja počivali po podstrešjih in kleteh. Levji delež pri ustanovitvi zbirke pa ima tamoš-nji poštar Franc Mahne, ki je na svojih službenih potih seznanil ljudi z namero in tudi nabral velik del predmetov, ki so danes na ogled. Dandanes je polharstvo izgubilo svoj nekdanji namen, kot ga je 'imelo pred stoletji, in ga lahko imenujemo svojstven šport in rekreacijo, z romantiko prečutih noči v gozdu ob ognju, ko se krog in krog oglaša gozd s svojimi skrivnostnimi nočnimi glasovi. Nekoč pa je polharstvo nudilo dodaten vir za preživljanje, da je bilo tudi v kajžarskih kočah na mizi večkrat meso pa četudi polhovo. Prav je prišla tudi polhova mast in pa kožuščki, iz katerih so izdelovali včasih tako znane kučme polhovke. Zanimivo je, da se v današnjih časih kljub temu, da je lovcev na polhe v primerjavi s starimi časi le malo, število polhov manjša. Temu je krivo izsekavanje starih gozdov in nadomeščanje s smreko, kajti polh ima najraje stare bukve.
Noč ima svojo moč, pravi star pregovor, zlasti pa še v gozdu. Tako se je ob poliranju spletlo precej zgodb, da so šli ljudem lasje pokonci, od tistih, ki so se res zgodile, pa do takih, ki jih je rodilo ljudsko praznoverje. Že Valvasor pravi, da je polh hudičeva živalca, to je zvedel od domačinov, in da ponoči pase polhe sam vrag. Vragu pa ni zdravo živine krasti. In se je zgodilo, da je marsikak polhar, ki je pregloboko pogledal v zelenko z žganjem, videl hudiča, ki je gnal polšjo zalego po gozdu.
Pa si oglejmo to »hudo« živalco še s strokovnega gledišča. Polh je glodalec, ki živi v južni in vzhodni Evropi, posamezne vrste pa so razširjene od Velilke Britanije do Japonske, od Švedske pa do severne Afrike in Male Azije. Gost kožušček je pepelnato siv, po trebuhu in notranji strani nožič pa je bel. Odrasel polh lahko meri v dolžino do-
brili trideset centimetrov, od tega je polovica košat rep. Največja teža, ki jo doseže, je okrog štirideset dekagramov. Je izvrsten plezalec, pri skakanju krmari z repom. Hrani se z žirom, kostanjem, lešniki, s semeni iglavcev in sadjem. Kadar mu primanjkuje hrane, to je spomladi, se loti poganjkov in napravi precej škode. Najhujši jedec je jeseni, ko si nabira maščobo, s katero potem prespi pol leta v kakem votlem drevesu, podzemski jami ah luknji. Je družabno bitje, saj prezimuje več polhov v isti luknji. Prebudi se šele maja. Ko poteši hudo lakoto, pozimi je namreč porabil vso maščobno rezervo, se začne ploditi. Samica po tridesetih dneh povrže od tri do deset mladičev, ki so samostojni po treh tednih. Po velikosti in barvi kožuha ločimo pri nas sive, drevesne, vrtne in posebno majhne, podleske.
Naravni sovražniki so jim dihurji, sove, kune, podlasice in divje mačke.
V preteklih stoletjih so na Notranjskem lovih vsi moški. Polhar je imel tudi sto in več pasti, da je v eni sami noči lahko ujel nekaj sto polhov. Gosposki pa iso plačevali odškodnino do dva goldinarja. Načini lova se niso bistveno spremenili, ker tu tehnika ne napreduje več. Nasprotno, nekaj načinov so celo opus tih. Tako so opustili lov »na škr-li« (ploščat kamen), ki ga je lovec nastavil na štoru ah nizki rogovih. Ko se je polh vabe dotaknil, se je kamen sprožil in ga ubil. Ta način lova je bil v rabi do druge svetovne vojne.
Pri »duplanju« sta sodelovala dva lovca. Prvi je tolkel po deblu ah bezal v luknjo, kamor so se zatekli polhi, drugi pa je prežal pri luknji in jih lovil. K luknji je lahko pristavil vrečico' ah nogavico. Moral pa je biti zelo spreten, kajti polh je urna živalca, če pa ji grozi nevarnost, ugrizne z ostrimi sekalci precej globoko.
Najbolj razširjen način, ki se uporablja še danes, je past z lokom. Imenovali so jo semu-ster, samojstra ah samojstrna. Ta način omenjata tudi Stein-berg in Valvasor. Le da je pri novejših pasteh lok in vrvico zamenjala vzmet, narejena iz kose ah dežnikovih špic. Sprožilni mehanizmi delujejo na poteg ah pritisk, novejši pa na oboje. V desetletjih so se za pasti udomačili drugi izrazi. Najpogostejši je »škrinca« pa še »šklop« ah škatla za polhe. Po številu vgrajenih pasti, koliko polhov lahko ulovijo z enkratno na-stavo, pa so »samice«, »do-plarice« in celo »firerce«.
Valvasor opisuje past, »škri-njo«, ki SO' jo nastavljali na polšino in vanjo v eni noči ujeli tudi tisoč polhov. Te vrste pasti danes ne poznajo niti najstarejši polharji. Za muzej so jo napravili po Valvasorjevem opisu.
Pomembna je vaba, ki jo nastavijo v past. Kot vabe služijo sadeži divje jablane in
hruške, ki so jih v starih časih premazali z bergamovim oljem, danes pa namesto tega uporabljajo različne dišave. O vabah je med polharji mnogo razpravljanj, vsak od njih ima svoj načni, ki ga pa tako nerad izda kot gobar svoje terene. Ob vabah so imeli stari polharji veselje z novinci; ko so jih sprejemali medse, so se iz njih malce ponorčevali. Marsikoga so »naplahtali«, da je vabo namazal s petrolejem. Razumljivo je, da se je polh taki pasti daleč izognil. Kot smo že omenili, se število polhov v naših gozdovih manjša. Da bi vsaj malo uredili odnos do te živalice, ki je že spomenik prirode notranjskih in dolenjskih gozdov, so polhe zaščitili. Ne popolnoma, saj je lov dovoljen od 20. septembra do 15. novembra.
Tekst in slike: JANEZ ZRNEC
Polharski muzej, ki je odprt le ob nedeljah, je dobro obiskan Hiša, stara 256 let, katere del je spremenjen v polharski muzej
KAKO JE OBLOŽENA SLOVENSKA MIZA
POGLED V LONEC
Še vedno se najdejo rojaki po svetu, ki mislijo, da se v stari domovini ni kaj prida spremenilo od tistih let, ko so jo zapustili. Tako na primer mislijo, in svojo misel tudi zapišejo, da je v Sloveniji še vedno doma stradež, če pa že to ne, pa da vsaj močno primanjkuje hrane. Tisti rojaki, ki so nas v bližnji preteklosti obiskali in nas dobro pogledali, so zlahka ugotovili, da na pogled nismo ravno vitki kot manekeni. Že od daleč se vsaj delu naših ljudi pozna kakšne težave nas pestijo. Pokukajmo torej v slovenski lonec, saj navsezadnje življenje še vedno teče, prav tako kot ljubezen, skozi želodec.
SLOVENEC NA TEHTNICI
Da, celo uradni statistični podatki govore, da preveč jemo, da preobilno jemo. Zato na Slovenskem skoraj ni časopisa ali revije, ki ne bi imela stalne rubrike z nasveti, kako je treba preudarno hujšati, kako je treba preudarno jesti, kako zelo je pomembno, da sleherni izmed nas ve, koliko kalorij ima kakšna jed. A to še ni vse! Slovenci lahko hujšamo vsak teden tudi pred televizijskimi sprejemniki, hujšamo lahko v posebnih restavracijah, kjer pripravljajo manj kalorične jedilnike in če nam odvečni kilogrami tako hudo nagajajo, da že načenjajo naše zdravje, lahko hujšamo celo v tako ugledni bolnišnici, kot je Klinični center v Ljubljani.
A preden skupaj pogledamo v lonec povprečnega Slovenca in zvemo, kaj je, kaj pije, da se mu tolšča nabira okoli pasu, se najbrž spodobi, da vam tega povprečnega Slovenca tudi predstavim. Pa ne samo njega, vso njegovo družino zato, ker pri nas življenjsko raven merimo zmerom po tem, kako se godi povprečni slovenski družini, (koliko zasluži, koliko zapravi, kaj je, kaj pije, kaj ima).
V vsaki drugi slovenski družini sta zaposlena oba, mož in žena, navadno imata po dva otroka, šolarja. Tisti časi, ko so se v slovenskih družinah lahko pobahali z desetimi ali celo še z več otroki, so minili, kajti danes, če bi hoteli izmeriti res natančno po-
vprečje, pride na vsako družino komaj poldrugi otrok.
Ti štirje povprečni Slovenci: žena, mož in dva šolarja so zmerom za vzorec vsem statistikom, zato tudi natančno vemo, kaj imajo, koliko pojedo, kako zapravljajo in kaj vse si privoščijo.
DELAMO TUDI, KO MINE DELOVNI DAN
Povprečna plača slovenskega delavca je danes 4.068 din. Ker v mnogih družinah delata oba, se dohodek ob mesecu podvoji. A ker Slovenec rad dela tudi potem, ko mine njegov uradni delovni dan, zasluži nekaj tudi po službi, mi pravimo, da služi honorarno. Tako pride povprečno na vsako družino (sem so seveda zajete tudi tiste družine, kjer je zaposlen samo en družinski član), vsak mesec 8250 din. In kako družina s tem denarjem gospodari?
Za življenje, se pravi za hrano, stanovanje, tobak, kino, članarine, televizor, popravilo avtomobila in še sto drugih drobnarij navadno družina porabi 5881,35 din. Največ seveda odšteje za hrano. Štiričlanska družina odmeri vsak mesec več kot 2.000 dinarjev samo za hrano. Če bi hotela biti natančna, bi lahko naredila celo razpredelnico tistega, kar kupujejo ti naši štirje Slovenci vsak mesec: 21 kg kruha in peciva, dobre 3 kg moke, kilogram in pol testenin, slab kilogram riža. Zato pa je videti, da imamo radi krompir, presno vrtnino, od sadja pa predvsem jabolka pa tudi limone, pomaranče in ostalo južno sadje. Zadnja leta pa se zmerom bolj navajamo tudi na konzervirano hrano, saj imamo na Slovenskem nekaj zelo dobrih tovarn za predelavo sadja in zelenjave.
VSAKDANJI ZREZEK
Še niso tako daleč tisti časi, ko je imela slovenska družina kos mesa na mizi samo ob nedeljah in večjih praznikih, pa še to je bilo navadno le meso iz juhe. Zdaj pa godrnjamo, če ni mesa na jedilniku kar vsak dan. Vendar imamo z nakupom mesa vseeno večkrat težave. Zato, ker se mesna kriza, ki je malone zajela ves svet, pozna tudi pri nas: včasih ni svinine, včasih ni teletine, mesarji pa nam očitajo, da smo že tako razvajeni, da sami ne vemo, kaj hočemo: gorje, če ima zrezek žilice, gorje, če je premasten! Ljubljančan poje na mesec kar deset kilogramov mesa več, kot ga je pojedel še pred nekaj leti. Slovensko povprečje je malce drugačno. Upoštevati morate, da ima danes že sleherni slovenski kmet svojo veliko hladilno skrinjo, v katero spravi celega teleta, kravo, svinjo, takoimenovani »domači pridelek«, ki pa ga statistika ne zajame. Zato lahko ugotavljamo samo uradno povprečje, to, da Slovenec vsak mesec poje 4,2 kg govedine, 2,6 kg svinine in 2,3 kg perutnine, pa tudi precej predelanega mesa, se pravi salam in klobas in konzerviranega mesa.
KOZARČEK NE ŠKODI
Strokovnjaki za živila nas kar naprej učijo, kako je treba jesti pametno, da ne bi škodili sami sebi. Najprej se je treba odreči maščobam. Zato smo se mnogi v dokajšnji meri že odpovedali svinjski masti. Štiričlanska slovenska družina ne porabi mesečno niti kilograma svinjske masti, zato pa več rastlinske masti in več olja, skoraj štiri litre. Mleka popije naša družina 30 litrov,
in porabi nekaj več kot 33 jajc.
Kozarček dobrega vina pri obedu seveda ne škodi. Vendar smo mi že davno prekoračili mejo zmernega pitja, ker ga posebno v dobri družbi raje spijemo kozarec preveč kot premalo. Povrhu spijemo veliko žganih pijač. Rado nam teče po grlu tudi pivo, ki ga sploh ne pijemo več samo poleti, ampak tudi v hladnejših mesecih. Družina ga spije vsak mesec več kot 4 litre, največ pa spijemo brezalkoholnih pijač, kar 11 litrov, čeprav bi jih spili še mnogo več, če bi bile cenejše.
Če računamo z odstotki, porabimo za hrano in pijačo 34,36 %> naših mesečnih dohodkov. Če bi hoteli biti pri pijači še bolj natančni, bi morali povedati še to, da slovenska družina odrine na mesec samo za vino 60 dinarjev, za pivo 35 dinarjev, za brezalkoholne pijače 15 dinarjev in za žganje 5 dinarjev. Seveda je to domači proračun, vedeti pa morate, da Slovenec še zmerom rad zaide v družbo, v gostilno, kjer seveda popije dosti več.
Ne bi naštevala vseh življenjskih stroškov, ker jih je preveč, mogoče bo za vas zanimiva le postavka (večina slovenskih družin že ima avto, pravijo da bolj zaradi potrebe kot zaradi luksuza), da velja družino avto vsak mesec kar 468 din (za bencin in popravila).
Pa še nečesa ne smemo pozabiti. Kljub temu, da ima večina nas posojila, ki jih je treba odplačevati vsak mesec, nihče ne pozabi na morebitne hude čase, zato skoraj vsakdo izmed nas tudi varčuje: štiričlanska slovenska družina privarčuje na mesec okoli 1452 din.
Zdaj lahko sami potegnete črto in ugotovite, ali smo varčni ali razsipni, razvajeni ali skromni.
KUPCI NADZIRAJO TRGOVCE IN TOVARNE
Pri nakupu nam seveda sploh ni več vseeno, kaj dobimo,
postali smo preračunljivi in varčni. Zato smo se tudi začeli organizirati. V mnogih krajih imajo že potrošniške svete, v katerih so včlanjeni vsi prebivalci, ki potem skupaj nastopajo proti trgovini ali industriji, če jim ne daje dobrega blaga.
Na rednih sestankih pa potrošniki premlevajo tudi skupne tegobe, na primer, če ni v mesnici izbira mesa dovolj dobra, če mesar ne tehta mesa natančno, kot bi ga moral, če v pekarni ni svežega kruha. V nekem našem kraju se je zgodilo celo to, da so se prebivalci uprli. Niso hoteli kupovati naprav neke tovarne, dokler ni zaposlila dobrih strokovnjakov, ki so po potrebi hitro prišli na dom. Večkrat na pobudo občanov stopi v akcijo tudi posebna inšpekcija. Zmerom bolj pogosto pa se, prav na pobudo občanov, sestajajo tudi strokovnjaki posameznih strok in ocenjujejo določeno blago, npr. hladilnike, nogavice, sir, testenine, celo avtomobile. Rezultate ocenjevanj lahko vsi preberemo v časopisih. Strokovnjaki nas zmerom opozorijo, kaj je dobro, kaj je vredno kupiti in na kaj moramo biti pri nakupu še posebno pozorni. Velikokrat pa se zgodi, da mora slabo ocenjeno blago tudi s prodajnih polic.
Vse to pomeni, da nam ni vseeno, kam gre zasluženi dinar. Le pri hrani nas še rado zanese ...
ALENKA BIBIČ
Tudi ljudske veselice minevajo predvsem v znamenju obilne hrane in pijače (foto: Joco Žnidaršič)
RAZGOVOR S POVRATNIKOM TONETOM SLAVIČEM
ZA POVRATNIKE JE OBRT
NAJPRIMERNEJŠA
Vibra je po vsej Sloveniji in tudi po vsej Jugoslaviji znano ime izdelovalca raznovrstnih akvarijskih naprav. Tudi pri nas imajo številni ljudje v stanovanjih prostor za svoje konjičke in eden izmed njih je prav urejanje akvarijev s tropskimi ribicami, ki zahtevajo stalno določeno toploto in za to seveda posebne grelce, črpalke in drugo. Za vse to skrbi Vibra.
Pa naj ne misli kdo, da bo naslednji sestavek reklamna reportaža. Vibro, ki je »doma« iz Maribora, smo obiskali predvsem zaradi tega, ker je lastnik te sorazmerno majhne obrtne delavnice povratnik iz Avstralije Tone Slavič, ki se ga prav gotovo še dobro spominjajo številni naši rojaki v Melbournu. Tone Slavič je bil namreč član Slovenskega društva v Melbournu vse od svojega prihoda v Avstralijo leta 1957, nekaj let tudi predsednik društva, dobro znan pa tudi kot organizator prvih skupinskih potovanj avstralskih rojakov v Jugoslavijo. Pred odhodom v Avstralijo je bil Tone Slavič zaposlen kot radiotehnik na radiu Maribor. To je bil čas, ko se je tudi pri nas začela skokovito razvijati radijska in televizijska tehnika. Zlasti televizija je takrat postajala stvar bližnje prihodnosti. Tone se je želel podrobnejše seznaniti z njo, zato ga je gnalo na tuje. Prav gotovo pa je bila ob tem tudi želja po večjem zaslužku. Takrat si je pri nas mlad človek še težko kupil lasten osebni avtomobil, čeprav si ga je tako močno želel.
»Prvo leto v Avstraliji,« se spominja Tone Slavič, »sem garal od jutra do večera. In po enem letu sem si že lahko kupil avto, hišo na kredit in začel opravljati obrt na svoje. To obrtno delavnico, televizijski servis, sem imel potem dvanajst let.«
Tone je prišel v Avstralijo, ne da bi govoril angleško, vendar pa pravi, da mu učenje ni delalo večjih težav. Nekaj časa je obiskoval tečaj za nove priseljence, pozneje pa se je učil sam. S strankami v svoji obrtni delavnici pa se je seveda že moral pogovarjati tekoče po angleško.
V tistih prvih letih, ko so se v večjem številu naši rojaki naseljevali v Avstraliji, tega je zdaj že dobri dve desetletji, so se predvsem iskali. Iskali so si svoje mesto v novem okolju in iskali so se tudi med
seboj. Pričakovali so, da bo rojak priskočil na pomoč rojaku v stiski. Pogosto je bilo to res, največkrat pa so se iskali med seboj predvsem zaradi tega, ker so se počutili bolj varne, če so se lahko po-
govarjali v domačem jeziku. Eden izmed rezultatov teh iskanj so bila tudi prva slovenska društva. Slovensko društvo Melbourne je bilo med prvimi organiziranimi združenji naših ljudi v Av-
Tone Slavič za delovno mizo svoje obrtne delavnice Vibra v Mariboru
straliji. Prirejali so kulturne in zabavne prireditve, plese in tako zbirali denar za odplačilo dolgov, ki so jih imeli za slovenski dom. Od vsega začetka je bila to nepolitična in neverska organizacija, katere osnovni namen je bil povezovanje naših rojakov. Dobrodošel jim je bil vsak nov član. Vsak tisti rojak, ki je imel rad deželo, od koder je prišel. Razumljivo je, da so se pojavili tudi nekateri, ki so začeli vleči društvo na svoje, vendar pa je jedro društva ostalo trdno. Tri leta zapored je bil predsednik Slovenskega društva Melbourne tudi Tone Slavič. To je bil čas, ko so se organizirala prva skupinska potovanja naših rojakov iz Avstralije v Jugoslavijo. Tudi ob tem delu je prihajalo do številnih problemov, ki pa jih je vedno znal razreševati.
Prvotni slovenski dom v Carl-tonu pri Melbournu je bil izplačan. Po Slavičevem odhodu v domovino pa so člani slovenskega društva kupili zemljo in si zgradili nov slovenski dom v Elthamu.
»Ob obisku Avstralije leta
1976,« pripoveduje Tone, »sem bil prijetno presenečen nad napredkom. Veselilo me je, ko sem videl, kaj vse so naredili v času moje odsotnosti. Želel bi le, da bi se Slovenci vedno razumeli' med seboj in se tesneje povezovali. Nikoli ne bom pozabil tistih časov, ko smo imeli sestanke pozno v noč in ni nikoli nihče iskal koristi od tega.« Spomini na njegova avstralska leta mu najbrž nikoli ne bodo ušli iz spomina. To so bridki spomini na tista prva leta vživljanja, pa prijetni spomini na veselo slovensko družbo. Žal mu je za vsakega našega človeka, ki se v tujini izgubi in pretrga vse stike z drugimi pripadniki svojega naroda.
»Avanturist nisem bil nikoli,« nadaljuje s pripovedovanjem svoje zgodbe. »Nikoli nisem hrepenel po milijonih. Denar me ni mogel omamiti. V tujino sem odšel brez kakih velikih načrtov. Vseeno mi je bilo tudi, kje se bom ustavil. Na voljo sem imel izbiro med Kanado in Avstralijo in odločil sem se za slednjo, ne da bi točno vedel zakaj. Ves čas
pa me je vleklo nazaj. Za vrnitev sem se odločil po nekaj obiskih domovine. Ko bi mi to ne uspelo doslej, pa bi se prav gotovo vrnil ob upokojitvi. Imel sem veliko domotožje.«
Tone Slavič se je odločil, da bo tudi v domovini delal »na svoje«. Tudi drugim povratnikom svetuje, da se lotijo zasebne obrti. Ob tem je seveda marsikaj drugače, kakor si prej predstavljaš. Vendar pa pravi, da kdor hoče, tudi pri nas lahko dobro zasluži. Treba pa je dobro poznati' zakone in davčne predpise, ki se precej razlikujejo od tistih v tujini.
Slavičeva Vibra zdaj seveda ni več televizijski servis. Zdaj je to obrtna delavnica, ki izdeluje zračne črpalke za pritisk zraka, za sesanje in pre-sesavanje zraka, vibracijske membranske črpalke za uporabo v akvaristiki, medicini, v inštitutih in v napravah za ugotavljanje izpušnih plinov. Tone Slavič izdeluje tudi električne termostate, akvarijske grelce, celoten akvarijski pribor. V Jugoslaviji je edini proizvajalec te vrste črpalk.
Tržišče zanje ima razpredeno po vsej državi, od Ljubljane do Skopja. Večinoma dela po naročilu, vsaj enkrat na leto pa se tudi odpravi na obisk svojih poslovnih partnerjev. Skupaj z drugimi mariborskimi obrtniki sodeluje tudi na nekaterih sejmih in razstavah. »Najbolj cenim tisto, kar naredim sam,« pravi Tone Slavič. In resnično tudi večino del v svoji delavnici sam opravi. V delavnici ima tudi dva občasna sodelavca, kljub temu pa njegov delovni dan najpogosteje traja od jutra do večera. Seveda je treba zlasti poprijeti, ko prejme večja naročila.
Tone Slavič je zdaj spet trdno zakoreninjen v to svojo deželico pod Pohorjem. Tu, prav ob vznožju gora in obenem na robu mesta si je tudi začel graditi svoj novi dom. To bo Marlesova montažna hiša z vrtom, kjer bo potem stanoval in kjer bo imel tudi delavnico. Tu je doma, a vendar njegovi sosedje, znanci vedo, da je »povratnik iz Avstralije«.
JOŽE PREŠEREN

si, IN EX I atirla aviopromet r*H ljubi jana
ZAČASNO ZAPOSLENI V NEMČIJI IN SORODNIKI DOMA
POSLU2ITE SE REDNIH TEDENSKIH LETOV, KI SO NAMENJENI SAMO VAM IN VAŠIM SORODNIKOM DOMA, LETI SO DO 50% CENEJŠI OD REDNIH LINIJ. LETIMO:
Düsseldorf
Frankfurt
Hamburg
Hannover
Stuttgart
Zagreb
Split
Beograd
NA VOLJO SO VAM DODATNI LETI
ZA NOVO LETO IN OBISK
VAŠIH NAJDRAŽJIH
Düsseldorf
Frankfurt
Hamburg
Hannover
Stuttgart
PRODAJA KART IN INFORMACIJE: ZR NEMČIJA, GRIMEX & Co. KG
Wilhelm-Leuschner Str. 25
6000 Frankfurt/Main • Postfach 3009 «
Telefon (0611) 25731 s filialami
6000 Frankfurt/M. • Münchener Str. 42 • Tel: (0611) 23 34 56 4000 Düsseldorf 1 ® Steinstr. 20 • Tel.: (0211) 32 98 78 2000 Hamburg 1 • Lange Reihe 20 • Tel.: (040) 24 30 29 + 24 68 08 4800 Bielefeld 1 • Herforder Str. 31 (Beri. Platz) ® Tel.: (0521) 63282
LJUBLJANA: INEX ADRIA AVIOPROMET, TITOVA 48, TEL. 313-366 IN VSE TURISTIČNE POSLOVALNICE V SLOVENIJI IN JUGOSLAVIJI
Gotovo ste že kdaj imeli v rokah kak zemljevid Slovenije, če drugega ne, vsaj avtokarto. Če ste bili pozorni, ste lahko prebrali, da jo je izdelal Ivan Selan. Petinsedemdesetletni Ivan Selan je pravi fenomen. Že več kot pol stoletja vzbuja pozornost vseh strokovnjakov, ki imajo opraviti z zemljevidi. V svojem življenju je narisal več kot tristo zemljevidov, blizu sto ima tiskanih, je najbolj iskan in zaželen kartograf pri nas, vendar ni šolan strokovnjak, ampak kmet s kar velikim gruntom, ki je vse življenje predvsem kmetoval. Pravijo, da je bržkone edini kmet-kartograf na svetu.
Ivan Selan živi in dela v več kot dvesto let stari kmečki hiši v Suhadolah blizu Mengša na Gorenjskem. Domačini, ki kdaj pokukajo skozi zamrežena okna, ga vidijo sedeti za dvignjeno in nagnjeno kmečko mizo, podobno mizam v projektantski risalnici. Sedi na visokem stolčku, namesto običajnega sedeža pa ima ozko kolesarsko sedalo. Pred njim so velike dvojne leče, ob njem pa kopica peres, tušev, risalnih pripomočkov, v sami hiši pa kopica domačih in tujih zemljevidov, strokovnih knjig in rokopisnih zapiskov.
Pravkar izdeluje velik zemljevid Slovenije, dva metra dolg in poldrugi meter širok. To bo splošen zemljevid, ki bo zajel tudi vse slovenske zamejske kraje, predvsem vso Benečijo in pa Koroško tja do Visokih Tur. Zadnji zemljevid te vrste je bil natisnjen leta 1968 in ga je prav tako narisal on.
Razlika med starim in novim zemljevidom bo velika. Novi zemljevid bo deloval dosti bolj plastično. Imena majhnih krajev bodo izpisana z majhnimi črkami, imena večjih krajev z večjimi, tako da bo že iz velikosti črk razvidna gostota naseljenosti posameznih območij. Na novem zemljevidu bo izpisanih še enkrat več krajevnih imen kot na starem. Zlasti območja na avstrijskem Koroškem in v Benečiji bodo polna slovenskih imen krajev, ki jih na prejšnjih zemljevidih ni bilo. Geografski inštitut Slovenije
V SUHADOLAH NASTAJA NAJPOPOLNEJŠI ZEMLJEVID SLOVENIJE
EDINI KMET ■ KARTOGRAF NA SVETU
pošilja Selanu iz dneva v dan nove podatke, ki jih ima shranjene v polnih mapah. Razen tega sam neprestano sledi spremembam imen pa tudi drugim spremembam, ki morajo biti vrisane na zemljevidu, tako na primer novim cestam, mostovom, spremembam v kakovosti cest. Če je v dvomih, se tudi sam zapelje na teren in si ogleda dejansko stanje.
Treba je povedati, da vse napise na zemljevidu izpiše ;ročno. Vsi drugi kartografi že zdavnaj uporabljajo tiskarske črke. On pa je bržkone zadnji kartograf, ki vztraja pri ročni pisavi. Vendar je ta pisava tako natančna, da je prevarila celo tiskarske strokovnjake. Mislili so, da gre za
tiskarske črke. Ročno pisanje geografskih imen mu omogoča različne pisave, predvsem pa najrazličnejše velikosti črk. Na roko izpisane črke vdihnejo zemljevidu dušo, mu dajejo plastiko. Zemljevid, ki se izvija iz njegovih rok, ni več pusta tehnična zadeva, ampak postaja navkljub vsej natančnosti in strokovnosti skoraj umetniška slika. In prav z umetniškimi slikami nekateri tudi primerjajo Selanove zemljevide, tako iz enega kosa, iz ene roke, iz ene glave so narejeni.
Takle zemljevid ne nastane v nekaj dneh, kot bi si kdo predstavljal. Zemljevid velikih razsežnosti mora izrisati v enajstih različicah, za vsako barvo posebej. Posebej je
Kmet-kartograf Ivan Selan
treba izrisati različico z imeni, posebej z vodami, posebej z gorami, posebej s cestami... Vsaka različica se mora natanko prilegati celoti, tako da potem, ko v tiskarni enajstkrat pretiskajo isto polo papirja, ne pride do nikakršnih razlik. Treba je delati do desetinke milimetra natančno. (Zato torej na njegovi mizi mogočni sistemi leč, ki po več desetkrat povečajo drobne pisave. Več kot tisoč novih imen bo na novem zemljevidu. In za vsako na novo vpisano ime si je bilo treba prizadevati, preverjati, spraševati, si dopisovati s stalnimi sodelavci, ugotavljati, koliko ljudi živi danes v kraju, ki bi ga želel na novo vnesti na zemljevid, kajti od števila prebivalcev bo odvisna velikost napisa.
Po vsem povedanem nas ne bo presenetil podatek, da Ivan Selan izdeluje novi zemljevid že polna tri leta in da ga bo končal šele prihodnjo pomlad. Pri vsem tem dela pogosto od zgodnjega jutra pa do polnoči. Vendar se delo zdaj približuje koncu. Novi splošni veliki zemljevid Slovenije bo zagledal beli dan prav gotovo v letu 1978. Tako popoln in natančen bo, kakršen ni bil doslej še noben zemljevid Slovenije. Za Državno založbo Slovenije ga bo natisnila tiskarna Ljudske pravice. Zemljevid bo namenjen predvsem šolam, gotovo pa bodo segla po njem tudi številna slovenska društva na tujem in posamezniki.
Ivan Selan je bil rojen v Savljah pri Ljubljani, šest razredov osnovne šole je obiskoval na Ježici. Ni treba posebej poudarjati, da je imel v lepopisju vedno najboljši red. Očitno se je že rodil s pravo kaligrafsko pisavo. Zadnja dva razreda se je šolal v Komendi. V bližnjih Suhadolah je podedoval kmečki grunt z 18 hektarji zemlje. Ni mu preostalo drugega kot kmetovati. Pri 16 letih je s tovariši načrtoval izlet na Grintovec. V ta namen si je na seniku, kjer je poleti spal in kjer je imel tudi svojo mizo in svoje knjige, narisal podroben zemljevid gore in poti nanjo. Zemljevid, ki je bil narejen pred 60 leti,
Ivan Selan še vedno hrani v Selanovimi vrati. Med dru-•svojem skrbno urejenem gim je Makedoncem naredil arhivu. Bolj kot kmetijstvo prvi zemljevid v njihovem jesta ga v mladih letih zani- ziku. Nanj je še posebno po-mali geometrija in tehnika, nosen.
Kadar so geometri v vasi kaj Po zadnji vojni so se izšolali merili, je vedno prišel zdraven novi kartografi. Zemljevide in prosil, če jih lahko opa- izdelujejo strokovne skupine zuje pri delu. Dovolili so mu v tehnično vrhunsko oprem-celo pogledati skozi teodolit. ljenih risalnicah, na voljo Najbrž je v zgodnjih mla- imajo najsodobnejše tehnične dostnih letih težko razmišljal, pripomočke. Bilo bi pričako-kako bi zadostil svojim vati, da bodo Ivana Selana, željam po risanju, Jkako bi samorastnika, kmeta-karto-opozoril nase. Njegov prvi grafa, s svojo tehniko pre-zemljevid je prišel pred oči prosto povozili. Toda zgodilo učitelju iz Komende. Ta je se je prav nasprotno. Založ-takoj opazil njegov poseben niki in porabniki zemljevidov dar in mu je naročil izdelavo niso preveč navdušeni nad zemljevida okolice šole in pa sicer brezhibnimi, toda nekam občine Komenda. Pozneje je pustimi zemljevidi, zemljevi-moral narisati še Dravsko di brez duše, kakršni nastajajo banovino. Učitelj je Selanove v delavnicah kartografskih izdelke pokazal na prosvet- skupin. Bolj se ogrevajo za nem oddelku v Kamniku, zemljevide, ki nastajajo v Kamničani so mladega fanta improvizirani risalnici stare poklicali in mu naročili iz- kmečke hiše v Suhadolah, delavo zemljevidov za vse Selanovi zemljevidi namreč šole v kamniškem okraju, niso samo vesten, pedanten Sledili so honorarji. Fantu se seznam gora, rek, cest, želez-je zdelo to bolje kot delo na nic in krajev, ampak so prava kmetiji.	plastična podoba naše dežele,
Kmalu so zanj zvedeli tudi v njenih pokrajin, mest, trgov. Ljubljani, s svojimi izredno Ivan Selan je pred leti do-natančnimi izdelki pa je kma- končno^ opustil kmetovanje, lu opozoril nase najširšo čeprav še vedno živi v kmečki javnost. Rudolf Badjura, re- hiši in ima vsakodneven stik ferent za turizem pri kraljevi z drugimi kmeti. Sedaj zemlje banski upravi v Ljubljani, mu nič več ne orje, čeprav jo je naročil pripravo prvega vsak dan znova vnaša v svoje zemljevida za tisk. Leta 1929 zemljevide. Slovenijo, pravi, ga najdemo v Vojnem geo- pozna na pamet do najmanj-grafskem inštitutu v Beo- ših zaselkov in hribčkov, gradu, kjer so delali pred- včasih se mu še po sanjah vsem ruski emigrantje. Tri motovilijo vijugaste reke in dni je gledal druge, kako de- višinske izohipse, pogosto ga lajo, četrti dan je zahteval, da nemirne misli zbude sredi dajo delo tudi njemu. Tam se noči in ne zaspi vnovič, dokler je naučil vseh veščin, ki so ne pogleda v svoje zajetne mu še manjkale. Učil se je sezname imen, dodatkov in hitro in nestrpno. V letu dni popravkov. To^ je delo, ki je napravil svoje univerze, zahteva celega človeka, ki ga Zatem se je vrnil domov, v okupira vsega, ki mu ne da Suhadole, kamor sta ga kli-> miru ne ponoči, ne pri jedi, cali družina in zemlja.	ne pri počitku. Čeprav je Ivan
Poslej je nenehno nihal med Selan v letih, ko večina ljudi delom na zemlji in med ri- ze krepko počiva in uživa salno mizo. Naročali so mu upokojenski mir, on se prav izdelavo gozdarskih, turistič- nje ne misli na pokoj. Kako nih, vinogradniških zemlje- bi mislil, ko pa pozna en sam vidov. Med vojno je veliko užitek: risalno mizo, tuš, za-zemljevidov razdal partizan siljena peresa, geografska nom. Za plačilo so ga okupa-. Imena, tisoče imen ... Kako torji poslali v koncentracijsko bi mislil na pokoj, ko pa se taborišče. Po vojni je bila Pr’ njem dan za dnem ogla-velika potreba po tiskanih ša]° "a™fn[ki z novimi želja-zemljevidih. Naročilo je sle- Delal bo> Pravi’ dokler dilo naročilu. Naročniki so bo mogel-tako rekoč v vrsti stali pred JANEZ KAJZER
Oktet Jelovica iz Škofje Loke
SLOVENSKA KULTURNO-UMETNIŠKA DRUŠTVA
OKTET »JELOVICA«
Na Slovenskem nimamo poklic- dustrije in podobno. Gostovali nega pevskega okteta. Poklicne- smo v Italiji in med rojaki na ga v tem smislu, da bi se osem Koroškem v Avstriji, sodelovali pevcev ukvarjalo izključno s so- pa smo tudi na festivalu dalma-delovanjem v takšnem sestavu, tinskih klap v Omišu pri Splitu Vsi so poleg tega še v drugih in med desetinami tovrstnih »službah«. Seveda pa jih ima skupin že dvakrat zasedli četrto večina glasbeno izobrazbo in mesto. To štejemo med naše ljubezni do petja posvečajo večje uspehe!« Za svoje nasto-svoj prosti čas.	pe so dobili že vrsto priznanj,
Prihodnje leto bo minilo deset med najlepša in najbolj prisrčna let, odkar se je osem fantov, doživetja pa štejejo tisti dan uslužbencev in delavcev — iz letos pomladi, ko je tovariš Tito škofjeloške tovarne Jelovica, obiskal Dražgoše in so mu za-odločilo, da sestavijo oktet in peli prav oni. nastopajo na prireditvah in pro- V oktetu Jelovica pojejo torej slavah svoje tovarne. Od takrat fantje in možje, ki imajo radi se je nekaj članov menjalo, našo pesem in tej svoji ljubezni vendar jih je še zdaj večina iz posvečajo večji del prostega ča-Jelovice, ki ima nad njimi tu- sa. Različne poklice druži pedi patronat in jim je seveda v sem: Zdravko Ogris je gozdar-vsestransko pomoč, tako kakor ski inženir, Avgust Jamnik re-Zveza kulturnih organizacij ferent za pripravo dela, Leon Škofje Loke.	Marolt direktor tovarne SORA
Umetniški vodja okteta Jelovi- v Medvodah, Marjan Kovač ca Tomaž Tozon je povedal, skladiščnik, Ivan Breznik vodja da jih je njihova prizadevnost temeljne organizacije, Franc prav kmalu pripeljala s tovar- Jenko delovodja, Dušan Križaj niških prireditev pred širše ob- 'n Tone Blaznik sta orodjarja, činstvo in do večjih uspehov, »Nastopali bi še več,« pravijo kot so se jih bili nadejali v za- fantje, »pa kaj, ko nam zmanj-četku. »Vsako leto imamo več kuje časa! Še del rednega do-kot sedemdeset samostojnih na- pusta porabimo za gostovanja stopov, tako v domačem mestu —7 smo pač amaterji. Seveda pa kot drugod po domovini. Sode- bi želeli s svojo pesmijo raz-lujemo na primer tudi na sre- veseljevati tudi rojake v tuji-čanju oktetov v Šentjerneju, pa ni...« na srečanjih oktetov, lesne in- PAVLE JAKOPIČ
Z loškimi pevci sta ob obisku Dražgoš zapela tudi predsednik Tito in Edvard Kardelj
ZLATA ODLIČJA ZA SLOVENSKI FILM
IN ŠE O FILMIH, KI JIH PRAVKAR SNEMAJO
Če je poletje čas oddiha za večino ljudi, je za filmarje prav to obdobje navadno najplodnejše. Vreme ni tako muhasto, kot je rado druge mesece, in zato imajo filmske ekipe, ki pri nas snemajo večinoma na prostem (le redki so režiserji, ki jim je atelje ljubši od naravnih objektov), prav poleti polne roke dela. Tisti pa, ki ne stoje pred ali za filmsko kamero, se že leta in leta srečujejo na naši največji filmski manifestaciji, na festivalu igranega filma v Pulju, ki pa je tudi — poleti. Na letošnjem festivalu, že štiriindvajsetem po vrsti, smo videli celotno jugoslovansko filmsko bero enega leta. Dokaj skromna po številu ■—-osemnajst celovečernih igranih filmov smo zmogli v vsej Jugoslaviji od lanskega Pulja do letošnjega — nas je presenetila po svoji kakovosti in po smereh, ki so se letos prvič izraziteje uveljavile. Tako lahko za naš štiriindvajseti festival v Pulju zapišemo, da smo spoznali vrsto mladih obetavnih režiserjev. Ti so že s svojimi prvimi filmi dokazali, da so mojstri filmskega jezika in pravi profesionalci, pa se nam tako ni več bati diletantskih filmov, ki smo se jih prejšnja leta kdaj tudi sramovali. In končno so se v naši kinematografiji uveljavile sodobne filmske teme, ki slikajo naše zdajšnje in tukajšnje življenje in se ne zatekajo po svoje motive ne v (zgodovino in ne več tolikokrat v slavno revolucionarno preteklost in narodnoosvobodilni boj. Vprašanja našega vsakdanjega življenja (industrializacija vasi in njene posledice, problemi zdomcev in naših izseljencev, iskanje mladih in njih vrednote itd.) so postala končno tudi vprašanja naših scenaristov in režiserjev.
DVA NAGRAJENA
In kako se je odrezal slovenski film na letošnjem pregledu jugoslovanske ustvarjalnosti? Zastopala sta nas dva filma: Vdovstvo Karoline Žašler in Sreča na vrvici. Prvega je režiral Matjaž Klopčič po scenariju Toneta Partljiča. Pripoveduje o mladi vdovi Karolini, ki zaman hrepeni po lepšem, urejenem družinskem
življenju, po človeku, ki bi jo imel preprosto — rad. Skozi njeno tragedijo se odslika-vajo nasprotja v hitro industrializirani vasi. Tu žive kleni kmetje, ki jim je zemlja vse, pa polproletarci, ki hite na delo v bližnjo tovarno, sem prihajajo sezonski delavci od vsepovsod, a se ne morejo vključiti ne v mestno ne v vaško življenje.
Pisatelj Tone Partljič je sam vrsto let služboval kot učitelj na Sladkem vrhu in tu dodobra spoznal problematiko, ki jo je najprej obdelal v svojem dramskem delu in v novelah, za ta film pa še v scenariju. Glavno vlogo je odigrala naša znana gledališka in filmska igralka Milena Zupančičeva, ki se je spominjamo še kot Mete iz Cvetja v jeseni. Ob njej so se predstavili Boris Cavazza, Zlatko Šugman, Polde Bibič, Miranda Zaharija, Radko Polič, Anton Petje, Milena Muhič, Marjeta Gregorač, da naštejemo le oblikovalce vidnejših likov. Direktor fotografije je bil Tomislav Pinter, scenograf Niko Matul, kostumografka Alenka Bartlova. Scenarij za Srečo na vrvici je po povesti Vitana Mala napisal režiser filma Jane Kavčič. Napisal je zgodbo naših otrok, ujetih med betonske zidove in meščansko urejenost, s starši, ki nimajo nikoli časa zanje, ali jih pa sploh ni, ker so na delu v tujini, in jim je tako edini pravi prijatelj — pes. Pa še tega jim odrasli, zahtevajoč red in mir v svojih betonskih naseljih, ne dovolijo. Sporočilo zgodbe: težko je imeti psa, še teže otroke, saj ne vemo, kam z njimi v teh pustih in praznih betonskih naseljih, ni poučno le za otroke, temveč predvsem za odrasle in tako je ta mladinski film, ki si ga je samo v Ljubljani ogledalo (podobno kot Karolino) rekordno število gledalcev
okrog 60.000, pravzaprav film za tiste, ki se vse preveč lagodno prepuščajo odkritjem tehnologije in potrošniški mrzlici.
Oba filma sta bila v Pulju lepo sprejeta. Srečo na vrvici so zlasti vzljubili gledalci, ki so ji v svoji tradicionalni anketi za nagrado publike Jelen prisodili drugo mesto, žirija in kritiki pa so bili bolj naklonjeni Vdovstvu Karoline Žašler. Tako je dobil Matjaž Klopčič zanj srebrno areno, igralka Milena Zupančič pa si je s Karolino letos že drugič zapored pridobila naziv najboljše igralke leta oziroma zlato areno za žensko vlogo. (Nagrajeni so bili tudi: direktor fotografije v Vdovstvu Tomislav Pinter, ki je dobil priznanje podjetja Foto in Kodak-Pathe za svoje delo v tem filmu in še v filmih Metež ter Hajduški časi, potem naša izvrstna maskerka Berta Meglič za posebno kreacijo maske (zlasti za delo v filmu Krsta Papiča Odrešitelj, v katerem je morala ljudi spreminjati v podgane, ji gre vsa pohvala) in tudi nagrade za vizualne komunikacije, ki so jih podeljevali letos prvič, smo odnesli Slovenci. Za filmski plakat sta bila nagrajena Matjaž Vipotnik in Milan Pajk. Matjaž Vipotnik je bil nagrajen tudi za filmski prospekt (spet za slovenska filma), Viba film iz Ljubljane pa je prejela diplomo producentu za celovito grafično obdelavo propagandnega materiala.
KOMEDIJA JOŽETA BEVCA
Medtem ko so se omenjeni filmski delavci predstavili v prvih avgustovskih večerih puljskemu občinstvu, so nekateri drugi pridno snemali po ljubljanskih ulicah in dvoriščih. Jože Bevc, doslej režiser kratkih igranih filmov,
v katerih je večinoma kar sam zaigral, znan predvsem po priljubljeni seriji o občanu Urbanu, je poleti končno stopil za kamero kot režiser celovečernega filma. Malce trpek je bil ta debi, saj je režiserju že petdeset let in je dolga leta čakal tega »prvega otroka«. Seveda se je tudi v celo-večerniku lotil komedije — o vdovcu Štebetu in njegovih petih odraščajočih fantalinih, od katerih ima najmlajši devet let, najstarejši pa je že v službi, pripoveduje zgodba, polna smešnih situacij in veselih obratov. Pa o gospodinjski pomočnici Rozi, ki bi dušo dala za te pobe in jih kar naprej ščiti pred razjarjenimi sostanovalci velike hiše, v kateri se gnete veliko preveč družin.
Fantje pa ga lomijo in nagajajo, kjer le morejo. Zazidajo hišnico, obesijo osamljeni sosedi dolgega, opravljivega jezika kolo na dimnik, skrijejo avto, postavijo lutko na skupno stranišče, da ubogi sostanovalci nimajo kje potešiti svojih naravnih potreb ...
Nagajivosti ne konca ne kraja. Še Rozi jih je enkrat dovolj in jo mahne nazaj domov, na Dolenjsko. Pa pride njena mlada in brhka nečakinja, ostane pri Štebetovih in čeprav še zdaleč ne dosega Rozinih gospodinjskih veščin, (napravi marsikaj koristnega pri hiši. Konec dober — vse dobro: Rozi pride nazaj, lepa Meri pa se izšola za voznico avtobusa.
Za smeh je Bevc poskrbel predvsem z znano igralsko zasedbo in s številnimi drobnimi epizodnimi vlogami, ki bodo nasmejale staro in mlado. Kar 63 igralcev je zaigralo pred kamero Ivana Marinčka. Glavni so seveda fantje, nabriti in »žleht«, da jim pravijo ljudje kar gadi. Prvikrat sta stopila pred kamero mlada Bogdan Sajovic in Andrej Prevc, ostali trije bratje pa so že znani igralci Dare Valič, Radko Polič in Jože Hrovat. Očeta Štebeta je upodobil naš nepogrešljivi Bert Sotlar, dobro Rozi nič manj priljubljena Majda Potokarjeva. In še nekdo se bo prvikrat predstavil filmskemu občinstvu — igralka Milada
Kalezič, ki je odigrala navihano Meri.
KO ZORIJO JAGODE
Ni še nehala dobro brneti Bevčeva kamera, že so Ljubljančani radovedno opazovali snemanje ekipe filma Ko zorijo jagode. Scenarij zanj je napisal znani pisatelj Ivan Potrč in sicer po istoimenski knjigi — uspešnici mladinske pisateljice — Branke Jurce. Film se loteva sveta mladih in njihovega odraščanja. Takole je povedal pisatelj in scenarist Potrč: »To so veliki časi mladostnega dozorevanja in iskanja: vsaka mladost mora kot mošt zavreti, da bi vsako posamično življenje po svoje dozorelo, in da bi postalo tudi po svoje žlahtnejše. Tudi Jagoda in njen šolarski svet bi naj zaživel tako naš in tako brezskrbni vsakdanji svet, vendar pa čas te brezskrbne vsakdanjosti začne zadevati tako ob svojo kot ob našo življenjsko in družbeno stvarnost, začenja terjati celovito in zrelo osebnost. Nekomu je lahko vseeno, nekdo se nalomi ali obupa, tudi zaradi bolečine ali nesreče — ali mladost se mora tudi pretolči, zmore toliko prej mimo lastnega težkega dneva, kadar začuti, da je potrebna svetu, da je potrebna tudi svojemu obupanemu in nesrečnemu sošolcu, kakršen je, tako v knjigi kot v filmu, Nejc.«
Ker so junaki Ranflovega filma odraščajoči otroci, so jih poiskali predvsem v šolskih klopeh in ne v gledališčih, kot je navada. Jagodo je zaigrala Irena Kranjčeva, njeno mlajšo sestro Ksenja Temimovič, nesrečnega Nejca pa Roman Goršič. Ob mladih nosilcih zgodbe bomo srečali vrsto znanih gledaliških obrazov. V filmu nastopa tudi mednarodno znani operni pevec, naš dragi basist Ladko Korošec, ki bo zaigral kar — samega sebe.
VELIKI NAČRTI
Toliko o filmih, ki smo jih na Slovenskem videli oziroma posneli doslej. Za konec le še besedico, dve o načrtih Vibe filma, edinega slovenskega
Prizor iz filma Ko zorijo jagode, ki so ga posneli po istoimenski mladinski povesti Branke Jurca
filmskega producenta. Gotovo je zanimiva njegova povezava z zavodom Radiotelevizija Ljubljana, s katerim zadnje leto uspešno sodeluje in plod tega sodelovanja je že kar lepo število televizijskih
dram, posnetih s tehniko in z delavci Vibe filma. Zdaj se pripravljajo na naš doslej največji tako filmski kot televizijski projekt — o legendarnih dogodkih v Dražgošah v začetku vojne bo pripove-
Milena Zupančičeva in Zlatko Šugman v filmu Vdovstvo Karoline Žašler
dovala televizijska nadaljevanka in tudi celovečerni film, ki ga pripravlja režiser Anton Tomašič. To bo njegov filmski prvenec. Scenarij piše pisatelj Ivan Ribič. V načrtu za medrepubliško sodelovanje je film Rušilec Zagreb, ki tudi pripoveduje o znanem dogodku iz naše revolucije — ko sta mornariška oficirja kraljevske jugoslovanske vojne mornarice Sergej Mašera in Milan Spasič razstrelila in potopila rušilec Zagreb, da ne bi padel sovražniku v roke. Kljub ukazu o kapitulaciji jugoslovanske vojske sta storila pogumno dejanje, v katerem sta izgubila tudi svoji življenji. Napisanih je še nekaj scenarijev in pripravljene so snemalne knjige za filme — od globine našega filmskega žepa je zdaj odvisno, ali bomo projekte, kot so, na primer, Visoška kronika (po istoimenskem delu pisatelja Ivana Tavčarja), Praznovanje pomladi (o starodavnih običajih kurentovanja), Zlato-lasje (scenarij je napisal novinar Željko Kozinc) in druge, uspeli tudi narediti.
MANCA KOŠIR
SLOVENSKI FILM
V	SVETU
SLOVENSKI FILM VDOVSTVO KAROLINE ŽAŠLER JE NA FILMSKEM FESTIVALU V ZAHODNEM BERLINU DOBIL POSEBNO PRIZNANJE ŽIRIJE
RADKO POLIČ, NOSILEC GLAVNE VLOGE V SLOVENSKEM FILMU IDEALIST JE NA 10. MEDNARODNEM FESTIVALU V MOSKVI DOBIL ZLATO MEDALJO ZA NAJBOLJŠO MOŠKO VLOGO.
NA MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL OTROŠKEGA FILMA V TEHERANU SMO POSLALI FILM SREČA NA VRVICI, NA MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL
V	SOLUN PA POVEST O DOBRIH LJUDEH
V	TEDNU JUGOSLOVANSKEGA FILMA V ZDA BODO GLEDALCI LAHKO VIDELI NASLEDNJE SLOVENSKE FILME: DOLINA MIRU, PLES V DEŽJU, SAMORASTNIKI IN VDOVSTVO KAROLINE ŽAŠLER.
Dorfarje so lepa, zanimiva, umaknjena vas ¡in takšne so tudi sosednje vasi. Pred leti so skupaj s Škofjo Loko slavili tisočletnico. Tončka Šifrer ali po domače Gregorčeva mama iz Žabnice pripravlja celo poseben zbornik, v katerem bo obelodanjena vsa zgodovina okoliških vasi. Računajo, da bo izšel čez kakšno leto.
DORFARJE SO SE MODERNIZIRALE
Treba je najprej povedati, da so Dorfarje zaščitena vas, ki naj bi ohranila svoj kmečki videz. Zato v sami vasi ne smejo zidati novih hiš. Domačini pa si seveda lahko sezidajo novo hišo, ali novo gospodarsko poslopje, če je staro odsluženo, vendar morajo staro podreti. Zato pa je nasprotno pri Sv. Duhu zraslo celo naselje novih hiš. Nekdanja vasička ima sedaj že več kot tristo hišnih številk in je prej podobna mestu kot kmečki vasi.
Seveda ni mogoče živeti le od lepote starih hiš, kozolcev, senikov, streh. Še pred petimi leti so v Dorfarjah zajemali vodo iz vodnjakov. Vodnjaki so za moderno oko romantična stvar. Toda Dorfar-čani so se vseeno raje odločili za vodovod. Nihče jim ga ni podaril. Sami so zbrali skoraj ves denar, le deset odstotkov je primaknila krajevna skupnost. Pravkar so po vasi vse tja do Crngroba položili asfalt. Tudi tega so si omislili sami — s prostovoljnim delom in s prostovoljnimi prispevki. Posamezniki so prispevali od tisoč do pet tisoč novih dinarjev. In pravkar so po vasi napeljali tudi telefon. Trinajst naročnikov je moralo poravnati vse stroške. In spet so morali posamezniki odšteti dobro mesečno plačo. Kar velika žrtev!
Ko smo že pri novostih: vodovod so napeljali tudi v sosednjem Sv. Duhu in polepšali so ga tudi z asfaltom, sezidali pa so tudi sodobno samopostrežno trgovino za vse okoliške vasi. V sosednji Žab-nici pa se postavljajo z novim športnim domom in z lepim športnim igriščem. Tam igra mladina zlasti rokomet, pozimi pa si napravijo celo ledeno ploščo za hokej. V petih vaseh naokrog je sedaj 28
REPORTAŽA NA VAŠO ZELJO
STROJI NAMESTO HLAPCEV
Ker sem bil rojen v vasi Dorfarje pri Žabnici na Sorškem polju, bi prav rad čilal kake novice iz tega kraja, to je od Kranja do Škofje Loke.
VINCENT COFF
COLBURNE RD., EUCLID, OHIO, ZDA
ze 160 telefonov. Vsi domačini so na takšno zvezo s svetom upravičeno ponosni.
Vse hiše v Dorfarijah in bližnjih vaseh so na zunaj polepšane, vrtovi urejeni, v hišah kopalnice, hladilne skrinje, gospodinjstva so mehanizirana.
Vse to nam razkazuje in razlaga Franc Triler, blagajnik sveta krajevne skupnosti, sicer pa uslužbenec na kranjski občini. Vsaka hiša ima osebni avtomobil, vsaka kmetija traktor, večje pa po dva, pripoveduje. Čeprav je uslužbenec in opravlja svoje poklicno delo za pisalno mizo, smo ga našli v delovni obleki. Doma ima namreč še malo zemlje in v prostem času še kmetuje. In tako kot on počno še mnogi drugi. Ob koncu pogovora zaželi, naj v Rodni grudi pozdravimo vse dorfa-ške rojake, ki žive v Ameriki in drugod po svetu.
V drevesnici Vinka Hafnerja (1
STROJI NAMESTO HLAPCEV
Le osem dorfaških kmetij je »čistih« — le osem družin živi samo od kmetij, brez služb. Ena izmed teh družin je Hribernikova. Dvorišče 47-letnega gospodarja Jožeta FIribernika je veselje pogledati — stroj zraven stroja. Tu sta najprej dva traktorja, zraven najmodernejša kosilnica, potem trosilnik gnoja, trosilnik za umetni gnoj, samona-kladalna prikolica, kombajn za silažo koruze, kombajn za krompir, na katerega je družina še posebno ponosna, saj so morali zanj odšteti 18 starih milijonov. V hlevu je molzni stroj in zadnja pridobitev — pehalnik za odstranjevanje hlevskega gnoja. Pritisk na gumb zadostuje, da se sproži tekoči trak, posebna potiskala pehajo gnoj iz hleva na velik kup na prostem. Poprej pa je bilo
roto: Ančka Tomšič)
treba za to ure in ure ročnega dela. Ta zadnja naprava je edina v Dorfarjah in si jo hodijo ogledovat tudi drugi kmetje.
Gospodar Jože Hribernik, ki se je do moderne kmetije dokopal s svojim umnim gospodarjenjem pa tudi z družbenimi posojili, je ves nasmejan. Pravi, da ima sedaj vse stroje, ki si jih je želel in da si sploh predstavljati ne more, da bi moral še kdaj kmetovati brez svojih hlapcev-stro-jev. V hlevu ima 33 glav goveje živine. Na leto proda vsaj štiri bike pa 15 000 litrov mleka. Pridela pa tudi 50 000 kilogramov krompirja. Brez strojev bi potreboval še in še delovnih moči, tako pa vse postori komaj štiričlanska družina, od katere šteje najmlajši sin komaj trinajst let. Do blagostanja se je Jože Hribernik dokopal z garanjem. Danes ima tudi osebni avtomobil. Še nedolgo tega pa se je moral zadovoljiti z mopedom. Zgodilo se je, da je na šibkem mopedu tovoril iz Ljubljane 80 kilogramov semena za silažno koruzo. Šlo je težko, pa je le šlo.
Še zaradi nečesa je naš kmečki gospodar zadovoljen. Osemnajstletni sin Gašper sc je že pred leti odločil, da bo ostal doma na kmetiji. Mladi se danes marsikje branijo dela na zemlji. Zato je njegov oče toliko bolj vesel, da ima naslednika. Zelo ga pohvali. Ne samo da kaže veliko zanimanje za kmečko gospodarstvo, da se je naučil opravljati tudi vsa spremljevalna dela, na primer tesanje, ima tudi smisel za popravljanje strojev. Ves strojni park, ki ni ravno majhen, vzdržuje sin. Pravkar se odpravlja na služenje vojaškega roka in ga bodo doma zelo pogrešali. Eno željo imata gospodar FIribernik in njegova žena — da bi končno kdaj za nekaj dni odrinili na morje. Lepo sinje Jadransko morje je z leti v njunih očeh preraslo v simbol vsega lepega, sproščujočega. Vendar vse kaže, da bosta morala svojo željo še za nekaj časa odložiti. Kdo pa bi doma postregel celi armadi živine, če bi se odpravila od doma kar za več dni? A saj se zavedata, da je želja po morju le želja po kratkem
predahu, dobro vesta, da je največ lepote in sreče doma v Dorfarjah, na lepih ravnih dorfarških poljih, ob pogledu na krepko živino, v zadovoljstvu nad uspehom.
SLOVEČI
DREVESNIČARJI
Po nečem slove Dorfarje daleč naokrog. To je vas drevesnic. Lesen kažipot sredi vasi opozarja na posamezne drevesničarje. Pri Češnovarju, pri Jeku, pri Štrancarju in pri Boštjanu se ukvarjajo ne le s kmetijstvom, ampak tudi z drevesničarstvom. Po tem pozna Dorfarje vsa Gorenjska. Zlasti jeseni, ko gospodarji in vrtičkarji sade nova sadna drevesa, so Dorfarje močno obiskane.
A ni dobrote brez sirote. Pet zlikovcev greni življenje dor-farškim drevesničarjem. Zaradi prvega, divjega zajca, so postavili okrog svojih drevesnic ograje iz krajnikov in mrež, drugi štirje vdirajo v drevesnice pod ograjo ali nad njo. To so voluhar, majski hrošč, toča in mraz. Sedemdesetletni drevesničar Franc Vilfan se ukvarja z drevesnimi sadikami že od otroških let. Pripoveduje, da so imeli pred vojno celo dre-
vesničarsko zadrugo. Toda tedaj je bilo drevesničarjev dvajset, sedaj so ostali v vasi le štirje, dva pa sta še v bližnjih vaseh.
Franc Vilfan ima ograjene kak hektar zemlje, na katerem raste približno 8000 sadik. Tri četrt sadik so jablane. Poleg stare sorte gorenjskih voščenk imajo sama zveneča imena: jonatan, oranžna reneta, zlati delišes, rdeči de-lišes, zlata parmena, krivo-pecelj, rdeči boskop, ontario, beličnik in grafenštajn. Med hruškami so na voljo viljamovke, klapovke, boskove steklenke, kleržo in moštnice. V drevesnici rasto tudi češnje: rdeče hrustavke, črne hrustavke in rumene. Ne manjka tenkolupinastih orehov, češpelj in mirabel.
Z drevesnico je dela čez glavo. Sadike ne zrastejo same, kot bi kdo mislil. Franc Vilfan vsadi vsako pomlad do tri tisoč sadik. Potem minejo štiri leta, preden so godne za prodajo. Vmes je treba obilno gnojiti, petkrat do šestkrat na leto je treba sadike škropiti proti sadnim škodljivcem, prav tolikokrat je treba vso drevesnico opleti in okopati, sicer bi se sadike zadušile v plevelu. Potem je treba še cepiti in obrezovati.
Nenehno se je treba spopadati tudi s sovražniki drevesnic. Za voluharja imajo pasti. Če se pozimi ugnezdi znotraj ograje, gredo sadike kar zapovrstjo. Pred zajci varuje tisoče sadik ograja. Pozimi je treba pogledati prav vsak dan, če si ni kak dolgo-uhec le utrl pot skozi plot. Kadar zapade sneg, je treba napraviti okrog ograje meter široko gaz. V hudih zimah sadike zmrznejo. Če že novembra pade temperatura pod deset stopinj Celzija, so drevesničarji vsi na trnih. V eni najhujših zim leta 1929 so v dorfarških drevesnicah pozeble vse žlahtnejše sorte sadik. A takrat so pozebla celo odrasla drevesa.
Za Franca Vilfana in za druge drevesničarje je drevesnica predvsem veselje: »To nam je prirojeno, veselje imamo do tega. Kadar nimaš drugega dela, greš v drevesnico. Če bi ne bilo veselja, ne bi bilo nič. To je naš šport, ki nas razvedri. Kolikor časa bom mogel, bom delal.«
DRUŽABNOSTI
Tako kot drugod, je tudi v Dorfarjah glavno razvedrilo televizija. Vsi zapovrstjo prisegajo na televizijski spored,
nekdo celo zatrjuje, da je televizija zanj pol življenja. Moški ne morejo brez malega zaslona, Dorfarčanke pa odkrito priznavajo, da jih televizija uspava. Kar oči jim lezejo skupaj. To tudi ni čudno, dan je dolg, kmečki delovni dan pa je še daljši. Sicer pa so Dorfarčani posebni ljubitelji gasilskih uniform. Takole izjavlja gasilec, ki nosi uniformo že 50 let: »Saj gori pri nas nikoli ne. Toda zbere se nas dvajset, petindvajset gasilcev. Malo se pogovorimo pa na parado gremo, če imajo kje kakšno obletnico. Eno nedeljo gremo sem, drugo drugam. Malo razvedrila moraš imeti, da lahko drug dan bolje delaš.« Dorfarje — starodavna vas, lepa vas, tudi prenovljena in sodobna vas pa tudi posebna, umaknjena vas. In podobne so vse kmečke vasice med Kranjem in Škofjo Loko. Ljudje tod okrog so kol mravlje. Neprestano delajo, vedno jih vidiš z zavihanimi rokavi, vedno pri delu, vedno kaj spravljajo vkup. Lenarjenja ne poznajo, največkrat še počitnic ne. Vse to pa se pozna tudi na njihovih hišah, gospodarskih dvoriščih, vsepovsod.
JANEZ KAJZER
Jiribernikovi: oče in sinova — vsi zagreti za moderno kmetovanje
Suhorobar Stane Krže iz Kržetov pri Sodražici. Foto: Zvone Pelko
SLOVENSKA DOMAČA OBRT
IZNAJDLJIVI
SUHOROBAR
Slavna domovina suhe robe s središčem v Ribnici na Dolenjskem počasi usiha. Moderna tehnologija in drugačne potrebe ljudi so odločilno posegle med suhorobarje in le težko še najdete pravega izdelovalca rejt in rešet, škafov in keblic.
Včasih pa je bila domovina suhe robe prostrana. Na zahodu do cerkniške Slivnice in ribniške Velike gore. Na vzhodu Suha krajina. Na jugu Kočevska. In na severu do Kureščka, Mokerca in Krima. Skrajne severne vasi so imele do Ribnice tudi šest ur hoda. Zato se je nekoč štelo za ribniško deželo vse prebivalstvo v teh krajih. Svet suhe robe je bil kot federacija šestih držav in vse so spadale pod Ribnico. V grbu prve stoji žlica, v drugi kuhalnica, tretji vlada škaf, četrta se klanja zobotrebcu, peta ima za simbol grablje in šesta rešeto.
Žlicarji so prebivali v Vidov-skih hribih — še prej so jim rekli smolarji, ker so kuhali smolo za mazanje voz. Na Blokah so bili kuhalničarji. Največ pintarjev (izdelovalcev lesenih posod) je bilo od zgornje Iške do Roba. Zobotrebce pa že od nekdaj delajo v okolici Strug, Dobrega polja, pa tudi v okolici Grosupljega, Žalne, Velikih Lašč in zgornjega dela Krke.
Še ob koncu prejšnjega stoletja je bila domača lesna obrt zelo živa vse do Kolpe in Roga, preko Ribnice in njene okolice do Loža in Blok čez Rakek in Planino na Logaško planoto, na Godovič in Črni vrh. Od tod je prehajala na Vojsko, proti Cerkne-mu v Selško in Poljansko dolino. Po škafih je nekdaj slovel tudi bohinjski kot. Pravice do trgovanja z domačimi lesenimi izdelki so dobili Ribničani zgodaj. Zaradi neprestanih turških vpadov je bilo ljudstvo obubožano in Friderik III. je leta 1492 podelil poseben patent, ki je dovoljeval prosto trgovino z domačimi lesenimi izdelki. Z njimi so trgovali po vsej Avstroogrski, trgovske zveze pa so vodile tudi v Italijo, Nemčijo, v Grčijo, Španijo in čez Sredozemsko morje v Afriko, celo do Indije.
Pri tvrdki Evgen Ivanc v Sodražici je bilo pred vojno registriranih 385 različnih predmetov, kar kaže na izredno raznolikost suhe robe. Najzahtevnejše delo je bilo izdelovanje rejt, sit in raznih cedil. In prav ti najzahtevnejši in najlepši izdelki najbolj izumirajo. Po statističnih podatkih so včasih Ribničani napravili na leto do 100.000 kolačev obodov, podnarji so pripravili do 40.000 lesenih podov, pintarji so sestavili do
60.000	raznih posod. Žličarji
pa so napravili več kot 60.000 kuhalnic in žlic, da o zobotrebcih, ki so šli v tisoče in tisoče, ne govorimo. Posebnost pri ribniški suhi robi pa je bila prodaja, tako-imenovano krošnjarstvo. Ribničan je z oprtano krošnjo, zloženo še enkrat višje, kakor je bil mož visok, odpotoval v širni svet ponujat svoje blago. Krošnjarji so bili zdoma tudi po osem mesecev. Domov so se vračali le ob času košnje in ob velikih praznikih. Vsaka rešetarska
hiša je imela v določenem kraju svoj center, ki so ga obiskovali vsako leto. In takole piše v stari kroniki: Prvi cilj je bil kvartir. Stara prijateljska hiša sredi rajona. Tukaj si rešetar shrani s seboj pripeljano robo, semkaj si z doma naroča novo. In iz tega kvartirja raznaša robo z »ob-žiranjem« po vsem rajonu, a vanj se vrača vsaj enkrat na teden, da si izpopolni krošnjo. Kjerkoli se na kmetih pojavi Ribničan, nastane neka živahnost, saj je prišel gost, ki so ga vajeni leto za letom in vselej istega ali vsaj iz iste ribniške hiše. In tedaj se prične za krošnjarja težka igra, ki jo opisuje ribniška himna:
Vsak muore bit učen predajat ruobo sam; če muodro govori, si že kaj perdobi.
Le malo Ribničanov in drugih ljudi še živi od suhe robe. Obiskali smo enega zadnjih izdelovalcev škafov Staneta Kržeta iz Kržetov pri Sodražici. Pri tej hiši je izdelovanje škafov in keblic že v rodu. Sami so tudi krošnjarili. Običajno so dajali izdelke v zameno za pšenico, koruzo in druge žitarice. Tudi oseminpetdesetletni Stanko se še spominja tistih časov, ko sta z očetom in »suhim kljusetom« tovorila po vseh koncih naše domovine. Toda zdaj le na redke čase izdela še kakšen škaf. Ni pravega povpraševanja in ne zaslužka. Delavnico si je moderniziral in izdeluje raje lesene sušilne naprave, ki jih prodaja trgovini z lesnimi izdelki v Sodražici. Vseeno pa trdi, da bo tudi sin nadaljeval staro tradicijo izdelovanja škafov. Že zato, da se stara obrt ohrani. Mogoče pa se bodo tudi časi za suhorobarje spremenili. Moderni človek se vrača nazaj. Plastične posode bodo morda spet zamenjale lesene.
Urban iz Ribnice je še zmerom iznajdljivi, veseli človek. Moderni Ribničan ima avto in običajno prodaja samo še spominke.
LADISLAV LESAR
»TRIGLAV«
NAJBOLJŠI
Slovensko kulturno in športno društvo »Triglav« v Miin-chnu je priredilo od 23. do 25. septembra športno srečanje, na katerem so sodelovale poleg prireditelja še ekipe Trbovelj, RTV Ljubljana in radia Maribor. Prireditev je štela v vrsto proslav letošnjih jubilejev, ki jih praznujemo v Jugoslaviji in Sloveniji, nastopili pa so igralci namiznega tenisa, kegljači, ša-histi in nogometaši. Ekipe za vse discipline je postavil le »Triglav«, gostje iz domovine so vsak zase nastopili le v namiznem tenisu, v ostalih tekmah pa so sestavili skupna moštva. Čeprav je bilo to športno tekmovanje, pa vendar rezultati niso bili pomembni, saj je šlo za prijateljsko merjenje moči ter za
PO EVROPSKIH DRŽAVAH
medsebojno spoznavanje 23. septembra zvečer so v »Triglavanov« in njihovih klubskih prostorih »Triglava« partnerjev iz domovine. No, v Munchnu imeli tudi kratko kljub temu je le treba reči, da slovesnost. Predsednik društ-je bil v vseh štirih srečanjih va Marjan Kepic je odprl raz-najboljši »Triglav«, saj v stavo slikarke-amaterke, za-društvu veliko naporov po- tem pa so na novem barvnem svečajo prav rekreativnemu televizijskem sprejemniku in delu članov. Organizacija tek- videofonu gledali filmsko re-movanja je bila uspešno delo portažo z obiska predsednika predsednika športne sekcije Tita v Severni Koreji in na Lojzeta Kranjca in predsed- Kitajskem. Nova pomembna nika društva Marjana Kepi- pridobitev »Triglava« je dar ca. Kot gostje so se srečanja slovenskih podjetij, ki imajo udeležili predsednik skupšči- svoja zastopstva v Munchnu. ne občine Trbovlje Janez Ocepek, predsednik občinske
konference SZDL Trbovlje POČITNICE OTROK Drago Sotler in predsednik y DOMOVINI medobčinskega sveta zveze
sindikatov revirskih občin Na južnem Bavarskem je slo-Vinko Kovačič.	venska šola v treh krajih: v
Munchnu, v Ingolstadtu in v Waldkraiburgu. V vseh treh oddelkih je približno sto otrok, kar je lep napredek, če upoštevamo, da jih je bilo v začetku, to je pred tremi leti, le 24. Je pa res, da v primerjavi s številom Slovencev, ki živijo v tem delu Nemčije, ta številka le ni povsem zadovoljiva. V vseh oddelkih poučuje tovarišica Marta Vizjakova, ki z veseljem opravlja to svoje, vse prej kot lahko delo. Marta Vizjakova pravi, da so sedanji šolski oddelki glede učencev skoraj novi, saj se je precej otrok za stalno vrnilo v domovino. Pozna se pa seveda razlika med novimi in tistimi, ki imajo za seboj že leto, dve ali celo tri leta slovenskega pouka. Še posebno razveseljivo je, da otroci, ki so bili letos na počitnicah v Sloveniji, govorijo lepo slovensko.
Ob zaključku koledarskega leta bo prav, če objavimo še dve fotografiji z letošnjega naj večjega srečanja naših rojakov v Evropi, s festivala slovenskih društev v Olofstromu. To je bilo pravzaprav »regionalno« srečanje slovenskih društev, ki delujejo zgolj na Švedskem, vendar pa je privabilo tudi precej rojakov iz sosednjih držav in tudi goste iz domovine. Za uspešno organizacijo tega srečanja —- festivala ima zasluge mlado kulturno društvo Slovenija v Olofstromu. Na slikah: goste pozdravlja predsednik KD Slovenija Štefan Zrinski; znani slovenski ansambel Lastovke iz Landskrone.
Na kratko smo že poročali o delu slovenske igralske skupine iz Miinchna, ki je letošnjo pomlad uprizorila Finžgarjevo ljudsko igro Razvalina življenja. Finžgarjevo igro so prvikrat uprizorili v Munchnu, zatem pa so gostovali tudi med našimi rojaki v Augsburgu. Obe uprizoritvi sta izredno uspeli, za kar iskreno čestitamo vsem sodelujočim igralcem, zlasti pa še vodji skupine in režiserju Francu Lekšetu. Na slikah: prizor iz Razvaline življenja; sodelujoči igralci se predstavljajo publiki po predstavi v Augsburgu.
V naših klubih je vedno košček domačnosti. Posnetek je iz slovenskega kluba Planika v Malmoju na Švedskem.
TEČAJI ZA NOVE PRISELJENCE
Švedske priseljenske oblasti so se odločile, da bodo v sodelovanju s šolskimi oblastmi prirejale posebne tečaje za mlade priseljence na Švedsko, ki so že končali osnovno šolo oziroma bi jo morali po letih starosti. V uvodnem tečaju, ki bo trajal najmanj pol leta, bodo mlade tujce poučevali predvsem švedščino, poleg tega pa tudi nekaj predmetov s področja splošne izobrazbe. Ta uvodni tečaj je namenjen predvsem tistim, ki niso uspešno zaključili osnovnošolskega šolanja pa so že stari šestnajst let. Za druge mlade priseljence pa bodo organizirali poletne tečaje, katerih osnovna naloga bo, da bodo mlade tuje delavce naučili govornega in pismenega izražanja v švedskem jeziku.
ZDRAVSTVENA ZAŠČITA TUJIH DELAVCEV
V Strassbourgu v Franciji je bilo pred nekaj tedni enodnevno posvetovanje o aktualnih vprašanjih s področja zdravstvene zaščite migrantov v evropskih državah. Namen tega
sestanka je bil predvsem v tem, da bi zbral iz vseh držav, ki jih zadevajo ta vprašanja, to pa so tako države, ki tuje delavce sprejemajo, kakor tudi države, od koder prihajajo, čimveč strokovnjakov s področja zdravstvenega varstva. Posebna pozornost je bila posvečena zlasti migrantom iz Turčije.
Na tem posvetovanju je sodeloval kot predstavnik Jugoslavije tudi dr. Vladimir Hudolin iz Zagreba, ki je v svojem referatu opozoril na zaskrbljujočo rast alkoholizma med jugoslovanskimi delavci na tujem ter o ukrepih, ki bi jih bilo treba sprejeti za njegovo preprečevanje. Ob tem je opozoril, da bi bilo treba posebno skrbno proučiti kulturno ozadje migrantov, da se je treba z njimi ukvarjati v njihovem materinem jeziku, da je treba upoštevati posebne okoliščine, v katerih žive ti ljudje ter da jim je treba pomagati pri uresničevanju njihovih želja po vrnitvi v domovino.
JUGOSLOVANI V ZR NEMČIJI
Zahodnonemški statistični urad je pred nedavnim obja-
vil podatke o številu in strukturi tujcev v ZR Nemčiji v letu 1976. Vsi podatki se nanašajo na 30. september 1976. Tedaj je za stalno ah začasno živelo v ZR Nemčiji 3,948.300 tujih državljanov (brez pripadnikov tujih vojaških sil in diplomatsko-kon-zulamih predstavništev). Med njimi je bilo 640.000 jugoslovanskih državljanov.
Od skupnega števila Jugoslovanov v ZR Nemčiji je bilo po tem popisu 264.000 žensk ali 41,3 odstotka.
V predaktivni dobi, to je v dobi pred 18. letom starosti, je bilo med Jugoslovani v ZR Nemčiji 110.900 oseb ali 17,4 odstotka, kar je precej manjši odstotek kot pri drugih tujih delavcih v tej državi. V vsakem primeru pa to pomeni, da kljub prepovedi zaposlovanja tujih delavcev obstoji dokaj velika rezerva za nadaljnje vključevanje tujcev v nemško gospodarstvo.
Eden izmed najpomembnejših podatkov, ki jih je objavil »centralni register tujcev«, je o trajanju dosedanjega bivanja tujcev v ZR Nemčiji. V tej državi živi od celotnega števila tujcev kar 65,7 odstotkov dalj kot štiri leta, pri Ju-
goslovanih pa celo 68,5 odstotka. Skoraj tretjina Jugoslovanov (32,8 odstotkov) prebije v ZR Nemčiji po šest do sedem lest. Največje število teh ljudi ima tudi že šoloobvezne otroke, ki obiskujejo nemške šole in so že zaradi tega v veliki meri integrirani v nemško okolje ter je zaradi tega negotovo, kdaj se bodo vrnili v domovino. Približno ena desetina jugoslovanskih državljanov v ZR Nemčiji živi tu že več kot deset let.
Delež tujcev v celotnem prebivalstvu ZR Nemčije znaša 6,4 odstotka. Največ tujcev pa živi v deželi Baden-Württemberg (9,1 %) in v Zahodnem Berlinu (8,2 °/o), najmanj pa v deželi Schleswig-Holstein. Večina Jugoslovanov (72,8 %) živi v pokrajinah Baden-Württemberg, Severno Porenje-Westfalija in na Bavarskem.
BEVKOVE BRALNE ZNAČKE
V Köpingu smo slovesno razdelili Bevkove bralne značke. Slovesnosti se je udeležil tudi novi predstavnik za šolstvo Antun Mijatovič. Pio-
nirjem je podaril zbirko leposlovnih knjig kot nagrado in spodbudo za nadaljnje ohranjevanje slovenske besede. Dvorana je bila lepo okrašena. Na odru so bili razvrščeni slovenska in švedska zastava ter slovenski grb, na mizah cvetje, v kotu razstava izdelkov, ki so jo pripravili učenci in cicibani male šole. Kulturni spored so sestavili odrasli, učenci slovenske šole in malčki, ki hodijo v malo šolo. Moški pevski zbor je zapel tri pesmi, nekateri odrasli pa so pesmi tudi deklamirali. Učenci slovenske šole so recitirali odlomek iz Župančičeve »Dume«, igrali so na harmoniko in uprizorili enodejanko »Domovina, ti si kakor zdravje«. Cicibani so pripovedovali pesmico o polžku in petelinčku, kako sta snubila mlinarjevo hčerko, na koncu pa so še zapeli Na planin-cah. Po kulturnem sporedu se je začela zabava, ki se je zavlekla pozno v noč. TEREZIJA HLEP Koping
NA TUJEM ŠE 8000 POMURCEV
Kako v občinah in krajevnih skupnostih skrbijo za poveza-
vo z delavci, ki so na začasnem delu v tujini? Kakšne so možnosti, da bi se ti naši ljudje vrnili domov in se zaposlili v domovini? Kako zagotoviti hitrejše odpiranje novih delovnih mest v Pomurju?
To so osrednja vprašanja, na katera so skušali odgovoriti na nedavnem posvetovanju v Murski Soboti, ki ga je pripravil medobčinski svet SZDL.
Reševanje problematike delavcev na začasnem delu v tujini in ukrepi za njihovo postopno vračanje so za Pomurje še posebej aktualni, saj ima ta pokrajina v Sloveniji največji’ odstotek zdomcev. Na skupnosti za zaposlovanje ocenjujejo, da jih je kljub znatnemu vračanju v zadnjih letih na tujem še vedno okoli 8000.
Naj so v Pomurju še tako zavzeti za hitro reševanje te problematike, naj se na vso moč trudijo, da bi vzpostavili s svojimi ljudmi na tujem stalne stike — perspektive niso obetavne. Vsaj za zdaj ne, ko ni dovolj novih delovnih mest, ker jih domače združeno delo samo ni sposobno odpirati dovolj, selitev kapitala v to obmejno območje pa tudi ne gre tako, kot smo
zapisovali v resolucijah. Da je položaj pri zaposlovanju naravnost kritičen, najbolje ilustrirajo besede enega od raz-pravljalcev, ki je dejal: »Tragedija je, da se moramo tolažiti, češ, sreča je, ker se nam delavci' z začasnega dela v tujini vračajo počasi...«
NAŠI DELAVCI SKUPNA SKRB
Nemški minister za delo in socialno politiko Herbert Ehrenberg in predsednik zveznega komiteja za delo in zaposlovanje Svetozar Pepov-ski sta včeraj v Beogradu Izjavila, da imata obe deželi identično mišljenje o perspektivah in poteh povratka jugoslovanskih zdomcev, ki so trenutno zaposleni v ZR Nemčiji.
Čeprav bi bile okoliščine za zaposlovanje v ZR Nemčiji ugodnejše, kot so sedaj, je poudaril Pepovski, bomo poskusili s skupnimi vlaganji, sodelovanjem podjetij obeh dežel in aktiviranjem hranilnih vlog naših zdomcev ustvariti možnosti za boljše zaposlovanje v SFRJ. Skušali bomo sredstva dela in kapitala približati delavcem. Zahodno-nemški minister za delo pa
je posebej poudaril, da je treba pospešiti delo mešane nemško-jugoslovanske komisije za šolski pouk, in ob tem dejal, da namerava nemška vlada kmalu zadovoljivo rešiti tudi vprašanje otroških dodatkov.
KAJ VSE UVAŽAJO JUGOSLOVANI?
Za Jugoslovane, ki kupujejo v tujini, so še vedno najpri-vlačnejši transistorski radijski sprejemniki, saj so jih v prvih šestih mesecih letos uvozili v Jugoslavijo 10.500. Po količini (seveda pa ne po vrednosti) je vrstni red takšen: 8500 televizorjev, 5675 osebnih avtomobilov, 5150 traktorjev, visoko mesto pa zavzemajo tudi kmetijski stroji (kosilnice, kultivatorji, nakladalniki), pri beli tehniki pralni stroji, štedilniki in hladilniki.
Zanimivo je, da je med proizvodi, ki so jih uvozili naši državljani, tudi 240 klavirjev, tisoč filmskih projektorjev, 250 lovskih pušk, 290 aparatov za ekspres kavo, 250 glasbenih avtomatov, 330 strojev za likanje itd.
Med uvoženimi avtomobili je večina rabljenih.
VPRAŠANJA -ODGOVORI
POKOJNINA PO KONVENCIJI S ŠVEDSKO
Na Švedskem sem bila 16 let bolničarka in sem bila zaradi nezmožnosti za delo tam s 1. julijem 1975 tudi upokojena. Imam tudi v Jugoslaviji pred tem okoli 14 let delovne dobe, pa me zanima, ali bom dobila ustrezni del pokojnine tudi od jugoslovanskega zavarovanja. Kdo bo ugotovil, ali sem invalidna tudi po jugoslovanskih predpisih? Ali bom dobila dve pokojnini — eno švedsko in drugo jugoslovansko — ali pa se bo jugoslovanska pridružila švedski? Koliko bi znašala jugoslovanska pokojnina za 14 let, prebitih v jugoslovanskem zavarovanju?
Terezija Černoša, Motala, Švedska
Poleg švedske pokojnine boste dobili tudi sorazmerni del jugoslovanske pokojnine, ki pripada za 14 let dela v Jugoslaviji. Ker ste na Švedskem že od leta 1962, se bo osnova za odmero pokojnine ugotovila po povprečni osnovi za vašo kvalifikacijo, ki ste jo ime-
UVOŽENE KOZE Z RODOVNIKOM
Luka Nikolič iz kraja Nikoliči nedaleč od Imotskega je bil dolgo v Nemčiji; ko pa se je vrnil, ni kupil niti tovornjaka niti osebnega avtomobila, pa tudi nove hiše si ni zgradil — prihranke je vložil v koze. Njegov domači kraj je majhno, kamnito naselje. Nekoč so tod težko živeli, ker je kamen povsod, tudi na njivah, če lahko tisto skromno krpo zemlje označimo s to besedo. Enajst let je delal Luka v Nemčiji in sanjaril, kako si bo kupil tovornjak in postal sam svoj gospod.
Ko pa je prišel čas za vrnitev, Luka prihranjenih mark ni vložil v tovornjak, ampak v koze. Ne naše domače, tiste, ki jih tudi zakon prepoveduje,
li na Švedskem kot bolničarka (to je kvalifikacija kvalificirane delavke). Polna pokojnina za dobo 30 let bi znašala okrog 3300 din, na jugoslovansko dobo 14 let pa bi odpadel sorazmerni del te pokojnine okrog 1450 din. Ta pokojnina bi bila povsem ločena od švedske pokojnine in se bo izplačevala na naslov, ki ga boste poslali skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije v Ljubljani. Vašo invalidnost bo ugotovila invalidska komisija v Ljubljani glede na medicinsko dokumentacijo, ki ste jo poslali iz Švedske, in vam ne bo potrebno posebej hoditi na pregled v Ljubljano. Ker ste mlajši od 55 let, se vam bo pokojnina povečala še za 10 %, to je za invalidski dodatek, ki ga prejmejo v Jugoslaviji mlajši delovni invalidi. Postopek teče uradno in bo — kakor smo se pozanimali pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Ljubljani — v kratkem tudi že zaključen.
dr. LEV SVETEK
JUGOSLOVANSKA INVALIDSKA RENTA
Živim v Zvezni republiki Nemčiji že od leta 1957 in
ker puščajo za seboj opustošenje, marveč takšne, kakršne redijo v Švici, v dolini reke Saane, ki dajejo obilo mleka in mesa. Precej je slišal o njih, ko je bil na tujem, o njih so mu pripovedovali Švicarji in Italijani, s katerimi je delal. Šel jih je pogledat — in se odločil.
Koze so morale potovati iz Švice po železnici, čeprav bi bilo s tovornjakom ceneje. Toda avstrijski predpisi ne dovoljujejo, da bi vozili živino v odkritem tovornjaku, in tako so koze morale na vlak. S kozami je potoval veterinar, da bi bil pri roki, če bi se kaj zgodilo.
Ko so koze prispele v Split, je bilo to presenečenje za carinike in predpise. Vajeni so tehničnega blaga, avtomobilov, televizorjev, pralnih strojev, toda koze!
sem bil zaradi pljučne bolezni kot rudar v Zvezni republiki Nemčiji invalidsko upokojen kot 100-odstotni invalid. Tudi v Jugoslaviji imam okrog 20 let delovne dobe, vendar se zadeva nikamor ne premakne. Vprašujem naslednje:
1.	Koliko časa traja v Jugoslaviji postopek za invalidsko upokojitev?
2.	Ali dobim razliko med vložitvijo prošnje za pokojnino in rešitvijo?
3.	Ali bi lahko prejemal nemško rento v Jugoslavijo za primer vrnitve v domovino in obratno jugoslovansko pokojnino v Zvezno republiko Nemčijo za primer, da bi se odločil živeti v Zvezni republiki Nemčiji?
4.	Kako bi bilo z bolniškim zavarovanjem v Jugoslaviji, ako bi se z ženo vrnila v domovino?
ODGOVOR: Postopek po konvencijah o socialni varnosti traja v načelu nekoliko dalj časa, ker morata medsebojno sodelovati organa dveh držav. Pri tem mora dati jugoslovanska invalidska komisija mnenje o višini invalidnosti na podlagi nemške medicinske dokumentacije, ki pa lahko ne zadostuje jugoslovanski komisiji. Ker so bili vmes še dopusti, računamo,
Iskali so v pravilnikih in zakonih — pod črko K, mlajši so spraševali starejše in ti še starejše, zvonih so telefoni — toda odgovora ni bilo. Švicarski veterinar je dejal: tako ne gre. Jamčimo za koze, a le v normalnih razmerah. Ce ne boste odločili, bomo koze izpustih na svojo pest ah pa jih vmih v Švico.
Luka je plačal kavcijo nekaj več kot 50.000 dinarjev, in tako so švicarske koze prispele v Nikohče. Vsa vas si jih je prišla ogledat.
Koze imajo svoje kartone, nekakšne »osebne izkaznice«, na katere vpišejo imena staršev, starost, značilnosti, številko na ušesu, kraj, kjer so se skotile, morebitne bolezni itd. Tako je koza Heidi »rojena« 12. maja 1976, oče Khrigel, mati Rosi. Silvia je potomka Ohve in Nerona,
da bo vaša zadeva v Jugoslaviji rešena letos jeseni. Jugoslovansko pokojnino boste lahko prejemali v Zvezno republiko Nemčijo, ako boste imeli stalni izseljenski potni list in se za stalno odjavili iz Jugoslavije ter prijavili prav tako stalno v Zvezni republiki Nemčiji. Obratno lahko prejemate tudi nemško rento v Jugoslavijo, ker je to urejeno s konvencijo o socialni varnosti med obema državama. Če se bosta z ženo vrnila v Jugoslavijo, bosta uživala zdravstveno varstvo v domovini enako, kakor jugoslovanski zavarovanci, ker boste uživalec sorazmernega dela jugoslovanske pokojnine. Po vas bo zavarovana tudi žena. Zdravstveno varstvo je v Jugoslaviji v načelu brezplačno, razen prispevkov za zdravila in speciahstične preglede, ki pa so malenkostni.
Končno še odgovor na vprašanje, kaj z razliko za nazaj: jugoslovansko pokojnino boste prejeli od dneva, ko boste spoznani za delovnega invalida (to se pravi najbolj verjetno od dneva, ko ste priznani za invalida tudi po nemških predpisih), in vam bo vsa razlika izplačana tudi za nazaj.
dr. LEV SVETEK
najstarejša, Alma, pa ima rojstni datum 1. januarja 1975.
Če jih pokhčete po imenu, koze pritečejo.
Vedejo se kot ovce, pasejo travo in ne muhjo listja z drevja. Mirne so. Starejše dajejo po šest litrov mleka, tamkajšnje krave vsega deset. Na leto skotijo po tri mladiče. Kozh niso nevarni; nimajo rogov in se ne bodejo.
Luka pa ima ob kozah tudi obveznosti. Dolžan je obvarovati čistost pasme, kar bodo nadzorovali strokovnjaki veterinarske postaje v Imotskem in veterinarske fakultete iz Zagreba. Mladiče pa bo prodajal le tistim, ki so se odločili za farmo.
PO VEČERU
BELGIJSKI IZSELJENCI Z VIHARNIKI NA TRIGLAVU
»Vsi naši prijatelji iz Belgije se še spominjajo julijske sobote, ko smo stopili na streho Slovenije,« je na planinsko društvo Viharnik pisal Stane Revinšek iz Groenstad-ta v Belgiji. Čas izbriše podrobnosti, ostanejo pa spomini na letošnji triglavski vzpon otrok slovenskih izseljencev v Belgiji in Viharnikov iz Ljubljane.
Vse se je pravzaprav začelo že lani, ko smo se s Stanetom prvič srečali v Bohinju. Takrat je skupaj s člani SPD Triglav iz Winterthura prvič prestal tepež z vrvjo ali planinski krst pod Aljaževim stolpom. Ko smo se pred letom dni veselo poslavljali, nam je obljubil, da se bo letos vrnil, ampak ne sam.
Bil je res mož beseda, saj je z njim prišlo kar petnajst prijateljev gora, ki so si vsi želeli na vrh poglavarja sivih očakov.
»Proti Triglavu smo jo ubrali po daljšnici iz Bohinja na Uskovnico,« je pripovedoval Stane, ki je bil po izletu izredne volje. Po tej poti nas je večina šla prvič, razen Marka, Miša in Marjana, treh Viharnikov, ki so nam bili za vodnike. Sonce je peklo, ko smo mleli kamenje in gazili gorsko travo, a nihče ni priznal, da bi ga pot zdelovala. »Po dobrih dveh urah,« je nadaljeval Stane, smo se razveselili čaja z žganjem v Vodnikovi koči. Moči, ki so že malo pohajale, so se spet vrnile. Vodniki so priganjali, češ, čim dlje boste počivali, tem bolj se bo vlekla hoja do Planike. Kmalu za Vodnikovo kočo so se naši prvič srečali s pletenicami in klini, dokler se nismo po pravcatih stopnicah povzpeli na rob stene. Za hrbtom nam je bilo Velo polje, pred nami pa visoko v meglicah pod stenami koča na Planiki. Čeprav se je nekaterim videlo, da jih strmina daje, smo po dobrih dveh urah le stopili v gnečo planincev na Planiki. Noč smo prespali na tleh v jedilnici, kar kaže, da boste kmalu
Na poti z Malega na Veliki Triglav
Kar precej se nas je zbralo v Bohinju pred naskokom na Triglav
morali postaviti še eno Planiko, da bo dovolj prostora za vse, ki hočejo na Triglav, se je pošalil Stane.
Prvo sonce nas je drugi dan našlo navezane v treh navezah, ki so jih vodih Marko, Mišo in Marjan. Prečkali smo prva melišča pod Malim Triglavom. Zdaj gre zares, je marsikdo pomislil. Ko smo premagah strmo rebro Malega Triglava, smo se ustavili, da so se oči napasle. Čakal nas je še greben, ki ga je bilo treba pred dobrimi sto leti še prej ahati, zdaj smo ga zložno prehodili. Naši Belgijci so si malce turobno ogledovali spominske plošče, ki so jih tam gor vzidali ponesrečenim planincem. »Mislim, da kljub vsej pieteti te plošče ne sodijo v gore«, je resno menil Stane.
Zadnji vzponček do vrha se nam je zdel daljši kot cela tura, dokler se nismo končno razvezali na vrhu. V vseh očeh je žarelo navdušenje. Moji Belgijci so bili ganjeni, a Viharniki ponosni, da so nas varno pripeljali gor. Po obveznem fotofinišu je bil na vrsti planinski krst z vrvjo po zadnji plati. Res se počutiš čisto drugače, če ti jih krepko naložijo 2863 metrov nad morjem kot pa v dolini.
Hoja nazaj ni bila več težka. S Planike smo odšli proti Vodnikovi koči, kjer je bilo zvečer prav veselo. Utrujenosti ni bilo več. Vsi smo čutili, da smo doživeli nekaj izrednega. Zadnji dan so se naša pota ločila. Nekateri smo odšli čez Sedmera jezera in Vo-gar, drugi pa skozi dolino Vo-je v Bohinj. Tu smo se sešli za slovo z obljubo, da se ob letu spet snidemo.
Naš planinski prijatelj Stane je spet v Belgiji, a komaj že čaka, da bo šel drugo leto še na Škrlatico.
MIHA LESAR
Šolarji iz Olofstroma so se predstavili tudi na letošnjem srečanju slovenskih društev na Švedskem, ki je bilo v maju
„v-			p i f b 1 fTjjn V v-:., • - Vi V- ... i fif 1.		1 fl f , ” J Jr#	
				P\|j		
JEZ PRED POTUJČEVANJEM
Otroci, posebej še šolarji tujih delavcev, zastavljajo tako emigracijskim kot imigracijskim državam posebno težke probleme. »Dvojezični analfabeti«, kot jih s pomilovanjem marsikdaj opredeljujejo publicisti, so v posebej težavnem položaju, ko po eni strani ne dobivajo popolnega šolanja v deželi, kjer živijo, prav tako pa so jim marsikje zaprta vrata do srednjih, posebej še strokovnih šol, in do delovnega mesta. Slovenski šolarji so sicer v znatno boljšem položaju, ker se njihovi starši neprimerno hitreje vključujejo v tuje okolje kot, denimo, Turki — zato pa so toliko bolj izpostavljeni nevarnosti, da se hitro asimilirajo, vstopijo v tuj kulturni svet, se ponemčijo, po-francozijo. SR Slovenija stori največ, kar je mogoče, da bi se tak proces zavrl, in sicer predvsem z dopolnilnimi šolami v materinščini.
Poglejmo si celovito evropsko razsežnost tega problema: od kakšnih 12 milijonov ljudi, ki živijo in delajo zunaj
svoje domovine, je okoli tri milijone otrok in mladostnikov do 18. leta starosti. Čeprav skupno število zaposlenih rahlo upada na račun omejevalnih predpisov držav imigracije (pač zaradi trajne brezposelnosti pri njih) pa število (novorojenih) otrok narašča. Kakorkoli bi se torej že naprej gibala prisotnost tujih delavcev v ZR Nemčiji, Franciji, Avstriji in drugih državah, njihova druga generacija je vse bolj odtrgana od domovine staršev in vse bolj priklepa celotne družine, da ostanejo na tujem, pa čeprav se morajo včasih sprijazniti z minimalnimi življenjskimi pogoji (posebej velja to za Turke).
Pri Slovencih in deloma drugih Jugoslovanih je to drugače: zaposlitev doma marsikje ni več vprašanje golega delovnega mesta, marveč vse bolj vprašanje, kako bi se otroci lahko spet vključili v domače šole, doštudirali, se v redu zaposliti doma.
Šele s tega vidika dobivajo napori ožje domovine za dopolnilno šolanje zdomskih
otrok izreden pomen. V Sloveniji smo začeli s prvimi šolami med otroki naših rojakov v ZR Nemčiji sicer malce pozneje kot srbohrvaško govoreči del, zato pa je danes dosežen izreden napredek. Vendarle ostajajo pri slovenskih šolarjih v tujini odprta vprašanja razmeroma težja kot pri drugih, se pravi s srb-skohrvaškim materinim jezikom. Zakaj?
Približno razmerje med Slovenci in Jugoslovani s srbsko-hrvaškega jezikovnega območja bi bilo ena proti deset. Nimamo niti približnih podatkov za slovenske otroke v posameznih deželah. Ker pa so eni kot drugi enako raztreseni po vseh krajih, je približno toliko teže zbrati zadostno število slovenskih učencev, če naj bi kje ustanovili novi slovenski oddelek dopolnilne šole. Medtem ko je v določenih zveznih deželah ZRN »pokritih« z dopolnilnim poukom v materinščini že 70 in več odstotkov jugoslovanskih otrok, v povprečju pa dobra polovica, ostaja še vedno največji del slovenskih zdomskih šo-
larjev brez takšnega dopolnilnega pouka. Iz preprostega razloga torej, ker so preveč razbiti, ker jih je toliko teže zbrati za primeren oddelek. Prav SR Slovenija je prek svoje izobraževalne skupnosti šla svojo prostovoljno pot ter prevzela stroške tudi za učitelje, ki po tujih določilih ne morejo dobiti deleža iz ustreznih deželnih ali državnih šolskih proračunov, ker pač nimajo zadostnega števila učencev (navadno jih zahtevajo 15 v oddelku).
Dopolnilni pouk v materinščini za slovenske šolarje se je začel v šolskem letu 1971/ 72, ko so prvi učitelji zbrali v Stuttgartu in okolici prvih sto slovenskih učencev, se pravi šoloobveznih otrok. V naslednjih letih se je pouk naglo širil in ob koncu koledarskega leta 1976 že zaobsegel 1120 učencev. Zdaj poučujejo slovenski učitelji ne samo po ZR Nemčiji, marveč tudi v Švici, Belgiji (tu so predvsem izseljenski otroci in odrasli), v Franciji (podobno kot v Belgiji), na Švedskem, v Kanadi in Avstraliji.
Ob koncu lanskega leta je delovalo v tujini 33 slovenskih učiteljev. Po meddržavnih dogovorih z ZR Nemčijo in nekaterimi drugimi državami je kadrovanje teh učiteljev izključna pravica jugoslovanske strani, po naši ustavni ureditvi pa je šolstvo v izključni pristojnosti republik (podobno je v ZRN to v pristojnosti zveznih dežel). Osem naših učiteljev je v delovnem razmerju z domačimi šolami, ki so jih »odpustile« za določen čas, trije pa s tujimi šolskimi oblastmi, medtem ko drugih 22 niso poslali iz domovine, marveč so jih sporazumno z izobraževalno skupnostjo nar šli in angažirali iz vrst tistih usposobljenih kadrov, ki po kakšni drugi osnovi živijo v tujini, se pravi v kraju, kjer naj bi se odprl kakšen nov oddelek. Le redki so primeri, da tuje oblasti ah organizatorji pouka ne puščajo našim pristojnim organom (izobraževalnim skupnostim oziroma diplomatsko-konzularni službi), da spremljajo in pomagajo pri dvigu kvalitete pouka (za zdaj je deloma odprto to vprašanje še v Avstriji in na Švedskem).
Slovenske in jugoslovanske učitelje plačujejo včasih v celoti ali deloma tuje oblasti (ZRN, Avstrija, Švedska), včasih pa sploh nočejo slišati ničesar o pouku v materinščini in se čisto pasivno obnašajo (primer Švice, Francije, Belgije in nekaterih zveznih dežel ZRN). V teh primerih je plačilo seveda stvar države emigracije.
Pouk je le dopolnilnega značaja, se pravi, da učenci obiskujejo redno tujo šolo, do-datno-dopolnilno pa dobivajo enkrat tedensko od 2 do 5 ur pouka v materinščini. Ta program vključuje slovenski jezik, zemljepis Jugoslavije in zgodovino jugoslovanskih narodov, v nižjih razredih pa le slovenski jezik in predmet »moja domovina« (po istoimenskem učbeniku).
V vsakem primeru daje izobraževalna skupnost slovenskim učiteljicam na voljo vse potrebne učbenike in druge pripomočke za pouk in domovinsko vzgojo.
Te reči so danes že na zavidljivi ravni. Mnoge učiteljice
imajo za ponazoritev pouka svoje diaprojektorje ali celo filmske projektorje (ki si jih lahko sposodijo tudi pri jugoslovanskih kultu mo-informa-cijskih centrih po teh državah), pa zemljevide in tudi stenske slike velikih imen slovenske kulture od Trubarja prek Prešerna do Cankarja. Za njihove pevske potrebe — te pa so naj pogostejše, saj morajo učenci prispevati svoj del k pogostim proslavam jugoslovanskih praznikov — pripravlja izobraževalna skupnost SRS posebno pesmarico (z lepim naslovom »Domovina draga moja«). Slovenski učenci lahko v nemških, švicarskih ali francoskih razredih spoznavajo tako grbe in zastave naših republik, pa njihova glavna mesta, kot najlepše prirodne znamenitosti, od Bleda in Triglava do Dubrovnika in Mostarja. Vse to jim daje na voljo izobraževalna skupnost, če imajo učiteljice pogoje, da ponujeno sploh izkoristijo. V filmih in serijah diapozitivov lahko vidijo bodisi razne domače pokrajine (Sočo in Vintgar) ah slavne prizore iz narodnoosvobodilnega boja naših narodov (Kozara, Sutjeska) ali pa celo pravljice in pripovedke. Prav tako ne primanjkuje ponudb za gramofonske plošče ali kasete s slovenskimi narodnimi ali znanimi mladinskimi teksti. Slovenski oddelki se še snujejo, ponekod pa so jih morali tudi že zapreti, ker je zmanjkalo otrok. Marsikje vztrajajo učitelji in plačniki iz domovine tudi pri desetih pa celo pri osmih otrokih, če je namreč upati, da bi se jih sčasoma nabralo kaj več. V ZR Nemčiji naj bi kmalu dobili svojo učiteljico Slovenci v vestfalskem mestu Giiterslohu (tu so nedavno ustanovili novo slovensko društvo tudi z namenom, da pripravijo še šolo), morda še v Dortmundu ali okolici.
Najstarejši oddelki dopolnilnega pouka so v Stuttgartu in bližnjih mestih zvezne dežele Baden-Württemberg; v samem velemestu poučujejo slovensko v četrtih Degerloch, Vogelsang, Zuffenhausen, Fensbach in Untertürkheim; v neposredni oko-
lici pa v predmestju Sindel-fingen in Gablenberg. Iz Stuttgarta se učiteljice vozijo tudi prek 150 kilometrov daleč v Ravensburg, Freiburg ali Mannheim; čisto blizu tudi niso mesta Ulm, Schwenningen, Karlsruhe, Donaueschin-gen, Göppingen, Aalen, Nagold, Reutlingen ali Geislingen; malce bližji je Esslingen. Na tem širšem območju poučuje pet učiteljic.
Ena deluje v Münchnu in se vozi v Ingolstadt in Waldkrai-burg; druga v Hildnu, ki pokriva še oddelke v Krefeldu, Burscheidu in Essnu. Honorarno so angažirane učiteljice v Frankfurtu in Wormsu, medtem ko v Wiesbadnu še ni uspelo zbrati slovenskega oddelka. Razen tega je slovenska učiteljica tudi v zahodnem Berlinu.
V Avstriji ima dunajski slovenski učitelj štiri oddelke po različnih mestnih četrtih, medtem ko v deželi Vorarlberg poučujejo 121 slovenskih otrok mimo naših šolskih programov in soglasja.
Med novejšimi so oddelki za slovenske učence v Aumetzu v francoski rudarski pokrajini Lotaringiji, v Belgiji v mestih Charleroi, Eisden in Wanfer-cee-Boulet. Slovenci v Švici so večinoma samoiniciativno rešili problem ter uspeli ob sodelovanju z izobraževalno skupnostjo najti iz svojih vrst učiteljice za oddelke v Luzernu, Zürichu, Amriswilu, Zuchwilu, Oltenu, Baslu in Schaffhausnu (vseh učencev imajo okoli 90). Podobno pa Še bolj raztresena je mreža slovenskih oddelkov na Švedskem (Olofström, Köping, Eskilstuna, Göteborg, Norr-köping, Västäräs, Malmö in Stockholm). V Kanadi že deluje slovenski oddelek v Torontu, v Avstraliji pa v Syd-neyu.
Le kakšna četrtina ali največ tretjina slovenskih šolarjev po tujih državah je deležna te sreče, da ima blizu oddelek dopolnilne šole. Kaj z drugimi? Dopisno šolanje bi bilo zasilna rešitev. Najbolj potrebno pa bi bilo razmisliti o stalni »zdomski« šoli doma, kamor bi rojaki lahko pošiljali otroke med počitnicami.
ANTON RUPNIK
KLUBI
JUGOSLOVANOV DOBRO DELAJO
Na vsem Bavarskem je zdaj po mnenju poznavalcev približno 100.000 Jugoslovanov, okrog 75.000 na južnem Bavarskem, drugi pa na severnem delu dežele. Samo v Münchnu je 54.000 jugoslovanskih državljanov, vse številke veljajo poleg delavcev seveda tudi za člane njihovih družin.
Na južnem Bavarskem deluje 29 jugoslovanskih društev, od teh je Triglav edini slovenski, Ilinden pa je edini makedonski, vsi drugi so s srbsko-hrvatskega jezikovnega področja. Še pred letom ali dvema si ne bi mogli misliti, da bo toliko klubov imelo lastne klubske prostore. Zdaj je takih že 17. Ponekod so prostori veliki in lepi, drugod manjši in slabi. Vendar naj bodo taki ali drugačni, za delo društev so izredno pomembni. Konzul Stjepan Blažekovič z generalnega konzulata v Münchnu, ki nam je pripovedoval o delu jugoslovanskih klubov, pa pravi o Triglavu takole:
»Ko sem prišel v München, sem se srečal le z imenom Triglav, društvo pa je bilo povsem v zasebnih rokah. Na občnem zboru so zato izvolili nov odbor, ki se je moral spopasti z mnogimi problemi. Podedoval je med drugim tudi dolgove prejšnjega vodstva, vendar je s pomočjo iz domovine in gospodarskih organizacij ter njihovih predstavništev v Münchnu rešil vsa vprašanja in postavil Triglav na trdne temelje. In prav v teh prizadevanjih se je pojavilo veliko mladih, do takrat neznanih imen, ki so se vključili v delo odbora in ustvarili Triglav, da je danes v ponos ne le Slovencem, ampak vsem Jugoslovanom v Münchnu. Med drugim gre omeniti sedanjega predsednika Marjana Kepica, športnega zanesenjaka — predsednika športne sekcije Lojzeta Krajca, tajnico Janjo Bizjak in še mnoge druge. Moram reči, da smo z delom Triglava več kot zadovoljni.«
F. P.
CARINA
ČAKANJE NA VEČJE UGODNOSTI?
V zadnjih letih smo z različnimi spremembami carinskega zakona in drugimi spremnimi predpisi pripravili zdomcem marsikakšne olajšave na meji. Med temi pa ostajajo nekatere bolj na papirju, rekli bi lahko bolj za propagando, kot pa jih zdomci resnično izkoriščajo.
ŠTIRI SKUPINE
Ob vrnitvi v domovino se našemu državljanu zastavljata poglavitni vprašanji: kaj narediti z gospodinjsko opremo, se pravi s pohištvom, kuhinjsko opremo in z vsemi električnimi aparati? Kaj narediti s stroji in delovno opremo, ki jo morda že uporablja za svoje zasebne potrebe na tujem ali pa bi jih rad uvozil za potrebe svoje kmetijske ali obrtne dejavnosti doma?
Predvsem prvi problem je kar zadovoljivo rešen. Sedanji carinski predpisi razporejajo naše državljane v štiri skupine, in sicer: po dolžini neprekinjenega bivanja oziroma dela v tujini:
® Tisti, ki se mora iz kakršnega koli razloga vrniti domov, preden je dopolnil vsaj dve leti delovnega staža in bivanja na tujem, je v bistvu »kaznovan« in lahko brez carine prinese s seboj samo to, kar lahko prinese vsak »turist«, ki je pdšel smučat v Avstrijo, se pravi zasebne reči, garderobo in podobno.
• Kdor je v tujini delal najmanj dve leti, lahko zahteva oprostitev carinskih dajatev za rabljeno pohištvo do skupne vrednosti 10.000 dinarjev, za ostalo gospodinjsko opremo pa do vrednosti 15.000 dinarjev. Skupaj torej 25.000 dinarjev vrednosti. Zakaj tu predpisi ločujejo pohištvo od drugih gospodinjskih strojev,
tega nihče na carini ne ve povedati. Vsekakor je znano, da le redki naši državljani uvažajo po vrnitvi pohištvo, ker je prevoz preprosto predrag ali ker so živeli v opremljenem (podnajemniškem) stanovanju. Čemu torej prazni predpisi?
Ker pa se že od jeseni 1973 tujci ne morejo zaposlovati v ZRN in ker so zadnja leta v bistvu zaprle meje tudi druge države, ostaja ta carinska ugodnost čisto teoretična. Pravzaprav je to nekakšna »tolažba« za tiste, ki jih delovne organizacije pošljejo na delo v tujino, jih pa odpokličejo pred potekom štirih let.
ŠTIRI LETA ŠE KAR GRE
• Prave ugodnosti lahko izkoristi šele državljan, ki je delal v tujini najmanj štiri leta: njemu je omogočeno, da pripelje s seboj rabljeno gospodinjsko opremo ter da ne plača carinskih in drugih da-
jatev do skupne vrednosti
50.000	dinarjev. Ker pa se skoraj nihče ne vrača brez barvnega televizorja, in ker ga naša carina oceni za kakšnih 15.000 dinarjev, je skoraj tretjina tega zneska že porabljena. Če dodamo še stereo radijski komplet (ocenjen okoli 10.000 dinarjev), pa pralni stroj (po 5.000 dinarjev), pa kakšni deli pohištva, preproge ali zavese, ki tudi takoj nanesejo dvajset tisočakov, je vsota 50.000 dinarjev že prekoračena. Kaj pa z višjo vrednostjo? Na vse drugo se plača polna carinska stopnja z dajatvami. Ker so tako carinske stopnje (za gospodinjsko opremo se gibljejo med 15 in 20 odstotki od carinske osnove, se pravi dejanske vrednosti) in druge dajatve zelo različne in zapletene, velja povedati, da vse dajatve navadno presežejo 50 odstotkov vrednosti predmetov, ki jih carina izvzame kot
presežne. Hud problem pri tej ugodnosti je še v tem, ker pri nas cene neprimerno hitreje naraščajo kot v tujini in se ugodnosti v bistvu iz leta v leto zmanjšujejo. Z drugimi besedami, državljan lahko uvozi vsako leto manj gospodinjske opreme za tistih
50.000	dinarjev vrednosti. Danes vračajoči se zdomci najpogosteje izkoriščajo prav to vrsto ugodnosti. O odobrenih oprostitvah carina ne vodi statistike, pa lahko samo po izkušnjah povedo, da jim ti primeri dajo največ dela ter da jih kakšna petina preseže omenjeno vrednost, kar zaplete posamični postopek.
• Prav navdušen nad liberalnostjo jugoslovanskih carinskih predpisov je lahko zdomec, ki se je med prvimi odpravil na delo v tujino in se danes že lahko pojavi na carini s potrdilom konzulata, da je zunaj živel in delal nad 10 let. Njemu na meji oprostijo praktično vse — razen avtomobila oz. motornih vozil, (o teh tokrat ne bi govorili). Medtem ko se ugodnosti po dveh oziroma štirih letih omejujejo le na rabljeno gospodinjsko opremo, pa lahko »desetletnik« pripelje s seboj tudi vse novo. Seveda se samo po sebi razume, da sme gospodinjstvo uvoziti le po en barvni televizor, enega prenosnega črno-belega pa za otroke. Prav tako sme pripeljati s seboj po en pralni, pomivalni, šivalni stroj, hladilnik, gramofon, magnetofon ...
Če bi pri uvozu rabljene gospodinjske opreme še nekako šlo, pa naletijo zdomci na pol zaprto mejo, kadar se odločijo, da se vrnejo na kmetijo — velika večina Slovencev pa je ravno s kmetij odšla na tuje! — ali da začno kakšno obrtno dejavnost. Carina jih razvršča po dolžini bivanja v tujini ravno tako na tiste, ki so bili zunaj vsaj dve leti, štiri oziroma deset let.
® Povratniki, ki so v tujini delali najmanj dve leti ali 24 mesecev v treh letih (enako velja pri uvozu gospodinjske opreme), imajo pravico do brezcarinskega uvoza za kmetijsko ali obrtno opremo (gospodarski inventar) do skupne vrednosti 25.000 dinarjev.
Za presežno vrednost nad
25.000	in do 100.000 dinarjev plačajo znižano carinsko stopnjo 10 odstotkov, za vse, kar presega to vrednostno mejo, pa polno carino s spremnimi dajatvami.
• Tisti, ki imajo štiri leta neprekinjenega delovnega staža v tujini, lahko uvozijo brez carine gospodarskega inventarja do vrednosti 50.000 dinarjev, za presežno vrednost do 100.000 dinarjev pa plačajo znižano carinsko stopnjo 10 odstotkov. Tudi ti plačajo polno carino na vse, kar presega teh 100.000 dinarjev vrednosti.
TEŽKO JE NAJTI IZJEME
Če bi povedali samo to, bi kazalo, da so ugodnosti kar spodbudne. Toda vmes je predpis, ki pravi, da se od gospodarskega inventarja smejo uvažati le tisti predmeti, ki jih ne izdelujemo v Jugoslaviji. Omejevalni seznam je tako popoln in dolg, da le stežka najdeš izjeme. Te so vendarle tu. Najpomembnejši Izvzetek za kmetovalce je pri traktorjih.
Štef Pomurec, ki razmišlja, ah naj bi se vrnil na domačijo kmetovat, si po štirih letih dela kje v Ingolstadtu lahko pripelje traktor. Glede na ku-bike in vrednost mu ga carina »razstavi« na tistih 50.000 di-dinarjev, za katere je čisto oproščen dajatev, na nadaljnjih 50.000 dinarjev, za katere bo plačal 10 odstotkov carine in na ostalo, če morda prekorači vrednost, za kar pa bo plačal polno carino z vsemi drugimi dajatvami (razen prometnega davka, ki so ga kmetijski stroji oproščeni). S traktorjem bi šle še kakšne kosilnice, sejalniki, plugi in drugo. Vse to pa je na seznamu tistega, kar se pri nas izdeluje in za kar zdomec ne more biti oproščen carine! Vseeno: redek je kmetovalec, ki po vrnitvi ne pripelje s seboj traktorja. Bolje nekaj kot nič.
Janez Kranjc pa bi si po petih letih Nemčije rad odprl obrt blizu Ljubljane, denimo za avtoprevozništvo. Občina mu je izdala potrdilo, da izpolnjuje okvirne pogoje za to dejavnost, se pravi, da bi mu
izdala obrtno dovoljenje. Za dejavnost potrebuje seveda tovornjak. Gotovo bo vrednost presegla tistih 100.000 dinarjev. Pa vendarle se Janez Kranjc odloči in uvozi tovornjak. Po slovenskem zakonu o zasebni dejavnosti bi sicer smel zaposliti še koga, ki bi mu pomagal pri prevozu — po carinskih predpisih pa sme pet let po uvozu izključno on voziti tovornjak.
• Če pa isti Janez Kranjc počaka na deset let, si lahko pripelje brez carine ne samo kamion, marveč se lahko odloči za kakšno posebno zanimivo obrtno dejavnost, denimo za izkopavanje in prevoz zemlje in gramoza. Za to so potrebni bager, pa prikolica k tovornjaku.
Koliko časa traja približno carinski postopek? Na kakšne tri dni je treba računati; kdor pa s pripravljenimi potrdili takoj dokaže vse, kar predpisi zahtevajo, si je skrajšal postopek za polovico.
ŠEST MESECEV JE ROK
Vse navedene ugodnosti je treba izkoristiti v šestih me-
secih po vrnitvi. V vsakem primeru dobi državljan v potni list vtisnjen žig, da je v določenem letu izkoristil ugodnosti po tem ali onem členu carinskega zakona. Naslednjih pet let teh ugodnosti ne more več izkoristiti. Carinski organi imajo pravico kadarkoli preveriti, da ima državljan uvožene predmete, za katere je izkoristil olajšave, pri sebi, da jih torej sam uporablja.
Nedoločno napisanih določil je v carinskih predpisih še in še. Ali smeta zakonca, ki se vračata ločeno in postopoma, izkoristiti ugodnosti za uvoz gospodinjske opreme ločeno vsak zase in dvojno? Načelno ne, ker velja načelo, da ugodnosti veljajo za enotno gospodinjstvo. Kaj pa, če so odrasli otroci v tujini delali, živeli pa so še v skupnem gospodinjstvu pri starših. Na carini odgovarjajo prožno: če bodo mladi živeli zase, če bodo sami uporabljali, denimo, barvni televizor ali magnetofon, ni razloga, da jim ugodnosti ne bi odobrili.
ANTON RUPNIK
CE STE SE PRESELILI...
izpolnite spodnji obrazec in ga v kuverti pošljite na naslov naše uprave: Rodna gruda, 61000 Ljubljana, Cankarjeva 1 /II, p. p. 169, Slovenija, Jugoslavija
Ime in priimek:
Stari naslov:
Novi naslov:
Hotiza je majhna vasica v lendavski občini. Pritlehne, ponižne, prijazne so njene strehe. Domače je med vaškimi dvorišči in ograjami. Na lesenih krajnikih se suše lonci, čez cesto drobe kokoši. Za hišami so skriti mirni kotički, kjer je mogoče premišljevati. Blizu je reka Mura, razvejena in skrivnostna lepotica, na kateri so nekoč ropotali mlini na vodi.
Zemlja je v teh krajih slaba, močvirnata. Ljudje so se morali tod vedno krepko potruditi, če so hoteli kaj pridelati za preživljanje. V tej vasici je tekla zibelka naše mame. Leta 1922 se je primožila na borno kmetijo s tremi hektarji zemlje. Pri hiši, ki je že ob njenem prihodu štela šest članov, je morala krepko poprijeti za delo. Iz revnih treh hektarjev je težko pridobiti hrane za toliko lačnih ust. Rodila nas je petero otrok in verjela, da ji bomo otroci ne-
vijo Rodna gruda, prirejate proslave, veselice, poslušate domače viže .. . Ne, tako pa si res nisem predstavljala. Saj je prav tako, drugače bi kmalu pozabili, od kod ste doma.«
In še se je razgovorila: »Res je, da živimo revno, da smo koč v pomoč. Odraščali smo, prej ali vsaj domišljali smo si, trdo delali od zore do mraka, drug za drugim smo se pošlo- da jo poznamo. Šele tu, na ju- jedli koruzni kruh, še tega ni vili od staršev in od rodne gu Švedske, kjer si služimo bilo vedno zadosti, da smo Hotize in odhajali v svet. Za- svoj vsakdanji kruh, pa smo pešačili, toda živeli smo bolj želeli smo si lepšega in udob- počasi, dan za dnem, izvedeli, veselo in sproščeno, kot živite nejšega življenja. Dva sva si kako je v življenju garala, ko- vi tu v deželi, ki vam je le ga poiskala na Švedskem. liko samoodpovedovanja je mačeha.«
Prvi je zemljo, ženo in nas bila zmožna, kako človeško Ko je bila na Švedskem že otroke zapustil oče, ki je umrl požrtvovalna je bila in kako šest mesecev, je nenadoma 1975. leta. Poldrugo leto po je ljubila revno, vendar do- postala žalostna. »Kaj vam je, očetovi smrti, stara že 77 let, mačo prekmursko zemljo. mama? Se ne počutite do-se je mama na vztrajno pri- Ob neki priložnosti je rekla: bro?« smo jo spraševali, govarjanje odločila, da obišče »Čeprav sem že močno stara, »Domov, domov bi rada šla,« svoja otroka na Švedskem, se mi je izpolnila velika želja, je odgovarjala. »Želim se vr-Zanjo je bila to oddaljena in da sem vas lahko obiskala, niti v svojo Hotizo. Tam je mrzla tujina in zanimiva sa- Sedaj vidim, kje živite, kako naša cerkvica, želim slišati mo zato, ker je v njej živela živite. Všeč mi je ta kraj. Vi- domače zvonove, želim se po-njena kri.	dim, da vam prav ničesar ne govarjati s svojimi starimi
Sedem mesecev je preživela manjka. Dobro ste povezani znanci. Domotožje se me lo-pri nas. Saj smo jo poznali že z domovino, lahko berete re- teva, dragi moji.«
VAŠE ZGODBE
PRVI IN ZADNJI MAMIN OBISK
Prekmurski domovi (foto: Miško Kranjec)
Jesensko opravilo (foto: Janez Zrnec)
Nismo ji nasprotovali. Nenadoma se ji je mudilo domov. Raje bi odšla danes kot jutri. Da bi se vrnila kar najhitreje, je bila pripravljena odleteti celo z letalom.
Sedela sva z mamo v letalu, kosila. Pozabila je, da letiva visoko nad Zemljo. Po nekajurni vožnji smo pristali na zagrebškem letališču. Pri izstopanju je mami pomagala prijazna stevardesa. Najela sva taksi in se odpeljala proti rodni vasi.
Ob cesti, po kateri sva se peljala, malo pred domačo vasjo, leži pokopališče. Mama se se je ozrla nanj ih naguban obraz se je zasolzil. »Tu, vidiš, sin moj, tu počivajo tvoj oče in tvoji predniki.«
Seveda sem to vedel. Vendar se ji je zdelo pomembno, da me je na to opozorila. Ali pa je bil to le njen samogovor. Prispela sva domov. Vsa srečna se je objela s hčerkama in s sinom. Potem je iznenada rekla: »Tu sem se rodila in samo tu hočem umreti.«
Dva tedna pozneje sem se poslovil od doma. Mama me je spremila na letališče in mi rekla »Na svidenje«.
S Švedskega sem sporočil članom naše družine, ki žive raztreseni po svetu: »Mama je spet vsa srečna doma!«
Slab mesec pozneje je ob pozni večerni uri pozvonil telefon — kliče Jugoslavija. Človek vsakokrat s strahom prisluhne, kadar te pokličejo od daleč.
Zaslišal sem zamolkle besede svaka: »Mama je umrla .. .« Besede so padale kot kamenje. Zaznal sem jih, razumel sem vsako zase, toda v meni se je upiralo, da bi jih povezal v celoto, da bi dojel, kako so te besede namenjene meni. »Čigava mama?« sem vprašal.
»Tvoja mama, Ivan. Pridi na pogreb.«
Kako težko se je v hipu sprijazniti, da ljubljenega človeka ni več.
Naslednjega dne sem spet letel domov. Ne, saj ne more biti res, sem razmišljal. Saj se je vendar tako dobro počutila. Tako si je želela živeti. Bržkone so se domači zmotili. Morda je samo padla v omedlevico. Verjetno bi me le spet radi videli in objeli.
Spet sem se s taksijem peljal mimo domačega pokopališča. Grobar je za nekoga pripravljal zadnji dom. Pred rojstno hišo so me objokani sprejeli sestri in brat.
Vstopim v hišo. Stresem se. Mama na mrliškem odru! Solze mi zalijejo oči. Ne morem se premagati. Položim
roko na njihovo izčrpano, zdaj že mrzlo čelo.
Slišim njen glas, kako mi počasi razlaga: »Naj bi ostali doma, da bi se pogosteje srečevali. Tukaj raste prav tak kruh kot drugod. Svet je krut...«
Krut, krut, krut. .. odmeva v mojih mislih.
Naslednjega dne smo jo pospremili k zadnjemu počitku. Vso pešpot so ji peli zvonovi hotiške cerkvice, toda mama jih ni več slišala. O mama, naj vam bo lahka domača zemlja!
IVAN PUCKO Malmö, Švedska
/O	ljubljanska banka
Predstavništva in informacijski biroji v inozemstvu
Ljubljanska banka Repräsentanz Frankfurt/M Kaiserstrasse 11/111 6000 Frankfurt/Main
BR Deutschland telefon: (0611) 28 02 69,
(0611) 28 03 21 teleks: 416810 (Ibrf d)
Informationsbüro Berlin Schlüterstrasse 39 1 Berlin 12 West Berlin
telefon: (030) 883 91 07,
883 24 54
Ljubljanska banka Informationsbüro Dortmund Thomasstrasse 1/V 64 Dortmund BR Deutschland telefon: (0231) 52 97 77
Ljubljanska banka Informationsbüro Düsseldorf Charlottenstrasse 32/1 4 Düsseldorf 1 BR Deutschland telefon: (0211) 35 27 29
Ljubljanska banka Informationsbüro Frankfurt/M Kaiserstrasse 11/111 6000 Frankfurt/Main BR Deutschland telefon: (0611) 28 02 69,
28 03 21
Ljubljanska banka Informationsbüro Freiburg Kronenstrasse 5 78 Freiburg BR Deutschland telefon: (0761) 716 91
Ljubljanska banka Informationsbüro Nürnberg Gostenhofferhauptstrasse 22 85 Nürnberg BR Deutschland telefon: (0911) 2611 10
Ljubljanska banka Informationsbüro Ravensburg Lägelerstrasse 5 7987 Weingarten BR Deutschland telefon: (0751) 431 48
Ljubljanska banka Informationsbüro Stuttgart Nadlerstrasse 18/11 7 Stuttgart 1
BR Deutschland telefon: (0711) 23 32 57,
24 78 68
Ljubljanska banka bie der
Zentralsparkasse der Gemeinde Wien Vord. Zollamtstrasse 13 A 1030 Wien Österreich
telefon: (0222) 729 2519
Ljubljanska banka Informationsbüro Wien Praterstrasse 44-46 A 1020 Wien Österreich
Informationsbüro Salzburg Ferdinand Porsche Str. 5/VI A 5020 Salzburg
Österreich
telefon: (6222) 717 60
Ljubljanska banka
bei der Salzburger Sparkasse
Maxglaner Hauptstrasse 27
A 5020 Salzburg
Österreich
Ljubljanska banka bei der
Dornbirner Sparkasse Lustenauerstrasse 44 A 6850 Dornbirn
Österreich
telefon: (05572) 30 24
Ljubljanska banka CO. Technopol S. a.
Bureau de Informations Bruxelles Avenue Bel-Air 98 B 1180 Bruxelles Belgique
telefon: 345 29 87, 343 37 33
Ljubljanska banka Informationbyra Kobenhavn Vesterbrogade 20/3. th DK 1620 Kobenhavn V Danmark
telefon: (01) 22 39 00
Budimac Ružiča Militärstrasse 91/1 Postfach 185 CH 8021 Zürich
Schweiz
telefon: (01) 23 07 60
Ljubljanska banka Informationsbüro Hamburg Johannlswall 3 2 Hamburg 1 BR Deutschland telefon: (040) 32 7013
Ljubljanska banka Informationsbüro Hannover Andreaestrasse 2 B 3000 Hannover 1 BR Deutschland telefon: (0511) 175 08
Ljubljanska banka Informationsbüro Köln Maximinenstrasse 4/II 5 Köln 1
BR Deutschland telefon: (0221) 1211 83
Ljubljanska banka Informationsbüro Mannheim Q3,15 68 Mannheim
BR Deutschland telefon: (0621) 263 19
Ljubljanska banka Informationsbüro München Schillerstrasse 7/III 8 München 2 BR Deutschland telefon: (089) 59 72 53,
55 55 23, 55 55 24
Ljubljanska banka bie der
Stadtsparkasse München Sparkassenstrasse 2/III 8 München 2 BR Deutschland telefon: (089) 216 73 83
Trajkovič Zoran Rasinweg 2
CH 6030 Ebikon — Luzern
Schweiz
telefon: (041) 36 56 37
Ljubljanska banka Informationsbyra Stockholm Kungsgatan 56/I tr.
S 11122 Stockholm Sverige
telefon: (08) 20 53 08
Ljubljanska banka Informationsbyra Göteborg Götgatan 15/1V. tr.
S 41105 Göteborg
Sverige
telefon: (31) 11 84 68
Ljubljanska banka Informationsbyra Malmö Kanalgatan 3/III tr.
S 21140 Malmö
Sverige
telefon: (40) 11 60 58
Ljubljanska banka Bureau d’information Paris 7,Avenue Philippe Auguste 75011 Paris Prance
telefon: 345 82 79, 345 84 39
Ljubljanska banka Bureau de Representation 31, Av. des Champs-Elysées Paris 8 e France
telefon: 22512 58
Ljubljanska banka Vertretung in der DDR Am Frankfurter Tor Warschauer Strasse 8/VI 104 Berlin DDR
telefon: 589 15 18
Ljubljanska banka Representative office Lazarskâ 5 11000 Praha 1 Czechoslovakia telefon: 29 68 45 teleks: 121 386
RIBNICA NA DOLENJSKEM -FOTO: JANEZ KLEMENČIČ
M		
	fžfcrr-at	
		la 'il i
	g. 1 ji	1 ij
		
MATIČEK SE KAR NAPREJ ŽENI
Potepati se okoli devete ure zvečer po Ljubljani ni nič kaj prijetna zadeva. Ulice so prazne, izumrle, tu in tam pripelje avto in osvetli osamljene pešce, ki se jim mudi domov. Toda kakšno uro pozneje Titova cesta oživi kot sredi belega dne, a le za pol ure. Takrat se namreč zaključijo gledališke predstave in ko človek gleda množico, ki se usuje iz Drame proti središču mesta, kar ne more verjeti tarnanju gledališčnikov nad televizijo, ki da jim je vzela občinstvo.
Podoben prizor, le da so gledalce pred gledališkim poslopjem, ne ob Erjavčevi cesti, pač pa na takratnem Kongresnem trgu, namesto avtomobilov čakale kočije, se je najbrž nudil opazovalcu tudi pred 110 leti, ko se je Slovensko dramatično društvo prvič predstavilo občinstvu in sicer s Klicperovo veseloigro Na mostu.
Da smo natančni, prvo slovensko gledališko predstavo beležimo že 80 let prej, ko so Linhartovi komedijanti zaigrali Richterjevo Županovo
Dramsko poslopje slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Foto: Janez Zrnec
SLOVENSKE KULTURNE USTANOVE
DRAMA
SLOVENSKEGA
NARODNEGA
GLEDALIŠČA
Micko, ki jo je Linhart uspešno prestavil na slovenska tla. Toda ker ne teče beseda nasploh o slovenskem gledališkem udejstvovanju, temveč le o Drami Slovenskega narodnega gledališča, našem najstarejšem in še vedno osrednjem gledališču, bo potrebi po zgodovini zadoščeno, če posežemo le dobrih sto let nazaj. V leto 1867, ko so zavedni Slovenci kot protiutež nemškemu kulturnemu življenju ustanovili Slovensko dramatično društvo.
V tistih burnih letih »slovenske pomladi« je slovenska beseda z gledališkega odra imela predvsem narodno bu-
diteljsko vlogo. Z lahkimi veseloigrami so skušali odvrniti občinstvo od takrat še zelo močnega nemškega odra. In uspelo jim je. Vse njihove predstave, zlasti pa priljubljeni Matiček se ženi, so bile vnaprej razprodane.
Šele po prvi svetovni vojni, ko se je Drama preselila v sedanje poslopje, se je oblikoval močan igralski ansambel, ki je imel med slovenskim občinstvom mnogo privrženih oboževalcev. Babice in dedki bi iz svojih mladostnih spominov prav gotovo izbrskali ime Lojzeta Potokarja, Ivana Levarja, Marije Vere, Gregorine Pečkove in
Danilovih. Dolga desetletja tja do leta 1955 so nosili težo repertoarja na svojih plečih, gledališču so dali pečat dobre umetniške ustanove. Priborili so ji tudi mednarodni ugled na uspelih gostovanjih po velikih evropskih mestih od Pariza, Varšave, Prage, Budimpešte pa do Dunaja in Milana.
Po drugi svetovni vojni se je gledališki ansambel osvežil in pomladil z nadebudnimi diplomanti igralske akademije, ki so kmalu povsem zasedli igralska mesta. Toda danes jih mlajši, ki vneto trkajo na gledališka vrata, že uvrščajo med starejšo generacijo. Kaj hočemo, življenje pač neusmiljeno teče dalje in težko ga je vedno dohajati.
Na splošno se tudi sami Slovenci strinjamo, da imamo kaj malo smisla za humor, da smo večinoma hudo resni in pusti. Morda prav zato najraje zaidemo v gledališče, kadar je na sporedu komedija, da se vsaj takrat nasmejemo, če se že drugače ne. Vsaj tako lahko sodimo po repertoarju Drame, v katerem že vseh 110 let kraljuje veseli Linhartov Matiček. Gledališčniki menijo, da je bil uprizorjen
najmanj tristokrat in samo lani kar 50 krat. Tudi sicer so bile že od prvih čitalniških predstav dalje najbolj obiskane komedije.
To seveda ne pomeni, da je v gledališki dvorani vsak večer odmeval smeh. Že takoj po prvi svetovni vojni je Drama v svoj program vključila znamenita dela klasične tuje in domače dramske tvornosti različnih zvrsti, med domačimi zlasti Cankarja. Podoben program je nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni. Pred
kakšnimi desetimi leti pa je Drama nasploh veljala za »težko« gledališče.
V zadnjih letih, še zlasti letos, pa se je spet usmerila predvsem na kvalitetno preizkušen komedijski program, ki naj bi bil razumljiv vsakemu gledalcu. Tako se bomo letos v Drami lahko ponovno nasmejali že legendarnemu Linhartovemu Matičku in Molliero-vint Scapinovim zvijačam. Na novo pa bomo lahko prisluhnili Držičevemu Botru Andražu, Rostandovi junaški
poetični komediji o neizpolnjeni ljubezni z naslovom Cyrano de Bergerac, se nasmejali ob briljantnih situacijskih zapletih in intrigah v Nestroyevem Talismanu, zabaval pa nas bo tudi Arbuzov s svojo Staromodno komedijo Nekaj pa bo tudi za tiste, ki ne hodijo v gledališče iskat smeha. Na račun bodo prišli ljubitelji vrhunskega Shakespeara, saj jim bodo ljubljanski igralci predstavili Timona Atenskega. Realistično dramsko podobo kmečkega živ-
KNJIŽNA ZBIRKA »VES SVET«
Da bi tesneje sodelovali tudi na književnem področju in da bi jugoslovanski bralci vsaj nekoliko spoznali dela vidnejših književnikov teh prijateljskih neuvrščenih dežel, se je nekaj naših založniških hiš dogovorilo, da bodo začele izdajati skupno zbirko »Ves svet«, v kateri bodo dela iz teh književnosti. Prevedli jih bodo v več jezikov naših narodov in narodnosti. Letos bo izšlo prvih šest knjig te zbirke. Kdo so njihovi avtorji in kaj nam pripovedujejo? Perujskega književnika Manuela Scorso prevajajo v številne svetovne jezike. V zbirki »Ves svet« bo izšel njegov roman »Zvonovi za Ranka-sa«, ki je izrazit primer sodobne angažirane proze. Drugi predstavnik Južne Amerike je Venezuelec Ro-mulo Gallegos, ki je prav tako znan kot izvrsten prozaist. Predstavil se bo z romanom »Kanaima«, ki ga je objavil leta 1945.
Bogato indijsko književnost, ki jo pri nas zelo malo poznamo, bo predstavil Balan-čandra Radžan z romanom »Temni plesalec« iz leta 1958. V recenzijah naših založnikov piše, da dosega knjiga visoke književne vrednosti, ko prikazuje bistvene probleme današnje indijske kulture: soočenje med Evropo in Indijo ter konfrontacijo med hindujci in muslimani. Tri knjige bodo predstavile Afriko. Iz nigerijske književnosti bo to roman »Strela
KNJIŽEVNOST
NEUVRŠČENIH
DEŽEL
POLITIČNI IN GOSPODARSKI STIKI JUGOSLAVIJE Z NEUVRŠČENIMI DRŽAVAMI SO IZ LETA V LETO MOČNEJŠI, BOLJ MALO PA VEMO O NJIHOVI KULTURI: NA PRIMER O KNJIŽEVNOSTI ALI O FILMSKI USTVARJALNOSTI.
božja« avtorja Činua Akiba. Akibe je eden vodilnih pisateljev svoje dežele in njegova knjiga govori o nasprotjih in spremembah na sodobnem nigerijskem podeželju. Alži-rec Mohamed Dib sicer ni pravi predstavnik arabske književnosti: piše v slogu francoske šole. Roman, ki so ga uvrstili v zbirko, »Kdo se spominja morja«, je objavil v Parizu leta 1962 in prikazuje vzdušje lirskega doživljanja sveta. Vse dramatičnosti okupacije pa ni zasnoval na zunanjem dogajanju, pač pa kot tih razkroj osebnosti. Šesta knjiga bo predstavila Egipt in izbrali so Ju-sufa Idriza, pisatelja srednje generacije: njegovih 15 zgodb in krajši roman »Greh« predstavljajo tematsko in književ-no-estetsko celoto. Idriz je napreden in izrazito socialni pisatelj, dobro pozna Egipčane, »njihovo nrav in dušo, njihovo brezmejno potrpljenje in trpljenje, njihovo upanje na boljše čase.« Junaki Idrizovih zgodb so kmetje, delavci, sezonci, pastirji — ljudje, izgubljeni na dnu socialne lestvice.
FILMSKI BIENALE NEUVRŠČENIH V ZAGREBU
Ideja o filmskem bienalu neuvrščenih dežel je stara že nekaj let in prav gotovo se bo uresničila prihodnjo pomlad v Zagrebu. Razvoj filma v mnogih teh državah predstavlja neznanko, ki pa ni brez prijetnih presenečenj. Vemo, da številne neuvrščene države prav s pomočjo filma prikazujejo svetu svojo kulturo in svoj suvereni narodni obstoj. Znano je, da imajo nekatere od teh dežel (na primer Indija) velikansko filmsko proizvodnjo, katere samo izredno majhen del pride ne le do naših gledalcev, pač pa tudi do takoimenova-nega razvitega sveta. Kulturne pregrade med razvitimi in nerazvitimi — pa čeprav marsikje umetno narejene — so, in jih ni lahko podirati. Festival teh kinematografij na evropskih tleh, na tleh neuvrščene Jugoslavije, pa bi gotovo mnogo prispeval k afirmaciji ustvarjanja neuvrščenih in ponesel v svet tista rbmočja, ki na nek način še
ljenja pred drugo svetovno vojno pa nam bo prikazal Ivan Potrč v Kreflovi domačiji.
Po vsem tem je videti, kot da v Drami ni prostora za novitete, saj program vsebuje le že preizkušena dela. Vendar to ne drži. Ob stranskem vhodu pridemo v Malo dramo, katere oder je Drama namenila prav preizkušanju sodobnih slovenskih del in predvajanju bolj komornih del.
SILVESTRA ROGELJ
vedno žive v senci. Teme njihovih filmov prikazujejo v največji meri borbo proti vsem oblikam imperializma in borbe za narodno in socialno zavest ljudstva, ki mora ustvariti lastni socializem in lasten pogled na svet. V teh delih velikokrat prikazujejo številna etična, etnična, narodna in plemenska razmerja, ki so značilna za svet nerazvitih, obenem torej tudi siromašnih narodov.
Festival držav v razvoju bi imel polno moralno opravičilo. Tudi za naš film bo ta festival veliega pomena, še posebej, ker bodo v njegovem okviru prikazali še retrospeti-vo jugoslovanskega filma. Festival bo vsako drugo pomlad v Zagrebu, na prvem pa bodo sodelovale naslednje države: Alžirija, Gvineja, Maroko, Nigerija, Slonokoščena obala, Senegal, Tunizija in Egipt iz Afrike, Indija, Irak, Iran, Severna Koreja, Kuvajt, Sirija in Vietnam iz Azije ter Argentina, Bolivija, Brazilija, Kolumbija, Kuba, Peru in Venezuela iz Latinske Amerike. Svoja dela bodo prikazali tudi napredni cineasti iz Čila, ki ustvarjajo zdaj zunaj svoje države.
Tako knjižna zbirka »Ves svet« kot filmski bienale neuvrščenih v Zagrebu pomenita nova prispevka Jugoslavije k ideji in uresničevanju neuvrščenosti kot elementa naše zunanje politike, obenem pa bosta seveda tudi prvovrstna umetniška dogodka.
PAVLE JAKOPIČ
KAJ SE SKRIVA ZA NEKATERIMI OBIČAJI
. . . z mrazom in mrakom prišle volčje noči!
JOSIP MURN
Kratki dnevi, bledo sonce, dolge noči — v davnih časih, in še do nedavnega, je bil čas okoli zimskega kresa, ko je dan najkrajši in noč najdaljša, čas tesnobe. Odmrla narava, tema in mraz so zbujali misli na smrt, predstave o rajnih so se ponujale same od sebe, neznane moči so se, glej, gibale v mraku.
Vse to je dalo dnem v drugi polovici decembra in v prvi polovici januarja svojčas poseben pečat. Krščanstvo je z božičnim praznikom omililo starodavno grozo, vendar se vsa tesnoba ni dala pregnati, tudi spomin nanjo ne izbrisati. Šele novi časi so prinesli nekaj prepiha in prepodili dokaj starih strahov, praznih verovanj, grozljivih predstav. Nekaj tega je pa vendarle ostalo. Ostalo je kot šega, ki smo jo hranili do nedavnega ali jo varujemo še danes in niti ne vemo njenega prvotnega pomena. Ostalo je kot verovanje, ki ga jemljemo zares ali le še za šalo. O nekdanjem času pa ni več duha ne sluha.
ZELENJE SREDI MRAKA
Vzemimo zimzeleno rastlinje. Kako ljube so nam v zimskem času naše smreke in jelke, kako nas razveseli sredi snega in ledu prijazno brš-ljanovo zelenje! To in še drugo rastlinje kljubuje zimskemu mrazu. Njegovo zelenilo vliva upanje, da življenje še ni zamrlo. Tako je čutil naš davni prednik. Ne samo čutil, tudi verjel je v skrivnostno življenjsko moč zimzelenih rastlin. Menil je, da bi ta skrivnostna moč mogla koristiti tudi njemu, ko je premrl ždel sredi otrple narave. Zato se je obdal s tem rastlinjem, da bi po čarovni poti prešla skrivnostna življenjska moč vanj in bi preživel kruti zimski čas pa učakal pomlad. Na Spodnjem Štajerskem in Dolenjskem mnogokje še danes krasijo kot v hiši s smrečjem in bršljanom; to imenujejo paradiž. V starih lesenih
SKRIVNOSTNE »VOLČJE NOČI«
Belokranjski božičnik. Zamesiti in oblikovati ga znajo še nekatere starejše ženske tostran Kolpe. Izdelan je iz trdnega nekvašenega testa in pečen v krušni peči. Foto: Ančka Tomšič
kočah so ga nabili na steno in vso zakrili s svežim zelenjem. In ko so sedeli za mizo, jih je dišeči okras navdajal z upanjem na pomlad.
Še danes tudi mestni ljudje v tem času radi vidimo smrečje v vazi, da nam krasi stanovanje. Mnogokje so si obesili pod strop nad mizo v kotu kar majhno smrečico. Pozneje so jo postavili v kot ali na mizo. Tako je v mestih iz te smrečice postalo božično drevo. Okrasili so si ga s svečami in obeski. Najprej menda v 17. stoletju v Alza-
ciji. V 18. stoletju je božično drevo začelo svoj pohod po svetu. Danes se mu je pridružila novoletna jelka. Gledaš razsvetljeno in okrašeno drevo in se ti še sanja ne, kje so njegovi začetki...
Sem sodi tudi prav stara šega z mladim žitom, ki se je razširila tudi na Slovenskem. Na krožnik ali v plitvo posodo z vlažnim žaganjem natresejo pšeničnega zrnja. Seme na gorkem vzkali in požene lepo zeleno silje, ki je v okras mizi ali predalniku v izbi. Tudi v tem tiči smisel, ki so ga doumeli naši predniki — vera v neuničljivo življenjsko moč, ki se skriva v žitnem zrnu in ki naj iz mladega zelenja preide na človeka. Tega se danes več ne zavedamo. Sredi zime bujno rastoče sočne bilke nas pač razveselijo in pogled se nam rad ustavlja na njih.
ŽGANJE LESENE KLADE Bili so narodi na evropskem severu, kjer sonce pozimi sploh izgine. Leto za letom so se bali, da ga nekoč ne bo nazaj. Ta podzavestni strah so v neki meri okušali tudi naši davni predniki. Gle-
dali so, kako sonce pojema, kako ga je čimdalje manj. Menili so, da mu morajo pomagati. Potrebno je bilo ognja, da bo spet zažarelo v polni moči. Po verovanju in prepričanju, ki mu danes ne znamo več slediti, so menili podpreti njegov pojemajoči žar, tako da so zakurili velik ogenj. Zato so v času najhujše stiske, ob zimskem kresu, žgali veliko leseno klado, ki je mogla dati izdaten plamen soncu v pomoč.
Žgali so jo še naprej, ko je že zavladalo krščanstvo. Samo ime je dobila novo — postala je božična klada. Dobršen del Evrope je poznal v preteklosti božično klado. Tu in tam jo kurijo še dandanes. Pri nas je bila znana zlasti v primorskih krajih, kjer so še dolgo imeli odprta ognjišča. Ko so jih nadomestili s štedilniki, klada ni imela več kje goreti. Tako je šega prenehala. Božična klada, tudi panj ali čok, v Brdih čuja, je bila tudi do dva metra dolgo, debelo drevesno deblo, ki so ga s parom volov privlekli do hiše, nato pa z verigami prestavili na ognjišče. Tu so ga prižgali na sveti večer in je gorelo vse praznike. Še pred petdesetimi leti so ob »božičnem« panju opravljali poganski obred: polivali so ga z vinom in mu »žrtvovali« jedi, kakor da je živo bitje — ali božanstvo. Za nas in v našem času se skriva v tem uganka človeške duševnosti.
Čas okoli zimskega kresa pa je bil tudi sam čas skrivnosti. Pletle so se ponoči v mraku in temi strašile človeška bitja s predstavami, ki so nam danes tuje.
DIVJA JAGA
Povsem smo pozabili na »divjo jago«, na »volčje noči«. V našem gorskem svetu so vedeli svojčas dosti pripovedovati o tem. Hrupna množica neznanih bitij je s strašnim truščem, med laježem psov in tuljenjem volkov v
kvatrnih nočeh drvela pod nebom. Gorje človeku, če ga je zalotila in se ji ni umaknil. Baje so bile to duše rajnih prednikov, ki so v tem času prihajali iz onostranstva nazaj na zemljo — spomin na verovanje, ki je segalo tisočletja nazaj.
Ni pa še povsem pozabljena vera v čudne reči, ki se utegnejo dogajati v nočeh okoli zimskega kresa. Človek, so menili, se v tem času s posebnimi čari ali čarovnimi sredstvi lahko ubrani kake grozeče nesreče in pritegne k sebi srečo. Človeku pa je v tem času tudi na voljo, da odstre — če zna — zaveso prihodnosti, zve za bodočo srečo ali nesrečo, za življenje in smrt, za vreme in letino, ki ga čakajo v novem letu.
Na mizo v izbi so v starih časih pri nas za sveti večer naložili čuda stvari: kmečko orodje, predmete vsakdanje rabe od šivanke do denarja, od ključev do krtače.. . Bila je »božična« miza in vendar prav nič krščanska. Predmeti
na njej in pod njo naj bi se navzeli čarnih moči in naj bi tako tistemu, ki jih bo uporabljal, prinesli srečo in uspeh, zdravje in blagostanje. Polno je v tem času še drugih dejanj in ravnanj, ki se nam danes zdijo nesmiselna, pa so za nekdanje ljudi imela usodni pomen, skrivnostno moč, čar, v katerega so trdno verovali.
ČARANJE
Nič kaj prijetno nam ni, če zvemo, kako so nekoč čarali tudi s hudobnimi nameni: da bo sovražnik zbolel, da bi ga zadela pohaba, da bi umrl. Za vsak tak in podoben namen so poznali posebno skrivnostno dejanje. Čaranje je bilo najuspešnejše vprav v času okoli zimskega kresa, ko so
bile ne le dobre, ampak tudi hudobne moči pripravljene človeku pomagati.
Čas okoli zimskega kresa zato naravnost navaja tudi k vedeževanju. Svet skrivnosti je odprt, kdor je pogumen, lahko pogleda v prihodnost. Kaj vse si je človek izmislil, da bi lahko zvedel, kakšna bo bodoča letina, da, celo to, kdaj bo umrl. Mnogo tega je še ostalo v zavesti ljudi, obrnjeno v šalo, a vendar ne docela premagano. Posebno dekleta so svojčas rada vede-ževala, da bi zvedela za ženina, ki jim je namenjen. Vlivanje svinca je danes zabava. A ne za vsakega. Marsikdo na tihem verjame — se veseli ali boji. Sicer pa samo pomislimo, kako danes milijoni verjamejo v horoskope!
Za božič pripravijo že od nekdaj obilno peko. To sodi, pravijo, k praznikom. Nihče ne sluti za raznimi oblikami peciva kak poseben pomen. In vendar jih je mnogo, ki so bile v pozabljeni davnini v zvezi z obredi — dar, žrtev, odkup rajnikom ali božanstvom. Spet so druge, ki so jim pripisovali čarovno moč, tako zlasti rodovitnost. Pozneje so poganska verovanja prekrili s krščanskimi. Dolgo je živela vera v posebno moč božičnega kruha — božičnika, poprtnika ali kakor so ga že imenovali. Kdor ga uživa, postane močan. Najbolje, da ga dobi pri devetih hišah — nabral si bo silno moč. Star pozabljen pomen ima pecivo v obliki »golobic« ali »ptičk«. Izrazito čarno moč ima vzhodnoštajerski, starim Slovanom znani kruh krhljak, »kuc-kruh«, nadevan s suhimi krhlji. Žene, ki ga jedo, srečno rodijo; krave in svinje, ki jim ga damo, se rade obrejijo; hiša, kjer ga spečejo, bo pridelala obilo vsega.
Še in še bi lahko naštevali čudne reči, ki so se dogajale v »volčjih nočeh«. O njih samih danes ne vemo ničesar več. Kar so nam zapustile, sprejemamo kot samo po sebi umevno in ne vprašujemo, odkod je katera raba in kako je z njo. Marsikaj je lepega, to hranimo. Drugega se bomo počasi sami otresli, dr. NIKO KURET
NASI PO SVETU
ARGENTINA
GOSTJE IZ SLOVENIJE
Konec poletja se je v Barilo-cheju v Argentini mudila še-storica najboljših jugoslovanskih smučarjev, ki so na prvenstvu Argentine, ki velja kot prvenstvo Južne Amerike, igrali prvo violino. Križaj je zmagal v veleslalomu, Andrej Koželj je bil peti, Strel šesti, Magušar enajsti in Tone Koželj štirinajsti. Obenem se je šesterica pripravljala na tekmovanje v sezoni.
Vsa šesterica skupaj s trenerjem Tonetom Vogrincem je sporočila, da so jim naši izseljenci v Argentini pomagali na vsakem koraku tako, da jim je bilo včasih prav nerodno. Na srečo so se jim lahko vsaj malo oddolžili. Tovarna Elan je namreč podarila 12 parov smuči otrokom naših izseljencev, med katerimi so nekateri že kandidati za argentinsko reprezentanco. Vsi so bili darila zelo veseli, pa tudi slovesnosti, ki so jo pripravili skupaj s tovarišem Arhom, prodajalcem slovenskih smuči v Argentini.
AVSTRALIJA
NE ASIMILACIJA,
AMPAK
INTEGRACIJA
Minister za migracijo zvezne vlade Avstralije Mckeller se je v Melbournu pogovarjal s predstavniki narodnih skupin, z Jugoslovani, Turki, Grki in Nemci. Minister je zagotovil, da se bo avstralska vlada v prihodnje še bolj zavzela za reševanje vprašanj etničnih skupin. V vladne ustanove, ki se ukvarjajo z emigracijo, bo pritegnjenih večje število izseljencev. Nadalje bodo olajšali prihod novim priseljencem v Avstralijo in tako družinam omogočili skupno življenje.
Posebno zadovoljstvo je izrazil nad priseljenci — pripadniki jugoslovanskih narodov. Menil je, da imajo veliko število pozitivnih organizacij, ki
krepijo odnose med Jugoslavijo in Avstralijo. Ti odnosi so odlični. Pri tem veliko pomagajo sami pripadniki jugoslovanskih narodov, ki žive v Avstraliji, le neznatno število takšne odnose otežuje. • Minister se je zavzel za čim večje število učiteljev, ki bi imeli avstralske diplome in bi bili sposobni predavati na avstralskih šolah in pomagati otrokom izseljencev, da se naučijo materin jezik in da dobe vpogled v narodnostno kulturo svojih staršev. Dejal je, da si avstralske kulture dandanes ni mogoče predstavljati brez neposrednega vpliva kulture in tradicije dežel, iz katerih so prišli priseljenci. Avstralska vlada si namreč ne želi asimilacije, temveč integracijo. Vlada bo proučila vse možnosti, da bi se jeziki večjih narodnostnih skupin vpeljali kot predmet v redni šolski pouk avstralskih šol. Proučujejo tudi možnost, da bi prišli iz Jugoslavije strokovni učitelji in kvalificirani socialni delavci z visoko izobrazbo. Seveda bi se morali vladi obeh držav o tem dogovoriti. Med obema vladama pa že obstaja konvencija o kulturnem sodelovanju.
SLOVENŠČINA NA SREDNJIH ŠOLAH N. S. W.
Za državo Victorio bodo z novim šolskim letom uvedli slovenščino v srednje šole tudi v N. S. W. To pomeni, da bodo lahko slovenski otroci v srednjih šolah izbirali med francoščino, nemščino in slovenščino. Slovenščino bodo lahko namesto drugega tujega jezika izbrali tudi kot maturitetni predmet.
Računajo, da se bo v N. S.
W.	odločilo za slovenščino približno 120 do 150 dijakov srednjih šol. Slovenski rojaki so v prostorih slovenske dopolnilne šole v Merrylandsu ustanovili Slovenski šolski odbor, ki bo zbral imena vseh slovenskih srednješolcev, za-
tem bo posredoval pri ministrstvu za šolstvo N. S. W. in si prizadeval, da bi bila slovenščina uvedena v srednje šole že z novim šolskim letom, pripravil bo učni načrt in poskrbel za učne pripomočke ter povezal delo med posameznimi šolami. Predsednik odbora je Tomaž Možina, profesor na University of NSW, tajnik je Alfred Brežnik, blagajnik pa Virgilij Ferfolja. Drugi člani odbora so še: Majda Maurič, Vinko Ovijač, Marija Verko, p. Va-lerijan Jenko, s. Mirijam Horvat in Mariza Ličan.
SLOVENSKO DRUŠTVO V CANBERRI
Slovensko društvo Karanta-nia v Canberri je bilo ustanovljeno aprila 1976. Ustanovila ga je majhna skupina Slovencev v glavnem mestu Avstralije in bližnjem Que-anbeyanu, kjer tudi živi mnogo naših ljudi, posebno iz Štajerske in Prekmurja.
Vsi smo čutili potrebo po svobodnem in sproščenem društvu, ki naj bi zastopalo člane vseh pogledov in nazorov. Prvi občni zbor smo imeli letos konec junija. Z zadovoljstvom smo ugotovili, da je članstvo v enem letu doseglo število okrog petdeset odraslih ljudi. Društvo je bilo pravno registrirano pri oblasteh. Imamo tudi svoje radijske pol ure na canberškem radiu 2XX vsakih štirinajst dni. To je zadosti, da povemo društvene novice, nekaj novic iz drugih avstralskih društev in precej novic iz domovine. Seveda so naše oddaje tudi polne naših domačih viž in voščil.
Naš odbor zdaj že razmišlja o lastnem športnem igrišču. Še prav posebej bi si radi uredili balinišče. Mislimo pa tudi na slovensko šolo za mladino, ki je pri nas ne manjka. Dober mesec po občnem zboru se nam je članstvo spet povečalo na
okrog 70 ljudi, tako da zdaj pritegujemo več kot polovico vseh rojakov v Canberri in Queanbeyanu, ki jih tod živi okrog 120 (odraslih in otrok). Izvolili smo si tudi nov odbor, ki mu predseduje prekmurski rojak Alojz Kavaž, tajnik je zasavski rojak Ciril Setničar. Odborniki so še Ivan Urbas (podpredsednik), Erik Fras (blagajnik), brata Franc in Štefan Sečko, Jože Marsič, Jože Forjanič, Albin Grmek in Roman Bizjak. Roman Bizjak pripravlja otroško nogometno ekipo Ka-rantania. Na nogomet se razume, saj je bil svojčas sposoben igralec in je še zdaj registriran trener.
Radijske ure nam urejuje Franc Breznik s pomočjo Jožice Pencove, Cirila Setni-čarja in Albina Grmeka. Naše oddaje so pri rojakih zelo priljubljene, na sporedu pa so vsak drugi četrtek zvečer ob 7.30.
Štirje naši srednješolci so ustanovili plesno godbo Veter. Igrajo doma, gostovali pa so tudi že pri Jadranu v Melbourneu. Godbo sestavljajo Breznikov, Streharjev in pa Urbasova fanta.
Nameni društva Karantania so: skrbeti za duševni in telesni počitek (ali pa udejstvovanje) po delu, v krogu domačih ljudi, ob slovenski pesmi in družbi; spoznavati tujino z dosežki našega rodu in gojiti prijateljske odnose s slovenskimi rojaki v Avstraliji, po svetu in v stari domovini. Naš namen je imeti dobre odnose z domovino in iz nje črpati, kar je najboljšega, posebno pa spoznavati našo mladino z vsem, kar je slovenskega. Družba v domačem okolju in to na tujih tleh pa je kakor zdravje, posebno za tiste, ki se težko prilagodijo tujini.
BERT PRIBAC CANBERRA
MOJI PRVI TEDNI V AVSTRALIJI
Slovenski mesečnik »Triglav«, ki izhaja v Sydneyu, je objavil sestavek Boža Cerarja, jugoslovanskega vice-konzula v Sydneyu.
Novi vice-konzul, Slovenec Božo Cerar, je v članku med
drugim zapisal: »Imel sem priložnost, da vas obiščem v dveh vaših klubih in da se srečam s predstavniki tretjega. Precej sem slišal o vašem življenju in delu ter o vaših uspehih. Verjamem, da vam ni bilo lahko, predvsem v začetku ne. No, uspeli ste in danes vas avstralski sodržavljani spoštujejo. Vsega priznanja je vredna vaša skrb, da se vaš materin jezik, slovenska kultura in običaji ohranijo tudi na avstralskih tleh, da z njimi spoznate tudi ostale prebivalce vaše nove domovine.«
Ob koncu si je vice-konzul zaželel: »Prihajam kot prvi Slovenec-jugoslovanski diplomat v Avstralijo in zavedam se, da to ni lahka naloga. Če mi bo v času mojega bivanja v Avstraliji vsaj malo uspelo okrepiti vezi med ljudmi Avstralije in /Jugoslavije, bom res zelo zadovoljen.«
»JADRAN«
V	MELBOURNU
Gradnja dvorane za mladino Jadrana krepko napreduje. Streha je bila končana že pred poletjem. Fantje so nedeljo za nedeljo žrtvovali svoj prosti čas. Udarci kladiva so se mešali z veselo pesmijo. Vmes ni manjkalo veselih šal. Delo pa je skokoma napredovalo.
V	društvu je na srečo kar precej ljudi, ki se razumejo na gradbeništvo, tako da gradbeni inšpektor ni imel nobenih pripomb, prav nasprotno, še pohvalil jih je. Jadrančani pišejo, da dekleta niso prav nič zaostajala za fanti. Vsako nedeljo opoldne je bilo kosilo do minute natančno na mizi. Fantje pa se imenitne hrane niso prav nič branili.
Večina je bila zaposlena z zidanjem dvorane, druge pridne roke pa so medtem kosile travo, sadile nova drevesa, rože, posejali so celo pol vreče želoda. Jadrančani trdijo, da so družabni ljudje, zato vabijo na svojo »farmo« vse slovenske rojake. Na voljo jim je balinišče, mizica za kartanje ali pa omizje za veselo pesem in za kozarček žlahtnega vinca.
FILM O SLOVENCIH V AVSTRALIJI
Skupina podjetnih Slovencev v Sydneyu se pripravlja na snemanje amaterskega igranega filma o življenju slovenskih izseljencev v Avstraliji. Film bo posnet na osemmili-metrskem barvnem traku in bo trajal približno eno uro. Za sedaj so mu dali naslov Praprot in opal. V filmu bodo nastopili trije glavni igralci, 15 igralcev bo imelo manjše vloge, sodelovalo bo pa še približno 30 statistov. Film bodo posneli v okolici Syd-neya, zlasti v obeh slovenskih društvih. Premiera filma bo v »Triglavu«, zatem pa ga bodo prikazali po vseh slovenskih društvih v Avstraliji. Filmarji zagotavljajo, da bo premiera novega filma vsekakor v letu 1978.
ŠPORTNI TEDNIK ZA IZSELJENCE
V Sydneyu je začel izhajati športni tednik Sportske novi-ne, ki je namenjen jugoslovanskim izseljencem. List objavlja predvsem novice o športnem življenju v Jugoslaviji, zatem v Avstraliji in v svetu. V Avstraliji izhajata že dva tednika, ki sta namenjena izseljencem-pripadriikom jugoslovanskih narodov. V Syd-neyu izhaja časopis »Novo doba« (s slovensko prilogo Med Slovenci), »Novosti« pa v Melbourneu. »Sportske no-vine« so torej že tretji tednik.
NAŠ ROJAK ŽUPAN STIRLINGA
Na volitvah za župana Stirlinga, mesta s 170 000 prebivalci v Zahodni Avstraliji, so izvolili 44-letnega jugoslovanskega izseljenca Andrija Lu-ketino za župana.
Zdravnik Andrija Luketina se je rodil v Tučepih v Ma-karskem primorju. Univerzitetne študije je končal v Avstraliji ter postal spoštovan zdravnik splošne prakse in javni delavec. Zdaj predava anatomijo in fiziologijo na tehnološkem inštitutu v
Perthu. Zanimivo je, da je bil izvoljen za župana samo deset minut potem, ko je bil izvoljen za mestnega odbornika. Svojega nasprotnika je premagal s 3500 glasovi.
SLIKE ROMANE FAVIER-ZORZUT
Slovenci v Melbournu smo kar presenečeni, da imamo med sabo tako nadarjeno slikarko, kot je Romana Favier-Zorzut. Rodila se je v Goriških Brdih. Kmalu po svojem prihodu v Avstralijo, pred približno osemnajstimi leti, je prvič prijela za slikarski čopič. Zatem je obiskovala več tečajev za likovno umetnost. Danes se lahko pohvali s 600 deli, od katerih so mnoga visela po najrazličnejših galerijah, nekatera pa kra-se zasebne domove.
Pred časom se je Udeležila razstave umetnikov iz slovanskih dežel na univerzi Mo-nash. Lani je razstavljala v Gorici, Velenju in pariškem predmestju Montmorency, pravkar je za njo samostojna razstava v Wire-Grass Gallery v Elthamu, leta 1978 pa namerava razstavljati v Darmstadtu v Nemčiji, v Gorici, v Parizu in seveda tudi v stari domovini.
V svojem rojstnem kraju se je Romana mudila prav v času lanskoletnega potresa, ki je napravil nanjo zelo globok vtis. Svoje občutke iz tistih dni je prelila na trinajst platen, ki so na razstavah v Melbournu vzbujala veliko zanimanja. Vse ji gre od rok, pa naj gre za vtis iz avstralske prirode, za spomin iz rodnih krajev, za tihožitje, portret ali za žanrsko sliko, kakršna je na primer slika z naslovom Kvartopirci. Zadnja slika je delo z dinamiko, z močnimi barvnimi kontrasti, ki v trenutku prestavi gledalca v napeto ozračje igre s kartami. Tobačni dim in vinski hlapi se mešajo z bojaznijo in s pričakovanjem. S slike je skoraj slišati pritajene kletvice razočaranja in vzklike zadovoljstva.
PO »VESTNIKU«, MELBOURNE
FRANCIJA
UMRL MARTIN GREGORČIČ
V Houdain blizu Bruaya je umrl Martin Gregorčič, star 80 let. Dolga leta je bolehal za silikozo, edini sin mu je umrl že pred leti, pred dobrim letom pa tudi žena. Pokojnik je bil doma iz Malega Cirnika blizu Šentruperta na Dolenjskem. V Francijo je prišel leta 1924 in je živel tu 53 let. Bil je soustanovitelj društva jugoslovanskih rudarjev, leta 1932 je bil izvoljen za predsednika društva in je vodil društvo skoraj do smrti. Društvo sv. Barbare bo svojega bivšega predsednika zelo pogrešalo. Od Martina Gregorčiča, ki je bil vedno dobre volje in nadvse prijazen človek ter dober društveni gospodar, se je poslovila velika množica ljudi.
IVAN GRADIŠNIK SAINS EN GOHELLE, FRANCIJA
KANADA
KANADSKO-
JUGOSLOVANSKI
DAN
Letošnja proslava kanadsko-jugoslovanskega dne, povezana s praznovanjem kanadskega nacionalnega praznika in jugoslovanskega dneva borca, je bila v vseh dvaindvajsetih letih najuspešnejša. Na farmi Jonesovih v Welandportu, Ontario, se je zbralo več kot deset tisoč izseljencev s širšega območja Kanade in iz sosednih mest ZDA, pripadnikov vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti. Pri organizaciji dneva je sodelovalo več kot dvajset organizacij, med njimi tudi slovenske: kanadsko-slovenska skupina za kulturne izmenjave iz Toronta, slovensko društvo Bled iz Hamiltona in slovensko društvo Sava iz Kichenera. Množica občinstva je z navdušenjem pozdravila bogat kulturno-umetniški spored.
Edmonton: Takole so se Slovenci predstavili na prazniku narodnosti
Zlasti veliko zanimanje je vladalo za številne športne tekme. Veliko ljudi pa si je ogledalo tudi jugoslovanske in kanadske filme. Proslave so se udeležili številni ugledni kanadski gosti. Bolj kot kdaj prej je na letošnjem kanad-sko-jugoslovanskem dnevu prišla do izraza enotnost naših izseljencev.
SLOVENCI V EDMONTONU
Tu na daljnem kanadskem severu nam je kar dobro. Zadnja leta imamo prav mile zime, zato pa poletja bolj nagajiva. Prve dni v tednu je vroče kot v Afriki, v petek ali soboto pa je že hladno, da bi človek potreboval zimski plašč.
Kako pa je z našim Slovenskim klubom? Dobro. Letos smo že imeli razstavo ročnih del, obenem pa so se naše kuharice izkazale z našimi specialitetami. Še župan našega mesta Edmontona, minister za kulturo Smith je bil prav zadovoljen z našo prireditvijo. Gostom so najbolj dišale naše torte in naše vino. Naši člani so se letos dvakrat pokazali tudi na televiziji, na kanalu 10. Pokazal so našo kulturo, našo ročno umetnost, nekaj malega zapeli, oče in sin pa sta zaigrala dve živahni popevki. So pač dali od sebe najboljše, kar zmorejo. Nobeden še ni filmski zvezdnik, začetek pa je bil le dober.
Tudi na letošnjem prazniku narodnosti smo se Slovenci v Edmontonu odlično obnesli. Kanadčanom smo se zdel zelo veseli ljudje, zlasti so občudovali naše harmonikarje, dišale pa so jim tudi kranjske klobase pa naše palačinke. Na ta dan smo razstavili tudi številne lepe slike iz Slovenije in Jugoslavije. Seveda je bilo treba za uspešno predstavitev vložiti veliko truda. Zasluga gre našemu predsedniku Lojzetu Ceju in njegovemu odboru. Vsi delajo kot eden. Kjer je kaj dela, vedno so zraven.
FRANZ KREINER EDMONTON, ALBERTA
DESETLETNICA LIPA PARKA
Na jugu Ontaria leži ob istoimenskem jezeru mesto St. Catharines s približno 120 tisoč prebivalci. Nekateri Slovenci so se naselili tu še za časa Avstroogrske, drugi med dvema vojnama, zadnji po drugi vojni. Kaka tretjina Slovencev se zanima le za lastne koristi, življenje drugih dveh tretjin pa je v zadnjem desetletju trdno povezano z društvom Lipa park.
Do pred desetih let so imeli slovenski priseljenci v tem mestu le odsek Vzajemne podporne zveze Bled. Društveno življenje se je odvijalo v najetih prostorih. Leta 1967 smo Slovenci v St. Ca-tharinsu napravili nabiralno akcijo med člani društva Bled pa tudi med nečlani. Obiskali smo več kot 200 ljudi in nabrali več denarja kot smo pričakovali. Kupili smo 13 ak-rov zemlje, do polovice poraščene z mladim gozdom. Naše zemljišče smo krstili za Lipa park. Pod lipo so se zbirali in veselili že stari Slovani.
Nekaj denarja smo si sposodili v banki in začeli graditi,
najprej kuhinjo, bar, stranišča, sejno sobo in pokrito plesišče. Očistili smo gozd, posadili 2000 sadik smrek, borov in javorja. Ob poti do stavbe smo zasadili lipe. Slovesna otvoritev je bila julija 1967, ob stoletnici Kanade.
Leta 1970 je Lipa park postal samostojno društvo z imenom »Slovenski narodni dom — Lipa park«. Udeležba na piknikih se je povečala. Ker se je leta 1973 začela dopolnilna šola slovenščine, smo osnovno stavbo dozidali in pridobili dvorano za manjše zabave. Leta 1975 sta začela vaditi folklorna skupina in mešani pevski zbor. Leta 1975 sta se obe kulturni skupini že udeležili parade in festivala. Izbrali smo tudi miss Lipa park. Leta 1976 smo priredili veliko javno razstavo (Open house), na kateri smo prikazali Slovenijo. To je bilo nekaj nepozabno lepega. Po desetih letih lahko rečemo, da smo napravili velik korak naprej. Ta korak je plod skrbnega in trdega dela.
FRANK VRHOVŠEK ST. CATHARINES,
ONTARIO
VESELI POMURCI
Ansambel Veseli Pomurci je eden od najbolj priljubljenih slovenskih narodnozabavnih ansamblov v Ontariu. Vsi člani so Slovenci, tudi njihova glasbena pot se je začela že v Sloveniji. Vodja ansambla Tone Ferko je že z dvanajstimi leti začel igrati navadno harmoniko, kot jo je prej že 30 let igral njegov oče. Pozneje se je izuril na klavirski in osnoval ansambel Veseli razgrajači. Tudi v Kanadi je okrog sebe takoj zbral za glasbo vnete fante. Tako je pred desetimi leti nastal ansambel Veseli Pomurci.
Že od vsega začetka igra z ansamblom Vili Novak in sicer trobento in bas kitaro. Tudi on si je pridobival prve glasbene izkušnje v starem kraju. Klarinet in saksofon igra Frank Kerec, ki je s skupino že sedem let. Kitaro je pet let igral Ivan Mertik, sedaj pa ga je zamenjal John Ferfolja. Ko se je ansamblu pridružil še Jože Cvm z bobni, je ansambel postal popolnoma slovenski. Pojejo večinoma glasbeniki sami, včasih
Bizoni v Marinelandu (foto: Jože Prešeren)	Lastnik parka John Holar
se jim pridruži Elizabeta Ferko.
Veseli Pomurci igrajo največ v nemških klubih, kjer urežejo tudi kako slovensko, najraje pa igrajo za Slovence, kajti »za Slovence igrajo iz srca«. Povejmo še, da je Vili zaposlen kot livar v Kitche-nerju, Tone kot ključavničar v Hamiltonu, Jože kot elektrotehnik v Mississaugi. Kot majhna družina se zbirajo na vajah v Hamiltonu, za konec tedna pa igrajo, kjerkoli jih povabijo.
MARINELAND — SANJE POSTAJAJO RESNIČNOST
Posprehodili smo se po Marineland and Game Farm, ki o njej večkrat poročata kanadski tisk in tudi televizija. Na tribuni se je pred predstavo kljub slabemu vremenu zbrala precejšnja množica ljudi. še in še bi človek opazoval akrobacije, ki jih izvajajo živali. Kita Kandu in Miss Nootka s svojimi nenavadnimi triki zbujata navdušenje
obiskovalcev. Sledi nastop štirih delfinov.
Blizu tribune smo opažih možaka srednjih let, oblečenega v preprosto športno srajco in čepico. Bilo je videti, kot da je eden izmed turistov. Po gibih rok smo opazili, da ima z uslužbenci resne pogovore. To je bil lastnik parka John Holar.
Pred dvajsetimi leti je dal slovo Mariboru in odšel v svet. Pot ga je zanesla v Ontario, kjer je opravljal najrazličnejša dela — od kmetijskih do gradbenih.
Leta 1961 se mu je začela odpirati pot k uspehu. Na akru najete zemlje je hotel obiskovalcem Niagarskih slapov pokazati nekaj morskih živali. Prva dobra zamisel je rodila drugo. Bilo je potrebno veliko trdega dela, tveganja in skrbi in Marineland and Game Farm je postala poleg slapov najbolj priljubljena turistična točka v Niagari. Na dan jo obišče poprečno 10 000 do 12 000 ljudi, ob praznikih tudi do 23 000.
Za sedaj zavzema zabavni park 75 akrov zemlje, kjer so turistom na ogled najrazlič-
nejše divje Živah z vseh koncev sveta, zlasti veliko je srn, ki se svobodno sprehajajo med obiskovalci in ližejo hrano z njihovih dlani. Seveda imajo tudi veliko morskih Živah, ki so glavna atrakcija parka. Prav te živali zahtevajo največ dela, saj jih je treba za nastop vsak dan vaditi. Za to skrbi kar devet trenerjev. Za zdravje Živah skrbita dva veterinarja.
Marineland zaposluje v sezoni okoli 260 ljudi, zunaj sezone pa 70. In prihodnost? John Holar pravi: »Če ne greš naprej, propadeš.« Petletni razvojni načrt predvideva povečanje in preureditev parka. Delo bo končano leta 1981 in bo stalo 50 milijonov dolarjev. Takrat bo Marineland postal največji privatni zabavni park v Kanadi. Dela na tisoč dokupljenih ak-rih zemlje so se že začela. Po besedah lastnika bo to eden izmed najlepših pravljičnih parkov na svetu. Poleg dosedanjega pokritega gledališča za 4500 ljudi je predvideno novo gledališče, ki bo sprejelo 15 000 ljudi. Na parkirišču bo prostora za 20 000 Marineland največji deloda-
avtomobilov. Leta 1981 bo jalec v niagarski okolici, saj bo predvidoma zaposloval kar 1800 delavcev.
Posebnost parka bo umetno narejen hrib, na katerem bo stal grad. Pod njim bodo sezidali vas v stilu srednje Evrope iz 18. stoletja. Obiskovalci se bodo lahko z žičnico peljali do gradu, od koder bo lep razgled na Niagarske slapove. Izmed številnih atrakcij v prenovljenem zabavnem parku bo vožnja s podmornico.
Sedemsto akrov zemlje bodo preuredili v safari park, v katerem se bodo divje zveri svobodno sprehajale v naravnem okolju. V ta del parka se bodo turisti lahko popeljali z električnim vlakom na osem milj dolgi enotirni progi, s staromodnim vlakom s parno lokomotivo, kakršna je stare izseljence nekoč odpeljala v svet (dve stari odsluženi lokomotivi so odkupih v Sloveniji) ah pa z eno od desetih ladij, ki bodo plule po štiri milje dolgem kanalu. »Sanje postajajo resničnost,« pišejo kanadski časopisi. »John Holar je hotel hrib, pa si ga je postavil.«
Na Johna Holarja, ki se je z vztrajnim delom, z odločnostjo in trdno voljo v kratkem času povzpel tako visoko, smo njegovi rojaki ponosni, nanj pa je ponosna tudi njegova nova domovina Kanada, ki ji bo John Holar ustvaril najlepši zabavni park na svetu.
PO »DNEVNIK-DIARY«
ZDA
80 LET PESNIKA JACKA TOMŠIČA
Kdaj najmilejša je beseda materinega jezika?
Vprašajte tega, ki v tujini sam v trpljenju se potika.
Jack Tomšič
Kadar pišejo o njem, pravzaprav napišejo: delavski pesnik Jack Tomšič. Rojen je bil leta 1897 v vasici Bač blizu Knežaka na Notranjskem. Že kot otrok je imel rad knjige. Komaj petnajstleten je postal gozdni delavec. Ker pa je bil šibek, so mu dali sprva namesto krampa kuhalnico. Kuhal je polento za dvajset delavcev. Osemnajst let star je odšel k vojakom. Tri leta in pol se je vojeval v prvi svetovni vojni, zatem pa je prebil leto dni v italijanskem ujetništvu. Domov se je vrnil na smrt bolan, vendar je z železno voljo ozdravel in čez nekaj mesecev že tesal trame pod Snežnikom. Na skrivaj pa je pisal pesmi.
Leta 1922 se je tako kot mnogi drugi izselil v Ameriko, njegov rojstni kraj je namreč medtem prišel pod Italijo. Najprej se je zaposlil v clevelandski žičarni, kjer je po deset ur na dan opravljal težaško delo. Navkljub garanju je našel čas za pesnikova-nje. Uredniki Enakopravnosti in Prosvete so mu dajali pogum: »Le piši, Jack, saj ti pero dobro teče.« Po osmih letih je odšel domov na obisk in se vrnil z ženo Mary. Zdaj že 47 let živita skupaj, imata dva sinova in se vsi navdušeno udeležujejo družabnega in 52
Slovenski dan v Samsuli na Floridi
kulturnega življenja v slovenskih društvih.
Jack Tomšič je s svojo žulja-vo delavsko roko pisal o preprostih stvareh, o življenju in času, kakor ga je doživljal naš človek v tujem svetu. Dolgotrajna predvojna gospodarska kriza in brezposelnost, ki jo je spremljala, mu je dala navdih za stihe o večnih iskalcih dela:
Od tovarne do tovarne noga za nogo hiti, delo — to so glavne marnje, dobiti moč ga ni.
Celih 36 let je delal v tovarni tovornjakov. Izza svojega stroja je od blizu videl trpljenje delavcev, bolezen in lakoto, obup nad življenjem. Vse-skoz pa se je tudi sam udeleževal boja za boljši in večji kos delavskega kruha. Nekoč je o sebi zapisal: »Moje mišljenje je že od prvih početkov na strani revije Proletarec in takoj po prihodu v novo deželo sem pristopil k napredni podporni organizaciji Slovenski narodni podporni jed-noti.«
Večina pesmi Jacka Tomšiča je raztresenih po slovenskih ameriških časopisih. Zanimivo je, da je napisal nekaj pesmi tudi v angleščini. Ker so pesmi napisane v narodnem duhu, so kot nalašč za zborovsko petje. Dve njegovi pesmi, Od vzhoda do zahoda in Na jezeru še vedno prepevajo člani pevskega zbora Zarja, katerega podporni član je Jack Tomšič. Krona nje-
govega dela pa je prav gotovo pesniška zbirka z naslovom »Pognale so na tujih tleh«, ki je leta 1968 izšla v Ljubljani in ki je tako med ameriškimi Slovenci kot v domovini naletela na odobravanje in zanimanje. Ob visokem življenjskem jubileju želi Jacku Tomšiču še veliko plodnih let tudi uredništvo revije Rodna gruda.
SLOVO OD JENNIE PRIMC
Že v 9. številki Rodne grude smo sporočili žalostno novico, da so v Clevelandu pokopali Jennie Primc, znano kulturno in društveno delavko med ameriškimi Slovenci. Pokojna Jennie Primc, rojena Zakrajšek leta 1910 v Clevelandu, se je s svojimi starši kot štiriletno dekletce vrnila v staro domovino, v Cerknico, v Cleveland pa se je vrnila kot 17-letno dekle.
Več kot 45 let je bila pevka pri pevskem zboru Jadran, dolgo časa je bila v izvršnem odboru društva Jadran, več let pa tudi podpredsednica zbora. Bila je članica in igralka pri dramskem društvu »Anton Verovšek«, kjer je igrala velike in male vloge. Sodelovala je skoraj pri slehernem koncertu, opereti ali igri. Glede vlog ni bila izbirčna, pri prireditvah je prevzela kakršnokoli delo. Znana je bila kot natančna in zanesljiva delavka.
Več let je bila članica direk-torija Slovenskega delavskega doma na Waterloo road, potem Gospodinjskega odseka SDD, kjer je bila gonilna moč pri reorganizaciji odseka in kuhinje SDD. Leta 1973 jo je direktorij SDD Waterloo imenoval za najbolj zaslužno ženo leta. Kot članica je sodelovala tudi pri različnih drugih društvih, zlasti podpornih in ženskih. Zelo jo bodo pogrešali njeni najbližji pa tudi člani pevskega zbora Jadran, za katerega je izgorevala skoraj pol stoletja. LOUIS KAFERLE
SLOVENCI POD FLORIDSKIM NEBOM
Za nas starejše, ki živimo v New Smyrna Beach na Floridi, je bila veliko doživetje vrnitev naših turistov, ki so obiskali Slovenijo. Mi sami nimamo več moči za napore potovanja. Pripovedovali so nam, da so jih v Sloveniji dobro postregli, da so se prijetno zabavali, videli pa so tudi velik industrijski in duševni napredek. Nekdaj poniževani berači so izginili iz slovenskih krajev. Jeannette Humphrey, ki je slovenskega rodu, je obisk Slovenije lepo popisala v lokalnem časopisu Daytina Journal.
V našo naselbino se je priselilo več slovenskih družin iz drugega rodu. Kupili so si domove, sedaj pa želimo, da bi se vključili v Jednoto. V dvorani v Samsuli so najrazličnejše zabave in veliko družbe. V New Smyrna Beach pa delujeta klub upokojencev in balinarski klub.
Ko človek pride v leta in mu opešajo oči, ne more biti več tako dejaven, kot je bil nekdaj, ne more več toliko prispevati skupnosti. Zato pričakujemo, da bo društvene vrste okrepilo vse več mladih ljudi. Pod floridskim nebom nas je več Slovencev, ki smo dočakali visoko starost in prav floridsko podnebje nam lajša bremena starosti.
Ko nam bo minila zadnja ura, bomo mirno zatisnili oči, uresničile se bodo naše želje, da bo vodstvo SNPJ v dob-
rih in sposobnih rokah. Naši potomci bodo še dalje razvijali običaje svojih pradedov, tudi potem, ko nas ne bo več.
LOUIS REBOL
POTREBA PO DUŠEVNI HRANI
Ko smo v mladosti prihajali priseljenci v Ameriko kar trumoma, smo bili v veliki večini še zelo skromni, preprosti Zemljani. V naših vrstah ni bilo kakih spačenih ali celo nadutih osebnosti, ki bi se šopirile ali paradirale naokoli kot pavi.
Prišli smo iz revnih razmer, okusili več slabega kot dobrega in bili zato hvaležni za tisto, kar smo našli v novem kraju.
Naše prve in najnujnejše potrebe so bile gmotne. Treba je bilo misliti na lastno ognjišče. V starem kraju smo bili večkrat lačni kot siti. Navkljub izobilju hrane v novi domovini smo dali prvo mesto našim skupnim ciljem, našim kulturnim skupinam in organizacijam. Pričela so cveteti in rasti pevska in dramska društva, v večjih naselbinah pa tudi telovadne skupine. Naši pionirji so se zavedali, da morajo imeti poleg dnevnega dela in skrbi za življenjski obstoj še kaj globljega, moralno povzdigujočega. S pomočjo mož in žena z nadpovprečno izobrazbo smo z dobro voljo in požrtvovalnostjo ustvarjali čudeže. Zadnje čase sem se večkrat vprašala, če je še vedno tako. Smo še pripravljeni prihajati na skupne prireditve, kjer bi ne bila glavna vaba pojedina, začinjena z nekaj malega kulturnega sporeda?
Mislim, da je na moje vprašanje odgovoril že zadnji simpozij o Louisu Adamiču, ki je bil tako temeljito pripravljen. Ljudje so bili zadovoljni. V prihodnje bo treba pripraviti še kaj podobnega, kar bo vzbudilo zanimanje in kar bo vžgalo. Potrebno nam je razvedrilo, še bolj pa potrebujemo kaj duševnega. Sicer pridemo iz ravnotežja. Posledica je mrtvilo in zastoj. Kadar nam gmotni uspeh stopi v glavo, je to začetek konca.
V	starem kraju so bile za časa naše mladosti knjige zelo spoštovane. To smo prinesli tudi sem, saj so bile nekoč čitalnice po vseh slovenskih naselbinah, danes pa menda obstaja ali životari samo še Slovenska narodna čitalnica v Clevelandu v Slovenskem narodnem domu. Vzrokov za to je več. Glavni pa je menda v tem, da tam, kjer gre ljudem dobro ali vsaj malo bolje kot prej, več ali manj zamre hrepenenje po duševni hrani in duševnih užitkih. Zabave, plesi in pojedine začno igrati prvo violino.
Kar nas je starejših, se še dobro spominjamo, kako so v času naše mladosti v domovini romale po vasi letne knjige Mohorjeve družbe. Pri medlih petrolejkah smo kakor ulcovani brali povesti, črtice in pesmi naših pisateljev in pisateljic, ki so nam utirali pot navzgor in naprej.
V	Ljubljani so bile knjigarne med odraslimi in mladino popularne tako, kot so v Ameriki popularne slaščičarne in prodajalne sladoleda. Seveda v Sloveniji ni bilo brezplačnih knjižnic, kakršne imamo tu in ki so se nam zdele ob prihodu v to deželo »pravi božji dar«, prava pravcata brezplačna univerza.
Naše visoko spoštovanje do knjige in tiskane besede, ki
smo ga prinesli s seboj, je rodilo naše časopisje, ki je odigralo vlogo svetilnikov ob morski obali. Brez naših društev, brez naših časopisov, brez naših narodnih domov nikoli ne bi ustvarili toliko, kot smo. Brez naše slovenske besede, pesmi in časopisja bi že zdavnaj utonili v morju tujine.
MARY GRILL-IVANUSCH
»PROSVETA«
OB DELAVSKEM PRAZNIKU
Ob ameriškem delavskem prazniku in ob dneh Slovenske narodne podporne jed-note je izšla tudi posebna izdaja slovenskega dnevnika »Prosveta«, ki je bila posebno skrbno pripravljena in tiskana na manjšem, polovičnem formatu. Poleg priložnostnih člankov, posvečenim delavskemu prazniku in Jed-notinim vsakoletnim proslavam je v listu tudi vrsta zanimivega gradiva trajnejše vrednosti, ki v mnogočem dopolnjuje preglede slovenskega naseljevanja v ZDA. Ob tem naj omenimo zlasti daljši zapis z naslovom »Med Kranjci na divjem zahodu«, ki ga je napisal znani publi-
cist Frank Česen. To posebno izdajo so s svojimi oglasnimi prispevki omogočili številni naročniki »Prosvete« in nekateri krožki oziroma federacije SNPJ.
SLOVENSKI DAN V JOLIETU
V Jolietu, Illinois, kamor se je letos spomladi preselil sedež Slovenske ženske zveze, in kjer v mestu in njegovi okolici živi kakih 10.000 Slovencev oziroma njih potomcev, so v nedeljo 12. junija pripravili dan slovenske kulturne dediščine. Osnovni namen te velike prireditve je bil v tem, da ameriško javnost kakor tudi potomce naših izseljencev podrobneje seznani z bogato slovensko kulturno preteklostjo, s slovenskimi narodnimi običaji, z življenjem slovenskih priseljencev v Ameriko in s Slovenijo kot domovino njihovih prednikov.
Na sporedu te zanimive celodnevne prireditve je bilo med drugim prikazovanje izdelovanja slovenskih čipk, vinska trgatev in običaji ob prešanju grozdja, demonstracija tečaja slovenskega jezika za tujce, dve umetniški razstavi in razstave o slovenskem prispevku pri razvoju Združenih držav Amerike, prikazovanje diapozitivov iz Slovenije in filma o življenju in delu misijonarja škofa Friderika Barage, ne nazadnje pa so poskrbeli za pravo slovensko vzdušje tudi trije ameriško-slovenski glasbeni ansambli in folklorna skupina. Številni obiskovalci so na prireditvi lahko tudi poskusili nekaj slovenskih narodnih jedi, med njimi potico, zavitek ali kranjske klobase, številne razstavljene predmete, med katerimi so bile tudi kuharske knjige, učbeniki slovenščine, gramofonske plošče idr., pa je bilo moč tudi kupiti. Slovenski dan v Jolietu se je odvijal pod geslom »Bodi ponosen Slovenec!« Organizator tega lepega slovenskega dne je bil kulturni odbor Slovenske ženske zveze in še posebej krožek št. 20 iz Jolieta.
V različnih tehnikah je mogoče predstaviti človekov portret. Z veliko denarja ga je moč naročiti pri samem Velasquezu, mojstrskemu portretistu, z manj pa pri fotografu in tudi pri pisatelju. Slednji so znani, da te zajamejo v živo besedo in te po-neso v nesmrtnost stoletij. Če pa si pisatelj sam, potem je potrebno, da se nagneš nad tolmun svojega duha, ki od-gleda tvojo podobo v najrazličnejših odbleskih.
Ko mi je telefoniral urednik Rodne grude, da bi se poskusil v zvrsti te tehnike za njegove bravce, sem se nekoliko zamislil nad obljubo. Vsi portreti so namreč na oko prijetni, prevlečeni s posebnim sladkorjem. Zakaj spodaj je zmeraj grenkoba. Človek je v bistvu grenko jedro. Kako naj naslikam sebe? Tako kakor svoje junake, strastno in z večnostno razsežnostjo v sebi, ali s patino sladkorja in smehljajem?
Če je pravi človek njegova grenkoba in tegoba, potem je treba pač povedati resnico, z eno besedo vse. Žalost in sanje, to je človek, to sem jaz, to smo nekje vsi. Kadar pa se sanje, ta bela meglica, zgube, tedaj je človek gol in mu je hudo. Človekova prava obleka so sanje. Dokler ima možnost, da sanja, toliko časa je človek lep, privlačujoč, ko pa sanje steko skozi prste, tedaj se nas loteva obup grenkega jedra.
Bravce Rodne grude bo mogoče zanimalo, koliko knjig sem doslej spisal — ali kolikšen kup sanj sem nasanjal — kako se to dela, kje in tako dalje.
Navedel bi le številko: sedemintrideset jih je, med njimi je pesniška zbirka za odrasle ter dve za otroke, ostalo so romani in novele.
Pred seboj imam zanimiv rodovnik; oče moje stare mame je imel za mater Nežo Prešeren, rojeno 1789 ter očeta Simona Muhovca iz Brezniš-ke župnije.
Da: stari starši in starši teh po očetovi strani so doma iz Breznice.
Seveda sem malokdaj pomislil, da bi utegnil imeti v sebi 54
Še vedno mladi slovenski pisatelj Pavle Zidar je eden redkih pri nas, ki živi samo od umetniškega peresa. Svojo prvo knjigo — pesmi — je objavil pred 17 leti. Pridružil ji je kar 35 knjig romanov in povesti. Zadnja leta izdaja po tri, štiri knjige na leto. V svojih knjigah je pronicljiv kritik naše današnje družbe. Ne pripada nikakršni pisateljski skupini, nobenemu izmu, samorastniško in od strani spremlja življenje slovenske družbe, celo živi na geografskem robu Slovenije, v Luciji pri Portorožu, ob slovenskem morju. V svoji pravkar izšli 36. knjigi Črn trn (izdala založba Lipa v Kopru) se loteva vprašanj izseljenstva, zdomstva in odtujenosti domovini. Vsebinsko zaključeno poglavje iz tega romana prinašamo za pokušino na sosednji strani, pisatelja Pavleta Zidarja pa smo prosili, naj posebej za bralce Rodne grude napiše gloso o sebi in o svojem pisateljevanju. Napisal je Pogled v ogledalo.
PAVLE ZIDAR
POGLED V OGLEDALO
kaj sorodniškega z velikim Francetom, čeprav čisto čist najbrž le nisem. Sicer pa sorodstvo še nikoli ni naredilo iz koga pesnika ali pisatelja. Pisateljevanje je, po mojem, najtrše delo na svetu. Nobeno delo tako ne utrudi ko to. Kopati vinograd, orati zemljo, biti hipnotiziran od tekočega traku, vse to je mogoče prespati, knjige nikoli. Knjiga in človek sta si zelo podobna,
oba živita, zato je pisatelj nekje do svoje smrti odgovoren za vsako, ki jo je spisal. Ko jih včasih ošvrknem na polici — imam jih visoko, da jih čim manj vidim — me obstopijo določeni občutki za vsako posebej, kje ta hip živi ali oživlja. Kolikokrat me kakšna prebudi ali jo sanjam skupaj z bravcem, ki jo morda v noč bere! Se krega z njo ali jo uničuje.
Knjige imam zelo rad. Kar pomeni, da jih berem, kadar morem. Morem in moram pa jih vsak dan. To je moj edini poklic. Kot profesionalec si služim vsakdanji kruh samo s pisanjem, ki pa je, kot sem že zapisal, neznansko naporno in človeka utrudi na smrt.
Zakaj potem ne delam raje dela, ki ni tako naporno? Zato, ker vsak dela samo tisto, kar pač dela. Delo ni stvar svobodne izbire kot recimo frizer ali hotel ali jed v restavraciji, ampak je izraz človekove tipičnosti: bivanja. Delo je torej način bivanja. Veliko vprašanje pa je, če je moje bivanje težko. Najbrž je. Ne smemo enačiti dela in bivanja, med obema je razlika kakor med spoloma.
Kadar čutim v sebi knjigo — in ta raste, raste kakor na šipi zimsko cvetje — tedaj se odpravim kam, kjer sem popolnoma sam in potem zbrano — kot bi molil — žebram stavek za stavkom in se pogovarjam z osebami, hodim z njimi na dolge sprehode, kjer družno premišljujemo. Podoben sem Goljadkinu iz Dvojnika F. M. Dostojevskega. Zelo rad sem zahajal v pletersko kartuzijo, dokler je bil še živ prior, čudoviti dr. Edgar Leopold Lavov, potem v Kobarid, dokler ga ni potres postavil na glavo. (S potresom se je strla tista klima, ki je omogočala bivanje takemu delu, kot je pisateljsko.)
Med delom raste pisatelj z napetostjo pripovedi in se poisti z njo. Težko je takrat dobro spati, uživati jed ali pijačo.
Živim ob morju. Sredozemlje je čudež duha: antika, krščanstvo, islam; evropski etos je bil rojen na teh obalah. Mnogi, žal, tega nikoli ne bodo začutili.
Mnogokrat pomislim na vsa slovenska zrna, ki jih melje tujina. Neizrečno mi je žal za vsako, ki ni doma našlo plodnih tal. Mislim si: ali je slovenska beseda še ogenj, ki koga ogreje. Toda v odgovor dobim privid Ovida, ki bere pesmi v daljnem, mrzlem Pontu. Vidim: ta beseda ne bo nikoli prešla.
PAVLE ZIDAR
DUH PO STAREM ŽIVLJENJU
Po štirih letih in pol se je Blanka z dve leti starim Johnom in Arthurjem prikazala na brniškem letališču. Mesec maj je zeleno prepleskal vse nižave in višave. Kamniške Alpe so belo žarele.
Izstopili so iz DC-8, na katerega so se morali vkrcati v Beogradu.
Vdihavali so rezek zrak.
John ju je zaklepal v svoje roke, da se ga ne bi kdo dotaknil ali vzel v naročje in začel poljubljati.
Tega poslednjega se je najbolj bal: poljubov neznanih
tet.	Te so najraje zarivale usta vanj.
Arthur je bil že navezal stik z Evropo in se ga veselil: bila je res nekam čistejša in bolj dognana kakor Avstralija, ki se je izgubljala na treh oceanih.
Z avtom in prtljago so jih odpeljali na pregled. Tam so naglo opravili. Tam — tik carine — pa so se že nagnetli domači, sestre, brata, ki so komaj čakali, da si padejo v objem.
John je bil prva žrtev. Romal je iz rok v roke in tete so ga slinile kakor grdi polži. Rad bi jokal, a je le pazil, kdaj bo prišel nazaj v mamino naročje.
Prišel je ves poslinjen. Drgnil se je vanjo med viki, kriki in smehi. Visel ji je čez rame kot ciganček in gledal carinika, ki je imel v rokah svetle klešče in z njimi ščipal papir.
Med pompom in rompom so le odšli na prosto in se zložili v štiri avtomobile ter se naglo odpeljali.
Evropa!
Evropa! je vzkliknil Arthur v sebi in vzel Johna v naročje. Gledala sta zelene, dehteče travnike, hiše, ljudi. In gore, venec belih gora.
Čudovito!
Lepo!
A ne?
Jaz bi živel tu... je rekel Arthur.
Res?
To je svet, ki ni ostanek Atlantide kot Avstralija.
Kaj pravi?
Da se ne bi vrnil.
Najlaže, je odvrnil brat, hiša doma je tako prazna, lahko odpreta gostilno.
Prevedla mu je, kaj je rekel brat.
Pokimal je.
Bojim se samo zaradi jezika. Ne boj se, mu je odvrnila milo.
Drveli so skozi Ljubljano. Arthur jo je opazoval in odkrival vse malenkosti.
John je hotel k mami.
Kaj je?
Obsedel je pri nji in gledal strica, kako vozi.
Kaj pa Barnaba? je vprašala. On ... Ti, ne vem dosti... Menda se je zapil, se zdravil spet, odrezali so mu še nekaj jeter; kje bi bil, kaj dela, ne bi vedel.
Si ga srečal kdaj?
Govorimo o Barnabi, je rekla možu.
Enkrat... Hotel mi je povedati celo štorijo, pa sem se ga otresel, da se mi mudi. Ti, preveč zapleteno je govoril, spominjal je na opiteža. Rekel sem mu, da je zadeva mimo in da ni potrebno nobenih pojasnil več.
Prevedla je možu, kar ji je povedal brat.
Arthur je nevidno prikimoval. John pa se je stegoval z roko proti šipi, jo zadihal in vrisoval neumljiv likec.
Kaj pa si narisal? ga je vprašala mama.
Kenguruja, je odgovoril tih-cano.
Tu jih ni, mu je odvrnil v slabi angleščini stric.
Johnu je prst obstal in razpadel je lik.
Evropa ima samo ščurke, je povedal stric v smehu.
Kaj je to?
Črna živalca, leze ponoči in hitro beži, je pojasnila sinu. Se spomniš, koliko smo jih imeli! je rekla veselo bratu. Brat se je posmejal.
John se je nagnil k mami in šepnil, da se je slišalo: Mi boš dala enega?
Sto, če so še, se je razveselila tudi ščurkov.
Smo posipali, je rekel brat, težko, da je kaj ostalo, morda eden le še bo.
Arthur si je ogledoval nežno in ostro pokrajino v kipečem in zelenem maju. Dehtelo je tako močno, da ga je prebadalo skozi telo.
O ščurkih govorimo, mu je prevedla.
Preletel ga je nasmeh, podoben senci. Vpijal je beg ob-cestja; vse ga je napolnjevalo z veseljem do življenja in smrti.
Vozili so se že več ko uro. Vijugali so med črnovrškimi gozdovi in senožetmi. Mimo globeli, podobnih velikim dlanem, iz katerih pije sonce svoj vsakdanji obrok vlage in zlatega šuma čmrljev in čebel. Črni vrh!
Obrisi vasi so prebudili v Blanki asociacijo na mavec in internatsko samoto.
Ustavi!
Brat je zapeljal ob kraj, za njim so isto storili še drugi trije. Vsi so izstopili.
Se spominjaš? je vprašala sestra Rozi.
Tak je ta Črni vrh, je odgovorila Blanka, kot je bil. Ni se premaknil niti za las. Voham, da sem še zdaj zavrženo bitje.
Tu sem hodila v šolo, je povedala brezbrižnemu možu. O! je vzkipel, ko je razumel postanek. Živahneje si je začel ogledovati kraj.
Začutila je spet staro povezanost s krajem in ljudmi. Občutila je, da je Evropa kakor Indija! Vse je zloženo v kastah, nikje sicer uzakonjenih, ampak povsod prakticiranih.
Tukaj sem bila kuli, je rekla, včasih pa celo manj.
Stara vas je dehtela in se premikala v ritmu srednjeveških nihajev.
Prav to je bilo všeč Arthurju: ta počasni čas. V njem si lahko toliko premislil, naredil . ..
Spustili so se proti Ajdovščini, kjer se jim je odkril daljni — a zdaj bližnji -— Kras. Dolina je bila zelena kakor ledenik. Pravo jezero.
Arthur je pil podobo poezije, ki mu je vstala v asociaciji. Obronki Krasa! mu je pojasnila in pokazala.
Pokimal je in ga lovil skozi priprte veke.
Vožnja je potrajala še kakšno uro in četrt, ko so ga končno dosegli.
Skopi, a lepi Kras, da bi od veselja zamukal.
Ledena svetloba je okovala bore v lestence. Kamni, stari tisočletje, so mulili travo. Dišalo je po podzemlju voda. Vrtače z rdečo prstjo so spominjale na Arthurjev grm las. Okoli in okoli je bilo polno ptic.
Kamniti zvoniki, pokriti s skodlami iz kamnov. Kakšnega lepega boga imate tukaj! je rekel.
Vasice so dremale, le psi so vodili edini razgovor.
Duh po starem življenju, ki ga je Blanka nekoč živela, jo je prevzel tako scela in na-naglo, da sploh ni občutila, kako jo je Avstralija zapustila brez sledu.
Ustavili so se pred domačo hišo.
Nič je ni načelo.
None in nunci z uhani v ušesnih mešičkih so jih pričakali. Fantje pa so jim zapeli.
Vsem se je orosilo srce, ne oko.
Pesem je segla in jih dosegla, vznemirila in počistila z vtisi tujine.
Nato je sledilo kakor v stari zavezi: namesto vola so spekli teleta izgubljeni hčerki.
Arthur je bil pretresen. Z vlažnimi očmi je sledil stiku Evrope in Avstralije in videl, da je njegov kontinent res le lupina, ki jo meče val semin-tja.
(Poglavje iz romana »Črn trn«)
55
VAŠE ZGODBE
ŽANDARJEV
NASVET
Ob mojem rojstvu v Gori pri Sodražici so mi dali ime Vincencij. Bil sem osmi otrok v družini. Moja mati pa jih je rodila trinajst. Prvih pet je umrlo, ne vem kako in zakaj. Trinajsti otrok, Janez, je umrl v osmem letu. Pojedel je strupene črne jagode.
Med zadnjo svetovno vojno sta sestra Ivana in brat France ostala pri starših. Brat je bil partizan, v zadnjem letu vojne so ga ujeli in ga mučili do smrti. Od trinajstih otrok živimo še trije: mlajši brat Albin je v Ameriki, sestra Ivana v Sodražici in jaz v Ljubljani.
Leta 1903 so oče ob cesti, ki vodi iz Sodražice na Loški potok, sezidali hišo. Odprli so gostilno, ki je postala pravo shajališče lovcev in furmanov.
Leta 1913, bilo je v februarju, je prišel mimo gostilne žandar, ki je bil na obhodu. Ustavil se je pri nas in si pogasil žejo. Z očetom sta se prijateljsko pomenkovala, jaz pa sem stal pri oknu in gledal skozenj.
Naenkrat me žandar pokliče in mi ukaže, naj stopim k njemu. Stopil sem prav počasi. Bal sem se, da me bo vklenil. On pa mi reče: »Pridi, pridi bliže, nikar se me ne boj. Samo nekaj ti povem! Veš, zate bi bilo najbolje, da odideš v Ameriko!«
Oh, kako sem se razveselil teh besed!
Ko je žandar odšel, so me oče vprašali, kaj mi je povedal žandar. Razložil sem mu. »Ja, ja, nekaj se kuha,« mi reče oče, »vojska bo!« Takrat sem bil star petnajst let, skoraj šestnajst. Že štiri ali pet let sem imel v Ameriki brata Jožeta. Pisali smo mu, naj mi pošlje denar za pot v Ameriko. In res, v treh tednih je prispel denar.
Z očetom sva takoj odšla v Kočevje po potni list. Precej sem ga dobil, a ga menda ne bi, če bi že dopolnil šestnajst let. Naslednjega dne sem se že odpravil na pot v Ameriko. Mati so mi dali za popotnico pol suhe klobase, kos kruha in nekaj suhih češpelj.
Rano zjutraj sva stopala z očetom peš čez hribe in doline do Ortneka, kjer je bila železniška postaja. Vlak naju
je odpeljal v Ljubljano. Že na postaji sem videl nekaj ljudi, ki so bili tudi namenjeni v Ameriko. Seznanil sem se s fantom, po imenu Ludvikom Ščetino iz Knežaka pri Ilirski Bistrici. Bil je namenjen v isto državo in v isto mesto kot jaz: v Chisholm, Minnesota.
Oče so mi kupili vozovnico za »šif« (ladjo), za tretji »klas« (razred), vsi drugi pa so imeli vozovnice za drugi razred, ki je bil seveda boljši od tretjega. Bilo mi je do solz hudo, saj sem vedel, da mi je brat poslal denar za drugi razred. Razliko so si oče pridržali za svoj »šnops«.
Proti večeru smo se odpeljali z vlakom čez Innsbruck v Francijo in do pristanišča Le Havre.
Na ladji so moji sopotniki odšli v svoje sobe, mene pa so po stopnicah odpeljali globoko dol v tretji razred. Zagledal sem razsežen prostor, poln postelj, ki so visele druga nad drugo.
¡Odpluli smo pozno zvečer. Stroji pod nami so ropotali vedno hitreje. Že v kratkem času so izginile luči na obali. Naslednjega dne proti večeru se me je lotila morska bolezen. Nekateri smo obležali, drugi so še kar naprej jedli. Meni je hrana smrdela že od daleč. Neprestano mi je bilo hudo slabo. Šele čez nekaj dni so se mi moči toliko povrnile, da sem spet lahko jedel.
Nekako do srede poti je bilo morje še kar mirno. Zatem se je nebo stemnilo, morje
pa razburkalo. Ladjo je metalo z vala na val. Voda je besno tolkla ob ladjin bok. Dokler nevihta ni ponehala, smo bili vsi potniki zaprti v svojih prostorih. Potem smo smeli na krov. Gledali smo velikanske ribe, ki so švigale po vodi. Morje se je povsem umirilo.
Vsi smo komaj čakali, da bi zagledali Ameriko. Sončnega jutra po trinajstih dneh plovbe smo ugledali kopno. Ko smo se približali New Yorku, smo najprej videli ogromen kip Svobode. V nekaj minutah se je ladja ustavila. Prestopili smo na manjšo ladjo, ki nas je odpeljala na otok, kjer so nas zdravniško pregledali. Bolne so takoj izločili in jih poslali nazaj. Vsakdo je moral pokazati tudi dvajset dolarjev gotovine. Kdor jih ni imel, se je moral vrniti.
Ko smo se izkrcali, so nas v tovornjakih zapeljali na železniško postajo. Tam smo se porazgubili in odšli vsak svojo pot. Šest nas je ostalo skupaj, vsi smo sedli na isti vlak.
V	vlaku smo na sedežih zagledali škatle. Brž smo jih odprli in v njih zagledali sendviče, pomaranče, banane in žvečilni gumi. Kot sestradani smo se vrgli na hrano. Spomnim se, da je nek fant jedel banano z olupkom vred. Ko smo vse pojedli, smo hvalili Ameriko in drug drugemu zatrjevali, kako lepo je tukaj, ko so nas celo s hrano pogostili zastonj. Malo pozneje pa sta prišla dva moška v kapah in pobirala po dolar za škatlo. To nas je močno razočaralo.
V	Chicagu se je večina poslovila, sopotnik Ščetina in jaz pa sva se peljala še osemsto kilometrov naprej do Chisholma. Ko smo zvečer stopili iz vlaka, je močno snežilo. Gledal sem okrog, kje je moj brat, toda nisem ga ugledal. V strahu sem začel razmišljati, kje bom preživel noč. Moj sopotnik in njegov brat Frank sta mi prijazno ponudila, naj prenočim pri njiju. Tako se je zgodilo, da sem prvo noč v Ameriki prespal pri tujih ljudeh. Naslednjega dne se je izkazalo, da me je brat zaman
Viljem Samsa kot telovadec pri ameriško-slovenskih sokolih. Fotografija je iz leta 1927
čakal na napačni železniški postaji. Poslej sem živel pri bratu Jožetu, dokler nisem dobil dela. Ker sem bil premlad, so mi kupili tri leta in tako sem dobil delo v rudniku. Brat je vozil železovo rudo z električnimi vagončki, jaz pa sem bil njegov pomočnik. Male vagončke sem polnil z rudo. Ko pa so bili polni, smo jih odpeljali in jih spraznili. Šest let sem delal v tistem rudniku. Nekega dne sem se na vagončku dotaknil električne žice. Vrglo me je po tleh. Ležal sem še, ko je prišel moj brat. Čez nekaj minut sem se spet zavedel. Tistega dne sem delal v rudniku zadnjikrat.
Leta 1923 sem se izučil za brivca in frizerja in opravljal ta poklic celil štirideset let, vse dokler nisem bil upokojen.
V mestu Chisholm je bilo veliko Slovencev. Nisem bil osamljen. V Ameriki smo bili že trije bratje in dve sestri, vsi v tem malem mestu z devet tisoč prebivalci. Imeli smo kulturne prireditve, zabave, lastni orkester, telovadno društvo Sokol, igrali smo ljudske igre Domoljub iz Amerike, Miklova Zala, Divji lovec. V Divjem lovcu sem igral celo glavno vlogo.
Povedati moram še, da sem v Ameriki spremenil ime. Krstili so me za Vincencija, doma sem bil Vincenc. Kmalu po prihodu v Ameriko sem vprašal rojaka, kako bi se Vincencu reklo po angleško. Rekel mi je, da William in mi je ime tudi zapisal. Tako sem postal Viljem in ostal Viljem vse do danes.
Tridesetleten sem se oženil. Dobil sem sina in hčer. Štirinajst let po poroki pa mi je 'n pogled se nam rad ustavil a žena umrla in mi zapustila desetletnega sina in osemletno hčerko. Žena je bila Poljakinja, vendar rojena že v Ameriki. Umrla je zaradi srčnega infarkta, stara komaj enaintrideset let. Ker se nisem hotel več nanovo poročiti, je vzela moja otroka k sebi tašča, jaz pa sem ju vzdrževal, dokler nista odrasla. Hči se je pri osemnajstih letih poročila s fantom finskega rodu. Sedem otrok imata, štiri fante in tri dekleta. Sin se je oženil pri dvaindvajsetih. Nevestini starši so bili doma iz Luxembourga. Imata pet otrok, dva fanta in tri dekleta. Sin Viljem je profesor v šoli.
Leta 1962 sem se odločil za obisk Jugoslavije, po 54 letih bivanja v Ameriki. Z menoj
je odšla zdaj že pokojna sestra Roza. Od starega kraja smo najprej ugledali Jadransko morje. Kdo bi znal popisati naše občutke! Takrat smo pristali še na letališču v Zagrebu. Na Ljubljanski železniški postaji nas je čakala množica sorodnikov.
Moj obisk je trajal tri mesece. Ogledal sem si vso lepo Slovenijo po dolgem in počez. Vse, kar sem videl in slišal, mi je seglo v srce, tako da bi najraje ostal doma za vedno. Toda meseci so hitro minili in moral sem se vrniti.
Pet let pozneje sem sklenil, da bom svoje stare dni preživel v rodni domovini. Rečeno storjeno! Za pet mesecev sem se naselil pri sestri Ivani v Sodražici, potem za nekaj mesecev pri nečaku Francu v Ljubljani.
Nekega dne sem odšel na Tabor, v Dom upokojencev in napisal prošnjo za sprejem. Ko sem čakal na sprejem, sem srečal svojega nekdanjega tovariša Alojza Prijatelja, s katerim sva se poznala še v Ameriki. Nagovoril me je, naj bi čez zimo odšla na otok Hvar. Upokojenec ni v zadregi s časom. Njegov je ves svet. Odpotovala sva na Hvar in začela uživati milo pod-
nebje tega otoka. Izkazalo pa se je, da Lojze hodi spat že ob sedmih zvečer. V kovčku je nosil železno blagajno, bržkone napolnjeno z denarjem in drugimi vrednostmi. Ves čas je živel v strahu, da ga ne bi kdo oropal. Vprašal sem ga, zakaj ni raje pustil škatle doma. Odvrnil mi je, da nikomur ne zaupa.
Morski zrak mi je dobro del, prijateljev strah pa ne preveč. Tako sem bil kar vesel sporočila, ki je prispelo na Hvar, da sem sprejet v dom upokojencev na Taboru. Lojzetu sem radosten povedal novico in ga povabil s seboj. On pa je rekel, da še ne gre.
Tako sem na pot odšel sam. Bil sem že nekaj dni v domu, ko sem zvedel, da je Lojze umrl v Opatiji. Zadela ga je kap.
Leta 1972 sta prišli iz Amerike na obisk moja hčerka in sedemnajstletna vnukinja. Pogovarjali smo se po angleško, ker nobena od njiju ni znala slovensko. Cele tri tedne sta občudovali lepoto Slovenije. Meni pa se je izpolnila velika želja. Stara leta lahko uživam v svoji domovini in sem srečen.
VILJEM SAMSA povratnik iz Amerike
V razstavni galeriji Emonska vrata v Ljubljani je v avgustu priredila razstavo umetniških fotografij mlada umetniška fotografka Danielle Fredrickson iz Minneapolisa v Minnesoti. Večino razstavljenih fotografij so predstavljali portreti in prizori iz življenja ameriških Indijancev, del pa je bil zajet iz življenja priseljencev. Mlada umetnica je prišla razstavljat v Ljubljano s posredovanjem dr. Merylin Sjoberg, ki je pred nekaj leti študirala v naši državi, zdaj pa poučuje jugoslovanske jezike na univerzi v Minneapolisu.
Glede na to, da v Jugoslaviji sorazmerno malo poznamo življenje ameriških Indijancev, je avtorica razstave posvetila posebno pozornost prav temu delu ameriškega življa in njihovi etnografski dediščini. Poleg tega pa so bili za nas izjemno zanimivi tudi portreti Američanov jugoslovanskega porekla. Danielle Fredrickson je v Združenih državah Amerike priredila že več podobnih razstav, tokrat pa je prvikrat razstavljala v Evropi.
Na sliki: Američanke jugoslovanskega porekla na proslavi tradicionalnega srbskega praznika »Vidovdan« v Hibbingu, Minn. Foto: Danielle Fredrickson
»Kdor se predstavlja z imenom, ki ni njegovo, izgovarja laž.« — Sodba lorda Esherja v zadevi Reddaway zoper Ban-thama (iz 1. 1895)
LOUIS ADAMIC
ČLOVEK IN NJEGOV
PES
Drobna časnikarska zgodba iz Nove Anglije me je opozorila na priseljenca, ki je pred sedemintridesetimi leti spremenil svoje ime Koboč-nik v Cabot, ker so se njegova žena in njegove hčere sramovale imena iz starega kraja; zdaj je prosil krajevno sodišče, da mu povrne njegovo prvotno ime. Hčere so se mu bile že poročile, on pa je zdaj kot star in osamljen vdovec hotel uresničiti svojo željo, staro več kot pol njegovega življenja, da bi spet bil Kobočnik.
Mož me je zanimal, zato sem ga nekaj mesecev kasneje obiskal. Njegova prošnja na sodišču je bila odobrena. Zdel se je pohleven majhen človek s starim, ovenelim slovanskim obrazom. Zapustil je bil tisto mesto v Novi Angliji, kjer je bil znan kot Cabot; zdaj je živel kot upokojenec sam zase, kot samotar v majhni hišici na robu nekega drugega kraja Nove Anglije. Čeprav ni bil preveč trdnega zdravja, se je — s čemernim, nena-smejanim coolidgejanskim humorjem — radoval dejstva, da je spet Kobočnik. Govoril je z novoangleškim noslja-njem, pomešanim s tujim naglasom. Takoj sem opazil, da rad govori o svojem imenu. Vprašal sem ga, ali je kakšna razlika v tem, če ga kličejo Cabot ali Kobočnik.
Za trenutek se je zagledal vame in v zadregi molčal. Potem je odgovoril:
»Ali je kakšna razlika?! Zame je razlika v tem, da sem zdaj srečen! Počutim se kot nov Človek! — Ne, nisem mislil tako. Počutim se kot prej, preden sem spremenil svoje ime v Cabota; mogoče pa še malo bolje. Tare me huda naduha, star sem in kmalu bom umrl, toda v notranjosti, tukaj —« položil si je roko na srce — »se počutim mladega. Prav zares. Tu sem mladenič!«
»Ali je kakšna razlika?! Kot
Cabot nisem bil srečen. Pa kako naj bi tudi bil? Saj vendar nisem Cabot!« je vzkliknil. »Včasih, ko mi je bilo ime Cabot, sem imel neumne misli — in morda nekatere izmed njih niso bile tako slabe. Mislil sem na to, da bi odšel in se ne bi nikoli več vrnil k svoji družini. Nekoč sem videl moža, ki je to storil v filmu. Kar na lepem je izginil! Imel sem tudi druge neumne ideje, o katerih pa vam nočem govoriti, tako zmešane so bile. No, naj vam razodenem še eno. Hotel sem vzeti ves denar, na katerega bi mogel položiti svoje roke, in zbežati — kar tako čez
noč! — nazaj v svojo staro domovino, kjer bi spet lahko bil Kobočnik.
Rodil sem se kot Rus. Izhajam iz Karpatov. Če to morda ni najboljši kraj, liz katerega lahko prideš, mi je zelo žal. Ne morem si pomagati, če prihajam od tam; in zato se tudi imenujem Kobočnik. Zdaj sem dobre volje. Ko sem bil Cabot, sem bil zelo nesrečen — kakor tisti pes, ki je bil nekoč moj. Pa naj vam povem zgodbo o tem psu. Dobil sem ga od nekega Finca, ki je imel farmo zunaj Fitchburga. Takrat je bil pes kakšno leto dni star in je imel svoje ime. Bil je
samo bastard, vendar čudovit pes, zelo hiter; rad je tekel, zato ga je Finec imenoval Nurmi —- po finskem tekaču, na katerega je bil zelo ponosen. Pes se je zelo navezal name in tudi jaz sem ga imel na moč rad.
Pri nas je bil kakšno leto dni... In star je bil dve leti, ko so moja žena in moje hčerke odločile, da ne marajo njegovega imena. Takole so govorile: Kdo je neki že slišal o psu z imenom Nurmi? Kaj zato, če je dobil ime po finskem tekaču! Tu ni Finska, tu je Amerika, ne? Tako so tehtale to reč. Po resnici naj vam povem, da nikoli ni-
Mož s psičkom — foto: Milenko Pegan
sem bil nadarjen za prepir, še najmanj pa s svojo ženo; in tako je ona z dekleti vred začela klicati psa za Busterja. Kričale so na njega: ,Buster! Buster'!
psa so imele rade, kajpak, bile pa so bedaste. Ženske pač! Pes je bil bister, a jih vseeno ni razumel; ni vedel, kaj naj si misli o njih. Kar na lepem ga niso več klicale za Nurmija. ,Buster! Buster!' On pa ni bil Buster, in ko so ga tako klicale, si mislim, je vzel to za zmerjanje. In to je bilo strašno za Nurmija, ker nikjer ni bilo bolj prijaznega psa od njega. Lepo se je obnašal in vsakomur se je prikupil. Zdaj pa: ,Buster! Buster!' od jutra do večera. . . »No, v dveh mesecih je bil videti, kot da bi umiral. Ne pretiravam, zagotovo ne. Ni več tekel. Rep je nosil zvečine povešen. Postal je živčen in nemiren. Dobil je mrzel nos. Bilo je poletje, on pa se je tresel, kot da bi ga mrazilo. Po malem je cvilil. Bal se je zalajati. Kakšno življenje je to za psa? vas vprašam.
Ko sem bil sam z njim, sem ga klical za Nurmija, in tedaj je kar ponorel, tako srečen je bil nenadoma. Toda poznal sem svojo ženo. Bila je O. K., samo trmasta kot le kaj. Kar si je vtepla v glavo, to je bilo prav, si je mislila, in če se je odločila, da uveljavi svoje pred vsem svetom, ni bilo ničesar, kar bi jo zaustavilo. Tudi ona se je rodila na tujem, a je prišla sem kot otrok. Ko je odraščala, jo je postalo sram svojega ,tujstva' in je hotela biti ,Američanka'. Tudi za dekleta si je želela, da bi postale ,Američanke'. Mislila je, da jih nihče, ki se je spravil na površje, ne bo poročil, če se bodo pisale Kobočnik; in zato sem jaz moral postati Cabot. Preleviti sem se moral v ponarejenega yankeeja. Prav nič nimam zoper yan-keeje, saj me razumete. Samo pretvarjati se nisem hotel, da sem eden izmed njih, s svojim naglasom in s svojim izvorom v Karpatih. Ničesar ponarejenega ne maram. Takšen sem; žal mi je, toda ne morem biti drugačen .. .
Pa naj je bilo že tako ali tako — vedel sem, da bo mo-
ja žena še kar naprej klicala psa za Busterja, in da bodo prav enako storila tudi dekleta, kajti medtem ko sem sam devetindvajset let delal v vol-narni, jih je moja žena vzgojila tako, da se niso zmenile zame in da so poslušale samo njo. In potem sem si mislil, da ne bi bilo prav, če ga še jaz kar naprej kličem ,Nur-mi!‘ Saj s tem samo slabšam njegovo stanje. Nikoli se ne bo privadil, da bi bil Buster. Zato sem si mislil, da bo bolje, če ga tudi sam kličem za Busterja. Ubogi bastard bo tako počasi pozabil, da je Nurmi in postal Buster — prav kakor sem se jaz odpovedal imena Kobočnik in postal Cabot.
Pa se še nisem tako zelo zmotil v svojem življenju. Moje klicanje imena Buster mu ni prav nič pomagalo. Postajal je vse bolj žalosten, tako da ga moja žena in hčere niso več marale. Rekle so, da je slab pes in da nam je samo v nadlego. Pač ni bil več tisti pes, ki smo ga bili poznali.
Odpeljem ga k zdravniku za pse in dobim zanj nekaj tablet. Rečeno mi je bilo, da naj bi bil bolehav. Zdravilo ni zaleglo. Bil je zgolj bastard, kot sem vam že povedal; dobil sem ga zastonj — a mi ga je bilo žal.
Potlej pa je na lepem izginil. Tri, štiri dni ni bilo sledu za njim; minil je že ves teden. Mislil sem si, da ga je kdo povozil in si rekel sam pri sebi: njegovih težav je zdaj konec. Bil sem pa žalosten. Nato sem se domislil, da je morda samo pobegnil. Čez nekaj časa pa nisem bil več tako trdno prepričan o tem, da je pes res tako pameten, da bi se namenoma izgubil. Mislil sem si: samo tisti možakar v filmu in jaz sva tako bistra, da bi pomislila na pobeg!
Pa sem se spet zmotil. Kak mesec zatem, ko je pes izginil, sem bil popoldne v Fitch-burgu, in kdo drug me pokliče iz svojega avta, ki stoji ob cestnem robniku, kot tisti Finec, ki mi je psa nekoč podaril!
Rekel je: ,Hej, g. Cabot!' — takrat mi je bilo še vedno ime Cabot —; to se je zgodilo pred približno desetimi leti.
Finec mi je povedal, da se je bil pes vrnil k njemu. Nurmi je torej živ! Vrnil se je na farmo, kjer se je rodil. Nikoli si ne bi bil mislil, da bo storil kaj takega. Farma je bila enaintrideset milj oddaljena od našega doma. Kako sem bil vesel! Kričal bi lahko, tako sem bil vzhičen . . . Vprašam Finca, kako je s psom. Je zdrav? Finec mi pove, da je bil v začetku malo čuden, ko se je vrnil, da pa je zdaj spet v redu. Za vsemi zajci okrog farme se podi! Za zajce in za veverice in svizce da je pravi strah in trepet!
Odpeljal sem se na Finčevo farmo, in res, tam je bil moj pes, moj Nurmi; tekal je naokrog kot vedno v starih časih — samo da sem takoj sprevidel, da to ni več moj pes, moj Nurmi. Ko me je zagledal, je zalajal v pozdrav; čez nekaj časa pa se mi je zazdel prestrašen in žalosten, kot je bil pred svojim pobegom, in cvilil je in se prihulil k tlom. Nisem ga jasno videl, ker sem imel solze v očeh. Rekel sem mu: ,Hel-lo, Nurmi! Flello, Nurmi!' Hotel sem ga pobožati po glavi, kot sem to vedno storil. A je iznenada zarežal in skočil vame kot izstreljen iz puške in havsnil po meni. Tega prej ni nikoli storil. Naglo sem odmaknil roko, ravno o pravem času še, da me ni ugriznil. Potem je lajal name iz daljave, dokler nisem odšel. Če bi se mu bil približal samo za korak, bi me prav gotovo šavsnil. Ne morem vam povedati, kako hudo mi je bilo. Presneto slabo sem se počutil. Sovražil me je. Nurmi me ni hotel več poznati. Postal sem mu sovražnik.
Prav dobro sem ga razumel. Le kdo naj bi ga razumel, če ne jaz? Tu, na Finčevi farmi, kjer se je rodil, so ga vsi spet klicali za Nurmija. Nihče ni kričal nanj: ,Buster! Buster!' Spet je bil samsvoj. Srečen je bil. ..
Finec me je neprijazno gledal. Mislil si je, da sem prišel, da vzamem psa nazaj. Ko pa je videl, kako se Nurmi obnaša, me je jezno vprašal, če sem ga kdaj brcnil. Bil je dober pes. In še nikoli nisem udaril prav nobenega psa.
Rad imam pse. Razložil sem Fincu, kaj se je zgodilo: da ga je moja žena hotela klicati za Busterja, da pa on ni želel biti Buster, zato je zbežal od nas, in zdaj je še razjarjen povrhu. Rekel sem mu, da mu ne zamerim, če ni hotel biti Buster. Ime mu je vendar Nurmi. Tudi čudim se mu ne, če je zdaj hud name. Saj se nisem postavil zanj. Hotel sem, da pozabi, da je Nurmi, kot sem se sam odpovedal imenu Kobočnik.
Finec je tedaj udaril v smeh, kot da se bo razpočil. Seveda je Nurmi,' je rekel. Muster! Kakšno ime pa je to za psa, ki je rojen na farmi Finca in zna tako hitro teči? Nurmi je, to je jasno!'
Dal sem mu prav. Rekel sem mu, naj obdrži Nurmija in Finec me je razumel. Pustil sem psa pri njem, in nikoli v življenju nisem bil tako potrt. Potem pa mi je prišla misel, ki sem vam jo že razodel: pobegniti sem hotel in se vrniti v svojo staro domovino, kot se je Nurmi vrnil v kraj, iz katerega je bil prišel. Samo da jaz nisem imel Nurmijeve smelosti. Imel sem družino ... To je bilo nekako pred desetimi leti. Že dolgo je tega . ..
Zdaj je spet vse v najlepšem redu. Kobočnik sem. Ameriko imam rad, kajpak, rad imam tudi Novo Anglijo. Menda sem zato tudi ostal tukaj. V teh krajih živim že več kot štirideset let In zakaj ne bi imel rad Amerike? Ta dežela je dobra; navdušen sem nad njo — le nekateri ljudje ne delajo prav in mešajo še druge... To je svobodna dežela, ali ne? Če je človeku ime Kobočnik, naj bo Kobočnik — zakaj pa ne? In če hoče, lahko svojega psa kliče za Nurmija; ali ni tako? Ameriški državljan sem, seveda. Svoje državljanstvo sem dobil pred petintridesetimi leti z imenom Cabot, toda ta reč je že urejena. Zdaj sem ameriški državljan s svojim pravim imenom: Kobočnik. In ta čas imam drugega psa. Bil je še ščene, ko sem ga dobil, in še ni imel svojega imena — in tako ga zdaj kličem ,Nurmi‘!«
Prevedel IVAN DOLENC
FRANCE KOSMAČ
ŠTEVILKE
OTROCI BERITE
Kaj je prvo?
To sem jaz.
Kaj je drugo?
Naša vas.
Kaj je tretje?
Naš ami.
A četrto?
So smuči.
Peto? Peto je kolo, ki vrti se kar tako.
Šesto — to je običaj, kar dobiš, ne daš nazaj. Sedmo — kaj je?
Sedmo — to je tisti dan, ko po šestih dneh oba naša starša sta doma.
Kaj je osmo?
Kratek čas.
Kaj deveto?
Španska vas.
In deseto? Je rešeto, ki skoz luknje vse spusti, kar se z ničlo pomnoži.
NAŠI PRAZNIKI
Zima je zares lep čas, z njo prihaja dedek Mraz, s sivo kučmo, belo brado, v torbi nosi čokolado.
TONE PAVČEK
ČE BI. . .
Če bi bil vsemogočen (kot nisem), bi napisal veliko, veliko pisem: vsem tetam, vsem stricem,
da ne bi bezali po spričevalih, vsem vzgojiteljem in učiteljem,
da ne bi strogo, prestrogo redovali, vsem slaščičarnam in vsem mlekarnam,
Prvi november je pri nas da bi en dan, samo en dan v letu praznik mrtvih. Tega dne se vsem lačnim in žejnim dajali še posebej spominjamo vseh, zastonj
ki smo jih imeli radi, pa so vsega, kar sladkega je na tem svetu, že odšli od nas. Babice, ded- in končno vsem cicibanom, ka, tete, strica. Z rožami smo pametnim in telebanom, jim okrasili grobove in pri- da bi jim voščili iskreno in brez zadreg žgali svečke. Naši otroci obi- za ta dan ščejo v teh dneh tudi grobove pošten dober tek! padlih partizanov in talcev.
29. november pa je rojstni dan naše Jugoslavije. Na ta dan so se leta 1943 zbrali v bosanskem mestu Jajcu odposlanci iz vse države in sklenili, da bo Jugoslavija odslej republika in njen predsednik maršal Tito. Zato je ta dan velik praznik za vse nas.
In že smo v decembru. 22. decembra je prvi zimski dan, dan, ko je noč najdaljša in dan najkrajši. Drevesa so gola, le iglasto drevje je ohranilo svojo zeleno barvo.
Prišlo je tudi slovo od starega leta in z njim dedek Mraz, ki bo obdaroval in razveselil vse — majhne in velike, pridne in tudi manj pridne. Da ga boste lepše dočakali, se naučite tole pesmico:
»Kar stopi v vodo, Franc! Mura bi te že rada odnesla. Ne vidiš, kake vrtince že dela?«
Franc je res stopil nekaj korakov v vodo. Pogledal je po reki, ki je naglo tekla mimo. Nato je pogledal k nam na breg in nam rekel:
»Danes se ne bom utopil. Voda je premrzla.«
Mi na bregu nismo več hoteli poslušati Franca. Pustili smo ga in šli k Horvatovim, kjer je Štef spet začel streljati z možnarji, da se je tresla cela Bistrica.
GUSTAV STRNIŠA
UGANKA
Po dolinah, po vzpetinah, skoz gore in čez vode, kamor hočemo, nas vodi, sama z nami pa ne hodi.
(ejsoo)
ILUSTRIRALA BEBA HEIMER
JANA MILČINSKI
ZGODBA
O SNEŽENEM MOŽU
Na koncu Dolge ulice je stal sneženi mož. Ves je bil tak, kot je treba: imel je rdeč lonec na glavi, korenček namesto nosu, dvoje svetlečih se črnih oči, leseno pipico v ustih, debel, okrogel trebuh in črne gumbe na njem, pa dolgo metlo v roki. Bil je lepotec od nog do glave. Zvečer, ko so se otroci porazgubili po svojih domovih in je ostal sam, se je čilo pretegnil ter si dejal: »Lep sem, da mi ni para na svetu; a kaj naj revež s svojo lepoto, če sem čisto sam. Moram si poiskati družico. V dvoje, pravijo, je lepše! In nocoj je
ravno pravi večer za tak podvig!«
Odkorakal je po Dolgi ulici, lepo počasi in preudarno. Kajti pravijo, da naglica ni prida, še posebno pa ne, če si iščeš ženo! Mesec mu je svetil na pot in zvezdice so mu prijazno mežikale.
Ni hodil dolgo, že je zagledal tovariša — sneženega moža.
»Pozdravljen, sosed!« ga je nagovoril. »Ali mi lahko pomagaš iz zadrege? Iščem si ženo, a ne vem, kje naj jo najdem. Mogoče ti veš za kakšno lepo sneženo nevestico, ki bi mi bila za par?«
A sosed sneženi mož ga je samo debelo pogledal, saj še nikoli ni slišal, da si kak sneženi mož išče ženo.
»Preveč prijazen pa nisi!« se je hudoval sneženi mož, ko ni
dočakal odgovora in krenil dalje. Prehodil je Dolgo ulico, prehodil je Kratko, potem je zavil še v Ozko ulico in iz Ozke v Široko. In kamor je prišel, povsod je videl vse polno sneženih mož, velikih in majhnih, debelih in manj debelili, le snežene deklice ni našel nobene.
Zdaj je vprašal tega, zdaj je vprašal onega sneženega moža, če ve, kje bi si našel ženo. A vsi so ga le debelo gledali, nihče mu ni znal nič pametnega odgovoriti.
»Pa nič, če ste taki bučmani,« jih je oštel naš sneženi mož — lepotec. »A jaz ne bom odnehal. Ni šment, da bi na vsem širnem svetu ne našel snežene deklice, ki bi bila primerna žena zame!«
Hodil je in hodil in prehodil vse ulice po dolgem in počez,
a zaman. Nikjer ni našel žene zase.
Končno je zavil med polja in travnike, morda bo tu imel več sreče! Videl je marsikaj zanimivega — mačko, ki je prežala na miško, lisico, ki jo je skominalo po mladem zajcu, sovo, ki je s svojimi črnimi perutmi neslišno plahutala skozi temno noč. Videl je celo strašilo motovilo, ki je samevalo na zasneženi njivi. Le neveste zase ni videl nikjer.
Od dolge hoje so ga zabolele noge in v prsih ga je tiščalo. Zelo je bil žalosten, ker ni našel snežene žene. A obupal ni. Nekje na tem svetu mora biti nevesta zanj!
Zato je šel naprej, mrzel mesec mu je svetil na pot, a zvezdice so mu mežikale in ga bodrile.
Minila je noč in na vzhodu je zasvetila bleda jutranja zora. Zaspano sonce se je dvignilo nad obzorje. Zasijal je prvi žarek in — glej! Kdo je prikorakal v njegovem siju? Snežena deklica! Bila je vsa bela, na okrogli glavi ji je zapeljivo čepel rdeč lonec in prifrknjen korenček ji je krasil zali obraz. Najlepše pa so bile oči: temne, okrogle in sijoče. Res, bila je prava lepotica — kot ustvarjena za par lepemu, najlepšemu sneženemu možu.
Temu je zaigralo srce. Čisto je pozabil na svojo utrujenost. Stekel je lepotici naproti in tekel je tako hitro, da mu je smuknil lonec z glave in metla iz rok. Sredi polja sta se sešla in se objela. Potem sta se prijela za roke in skupaj odkorakala zgodnjemu jutru naproti. Tako se jima je mudilo, da sneženi mož ni utegnil pobrati ne lonca ne metle. Obležala sta sredi polja in če ju bodo ljudje, ki ne poznajo naše zgodbe, spomladi našli, bodo rekli: »Aha, to so ostanki sneženega moža, ki ga je stopilo pomladno sonce.« A mi, ki poznamo zgodbo o sneženem možu in njegovi nevesti, jim ne bomo verjeli. Saj dobro vemo, da je sneženi mož odšel s sneženo deklico in zdaj živita skupaj srečno in zadovoljno in ob letu, v prihodnji zimi bosta imela mnogo, mnogo otrok. Boste videli!
MUCEK TTMMY
Kadar smo šli ven, smo pustili našega mucka Timmyja doma. Vendar je bil vedno žalosten. Ko pa smo se vrnili, je bil vesel in se je igral z mano in z mojo sestro Vlasto. Ko je mama prinesla hrano, se je obesil na omaro in prosil za meso.
Vedno je napadal ptiče. Zvečer sem gledala televizijo, mucek pa je ležal ob meni in zaspal. Nikoli ni skakal na mizo. Bil je zelo čist. V stranišču je imel svoj pesek. Večkrat smo šli z njim na travo. Ko smo se odpeljali v Slovenijo, smo ga vzeli s seboj. Nekega dne ga je povozil avto. Bili smo zelo žalostni. MILENA CEROVIČ, 6. RAZ. STUTTGART, FEURBACH
PISMO IZ CELJA
Začudila sem se, ko mi je mama izročila pismo z mojim naslovom. Radovedna sem bila, kdo mi piše in od kod. Po znamki sem takoj spoznala, da je iz Slovenije. Pisala mi je Mina Šega, učenka 7. razreda osnovne šole »Slavko Šlander« iz Celja. Iz pisma sem izvedela, da ima tudi sestro Sašo in da je tudi ona pisala moji prijateljici Aniti Ragolič. Hitro sem odpisala, še hitreje je prispel odgovor z darilcem za moj rojstni dan. Tako sva postali prijateljici, čeprav se še nisva videli.
JASMINA FAJFER RUE FERRER 47,
6358 WANFERCEE-BAULET, BELGIJA
BREZ MAME
Ko je bila moja mama v bolnici, sem šele čutila, kako bi bilo brez mame. Vse sem morala sama narediti: kuhati, prati perilo, skrbeti za sestro. Zdaj šele vem, kako je mama utrujena, ko to vse naredi, jaz pa ji potem še nagajam. Včasih sem se zvečer v postelji kar razjokala. Zjutraj sem morala zgodaj vstati, zakuriti, skuhati zajtrk. Ko sem se vrnila iz šole, sem morala skuhati kosilo in potem še toliko vsega narediti. Hrepenela sem po maminem glasu, po njenem smehu in komaj čakala, da se vrne. JOVANKA FLISEK, 7. RAZ. STUTTGART
KROŽEK MLADIH DOPISNIKOV
PRESENEČENJE
Mamica je že zgodaj zjutraj odšla na delo, jaz pa sem ostal doma sam. Prišlo mi je na misel, da bi pospravil kuhinjo in pomil posodo. Zagrabil sem za delo. Pomil sem posodo, jo obrisal in jo zložil v omaro. Potem sem pospravil mizo, jo očistil z mokro krpo in razgrnil svež prt. Končno sem pomil tla. Zatem sem šel ven s prijatelji igrat nogomet.
Ob štirih se je vrnila mamica. Na obrazu sem ji bral, da je utrujena. Že v veži je rekla, da mora pospraviti kuhinjo. Ko pa je odprla vrata, je videla, da je delo že opravljeno. Poljubila me je in se mi zahvalila. Sklenil sem, da bom vedno njen dober sin, saj ima samo mene.
FRANCI HODNIK STUTTGART
DOBRA MAMA
Najlepša na svetu je moja mama. Ni preveč stroga. Zelo je vesela, če ji pomagam. Kadar ji nočem pomagati, me malo krega. Takrat sem tudi jaz jezna nanjo. Toda potem se pobotava. Če dobim v šoli slabo oceno, me ne krega, kot to delajo druge mame. »Drugič bo pa bolje,« mi reče. Mami lahko vse povem. Zmeraj me zna potolažiti. Moja mama je dobra mama. MAJDA PEROVŠEK, 5. RAZ. STUTTGART
MOJ DOMAČI KRAJ
V Nemčiji sem se rodila. Moje rojstno mesto je Ingolstadt. Tu govorijo nemško, pri nas doma govorimo slovensko. Tu je velika tovarna avtomobilov. Skozi mesto teče Donava. V mestu so veliki parki, velike trgovine, lepe stare cerkve, kopališče. Kadar je lepo vreme, gremo radi v park, kjer so tudi lepa igrišča. Čez nekaj let se bomo vrnili v Slovenijo. Moj domači kraj bo tam Murska Sobota, kjer imamo našo hišo. MANUELA, 1. RAZRED INGOLSTADT
NOGOMETNA
TEKMA
Zaradi nogometne tekme smo se prej vrnili iz Jugoslavije v Nemčijo. Tekma se je začela ob dveh popoldne. Trajala je samo dvakrat po 15 minut. Bila je zelo zanimiva. Čeprav smo bili boljši mi, smo izgubili 3:2, 3:3 bi bilo normalno, če nam sodnik ne bi črtal enega gola. Naše moštvo je bilo zelo razočarano.
JANEZ KOVAČ, 8. RAZ. STUTTGART-DEGERLOCH
LATKOVA VAS
Moj domači kraj je Latkova vas v središču Savinjske doline. Hiše so večinoma nove in moderne. Vsaka hiša ima lep vrt z rožami in z zelenjavo. Vrtovi so obdani z lepo
Janja Knuplež (7. razred, Ingolstadt): V Jarenini
zeleno travo. Lastniki jih skrbno obdelujejo. Pri nas imamo tudi mnogo sadnega drevja. Seveda imamo tudi nekaj kmečkih hiš s kmetijami. Kmetje imajo večinoma krave, konje, pujske in kokoši. V bližnji okolici sta tudi tovarna nogavic Polzela in tekstilna tovarna Prebold. Najvažnejše v Savinjski dolini pa je zeleno zlato — hmelj. Po njem je Savinjska dolina svetovno znana.
Vas je obdana z listnatimi gozdovi. V naši okolici imamo gozdiček, ki se imenuje Gmajna. Kadar pridem na dopust, sem večkrat tam. Tam rastejo lepe rože, veliko grmovja in drevje. Ob gozdu teče reka Savinja. Čeprav je Latkova vas samo majhna vas, je to zame najlepši prostor na svetu, ki ga ne bi zamenjala za nobeno zlato. BLANKA CILENŠEK, NAGOLD
PRI FRIZERJU
»Maja, danes boš šla k frizerju!« se je iz kuhinje oglasila mama. To me je pretreslo. Le kakšna bom videti s kratkimi lasmi!
V frizerskem salonu je dišalo po različnih šamponih, kremah in drugih dišavah. Slekla sem si jopico in sedla. Da bi bil čas krajši, sem prebirala živalske revije. Kmalu sem bila na vrsti. Frizerka me je posadila na stol, okrog vratu pa mi je privezala veliko ruto. Povedala sem, kakšno pričesko želim. Umila mi je lase, nato jih je obrisala. Vzela je škarje in začela striči. Najraje bi bila na glas zajokala in zbežala. Toda bilo je prepozno. Lasje so padali na tla, na glavi pa jih je bilo vedno manj.
Mislila sem si: Joj, kako sem grda! Ko je frizerka nehala striči, me je posušila s sušilcem. Ko je bilo končano, sem plačala, oblekla jopico, se zahvalila in pozdravila. Doma me mama skoraj ni spoznala. Pričeska pa ji je bila všeč. MAJA RABUZA, 6. RAZ. SINDELFINGEN
VRNILI SE BOMO
Že dolgo živim v tujini. Navadila sem se tuje dežele, njenih običajev, jezika, ljudi.
Dobro se počutim tu, a za vedno ne bi nikoli ostala v Mlinchnu. V domovini so moji stari starši, tam je naša hiša, tam so naše njive in travniki.
Kako lepo je pri nas na večer pred državnim praznikom. Tedaj vedno zakurimo kres. Napravimo ga tako, da na kup naložimo veliko drv. Pod drvmi so treske, ki jih prižgemo. Kmalu plamen oblizne smrečje in vsenaokrog zadiši. Okoli ognja se zbere veliko ljudi. Zaplešemo kolo in zapojemo domačo pesem. Posebej me veže na našo hišo moja najljubša žival, moja mačka. Ljubim jo že od mladih nog. Prvikrat sem jo videla pri stari mami v Brežicah, ko smo neke zime prišli domov na počitnice. Bila je majhna, ljubka, komaj nekaj tednov stara. Začela je komaj odpirati svoje sivorjave oči. Muciko je zeblo, zato se je vedno grela v mojem naročju. Le da to ni trajalo dolgo. Vedno znova smo se vračali v tujino. In meni je bilo vedno hudo.
Prihodnje leto bom končala šolo in potem se bomo vrnili v domovino, ki smo jo zapustili pred enajstimi leti. Starši so odšli na tuje zato, da bi zaslužili denar za obnovo domače hiše. Sedaj je v naši vasi že veliko lepih, novih hiš in med njimi bo ena dala topel domek tudi nam, ki smo že tako dolgo v tujini!
BOŽENA ŠKRJUNG, 8. RAZ.
DOMOVINA
Vprašala sem mamico, kaj je moja domovina. Odgovorila mi je: »Tvoja domovina je bila družina. Najprej sem bila tvoja domovina jaz, potem očka, bratec in košarica.« »Tvoj dom je bila soba, kuhinja, park, dvorišče, tvoja šola. Naša domovina pa so vsi naši kraji in ljudje,« je dostavil očka.
Mi začasno živimo v Nemčiji. Za stalno pa bomo živeli v Jugoslaviji, kjer so doma moji starši. Zato je moja začasna domovina Nemčija. Moja prava domovina pa je Jugoslavija. Je zelo lepa, posebno so pa lepi Stogovci, kjer živi moja stara mama.
IRENA MARUŠIČ, 4. RAZ. INGOLSTADT
NEKAJ ŠTEVILK O LJUBLJANI
V	želji, da bi naši delavci, ki začasno delajo v tujini in tudi naši izseljenci bolje spoznali Ljubljano ter njen razvoj v okviru naše socialistične samoupravne skupnosti, predstavljamo del razvoja in rasti slovenskega glavnega mesta vsem, ki so ga videli in spoznali pred časom in so kot Slovenci še povezani z njim. Ljubljana z ožjim in širšim zaledjem, ki tvori ljubljansko regijo, je pomembno industrijsko, trgovsko in družbenopolitično središče Slovenije. Svoj izredni razvoj je dosegla šele v novih družbenih razmerjih. To, kar Imamo, smo ustvarili s prizadevnim delom nas vseh, zato je prav, da še bolj spoznamo naše mesto, naše skupne uspehe in probleme.
PREBIVALSTVO
V	Ljubljani živi približno 15 odstotkov vsega slovenskega prebivalstva. Po statističnih podatkih nas je bilo konec leta 1976 293.841 ali 20.000 več kot ob popisu leta 1971. To kaže na velik priliv prebivalcev v naše mesto, saj se število prebivalcev ni moglo toliko povečati le na osnovi naravnega prirastka.
Prav tako kot število prebivalcev se je iz leta v leto povečevala gostota prebivalcev na km2. Povprečno nas je bilo ob popisu leta 1971 kar 20 več na km2, kot pa ob popisu leta 1961, ko nas je bilo 288 na km2.
Ljubljana je bolj žensko mesto, saj je žensk približno 13.000 več kot moških. Še posebej velja to za višje starostne skupine. Povprečno smo Ljubljančani stari 33 let. Zanimivo je, da je Ljubljana po deležu starega prebivalstva (nad 65 let) na prvem mestu med jugoslovanskimi mesti, hkrati pa na tretjem mestu po deležu mladine (od 0-14 let). Tudi narodnostna sestava mesta je pestra. Približno 10% prebivalcev našega mesta se je priselilo iz drugih republik, največ je med njimi Srbov in Hrvatov (6%). Po deležu aktivnih prebivalcev je Ljubljana na prvem mestu med jugoslovanskimi mesti, saj je le 36 odstotkov oseb vzdrževanih. Ženske predstavljajo kar 47 odstotkov vseh aktivnih prebivalcev. Ob popisu je bilo v Ljubljani več kot 88.000 gospodinjstev. Medtem se je število prav gotovo povečalo za nekaj tisoč gospodinjstev. Ljubljansko gospodinjstvo je imelo v povprečju 2,9 članov, to pa je manj kot slovensko povprečje (3,3).
ZAPOSLENOST
Tako kot narašča število prebivalstva, narašča tudi število zaposlenih. Skupaj z Zagrebom je Ljubljana eno najbolj industrij-
skih mest, hkrati pa tudi pomembno trgovsko središče. Konec junija 1974 je bilo v Ljubljani približno 160.000 zaposlenih, od tega 121.000 v gospodarstvu in 39.000 v negospodarstvu (24 odstotkov vseh zaposlenih). Skoraj vsak četrti je zaposlen v negospodarstvu.
VODITA INDUSTRIJA IN TRGOVINA
Po številu zaposlenih je najmočnejša panoga v Ljubljani industrija, druga pa je trgovina s 27.000 zaposlenimi. Zelo šibki panogi sta v Ljubljani kmetijstvo in gozdarstvo, kar pa je razumljivo, kajti rodovitne obdelovalne zemlje je v Ljubljani čedalje manj, saj se s kmetijsko proizvodnjo ukvarja le 4,5 % vseh aktivnih prebivalcev. V občini Vič-Rudnik je delež kmetijskega prebivalstva najvišji in znaša 9,5 odstotka.
POMEMBEN DELEŽ
V	SLOVENSKEM GOSPODARSTVU
Ljubljana je v letu 1974 ustvarila za 15,5 milijard din družbenega produkta, ter za 13,8 milijard din narodnega dohodka. Delež Ljubljane v narodnem dohodku republike je 24,3%. Ljubljanska Industrija je k narodnemu dohodku slovenske industrije prispevala 16,6%; kar 42% narodnega dohodka slovenske trgovine se je ustvarilo v Ljubljani, četrtina gostinskega in turističnega narodnega dohodka, 27% gradbeniškega in prav toliko prometnega slovenskega narodnega dohodka se je v letu 1974 ustvarilo v Ljubljani.
Narodni dohodek na prebivalca je znašal leta 1974 v Ljubljani 49,8 milijonov din, kar je za 160 odstotkov več kot v letu 1969.
5168 NOVIH STANOVANJ
Tudi gradbeništvo je v Ljubljani dobro razvito. V letu 1976 je bilo dokončanih 2178 stanovanj s skupno površino 128.000 m2. Ob koncu leta pa je ostalo še 4400 nedokončanih stanovanj.
V	mestnem prometu Ljubljane so prepeljali 76 milijonov potnikov in prevozili 12 milijonov km v letu 1976.
V	Ljubljani imamo 1038 prodajaln na drobno, prodale pa so za okrog 9,6 milijard din blaga.
KULTURA
Naše mesto ima 5 rednih in 2 eksperimentalni gledališči, opero z baletnim ansamblom, slovensko filharmonijo, 3 galerije z več razstavnimi prostori, 8 muzejev in prav toliko knjižnic.
Obisk vseh prireditev iz leta v leto pada, televizijski spored
vsako leto zadrži več naših prebivalcev pred malim ekranom. Tudi število knjižnic in število knjig na tisoč bralcev vztrajno pada.
PODATKI O ŠOLAH IN VVZ
V	LETU 1974/75
Kakor v našem mestu narašča število prebivalstva, tako se povečuje tudi število otrok in mladine, ki obiskujejo vrtce, osnovne, srednje In visoke šole.
V	49 osnovnih šolah je vpisanih
31.000	učencev, od katerih jih je skoraj 6000 v podaljšanem bivanju, medtem ko 90% učencev dobiva malico ali kosilo v šoli.
V	8 ljubljanskih gimnazijah je vpisanih 5851 učencev, v 20 tehniških in drugih strokovnih šolah je bilo v letu 1975/76 vpisanih 7908 dijakov, v 18 šolah za kvalificirane delavce pa 6937 učencev.
V	Ljubljani imamo tudi 4 glasbene šole, vzgojno posvetovalnico, pionirski dom in demonstracijski center za prizadeto mladino.
V	letu 1975/76 je bilo v 6 ljubljanskih višjih šolah vpisanih 2187 rednih študentov, na visoki šoli za telesno kulturo je študiralo 256 študentov, na 3 akademijah 330 in na 10 fakultetah 12.159 rednih študentov.
ZA ZDRAVJE VEDNO VEC SREDSTEV
V	letu 1975 je delovalo na ljubljanskem območju 88 ordinacij splošne medicine in 45 ordinacij medicine dela. V teh ordinacijah in ambulantah je bilo redno zaposlenih 130 zdravnikov. Ti so opravili skupaj 134 tisoč delovnih ur, opravili pa so 749 tisoč pregledov.
Razen zdravnikov je bilo zaposlenih še 134 medicinskih sester in 25 drugih zdravstvenih delavcev. Za zdravstveno varstvo žena je skrbelo 11 dispanzerjev, 4 posvetovalnice, 14 posvetovalnic za kontracepcijo, dve materinski šoli in 2 šoli za naravni porod. Za varstvo šolske mladine so skrbeli v 11 šolskih dispanzerjih, v katerih je bilo zaposlenih 24 zdravnikov, 35 medicinskih sester, 4 otroške sestre, 4 drugi zdravstveni delavci in 51 zobnih terapevtov.
Za predšolske otroke pa je skrbelo 10 dispanzerjev in 9 posvetovalnic, v katerih je bilo zaposlenih 45 zdravnikov. V posvetovalnicah je bilo v letu 1975 opravljenih 46.500 pregledov, v ambulantah pa 185 tisoč pregledov.
MESTNI SVET ZVEZE SINDIKATOV LJUBLJANA
POMENKI
BOJ ZA OTROKA
Vsak s svojimi skrbmi hitimo skozi življenje. Včasih se nam zdi, da jih je toliko, da bi potrebovali še veliko časa samo za to, da bi razgrnili vse zapletene niti, v katerih se gibljejo naše misli, naša čustva. Drugič se nam spet zdi vse tako kristalno jasno, da se pogosto vprašamo: »Le zakaj sem se tako sekiral ali sekirala?« In ko tako preživljamo obdobja skrbi in brezskrbnosti, ko si enkrat zagotavljamo, da ne bomo več tako skrbeli, drugič pa, da bomo čim dlje obdržali obdobje veselja, kaj kmalu ugotovimo, da so vsa ta obdobja v našem življenju potrebna. Potrebna že zaradi tega, ker nas v tistem času, ko o določenih problemih premišljujemo, prisilijo, da jih jasneje vidimo, spoznamo, dojamemo. Obogateni z eno ali več izkušnjami si zagotavljamo, da nikoli.. . nikoli več ne bomo tako skrbeli!
Toda, človek ne more iz svoje kože. Ne more, da ne bi, čeprav je denimo že zdavnaj končal šolo, ponovno podoživljal in preživljal skupaj s svojimi otroki vsa tista čustva in misli, ki jih je že dolgo tega pokopal globoko v svoji notranjosti. Ponovno začenjamo obiskovati šolo, ponovno se najdemo pred izbiro poklica, obogateni s spoznanji, izkušnjami in ljubeznijo smo prepričani, da je naša dolžnost, da se postavljamo v bran za ta danes nebogljena bitja — za naše otroke.
Tako je videti v našem vsakdanjem življenju. Prepričani smo, kako je hudo skupaj z našimi otroki korak za korakom pomikati se naprej skozi življenje. Niti ne pomislimo, kako je s tistimi, katerih noge so še šibke, majave. S tistimi, katerim je potrebno te korake v življenje šele oblikovati, da bi jih spremenili v tiste korake, ki vodijo naprej k nadaljnji rasti in razvoju otroka. »Leta in leta že hodimo okrog zdravnikov. Od rojstva naprej so se kazale težave. Že od takrat najina hči ni mogla gibati z rokama, nogama in drugimi deli telesa kot drugi otroci. Hudo je, ko starša spoznata, da je otrok »prizadet«, je med drugim govoril otrokov oče. Deklica je shodila šele pri štirih letih.
»Vse sva storila, da bi pomagala otroku. Vse. Tudi v tujino sva šla, da bi se prepričala, kako je in kako bo z najino punčko. Različna mnenja sva slišala. Vsak po svoje nam je dajal upanje, vsak po svoje je napovedoval, kaj se bo zgodilo z najino deklico. Vse, kar so nama svetovali, sva z možem storila. Kdorkoli nama je povedal za kakšno posebno napravo, ki bi pomagala razvijati gibalne sposobnosti najinega otroka, sva jo nabavila. O, ne, da ne boste mislili, da sva drago plačevala. Ne. Mož je znal včasih sam narediti kakšno napravico, ki bi koristila najini hčerki, da bi shodila, da bi se začela tako gibati, kot se giblje tisoče otrok«.
Tako je govorila mati o prehojenih štirih letih. Štirih letih iskanja odgovora na vprašanje: »Zakaj se ,je prav nama to zgodilo?« Dolgo je trajalo, da sta starša začela iskati odgovor na vprašanje: »Kako ji lahko pomagava?«
Šele takrat sta iz usmiljenja prešla k dejanski ljubezni. Tisti ljubezni, ki je značilna za
vse zrele starše in ki jih spodbuja k temu, da storita vse, da pomagata prizadetemu otroku. Pomagata pa že s tem, če ga sprejmeta takšnega kot je — s pomanjkljivostim^ ki jih je treba šele razvijati. Pot je dolga, mukotrpna. Rezultat in učinek dosedanjih prizadevanj pa ni viden vsak dan. Dolgo' je bilo treba čakati, da so se pokazali sadovi vloženega truda in ljubezni. Vsak korak, vsak nov gib je prinesel v srca staršev novo upanje. Upanje, da bo njun otrok nekoč zmogel tisto, kar brez težav zmorejo tisti otroci, ki se ob zdravem telesu in neprizadetosti morajo le učiti tega, kako živeti, kako osvojiti znanje, da bolj spretno uporabljajo vse dele svojega telesa in svoje umske sposobnosti in zmožnosti.
In strokovnjaki?
Včasih v svoji strokovni zagnanosti in specialni vnemi, usmerjeni le na gola dejstva znanosti, pozabljamo na drugo plat. Pozabljamo, da so gonilna sila v človeku poleg znanja in misli — tudi čustva. Pozabljamo na tiste motive,
ki ženejo človeka, da včasih dela »čudeže«, da včasih stori tisto, kar nam gola dejstva znanosti in matematično zaporedje misli ne morejo razložiti. Pozabljamo na tisto, čemur tako preprosto' rečemo »srčnost« človeka, njegovo zaupanje vase in vztrajnost. Tako sta tudi starša naše male deklice, tiste, ki sodi v kategorijo spastikov (otroških cerebralnih bolezni, za katere so značilne prizadetosti motorike) s svojim trudom lepo uspela. Ta deklica, od otroštva obsojena na negibnost, je shodila, začela kontrolirati gibe svojega telesa.
In zdaj?
Še naprej se bojujeta. Bojujeta se za to, da bi med mnogimi drugimi otroki tudi ona in njej podobni našli možnosti, da obiskujejo šolo, da se učijo tako kot mnogi drugi otroci. Da se učijo pisati, brati računati in gibati. Da osvajajo znanje in da ostanejo še naprej v oskrbi svojih staršev, obdani z ljubeznijo in učenjem, tistim, za katerega pravimo, da »piše in govori s srcem!« Ali! bo njima in drugim staršem, ki 'imajo podobne otroke, uspelo organizirati malo šolo za spastike, je odvisno od nas vseh.
AZRA KRISTANČIČ dipl. psihologinja
Deklica z muco — foto: Milenko Pegan
Učbenik slovenščine
ZAKAJ NE PO SLOVENSKO SLOVENE BY DIRECT METHOD
ponovno v prodaji!
Številni slovenski rojaki po svetu in številni tujci, ki so se želeli naučiti slovenski jezik, so že pred leti spoznali pravo vrednost tega modernega učbenika, ki ga je izdala Slovenska izseljenska matica. Učbenik sestavlja knjiga z razlago v angleškem jeziku in šest malih gramofonskih plošč v ličnem skupnem ovitku. Zaloga kompletov je bila kmalu razprodana, glede na veliko zanimanje pa se je Slovenska izseljenska matica odločila, da ponovno dopolni večje število izvodov z gramofonskimi ploščami.
Učbenik slovenščine za tujce »ZAKAJ NE PO SLOVENSKO« -Slovene by direct Method je primeren tako za tiste, ki že imajo osnovno znanje slovenščine, pa bi si ga želeli le obnoviti in razširiti, kakor za tiste, ki ne znajo ničesar, in bi se radi naučili slovensko za vsakdanjo rabo.
Avtor učbenika je znani slovenski jezikoslovec, univerzitetni profesor dr. Jože Toporišič, ki se je v zadnjem času uveljavil zlasti s slovnicami slovenskega jezika za osnovne in srednje šole in tudi z znanstveno slovensko slovnico.
Cena: 350.— din (20 — USA $). Poštnino zaračunavamo posebej.
Komplete učbenika »ZAKAJ NE PO SLOVENSKO« lahko naročite na našem naslovu:
Slovenska izseljenska matica 61000 Ljubljana Cankarjeva 1/11 Slovenija-Jugoslavija
«MATERINŠČINA
Prejšnji mesec smo na kratko pregledali pot, ki je človeštvo pripeljala do pisave nasploh in do današnje pisave posebej.
V zvezi z današnjo pisavo pa moramo za uvod ugotoviti še nekaj stvari.
1.	Na svetu je danes nad tri tisoč jezikov s številnimi narečji in govori; nekateri od jezikov so zelo razširjeni in zelo v rabi; z drugimi besedami: nekatere jezike govorijo pripadniki ne le enega naroda in ne le narodi z velikim številom pripadnikov, in sicer govorijo kot svojo materinščino, temveč jih govorijo tudi drugi narodi in posamezniki, in sicer kot svoj drugi, pomožni ali uradni jezik, na primer pri trgovskem poslovanju, pri diplomatskih stikih in posvetovanjih. Tak jezik je na primer angleščina. Drugi jeziki so omejeni na manj uporabnikov, na primer slovenščina.
2.	Vsak od današnjih jezikov ima dve izrazni možnosti, dva kanala, in sicer glasovni in črkovni sistem, z drugimi besedami slušni (akustični) in vidni (vizualni) ključ ali govorjeno in pisano obliko jezika. O govorjenem jeziku navadno pravimo, da je prvotnejša oblika, o zapisanem pa, da je drugotnejša, vizualna utrditev, ohranitev (konserviranje) govorjene oblike.
Ker je bil grafični zapis do trenutka, ko še nismo poznali gramofonskih plošč in magnetofonskih trakov edina mogoča ohranitev jezika za daljši čas, ker se je govorjena beseda zapisala sicer kvečjemu v človeški spomin, drugače pa je izpuhtela v zrak, je seveda tudi zapis kot drugotna jezikovna možnost lahko precej vplival na govorjenje, ker je zaviral prehitre jezikovne spremembe, kakršne bi utegnile sicer nastajati v samo govorjenem jeziku.
Precej časa je potem zlasti šola z vsemi svojimi panogami in vejami skrbela za počasnejši razvoj jezika, saj bi jo lahko primerjali nekakšnemu stabilizatorju, umirjeval-cu, regulatorju, urejevalcu, posredniku in podobno.
Zapis omogoča tudi sistema-tičnejši pregled jezika. Lahko bi ga primerjali šahovnici in
PISAVA
šahovskim figuram pri igranju šaha. Bistvo šaha namreč ni šahovnica kot materialna deska s črnimi in belimi polji, temveč nematerialna kvadratna ploskev, razdeljena na štiriinšestdeset kvadratkov, ki so razvrščeni v geometrično pravilnih pokončnih in vodoravnih pasovih (osem krat osem) in ki so zaradi večje nazornosti predstavljeni v dveh barvah po pravilu, da se v vodoravnih in navpičnih pasovih menjavata barvi kvadratkov, po diagonalah pa so taki pasovi enobarvni (po njih se potem gibljejo lovci). Na tej imaginarni kvadratkasti ploskvi imamo namreč dve nasprotujoči si »vojski«, sestavljeni iz posameznih »figur«, od katerih ima vsaka v igri ali spoprijemu svoje pravice in dolžnosti, svoje možnosti in nemožnosti.
Igralci na slepo ali slepi šahi-sti mirno lahko igrajo šah brez materialnih šahovnic in šahovskih figur, dokler imajo tako zbrane misli, da jim je pred (duhovnimi) očmi ali v spominu vsa trenutna razpo-stavitev lastnih in nasprotnikovih figur. Za navadne šahi-ste pa je materialna šahovnica z materialnimi figurami bolj ali manj nujno potrebna, saj imajo le tako lahko pregled nad igro in nad prihodnjo lastno ali nasprotnikovo potezo.
Nekaj podobnega je torej v jeziku pisava. Omogoča nam jasnejši pregled posameznih ugotovitev od najdrobnejših praktičnih sporočil pa do najbolj zapletenih literarnih umetnin.
Če si na primer zapišem: »Čez štirinajst dni, 15. novembra 1977, ob petih popoldne telefoniraj bratu na številko 22-353«, sem si s tem za štirinajst dni razbremenil možgane in prenesel »skrb« na zapis na listku. Ta mi je porok, da so vsi podatki pravilno zapomnjeni. Če bi imel to nalogo ohranjeno samo v spominu, bi lahko nastale vse mogoče zamenjave številk in podatkov ali pa bi vsaj uteg-
nila nastati bojazen, da sem kaj zamenjal ali pozabil. Podobno je seveda tudi z zapisom literarnih del. Res je sicer, da nam za posamezne narodne pesmi, ki jih radi dan na dan prepevamo in poslušamo, ni potreben zapis, ker jih znamo »za zmeraj« na pamet. Ravno tako zapis ni bil potreben na primer srbskim guslarjem ali slepemu Homerju ali podobnim pevcem in pripovedovalcem pri drugih narodih, ker so znali in nekateri redki še zdaj znajo cele epe (kakor na primer Iliado ali Odisejo) na pamet.
Vendar se je večina človeštva danes že tako navadila na zapis, da le babice in mamice še pripovedujejo malo daljše pravljice svojim vnukom in otrokom na pamet, večinoma pa jih že berejo iz knjig. Tako so se knjige in z njimi knjižnice spremenile v zakladnice človeškega znanja in umetnosti.
3.	In še tretji podatek v zvezi s pisavo je potreben. Mislim namreč na to, da je pisava lahko idealno usklajena z govorjenjem; z drugimi besedami: da ima vsak glas svoje znamenje, svojo črko, in sicer samo eno znamenje; ali pog-ledano od druge plati: da vsako znamenje, vsako črko preberemo s posebnim glasom, in sicer samo z enim. Pri tem smo torej že izločili tako imenovane podobopisne pisave (na primer kitajsko, o katerih smo zadnjič spregovorili nekaj besed) in se omejili samo na črkovne pisave, kakor je na primer slovenska.
O idealno skladnem sorazmerju med govorjenjem in zapisom velja, da pri njem pišemo, kako govorimo in je torej zapis fonetičen (govorjen, glasoven), o enem drugačnih zapisov pa pravimo, da je zgodovinski, ker se ozira na razvojne stopnje v jeziku in pišemo v njem črke, ki jih sploh ne izgovarjamo več ali pa jih izgovarjamo drugače, kakor jih v kakšni drugi zvezi. Tak je na primer tudi angleški zapis.
JANKO MODER
OČE IŠČE SINA Naprošam vse Slovence v Kanadi, ki bi kaj vedeli o mojem sinu Jožetu Pišlerju, rojenem leta 1930, da mi to sporoče. Moj sin Jože Pišler je prispel v Kanado leta 1952 in se zaposlil kot gozdni delavec v Port Arthurju (zdaj Thunder Bay). Zadnjikrat mi je pisal iz province Ontario leta 1966, od tedaj pa so se za njim izgubile vse sledi.
Če kdo kaj ve o njegovi usodi, prosim, da to sporoči 85-letnemu očetu na naslov: PAVEL PIŠLER,
JARČJA DOLINA 14,
64226 ŽIRI, SLOVENIJA, JUGOSLAVIJA
PRODAM takoj vseljivo stanovanje v I. nadstropju v privatni vili pod Gradom v Ljubljani v izmeri 130 m2. Stanovanje se sestoji iz treh sob, dveh kabinetov, kuhinje, dveh kopalnic, WC, dveh predsob, dveh balkonov, s pritiklinami dveh kleti, velikega podstrešja (možna nadzidava), zraven je tudi vrt v velikosti 696 m2. Cena je 1,800.000 novih din. Informacije in ponudbe na naslov: JANA HOFFMAN, ZARNIKOVA UL. 14 61000 LJUBLJANA, JUGOSLAVIJA
Če je kje po svetu osamljena, nevezana poštena žena ali dekle, se mi naj oglasi na moj naslov.
Sem Slovenec, vdovec s poklicem, star 58 let, nealkoholik, inteligenten in poštenega značaja, že več let zaposlen v Zvezni republiki Nemčiji. V kratkem se nameravam vrniti v domovino in s sodelovanjem moje bodoče žene urediti prijeten dom.
Kratek življenjepis mi pošljite na:
BOGATAJ FRANC WILLI GRAFSTRASSE 88 5356 KUCHENHEIM DEUTSCHLAND
Starejšo kmetijo s sadovnjakom: 3 ha obdelovalne zemlje in 30 arov sodobnega vinograda z zidanico, vse dostopno z asfaltne ceste v neposredni bližini Radencev prodam!
Informacije na naslov: DREFLAK FRANC, RADENCI 214, SLOVENIJA, JUGOSLAVIJA
ZA RAZVEDRILO
JEZIK NE POZNA MEJA
Pred hotelom se je ustavila velika limuzina z nemško registracijo. Hotelski nosači so brž priskočili.
»Zimmer zwölf. Bitte!« je dejal portir in jim izročil ključ hotelske sobe.
Gostje so zavili najprej v restavracijo, kjer so naročili dobro večerjo in Štefan vina. Hotelskim uslužbencem se je
zdelo jako čudno, saj nemški turisti običajno naročajo dva deci radenske ali kvečjemu kakšno pivo. Ko so poravnali račun, je plačilni radovedno vprašal:
»Dobro govorite slovensko. Kje ste se pa naučili?« »Dama, na Dalenskem,« so odgovorili zdomci.
URBAN
»Oprostite, kaj vam je, tujemu turistu, najbolj ugajalo
v Ljubljani?«
»Stara Ljubljana in mlade Ljubljančanke.«
—	Ježeš, Jože, potres!!! Beživa!
—	Pomiri se, žena, vem, kje je epicenter. Sosed nad nami je spet prišel v rožcah domov.
KMALU BOMO DOBILI NOV SLOVENSKI PRAVOPIS.
— Le čemu, saj večina Slovencev še starega ne obvlada!
COUPE D’EUROPE MUSICALE:
JUGOSLAVIJA ČETRTA! Na letošnjem evropskem pevskem pokalu v Beljaku na Koroškem, že desetem po vrsti, se je jugoslovansko zastopstvo nadvse solidno odrezalo. Ismeta Dervoz-Krvavac iz Sarajeva, Marjan Miše iz Splita in Tomaž Domicelj iz Ljubljane so v konkurenci najboljših, ali bolje povedano — najbolj priljubljenih glasov iz domala vseh dežel »stare celine« po zaključnem glasovanju pristali za Francozi, Holandci in Madžari na četrtem mestu. Po zmagi pred sedmimi leti (evropski pevski pokal nam je tedaj pripela triperesna deteljica Tereza Ke-sovija Ljupka Dimitrovska in Miro Ungar) na tem pevskem tekmovanju je letošnja uvrstitev na 4. mesto daleč največji uspeh naših zabavnih not v tujini, kar je po številu festivalov in pevsko-an-sambelskega potenciala rahlo presenetljivo'. V naših razmerah, seve!
ORFEJ ZA GORENJCE
Mimo je letošnji, IX. ptujski festival domačih viž. Pretresljivo razburljivih sledi ni zapustil, prej več razburjanja in kisle volje . . . Med ansamble, ki so na dvorišču minoritskega samostana dva dni godli in peli domače viže, sta strokovna komisija in žirija občinstva razdelili zvrhan pehar uradnih in posebnih nagrad. Najvišje odličje ptujske vižarske parade, bronasti kip Orfeja z liro, so za svoj nastop prejeli Gorenjci iz Radovljice, s katerimi zadnje čase uspešno sodeluje nekdanji »Avsenik« — Franc Koren. Drugo nagrado je strokovna komisija prisodila ansamblu Jožeta Galiča iz Šempetra, tretjo pa ansamblu Francija Lipičnika iz Zagorja ob Savi. Prvo nagrado občinstva so osvojili Prijatelji izpod Reške planine, drugo spet Gorenjci, tretjo pa ansambel Mavrica iz Ptuja. Posebne nagrade za najboljšo instrumentalno izvedbo je bil deležen ansambel Vikija Ašiča iz Celja, nagrado za najboljše besedilo je dobil Marjan Stare, nagrado za najboljši debi pa so prisodili Ceridjanskemu instrumentalnemu ansamblu.
PO DOMAČE
Bilo je tudi nekaj hude krvi. a bolj pomembno kot to je, da se organizatorji ptujskega festivala že zdaj pripravljajo na jubilejni, deseti Ptuj, za katerega obljubljajo vrsto presenečenj. Upamo, da dobrih.
POJOČI SESTRICI
S skladbo Dušana Porente »Šel popotnik v daljni, tuji svet« sta se uspešno predstavili na letošnji Slovenski popevki v Celju, se po festivalu bliskovito pognali v sam vrh domačih tops pops lestvic, pridno brenkata na kitari in razen tega nastopata še z ansamblom Pomlad iz Kamnika. Najbrž je bil že prvi podatek dovolj, da ste uganili, kdo se skriva za tem raztegnjenim opisom. Da, prav imate: v mislih imamo brhki Kamni-čanki Vilmo in Regino Jerman. Dekletoma po »ognjenem krstu« v Celju glasbeni strokovnjaki veliko obetajo, najbrž ne tjavdan, saj slovenska zabavna glasba že lep čas trpi hudo pomanjkanje mladih glasov. Z Vilmo in Regi-
no se je vsaj starostno povprečje za siloi popravilo . . .
PRIHAJA »POPOTNIK«
O novi, dvojni plošči ansambla Lojzeta Slaka z naslovom »Popotnik« smo v tej rubriki že pisali in obenem tudi napovedali izid albuma. Vse kaže, da bodo prijatelji Slakovih viž zdaj zdaj dočakali njegovo »rojstvo« in si ga potem vrteli in poslušali, kolikor jim bo dala duša. Nekaj skladb z nove Slakove plošče so na ljubljanskem radiu že vrteli v oddaji »Četrtkov večer«, kar najbrž pomeni, da je plošča tik pred prihodom na prodajne police. Verjemimo, da je tako in da se pri Helidonu ne bo spet kaj zataknilo.
»BELOKRANJSKI PLESI« NA IRSKEM
Na pravkar končanem mednarodnem televizijskem festivalu v Dublinu na Irskem je sodelovala slovenska televizija s folklorno oddajo »Belokranjski ljudski plesi«. Čeprav oddaja, ki sta jo zasno-
Muzikanti — foto: Milenko Pegan
va režiserka Marija Šeme-Ba-ričevičeva in redaktor Marjan Stare, ni bila deležna uradnih festivalskih priznanj, pa je vzbudila precej zanimanja, kar se navadno nadaljuje s podpisom odkupne pogodbe. Obeta se torej, da bomo poleg živahnega izvoza vižarjev v kratkem začeli izvažati tudi folkloro.
VESELA JESEN —
DA ALI NE?
Po lanskem jubileju — desetletnici mariborskega festivala »Vesela jesen« — je v dneh, ko bi letošnji festival že moral razobesiti plakate, okrog te prireditve kup negotovosti. Organizator — društvo glasbenikov »Harmonija« iz Maribora — je sicer objavil razpis in že izbral skladbe XI. Vesela jeseni, napovedan je bil tudi okviren termin festivala — konec septembra ali v prvi polovici oktobra, prav tako je bilo zagotovljeno sodelovanje velikega plesnega orkestra RTV Ljubljana — na videz torej vse in nič. Zataknilo se je baje pri tisti večni nadlogi — pri denarju, kjer vsaka ljubezen odpove.
Zdaj prireditelji' z zadnjimi atomi moči iščejo premožnega pokrovitelja, saj bi »Vesela jesen« vendarle morala biti vsaj tja do zime. Drugače bo joj — pravijo Štajerci!
REVIJE VIŽARJEV
Z »Veselo jesenjo« nekaj škriplje, nasprotno pa na narodnozabavnih poljanah številne prireditve uspevajo celo bolj kot gobe po dežju. Po zgledu ptujskega festivala se je namreč širom po Sloveniji razpasla »vižarska festivalo-manija« tako silovito, da skoraj ne mine teden, ko bi ne bilo vsaj enega festivalčka ali vsaj revije. Bile so revije v Velenju in v Libojah, v Vojniku in najbrž še kje, povsod na stotine in celo tisoče narodno in zabavno razneženih duš in povsod domala isti ansambli s svojim »železnim festivalskim programom«.
BRANE GOLOB
ŽIVILSKI KOMBINAT
FILATELIJA
NOVE FRANKOVNE ZNAMKE
24. julija je Skupnost jugoslovanskih PTT dopolnila redno frankovno serijo s turističnimi motivi še z eno znamko in sicer za 3.40 din s sliko dela Vranja s spomenikom srbskemu vojaku. Vranje, mesto v južni Srbiji, leži ob istoimenski reki, levem pritoku Južne Morave. V zgodovini se prvič omenja leta 1093. V sestav srednjeveške Srbije je prišlo za časa vladanja kralja Milutina, leta 1455 pa so ga zavzeli Turki. Po osvoboditvi izpod turškega jarma leta 1878 je ponovno pripadlo Srbiji. Vranje je bilo daleč znano po kovanju orožja, sekir in podkev, zaradi proizvodne konoplje pa tudi po vrvarstvu. Po prvi svetovni vojni sta oživela trgovina in obrtništvo, pojavili pa so se tudi prvi industrijski objekti. Šele po osvoboditvi leta 1944 pa se je začelo Vranje razvijati v industrijski center. Zrastle so številne tovarne, mesto je postalo modernejše, dobilo je vodovod in kanalizacijo, asfaltne ceste, številne šole in bolnico. Vranje je znano tudi po številnih kulturnozgodovinskih spomenikih, kot so ruševine gradu Markovo kale, cerkev sv. Nikole (14. stoletje), Pa-šin konak z dvema zgradba-
ma (haremluk in selamluk) iz
18.	stoletja, stari amam (18. stoletje), kameniti vodnjak »Derenka«, »Beli« most, rojstna hiša pisatelja Bore Stankoviča, Narodni muzej itd. Osnutek za znamko je naredil akad. slikar Andreja Milenkovič iz Beograda. V sivo zelenem ofsetnem tisku je znamko natisnil Zavod za izdelavo bankovcev v Beogradu v prodajnih polah po 100 kosov. Lepilo je brezbarvno (zdi se, kot da znamka ni gumirana!). Zobčanje je grebenasto 13 1/2. Znamka je namenjena frankiranju dopisnic in razglednic, namenjenih v tujino.
28. julija pa je Skupnost ju-
goslovanskih PTT dala v promet znamki za 1.— in 1.50 din za prodajo v poštnih avtomatih.
Osnutek za obe znamki je naredil akad. slikar Andreja Milenkovič in sicer kaže znak Skupnosti JPTT v poštnem rogu. Kot običajno je znamki natisnila v heliogravuri londonska tiskarna »Harrison« v prodajnih rolah po 1000 kosov. Znamka za 1.— din je natisnjena v svetlo zeleni barvi, znamka za 1.50 din pa v svetlo rdeči. Papir je bel, na levi in desni strani znamke pa je dodatno natisnjen še fosforni trak. Znamke so zob-čane štiristransko grebenasto 15 : 14 1/2.
3. oktobra pa je Skupnost jugoslovanskih PTT po daljšem premoru zopet izdala serijo priložnostnih znamk, to pot v počastitev IX. srečanju otrok »Radost Evrope« v Beogradu. Na dveh večbarvnih znamkah sta reproducirani otroški risbi in sicer:
4.90	din — »Kopalec«, risba Franca Mraka, 12-letnega učenca osnovne šole »Lucijan Seljak« iz Kranja in
10.— din — »Eno v vedro, drugo v usta«, risba Tanje Iljinskaje, 12-letne učenke iz Kišinjeva v Sovjetski zvezi. Vsako leto v začetku oktobra prireja mesto Beograd ob proslavi svetovnega dneva otroka srečanje otrok Evrope pod imenom »Radost Evrope«. Na letošnjem srečanju so sodelovali otroci iz skoraj 20 evropskih držav, ki so izrazili svojo solidarnost z otro-
RADOST EVROPE
ki vsega sveta in izkoristili to priložnost, da so se med seboj seznanili in navezali prijateljske stike, da so se te dni ob pesmi in igri poveselili. Grafično obdelavo risb je po fotografijah Vladimirja Popoviča tudi to pot oskrbel za tisk Andreja Milenkovič, akad. slikar iz Beograda. Znamke je natisnila v ofsetnem tisku tiskarna »VEB Wertpapierdruckerei« v Leip-
zigu, DR Nemčija, v običajnih prodajnih polah po 9 kosov. Naklada prve znamke je
1.000.	000 kosov, druge pa le
300.000.	Velikost znamke je 36 X 25 mm. Zobčane so grebenasto 12 1/2. Frankatur-no veljavnost imajo neomejen čas.
Na dan izdaje serije je dal Biro za poštne znamke SJPTT v prodajo ovitek prvega dne, ki stane 2.50 din.

LJUBLJANA, n. sol. o. ŠMARTINSKA C. 154
PRIPOROČAMO:
RAZLIČNE MLEVSKE IZDELKE IN NAMENSKE MOKE KOT STA PITA IN PIZZA
TESTENINE PEKATETE, LASAGNE
VSE VRSTE NAVADNIH IN SPECIALNIH KRUHOV IN DROBNEGA PECIVA
MEHKO PECIVO TRIGLAV
RAZLIČNE BONBONE, MED KATERIMI SO NAJBOLJ POZNANI: VISOKI C, HERBA, GINSENG IN ALPSKI MLEČNI BONBON
ŽVEČILNO GUMO IMPERIAL, BAZOOKA IN RELAX DENTI, FRESH IN SMOKE
ČOKOLADO GORENJKA
ZMRZNJENO HRANO: LISTNATO TESTO, ZDROBOVI ŽLIČNIKI, SVALJKI, ŽLINKROFI, SKUTNI CMOKI, SLADKA PITA ITD.
Sapa Uraro
industrija gumijevih, usnjenih in kemičnih izdelkov
z o. sol. o.
SAVA KRANJ, INDUSTRIJA GUMIJEVIH, USNJENIH IN KEMIČNIH IZDELKOV, SODI MED NAJVEČJE PROIZVAJALCE GUMIJEVIH IZDELKOV V SFRJ. JE TUDI ENA NAJVEČJIH PROIZVAJALK UMETNEGA USNJA. NJEN PROIZVODNI PROGRAM JE BOGAT, PROIZVODNJA MODERNA, KVALITETA NJENIH IZDELKOV
2E vrsto let dosega ali celo presega kvaliteto ZNANIH SVETOVNIH PROIZVAJALCEV.
ALKALOID
KEMIJSKA FARMACEVTSKA KOZMETIČNA INDUSTRIJA
SKOPJE
BULEVAR JUGOSLAVIJE 12
S PREDSTAVNIŠTVI V LJUBLJANI, BEOGRADU, ZAGREBU, SARAJEVU IN TITOGRADU
PROIZVAJA:
KOZMETIČNE IZDELKE, OBVEZILNI MATERIAL, ČAJE, KEMIKALIJE, DIAZO IN FOTO MATERIAL, VETERINARSKE IZDELKE IN GOTOVA ZDRAVILA.
I
PROIZVODNI PROGRAM
V	SKLOPU DELOVNE ORGANIZACIJE JE 8 TOVARN. OD TEGA SE KAR V PETIH TOVARNAH PROIZVAJAJO GUMASTI IZDELKI. NAJVEČ JE PNEVMATIKE ZA AVTOMOBILE - DIAGONALNE, RADIALNE Z JEKLENIM PASOM, Z ZRAČNICAMI ALI BREZ, KI JO PROIZVAJA TOVARNA PNEVMATIKE SAVA-SEMPERIT. MED OSTALIMI GUMIJEVIMI IZDELKI JE POTREBNO OPOZORITI NA PLAŠČE IN ZRAČNICE ZA KOLESA IN MOPEDE, TRANSPORTNE TRAKOVE, KLINASTE JERMENE, GUMASTE CEVI IN PROFILE, GUMASTE OBLOGE VALJEV, POSOD IN KOLES, GUMASTE PLOŠČE IN OBLIKOVANE STISKANE IZDELKE, GUMIRANO PLATNO, LEŽALNE BLAZINE IN DRUGE KON-FEKCIONIRANE IZDELKE IZ GUMIRANEGA TEKSTILA TER LEPILA. KVALITETA TEH IZDELKOV JE PRILAGOJENA POGOJEM UPORABE TAKO, DA JIH JE MOČ PROIZVAJATI V ŠIROKI PALETI OD NEGORLJIVIH DO IZDELKOV, KI USTREZAJO ZAHTEVAM UPORABE ZA SANITETNE IN PREHRAMBENE NAMENE. NAJVEČ TEH IZDELKOV PROIZVAJA TOVARNA TEHNIČNIH IZDELKOV.
POLEG TEH IZDELKOV PRIHAJAJO IZ TOVARNE GUME V RUMI ŠE REGENERAT IN AKUMULATORSKE POSODE. VULKAN NIŠ PROIZVAJA MED DRUGIMI TUDI SEMERINGE IN GUMASTO OBUTEV. KEMIČNA TOVARNA MOSTE - PROTEKTOR IZ LJUBLJANE PA POLEG OSTALEGA OBNAVLJA AVTOMOBILSKE PLAŠČE IN PROIZVAJA ALUMINIJEV SULFAT. TOTRA LJUBLJANA JE SPECIALIZIRANO PODJETJE KVALITETNIH POLIETILENSKIH IN PVC-CEVI, PROIZVAJA ŠE ŠIROKO PALETO POZAMANTERIJSKIH IZDELKOV. TOVARNA UMETNEGA USNJA SODI MED NAJVEČJE PROIZVAJALCE UMETNEGA USNJA V JUGOSLAVIJI.
V	KOVINSKI, ENERGETSKI IN TRANSPORTNI DEJAVNOSTI IZDELUJEJO EMBALAŽO IN LOVSKI MATERIAL.
TELEFONI: HIŠNA CENTRALA 21-270 - DIREKTOR 21-202 -AVTO PARK 21-001
GRADBIŠČA: PIVKA 75-038 -ILIRSKA BISTRICA 81-042	-
CERKNICA 791-077
ŽIRO RAČUN PRI SDK POSTOJNA ŠTEVILKA 52200-601-10243
POŠTNI PREDAL 79 — ŽELEZNIŠKA POSTAJA POSTOJNA
GRADNJE
POSTOJNA-30 LET
SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE, VOLARIČEVA 5
IZVAJAMO VSE VRSTE GRADENJ IN SKRBIMO ZA PREDELAVO LESA
SE PRIPOROČAMO!
Dragi bralci, petindvajseti Zbornik Slovenske izseljenske matice
Vam želi
uspesno
in
zadovoljno
NOVO LETO„
77
SLOVENSKI KOLEDAR 1978
je vaš koledar! Vsebinsko pestra in slikovno bogato opremljena knjiga, ki jo boste z veseljem prebirali vse leto, vas bo seznanila z življenjem in delom rojakov v Jugoslaviji in po vsem svetu. Naročite koledar 1978 čimprej pri svojih zastopnikih ali pri nas! Spomnite se sorodnikov, prijateljev, znancev, ki jim to zanimivo knjigo lahko naročite za darilo!
Slovenski koledar 1978 stane 90,00 dinarjev, ali 5,00 USA dolarjev oziroma enakovrednost v drugih valutah.
Priporočite revijo
RODNA GRUDA
še drugim našim rojakom, vašim prijateljem in znancem!
Pišite na naslov:
Slovenska izseljenska matica Cankarjeva 1/11., poštni predal 169 61001 Ljubljana — Slovenija Jugoslavija
EDEN OD MARKETOV TRGOVSKEGA PODJETJA NANOS V POSTOJNI
NANOS-30LE1
Veletrgovsko podjetje import-export Postojna - Tržaška c. 59
IMA V SVOJEM SESTAVU DESET TEMELJNIH ORGANIZACIJ ZDRUŽENEGA DELA NA PODROČJU SLOVENIJE IN SR HRVAŠKE. V SKLOPU TEH JE 218 PRODAJALN, MARKETI, SAMOPOSTREŽBE, BLAGOVNICE, SUPERMARKETI, SPECIALIZIRANE TRGOVINE TER TRGOVINE Z MEŠANIM BLAGOM IN 16 GROSISTIČNIH SKLADIŠČ Z INDUSTRIJSKIM IN PREHRAMBENIM BLAGOM TER ALKOHOLNIMI TER BREZALKOHOLNIMI PIJAČAMI, TOVARNA MESNIH IZDELKOV, KLAVNICA TER HLADILNICA.
V OBČINI POSTOJNA IMA TRI TOZD:
NANOS - TOZD GROSIST POSTOJNA,
—	TOZD IZBIRA POSTOJNA,
-	TOZD TOVARNA MESNIH IZDELKOV POSTOJNA
V LETOŠNJEM LETU PROSLAVLJA DELOVNA ORGANIZACIJA 30. OBLETNICO USTANOVITVE. VSE NASE DOSEDANJE DELO JE BILO POSVEČENO CILJU, DA CIM BOLJE ZADOVOLJIMO POTROŠNIKE.




i S*

.' >
DOM Sl GRADITE IN SE ODLOČATE ZA NAKUP OKEN, VRAT, OKENSKIH | SENČIL, KAR VSE SODI V PODROČJE STAVBNEGA POHIŠTVA.
SEVEDA GRADIMO ENKRAT ZA VSELEJ - TOREJ HOČEMO KVALITETO} Z NAJMODERNEJŠIMI REŠITVAMI: TO JE STAVBNO POHIŠTVO
JELOVICA - ŠKOFJA LOKA
a|L..
Wm
BALKONSKA VRATA, FURNIRANA NOTRANJA VRATA, POLKNA, ŽALUZIJE.
?'|| . >y'/(
MONTAŽNE STANOVANJSKE HIŠE IN WEEKENDE, RAZNE MONTAŽNE
'
sfcf
JELOVICA IZDELUJE MED DRUGIM TUDI FINALIZIRANA OKNA IN
POSLOVNE OBJEKTE, ITD.

LASTNA TRGOVSKA MREŽA V JUGOSLAVIJI
ŠKOFJA LOKA, KIDRIČEVA 58, TEL. 064 61-361 ZAGREB, SESVETE, ZAGREBAČKA bb, TEL. 041 253-259 NOVA GRADIŠKA, KRAJAČIČEVA 31, TEL. 055 81-123 PULA, FIŽELA 7a (NA STOJI), TEL. 052 23-976 CRIKVENICA, VINODOLSKA 31, TEL. 051 831-115 ZADAR, BIOGRADSKA bb, TEL. 057 23-815 ŠIBENIK, UL. BRATSTVA I JEDINSTVA 98, TEL. 059 23-876 DUVNO, BORIŠE KOVAČEVIČA bb, TEL. 080 72-179 SARAJEVO, RAJLOVAC, UL. 21. MAJA 147, TEL. 071 526-338 STARA PAZOVA, SAMENJAROVA 29, TEL. 022 81-666 NIŠ, UL. NIKODIJA STOJANOVIČA (TATKA), TEL. 018 65-930 SKOPJE, MADJARI, UL. 821 br. 3, TEL. 091 61-104 SPLIT, KOVANJINOVA 1, TEL. 058 48-780 OSIJEK, ČEPINSKA bb, TEL. 054 31-922
KRAGUJEVAC, BELOŠEVAC, M. BANKOVIČA bb, TEL. 034 66-235


;
■ ■:
■ 'V

' -:0;
■/y;, y , -	„ v ■ ■
:"A
fM.......








,









ó


'A
novoles • novo mesto
nancy • program

1, _
tevENIJA
EVIJA ZA SLOVENCE PO SVETU
1AGAZINE FOR SLOVENES ABROAD
EVISTA PARA LOS ESLOVENOS EN EL MUNDO
OVEMBER- DECEMBER
77
ETNIK 24
NGLISH SECTION ^GES 31-42
DRAGI ROJAKI!
PRED VAMI JE NOVA, DVOJNA (NOVEMBRSKO-DECEMBRSKA) ŠTEVILKA RODNE GRUDE. UPAMO, DA BOSTE NAŠLI V NJEJ ZADOSTI ZANIMIVEGA BRANJA ZA DOLGE ZIMSKE VEČERE. ŽE ČEZ EN MESEC PA BOSTE DOBILI JANUARSKO ŠTEVILKO RODNE GRUDE. UGANILI STE, DA SMO SE ZA DVOJNO ŠTEVILKO ODLOČILI PRAV ZATO, KER ŽELIMO, DA BI POSLEJ PRIŠLA RODNA GRUDA TUDI NAJBOLJ ODDALJENIM NAROČNIKOV V ROKE PREJ.
»RODNA GRUDA«
V	JUBILEJNEM LETU 1978
PRVA ŠTEVILKA PRIHODNJEGA LETNIKA BO ZAČELA ŽE 25. LETNIK NAŠEGA MESEČNIKA. REVIJA SE JE V ČETRT STOLETJA RAZVILA
V	REPREZENTATIVEN MESEČNIK SLOVENCEV NA TUJEM. SEDAJ GA POŠILJAMO V 42 DRŽAV NA VSEH PET CELIN.
KAJ BO V NOVEM LETU NOVEGA
TRUDILI SE BOMO, DA BOMO OHRANILI VSE, KAR JE BILO ŽE DOSLEJ DOBRO. REVIJO BOMO ŽE V PRIHODNJI ŠTEVILKI POPESTRILI Z NOVIMI STALNIMI RUBRIKAMI. PREDVSEM PA BOMO V PRIHODNJEM LETNIKU OBJAVLJALI:
•	ZANIMIVE IN BOGATO ILUSTRIRANE REPORTAŽE O DOMOVINI,
•	BARVNE REPRODUKCIJE ZNAMENITIH DEL SLOVENSKIH SLIKARJEV,
•	IZBRANA DELA SLOVENSKIH UMETNIŠKIH FOTOGRAFOV IN
•	IZBRANE DOMAČE TER IZSELJENSKE ZGODBE.
UREDNIŠTVO SE BO TRUDILO, DA BO REVIJA TUDI OBLIKOVNO PRIVLAČNA, DA BO IMELA DOSTI BARVNIH SLIK IN DA BO PISANA V LEPEM, PREPROSTEM, VSAKOMUR RAZUMLJIVEM JEZIKU. VSEM DOSEDANJIM NAROČNIKOM: HVALA ZA ZAUPANJE IN ZVESTOBO! VSE TISTE PA, KI ŠE NISTE NAŠI NAROČNIKI IN ŽELITE OHRANITI STALEN STIK S SLOVENIJO IN S SLOVENCI DOMA IN PO SVETU, VABIMO, DA IZPOLNITE SPODNJO NAROČILNICO IN JO POŠLJETE,NA NASLOV RODNE GRUDE. LETNA NAROČNINA OSTAJA NESPREMENJENA (100 DINARJEV ALI 6 US $ ALI 16 DM ALI USTREZNA VSOTA V DRUGIH VALUTAH).
25
LET
RODNE
GRUDE
NASLOV
RODNE
GRUDE
NAS NASLOV: »RODNA GRUDA« 61001 LJUBLJANA CANKARJEVA 1/11, p. SLOVENIJA -JUGOSLAVIJA
NEWS
OUR BANKS
ON A WORLD SCALE
Four Yugoslav banks have found a place for themselves on the list of the three hundred biggest banks in the world, which is published annually in London. They are the Bank of Belgrade, the Bank of Ljubljana, Jugoban-ka and the Commercial Bank of Sarajevo. With total active funds of 117.5 billion dinars the Bank of Belgrade took up 120th place.
PETROCHEMICAL COMPLEX TO BE BUILT ON THE ISLAND OF KRK
In accordance with an agreement about joint- investment drawn up between “INA” of Zagreb and the Down Chemical Company of Michigan, preparatory works for the setting-up of a petrochemical complex near the town of Omisalj on the island of Krk have begun. The complex will include a total of eight factories, which will be built in several phases over a six-year period. A total of over 750 million dollars is to be invested by the two sides in the construction of this, the biggest chemical complex to be planned so far in Yugoslavia.
RESISTANCE TO COFFEE PRICE INCREASES
It appears that Yugoslavs are successfully resisting the ever-increasing price of coffee on world markets — by drin-
ENGLISH
SECTION
Austria were given an official reception by the secretary of the United Nations Organization, dr. Kurt Waldheim. At this meeting the members of the delegation acquainted dr. Waldheim with the latest position and difficulties of the Slovene minority in Austria. The delegation consisted of the heads and secretaries of both Slovene organizations in Korosko, dr. Zwitter and Wieser, and dr. Grilc and Warasch. They handed over to dr. Waldheim a petition from the Slovene minority and informative material about the stand taken by the Slovene national minority to Austria’s national minorities policy.
DOUBLY EMPLOYED WOMEN IN YUGOSLAVIA
It’s a well-known fact that women who go to work have to do most of the housework when they get home from their regular job, everything from cooking to cleaning the flat, although nowadays men are doing more and more to help them. It’s interesting to know how many women are employed in Yugoslavia. The total number is 1,636,000, or 34 % of all people employed.
1,100,000	of these women
are qualified, and 183,000 of them have university or college education. There are 3000 women with Master’s degrees or Ph. D. ’s. All the same, the fact of the matter remains, that there are too few women in managerial positions, especially amongst directors of enterprises. In the whole of Yugoslavia women have the best chance of becoming managers in Slovenia, where 10 °/o of all directors are women.
YUGOSLAVIA AMONG THE TEN BIGGEST PRODUCERS OF MAIZE IN THE WORLD
According to experts’ estimates a total of 10 million tons of maize dry grain will be produced in Yugoslavia this year. This will put Yugoslavia among the World’s top ten producers of this agricultural crop. The larger part of the maize is used to feed animals, but recently more and more has gone for industrial processing. In good-crop years, like 1977, our farmers have the most difficulties in providing storage and with selling, too, since our maize is too expensive for foreign buyers. Almost 2 million Yugoslavs live directly or indirectly off maize. Many people con-
sider that maize is Yugoslavia’s most important national product, more important than copper, oil or steel. The experience of many years has shown the truth of the theory that in good maize-crop years the whole Yugoslav Economy is more stable.
A GOOD YEAR FOR GRAPES
This year’s crop of grapes, and their quality too, is going to be above-average. Viniculturists are going to gather a total of 130,000 wagon-loads of grapes for wine-making and for the table, which makes a total of 10,000 more wagon-loads than last year. About 15 to 20,000 wagonloads of grapes will be used as fresh fruit, which is again more than last year, when the quality was not quite so good. The rest of the grapes will be turned into wine.
YUGOSLAV SWIMMING AND WATERPOLO SUCCESSES AT THE EUROPEAN CHAMPIONSHIPS
At the European Swimming and Waterpolo Championships, which were held at the end of August in Jonkoping, Sweden, Yugoslavs won two medals. The Yugoslav water-poloists gained second place and thus a silver medal, whereas our young swimmer, hardly 16-year-old Borut Petrie from Kranj, won the bronze medal in the 1500 metres freestyle.
king less coffee. For the last few years we’ve been importing 40,000 tons of coffee annually from South America, Central America and Africa. This year we’ve only imported 37,000 tons of coffee so far, but there are still quite large stocks in the warehouses. Thus the consumption of coffee must have gone down considerably, which could mean that we’ve started to save our coffee or that we’ve found a suitable replacement for it.
CARINTHIAN SLOVENES RECEIVED BY KURT WALDHEIM
A delegation of Slovenes from Korosko (Carinthia) in
The wineyards in the region Slovenske gorice
WINE FAIR IN LJUBLJANA
The traditional wine fair was held at the Economic Exhibition-Grounds in Ljubljana. The top award, the title of “Champion 77” was awarded by the international jury, which had to choose between two hundred various alcoholic drinks, to “Župski rubin” from Kruševac for 1968 vintage brandy and to Fructal-Alko for their “Viljamovka” brandy. Among 1061 samples of wine the two winners were a White Burgundy of 1971 vintage, produced by Slovin-Jeruzalem from Ormož, and a 1976 Merlot from the Vipava agricultural cooperative.
UNESCO CONFERENCE HELD IN LJUBLJANA
A conference about education in chemistry was recently held by UNESCO, the United Nations organization for education, in Ljubljana. Taking part in the conference were over 400 experts from all the continents of the world. Among those invited to give lectures at the conference were top experts from the field of chemistry. The conference, which had the working title of “Education in chemistry over the next decades — problems and prospects” consisted of two parts: of a world-wide international symposium about education in chemistry and of a European seminar on the same subject.
PART OF
HEMINGWAY FILM TO BE MADE IN KOBARID
Some scenes of a documentary film about the Life of the American writer Ernest
Hemingway are to be shot at Kobarid by a film team from the BBC of Great Britain. It’s wellknown that it was in the vicinity of Kobarid, through which the Soca Front ran in the First World War, that Hemingway began his career as a volunteer and military correspondent. The film will be made in several other countries of the world, too.
YUGOSLAV FAIR AT BRUSSELS
At the start of September an exhibition demonstrating the activities of some thirty Yugoslav enterprises was laid on at the Trade Mart in Brussels by the Economic Exhibition-Grounds Enterprise of Ljubljana. The exhibition was designed to help these firms make inroads into foreign markets. The core of this exhibition was provided by the “Indart” Exhibition, which had been one part of this year’s Alpe-Adria Fair, too. There were several Slovene firms taking part in this exhibition, using the graphical
designs of Jože Horvat-Jaki on their products. Great interest was aroused among visitors to the exhibition, and, as well as this, the attention of the Brussels Trade Mart was attracted.
Efforts were made by the organizer to present at the Trade Mart not just the products of some Yugoslav enterprises but to present Yugoslavia as a whole. On two evenings a performance was given by the France Marolt Folklore Group, and the Slovene cuisine was demonstrated by the well-known Slovene cook Johnny Perdan.
BOJAN KRI2AJ — SKI-CHAMPION OF ARGENTINA
At the International Alpine Skiing Championships of Argentina first place was won by Bojan Križaj from Tržič, who beat the Italian Plank by a large margin. Other members of the Yugoslav team were successful, too, as there were four of them
The beautiful scenery of the island Krk
among the first seven. The members of the Yugoslav team, who had been training at the Argentinian skiing centre of Beriloche, returned home at the start of September.
THE ZAGREB INTERNATIONAL AUTUMN FAIR: AMONG THE WORLD’S FOUR BIGGEST
This year the Zagreb International Autumn Fair is celebrating thirty years of its being held within a socialist Yugoslavia. During this time it has grown up into one of the biggest fairs in the world. The first post-war fair was held in May 1947; it was the first international fair ever to be organized in a socialist country. At that fair the exhibits of 726 Yugoslav and 53 foreign exhibitors from 13 countries were displayed on exhibition-grounds measuring a total of 9557 square metres. The latter area soon became too small for the role to be played by an activity of this kind in the new Yugoslavia. For this reason the old tram terminal was pulled down in 1949 and a new pavilion with an area of 7488 square metres was built in its place. By 1954 the exhibition-grounds had been enlarged by 300 °/o. When the Economy ceased to be managed by the State, the first phase in the development of the Zagreb Fair grounds was concluded. With the introduction of worker’s self-management, working organizations became increasingly interested in the establishing of foreign-trade business with countries outside the Socialist Camp as well. This increase in foreign trade livened up the spring fair, giving it special emphasis on mass-consumption products; in addition to this, the first specialized fairs began to be organized. In 1956 the Zagreb Fair was moved to its present exhibition-grounds alongside the Boris Kidric Avenue. In that year the Fair attracted as many as 4599
exhibitors, 768 from Yugoslavia and 3831 from 26 foreign countries. In 1959 a total of 4661 exhibitors from 30 countries, including 1012 from Yugoslavia, took part in the Autumn Fair. The number of visitors increased steadily, too, and reached the figure of 1,312,000 by 1959. During its development the Zagreb Fair has increased its covered and open-air exhibition-grounds to an area of
160.000	square metres, where 60 countries from Africa, Asia, America and Europe have shown their products. Since 1967 special attention has been paid to the activities designed to promote the economic potential of the developing countries. Almost every year a new pavilion is built or an old one is modernized or else new open-air exhibition-grounds are laid out. The total area of the exhibition-grounds is thus enlarged by an average of 5,000 square metres annually. Last year the construction of a new exhibition complex intended for the food-processing industry was finished. Together with auxiliary facilities it occupies an area of
38.000	square metres.
At present the Zagreb Fair includes 475,000 square metres of exhibition grounds, with 42 large, modern pavilions and a number of smaller ones. It has thus become the fourth largest Fair in the world.
This year the number of exhibitors is expected to be greater than ever before —
5.000	from all over the world. This reflects, among other things, the openness of our foreign policy and the reputation of our country in the world.
INTERNATIONAL
CHILDREN’S
VILLAGE
Soon two years will have passed since the children’s village at Sremska Kamenica was opened. This institution — one of the most up-to-date ones of its kind — is turning into a real home for children who have lost their parents. While a considerable
number of such well arranged villages can be found in the Western European countries, Kamenica village is the only one of its kind in our country and because of the way in which it is organized it deserves our attention. During our visit to the little village, which includes 13 modern buildings, it was unusually quiet. Children’s voices could be heard only now and then; the atmosphere was more lively only at the centre of the village, around the fountain. Most of the fifty children who at present live in the village were away on holiday at the Adriatic Coast, and only a small group had stayed at home. Desa Milosavljevič, their “mother”, who has been in the village since its very beginning, was looking after them.
“I’d been working as a teacher for twenty-seven years and then, two years ago, I came to Kamenica as a “mother”. This is how all the children here call us, and so do my family of nine with whom I have started a new life here. Every family has its own house, nice and modern, a home anyone would like. In our village there live mostly children who have been left without their mother and father, but there are also a few whose parents don’t deserve to be called parents and whose upbringing and looking-after has been passed into the hands of society,” Desa Milosavljevič told us. Then she showed us the home of the six boys and three girls, her new children, for whom she feels as much love as for her own two grown-up daughters. Eight of the children have been attending elementary school during the past year and the ninth, Bane, will knock on the school door this autumn. And it is to this child, Benjamin, that the whole family has taken the most. No wonder, for his temperature rises if Mother Desa goes away just for a day or two, and he is constantly all over the house, discovering the secrets of his elder brothers and sisters.
The children help their Mother with all the housework,
according to their abilities of course, but they always tidy up their own bedrooms and the living room, and they also help one another with their schoolwork.
When the idea of the village was first put forward certainly nobody expected that it would be such a success. Some were perhaps distrustful of the unusual plan which was initiated by Dr. Milorad Pavlovič, who, sad to say, died much too soon to share the resulting happiness with the newly-established families.
Of course, difficulties sometimes do crop up, particularly so if some of the mothers cannot cope with their great burden. “I never again wish to see the moment when a mother has to leave her new children”, says Desa Milosavljevič, who has firmly decided to look after her boys and girls for good. This is what the village was intended to be. The little house at Sremska Kamenica will be their home even after they have acquired their education; when the boys get back from Army service they will come to their Mother for advice and they will be able to tell and show their own children that they had a happy childhood.
Mother Desa and the other mothers have a long way to go still. They will make it together with their children who are sure never to forget that they spent their youth between the Danube and the Fruška gora mountain, in a little village where humaneness and the care of society go hand in hand, where they found a family, large and inseparable.
SAFETY
PRECAUTIONS AT THE KRŠKO NUCLEAR POWER-STATION
It would take a whole century and another 20 years for radioactivity to escape through the steel and concrete shield which will envelop the reactor of the nuclear power-station at Krško, even if the reactor were to go
completely wrong. According to experts, no nuclear power-station in the world has a better security system than the Krško power-station is going to have.
“While building the power-station we are making use of the world’s most up-to-date achievements in the protection of the human environment, and for this reason the Krško power-station will be no more dangerous for the environment than any other ‘energy factory’ ”, says Engineer Janez Dular, one of the directors of the power-station under construction.
The shield around the nuclear reactor, which will in all cases prevent radiation escaping and disaster, is made of thick steel, is 72 metres high and has a diameter of 32 metres. The structure is as big as a medium-sized ship; it has foundations 20 metres deep and is surrounded by walls of reinforced concrete, which are 60 to 200 centimetres thick. Last year the structure was tested by exerting a pressure of 290,000 tons on it, which it withstood satisfactorily. The five thousand metres of welds on the dome were welded by means of special electrodes and all the seams were photographed and checked by taking 26,000 X-ray pictures. There exists an official, sealed file about every millimetre of the welds, about which worker worked on what and how he did it. Such strict control is kept over all other jobs as well. Before the above-mentioned test was carried out all the workers had to leave the building-site and the inhabitants of Krško were ready, too, just in case. The precautions taken proved to be unnecessary this time, for the steel-and-concrete structure with-stood the test.
It was our own workers who met with this success; the construction of the steel-and concrete shield was carried out by the firm of “Djuro Djakovič” of Slavonski Brod. The other firms cooperating with the American company “Westinghouse” are “Hidro-elektra” of Zagreb, “Hidro-montaža” of Maribor and
“Gradis” of Ljubljana. In the design and carrying out of construction works Yugoslav designers have been cooperating with the following enterprises: “Rade Končar” and “Elektroprojekt” of Zagreb, “Litostroj” of Ljubljana, “Metalna” of Maribor and “Jugoturbina” of Karlovac. In spite of the fact that they are in fact competing on the market among themselves, the Yugoslav firms have been cooperating very well as far as the building of the Krško nuclear power-station is concerned. In this way they have gained a lot of experience for further undertakings of this kind in the future, for by the year 2000 twenty nuclear power-stations are planned to be built in Yugoslavia. The experience acquired at Krško will therefore be all the more valuable.
Already at the design stage, as well as during the actual building of the power-station, a number of safety measures were taken. The high standard of the safety measures will also be maintained when the power-station begins to operate. Top experts took part in the whole project; 65 research reports on the safety of the power-station (making up 18 thick volumes) were drawn up and, on the basis of such reports, the International Agency for Energy of Vienna gave its consent to the building of a nuclear power-station at Krško which will be in accordance with both Yugoslav and international safety measures. Experts maintain that the nuclear power-station will cause less damage to the environment than a thermo-electric power-station, or a power-station operated on crude oil. In spite of this the Executive Council of the Zagreb Assembly has founded a committee which will be making continous investigations into the influence of the Krško nuclear power-station on the human environment, and check to what extent the investors have provided the necessary safety for the power-station and how the particular construction works have been carried out. For this reason a dense network of automa-
tic control stations will be set up along the river Sava. Thus the degree of radioactivity and all other phenomena resulting from the operation of the power-station, such as the temperature of the water and the influence on fauna and flora in the Sava, will be measured. The river will be somewhat warmer from Krško downstream, as its water will be used to cool the reactor. Control of the water will be necessary, as the Sava provides water for 1.5 million people and plans for the obtaining of water from the Drava and Kolpa rivers have not yet been made.
IGALO: THE »MONTE CARLO«
OF MEDICINE
In spite of the fact that recently about a thousand patients were staying at the “Dr. Simo Miloševič” Institute for Physical Medicine and Rehabilitation at Igalo near Her-cegnovi and that almost as many were attending daily therapy as out-patients, in spite of the fact that thousands of tourists with various complaints were trying on their own to make use of the black mud in the sea or to catch hot water flowing out of the Institute’s drainage system, and in spite of the fact that, with seven new skyscrapers and a number of other new buildings, the once modest seaside resort has turned into a medical mini Monte Carlo, the head of the Institute, Dr. Milutin Živkovič has resolutely pointed out that “The main thing is, there are no miracles here!”
This summer there were few places along the Adriatic Coast with as many visitors as there were in Igalo. There were no private rooms available and any that were available were very expensive. Even higher prices had been fixed in the hotels, which try to give the impression of being luxury hotels, at least as far as their looks and prices are concerned. In contrast with all this the office in which the medical officer in charge Dr. Živkovič received me was, although situated in
a large, new, modern building, quite modest.
“What is involved here is not a miracle”, said Dr. Živkovič, a Serb by nationality although he works as one of the leaders of this, the most important Monte-Negran medical institution, “but only a diligent combination of the achievements of medical science and of the natural environmental conditions of Igalo. All the successes achieved so far, which are by no means small, are the result of this combination. Of course, we are trying to increase the possibilities of such a combination by carrying out research work.”
Dr. Živkovič mentioned that through these investigations and everyday therapy, including new elements, the classical methods of therapy are being extended and improved. Thus, for instance, the hot parafin baths have, at Igalo, now been largely superseded by heated sea-mud therapy, and manual massage has been increasingly supplemented by underwater massage using sea-water under pressure.
“Our institution has developed into a general Yugoslav centre for super-specialization in the field of rheumatology. Among our lecturers, who are the best rheumatologists in the country, there are also two specialists from Slovenia, Dr. Vargazon from Ljubljana and Dr. Krampač from Maribor. The third generation of Yugoslav rheumatologists is just finishing their specialist studies now”, Dr. Živkovič was proud to tell us. He also pointed out the Institute’s cooperation on a wider scale with various medical research institutions and health and social-security centres throughout the world, particularly with those in Scandinavia and in the developing countries. “Our Institute has become a kind of a coordinating centre for the treatment and education of young specialists from the developing countries such as Ghana, Nigeria, Guinea, Somalia, Iran, Iraq, Libya, etc.”.
Apart from rheumatism, arthritis and other diseases of the joints, various non-TB
lung diseases like bronchial asthma and emphisms have recently been successfully treated at Igalo. “We’ve also been successful in treating post heart-attack cases, circulation complaints and other similar illnesses”.
The head of the commercial service of the Institute told us that “the initial capacity of 160 beds has now been increased to 1000, but this is not yet enough. The demand is particularly high during the summer, when we have a great number of out-patients and when many patients try to combine their treatment with holidays for their families. The first phase in the construction of our centre has been completed. During the second phase, which has just been started, new buildings with a capacity of 800 beds and all auxiliary facilities are to be built”.
As far as the Institute’s personnel is concerned, we were told that the total number of employed is 550; among these there are 52 doctors and 300 other medical workers. Apart from its main activity, the Institute at Igalo offers postgraduate studies in rheumatology, organized by the Medical Faculty of Belgrade University, and courses for physiotherapists, which are the responsibility of the Nursing College of Zagreb. However, it is not only for these reasons that the Institute wishes to be an all-Yugoslav and international institution. Among its patients there are a lot of foreigners, particularly from Africa, Sweden and Norway. “Mrs. Sirimavo Bandaranaike improved her health a lot here, but, of course, we couldn’t help her with the elections in Sri Lanka”, joked Slobodan Brajevic and said that Igalo will soon be making inroads into the American market as well. He also mentioned that President Tito has been giving great support to the development of Igalo. The main part, that is 98°/o of the costs of stay and treatment, which amount to 350 dinars per day including all care, and 50 to 70 dinars for outpatients, is covered by the Social Security.
JAT’S PLACE IN INTERNATIONAL AIR TRAFFIC
By providing its services on five continents, the Yugoslav Airline, JAT, plays a not insignificant role in international air traffic. In the face of very fierce competition from about 150 international airlines (and at least another 200 charter companies), JAT achieves very good results relative to the economic might and potential of its home market.
JAT’s planes on regular domestic and foreign services cover 31 million kilometres a year, clocking up around
They gathered gradually in front of the long, white-black plant, like bubbles upon shaken dough. One came near, then another — no two men arrived together to this one--way, dead-end street. Yonge Street, the »Queen of Toronto«, was quickly dimming in the near distance, and, beyond, the stars were flickering one after another like shiny drops appearing on bread crusts in the overheated oven. Few men stopped at the huge entrance; they all hesitated. They savored then last breath of cool air before stepping into the hot hell. They chewed on their cigarettes or pipes, greeted each other with a swing of their arms and listened to the noise of the congested city in the distance.
The bakery was located in the heart of the city, but no cars or neatly-dressed people came this way. No happy faces could be seen here either — one could only see the subdued and the silent and the tired. Now all of them enjoyed seriously the phony eternity of those last few minutes before that automatic punch of the time clock upon their worker’s cards.
All of them were now leaning against the wall of the plant; only Nikolay sat alone at the edge of the street on the opposite side. The grayish wise
50,000	flying hours on 44,000 flights, with an average of 135 seats per flight. This volume of operations places JAT among the top third of the world’s airlines. According to data supplied by the International Civil Aviation Organization (ICAO), which has a membership of 152 carriers accounting for 99 per cent of all civil aviation in the world, JAT occupies 45th place according to the number of kilometres flown by its planes annually.
In the past two years, JAT has carried three million passengers annually, which makes it 34th of the 152 airlines and means that it carries about one per cent of the total number of air travellers in
the world. With 1,100,000 passengers carried on regular international services, JAT ranks 22nd in the world.
The Yugoslav Airline’s position is not as strong when it comes to freight transport (about 60th place in the world), but in this domain it has recorded an exceptionally high growth rate over the past two years, and the outlook for the future is certainly promising.
JAT’s fleet comprises 22 of the most up-to-date jet aircraft, which will be joined next year by two of the latest type of jumbo jet. The airline, in fact, ranks among only twenty in the world which have exclusively jet planes in their fleets. In the size of its
fleet, JAT ranks 38th among civil airlines.
JAT now employs 5,291 persons, which again places it among the top third of international airline companies (43rd place). With over 500 passengers carried per employee, JAT is well above the international average (287). Among European airlines, JAT takes 10th place with regard to the number of passengers carried on regular services, and 7th place in the number of passengers carried on domestic lines.
AIR YUGOSLAVIA, JAT’s charter company carries about 300,000 passengers and 6,500 tons of freight annually, which gives it 20th place in the world.
IVAN DOLENC, DOWNSVIEW, ONT. CANADA:
NIGHT SHIFT IN THE BAKERY
man was remembered for the remark he uttered on that postwar day when they were lined up in the plant office offering themselves for the night shift.
“There are no friends left-nor are there any enemies«” he blurted out loudly as he glanced around at the long row of applicants before and behind him. “Only competitors have remained!”
Nikolay’s words, spoken in his soft Russian-English, sounded so aristocratic and out of place in the deadly monotony of the plant that they all burst into laughter. “Everyone here is on his own and forever alone,” he continued, paying not the slightest attention to his listeners. “Anyone with a family, like myself, is doubly and triply aware of this. So don’t expect me to give up in this long line and perhaps get lost on the street! I need the night shift for my survival!« His directness at once evoked much sympathy from the others. They named him their “Saint.”
On this late evening in June,
there were some twenty or thirty men standing on the street, but not one of them entered the plant just yet. They waited on and stirred only when they heard a bus pull to a stop on the main street. Although they heard the bus every evening, they seldom saw it in the twilight. But when a tall, broad-shouldered gentleman carrying an attache case stepped off the bus, they knew that the time had come for their departure for the plant locker rooms in the basement of the block-long building. Janosh was always more accurate than the watches on their wrists. He approached slowly and greeted them with a wave of his briefcase-it was exactly nine forty-five!
Like most of the others, Janosh was no longer young. They called him the “Professor.” Again, such a name was nothing extraordinary on the night shift crew, for there was not a single professional baker or professional laborer among them. The crew was undoubtedly the best-educated team of its kind to be
found between the Atlantic and the Pacific — on the Canadian side. It consisted of European professors, engineers, economists, doctors of humanities, physicians, teachers, artists, lawyers, army officers, diplomats, and, of course, all of them former celebrities. They represented all Slavic countries and were also joined by Estonians, Latvians, and Lithuanians. All the rest were students who attended daytime classes.
Although at times they referred to themselves as “The Brains Trust of the United Immigrants,” normally, by unspoken agreement, they avoided all references to political or social labels. The differences among them were so great, especially in political background, that had they not done so, they would not have been able to spend one single night together in peace. Without exception, they had marinated, mayonnaised and glazed themselves according to the lovely old recipe called tolerance. One night Mike, the young theology student, described the exemplary behavior of the night shift with a quote from a cookbook. To the great satisfaction of all present he cited the following paragraph:
“Game, especially the meat of an old field rabbit, must be marinated so that it loses its
toughness and can be preserved for an extended period of time. We do not recommend marinating the meat of young deer, for in the process it loses much of its nourishing components and its natural taste.”
All recognized the thrust of the recipe but no one was offended by it. With understanding they swallowed the truth from the book of good cuisine and reacted with selfknowing laughter.
At midnight, the group headed by the Polish literary historian Henry stopped the conveyor belt that carried the American and fruit bread down to the ground floor. Eight sweaty intellectuals in white uniforms sat down around him, each with a paper cup of coffee in hand, ready to listen to his lecture. Tonight the topic was “The Tragic in World Literature.” “From the bottom of my heart I would like to follow the ideal path of prince Myshkin,” Henry ceremoniously concluded his comparison. “But I see that this path of the heart, this way of integrity and noblemindedness, of humanitarianism and respect, leads only to a bakery of dreams like this one here.” He gulped some coffee ,then continued. »We are acting out the miserable role of Ganya; we are satisfied with the Leftovers and the big world out there is still the world of the Rogozhins and Ptitsyns! As for myself, I readily admit that I cannot follow those two natures, despite the fact that I could easily reach them or even outdo them with my reason. The unhappiness of their life is attainable, this I know; even so, I would rather forego dirty competition of that sort and wait.«
There was a break in the discussion. The listeners sipped their coffee, searching for an answer to the problem presented to them. First to speak was Frank, the Estonian artist.
“There’s no answer,” he said. “Isn’t it enough that Myshkin came from a sanatorium for the insane and in the end again returned to a sanatorium?”
“True,” nodded another, as he took an apple pie out of the refrigerator. “Myshkin cannot be followed. His kind of goodness leads to suicide.« “He remained as lonely as Christ with his experiment,” stressed Martin, a former Catholic priest who had married a year ago. “Christ, too, has not a single honest disciple or follower left in our commercialized world — only admirers remain.”
“But still, I see a minor difference here,” laughed Mike openly. “Myshkin is not a legend so it isn’t possible to make money on him as ¡the organized do in the name of the Nazarene.”
“Let’s end on this point for tonight,” said Henry. He turned to a Lithuanian Doctor of Politics and suggested, “Perhaps you can continue next time. Until Wednesday, on our behalf, you can consider if similar dough has risen in ‘Hamlet’ and in the sad ‘Knight from Mancha’.” “O.K.,” answered Ignatius, “I’ll do my homework.”
Then all of them rose, returned to the baking ovens, and the indefatigable assembly line began to hum again.
* * *
Dragolyub, a graduate economist, was placing cakes destined for shipment to chain stores into the steel cabinets. Every night, as he set them in the containers, he exercised his memory by recalling the first names of all the great personalities or scenes of the beautiful places they were named after. He always began with the Elizabeth and Napoleon cakes, then continued with those of Linz, Brazil, Italy, Florence, Hamburg, and Panama. Only after he had carefully pushed the Indian cakes onto the tray did he count the mundane rum, orange, coffee, marble cakes, and the others. When he got to the nut, strawberry, and blueberry cakes he contemplated longer and began to count them more slowly, as if he were dwelling on something from the past. His tired eyes behind spectacles began to close involuntarily and he
was forced to rest. His colleagues, shuffling their feet, stood before the cabinets with the large white order sheets pasted on the doors. Dragolyub turned to them, leaned against the wagon with the cakes, and shouted loudly: “People of God, I won’t be in this purgatory much longer! In the autumn I am leaving you!”
They descended on him from all sides and stared at him, wide-eyed.
“Are you joking?” the first one queried. He helped himself to broken pieces of Colonial cake, which lay on a special tray for waste, and sat down beside Dragolyub on the hot floor.
“No, I’m not joking,” replied the young economist. “My mathematical problem will soon be solved — maybe in one week or two —-and then Monte Carlo is mine!”
“May I visit you someday?” eagerly inquired the Estonian teacher who, as a French Legionnaire, had swum out of Dien Bien Phu. “Ah, but will you and your wife still want to know me?”
In addition to his night work, during the day Dragolyub worked in a large supermarket alongside his wife — she was a cashier and he was a stock clerk. All of their savings were invested in autumn and winter tickets for the French Rivera. They had already been there three times and on the last occasion Dragolyub had won small sums at the roulette table. He was convinced that he was close to discovering a sure betting system that would win him a fortune.
“I have borrowed several thousand,” he continued excitedly, “and I’m hoping for a clean sweep. I’m going to break the Bank!” He wiped off his moist glasses and went on, «And then I’m going to call myself a capitalist. I might even buy this bakery of ours, if only to make it cooler for you fellows.”
“And you won’t work nights any longer?” called a man from the other side of the shop. He had three children and a sickly wife at home. He had enrolled at a Canadian
university but could not afford the costs.
“Nights?” thundered the passionate gambler. “I won’t work days, either! Do you understand what this means in North America? ... I will be free, free at last! I’ll have money and again I’ll be a respectable intellectual. It’s quite possible that I may want to become a human being again, too. A ‘Man’ with a capital ‘M’ who is completely hot or completely cold — and never lukewarm again, as all of us here are. Have you ever heard of anything good that comes from a lukewarm disposition?”
“This bakery of dreams has burned him terribly,” old Vassily thought in sympathy, as he recalled his own dreams in the prisoner-of-war camp; but he said nothing.
Several shouts were heard: “Lucky fellow!”
“At least somebody is getting out of here!” “Congratulations!”
“A mathematical genius!” The economist was suddenly frightened by the effect of his revelation and he desperately wanted to return to his cakes as soon as possible. His colleagues dispersed slowly; each fell to his own work.
* * *
Janosh ran over the cement loading dock where trucks came and left again throughout the night. His job was to unload the huge boxes of poppyseed buns which arrived from other plants, and to fill the steel cabinets with the cookies and pastry which descended in painfully assorted dozens from the floors above. Over and over he repeated the Czech names for all the eigh-ters, twists, half-moons, raisin, slices, drops, puffs, tarts, macaroons, animal and chocolate-chip cookies, as he had done at three o’clock in the morning for many years. He continued with Neapolitans, peanut butter crunch cookies, shortbreads, marsch-mallows and doughnut holes. Here and there he nibbled something from a tray.
Along the loading platform other intellectuals, their faces
marked by European mildness, helped him. The group included four lawyers, two diplomats, a physician, and three engineers. All had arrived in this country too old to have any hope of ever leaving the bakery.
Janosh was respected and admired by his co-workers, not just because he was the oldest, but because he was a living encyclopedia of the humanities — a philosopher, linguist, historian, and poet, all in one. The crew worked in the fresh air, so it was natural that they were constantly taunted that they were enjoying paradise while the others suffered and sweated in the hell of the open ovens or in the purgatory of the airless second floor which had no windows or doors, just the elevator and the dull gray steel of the sorting cabinets. Janosh invariably answered these jibes with the explanation that this was true only in the summer. In winter, in the cold slush and snow, the established order of things was reversed and he and his men were in purgatory and sometimes, when the snowstorms whistled, even in hell — if only in a Miltonian frigid hell.
The night was clear und full of the mysterious light of the moon and the glowing stars. It was a night worthy of Goethe. Although Janosh continued collecting French and Spanish biscuits and rolls on his way, his thoughts rose faster than the yeastiest dough and connected into sentences in his mind. The bakers in the plant all agreed that he
THE LIFE OF SLOVENES IN CARINTHIA (AUSTRIA)
After the end of the First World War many Slovenes remained outside of the frontiers of the newly created Yugoslav state. Most of them inhabited territories under Italian sovereignty, but a considerable number remained in Austria. After the Second World War, when the whole of Slovene territory
not only wrote well but that he was truly a great poet. They and his wife were his only critics.
He wrote articles, essays, and poems for himself, for the night shift, and for his understanding mate. Once a month he collected the sheets covered with typewritten lines and tied them into bundles. Often he sent such a bundle to the address of so-and-so or so--and-so, countrymen whom he had met at church or on a streetcar, but rarely did he get a response. To be perfectly honest, he never really expected anything to come from these efforts of his. They were refreshing to his colleagues on the night shift and they were satisfying to his wife. But mainly, he had to continue his writing if he wanted to remain alive.
In one of these bundles he outlined a calm, Tolstoyan appraisal of his situation. Perhaps someone may find it and discover the inner truth of the bakery people.
In his tract Janosh maintained that an intellectual should not waste time and emotion if he does not get an echo. He should acknowledge, once and for all, that the nucleus of this continent is a never-ending domain of elegantly dressed servants and maids to whom any idea other than winning their bread is not only strange but hostile. Here he added that he would not bother to proble the question of whether winning one’s bread could be classified as a human idea.
On the same page he conti-
was liberated by the Yugoslav Partisans, a large part of the territory inhabited by the Slovenes formerly under Italian rule was united with the fatherland by the incorporation of the Slovene Littoral in Yugoslavia. The Slovene national community in Carinthia, however, remained within the Austrian state. After the plebiscite of 1920, the Republic of Austria failed to fulfil the obligations it had assumed and the Carinthian Slovenes were subjected to the systematic denigration of
nued, “When these people realize that they are in the majority, they will close down humanitarian institutions and unleash all of their police and military apparatus against those who dare to defend anything but personal material comfort.”
On this night Janosh was absorbed in kneading out a poem about a man who saw no relationship between his personality and the warm baskets and boxes which he was transferring from hand to hand at three o’clock in the morning. Certain parts of the poem burned him more than the trays hot from the oven. He served these nameless strucks only because he needed a small sum of money every Friday morning for another week of existence. There could be no other explanation for this dreary nightly ceremony. But his poem was concered with living, suffering people who were awaiting his bakery colleague, the physician; he saw wild waters without bridges which could be tamed easily by his colleagues, the engineers. Through words there surged a flood of precious, lost, discarded human time which was already a deluge of biblical proportions.
Janosh stopped with this thought and stared, perplexed, into the reality around him. Half-empty trucks still stood at the dock. And alongside him men were working with an enthusiasm normally reserved for the rescue of a drawing person. Blazing heat, smelling of bread in all its
their national identity. Moreover, the reign of terror instituted after the Anschluss of Austria in 1938 to the Nazi Third Reich even led to the deportation of entire Slovene Carinthian families to Germany.
The beginnings of the National Liberation War in Yugoslavia coincided with ever stronger manifestations of national consciousness on the part of the Carinthian Slovenes. Anti-Nazi resistance began developing in Carinthia too. The establishment of the
forms, still hit out unbearably from the plant. A loud shout could be heard. “The night shift is probably an-noucing the morning coffee break,” Janosh said to himself. He, too, put aside everything he held in his hands and in his thoughts.
Humiliated and bent from the long night’s work, he had forgotten himself that he was still an intellectual from time to time. Inwardly, unwillingly, he had hung a white flag which waved to the order of the plant just as the flame in the long, deep bread oven. “Only till six, only till six,” he murmured and once again embraced the shrinking pie of the moon and the fading points of the stars above him, which were becoming reco-gnizeably smaller and paler, and then he stepped out from the yard under the roof of the plant.
* * *
The sun had already been smiling for an hour over the street, when from the huge entrance door the nightly bakers rushed onto the sidewalk. They all hurried in one direction, toward the main street of the city. They looked neither left nor right; they did not stop; they even forgot to smoke. And they did not turn either.
Nikolay, the grayish wise man, was the only one running alone on his own side of the street. No one paid any attention to him; no one remembered his saying that “everyone here is on his own and forever alone.”
first local committees of the Osvobodilna fronta (Slovene Liberation Front) began, to be followed soon by the appearance of the first Partisan units in the mountains. These units were subsequently organized into companies, battalions and detachments which played an important part in the liberation of Carinthia during the final military operations of the Second World War in May 1945. After the defeat of Nazi Germany, the wartime Liberation Front of Carinthia was reor-
ganized into the Democratic Front, which in 1955 became the Federation of Slovene Organisations. In 1949 the prewar Political and Economic Society of Carinthian Slovenes was transformed into the National Council of Carinthian Slovenes. Both Central Organisations — the Federation of Slovenian Organisations and the National Council of Carinthian Slovenes — are still very active and are obliged, to this very day, to struggle against the German nationalists in Carinthia represented in the bourgeois parties, especially the Kcirnt-ner Heimatbund, an organisation notorious for its intolerant attitude toward national minorities. The struggle of the Carinthian Slovenes for national survival and their resistance to assimilation reached their climax on November 14, 1976, when the Carinthian Slovenes boycotted the special census. The Carinthian Slovenes, particularly the national and politically extremely conscious younger generations, have resolutely demanded the fulfillment of Article 7 of the State Treaty.
Ever since the conclusion of the Austrian State Treaty on May 15, 1955, Article 7 of this document has been a controversial issue. Apart from the four big powers (USA, USSR, Great Britain and France), the Treaty was also signed by Yugoslavia.
It is stated, for example, in Paragraph 2, of Art. 7 of the State Treaty that “... (the Austrian citizens belonging to the Slovene national minority in Carinthia) shall be entitled to primary education in the Slovene language and to a proportionate number of their own secondary schools.” As early as in October 1945, the Austrian authorities decided to establish bilingual schools for Slovene and German speaking pupils in 64 communities of southern Carinthia. After less than a year, however, tie representatives of the burgeois parties of the majority nation in Carinthia began denouncing bilingual education.
The attacks on bilingual edu-
cation on the part of the German nationalist circles became particularly vehement after May 1955, i. e. after the conclusion of the State Treaty. On September 22, 1958, the president of the Provincial Educational Council and the then provincial socialist leader, Ferdinad Wedenig, passed an ordinance abolishing bilingual instruction in both languages of the province and placing bilingual education on an optional basis. This was a severe blow for the Slovene national group in Carinthia. The decision was followed by renewed pressure on the part of the organisations associated in the nationally intolerant Kärntner Heimatbund, aimed at achieving the organised and full-scale withdrawal of children from Slovene classes. It is true that a high school for Slovene children was established in Celovec in the autumn of 1957. However, for a period of eighteen years the high school was accommodated (with afternoon classes) ■in the building of a German school, moving into its own building only two years ago, despite Austrian promises made over ten years before. The number of pupils in the Slovene high school is around 450; three classes in each of the junior grades and two in the eighth grade. These data indicate that the young generations of Carinthian Slovenes are resolutely opposed to assimilation, a favourite means of the German nationalists aimed at the gradual eradication of the Slovene national group in Carinthia.
Workers, smallholders and skilled craftsmen account for the vast majority of members of the Slovene national community in Carinthia. Their economic dependence renders them particularly vulnerable to pressure by Aerman nationalists. As the Slovenes usually found it very hard to obtain credit loans from banks and rarely succeeded in doing so — the granting of such loans usually being conditioned by renunciation of Slovene national identity — they established the Union of Slovene Savings Banks, which gradu-
ally developed into a genuine Slovene banking organisation, whose new head office building is located in Celovec.
The demands put forward by the Slovene national community became particularly resolute after October 10, 1970, when, on the occasion of the celebrations of the fiftieth anniversary of the plebiscite, some German nationalist circles endeavoured to assert that the problem of the Slones in Carinthia has been settled once for all. The actual meaning of this claim was that there are no more Slovenes in Carinthia, or they were totally insignificant. Such a “solution” of the Slovene problem in Carinthia produced exactly the opposite results, for the activities of the Slovenes in the political, cultural and economic sphere gained steadily in scope and intensity. The demands of the Slovene national group
—	especially the representatives of its young generation
—	became more and more insistent. Meanwhile, the Austrian government persistently refused to fulfil the provisions of Art. 7 of the State Treaty, particularly those pertaining to the right to primary education in the Slovene language, the right to Slovene as the second official language, and the right to bilingual place names. Signposts with the names of the respective localities inscribed in both languages were put up in only 204 villages and towns, which is far from the actual number inhabited by members of the Slovene national community. The Carinthian Slovenes, especially the younger generations, have demonstrated their firm resolve to continue fighting for their legitimate rights by two protest marches along the streets of Celovec and the final protest march in Vienna in April 1977. It should also be borne in mind that the Slovenes were supported in these actions by Austrian democrats, members of various youth and student organisations, rallied around the Solidarity Committee for the Defence of the Rights of the Carinthian Slovenes.
FROM »REVIEW«
BOŽIDAR JAKAC:
A PERSONAL ACCOUNT
The Slovene painter Božidar Jakac has done Tito’s portrait on three different occasions: the first time in Jajce during the wartime year of 1943, when the Anti-fascist Council of National Liberation of Yugoslavia, AVNOJ, was holding its second session there; the second time in Belgrade in 1947; and the third time on Brioni Island in 1966.
Jakac joined the Partisans in 1943, and did a number of drawings, paintings, portraits and landscapes during the war. After the liberation of the country, he helped to found the Academy of Fine Arts in Ljubljana. Employing the method of precise realistic expression, he has done numerous copperplates, woodcuts and lithographs. His works have often been displayed in art galleries in Yugoslavia and abroad (the USA, Switzerland, Austria). He is a member of the Slovene Academy of Sciences and Arts, and in 1967 received the AVNOJ Prize, the highest national award for creative achievement presented yearly to individuals and institutions.
Below: some reminiscences by the eminent painter, now aged 77, of his encounters with President Tito while doing his portraits, as he related them to the author of this article.
❖ * *
... The First World War, I must say, was as interesting to me as the Second. A great many invaluable documentary materials, in which there is both beauty and horror, remain from that frightful period. I first exhibited my work as a soldier in the Austro-Hungarian Army in the Jakopič Pavilion in Ljubljana in 1918, after returning from the front on the Piave, just before the end of the First World War. That’s how I entered public life, the world of art...
... My father had lost both his legs in a railway accident
and he lived, disabled like that, for 22 years. He died in 1942. The reason why I didn’t join the Partisans earlier was that I couldn’t leave my father on his own. My best friend, Miran Jarc, who was a writer, died fighting in the Partisans in that same year of 1942. In 1943 I, too, joined the Partisans, together with my wife Tatjana. She was invaluable to me. But for her, I would have been unable to do much of what I accomplished, and she also took care of my health, as far as this was possible in the harsh wartime conditions .. . ... I was chosen to go with the Slovene delegation to attend a meeting of AVNOJ (the Anti-fascist Council of National Liberation of Yugoslavia) in Jajce, in central Bosnia. It took us days and nights to get there. It was an arduous journey of over a thousand kilometres. The Germans had launched one of their offensives, and at one point we had to hide in a bunker. There were about thirty of us. Then came the order to continue our journey ... I had done a lot of work there ... I did a deal while with the Partisans — many portraits and landscapes among other things. I also took a great many photographs. I have kept about three thousand documentary photos and several hundred metres of 6 mm film track.
... We stopped off in the little Bosnian town of Livno for a few days before going on to Jajce. I was to get to Jajce one day in advance of of the rest of the delegation. Actually, I should have gone even before, but Jajce was bombed for three consecutive days and Tito wouldn’t let them call me there earlier ... Clearly he was concerned about my safety. I thought it an unusually humane gesture on the part of a military commander to think about the welfare of someone who was not so very important in time of war ...
We arrived in Jajce at night. In the morning we made for a factory just outside the town and there, in semi-darkness, I sighted a group of
Partisans with officers’ insignia something we had not been familiar with back in Slovenia. Edvard Kardelj, still one of Josip Broz Tito’s closest associates, came over to me and having looked me over said: “Come with me, I’ll introduce you to Comrade Tito.” Tito shook my hand firmly. In the darkness, however, I could not see his face. Still, I had sensed his firm handshake. We then went to one of the factory offices. Tito said something funny about my rucksack, and they all laughed. He was now seated at a table littered with sheets of paper, in the full glare of the lamplight, and I could see his face for the first time. It was a striking face — so very different from that strange, unpleasant face in the photograph the Germans had circulated. It was pale, light and earnest but at once warm and expressive. I watched him all through the con-
versation, strongly tempted to register on paper my first impressions there and then, but not daring to do so.
On the day before the meeting of AVNOJ, I was sent to a bunker of sorts: its side walls were the faces of two huge rocks. It was, in fact, a factory tunnel, on one side of which there were tables and long benches. I sat down, just across the table from Comrade Tito, and produced a sheet of paper — some ordinary office brand — which I had acquired by chance a little earlier on. I could start work at once.
Later on I wrote in my diary: “He straightened out the officer’s overcoat he was wearing, and his face became even paler than before. He was looking at me, tiredly and fixedly, thinking about God knows what. Now and then we exchanged a word or two. I sketched hurriedly, time being precious, and doub-
The portrait of Marshal Tito done in Jajce (Bosnia) in 1943.
. s 4.
ly so to a man who held the threads of strange and complicated straggle. I sat before this man, who embodied all our resistance and superhuman efforts, and we gazed into each other’s eyes like two people confiding in each other.
... In the evening we went to attend the important meeting of AVNOJ convened in the hall of a reconstructed building entirely blacked-out. A sense of overwhelming enthusiasm filled all those present as Tito, in his long officer’s topcoat, stepped into the hall. He was folowed by the chairman of AVNOJ, Dr. Ivan Ri-bar, who only the day before had heard of the death of both his sons: Lola and Ju-rica, the latter a talented painter, and was now courageously hiding his grief. On stage, a Partisan choir began singing “Hey, Slavs”, and standing up, we all joined in. Chairman Ribar then declared the meeting open.
I tried to sketch all the speakers, who were indeed many, but because I was so weary myself and because the heat in the room was excessive and the material unsuitable for my purpose, I was unable to do this the way I wanted to. Although the meeting in progress was highly important from beginning to end as it was there that the foundations of the new Yugoslav state were being laid, there was one particularly important moment when Comrade Tito, commander of the People’s Liberation Army and Partisan Detachments of Yugoslavia, was proclaimed Marshal of Yugoslavia at the proposal of Josip Vidmar, on behalf of the Slovene delegation. It was as if a spark had flashed across the hall, igniting an enthusiasm to which there seemed to be no end.
I watched Tito’s face: it was impassive, He seemed all bottled up, his gaze fixed on some point in the distance. Ribar had the same earnest look, but deep inside he was doubtless fighting back his grief. Calmly, he looked across the hall at rows of representatives of the peoples of Yugoslavia. It was a histo-
rie moment not only for those of us there, but for the whole of Yugoslavia. That face has remained impressed on my memory ever since.
* * *
.. . After the war, in January 1947, invitations were sent out to eight painters in different parts of Yugoslavia: Vladimir Becic of Zagreb, Paja Jovanovič of Belgrade, Marino Tartalja of Zagreb, Pjer Križanič, Zlatko Priča, Ismet Mujezinovič and two Slovenes — Gabriel Stupica and myself.
We all worked at the same time, which was rather ank-ward, as doing a portrait is a kind of tête-à-tête in the course of which you look at and talk to the person you are portraying. This was more like portraying a model at school. Then, one day, things were made even worse by cameramen and their spot lights, and none of us could get any work done that day. I did two sketches, one drawing, which was featured in the first set of postwar Yugoslav postage stamps, and one engraving, which 1 have included in a folder of 52 original high copperplates. The latter are unique amongst the works of Partisan painters, none of whom employed this technique but myself. I published the folder thirty years after doing the copperplates.
* * *
In January 1966 I was invited to go to the Brioni Islands to do a portrait of Marshal Tito there. I was greeted by him in a very friendly way.
I worked on his portrait at Brioni for three weeks. We were very much together — practically all day long — throughout that time. Even while we rested, we looked at my slides and conversed. His energy is incredible. In the evenings, after dinner, we watched films. He never went to bed before one o’clock in the morning, and I don’t know if he ever gets any real sleep.
FROM »REVIEW«
YUGOSLAVIA AND THE GREAT POWERS
It is quite understandable and normal that Yugoslavia, like other countries, attaches exceptional importance to the development of her relations with the great powers, by which we mean foremostly the Soviet Union, the United States of America and the People’s Republic of China. The existence of these mighty powers (they are also termed “super powers”, which does not appeal to some of them!) is a reality of today’s world, and their part in international relations is enormous, parti-curlarly in the military respect.
Their role in precisely the military sphere is growing continually since they possess nuclear weapons, besides every other kind of, arms. Their economic potentials are similarly impressive, although the capabilities of each one of them differ widely. It suffices by way of example to compare the economic potential of the USA with the much weaker potential of PR China. Two of the great powers, the USA and the USSR have their military-political (and economic) blocs, but this is not the case with PR China. The political sway of these powers is not small, their diplomatic influence is considerable, and each of them has its detailed global strategy, and is virtually, one way or another, present at every point on the globe, with the exception of PR China, which has more modest ambitions and possibilities in this regard.
Yugoslavia does not border on any of the great powers, but it does have common borders with a number of US allies and countries from the USSR bloc, and this fact, as well as one other — the fact that this Balkan area, and the national territory of Yugoslavia, has always been very interesting to the one and the other bloc simply because Yugoslavia is not aligned on either side — indicates that Yugoslavia and the great po-
wers are naturally oriented towards constant contacts and seeking out various paths and forms of cooperation. And finally, on the purely bilateral plane, there has long been a mutual interest in developing diversified cooperation between Yugoslavia and these three countries. As is plain, the presence of the USSR and USA materially, militarily, diplomatically and politically is incomparably stronger in this area than is China’s, which is easily explained in terms of history, geography and other familiar reasons.
In view of the role of the great powers in world affairs then, Yugoslav foreign policy has always made a maximal effort to establish with these countries — the USA, USSR and PR China — the most beneficial cooperation possible in all fields in which this is mutually-advantageous and feasible.
An exceptionally important fact must immediately be underlined, which consists of the following: normal, good and friendly relations with the great powers, particularly with the USA and the USSR and to a much lesser degree with PR China, because of its geographical remoteness — have constituted a very important dimension in assessing Yugoslavia’s international position and its security. Actual experience during the postwar period confirms this very roundly. Yugoslavia has had both good and bad experiences with each of these great powers, good and bad relations, experienced both a policy of friendship towards its independence and a policy of multifarious pressures, etc. Yugoslavia’s interest, then, in having the friendliest or at least the most normal relations possible with all the great powers, and after all with all countries, is understandable.
It was by no means a simple and easy thing to do, in fact for Yugoslavia’s leadership and her diplomacy it was a very complicated and difficult matter.
The basic and sole reason for the great difficulties in the past was the fact that Yugoslavia had decided to exist and act on the world scene as an independent, nonaligned country of self-management socialism. Exactly these three enduring components of this multinational community have determined, in the present-day as well as in the past, the behaviour of individual countries and blocs towards Yugoslavia. Initially, bloc policies took an aggressive stand against such an independent and nonaligned quantity and towards this new factor on the international scene. Dogmatists attacked Yugoslav socialism. Well-known bids were made to exert pressures from various quarters on the independent course of Yugoslav policies, on nonalignment and on self-management. The attempt was made to neutralize Yugoslavia so that she would be involved as little as possible in world affairs and to subordinate it to bloc strategies in one way or another.
All came to nothing. Bloc concepts and pressures proved futile and Yugoslavia achieved successes and affirmation of all three fundamental components: the country’s independence was further consolidated, her international position was strengthened, her nonaligned position affirmed itself along with the burgeoning of the nonalignment movement into a major world factor, and self-management yielded results in Yugoslav society that are plain to all. Yugoslavia’s international position is firmer today than ever before. All over the world she is accepted today as she is: independent, nonaligned, socialist, self-managing, as exceptionally important and constructive factor in European and world security and cooperation.
Yugoslavia stands as such before the whole world, including the biggest world powers. Let us take a look at the big powers, the biggest that is, who for Yugoslavia (and not only Yugoslavia) are important partners:
In the first place there are crucial diffenences between the one, the other and the third. No equivalence signs can be placed between them. There are sharp differences amongst them. The greatest are between the USA and the USSR, though whether or not the differences between the USA and PR China or between the USSR and PR China are the greater requires deeper analysis. Each of these three countries recoils from the other two and every rapprochement between any two of them stirs the suspicions of the third and so on, in a vicious triangle. One may understand, but not agree with the fact that some of these countries take a dim view of third (let us say small and medium-sized) countries establishing friendly relations with one of them. There are many examples of this. Each of the great powers seeks to surround itself with as many friendly countries as possible, but at the same time wants (if it were all just a matter of wishing?) these same countries distanced as far as possible from the other two, politically, diplomatically, economically and the like. This is referred to as aligning countries around the individual big powers, and there is quite a lot of it. A great deal
of bloc rivalry is involved in this, even though it sometimes assumes various forms, ideological and others. In general, it seems for a long time the world will be faced with these three great world powers, in sharp mutual confrontation, if not military then certainly political, diplomatic, economic or other confrontation.
All in all there are few countries in the world (independent and outside the blocs) with good, normal and even friendly relations with all three of these great powers. There are independent countries which have friendly relations with one of the three, or with two, but then have bad relations with the third. Cases in point are not hard to find — in Asia, Africa and elsewhere We have already noted that this is neither simple nor easy. Yugoslavia has long achieved good relations with all three, and that is her great advantage. Why was Yugoslavia able to achieve this? Primarily because she decided to fight for it from a principled, independent and nonaligned position. Non-alignment is not “one” dimension of Yugoslav international activity. She is not non-aligned only when developing relations with African, Asian or Latin American countries.
She is nonaligned in the totality of her international conduct, including her dialogues and relations with the greatest world powers. That is the principledness and strength of her position. Secondly, the more Yugoslavia has affirmed herself as a powerful factor of peace in Europe, as a factor of détente, as an autonomous value on a world scale — the more “easily” she has been accepted by the most influential and mightly powers as an equal and respected partner. Things developed in precisely this way with many countries, including the USSR, USA and PR China, without of course uniformity and in the absence of any single golden formula, but with all the idiosyncracies characteristic of each of these countries.
Was the fact that Yugoslavia is building a socialist system decisive in the development of relations with these countries? Of course it was, but in a very particular way and contrary to all conceivable dogmas. The socialist system, self-management, did not in any way automatically ensure and guarantee good relations with countries building socialism, that is, with the USSR and PR China. It may be said that Yugoslavia had no small
misunderstandings and difficulties because of this, and with the USA we had enormous difficulties (anti-communism) as a consequence of tills, but despite this a common language on numerous matters was found between the two countries with their different social systems.
So far in Yugoslavia’s relations with the great powers the rule has been proven — and unerringly — that cooperation has always developed well when her partners respected the familiar fundamental principles, above all, her independence, sovereignty, integrity, non-interference in internal affairs, and so forth.
Now on all sides everyone knows this fundamental truth about Yugoslavia and takes it into account. This is the pledge for relations and cooperation with all countries to develop normally and to mutual advantage. In this way cooperation is developed maximally in those fields where differences in positions either do not exist or are minimal, while the differences, which are a natural occurrence between independent countries — are respected!
FROM THE »REVIEW OF
INTERNATIONAL
AFFAIRS«
The new elementary school in Zgornje Bitnje near Kranj — photo Ančka Tomšič
TELEVISION
ESLOVENA
(CONTINUATION)
PROYECTO PARA LA PRIMER TV — AÑO 1908
PÁGINA .
EN ESPAÑOL
Para nostros el año 1908 significa algo grandioso y especial. Tenemos en nuestro poder con fecha de ese año un documento (concepto ó borrador de una carta dirigida a un cierto barón ARCE, Berlín) en la cual está descripta y dibujada con detalles, mejor dicho proyectada, la »primer idea en borrador de la TELEVISION actual«. La carta está escrita en el castillo Thum en Moste (barrio de Ljubljana) con fecha.
12.	1. 1908. Idea en borrador, pero idea al fin! Lo más importante del caso es que no estaba basada en la idea del disco de Nipkov (circuito), sino que es original y única en su tipo! Es así por todos sabido que Nipkov inventó un circuito especial ya en el año 1884, sin embargo su invento no pudo ponerse en práctica por ser imposible usarlo (?). Nunca salió de los límites del laboratorio de pruebas. La primer patente para la transmisión de secuencias a distancialleva el nombre del francés BROCQ en el año 1911. Y parece ser que también esta patente no tuvo el éxito esperado. En la práctica fracasó pues estaba pensado para actuar en el campo de la fotoradiotelegra-fía.
La citada carta de Codelli, el borrador de la misma, está archivada en el Archivo Nacional de Historia de Eslove-nia. El hecho de que este documento lo haya guardado y conservado el mismo Codelli es más que interesante para nuestra investigación actual! Parece ser que el amigo a quien enviara la carta (barón Arce ó Arco?) y a quién tan fielmente le describe sus ideas, era nada menos que uno de los directores técnicos de la empresa alemana TELE-FUNKEN que tenía su asiento en Bérlin. Esta fábrica tenía ya entonces gran fama y era rival a su vez de la firma Poulsen.
Ambas empresas se dedicaban ya entoces a la telefonía, radiotelegrafía y radiotelefonía. Poulsen instalaba, a principios del 1900 en el puerto de Pula sistemas de comunicación y enlace. Codelli ya en aquella época los criticaba severamente.
»Los teléfonos no sirven para nada, se habla deellos como en los cuentos de hadas, comentan por ahí que se podrá oír la voz humana a la distancia de 150 km. tan claramente como a la distancia de 10 metros!.. .« Tenemos que tener en cuenta que estamos leyendo una carta del 1908. Y que la puesta en marcha de las comunicaciones electrónicas era entonces tan fantástico y entusiasta como hoy día el viajar a la luna ó Marte. Muchos deestos inventos se los mantenía en el más riguroso silencio. Eran tratados como secretos de estado! Por ello no debemos asombrarnos si nuestro Codelli no sabía nada de los potenciómetros y que ni por casualidad se le ocurriera pensar que hoy día esos mismos permiten con gran facilidad la trasmisión de la voz a grandes distancias y que podemos oirla claramente como si alguien nos hablara a 10 m. a pesar de que nos la trasmitan desde 150 Km. Y menciona sus conocidos, compañeros y buenos contactos. Dice que éstos podrían ayudar mucho. Ciertamente. El presidente del comité técnico es un viejo amigo de la familia. El admiral del puerto fue compañero de su padre y el comandante de la marina de guerra era un viejo amigo de su tío, el admiral Minntild. Agrega: y en general, el sistema Telefun-ken es tan bueno e mejor que el Poulsen . . . (qué deducimos? Qué ya etonces traba-jaba indirectamente para Te-lefunken? Es decir que esa firma aprovechaba sus ideas?).	Ir.'-'
IDEA GENIAL Y ÚNICA
Después viene la idea de la televisión. Se relaciona con otros hechos ya conocidos por nosotros. Pensamos que Codelli construyó un aparato de televisión- o mejor dicho, como le llamaban en aquel tiern-poo equipo fotoradiotelegráfi-co. Con este aprato consiguió efectuar secuencias visuales a gran distancia usando para ello la foto de un cierto capitán (Blanco?) En un escrito figura escrito: secuencias del Cap. Blanco! Por ello propone a la marina austríaca dos clases de aparatos de recepción fotográfica: color y blanco-negro (ya entonces?) Prueba de ello es una carta de Codelli en la cual describe detalladamentetodos los datos técnicos de ambos aparatos. Dibuja esquemáticamente Jos detalles respectivos del armado. Aparte, al dorso de las cartas dibuja un gran esquema con todos los datos técnicos pertinentes al aparato de televisión y que son comprensibles sólo por un técnico en t. v. y por los expertos en historia de la técnica. Tenemos también ante nosotros otra carta-sin fecha- de la misma época, con datos técnicos mucho más extensos y completos con detalles, fórmulas y esquemas. Así como nos es conocido, podemos afimar que Codelli descubrió la forma de trasmitir las figuras a distancia por medio del electromagnetismo, usando placas de silicio- ó discos- y espejos ó cristales vibratorios. El así llamado espejo vibrante, con sus vibraciones captaba la verdadera frecuencia de las ondas radiales. Esta fue entonces la idea original que luego, durante el resto de su vida desarrolla y completa. Y con la cual veinte años más tarde alcanza el reconocimiento mundial y la patente de muchas naciones que hasta entoñ'ces lo habían ignorado. Desgraciadamente Codelli no
tiene tiempo de seguir desarrollando sus nuevas ideas y planes. La idea de la televisión también al mismo barón Arco le parecía fantástica y en Berlín ya tenían otros problemas. Sin embargo a Codelli lo aprovecharon de otra manera. Le confiaron una tarea mucho más actual para aquel entonces: el establecer lineas radiotelegráficas con Togo-Africa- (Hoy Togo pertenece a Gana). Muchos técnicos y expertos de aquella época pensaban que esta empresa sería imposible. Sin embargo Codelli realizó los proyectos y le confiaron la obra. Partió así al Africa y en junio del 1911 ya estaba construida la primer etapa de las lineas radiotelegráfi cas.En la primera fase de la obra en Togo unió ésta con Ñauen cerca de la costa atlántica. De ahí en adelante ya existían lineas de enlace por cable hasta Europa. La segunda fase de las obras era instalar una linea radiotelegráfica que uniera Berlín con la primera linea.
Y	Codelli con gran sacrificio comienza a construir la estación transmisora en la localidad denominada Kamino. En el verano del 1912 Codelli vuelve por poco tiempo a Ljubljana para luego retornar nuevamente a su trabajo. El diario de aquella época »Lai-bacher Zeitung« con gran entusiasmo informa que la linea con Berlín, ya funciona, y que Codelli ha probado la radio en las condiciones clima-ticas más adversas.
Y	que a base de grandes sacrificios ha logrado en breve tiempo levantar tres torres de 80 m. de altura, torre con tanque de agua y viviendas para los obreros y técnicos. Esto logra hacerlo con la ayuda de solamente tres montadores y 600 nativos africanos. En el proyecto figuraban además tres torres de algo más que 150 metros de altura. El artículo también mencioma que la estación de radio de Ljubljana es obra y donación del nuestro siempre fiel esloveno Codelli. Aquí se refiere a la entonces estación (Dr. Belar) de sismología y radiotelegrafía que a partir del 1911 funcionara en la calle Vega de Ljubljana.
-v ¡} LM i


mV 'i'l


ife
,r ¡

¡
mw
■
*w


m?.
mm
>>Ve*V-iC*v
fwwí
i®
ms;


novóles • novo mesto
nancy • program