399
O zadevah slovenskega slovstva.
Veseliti mora domoljuba, ako vidi, da se število domačih pisateljev vedno množi; saj je tudi res potreba marljivo delati, po raznih potih v prid slovenščini* Al poštenost naj povsod velja!
Pritožim se tedaj Vam, ljube „ Novice" (očitati pa vam o tej reči celo nič ne morem), da sem mnogo nemških in slovenskih spisal v raznih knjigah in časnikih bral, ki so si tako podobni, bi skorej rekel, kakor kaplja kaplji, in vendar se vidi, da nemški pisavec nič za slovenskega ne ve, in tudi slovenski mlaji pisavec nič za nemškega ne. Ako je mlaji pisavec o ravno tisti reči navdihnjen bil, je prav, sicer pa le pošteno „vsakemu svoje"! Zakaj bi ee ne povedalo, da ta in ta hruška ni na našem vertu zrastla? Ipavec svoje rudeče češnje prodaja, ko Nemcu komaj češnja cvete,   Nemec se  pa   češinj  ne sramuje kupovati   in
400
očitno povedati, da so ipavske, pa tudi za Ipavca ni sramota češinj med Nemci prodajati. — Menim, da so me razumeli pisatelji naši, ktere ta besedica zadeva.
Križnogoreki.