Cerkvene zadeve. Liberalizem povsod enak. Zvest luteran in pa spačen katoličan se ločita kakor noč in dan. Dasi je to sploh že zdavno znana reč, jo spričujeta prav očevidno vnovič zdaj dva moža, ki sta se javno oglasila: slavnoznani česki zgodovinar Fr. Palacky, po veri luteran, in pa neki slovenski člankav, ki je napisal v ,,N." 26. okt. dolg članek: ,,Dolenjske mestne volitve in dober nauk iz njib." Poglejmo jedro verstva pri obeb možakih in spoznali bomo, da se ločita kakor noč in dan zvesti protestant Palacky in pokvečen katoličan mladoslovenske krvi. Ob priliki sijajne svečanosti, namreč devetstoletnice praške biškupije, dne 28. septembra se je tudi z drugimi českimi veljaki dr. Fr. Palacky podal v stolnico sv. Vida. Ker je pa vsa slovesnost že iz začetka zoperna bila ne le luteranom — kar se ume samo ob sebi — nego tudi brezverskim mladočebom, kterih glasilo so ^Narodni listy", so letele tudi sovražne pušice na vrlega Palacky-a iz obojega tabora. Protestantje so ga pikali v listu ,,Hlasi ze Siona", katolške pokveke mladočeske pa v ,,Narodnib listib." Proti obema nasprotnikoma se brani Palacky ter jima poveda resnico, kakor le zamore mož, ki pozna natanko zgodovino, učiteljco modrosti.  Čujte, kako govori veleučeni Palacky: ,,Opa-  zujem ne brez žalosti", — piae P. — ,,da se ne-  kaj časa sem zopet cerkvene in verske vprašanja pred vsem drugim posilama v razgovor tišcijo, dasi od druge strani zdaj, kakor v pvejšnih časih. Odkar namreč vseskozi osvobojeni židovi nad javnim mnenjem v nemškib pokrajinah in posebno še na Dunaji oblast imajo, se prikazuje in širi tudi pri nas upor pioti krsčanskim vzorom in mi- slim, ki so starodavna dedovina naroda našega. ,,Pri nas skuša povsod vdreti tiste baže libe- ralizem, kterega je brezimni Maks Stirner v knigi: ,,Der Einzige und sein Eigenthum" (v Lipsii 1845) do vrhunca dognal. V tej knigi se uci, da naši vzori o Bogu, kreposti (čednosti) in pravici druga niso kakor — prazna vera; da je človek  žival kot vsaka druga živa stvar, ter nema niti  nravstvenega namena (da bi namreč vedno boljši in blažji pribajal), niti kakih (moralnih) dolžnosti;  da je nja edini namen — sebičnost: kar vloviš, je tvoje itd. Ne vem sicer, kako dalječ da so naši liberalni modrijani po tem potu že prišli; alj bolj jasno, kakor menda njim, je meni, kamor ta nauk, morebiti zoper njib lastno voljo, slednjiC dovesti mora. ,,Da s kratka povem: ko se je svečanost sv. Vaclava (28. septb.) napovedala, sem spoznal, kako opravičena da je, in to pred vsemi enakimi svečanostmi glede duhovščine kakor tudi ces kega naroda; želel sem jej torej dobrega vspeha kakor vsakej narodnej svečanosti, dasi nisem mislil sam se udeležiti svečanosti. ,,Še le potem, ko sem iz ,,Nar. listov" zvedel, kako da se proti svečanosti agituje od neke stranke, ki se vedno s svojo ,,svobodomiselnostjo" ponaša, pri vsem tein se pa bolj neznosljivo (intolerantno) obnaaa, kakor od nje sovraženi Jezuiti (kateri pa niso neznosljivi, ampak le protestant P. v smislu protestantov sploh tako misli); še le potem, ko sem opazil, da se namreč pri 1 i b e r a 1 d i stranki prikazuje in širi pri nas neverjetni fanatizem in grozovitost (terorizem), ter se skoro pioklinja vsak Ceb, ki se misli svečanosti udeližiti; še le potem, ko se je začelo vse duhovenstvo s zasmehovanjem in psovanjem ometavati in so slednjič tudi mene na odgovor klicali, me je to pretirano počenjanje v srce zbodlo in čutil sem v sebi dolžnost, temu pogubnemu navalu se ustaviti in javno pokazati, da takega hujskanja jaz ne odobravam." Potem poveda Palacky, da se sicer ni udeležil veličastne procesije, kakor so ,,Nar. listi" dan poprej s zasmeliovanjem bili napovedali, da je pa s svojim zetom dr. Riegerjem v stolnici bil pri božjej službi in drugi dan pri slovesnem polaganji vogelnega kamna za poslednje dovršenje cerkre sv. Vida. V istem času prisla je na svetlo knjižica: ,,Reakcijonarna proc^sija v Pragi ob slovesnosti sv. Vaclava", v kterej brezimni pisatelj dra. Palacky-a in vse deležnike svečanosti prav pobalinsko psuje. Palacky na to odgovarja toko-le: ,,Vprašam prvic: S kakošno pravico se rabi že iz začetka izraz: ,,Reakcijonarna (mračnjaška) procesija" ? Vsaj procesija ni bila poglavitna stvar, marvec le del svečanosti, h katerej so bili povabljeni in so tudi prišli prijatelji napredka kakor tudi reakcije. Da bi pa svečanost v spomin ustanovljenja Praške biškupije in torej tudi spomin obstanka duhovskega stanu sam ob sebi reakcijonarna prikazen bila, ta misel je tako neumna in brezglavna, dase pametnemu Človeku prisojati ne more. Le nevedneži namreč tega vedeti ne morejo, da je pri nas kakor povsodi napredek v izobraženji in omiki skoz stoletja v ozki zvezi s cerkvenimi napravami bil • kar je v umetalnosti in kniževnosti na svetlo piišlo, to so iz prva ustvarili nčenci onih šol, ktere je ustanovilo in vodilo duhovenstvo, kakor se je tudi Praško vseučilišče rodilo v naročji cerkve, kateri torej le napčneglavereakcijoočitatizamorejo." Potem pobija libe;alcev smešni ugovor, Seš, da je med Praškimi škofi in duhovniki tudi nevrednih bilo. ,,Iz tega, da je v kaki družbi tudi nekoliko slabih, sklepati, da je vsa družba za nič, je greh zoper zgodovino kakor zoper zdravo pamet. Po tem takem bi morali dosledno ves človeški rod obsoditi, ker je v njem hudobnežev bilo, jih je in bo. Torej sem popolnem prepričan, da je — kakor sploh krščanska cerkev povsod — tako tudi posebno katoliška na Českem ves čas svojega obstanka brez vse primere več dobrega kakor hudega storila." ,,Kdor je" — tako sklepa Palacky — »Narodne liste" in njim enake novine bral, sejemoral silno zavzeti, kako da se tukaj ne le proti katoliški cerkvi, marveč proti vsemu krščanstvu postopa, kakor da je vse karkoli je krščansko, hudobiji zapadlo, ter bi naši duhovniki skoz in skoz reakcijonarji (nazadnjaki), mračnjaki in sovražniki českega naroda bili, in kakor da je neverstvo in brezbožnost slava Sloveškega nma in človeške modrosti." — Slednjič imenuje popisani liberalizem ,,izrodek razbrdanib strasti, napad na svobodo človeške vesti; razuzdan, brezobziren terorizem in fanatizem." Tako slavni učenjak in protestant Palacky. Kdor prebira ,,Narod", kakor ga žalibog mi brati moramo, bo našel v tem Palacky-evem popisu potezo za potezo načrtan liberalizem, kakor se v tem listu plazi in ljudi zoper cerkev in dubovenstvo ščuje. V srce pa mora posebno domoljuba boleti, ako čita članek v listu od dne 26. okt. Pisatelj išče uzrokov nesrečnemu uspehu volitev v mestih na Kranjskem. Vsak pameten elovek vidi očitno resnico, da je nesrečnemu uspebu največ kriv obžalovanja vreden razpor med. verno in brezversko stranko na Slovenskem, katera — j bodi Bogu hvala — ni mnogobrojna, ima pa po I nesreči pri liberalnem listu vredniatvo, ki je j polno sovraštva proti cerkvi in krščanstvu sploh. Zatorej mu tudi ni mogoče, delati na pomirjenje, na sporazumljenje, marveč hoče nadaljevati strastni boj ,,bis aufs Messer". Žalosten dokaz temu je ravno oni članek, v katerem neki zares fanatičen pisatelj naravnoč odpad od katoliške cerkve zagovarja. Ravsarju ugaja nesrečen razpor, ki naj po njegovib zTnedenih mislih traja naprej. Zakaj ? ,,Ker nečemo služiti za sredstvo krvavej evropejskej reakciji (puhla fraza), ker nečemo biti členi one verige, s katero namerava klerikalni in ,,legitimistični" fanatizem udušiti kulturo našega veka (puhle fraze). Spominjali smo se, da je bil naš narod (laž, le prav mali del ljudstva) že pred tremi stoletji (namreč za čas luteranskib. homatij) energično otresel jarem cerkveni (si je pa nadeval posvetnega), predno mu ga niste jezuitska predrznost in Ferdinandov krvavi despotizem zopet naložili." — Potem naznanja sklep, da laži - liberalizma nikar popustiti, z besedami Lutrovimi: ,,Hier steb ich und kann nicht anders, so wabr mir Gott helfe!" Ker je uredništvo to izjavo kot glavni članek razglasilo, je to tako rekoč mladoslovenski program za prihodnji čas. Tedaj grozovladje, boj, sovrastvo, bratomorsko divjanje tudi zanaprej? Bog in vsi pošteni Slovenci bodo skrbeli, da se bodo temu divjemu hujskanju tla spodmaknila.