107
Hvaležnost visoko postavljeniga sina do svojih kmetiških staršev.
Kako dalječ jo zamore tudi slovenskiga kmeta sin, bistriga uma in dobriga serca, pripeljati ? vidimo nad gospodam An to nam Lavrinara, vite-zam reda železniga venca, e. k. vladarskim posve-*
108
tovav.cam. in nadkdnzulam v Egiptu, in njegovima bratama. Rojen od pobožnih sploh visoko čislanih kmetiških staršev v Ipavi, viastnikovnekigazem-Ijištva, je vse šole z bratama dobro in srečno dognal. Mlajši, ki so mu rekli Janez, je bil dohtar zdravilstva in je pred pet letmi vodja na ži-vinozdraviliši v Milani, na neki serčni krivnosti umeri; starejši, Jožef po imenu, je c. k. dvorni posvetovavee in predstojnik c. k. kervave sodbe v Milani, in srednji pa Anton je c. k. generalkon-zui v Egiptu, to je, v imeni presvitliga Cesarja Ferdinanda I. bramba, zagovarjavcz , sodnik in oče Avstrijanov, ki v Egipt pridejo, ali tamkej prebivajo. Njega veljavne zasluge na poprejšnih in na pričijoči stopnji so mu čast c. k. vladarskiga posvetovavea in zadnjič čast viteza e. k. reda že-lezniga venca naklonile.
C. k. nadkonzul v Egiptu je obiskal Jeruzalem, ki ni zlo dalječ od Egipta — in tam okoli vse druge sv. mesta. Za vse dobro, kar je katolškim samo-stanam in drugim kristjanam v Jeruzalem i naklonil in storil, ga je varh Božjiga groba, z nar veči rastjo, ki zamore, počastil, in sv. Oče v Rimi, GregorXVI., somu dali ime in čast: Častitljiv-nik sv.  zemlje (dignitarius teme; sanchej.
On je prišel tudi po Egiptu gori blizo Nubije, kjer je v nekim kamnolomu blizo mesta Siene neko eez 3000 let staro skrinjo (trugo) za merliče (Sarkofag) z pokrovam vred, pa ne še popolnama zdelanim, našel. To zagledavši ga misel obide dati pokrov dodelati, in cel sarkofag iz nar terdnejšiga nidečiga granita, ali sienita, ki se ga v Evropi clo malo vidi, za svoje drage stroške v svojo rojstno deželo in kraj poslati, de bi va-nj, kadar bi ga sreča na njegov dom pripeljala, iz velike hvaležnosti kosti svojih ranjkih staršev dal spraviti in shraniti.
Sarkofag je že več let nalpavskim pokopa-lišu na prihod hvaležniga sina čakal. 17. dan mesca Iložnicveta proti večeru so se gospod vitez Anton JLavrin iz Dunaja pripeljali; 19. dan pa zvečer so bile kosti njih očeta JernejaLavrina in matere Jožefe, rojene U r š i č o v e, poiskane in v lepo trugo spravljene, in 20. dan ob 8 uri zjutrej so bile od častiti ga ipavskiga fajmoštra in tehanta gosp. J u r j a G r a b r i j a n a med streženjem njegovih kaplanov z veliko cerkveno častjo vzdignjene, in v krasni procesi i gospod viteza, drugih veljavnih gospodov, obilne žlahte in velike trume druzih ljudi, ki so bili k temu obhajilu skupej pervreli, kakor je sicer šega druge merliče častitljivo poko-povati, v cerkvico v sredi pokopališa sprejete, in po dokončanim petju, daritvi sv. maše, in druzih navadnih molitev, v kamnito skrinjo ali sarkofag k počitku položene in zakrite. #)
To je bilo pač ganljivo in omečljivo obhaja-nje! Preteklo je kaj let, de ni bilo na ipavskoterž-kim pokopališu tolikanj solz pretočenih. Ako so ravno gospod vitez tako visoko povikšani, vender niso nikoli svojih kmetiških staršev pozabili, in se njih ne sramujejo, ampak jih z visoko hvaležnostjo
*) H popolnirnu popisu moramo še pristaviti, de so čast. gospod fajmoster Vertovc proti koncu tega miliga obhajanja v lepim nagovoru vsim prieijočim imenitnost tega djanja globoko v seree vtisnili in jih pobožniga, pravieniga in dobrot-Ijiviga življenja ranjeih starisev gospoda viteza Lavi* in a opomnili, ki je lep izgled prave ljubezni in hvaležnosti vsim otrokam danes dal!                                       Vredništvo.
vedno časte. Sarkofag, kamor so ostanjke svojih ljubih staršev spravili, ne bo le samo tem k častiiimu počitku, ampak bo tudi pobožno in ljubezni polno hvaležnost sina prihodnjim narddam na tavžente let ozna-noval.—Blagor slednjimu, kdor hvaležno svoje sta-riše ljubi in jih spoštuje! tacimu je Gospod že v pričijočim življenju svoj poseben blagoslov obljubil. Po vsih dokončanih molitvah so gospod vitez Anton Lav r in še večno mašo z biljami po svojih starših ukazali opravljati, so jo z potrebno zalogo previdili, ubozih se usmilili, in potem so se precej čez Gorico in Terst na pot podali. ¦—Xaj prav srečno popdtvajo !                               m. v.