Naše kleti — skladišča goriva
Pred dnevi me je ustavil znanec. Jezil se je in prekli-' njal to našo ureditev in naše gospodarstvenike. »Poglej! Res, dobili smo bone za ben-cin. A tiste dni pred tem! Čista groza. A mene niso. Še zadnji dan, preden sem dobil bone, sem bil ob 9. uri že na črpalki in čakal — pomisli — do pol dvanajstih sem čakal za tistih nekaj litrov goriva! Potem sem iz rezervoarja pre-točil bencin v kanto in se takoj še enkrat postavil v vrsto! Ne, mene pa niso!«
In kam si shranil to gorivo? Sem ga vprašal.
Kam? V klet!
Toda — saj nisi še upoko-jen! Si tiste dni imel dopust?
Kakšen dopust, iz službe sem skočil, menda ne bom za-radi tega jemal dopusta... Pomislil sem na tiste delavce,
ki nikdar niso mogli skočiti med delom za kakršnokoli stvar, ker bi bil s tem moten, če ne celo ustavljen delovni proces v tovarni. A še is*i tre-nutek mi je misel kot iskra preskočila na klet. Da, naše kleti so se spremenile v skla-dišča vnetljivih snovi. Vsi to opazujemo in smo tiho. Za-radi dobrih sosedskih odno-sov!? V sebi godrnjamo in tiho upamo, da se ne bo nič zgodilo, da ne bo nie hude-ga...
To pa ni več tovariško, to ni več obzirnost, to je satnomo-rilsko podpiranje tistih, ki nam strežejo po življenju. Tu pa je tudi konec naše druž-bene odgovornosti do samo-zaščite... In vsakomolčanjeo takih stvareh je pomoč kršjl-cem predpisov o varnosti in kot tako tudi kaznivo. Sle-
herni od nas bi moral stopiti v stik z osebo, ki po svoji uradni dolžnosti skrbi za varno živ-ljenje krajanov. Ne smemo dopustiti, da bi bila »zaradi mirnih in dobrih sosedskih odnosov« ogrožena naša živ-Ijenja, življenja vseh naših so-sedov.
Tisti pa, ki spreminjajo kleti v skladišča goriva, mo-rajo pomisliti na to, da se s svojo trenutno pohlepnostjo po ugodju, ki ga nudi avto-mobil, sicer utapljajo v zado-voljstvu za volanom, nočejo pa vedeti, da s svojirn ravna-njem spravljajo svojo okolico v nevarnost za življenja — samo zato, da bi lahko ob koncu tedna pokazali družbi, kako jim ta ne more do žive-ga!
DRAGO AHAC MOŠKRIČEVA 42