Rada bi pomagala trpečim Ijudem
Sedim na jasi sredi gozda. Dan je sončen, topel, nebo sinje, po njem se podijo puhasti oblački. Kaj se bo zgodilo z njiini na njihovi poti? In kaj se bo zgodilo z inenoj v prihodnosti? Ali bom dosegla cilj, ki si ga tako vroče želim, ali bom postala zdravnica?
Rada bi pomagala trpečim, bolnim ljudem, potrebnim po-moči. Vem pa, da je ta cilj težko dosegljiv. Šolanje je dolgo, na-porno, poklic odgovoren, težak. Ali bo moja odločitev prava? Veliko maminih in moiih pri jate-Ijev mi to brani. Če že hočem pomagaii bolnim, pravijo, naj se raje odločim za medicinsko se-stro...
Počasi vstanem in se napotim proti gozdu. Ko stopim vanj,me sprejme petje ptic, prepevanje čričkov, šelestenje listja pod no-
žicami gozdnih prebivalcev. Po drevesih se prešerno podijo ve-verice in pri srcu mi je lepo. Kako so živali brezskrbne, si mislim. Njih ne čaka življenjska odloči-tev, one si precej ustvarijo dom, družino. Same si že od mladih nog nabirajo živeža za življenje, brez tuje pomoči.
Z jasno mislijo na odločitev se z lahnimi koraki vračam domov h knjigam.
MILENA.KOŠAK 8. c OŠ Leopolda Mačka Boruta