Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
217. Ismaila. Zabave mej vožnjo po železnici.
Pluli smo dalje. Visoki telegrafski koli, umetelno pritrjeni po nasipu, migali so mimo nas. Pri postaji kanturskej se menja nekoliko okolica. Kentura je živo mestece. Dosta dobre so tu tri gostilnice s post.ežbo francosko in angleško, in še posebej s postrežbo arabsko za karavane. V jezeru Balah ima kanal še vedno svojo dosedanjo širino, ali ko se zavije mej gore girseške, znatno se stisne. Stene so čedalje višje, pesek je rumen kakor zlato; to ti je prava barva severoafriške pustinje. Slednjič se stene začno umikati in kmalu smo v Ismaili.
Ismaila je taka kakor francosko topliško mesto. Prav očitna je letna palača podkraljeva, jednonadstropno poslopje, objeto z zelenjem ; odmaknjena je dosta daleč od brega. Krasna je tudi Lessepsova vila, ki pa stoji bližje bregu. Elegantna in razsežna so tudi poslopja na železnični postaji za pristaniščem.
Kup Arabcev in zamorcev je sta1 in čakal tu. Eni so se nam ponujali za nosače, a eni so nam ponujali svoje z mehkimi sedli osedlane osle za ježo. Vedli so se irugače, kakor nosači drugej; kakor da jih je opihala sapa nekake noblese, in tudi francoski govore za silo. Široki, ravni in lepi boulevard drži od pristanišča k kolodvoru. Dolg je samo deset minut, ali afriška vročina nam je ta kosec pota tako ogrela, da smo komaj dihali.
-----    99    -----
-----     100
Nas je v noge peklo, a golonogi   naši nosači so capljali za nami tako mirno, kakor da stopajo po mehkej travi.
Kolodvor je bil zaprt, nikjer žive duše. Pali smo pod verando najbližnje kavaue, in tu so nam povedali, da pojde vlak na Suez čez jedno uro. Z verande se je lepo videlo po Ismaili. Povsodi je bilo, kakor da je mrtvo vse. V evropskem četvrtju so bila vsa okna dobro zaprta, nikjer ni bilo ugledati ne delavca pri delu, ne človeka na potu. Samo v sencah za hišami so se valjali umazani črnci. Zadaj v četvrtju arabskem, čegar hiše so zmašene s trstja in blata, ali pa s palmovega lesa, videli smo izpuščene konje in mezge, pa skoro golo deco, ki je sem in tje se podila.
Cez eno uro smo   šli na kolodvor.   Nikjer  še žive duše.   Še  le   potem,   ko   smo   dolgo nabijali   po vratih, odprl nam  je   star Arabec,   in pokazal kot, kamor smo zložili svojo   prtljago.   Dalje   se   ni brigal za nas.   Dve uri kesneje je prišel vlak   kakor nam je  bilo povedano Denarničar, štirinajstleten mladič, zmigaval je z rameni, ko smo ga hodili  popraševat, zakaj ni vlaka.   In ko je pridrdral, stal je 30 minut mesto 15.   Pijani kondukter Anglež, ker železnica je v angleških rokah, posadil nas je v kupe prvega   razreda, namreč   mene, mojega druga Pražana, nekega marseillskega trgovca, in nekega izredno dolgonogega Angleža,   ki   si   je s trstikovim praporcem vedno muhe  odganjal,   in svoja dolga bedra vedno sem in tje prestavljal.
Kmalu je nastala strašna soparica v vagonu. Obračali smo se sem in tje, presedali, ali vse nam ni pomagalo nič. Huda, zares huda je taka vožnja. Kaj pomaga, če okna še tako dobro zadelaš proti solčnej svetlobi, če ,je pa v vozu taka vročina, da bi se skuhal Človeku se zdi, da sedi v razbeljenej peči. Tudi prahu se ne ubraniš, če še tako zapiraš okna. Vse ti zaškriplje pod nogama, ko stopiš v vagon, kamor sedeš, čutiš neprijetni prah, oči te skele, in po nosu te srbi.
Privozili smo k drugej postaji, in vlak je obstal. Ker je poslopje kolodvorsko b^o ta čas v senci, odprli smo okna na to stran. Trop dece se je vsul z dolgo-vratnimi prstenimi vrči okrog voz. Malo vstran je bilo več Arabcev; eni so sedeli, eni so stali. To so bili močni ljudje; zaviti so bili v modro obleko, samo črni vrat in prsi so jim bile gole. Pokriti so bili z malimi, okroglimi kapami od velblodje dlake, eni pa z belimi turbani, kakor se navadno pokrivajo felahi sirski, palestinski in egipetgki. Pijani kondukter je bil koj pri njih. Segali so si v roke in se tolkli po ramah.
(Dalje prihodnjič.)