la vida •ipirrtuG 196 duhovno V • I • • življenj« Levo: Št. Jošt pri Kranju Spodaj: Motiv pri Sv. Trojici nad Vrhniko. L)ru(jimmmftbi^jci postaja. ÖCi^-wc.: im 1j S\ ^rW M £&§•<■k.liMg- J - • Jjbgtol —— r j j—j iy^j}§ LETO XXVII. Štev. 11 . . . . NOVEMBER VAM PRINAŠA Slovenski verski mesečnik Izdaja konzorcij (Anton Orehar) Urejujejo Rant Jože dr. Rozman Branko dr. Starc Alojzij Šušteršič Marijan Ob prvi obletnici smrti škofa Rožmana 578 Prvi vseameriški marijanski kongres 580 Kje so mrtvi? 581 Roke, ki nam pleto vezi z večnostjo 584 Za dobroVoljo 587 Kako bi Vi rešili tele ugovore? 588 Veste, kakšen je tiran? 591 24 ur ~ 592 Sveto Rešnje Telo in verne duše 594 Pismo iz Monakovega 598 Naši razgledi 600 Dota, ki je ne smemo zapraviti 602 Glas iz Rima 605 Skriti prijatelji 606 Poročilo ob 15-letnici slovenskega semenišča. 309 Po čudni poti je hodil 641 Razgovor s papeževim bratom 642 Otroci — glavne žrtve zakonske ločitve 644 Verne duše in sv. obhajilo 647 V Cordobske planine in žepni tatovi 649 Zadostuje eden za dva? 652 Pravila za razgovor 653 Sveto pismo o nastanku sveta 655 Novice iz Primorske 657 Le čemu trpeti? 659 Med nami v Argentini 660 Čudna zaslepljenost 663 Kot v misijonih 665 Okrogla hiša 666 Naslovno stran risal Franci Holosan OB PRVI OBLETNICI SMRTI ŠKOFA ROŽMANA Čeprav bo v sredo, 16. novembra, poteklo že leto dni, odkar je v Združenih državah Severne Amerike umrl škof dr. Gregorij Rožman, je vendar naš spomin nanj še vedno tako živ in pri-arčen, kot so žive in prisrčne vezi med ■rci, ki se v resnici ljubijo. Pa nič čudnega ni, saj je njegovo alovo, ki je pomenilo konec zemskega življenja, v katerem se je dopolnila mera „križa teža", v živo pretreslo ves slovenski narod doma, na Koroškem in Primorskem, po ostali Evropi, v obeh Amerikah ter v Avstraliji in povsod, kjer koli žive ljudje, ki ljubijo Boga in domovino prelepe triglavske dežele. Ta pretres, katerega sicer omiljuje tolažljiva zavest, da je zanj nastopila večno jutro „plačila" za nas pa čas, ko smo pri Bogu prejeli novega priproš-njika, je bil tako silen in je še po enem letu tako skeleč, kot so silne in skeleče smrtonosne rane, ki se dodobra nikoli več ne zacelijo. Iz dneva v dan se, namreč jasneje zavedamo, da smo z njim izgubili očeta, kj nas je iz vsega srca ljubil; pastirja, ki nas je skozi ta svet z modrostjo vodil proti nebesom; učitelja, ki nam je v temi zmot in zablod kazal pravo pot. Vse to je bil polnih trideset let. Tja od tistega 1. avgusta v letu 1930, ko je kot 29. ljubljanski vladika, prevzel škofovsko odgovornost, pa do smrti, ki ga je doletela sredi načrtov in v tujem svetu. Da bj pa Bog, od katerega vse dobro izhaja, blagoslavljal njegovo delo, je * Njim ob prevzemu nadpastirske palice napravil pogodbo; obljubo, v kateri se je zavezal, da bo vse življenje delal le Zanj; pogodbo, v kateri je Bogu daroval tudi svojo čast in dobro ime s prošnjo, kot je značilna samo za svetnike, da bi se nobena duša zaradi njega ne pogubila. Bog, ki v svoji skrivnostni previdnosti vse krepko ureja in vodi, je njegovo prošnjo v celoti odobril, do podrobnosti izpolnil. Svetlim dnevom so sledili mračni, večeri in tem temna noč. škof je postal po Kristusovem zgledu znamenje nasprotstva. Eni smo g8 še bolj vzljubili; drugi, zapeljani P° lažni modrosti, pa so ga zasovražili tako, kakor verjetno še nobenega njegovih prednikov. A on je samo odpuščal in še na vigilijo svojega „rojstnega dne" za nebesa je dejal: „Molite zam® in molite za moje preganjalce, zaradi katerih moram toliko trpeti." Ne bo ga več med nas. Ne bomo več zaslišal; njegove očetovske besede-Občutili pa bomo njegovo pomoč, ki nas bo sredi brezbožnega sveta hrabrila, da ne bomo omagali, ampak se povezani z božjo ljubeznijo bližali nebeški domovini. Kraju, kjer ni preganjanja in ne solza, ampak samo veselje, sama sreča, sama ljubezen ali kratko: Troedini Bog. A. S- 1883 DR. GREGORIJ ROZMAN ljubljanski škof 1959 V BUENOS AIRESU BO: PRVI V VSEAMERISKI MARIJANSKI KONGRES Argentina in tudi nekatere druge južnoameriške države letos praznujejo 150-letnico svoje neodvisnosti oz. vsaj začetek bojev zanjo. Glavne slovesnosti smo doživeli v Argentini v maju. Vse letti pa se na najrazličnejše načine spominjajo neodvisnosti. Tudi Cerkev v Argentini se je hotela na neki način pridružiti s posebno slovesnostjo poldrugi stoletnici samostojnosti. Kardinal Antonio Caggia-no, nadškof buenosaireški, si je zamislil velik marijanski kongres, ki pa naj bj zajel vse ameriške narode. Namen Marijanski kongres naj bo najprej zaključek in dopolnilo velikega buenos-aireškega misijona, katerega smo doživljali pred kratkim. Marijanski kongres naj bo združitev vseh katoliških sil v Ameriki pod Marijino zastavo. Marijanski kongres bo pomenil začetek mogočnega križarskega gibanja proti največjemu sodobnemu sovražniku krščanstva, brezbožnemu komunizmu. Začel se bo 11. novembra 1960 in končal 13. Spored kongresa je kardinal Caggiano že predložil v odobritev sv. očetu in ta mu je podelil svoj b.a- goslov, z željo da bi se vsi zanj resno zavzeli. Potek Zamišljenih je več množičnih zborovanj. Predvsem pa bodo skušali dati čim večji poudarek na študij posameznih marijanskih tem in sicer redno pod stanovskim vidikom za može, žene, delavce, izobražence, dijake itd. Njih namen je izdelat; jasne smernice za odnos in ravnanje nasproti komunistični nevarnosti v verskem, kulturnem, go-spodarsko-družbenem pogledu. Nedvomno je komunistična nevarnost v Južni Ameriki velika: komunizem je prodrl in s; osvojil univerze, državne srednje šole, sindikate, časopisje, zabavišča, tovarne, se polaščfl mladine, družine. Morda ne vedno odkrito, toda z vsem; sredstvi. Ne moremo ga napadati z njegovim orožjem. A naše orožje je močnejše, daleč nad močjo laži in klevete, visoko nad dosegljivostjo raket in vsemirskih ladij: je nadnaravno in prihaja nam po Mariji. Kongres in Slovenci Nedvomno se bomo Slovenci z veseljem pridružili temu kongresu. Pi'e' dobro vemo, kako malo še slutijo v okolju komunistično nevarnost, kako malo še poznajo komunizem — in mu nasedajo pod videzom boja za državno neodvisnost, svobodo tiska, enakostjo pred zakonom itd. Storili bomo to z molitvijo in dobrimi deli, z udeležbo na zborovanjih, predvsem pa z jasno besedo v svojem okolju. Nikdar ne smemo reči. mi smo svoje že storili! Če danes no pomagamo reševati svoje nove doino vine, bomo morda v kratkem tam, kjei smo bili v letu enoinštiridesetem ali petinštiridesetem. J. It- Tako se radi sprašujemo. Razen radovednosti je v takem vpraševanju tudi upravičena zaskrbljenost, zaskrbljenost zase — saj bo prej1 ali slej vsak umrl, in zaskrbljenost za svojce, ki bj jih tudi po smrti celo s telesi radi imeli v bližini, na domačem pokopališču. Lepa je skrb za telesne ostanke rajnih, občečloveška je in še posebej krščanska, kajti kristjan tudi mrtvo telo še posebej spoštuje, ker veruje „v vstajenje mesa“, t. j. v telesno vstajenje in življenje rajnih. A kristjan tudi veruje, da telo ni vse; veruje, da ima človek tudi dušo, ki s telesno smrtjo ne umrje, temveč se loči od telesa. Zato sega kristjanovo vprašanje „Kje so mrtvi“ globlje: skrbi ga, kje so duše rajnih. In krščanska vera tudi tu z gotovostjo, za katero jamči večna Resnica — Bog sam, tako tolažljivo odgovarja! Ko človek umrje, ga Bog takoj sodi. To sodbo imenujemo posebno, ker zadene vsakega človeka posebej. Izvrši se verjetno kar na kraju, kjer je človek umrl. Sodna preiskava, sodni izrek in izvršitev sodbe — vse se izvrši v trenutku. Duša po božjem razsvetljenju spozna svoje, stanje in takoj izve božjo sodbo. Takoj po sodbi gre duša ali v nebesa ali v vice ali v pekel. Katoliški nauk glede tega je najbolj jedrnato povzel in razglasil cerkveni zbor v Firen-ci (1. 1438—45). Ob njegovih besedah poglejmo, kje so naši rajni in kako se jim godi. NEBESA „Duše tistih, ki po krstu niso storile nobenega greha, in tistih, ki so sicer grešili, pa so se ali na zemlji ali po smrti očistili, pridejo takoj v nebesa in tam jasno gledajo troedinega Boga, kakršen je, toda po različnem zasluže-nju bolj ali manj popolno.“ — Ta nauk potrjuje sv. pismo, ki o nebesih mnogo govori. Jezus jih v prilikah imenuje božje ali nebeško kraljestvo, življenje ali večno življenje, raj, veselje Gospodovo, ženitnina, velika večerja, Očetova hiša, v kateri je mnogo bivališč, novi Jeruzalem in podobno. Veselje zveličanih je nepopisno. Največje veselje je v tem, da gledajo Boga iz obličja v obličje. Iz tega gledanja (t. j. spoznavanja) izvira neskončna ljubezen do Boga in neizrekljiva blaženost; to je večna in popolna sreča. Kaj znancev je zasula že lopata! Sv. Pa velijo popisuje takole: „Oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo“ (IKor 2, 9). — Zveličani se dalje vesele svoje duševne in po vsajenju tudi telesne dovršenosti ter nebeške družbe poveličanega Odrešenika, Marije, angelov in svetnikov. Njihova blaženost pa je po velikost; različna, kajti: „kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor obilno seje, bo tudi obilno žel“ (2 Kor 9, 6). Za vse pa bo ta sreča večna, kakor molimo v apostolski veri: „Verujem v večno življenje“. VICE „Duše tistih, ki so resnično skesani umrli v božji ljubezni, a za svoje grehe še niso zadostili z vrednimi sadovi pokore, se po smrti očiščujejo s kaznimi v vicah. Da se teh kazni rešijo, jim koristijo priprošnje, vernih živih, namreč daritve sv. maše, molitve, miloščine in druga dobra dela.“ — Tudi ta nauk uči sv. pismo (beri n. pr. berilo o maši za obletnico!); ga razodeva cerkveno bogoslužje, v katerem Cerkev že od najstarejših časov moli za rajne, sluti pa tudi um, ki sklepa, da mora biti na onem svetu kraj očiščevanja, za duše, ki niso sicer v smrtnem grehu, pa vendar niso dovolj čiste za nebesa. Trpljenje duš v vicah se z zemeljskim trpljenjem ne da primerjati. Najmanjše trpljenje v vicah je hujše kakor največje trpljenje na zemlji. Največja njihova žalost je, da še ne morejo gledati Boga, trpe pa tudi druge očiščevalne kazni. Hudo je tudi to, da si same ne morejo prav nič pomagati. Pomagamo jim pa lahko mi z molitvijo, z daritvijo sv. maše, z dobrimi deli in odpustki, ki jih njim v dobro obrnemo. Ali ne bomo tega radi storili zlasti te dni? Storimo tol PEKEL „Duše tistih, kj umrjejo v dejanskem smrtnem grehu, pridejo takoj v pekel.“ — Kazni pekla omenja že prerok Izaija, ko govori o neugasljivem ognju. Podobno često govori o pogubljenju Jezus in za njim apostoli. Tudi um sklepa, da je primerno, da Bog smrtni greh kaznuje, z večnimi kaznimi", smrtni greh je namreč neskončna žalitev Boga, zasluži torej tudi kazen brez Stari nagrobni spomeniki na Osojah konca. Zmoto, da se bodo pogubljeni nekoč spreobrnili in bo pekla konec, je Cerkev že zdavnaj obsodila; danes- jo ponavljajo spiritisti in adventisti. Kakor veselje zveličanih, tako se tudi trpljenje, pogubljenih ne da zadosti popisati. Najbridkejše trpljenje je večna ločitev od Boga; neprenehno se živo zavedajo, da so Boga prostovoljno zavrgli, iz česar izvira grozen obup in neutolažljiva žalost. Trpe pa tudi čutne kazni, ki na prekonaraven način mučijo duše in bodo po vstajenju mučile tudi telesa. „Peklenski ogenj“ ni samo prazna beseda, verjetno niti ne samo pri-•nera, temveč po splošni sodbi bogoslovnih učenjakov resničen ogenj, a seveda drugačen kakor zemeljski. Vse te kazni bodo trajale večno, so pa različne po velikosti krivde. POSEBNI KRAJI Nebesa, vice, pekel po nauku Cerkve torej niso samo pravljične domislice za tolažbo ali strašilo pridnim ali hudobnim otrokom. Niti niso samo posebno stanje duše, marveč tudi posebni kraji. Saj je Jezus odšel v nebesa s telesom; tudi Marijo je s telesom vzel k sebi v nebesa, naše telo pa čaka taka slava na sodni dan. Telesa bodo po vstajenju sicer poduhovljena, vendar bodo še imela neko razsežnost in bo moral že zaradi tega biti kraj za njihovo bivanje. Kje je ta kraj, pa ne vemo. Isto velja za kraj vic in pekla. Za versko življenje to vprašanje tudi ni važno. Modro nam svetuje sv. Janez Zlatousti: „Ne sprašujmo, kje je pekel, temveč kako bi mu ušli!“ Prav pa je, da pogosto premišljujemo o naših poslednjih bivališčih. Sv. Pismo samo nam kliče: „V vseh svojih delih se spominjaj poslednjih reči in vekomaj ne boš grešil“ (Sir 7, 40). L. Z. ► Srašen dan bo dan plačila, t zemlja se bo v prah zdrobila; ► priča David in Šibila. Tromba bo strašno donela, mrtvim po grobeh grmela, vsem pred sodni stol velela. Smrt in svet občudovala ►bosta, ko bo stvar spet vstala ► in za vse odgovor dala. Knjiga, k sodbi prinesena, skriva dela vsa storjena, po njej sodba bo izrečena. Ko sodnik bo sodit sedel, ► vsakdo bo vse skrito zvedel, ► trpel, v čemer je zabredel. Kaj čem, revež, mu dejati ? Kje zavetnika iskati? Še pravičnim se bo bati! Spomni se, o Jezus mili, ►da so zame te umorili. ► Tisti dan se me usmili. Saj si iz ljubezni same me iskal, vzel križ na rame. Naj ne bo zaman to zame! ► Ne zasluži prošnja moja, ?a dobrota naj me tvoja ognja reši, da pokoja. Ti, o Bog usmiljen bodi! Ljubi Jezus, mrtvim daj mir in pokoj vekomaj. Amen. (Iz pesmi po berilu pri črni maši) Uredništvo je za objavo prejelo govor, ki ga je imel pisatelj Karel Mauser na akademiji v čast biseromašniku č. g. Antonu Merkunu v Združenih državah Severne Amerike. Roke, ki nam pleto vezi z večnostjo Ob samotnih vodah Jordana tam v puščavi je živel Janez Krstnik in oznanjal Mesijo, ko je ženastopil svojo pot. Ljudje so vreli k njemu in prisluhnili njegovim besedam. Tedaj je Kristus ob neki priliki vprašal ljudstvo: Kaj ste šl; gledat v puščavo ? Trst, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Ti dve vprašanji, dragi prijatelji, bi si mogli danes zastaviti tudi mi. Kaj emo prišli gledat? Človeka na visokem položaju, v visoki službi? človeka, ki so ga tokovi časa vili in majali kakor veter trst na močvirju? Ne eno ne drugo, prišli smo gledat starčka, duhovnika, preprostega slovenskega fajmoštra, duhovnega svetnika Merkuna. Navada je, da na takih slovesnostih govorimo o delu slavljenca, da v kratkih besedah prehodimo njegovo pot od mladosti do slavnostnega dneva. Dovolite mi danes, da na tej akademiji, ki je v počast slavljencu, spregovorim o- največji odliki, ki jo nosi duhovni svetnik Merkun, — da je duhovnik, oznanjevalec Kristusov, kakor je bil v svojem času Janez Krstnik. Kdo se ne spreminja? Vse na svetu se spreminja, vse iz dneva v dan dobiva nov obraz. Letni časi odpirajo in zapirajo blagoslove zemlje. Pomlad odpre zelenje in rože, zima zaklene travo in ozimino. Pride jutro z zarjo in pride večer s temo. Večno zorenje in večno umiranje. Človek s svojim umom se je poglobil v skrivnosti zemlje, v križanke in rebuse, ki jih je večni Stvarnik z nevidnimi črtami zaoral vanjo. Najmanjše stvari — atomi postajajo strah in groza modernega človeka in ni več daleč čas, ko bo človek segel po planetih v vesolju, ki nam kot zvezde svetijo v nočeh. Vse se spreminja. Le Bog se ne spreminja in ne spreminja se duhovništvo, od njega postavljeno. Sredi razritega časa, sredi norega tekmovanja za oblast, sredi surove sile stoji duhovništvo, kakor je stalo pred dolgimi stoletji — zveza med to-stranostjo in onostranostjo, zveza človeka z Bogom. Glejte, dragi prijatelji, šestdeset let nazaj, je v ljubljanski stolnici pred velikim škofom Antonom Bonaventuro Jegličem klečal mlad klerik — Anton Merkun. Zdrav, močn, poln sile in poln idealov za bodočnost, kakor so vsi mladi ljudje. Sveto olje, s katerim je škof mazilil njegove dlani je zapečatilo zvezo, ki jo ima vsak duhovnik do Večnega duhovnika in do ljudstva. Če še enkrat vprašam, kaj smo prišli gledat danes v to dvorano, potem moram reči: Prišli smo, da počastimo štiri in osemdeset let stare roke star-čka-duhovnika Antona Merkuna, te ro- ke, ki se sicer že tresejo od starosti, pa zavoljo tega še niso izgubile bleska tistega svetega olja, s katerim je pred šestdesetimi leti ljubljanski škof posvetil svojega klerika v duhovnika. Prišli smo, da s spoštovanjem, ki smo ga z dolžni svojim duhovnikom, sežemo v te roke, ki so krščcvale, ki so odvezovale, ki so obhajale, ki so vezale po svojem božjem poslanstvu moža in ženo v zakon, ki so kropile grobove naših mrtvih. Prišli smo, da pokažemo, da slovenski Človek spoštuje svoje duhovnike in da javno izpričamo, da slovensko ljudstvo za svojimi duhovniki stoji, kakor je stalo skoz vso svojo zgodovino. Grešili smo kakor drugi narodi, narobe delali kakor drugi narodi, toda svojih duhovnikov nikoli nismo zatajili in smo jih cenili, čeprav marsikdaj le v srcu in ne v spontanih nastopih. Slovenski človek se zaveda, da mu je bil duhovnik največ, marsikdaj nositelj ne samo duhovne luči ampak tudi kulture. Med nami je eden izmed njih, preprost slovenski fajmošter, biseromašnik. Odšla je njegova mladost, opešale so oči, opešal je sluh, toda z njim vred so v tej uri z nami tudi vsa dolga leta, vse njegovo delo, vsa njegova pota, vsi njegovi načrti. In tudi temu smo se prišli poklonit na ta večer. Globoka resnica Marsikdaj nam nasprotniki mečejo duhovnike naprej, ta je tak in oni je tak. Mi katoličani dobro vemo, da so tudi duhovniki ljudje, zakaj, če bi nam Bog dal za duhovnike angele, bi se jim s svojimi težavami in bremeni teže približali. Duhovniki so vzeti izmed nas in nam po posvečenju vrnjeni, da nas, ki Ob novih, srebrnih, zlatih in bisernih mašah so bili doma mogočni mlaji v borbi za vsakdanji kruh, marsikdaj skrenemo s poti, poskušajo spraviti nazaj na cesto, da po njej pridemo tja, kjer so že milijoni, ki so verovali v večnost in v vstajenje. Niso pa samo ljudje, posvečenje, ki ga imajo, jih postavlja za posrednike med nami in Bogom. Tudi duhovnik je človek in to mi, katoliki laiki marsikdaj pozabljamo. Ne mislimo na to, da je vsak duhovnik na nek način po svoji službi samotar, odtrgan od sveta. In vendar je človek, ni iz kamna, in tudi on si kdaj v srcu zaželi, da bi Se zbrali okrog njega, da bi začutil iz naših besedi, da mislimo nanj, da spoštujemo njegovo delo. Tudi duhovnik marsikdaj zaželi, da bi začutil, da je živ ud slovenske skupnosti, da je delček slovenskega utripanja. Posebno star duhovnik, ki ne more več delati, ki so mu opešale moči in ima občutek, da je od vseh pozabljen. Potrebovali jih bomo Ne pozabimo. Čas ki prihaja, že kaže svoje obrise. Prišel bo in če bomo v tistem času hoteli obstati bomo potrebovali mnogo svetih duhovnikov in mnogo dobrih ljudi. Potrebovali bomo veliko arških Viannejev, ki bodo s svojo preprostostjo in s svojo svetostjo potegnili za seboj tudi tiste, ki vero presojajo samo po duhovnikih. Tedaj bo potrebnih mnogo starih duhovniških rok, mnogo takih rok, ki se bodo sicer tresle, toda bodo svoje trpljenje znale darovati za tiste, ki bodo v hudem času v prvih linijah. Mislim, da še niste pozabili stare slike iz domovine: Spredaj mežnar z laterno, za njim duhovnik, v snegu, v mrazu, v dežju, v noči in sta hodila po uro in dve daleč previdevat. Koliko težkih ur, bridkih ur imamo v božji zakladnici, kamor so se stekala zasluženja preprostih kmečkih duhovnikov. Ob času nuje bo Bog odprl to zakladnico, da bo tistim, ki se bodo borili v težkih časih, laže. Štiri in osemdeset let je med nami. Kje daleč je že mladost biseromašnika, kako daleč so celo že zrela leta. Življenje je osmukalo klasje, med nami sedi zdaj starček, ki je daleč od svoje fare, daleč od svoje zemske domovine, pa že blizu večne. Dal je, kar je imel in danes je božji berač. Toda bodimo ponosni, da ga imamo med seboj, bodimo ponosni, da nič nima, zakaj dal in dajal je nam vsem — slovenskemu človeku. Naj bi bil današnji večer prilika, da se mi vsi znova zavemo, kaj smo svojim duhovnikom dolžni, da se spet zavemo, da so duhovniške roke tiste, ki nam pleto vezi z večnostjo, kamor vsi gremo. Drag; biseromašnik, osemnajst let nazaj sva se prvič srečala, nikoli nisem mislil, da Vam bom govoril za biserno mašo v Clevelandu. Vem, dom je dom, in biserna maša v Dobrepoljah bi bila sredi Vaših znancev. Toda ob vsem bridkem smo tudi za to spoznanje bogatejši, da je en sam dom stalen — tisti, v katerem je On, v katerega ime ste bili posvečeni. Sprejmite na ta svoj dan izraze našega iskrenega spoštovanja in globoko zahvalo in ko se poklanjamo Vam, se želimo s tem pokloniti vsem slovenskim duhovnikom, živim in mrtvim. Njemu, k; Vas je posvetil, Antonu Bonaventuri Jegliču in njemu, ki ste mu dolgo služili in je odšel pred Vami — škofu Gregoriju. Daj Bog, da bi se slovenski narod doma in od vseh strani sveta, kjer je raztresen, nekoč zbral okrog svojih duhovnikov v večni cerkvi. Molite za to na ta svoj dan. In Bog blagoslovi leta Vaše starosti, da bodo spokojna, v pričakovanju Njega, katerega ime ste šestdeset let oznanjali. Bog z Vami, biseromašnik! ZA DOBRO VOLJO Zaklad v molitveniku. — Nunciju Pecciju se je nekoč polomil voz. Ko je čakal, da ga mu popravijo, se je raztovarjal s poštnim upravnikom, ki ga je bil silno lepo sprejel. Pobahal se mu je tudi da je zelo katoliški in pobožen. Pokazal mu je molitvenik in dejal, da ta vsak dan uporablja in da vsak dan Prebere kakih pet strani; zdaj da je že na 112 strani. „Lepo, lepo,“ je kimal nuncij, „le lepo molite, boste dobili Veliko milosti, zakaj vsak, kdor išče, najde zveličanje svoje duše in celo na zemlji prejme svojo srečo.“ Nekaj mesecev kasneje se je nuncij spet ustavil na tisti poštni postaji. Upravnik se mu je spet pobahal, da je že skoro na koncu knjige. Nuncij ga prosi, naj mu j° prinese. Res je tako storil. Pecci, ne bodi len, odpre na strani 112 in potegne ven 100 frankov, ki jih je bil pustil v molitveniku ob zadnjem obisku. Upravnik je rdel, nuncij pa se je smehljal: „Ker niste hoteli iskati nebeškega kraljestva, Vam bodi tudi zemeljski zaklad odvzet.“ In je spravil denar v žep, Potem pa ga razdelil med uboge. Relikvije. — Leona XIII. je obiskal znani francoski misijonar msgr. Au- gouard. Tedaj so se na njegovem ozemlju še čisto javno opravljali ljudo-žrske pojedine. Papež je vprašal misijonarja, če ima že kakega mučenca na svojem ozemlju. „Ne še,“ je tožil misijonar, „a vsi smo pripravljeni na to." „Lepo, lepo,“ je bil skrben Leon XIII., „samo glejte, da bo kaj relikvij.“ Kneipp. — Leon XIII. je hotel poznati župnika Kneippa in tako je ta trikrat obiskal papeža. Prvič ga je papež vprašal, kaj sodi o njegovem zdravju. Kneipp ga je pozorno pogledal, potem pa odvrnil: „Kar dobro, Svetost." Drugič je bilo vprašanje že bolj kočljivo: „Koliko let mi še daste?“ Kneipp mu je odgovoril: „Če ne nastopi kaj izrednega, kakšnih 8 do 9.“ In tako se je potem tudi zgodilo. Pri tretjem obisku ga je papež prosil, naj ga okoplje z mrzlo vodo, kot to dela v domačem Woerishofenu. Kneipp ga je umil ob 7 zjutraj, potem pa ukazal: „Zdaj pa dve uri in pol spat.“ „To pa ne," se je uprl papež, „saj še ponoči ne morem, bom pa na vsezgodaj.“ A Kneipp se ni dal ugnati in papež je moral ubogati. Kneipp je zagrnil zavese in papež je zaspal. Čast. — Med neko avdienco je papež hodil pred verniki in jim dajal poljubljati prstan. Ko pride do nekega mladeniča, mu de: „Stavim, de ste Francoz.“ Ta se zravna in odgovori: „Imam to čast." Brž ga papež ustavi: „Bolj tiho, tako je pretrdo za tiste, ki nismo KAKO BI VI REŠILI A TELE UGOVORE i Ko takole poslušate, kar smo vam povedali o lepoti čistosti in devištva, o nevarnostih za čistost in o sredstvih, da si te krščanske kreposti ohranimo, bi utegnil kdo tudi kako ugovarjati in se izgovarjati. Včasih se na primer sliši: „Zakaj ne bi pustili mladine v miru, da se brez teh umetnih omejitev razvija naravno in svobodno?!“ Že v dosedanjem razlaganju smo s prstom pokazali na veliko škodo, ki nastane, če nagona ne brzdamo. Mar vinogradnik ne obrezuje mnogih močnih mladik, da bi trta rodila kar najlepše in najobilnejše sadove? Mar nimate tudi danes po nasadih in gozdovih napisov s prepovedmi: „Ne trgajte cvetja! Ne hodite po travi! Ne uničujte drevja!" Mar ne postaja po mnogih deželah najtežje vprašanje ravno tako imenovana „mladina z ožganimi krili" (teddy boys, tepi-sti) ? Dušeslovci so mnenja, da do tega pojava gangstrskega preživljanja mladosti prihaja zato, ker toliko staršev zaradi napačnega razumevanja „modeme" vzgoje zanemarjajo sploh vsako, zlasti pa še krščansko vzgojo mladine. Drugj spet ugovarja: „čisto življenje je nemogoče, ker narava neizprosno terja svoje.“ Predaleč bi nas vodilo, če bi hoteli tu naštevati številne izjave prvovrstnih zdravnikov, ki so določno povedali: „Popolna zdržnost je mogoča, samo izvajati jo je treba ne le telesno, marveč tudi duševno. Čisto življenje je kajpak mogoče, ne samo resnično mogoče, marveč ga spremlja tudi hkrati velik blagoslov." Za nas kristjane je dokaz, da je zdržnost mogoča, že v tem, da jo zapoveduje Bog, devištvo pa priporoča kot krepost. Sv. Avguštin je rekel: „Bog ne zapoveduje kaj takega, kar je nemogoče..., zapoveduje, da prosiš za tisto, česar ne moreš sam, in pomagal ti bo, da boš mogel." Jasno je, da ne bi mogel čisto živeti kristjan, ki se nikakor ne bi ogibal skušnjavam in bi ne uporabljal omenjenih naravnih in nadnaravnih sredstev. Treba je pripomniti tudi to, da tisti, ki prej niso popuščali svoji pohoti, ne občutijo teže zdržnosti tako živo kakor tisti, ki se morda še bojujejo z grešnimi navadami ali so po preteklih rodovih podedovali večje težave. Toda tudi taki ne smejo nikoli malodušno odnehati v boju za čistost. Bog pozna njihove boje in težave, naj pridno segajo po zdravilnih sredstvih in naj prisrčno molijo za krepost čistosti zlasti k prečisti Devici Mariji. Tudi o tem, da zdržnost nikakor Objavljamo zadnji del znamenitega pisma škofov Jugoslavije, o sveti čistosti ne škoduje zdravju, imamo številne zdravniške izpovedi. „Iz nečistega življenja lahko izvirajo premnoge bolezni, nikoli pa katera iz čistega življenja.“ Kak tretji pa bo rekel: „Kaj pa •ma potem človek od življenja, če sc odrečem tem užitkom.“ Bog ni prepovedal vseh čutnih užitkov spolnosti, pač pa jih je z zapovedmi omejil in vse podredil najvišjemu namenu in vzvišenemu cilju krščanskega zakona. Imeti pa za življenje in srečo tiste užitke, ki jih nudi greh, ni in ne more biti združljivo z mišljenjem pravega kristjana, ki veruje v večno življenje. Sv. Avguštin je rekel, da ni prava sreča v tem, da kdo „dobro živi“, marveč v tem, da vedno dobro živi, to pa je v večnosti. „Pozno, prepozno je prišlo to pismo, zakaj moja nedolžnost je že davno izgubljena, devištvo že davno oskrunjeno,“ bo morda kdo sam pri sebi malo-dušno rekel. Le nikar obupavati in biti malo-dušen! še tako kasno opustiti hudo in se oprijeti dobrega, je še zmeraj ninogo bolje kakor nikoli, In kdor je izgubil nedolžnost ali devištvo, se še cmeraj lahko častno in zaslužno opri-n>e za naj)rej tistega življenja v mislih, željah in dejanju. Tudi tak človek mora odslej prinašati Bogu neprestano žrtev svojega telesa. Naj se v duhu postavi z Marijo Magdaleno Pod Jezusov križ, s katerega teče kri iz njegovih svetih ran, da opere naše duše vse grešne nečistosti. Kar najbolj naj uporablja sredstva milosti in pokore. Tudi tak človek bo tedaj našel srečo svoje duše v zdržnosti. SKLEP Po vsem tem ne moremo drugega, kakor da ponovimo s svetim pismom: „O kako lep je čisti rod v svojem sijaju! Njegov spomin je nesmrten in cenjen pri Bogu in ljudeh“ (Modr 4, 1). Čista mladina je veselje svete Cerkve, sad in priznanje njenih zakramentov, velika pomoč v izvrševanju apostolata. Zato pravimo tudi mi s papežem Pijem XII.: „Treba nam je mladine močne vere, pripravljene, da se odreče polovičarstvu, če je zašla vanj; treba nam je mladine, ki se ji hoče božjega življenja in ga hoče v obilnosti; treba nam je mladine, ki pri učenju in delu, govorjenju, molitvi in trpljenju nosi v srcu vročo ljube-ten do Jezusa, ljubezen do duš, nosi — kakor ogenj, ki užiga.“ Ob taki vzgoji in svetem navdu- Senju 'posameznikov in katoliških družin se bo prav gotovo rodilo in razvilo mnogo duhovniških in redovniških poklicev, kar bo v veliko božjo čast in Cerkvi v pomoč, ko pri nas tako močno pogreša dobrih duhovnikov. Draga katoliška mladina! Stopaj junaško naprej in varuj lilijo nedolžnosti in čistosti neprizadeto! Tedaj bo tvoje življenje polno resničnega veselja, pravo bogastvo pa dušni mir in sreča, kakršne svet ne more dati (Jan 1U, 27). Veselje, ki škoduje telesu in duši, ni nikakršno veselje. „Veseli se v Gospodu!" ti kliče sv. Pavel (Fil 3, 1). Dragi starši in vzgojitelji! Pomagajte svojim otrokom na poti do njihove prave sreče s tem, da jih krščansko vzgojite. Vedite, da se bodo vsi tisti, „ki so druge privedli do pravičnosti, na vse veke vekov svetili kakor zvezde" (Dan 12, 3). Naj Bog blagoslovi vso našo mladino in njihove dobre starše, presveta Devica Marija pa naj jih vedno varuje in zagovarja! Dano s škofovskih konferenc v Zagrebu, 15. oktobra 1959. V eni svojih pridig je svetovnozna-ni cerkveni govornik Bossuet, ed'en največjih francoskih klasikov, značaj tirana opisal takole: Prepričan je, da je vse njegovo. Vse narode si skuša podvreči in če se mu kdo upira, besni od jeze. Ne. pozna be-sede „napad“, saj je prepričan, da njemu vse zakonito pripada. Ker je močnejši, se nikdar ne smatra za napadalca in če se napadeni narod brani, ga obtoži osvajalnih namenov. Kadar se vojskuje, se mu zdi vojna pravična kazen za upornike. Sodelavcev ne potrebuje. Sestanek Parlamenta mu je le prazna zunanjost, kjer se svečano potrdi to, kar je on že Prej odločU. Ne spoštuje ne. Boga ne njegovih svetišč. Kmalu zahteva zase božje če-ščenje, kakor so to storili slcoro vsi °svajalci iz poganskih časov. V svojem brezmejnem napuhu smatra vse zmage za plod svojih načrtov in v svojem srcu si govori: ‘Jaz sem bog in sam sem se ustvaril.’ Ko motri svoje trdnjave., svoje ladjevje in svoje zaklade, se ves blažen sprašuje: Ali ni to veliki Babilon, lci sem si ga sezidal z močjo svoje oblast} in v sijaju svoje slave lcot sedež svoje države? Tak je značaj slavohlepnega in krivičnega osvajalca. Pijan od zmage svojega orožja je prepričan, da je Gospod VESTE KAKŠEN JE TIRAN? sveta, in veruje, da je njegova roka njegov bog. Toda nazadnje ga uspehi zapuste in njegov poraz je strašen. ‘Kladivo, ki je razbijalo narode, sveta, se je samo razbilo’ (Jeremija). Gospod je zlomil bič, s katerim je tepel druge narode. Temu ošabnežu pa govori: „Strmoglavil te bom s prestola, prišel je dan in ura, ko te obiščem.“ In po ustih preroka Izaije govori Gospod dalje: „Kako globoko si padel ti, ki si svetil nebu, kakor jutranja zvezda, ti, ki si stiskal narode in govoril v srcu: dvignil se bom do neba. Jaz pa te vidim, kako drviš v propast. In vsi, ki te bodo gledali, se bodo spraševali: Ali ni ta tisti, ki je vznemirjal zemljo, ki je kraljestvom spreminjal meje in svoje podložnike metal v ječe? Poganski kralj; so umrli v slavi in so bili lepo pokopani, ti pa boš ostal vrh zemlje kakor ničvreden in nečist črv, brez potomstvo.“ Najprej in predvsem sem katoličan. Že dolgo je, kar sem se sprijaznil z vsemi posledicami tega prepričanja Leon Dloy Najbolj me vabi v katoliško Cerkev neprekinjena vrsta škofov do sedanjega papeža 24 U R Jutro Ko se zjutraj drugim poraja nov dan z novim delom in novimi načrti, zija bolniku nasproti samota in brezdelje. A božjega otroka, ki je po Kri-susu združen s tisoč in tisoč brati in sestrami v občestvo svetnikov, to ne vznemirja, kajti kristjan ni nikdar sam. krščanski bolnik zjutraj obudi dober namen, v katerem trpljenje novega dne daruje Bogu. To vsakdanjo daritev zelo poživi lepa navada, da si za vsak dan izberemo prav poseben namen, za katerega hočemo tisti dan trpeti: zdaj v zadoščenje za svoje grehe, zdaj za zdravje, zdaj za svojce, zdaj za grešnike, zdaj za Cerkev, narod, državo... Posebno uspešna je ta jutranja daritev, če jo združimo z daritvijo svete. maše. Bolezen sama, še bolj pa daritev, teži za spremenjenjem. V njej bolnik počasi odmira sebičnosti in trdosrčnosti, svetu in zabavi; tako spreminja svojega posvetnega duha v spokornega, očiščuje svoje srce v odpovedi in podreja svojo voljo božji volji. Moč za to spreminjanje dobi, če večkra, zlasti pa zjutraj, obudi hrepenenje po Jezusu — to je, če prejme vsaj duhovno obhajilo. Dan Čez dan ima bolnik mnogo časa za razmišljanje. Utruja ga skrb, kako dol- Štirj in dvajset ur danes in jutri in pojutrišnjem — vsak dan ima bolnik, pa ne ve, kam z njimi. Tako dolge in težke so, brez konca se vlečejo in vse so dobesedno preštete. Kam naj jih dene, kako dobro porabi? če razume veliko poslanstvo bolezni in trpljenja, mu ne bodo prazne in nekoristne. go bo še trajala preizkušnja. Gospod, s katerim se je zjutraj združil v daritvi, mu pa govori: „Ne skrbite za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu lastna te-va“ (Mt 6, 32). Bog je modro razdelil naš trud na dneve in ure, zato nikar n@ segajmo po bremenu jutrišnjega dne. Najlepše se bolnik odzove božjemu pričakovanju, če potrpežljivo vztraja v bolezni, čudovit zgled za to je hromi, k; je 38 let zaman čakal na kopel, ker ga je ob vsakem plivkanju vode prehitel drug bolnik. In vendar je vztrajal in dočakal Jezusa, ki ga je ozdravil. Potrpežljivemu bolniku je Bog zelo blizu. S puhlim javkanjem in tožbami si pa vsak sam zavrača plačilo, ki mu ga Bog ponuja. Velika tolažba so bolniku dobre knjige. Najbolj zvest prijatelj mu je sveto pismo, zlasti evangeliji. Vsaka beseda je v evangeliju pisana za ves svet in za vsakega posameznika, v njem je vse tako preprosto, vse tako božje, Zveličarjeva podoba vstaja živo pred našimi očmi. Prav tako spodbudno je življenje svetnikov, zlasti pa trpljenje mučencev. Tu najdeš polno zgledov vesele požrtvovalnosti, telesnega zatajevanja in plemenitega preziranja življenja. Ob njih izgubi smrt svojo grozoto, bolezen svojo neznosnost. # Primerna je tudi Hoja za Kristusom. Njen pisatelj, Tomaž Kempčan, je sam bridko okusil trpljenje. Kjer koli se ti knjiga odpre, povsod najdeš pravšno branje. Odkod in zakaj trpljenje — poslanstvo tvoje bolezni pojasnjujejo Pisma o trpljenju. Take in podobne knjige lajšajo trpljenje in krajšajo dolge ure. Zato je duhovno branje bolniku velika uteha. Bolnik pa čez dan ni vedno sam, potrebni so mu soljudje: domači, strežnice, zdravnik, duhovnik, prijatelji, znanci... Njihova postrežba, obiski, Prijazna beseda, pomoč so bolniku Prilika za hvaležnost do vseh, ki so mu kakor kol; dobri. Zato jih ne bo moril z nenehnimi tožbami, marveč jim svetil z vdanim prenašanjem bolečin. Večer Večer je za bolnika še težji kot jutro, posebno če se mu bolezen pod noč običajno poslabša. Noč brez spanca ga skrbi, nikogar ne bo, ki bi ga kakor koli raztresel in zamotil. Tudi najbližji in najboljši ga bodo vsaj za nekaj časa zapustili — spanec jim bo zaprl oči. Tako b.olnik ostane čisto sam. Pa vendar ni sam. Jezus je z njim. Zato je za ure nočne groze in osamljenosti izdatna pomoč premišljevanje Jezusovega trpljenja. Tako postane noč resnično svet čas. Kakor so se nekdaj velike reči dogajale ravno ponoči: Jezusovo rojstvo, zadnja večerja, trpljenje na Oljski gori, Petrova rešitev iz ječe, obhajanje Gospodovih skrivnosti v katakombah, obiskovanje jetnikov..., tako lahko tudi bolnikova noč, če jo vdano preživlja, prinaša obilen blagoslov. In ko bo minila noč, bo zopet jutro z novo daritvijo. Igra se bo začela od kraja, a vsak dan bo krajša in lažja, kajti v luči vere in velike ljubezni tudi bolezen ni brezdelje in dolgočasje, marveč nagla bližnjica k Bogu in dragocen prispevek k prizadevanju zdravih. H. V. Kmečka hiša z znamenito pečjo, klopjo in uro SVETO REŠNJE TELO IN VERNE DUŠE November je mesec vernih duš. V Argentini se sicer v novembru, ki je tu mesec cvetoče pomladi, začenjajo Marijine šmarnice, ki naj nas pripravijo na praznik njenega Brezmadežnega Spočetja; vendar naj nas misel na verne duše le spremlja živa in stanovitna skozi novembrske dni, kakor nekoč v domovini. Verne duše so naše prijateljice in prijateljice božje in so zato tudj predmet posebne ljubezni nebeške Matere Marije, ki se imenuje tudi Kraljica vic. Ko se ljubeče spominjamo vernih rajnih, pletemo v Marijino krono rdeče rože krščanske usmiljene ljubezni, ki je prva med krščanskimi krepostmi. Z vernim; dušami smo duhovno združeni v občestvo svetnikov, ki ga tvorijo zmagoslavna Cerkev v nebesih, vojskujoča se Cerkev na zemlji in trpeča Cerkev v vicah. Kristus je glava tega občestva, Marija mu je duhovna Mati, člani vseh treh skupin pa smo si med seboj kakor bratje in sestre O Bog, ki deliš odpuščanje in ljubiš človekovo zveličanje, prosimo tvojo usmiljenost, podeli dušam svojih služabnikov in služabnic, ki. so se s tega sveta ločile, naj bodo po priprošnji blažene Marije vedno Device in vseh tvojih svetnikov deležne večne blaženosti veličastne božje družine, k; nas vežejo skupne vezi bratske ljubezni in dejanske pomoči tistim, ki jo potrebujejo. Iz nauka svete Cerkve vemo v svojo tolažbo, da verniki na zemlji dušam v vicah na najbolj različne načine lahko pomagamo ter jim tako s svo jo ljubeznijo lajšamo in krajšamo njih očiščujoče trpljenje. Vse, kar v svojem življenju dobrega storimo, ima, ako smo v posvečujoči milosti, svoj delež zasluženja in zadoščenja, ki ga lahko vernim dušam v prid obrnemo. Navadno vsa ta zadostilna dobra dela za verne duše porazdeljujemo v tri skupine: molitve in svet; odpustki; miloščina in spokorna dela; posebno pa še daritev svete maše. Poglejmo v tem novembrskem premišljevanju, kaj nam sveta Cerkev pove o blagodejnih učinkih svetega Rešnjega Telesa, kot daritve in zakramenta, v blagor vernih duš v vicah. Verne duše in daritev svete maše Med vsemi pripomočki, ki z njimi lahko pomagamo dušam v vicah, gotovo ni nobenega, ki bi bil odličnejši in učinkovitejši, kot je daritev svete maše. Pri mašniškem posvečenju prejme duhovnik oblast, darovati najsvetejšo daritev za žive in za mrtve. Tozadevno vero Cerkve je lepo in jasno izrazil sveti tridentinski zbor, ki pravi: „Katoliška Cerkev, učena po Svetem Duhu in v soglasju s svetim pismom ter starim izročilom očetov, po trjuje nauk o obstoju vic in obenem tudi to, da so dušam, ki se tam nahajajo, v pomoč molitve in dobra dela vernikov, posebno pa Bogu všečna daritev oltarja.“ V tem pogledu lahko najprej to vemo, da je vsaka sveta maša vir tolažbe in pomoči vsem dušam v vicah in ne samo tistim, ki se zanje posebej daruje. Sveta maša je namreč spomin lr> obnovitev Jezusove daritve na kri-žu 'n obenem daritev vesoljne Cerkve. Jezus pa se je daroval na križu za vse Judi in se za vse tudi pri sveti maši daruje. Cerkev moli pri vsaki sveti maši za vse žive in mrtve. Ni torej na svetu nobena sveta maša nikoli darovana, da bi iz nje vsaka duša, ki je v yicah, ne prejela nekega olajšanja y svojem trpljenju. Za mero tega olajšanja ve seveda samo Bog, ki jo dolo-ra po svojih skrivnostnih sklepih. Vendar nam mora biti misel o vesoljstve-nem značaju svete maše v veliko tolažbo. Lahko se marsikomu zgodi, da sorodnik; in prijatelji po smrti kmalu nanj pozabijo. Cerkev božja nikoli nobenega svojih otrok ne pozabi in ni kd'ar ne pozabita na nas Jezus in Ma-rjja, ki ji je dano, da milosti svete daritve razdeljuje. Iz vsake svete maše torej) kjer in kakorkoli darovane, bomo Prejel; v vicah svoj delež, v olajšanje 'n skrajšanje svojih muk. Tako ni no bena duša v vicah popolnoma zapuščeni vseh in vsake se v sveti maši lju-beče spominja sveta Cerkev, skupna Mati vseh vernikov, živih in mrtvih; Za vse se Jezus daruje, in po Mariji-n‘b rokah prihaja do vsake duše od-rsšilna moč presvete Jezusove krvi, ki Se na oltarju skrivnostno preliva v odpuščanje grehov. Mero te pomoči pa odmerja večni Bog po svoji pravično-■’ti in po svojem usmiljenju. „Za sv. maše so dali“ 1‘oleg teh splošnih, vsem ljudem na Zemlji in vsem dušam v vicah skupnih *adov svete maše, ki jih nihče ne more Preprečiti, je pa še poseben način, da se eni ali več ali tudi vsem vernim dušam naklonijo zadostilni sadovi sve-6 maše: to je tedaj, kadar mašnik P° naši prošnji in namenoma daruje sveto mašo posebej za to ali ono, za te ali druge, ali tudi za vse duše v vicah. Bogoslovni učitelji pravijo, da lahko mirno verujemo, da se Bog v splošnem na ta posebni namen mašni-kov pri sveti maš; ozira in ga upošteva. Ta vera je v soglasju s stalnim cerkvenim izročilom in s cerkveno postavo, ki določa, da lahko verniki Cerkvi in duhovniku v gotov mašni namen dajo gotovo miloščino. Ta miloščina se imenuje z latinskim izrazom mašna intencija, kar pomeni mašni namen. Lahko jo imamo za nek honorar, ki ga prejme mašnik zase in za cerkvene potrebe, ko željam in namenu vernikov pri sveti maši ustreže. Honorar je to, neka častna odškodnina za uslugo in trud, ne pa plačilo za sveto daritev. Čeprav preprosto pravimo, da mašo plačamo, vendar dobro vemo, da je treba j to na poseben način razumeti. Svete maše se namreč ne da prodati ne kupiti in ni ga denarja na svetu, ki bi jo mogel plačati, kajti njena vrednost je neskončna. Vsak trgovski Ali veste: Kako lahko dušam v vicah in tudi sebi pomagamo s sv. mašami zadušnicami? ozir mora biti od svete daritve pri vseh in za vedno izključen — to sveta Cerkev v svojem zakoniku strogo ukazuje. Božji darovi in božje skrivnosti se ne prodajajo in ne kupujejo z minljivim denarjem. Mašna intencija se da duhovniku za njegovo lastno osebno vzdrževanje in za potrebe bogoslužja. In dejansko je tako, da mnogo duhovnikov v naših težkih časih samo od svetih maš skromno živi, po besedi svetega Pavla, ki piše Korinčanom: „Ne veste, da tisti, ki opravljajo sveto službo, žive od svetišča, in da tisti, ki imajo opravilo pri oltarju, dobe svoj delež z oltarjem ?“ (I, 9, 13). Ta po škofih določeni dar, ki ga verniki darujejo duhovniku v gotov mašni namen, je pa kot miloščina že sam na sebi zaslužen in nosi v sebi sad odrešenja. Verniki si odtrgajo od svojega zasluž k a in doprinesejo žrtev, da je sveta maša po njih namenu darovana. To je gotovo zadostilno dejanje, ki že samo po sebi vernim dušam pomaga. Bog, ki vidj naša srca in naše namene, se bo usmiljeno ozrl na to našo požrtvovalno ljubezen in jo bo pri pomoči vernim dušam upošteval. S tem mašnim darom pa verniki tudi dejansko in neposredno pri daritvi svete maše sodelujejo, ko jo naroče in s tem nekako pripravijo, kakor so v star; zavezi Izraelci sodelovali pri daritvah, ko so prinašali svoje darove in pripeljali daritvene živali, kar je bilo potem darovano Bogu v čast in duhovnikom in vernikom v daritveni delež. Lahko zato verujemo, da mašna intencija, združena s posebnim duhovnikovim namenom pri sveti maši, koristi duši ali dušam rajnih, za katero se sveta maša daruje in to, v enakih okolno-stih, več kot drugim. Lahko pri tem omenjamo, da ima peta zadušna maša v tem oziru večjo zadostilno veljavo kot tiha, zakaj v poštev pridejo p1'* njej tako večja miloščina od strani vernikov, kakor posebne, daljše molit-ve, ki jih mašnik v imenu Cerkve za pokojne opravi. Ne gre tu za nagibanje vernikov v duhovnikovo in cerkveno korist, kakor bi utegnil kdo misliti-ampak za zgolj objektivno vrednotenje zadostilne vrednosti gotovih bogoslužnih dejanj. Udeležba rajnih na sadovih svete maše zavisi, kot že rečeno, povsem od božje volje. Lahko po sklepamo, da večja miloščina, znamenje večje velikodušnosti vernikov ' skrbi za rajne, lahko Boga nagne, da omenjenim dušam nakloni večjo pomoč. Revež, ki si je za mašo zadušni co od ust odtrgal, pa bo rajnim s sveto daritvijo lahko naklonil tako ali ’se večjo pomoč, kot bogatin, ki je iz svojega bogastva naročil mnogo maš za svoje pokojne. Bog si je pridržal na-klanjanje pomoči vernim dušam v vicah. Njegovih skrivnostnih odredb m* ne poznamo. Iz tega pa sledi, za nas pomirjujoča resnica, da ne drži to, kat se često neutemeljeno in smešno trdi-da je ža bogataše, ne samo na tem- Verne duše so doma v pozni jeseni umpak tudi na drugem svetu bolje kot za reveže. Ljudje cesto pravijo: Bogataši na tem svetu v obilju žive, na drugem svetu si bodo pa z mnogimi fnašami in bogato miloščino kmalu v nebesa pomagali; revež pa ostane re Vež, tu in tam. Ni tako! Bog se z denarjem ne da podkupiti. Pri njem ni privilegijev ne predpravic za gotove °sebe in stanove.„Bog ne gleda na zunanjo veljavo ljudi.“ pravi sveti Pa-v^l (Rim 2, 11), ampak z vsakim pra-v,čno ravna po njegovem zasluženju. Gotovo na je, da-velikodušnost upo.šte-Va in plačuje tako pri bogatinu, kot Pri revežu, kakor nasprotno pri obeh °i*soja in kaznuje sebičnost in skopost. Te pa je lahko polno srce bogatina in reveža. Bahanje na zunaj Boga ne Sane; gane ga pa vedno velikodušna Uubezen. Večina argentinskih duhovnikov in cerkva se vzdržuje zgolj z dohodki porok in zadušnic. In če verniki naročajo svete maše za svoje rajne ® čistim in dobrim namenom, pomagajo s tem duhovnikom in cerkvam pri ujihovem obstoju, obenem pa tudi vesoljni sveti Cerkvi, ko vsaka maša, kot rečeno, koristi vsem živim in vsem Mrtvim. Poskrbimo za sebe Izključujoč vsako manlenkostnost v toni tako svetem vprašanju, bo le zanimalo vsakega od nas, kar bogoslovci učitelji učijo glede naročanja svetih maš za pokojne. Pravijo namreč, da imajo duše tistih vernikov, ki so še v svojem življenju maše zadušnice zase naročili, neko posebno pravico do njih sadu: ne samo po prošnji Cerkve in vernikov, ki se jih spominjajo, ampak tudi kot neko plačilo, nek dobiček ali duhovne obresti, ki so si jih s skrbjo za svoje zveličanje v življenju zaslužili. Svete maše so sami, še živi, na- ročili in jih tako pripravili ter pri njih na ta način še živi sodelovali. Zelo lepa in tolažilna je ta misel, ki naj nas spodbuja, da svoje posmrtne usode ne prepuščamo samo sorodnikom, prijateljem in znancem, ampak da tudi sami tozadevno poskrbimo, dokler smo še živi, v sorazmerju s sredstvi, s ka terimi razpolagamo. Le prerado se namreč zgodi, kar pregovor pravi: Izpred oči, izpred spomina! Življenje teče svoj brzi tek in življenjski boj je težak. Ljudje po prvi žalosti radi hitro pozabijo na svoje pokojne. Preveč je dela in skrbi, ki jih oblegajo in raztresajo. Ako si bomo v življenju sami poskrbeli za maše zadušnice, nam to ostane kot naložen kapital, ki nam bo ob času stiske dal svoje obresti. Pomoč s samo udeležbo Ko smo toliko rekli o naročenih mašah zadušnicah, omenimo še tretji način, s katerim lahko sadove svete maše posredujemo rajnim v vicah. Ob stoja v tem, da se svete maše v njihov blagor pobožno udeležimo in pri njej zanje molimo. Kadar smo pri sveti" maši, smo z Marijo, Janezom in Magdaleno pod Jezusovim križem. Spomin rajnih pri sveti maši velja neprimerno več kot obisk in okras njihovih grobov in sveča prižgana na njih v njihov spomin. Vse to je sicer lepo, primerno in hvalevredno, saj so posmrtni ostanki pokojnih vredni našega spoštovanja in ljubečega spomina in je ta naša skrb zanje znamenje naše vere v vstajenje in našega upanja na svidenje v večnosti — vendar je vse to, po besedi svetega Avguština, bolj živim v tolažbo, kot mrtvim v pomoč. Naš spomin pri sveti maši pa poišče duše samo in jim prinaša sadove Jezusove odrešilne daritve. (Nadaljevanje na strani 647) Prijatelj naše revije, ki se je udeležil 37. svetovnega evharističnega kongresa v Monakovem, nam je po kongresnih dneh poslal pismo s poročilom. Ker je zanimivo in polno kongresnih vtisov, ga tudi v „Duhovnem življenju“ objavljamo. Glasi sa takole: Pismo iz Monakovega Pišem Vam iz Monakovega, iz središča katoliške Bavarske, iz mesta, v katerem so se od 31. julija do 7. avgusta v bratski ljubezni zbrali zastopniki vsega človeštva k „lomljenju kruha“. Kongres je bil kljub slabemu vremenu eden najbolj veličastnih, kar jih je bilo v zgodovini. Pomemben je bil za katoličane, za ves svet in prav posebej še za nas Slovence. Vsem katoličanom je živo vtisnil v srce veličastno resnico, da smo vsi lju-lje po veri bratje in sestre; še več: otroci nebeškega Očeta, katerega prvorojenec je Jezus Kristus, Kralj nebes in zemlje. Ta vtis je dosegel svoj višek na zaključni slavnosti, katere središče je bila sv. daritev, ki jo je v imenu in s sodelovanjem milijonske množice iz Ev. rope, Amerike, Azije, Afrike in Avstralije opravil papežev zastopnik, kardinal Testa. Pomen kongresa se razširja tudi na ves svet. Današnjem svetu, ki je razdeljen na dva tabora, z žarišči nemira na Kubj in Kongu, svetu, ki se ponaša z vsak dan novimi odkritji, stvarmi, pred katerimi se vsi tresejo, je jasno pokazal, da je možen trajen mir med vsemi le v Kristusu. Vse drugo so prevare, goljufije, prazne besede. Prav posebej pa moram podčrtati pomemnost kongresa za nas Slovence. Na njem smo se po dolgih letih tavanja po svetu srečali Slovenci iz različnih krajev. Prišli so iz Nemčije, Avstrije, Švice, Italije, Belgije, Francije in Anglije. Veselo je bilo snidenje z onimi iz Argentine, Brazilije ter Združenih držav. Največ jih je bilo iz Koroške in Primorske. Iz Slovenije je prišel le en duhovnik. Vsega skupaj je bilo okoli 500 Slovencev. Slovenci smo se seveda udeleževali skupnih kongresnih prireditev. Po teh pa smo se v lepem številu udeleževali še svojih. Ker vem, da Vas naša snidenja bolj zanimajo, jih bom Polj nazorno opisal. V petek, 5. avgusta, smo se zbrali v nekem zavodu na Georgenstrassc. Najprej smo imeli sv. mašo, nato pa predavanje in razgovor ter prijateljski pomenek. Maševal je dr. Pavel Robič, slovenski izseljenski zastopnik pri konzi' storialni kongregaciji v Vatikanu. Du hovno misel je imel č. g. Zdravko Reven iz Avstrije. O „Evharistiji ter cerkveni edinosti“ pa nam je govoril č. ft-Anton Ilc iz Bruslja. Nad vse koristen je bil pod vodstvom č. g. Ignacija Kunstlja pomenek o povezavi vseh slovenskih izseljencev po svetu. Naslednji dan je naši skupini maševal mons. Janez Vodopivec iz Rima. Pridigal je prof. Pavel Slapar iz Avstrije. Na zborovanju pa je govoril aions. dr. Vodopivec. Govoril je o „Evharistiji, vezi edinosti“. Tudi ta dan smo veliko razpravljali o naši povezavi. Upam, da bo razgovor rodil bogate sadove. Vsi smo si bili namreč edini v tem, da bomo izseljenci tujini ki jul •>-vali le, če bomo povezani med sebi j. Povezanost se mora najprej razodeva i aied rojaki v posameznih državah, ki • terim je Rim postavil duhovno vodstv >, nato pa med vsemi po svetu. Najmogočnejše snidenje Slovencev pa je bilo v nedeljo, po končanih glavnih slavnostih. Okrog 500 se nas je zbralo. Imeli smo pete litanije Matere božje, nastop vseh goriških in tržaških pevskih zborov ter vesel družabni sesta nek in bridko slovo. Za konec naj omenim še to, da se je skupina naših duhovnikov pod vodstvom g. Franceta šeškarja udeležila posvetitve kapele Umirajočega Kristusa v nekdanjem dachavskem taborišču. Prizor, ki ga ni mogoče opisati. . .! - - , Skupina Slovencev na kongresu v Monakovem Od leve na desno med drugimi sede tile duhovniki: Ignacij Kunstelj, Anglija; dr. Ignacij Lenček, Argentina; mons. dr. Janez Vodopivec, Rim; prof. Pavel Slapar, Avstrija. V prvi vrsti od leve na desno stoje med drugimi: Stanko Kavalar, I' ranči ja; Ladislav Lenček, Argentina; Avguštin Albin, Argentina; dr. Janez Osana, Švica; dr. Mirko Gogala, Argentina. ^ zadnji vrsti pa med drugimi stoje: Vinko Žakelj, Belgija; Alojzij Ilc, Brazilija; Anton Dejak, Francija; Zdravko Reven, Avstrija Nemčija Berlinski škof, kardinal Doepfner, je govoril v cerkvi sv. Avguština v Berlinu članicam Zveze katoliških žena. Priporočal jim je, naj se z materinsko skrbjo posvečajo bližnjemu. V času, ko jo delo postalo mnogim malik, naj katoliška žena pojmuje svoje delo kot službo bližnjemu, pa naj bo to v družini ali v raznih poklicih. Tanganika Pod vodstvom apostolskega delegata za vzhodno in zapadno britansko Afriko, msgr. Gnida del Mestrija, se je zbralo na posvetovanje 17 nadškofov in škofov skupno s prvim afriškim kardinalom v kraju Dar-es-Salaam. Bilo je to plenarno zasedanje škofov iz Tanga-nike, na katerem so obravnavali nekatera važna vprašanja apostolata v deželi. Združene države V nedeljo, 28. avgusta, je umrl v Združenih državah filadelfijski nadškof, kardinal John O’IIara. Bil je v 72. letu starosti. Kardinal je postal 1958. Brazilija V nedeljo, 28. avgusta, se je v Bra ziliji v mestu Rio de Janeiro zaključil peti svetovni kongres Zveze katoliških univerz. Na kongresu, katerega se je udeležilo lepo število zostopnikov iz Evrope in Amerike, so razpravljali o današnjem stanju katoliških univerz po svetu, o sodelovanju katoliških profesorjev na katoliških in laičnih univerz-zah, o moralni in socialni vzgoji di jaštva. Kitajska Profesor Vianney Hain, Kitajec po rodu, je v Monakovem izjavil, da je v zadnjih 15 letih na Kitajskem na vsa- NAŠI -RAZGLEDI v kih sedem kristjanov eden umrl za vero. Mehika V zadoščenje za zločine in nešteta svetoskrunstva, ki so jih zagrešili v Mehiki komunisti v času revolucije v letih 1927—28, se je vršilo posebno narodno romanje k spomeniku Kristusa Kralja. Udeležilo se gn je 25 škofov, več tisoč duhovnikov in vernikov. Ob tej priložnosti so svetišču poklonili prekrasno monštranco, visoko tri metre. Argentina V Buenos Airesu bo v novembru vseameriški marijanski kongres. Kongres, katerega se bodo udeležili zastopniki vsega ameriškega kontinenta, bo nekak slovesen zaključek velikega misijona v Velikem Buenos Airesu. K uba lz Kube, kjer vlada zloglasni Fidel Castro, se ni mogel nihče udeležiti mednarodnega evharističnega kongresa v Monakovem. Filipini Po izjavi prvega, filipinskega kardinala N. E. Rufino Santos je položaj na Filipinih takle: Vseh prebivalcev je 23 milijonov. Od' teh je blizu 20 milijonov katoličanov. Najtežje vprašanje je pomanjkanje duhovnikov. Saj je škofijskih duhovnikov le 2.300. Katoliška univerza v Manili je središče krščanske miselnosti na Filipinih. Na njej študira 26.000 dijakov. Italija V Italiji je po najnovejšem štet j y 152.312 redovnic, ki bivajo v 15.678 redovnih hišah. To visoko število je znamenje, kako močno so narasli redovni poklic; v Italiji. Kamerun V afriški državi Kamerun, ki je z novim letom dosegla neodvisnost, je dobro razvito katoliško šolstvo. Osnovne šole obiskuje 159.680 gojencev, od teh ena tretjina deklic. Vatikan Vatikanski dnevnik „Osservatore Romano“ je pred časom prinesel uvodnik, v katerem piše o filmu in tam poziva vse, ki se bavijo a proizvodnjo filmov, naj bi se ozirali na kulturno in nravno vrednost filmov in manj „špekulirali“ s človekimi strastmi. Madagaskar Na Madagaskarju, ki je četrti izmed največjih otokov sveta, živi nad en milijon katoličanov. Kongo V Kongu, ki je pred kratkim postal samostojna država, se je število katoličanov v zadnjih desetih letih podvojilo. Sedaj je tam izmed 12,200.000 prebivalcev 4,900.000 katoličanov in 600.000 katehumenov, to je tistih, ki se pripravljajo na krst. Poljska Waclaw Tulodziecki, novi vzgojni minister na Poljskem, je na zapadu znan kot zagrizen in borben ateist. Zato je upravičen strah, da se začne zopet ostrejša napetost med komunistično poljsko vlado in katoliško Cerkvijo. Švica Švicarska katoliška mladina je sklenila praznovati do 2. oktobra 1960 „misijonsko leto“. Idejo je podprl tudi švicarski episkopat. Skupno z mladino bodo pri organizaciji sodelovale vse papeške misijonske družbe v Švici. Nameni tega misijonskega leta so vzbuditi v ljudstvu smisel za misijonsko vprašanje in zavest odgovornosti za podpiranje misijonov predvsem v Aziji in Afriki; pomagati pri zgraditi posebne katoliške radijske od dajne postaje za Daljn; Vzhod in v Manili; ustanovitev katoliške univerze v Nigeriji; organizacijo posebne fotografske poročevalske službe, ki naj bi širila vesti o delu katoliških misijonarjev. Španija Profesor Jose Maria Albareda Herre-ra je nedavno prejel mašniško posvečenje v Madridu. Novomašnik zavzema odlično mesto med znanstveniki, saj je član Papeške znanstvene akademije, tajnik Sveta za znanstvena raziskavanja v Španiji, profesor geologije na madridski univerzi, predsednik španske družbe znanosti, častni doktor mnogih univerz in član mnogih evropskih znanstvenih družb. Mn, vprašanje: Ali naj Slovenci v tujem svetu uče svoje otroke materinskega jezika?, je najbolj jasno odgovoril pok. škof Rožman na slovenskem, dnevu, dne 2. avgusta 1959. DOTA, KI JE NE SMEMO ZAPRAVITI Slovenski dan in njegov namen z vsem srcem pozdravljam in želim, da bi postal stalna ustanova slovenske družabnosti in skupnosti v dvig duha iz vsakdanjih malenkostnih trenj, dan razvedrila in veselega razpoloženja, obenem pa priložnost zbrati nekaj sredstev za narodne namene. Letos ste si izbrali slovensko semenišče v Argentini in slovenski Dijaški dom na Koroškem. Bi bilo kar prav, če bi ta dva namena ostala tudi za bodoče. Kakor mi je naše semenišče pri srcu, vendar v danem, položaju dajem prednost slovenskim dijakom na Koroškem. NE POSNEMAJMO JUDEŽA Vem, da nekateri obupujejo nad koroškimi Slovenci, češ, saj je itak vse izgubljeno, škoda za vsak denar — pa to diši po znani Judeževi besedi. Ali veste, kako dolgo se ponemčevanje na Koroškem že vrši? Tisoč let in še nekaj čez, pa Slovenci še niso izginili. Ni bilo zmeraj enako močno, zadnjih osemdeset let, se je stopnjevalo z vso močjo in nasiljem do brezobzirne preselitve, zavednih dru- žin in prepovedi slovenskega govorjenja v družinah pod nacizmom. Pa pravijo, da srno Korošci premehki. Morda smo. Pa kolikor poznam Slovence iz drugih dežel in pokrajin, ne vem, če bi kateri drugi bolje vzdržali silni pritisk 80-mi-lijonskega nemškega naroda, ki z vso žilavostjo sili k Jadranskemu morju. Morda bi bilo za koroške Slovence lažje, ako bi jih bili drugi Slovenci nekoliko močneje podprli v tej veliki stiski, posebno gospodarsko podprli, kakor so Nemci svoje podpirali s Südmarko, Schul-▼ereinom in z načrtnim kupovanjem slovenskih posestev za Nemce z organizirano pomočjo svojih denarnih zavodov. Po tisoč letih so dobili Slovenci svojo gimnazijo v Celovcu, Odpor je bil strahovit. Nacionalistično prenapeti nemški krogi so hoteli na vsak način preprečiti ustanovitev, in še zdaj, ko je gimnazija že pokazala življenjsko moč, ji skušajo tzpodrezati korenine z ukinitvijo slovenskega pouka v ljudski šoli. Pri izredno lepo uspeli akademiji slovenske gimnazije ob sklepu šolskega leta je profesor Inzko povedal: „Pred dvema letoma je slovenska gimnazija bila otrok, ki so mu n'n°Ki prerokovali smrt še preti rojstvom, loda božja pravica je zmagala. Narava je l*a močnejša od zlobnih špekulacij ne-. terih in tako lahko danes prikažemo javnosti novo mladino, ki se vzgaja v lubezni do rodne grude, do izročil prednikov, obenem pa se pripravlja na na-°8e jutrišnjega dneva, v duhu ljubezni ^le(* sobrati v deželi. Zato se uči obeh deželnih jezikov, poleg tega pa še latin-stino, grščine, angleščine in ruščine.“ Nasprotniki slovenske gimnazije so napovedovali, da dijaki iz slovenske gim-nažije ne bodo znali dovolj nemško in . "e bodo mogli na nobeno univerzo v 5vstriji. širili so .strah“, da bodo vzgajani v tujem jugoslovanskem duhu, česar vstrija ne more trpeti, še manj pa Plačevati. Akademija je dala jasen in razumljiv odgovor in dokazala, kako P*"azna in neutemeljena so bila tista zlo-°tna namigavanja. Poročilo o akademiji v 'istu „Naš tednik — Kronika“ pravi: . ri recitacijah je bila opazna zelo dobra 111 tista izgovarjava v obeh jezikih in Prav v tej dovršeni dvojezičnosti je bila a Prireditev nekaj edinstvenega. Mla-lna ki bo izšla iz te šole, bo v resnici °bila na življenjsko pot zaklad znanja, 1 Pjenim očetom ni bil dan, in se bo Prav gotovo dobro znašla v življenju, *aiti doma bo v dveh jezikih, poznala 0 dve polnovredni evropski kulturi. Lju- 1 a bo svoje in spoštovala tuje, sodbe l>:* Prepuščaal Bogu, kot je lepo izrazil ^e,rtošolec z besedami nemškega pesnika 'oetheja.” — Smisel nastopa slovenskih ginkov je bil: Mi smo Avstrijci, držav-lanj kakor avstrijski Nemci, z istimi °lžnostmi in z istimi pravicami. Naš •Paterni jezik je slovenski, ki se govori ?a koroškem že štirinajststo let; prej sc J® govorilo slovensko kot nemško na ko-°.^ih tleh in imamo pravico in dolžnost in ohraniti tudi svoj jezik, poleg • e^a pa se popolnoma naučiti nemškega '**ika. NAUK ZA NAS Ti mladi koroški dijaki morejo tudi naši mladini v Združenih državah nekaj važnega povedati in sicer tole: Bodite Anterikanci, polnovredni državljani, lahko ste ponosni na to, a materinski jezik vaš je slovenski, kakor naš. Ta jezik je za nas vse enak zaklad, ki ga ne smete zavreči, je dota, ki je ne smete zapraviti, temveč obogatiti se morate s slovenskim jezikom. Dobesedno mislim, ko pravim „obogatiti“. Vsak jezik, tudi jezik najmanjšega naroda, je vrednota, ki nam odpre dohod do duhovnih in kulturnih bogastev tega naroda. In tega bogastva ima slovenski narod toliko, da nas ni sram pred vsem angleško govorečim svetom. Torej: Učite, učite se slovensko, prav zares! Čemu nam bo slovenščina, ko je v šoli vse angleško? čemu? Za to, da boste za en jezik bogatejši od vaših ameriških sošolcev. In drugič Amerika že zdaj potrebuje ljudi, ki znajo kak slovanski jezik, in v bodočnosti jih bo še več potrebovala. Iskala bo ljudi, ki znajo vsaj en slovanski jezik. Vsi sloyanski jeziki so si sorodni; kdor zna enega, se kmalu nauči še drugih! Mladina slovenskega poko- Ljubljanska univerza lenja nauči se jezika svojih mater dobro, da vam bodo vrata k vsem drugim slovanskim jezikom odprta, in boste mogli svoji ameriški domovini boljše in koristneje služiti kot drugi, ko znajo le en jezik. Dolžni ste svoje znanje, zmožnosti in spretnosti posvetiti v korist domovine, da vsak od svoje strani doda k zdravemu napredku toliko, kolikor mu je Bog talentov dal, toda rodu, iz katerega izhajate ste dolžni vračati. Morda nam to tuje zveni? Morda ne umemo takoj kako in zakaj? Naj to pojasnijo zgodovinska dejstva. Presenetljivo odkritje je bilo zame, ko sem zvedel, kako so srbske znanstvene in kulturne inštitucije bogato dotirane z raznimi ustanovami, štipen- diji, bibliotekami, laboratoriji itd. O1*' kod? Izseljeni Srbi, posebno iz obvh Amerik, ki so si pridobili: znatno Pre' moženje, so del tega vrnili stari dom0 vini, in rojakom, ki tam žive, pa ne san11' s paketi in priličnimi darovi, ampak velikimi vsotami so podprli znanstvc"* ustanove in s štipendijami omogočili tud revnejšim dijakom primeren študij-tem se kaže večje navdušenje za sv°J narod, kot so še tako lepe besede, P® samo besede. Te misli naj bi bile seme, vsejaiie naše duše na Slovenski dan. Otroci ** ne umejo, kam merijo in kako daleč hC gajo; starejši razumemo in moramo n'*11 dino v to smer voditi. Imejte se dobi"1* in lepo — v krščanskem duhu! ŽIVLJENJSKA POT ŠKOFA DR. GREGORIJA ROŽMANA Rojen v Šmihelu pri Pliberku na Koroškem . . dne 9. marca 1883 V duhovnika posvečen v Celovcu ............... dne 21. julija 1907 Kaplan v Borovljah ........................... dne 8. julija 1908 Doktor bogoslovja postal ..................... dne 27. junija 1912 Profesor cerkvenega prava v Celovcu ....... dne 25. sept. 1913 Profesor cerkvenega prava v Ljubljani......... dne 27. avgusta 1920 Naslovni škof semtski in koadjutor ljubljanski s pravico nasladstva izbran .............. dne 17. marca 1929 posvečen ................................. dne 14. julija 1929 Škof ljubljanski.............................. dne 1. avgusta 1930 Odšel v begunstvo v Avstrijo.................. začetkom maja 1945 Prišel v Združene države, v Cleveland......... dne 2. julija 1948 Obiskal slovenske izseljence v Argentini in v drugih državah Južne Amerike ............. 1949, 1952, 1956 Umrl v Clevelandu, U.S.A...................... dne 16. nov. 1969 GLAS IZ RIMA Papež sprejel olimpijske igralce V nedeljo, 11. septembra, so bile zaključene 17. olimpijske igre. Iger se je ydeležil0 84 držav. Značilno za letošnje igl"e je dejstvo, da je igralce prvič v zl?odovini sprejel papež v posebni avdi-jenci in jim tudi govoril. Tudi po športnih se morda bliža ura zedinjenja? Za 80-letnico sv. očeta 25. novembra 1961 bo sv. oče Janez ^XIII., če Bog da, obhajal svojo osemdesetletnico. Ob tej priložnosti mu bodo Poklonili v dar novo župno cerkev v r*luski škofiji. Cerkev bo posvečena sv. ^regoriju Barbarigu, ki je bil škof v Pegamu in ga je pred kratkim kano-niziral sedanji papež. Služiti bližnjemu je največje dostojanstvo človeka. Vsi imamo potrebo, da Se zamislimo in spoznamo, da je naj-večja veličina človeka v skromnosti in Ponižnosti ter v službi bližnjemu. Vsak mora vedno in povsod izvrševati svojo dolžnost. Z izvrševanjem dolžnosti se doseže največja sreča. Kdor izvršuje vedno le voljo božjo, bo tudi vedno zadovoljen. (Sv. oče Janez XXIII. v •splošni avdijenci dne 16. 3. 1960). Morala v gospodarskih odnosih. V gospodarstvu in trgovini morajo vedno prevladovati resnica, ljubezen in pravica. Za dosego božjega kraljestva ni potrebno bogastvo, zadosti je, da vedno živimo kot dobri kristjani, spoštujemo zapovedi, ljubimo Boga in bližnjega, ne goljufamo bližnjega, ampak mu pomagamo, skratka, izvršujemo dobra dela, kolikorkrat moremo. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru v splošni avdijenci dne 23. 3 . 1960). „Naš svet je res čudovit“ V nekem govoru je papež Janez XXIII. omenil tudi raketo, ki so jo ruski znanstveniki 12. septembra poslali na luno. O tem dogodku se je med drugim izrazil takole: „Ne stavljamo nobenih mej človeški iznajdljivosti. Ne vemo, kam nas bo privedla. Naš svet je zares čudovit.“ Seznam prepovedanih knjig Sv. oče Janez XXIII. namerava izdati nov „Seznam prepovedanih knjig“, ki bo odgovarjal sodobnim razmeram. V seznam prepovedanih knjig pridejo krivoverske, nemoralne in za pošteno katoliško življenje nevarne knjige. Knjige, ki so v „Seznamu prepovedanih knjig“, katoličani ne smejo brati pod smrtnim grehom. Iz važnega razloga (n. pr. študij) škofje dajejo za posamezne knjige spregled od te prepovedi. Ne bojte se, da boste predeč dobri! Ta strah je zelo razširjen in daje pogum hudobnim. Ne bahajte se s svojo dobroto, pa je tudi ne skrivajte, zaradi zgleda. (Rene Basin) Skriti prijatelji Matura je končana. Kakor preganjana srca zapušča Sergij zatohli Pariz. Neka divja strast po svobodi, zraku svetlobi, po gozdu in zelenih travnikih vlada v njem. Očetov letni dvorec mu je kakor raj. Tod bo spet človek v naravi; užival ho lepoto in krasoto barv; rad bi postal spet lep in krepak, da bo potem z zanosno, svežo močjo pričel poklicne študije. Izvrstno mu tekne prva večerja na zračnj verandi, polni vonjav, v družbi ljubega očeta. Sonce se začenja spušččati v večerno zarjo. Čez velike črne oči lepega fanta švigne tedaj lahna senca. Za trenutek mu misel obstane ob materi, sladkem soncu njegove mladosti, ki je prezgodaj zašlo. „Dovoli oče, da nesem k njenemu grobu prvi pozdrav!“ Oče pokima. Molče vzameta vsak svoj plašč in palico in gresta v večernem hladu do kapelice, kjer je počivala najboljša izmed gospa. Sergij hoče odpret; vrata kapele in vpraša: „Ali ne bi za trenotek vstopila?“ „Pusti to!., odgovori oče hladno. Gresta h grobu. Bel kamen, brez križa in na njem v zlatu zapisano: „Louise de Berthier. Nee 1907. 32 ans.“ Sergij poklekne na kamen, čelo pritiska na mnzli mormor in prisrčno moli. Gospod de Berthier pa stoj; poleg popolnoma okorel. Nesmiselna vera si- Kristus ima svoje skrite prijatelje PrB' povsod, tudi v palačah preganjale1-' ■ Berite in boste videli. nova ga muči. Zanj ni drugega kot ži' ljenje in za življenjem neusmi)jcn‘ praznina! Sergij vstane. Na njegovem čelu J"‘ mir. Tako tiho in jasno mu je v duSh kakor da bi za trenotek počival na >nli' terinem srcu. Telesa umirajo, ljubezen ostane. Ži'" ljenje trga, smrt plemenite ljudi tesni-' je druži. Molče se vračata oče in sin domu' • Sin, kakor da bi ga spremljala nevidni materina roka, oče, z grozo v svo.l' samoti brez Boga. * še preden odpodi „prvi dan svobo" de“ jutranje megle in somrak, skoc Sergij lahno oblečen na kolo. Divje podi. Cilj: 80 km. Mora S“ doseči! šestdeset kilometrov je že za njHO-Truden je. Nekaj mu pravi: „Dovolj Je za danes..!“ Dovolj? Brr.. . kdo k’ ostajal sredi pota! Naprej! Hočem moram do cilja! Obleka je premočena. Lasje se V1' jemljejo čela in lic. Razgret sope. Us1-1 so vroča in suha kakor v vročici. vendar dospe do cilja. Tod je lepa kmetija, podedovana, kj jo je dal oče v najem. Stoletni hros 1 mečejo globoke sence. Iz skalnatega virka teče ledeno mrzla voda, in v ku hinji je pripravil zakupnik dobro kosi*0' Najprej piti in nato odpočiti se ' hladni senci. Rečeno, storjeno! Koma-leže v mehko travo, že zadremlje 0 preutrujenosti. Ne za dolgo, kajti kme tiča ga zbudi. Vesel hoče poskočiti, a ledeni pot ga oblije in v glavi čuti bo dečo bolečino. £ dišečo jedjo se okrepča in z mr-zlim mlekom osveži, toda že vedno ga ledeno stresa. Ni mu prav in hitreje je imel v načrtu, se vrača domov. * Ali je to prava pot?... Zdi se mu l>raz konca, nogi sta mu kakor iz Rvinca. Dvakrat toliko časa potrebuje xa vrnitev. V prijazni nestrpnosti ga pričakuje oče. Vendar kakšna izprememba! Go-spod de Berthier mora sam večerjati, kajti Sergij leži že mrzličen v svoji lepi sobi. Še ponoči pride zdravnik. Skoraj 41”. Akutna pljučnica. Prekomerno učenje je oslabilo srce in telo, današnja vožnja je kila zanj preveč, ledeno mrzla voda in . kratek počitek na mrzlih tleh sta storila ostalo. Gospod de Berthier posluša zaskrbljeno zdravnika. Boj med življenjem in smrtjo. Žalosten odhaja zdravnik po širokih, svetlo razsvetljenih stopnicah in ko sto-Pa v avto, vzdihne: „Ubogi lepi fant!“ Hudi dnevi, hude noči! Mlado vitko telo se bori divje s smrtnonosno vro-čico. * Zunaj je jesen. Zlata, topla sončna luč vsepovsod! Žanjiško veselje sili v tiho sobico in dišeči vonji napolnjujejo zrak. Sergij pa počasi doumeva, da je kitko izgubil. Njegovo življenje bo po-mlad brez poletja in jeseni. Oče često prihaja in čuje ure dolgo Pri njegovi postelji. Govorita malo. Bolečina in ljubezen sta kakor najbolj Golčeči menihi. Z grozo gleda oče bledo rumeno barvo obraza in rok. Sergij je kakor da bi rastel, in oči se pogrezajo vedno globlje. Prijatelji prihajajo in odhajajo. Pisma, razglednice, cvetlice, darovi napolnjujejo mizo. Fantu ni nič več za Vs« to. Pričakuje nekoga, ki bi rad prišel, da pa priti ne sme, pričakuje prijatelja svoje matere. * Počasi so šli mimo trije mukepolni tedni. Sergija so prenesli v Pariz. Oče zopet sedi pri bolniški postelji. Zdaj ima Sergij neko prošnjo do gospoda de Berthier: „...Župnika... sveto obhajilo!“ De Berthier mrtvaško pobledi. Ničesar ne odgovori, obme se proč in gre drgetajoč ven. Sergij ga nič več ni videl. Stari duhovnik pa pride. Na skrivaj, da ne bi očetu delal neprilik. Nobenega oltarja, nobene aveče, samo podarjene cvetlice so pri postelji. Usmiljeni Samarijan „na samotni poti“ sredi velemesta. Naše molitve in žrtve so kot seme, ki ga je sejalec vsejal; ob času v tej ali oni izgubljeni duši zbrsti življenje e07 Trikrat prejme Sergij sveto obhajilo. Parika bolniška sestra je začudena nad mirom, ki se odraža na bolečine polnem lepem obrazu umirajočega fanta. Že meni, da se bolniku boljša. Modrost sveta, ki ne razume moči duha. Zadnje jutro. Noč je bila strahotno dolga in tesnobna. Sergij je truden do smrti in čuti bližino svoje matere ter roko smrti. Župnik pride: „Bog s teboj! Kakšna je bila noč.“ „Končano je! Danes grem domov...!“ Duhovnik ne verjame in ga motri. Sergij je boljši? Lesk oči je jasnejši. „Ne dajte se premotiti. Mati že čaka! Rad se poslovim... toda... moj ubogi. . . dragi oče. . . Moj Bog, usmiljenje !“ Vroče solze so oblile temne oči. „Njegova duša je v tvojih rokah!“ — Sergij gleda svetlo, presenečeno. „V moji roki...? Čudna beseda!“ „Sergij, tvoja plemenita mati je umrla zate. Ti bodi žrtev za svojega očeta!“ „Kako, moja mati zame umrla?“ „Da, moj dragi otrok, zate! Se spomniš, kako temna pota so hodil po svojem prvem svetem obhajilu? Daleč od Boga, prevzet od napuha in počut-nosti. Tvoja mati je vedela vse, prav vse. Vzela je svoje velikodušno srce in ga ponudila Bogu v dar za tvojo blodečo dušo. Žrtev je bila sprejeta. Umrla je in ti si našel pot k Gospodu, svojemu Bogu... Se še spominjaš tiste Svete noči?“ Ozki, nežni obraz se je boleče razjasnil. Joka. O, zdaj ve vse. Sivolasi duhovnik molči. V bolniški sobi je, kakor da bi plavali svetli angeli miru. Tedaj pretrga Sergij tišino. Dvigne svoje bele roke. Obledele izmučene dlani, razpne kakor žrtveni kelih, kakor roke mašnika pri darovanju. „Gospod Bog! Tu je moja mladost, moja sreča, moja lepa bodočnost... usmiljenje. . . reši mojega očeta!“ Omahne, mrzel pot mu oblije visoko čelo, nagne glavo in sope truden do smrti. Župnik je ganjen in moli tiho: „Dopolnjeno je! Amen! Amen!“ Bitke je konec. Lepo močno telo je zlomljeno, toda ljubezen je zmagala. Pariška strežnica pride, duhovnik odide. * Pred hišo in cerkvijo vrv j pisana množica. Kolesarska dirka je. Vsak trenutek pričakujejo zmagovalca. Godba igra, avtomobili drdrajo. Vse je v veselem razpoloženju. Duhovnik gre mimo, ne da bi se zmenil. Njegova duša je še polna veličastva milosti, ki je vanj pravkar smel zreti. Hitro stop; v hišo božjo, da bi se od srca zahvalil. Toda kakor zvezan obstane. Pred kipom Žalostne Matere božje, blizu vrat kleči na prašnem kle-čalniku gospod de Berthier. Skrivnost ljubezni! Tam leži belo in bleda sveta žrtev mladosti, in pri nogah Matere usmiljenja potrti oče. * Nekaj dni nato je Sergijev pogreb. Veličasten je, kajti gospod de Berthier je zelo pomemben inženir, sin nekega prej zelo znanega politika in fanatičnega sovražnika Cerkve. Božje maščevanje, maščevanje božjega srca. Neznane globine usmiljenja. Ti, veliki Bossuet, prav imaš: „Kristus ima svoje skrite prijatelje prav povsod, tudi v salonih sovražnikov križa in v palačah Kristusovih preganjalcev!“ x. y BREVIS RELATIO DE STATU SEMINARII MAIORIS PRO SLOVENIŠ EM1GRANTIBUS DECIMO QUINTO AB EIUS ERECTIONE RECURRENTE ANNO 1945—1960 Seminarium Slovenorum emigran-tium, quod usque ad diem 19. Decembri» 1959 adnexam habebat propriam Facultatem Theologicam, rescripto S. Congregationis de Sem. et Stud. Univ. die 30. Iunii 1945 (Prot. N. 500/45/3) a Sancta Sede erectum est ut pars in-dependens atquc continuatio Seminarii et Facultati» Labacensis. Eo nempe tempore plurimj alumni dieti Seminarii atque plures professorea Facultati» Theologicae Labacensis ut profugi in terris Austriae et Italiae dispersi com-morabantur, qui in unum congregati hoc novum Institutum formabant. Fini» principalis novae Institutionis fuit et permunet: formare sacerdotes Sloveno», qui vocante patria rediturj in sua dioe-cesi, tot orbata pastoribus, lacunas exort a» partim saltem explerent. Sancta Sede» Episcopo Labacensi Mons. Dr. Gregorio Rožman, qui exsul in Austria tune degebat, Institutum hoc duplex confidit, eo vero absente Mons. Dr. Alojsium Odar, praelatum domesticum S. S-, rectorem et superiorem ecclesia-sticum nominavit. His quindecim annis Seminarium di-versis loci» duarum terrarum conti-nentiuin sedem habuit et versatum est. Vbbatia Ordinis Sti. Benedicti dieta Praglia, in Italia iuxta Patavium sita, primum annis 1945/46 id hospitio recepit; postea Episcopus Brixinensis (Bressanone, prov. Bolzano) partem liberam aedium ad usum Seminarii dioecesani constitutarum huic Institute benigne concessit. Anno 1948 inci-piente Seminarium loco Bagnoli apud Neapolim, quo patria exsules omnes ad navem conscendendam conveniebant, feliciter transgresso ab Episcopo dioeceseos Sti. Ludovici (San Luis) in Argentina vocatiftn eo demigravit, qu" loco autem 1951 derelicto viciniam po-pularium quaerens in suburbium urbis Buenos Aires pervenit, ut ope „Scheine Apostolicae“ vocationes iuve.-num hortaretur et efficeret. Quo loco, Adrogue vocato, in domo propria, de-cennio expleto a benefactoribus empta, stabiliter commoratur. Anno praeterito, die 16. Novembri» 1959, Episcopus Labacensis Mons. Dr. Gregorius Rožman, Episcopus hiiius Seminarii, animam suam piam efflavit in Cleveland (USA), uhi ab anno 1948 exsul habitualiter commoratus erat. Episcopus subsequens Labacensis Mons. Antonius Vovk, antea Auxiliaris eius-dem Dioeceseos, Romam „ad limina“ veniens ab Apostolica Sede impetravit, ut loco Episcopi decessi et tamquam suus Delegatus Superior ecclesiasticu» super hoc Seminarium constitucretur Instituti huius magnus protector et be-nefactor Revmus. P. Antonius PreSe-ren, Assistens Generalis Slavicus So-cietatis lesu. Numero alumnorum hoc tempore valde imminuto post mortem Episcopi voluntate S. Scdis Facultas Theologien in Seminario die 19. Decembri» 1959 annis 14 missionis suae expletis est extincta. Instituti fructus hoc quindecim anno-rum spat io dati numeris sic e.xprimi possunt: alumni usque ad hoc tempu» inscripti erant 88, de his sacerdotes iain sunt ordinati 72, recesserunt vel dimissi 9, nunc alumni in Seminario 7- c ^2 saccrdotibus ordinatis perfe-n ‘ l.Ult studia ct ordinati sunt in Semi-33)'° i»^ *’is in Argentina ordinati ins • 1>Cr.feCcrunt studia solummodo ent*nar'° (antecedenter iam ordi-14 1 ,Sacel(*otes fine belli imminente), s suorum Ordinnm transierunt). — Jo do^toris gradum in Facultate Theo-,r^ICa Promoti sunt !) (5 eorum in pa-!n P,'bissima calamitas • Hoc anno mortuus est etiam (die j " Uebruarij 1960) professor noster de „^itnto hoc bene meritus Dr. Iohan-s Ahčin. Idco quinque sunt professo-z-,.’ Oni nune docent: Dr. Franciscus toni<‘ovec, hoc tempore Seminarii Rec-Ur. Ignatius Lenček, nune modera-studioruni, antea vice fungens De-saeni. Uacultatis, Dr. Philippus Žakelj, ^^minarii quoque Director spiritualis, to' “ranko Rozman, simul administra-^ r Seminarji ct magister Scholae Apo-‘ 0 lcae, Dr. Mirko Gogala. Praeter hos jmumquam de Buenos Aires discipli-‘s suas tradere veniunt: Dr. Paulus | rajnik, Joseph Rant, Dr. med. Ioha-"(8 Bačar, prof. Marianus Marolt. 1 eniinarium magni est momenti non soluin ob finem suum primarium et principalom sed etiam propter inulti-plices activitates, quibus communitati emigrantium Slovenorum utilitatem spiritualem haud mediocrem praebet vitam spiritualem inter eos corroboran-do doctrinamque catholicam divulgando nec non ope lectionum typisque exscri-bendi populäres cultiores reddendo. In „Schola Apostoliea“ hoc anno alumni inveniuntur 25. Perm uiti sunt Instituti benefaetores, qui benevolentia sua erga hoc Semina-rium effecerunt, ut suos fructus face-re potuerit. Praeter benefaetorem lon-ge maximum Summum Pontificem et magistratus S. Sediš sunt isti benefaetores supra nominatus Assistens Generalis Slavicus Societatis lesu, in Italia Episcopi Pataviensis ct Brixinensis cum suis saccrdotibus et fidelibus, Su-periores religiosi Abbatiae benedictinae in Praglia et Instituti Salesiani in Mon-teortone; in Argentina Nuntii Aposto-lici, qui his annis erant in Buenos Aires, Episcopi dioecescos Sti. Ludovici (San Luis) et Platensis (La Plata). Primis quinque annis Scminarium benefaetoribus aličnis adiuvantibus ad effectum adductum et confirmatum est. Sed iam inde ab initio in eo susti-nendo etiam populäres cooperabantur et anno 1950 emigrantes Sloveni citram Instituti, sustentandi totalite.r in se sus-ceperunt. Episcopus eorum Labacensis, ipse patria exsul et indigens, non qui-evit colligens inter emigrantes Slove-nos ad sustentationem Seminarii sui necessaria. Moderatores alumnique omnes Seminarii bis et omnibus benefeetoribus maximam gratiam habent Altissiinum constanter supplicantes, ut quod animo magno numerantur, iis fiat pretium uberrimi Eins favoris. Gl 1 UVOD To kratko poročilo bi rado nadaljevalo že nekakšno tradicijo: izšlo je poročilo o življenju in delu našega semenišča in teološke fakultete za prvo petletnico (1950), nato za drugo (1955), obakrat kot priloga Duhovnega življenja. Letos mineva trikrat po pet let, odkar smo se zbrali v Pragli in začeli z rednim delom, potem ko je sv. stolica (30. junija 1945) potrdila to ustanovo. Zato je prav, da tudi za to zadnje ol> dobje objavimo skromijo poročilo. Namen tega poročila je prikaz8*1 prijateljem, dobrotnikom in sploh S'° vencem v tujem svetu naše delo in P1'1' zadevanje ter položaj in stanje sern( nišča danes. Obenem bi se s tem po1'1’ Čilom radi zahvalili vsem, ki naše b8 goslovje spremljajo s svojim zanhn!' njem in naklonjenostjo ter ga vel'K1’ dušno vzdržujejo. Je obenem tiha pros nja, naj bi mu ostalj zvesti s svojo a1'' litvijo in podporo. Pričujoče poročilo noče ponavlj8*1 vsega, kar sta že prejšnji povedal*' Omejuje se predvsem na zadnjih Ppt let, ko je doba prvih deset let podrobn0 podana v omenjenih prejšnjih poročil1*1' Bo to jubilejno poročilo zadnje' Nas čaka še nova petletnica? V bo* jih rokah je to. Pa je odvisno tudi 0, našega naroda v tujini. Bo še napreJ zavzet za to svojo ustanovo ? Bodo naših družinah še zoreli duhovniški P° klici, vkljub materialističnemu oko I)11 današnjega časa? Bog daj! SMRT JE POTRKALA NA NAŠA VRATA ;l i. f- t ■ 0 k 1 j PAPEŽ PIJ XII j v Skupina profesorjev in bogoslovcev, f 1 Je na poti iz Brixna v Argentino osPela v Rim, je imela to srečo, da J0 Je Pij XII. dne 5. februarja 1948 sl)rejel v posebni avdienci. Stali smo, if^mljajoč generalnega asistenta p. A. I’pšerna D. J., sami, v mali dvorani 111 Nestrpno pričakovali... Prišel je k !*avn' poglavar Cerkve, naš Peter. Top-/ očetovske besede nam je dal na pot n eutili smo, da prihajajo iz srca; vsa-'einu je (|;lj v Sj)omin svetinjo in vsem sv°j blagoslov; v slovo smo mu stisnili ln Poljubili desnico. desnica je dobrih deset let po-/lleje, 9. oktobra 1958, omahnila. Sko-!° dvajset let je vodila Cerkev. Koliko 11 Pij XII. pomenil zanjo, za krščan-s v° in ves svet! Koliko je pomenil nam! Ko smo se zbrali v Pragli, je še vse viselo v zraku. Potrebovali smo kanonične potrditve in denarne podpore. Brez tega bi se bili morali spet raziti in se porazgubiti po svetu in po tujih semeniščih. Pij XII. je najprej, že 30. junija 1945, po kongregaciji za semenišča in univerze potrdil našo skupino za semenišče in fakulteto ter obema, v odsotnosti škofa, postavil za predstojnika prelata dr. Alojzija Odarja. Kdor pozna kanonično in administrativno prakso, ve, da je bilo to nekaj izrednega. Vkljub temu se je Pij XII. odločil naglo za to, ker je poznal izredne razmere ter vnaprej videl, kolikšnega po mena more biti to semenišče za vzgojo slovenskega duhovniškega naraščaja in za ves narod. S tem je bilo ustanovljeno prvo begunsko semenišče po drugi svetovni vojni. A potrdilo samo ni zadostovalo za naše življenje in delo. Res so kmalu začele prihajati podpore, predvsem iz Severne Amerike, a v začetku predvsem v obleki in perilu in daleko nezadostne. Tedaj je Pij XII., v času, ko PIJ XII. so ves svet morile težke potrebe, naklonil našemu semenišču tolikšno denarno podporo, da je moglo od nje živeti dve leti in pol (od julija 1945 do februarja 1948); in v semenišču je bilo ta čas kar okrog 40 ljudi. Posebno podporo je nakazal za nabavo potrebnih učnih knjig, ki smo bili brez njih. Tako je bil Pij, XII. ustanovitelj in v najtežji dobi krušni oče našega semenišča. Ko smo nato iskali zavetja v Argentini, se je papež po svoji kongregaciji za semenišča trudil za čim prejšnji prevoz in nas priporočil argentinskemu episkopatu. Do konca je z zanimanjem spremljal naše delo in branil obstoj semenišča in fakultete, kadar so se pojavljale nevarnosti. V analih našega semenišča in naše fakultete bo ime Pija XII. zapisano z zlatimi črkami. Njegov spomin bo v njem ostal vedno živ. Svojo hvaležnost bomo skušali izkazati tako, da si bomo prizadevali živeti in delati, kakor nam je veliki pokojni ves čas kazal v svojih okrožnicah, pismih, nagovorih: kot notranje globoki in neumorno delavni apostoli v današnjem svetu. ŠKOF GREGORIJ ROŽMAN še bridkeje kakor papeževa, nas je zadela v srce škofova smrt, ko smo v jutru 16. novembra 1959 zvedeli zanjo po telefonskem sporočilu iz Clevelanda. Sporočil nam je to žalostno vest naš ŠKOF GREGORIJ ROŽMAN bivši gojenec Jošt Martelanc, kaplan pri sv. Vidu v Clevelandu. Pričakovali smo ga v Argentino; že smo mu pripravili skromen dom med nami v semenišču, pa je odšel v vse lepši, resnični dom, kjer je našel, begu-nec in romar, svoj zasluženi mir, našel svoje poveličanje in srečo, tu toliko Pre' ganjani, zasramovani, trpeči škof. Težko je povedati, kako zelo je In' povezan z nam; in mi z njim. Mirno moremo reči, da je živel in delal vsa ta leta v prvi vrsti za Semeniče; sem6" nišče je bilo njegova poglavitna skrb-To vemo iz njegovih številnih pisem, vi razgovorov z njim, predvsem pa iz nje' govih del. Ko je zvedel, da nam je sv. stoHcil potrdila semenišče in fakulteto, je dne 1. avgusta 1945 že pisal prelatu dr-Odarju: „Hvala Bogu za fakulteto-Kakor se je razveselil začetka, tako j( vedno, vse do smrti, vkljub mnogim težavam, z ljubeznijo čuval nad semeni' ščem in vse storil, da bi zunanje in notranje raslo in se spopolnjevalo. Za to se je čutil odgovornega, saJ je bilo njegovo semenišče; on je bil naj višji predstojnik obojega: semenišča in fakultete. Iz te odgovornosti je izvirala njegova skrb za nas. Najprej skrb za materialno vzdrževanje. Ves čas je prosil med rojaki za Podporo in jim bil za vsak najmanjši prispevek tako hvaležen. .Odkar je bival v USA, je osebno zbiral in dajal za semenišče. Kot misijonar je hodil po USA in Kanadi in nagrade za težko delo so po večini romale v semeniški fond. Ko so mu rojaki v Združenih državah zbirali darove ob priložnosti njegovega zlatomašnišlcega jubileja, je posebej povedal, da bi jih odklonil zase, a jih z veseljem sprejema za semenišče. Tako je dosegel, da v Adrogue ne bivamo več le v najeti hiši, kot je bilo v početku, ampak imamo svoj lastni in lepo povečani dom. Kdo ve za vse žrtve, Iti si jih je naložil za semenišče! Težko je prosjačiti, a za semenišče se tega ni ustrašil: „Adroguč" je bil njegova srčna zadeva. To je pokazal tudi z velikim in stalim zanimanjem za vse, kar se v semenišču godi. Pisma so romala sem in tja; njegovih semenišče hrani lepo število. Ta razodevajo resnično ljubezen do ustanove: vesel je bil ob uspehih, zaskrbljen ob tem ali onem neuspehu; malodušnim je dajal poguma, vsem pa Pri delu bogatih smernic in nasvetov, ki so prihajali iz globokega duhovniškega srca in bogate življenjske izkuš-nje. V pismih nam je kot oče, poln velike, umerjene in potrpljive dobrote. Neprestano nam v njih zagotavlja svojo molitev — in morda je semenišče Prav po njegovi molitvi prejelo vso potrebno božjo pomoč in milost. Ob zadnjih dveh obiskih (1951-62 in 1956-57) je imel škof stalno bivali- šče pri nas. Teh mesecev, ki jih je pi'e živel med nami, ne bomo zlepa pozabili. Tedaj smo še posebno čutili njegovo očetovsko srce, njegovo ljubezen do semenišča, njegovo skrb, da bj ostalo in raslo. 11. novembra lani je hotel biti spet pri nas. A že ga je bila napadla bolezen. Petnajst d'ni pred smrtjo, 1. novembra, je izrekel preprosto besedo, ki pove vse: „Tisto semenišče v Argentini je le moj dom“ (Božja’ beseda 1960, 1, 11). Sam je odšel k Bogu, nam pa je zapustil — svoje semenišče v ljubezen in skrb. Ta njegova zapuščina je sedaj naša naloga. Brez dvoma je njegova velika želja, da omogočimo še nadaljnji obstoj semenišča, da molimo in žrtvujemo zanj. Gotovo bomo ravnali v duhu velikega in dragega pokojnika, če bomo storili vse, kar je v naši moči, da bi živelo, tudi ko on ne živi več. Njegovemu spominu smo to dolžni. PROFESOR DR IVAN AHČIN Izredno dobre volje se je odpeljal z nami 16. januarja 1959 na počitnice v cordobske hribe, v Dolores pri Ca-pilla del Monte. A že je njegova zahrbtna bolezen silila na dan. Nazaj grede skozi provinco San Luis smo se za tri dni ustavili v Candelariji, kj spada v župnijo našega bivšega gojenca Janeza Ogrina. Bilo je ravno žegnanje, 2. februarja, in ves čas je gospod profesor pridno spovedoval. Na poti v Lujän (San PROFESOR DR. I. AHČIN Luis) so ga pa prijele silne bolečine, ki so ga potem mučile vse do njegove smrti. Umrl je po letu dni, v nedeljo 14. februarja 1960, star še ne 63 let. Pokopan je v San Martinu pri Buenos Airesu. O njegovem življenju, delu in trpljenju, o njegovi osebnosti je pisalo ob smrti vse zamejsko časopisje. Nam v semenišču je bil profesor, dobrotnik, svetovalec in prijatelj. Oktobra 1929 je začel predavati na ljubljanski teološki fakulteti kot honorarni predavatelj za socialne vede. To delo je prekinil konec leta 1941, ko se je moral umakniti v Rim. Ko smo se zbrali v Pragli, ga je prelat dr. Odar naprosil, naj pride predavat v semenišče; prišel je prve dni septembra 1945, spremljal semenišče v Argentino, v San Luis in nato v Adrogue in mu ostal zvest do smrti. Svojo stroko, sociologijo, je obvladal kot nihče drugi. To kažejo tudi njegove razprave in njegova dela. A ni se omejil le nanjo, čeprav ne več mlad, se je vendar poglabljal tudi v druge predmete, ki jih je bilo zaradi pomanjkanja profesorjev treba predavati. Ni se branil novega dela. Najbolj pri srcu mu je bila zgodovina Cerkve, ki jo je izredno dobro poznal; sorodni z njo sta bili še patrologija in zgodovina te ologije. Učil je tudi pedagogiko in ka-tehhetiko, kamor je mogel položiti svoje vzgojno znanje in bogate vzgojne skušnje, saj se je za mladino vedno zanimal in ji pomagal. Njegova predavanja so bila po splošni sodbi jasna, zanimiva in življenjsko poučna. Niso obstajala v zgolj suhoparni razlagi aktualnih pojmov in teorij, marveč so jih oživljali konkretni vzgledi iz življenja in zgodovine. Ni mu šlo le za znanje, ampak tudi za življenje. Bil je dalje eden velikih dobrotnikov našega semenišča, posebno v prvem, najtežjem času, ko smo bili brez vsega. Poskrbel nam je takrat v stiski zimskega perila in obleke. Mnogi poedinci so bili deležni posebne njegove podpore. Glavna njegova podpora semenišču je ostala skrita, ker je sam tako hotel. Prelat dr. Odar je ob misli na to o prof. Ahčinu tedaj izjavil, da je „za papežem med največjimi dobrotniki semenišča“. Dr. Ahčin je znal molčati; kadar je šlo za njegova dobra dela, pa je sam molčal kot grob in molk tudi drugim naročal. Pokojni nam je bil vedno dober, razumen in izkušen svetovalec. Odlikovala ga je umirjena, preudarna sodba. Vsakomur je z nasvetom rad pomagal. Za vsakega je imel bodrilno in, če je bilo treba, tolažilno besedo; za vse — veliko ljubezen. Z eno be sedo: bil je moder in dober človek — v polnem in bogatem pomenu besede. Omenimo naj še njegovo vedrost in smisel za humor. Ko je prihajal 3 ■svojega doma v Palomarju, smo se ga ^odno znova in zares razveselili. Ve-■ko nam je povedal iz svojih dožive t>j> slikovito in nazorno, kakor je znal te on- Vmes je vpletal mnogokaj za dobro voljo. Bil je najstarejši med nami, a v več pogledih — najmlajši. Težko ga pogrešamo in ga bomo Pogrešali. Kot profesor in človek je zapustil veliko vrzel. Spomin nanj pa ko ostal. Ostala bo njegova izgovorjena in pisana beseda. Ostala bo hvaležnost, ki smo mu jo dolžni za vse, kar nam je njegovo dobro in plemenito duhovniško srce velikega dalo. Bog mu bodi bogat plačnik! DR. FRANC KLADNIK V tem obdobju je tudi umrl prvi j*®® gojenec, ki je končal študije in *' posvečen v našem semenišču — (lr- Prane Kladnik. Rojen je bil 20. novembra 1922 v Barjem (Laško pri Celju); po matu-r' v Ljubljani je vstopil leta 1941 v -semenišče. Pridružil se nam je v Pra-in bil posvečen za duhovnika v Brixnu leta 1947. Ko je prišel 1948 v Argentino, je deloval v škofiji San Luis. Bil je najprej kaplan v Santa R°sa, potem župnik v izredno obširni župnij; sanluiške pampe, Nueva Galia. Medtem je napravil tudi doktorat iz teologije na naši fakulteti (1951). Zalem je deloval z velikim uspehom v kraju Medanos (škofija Bahia Blanca), *Jer je sezidal cerkev in župnišče. Leta 1953 je odšel v USA, kjer je bil kaplan, nazadnje v mestu Hayward (Kalifornija). Ko se je ponoči 3. julija 1958 vračal sam z letalom, ki ga je sam pilotiral, z obiska pri tovariših, je letalo, ki je bil z njim že toliko prevozil, iz neznanih vzrokov treščilo na tla in dr. Kladnika so našlj mrtvega. Njegovo dotedanje delo je kazalo, da bi mogli od njega še mnogo pričakovati. A božji načrti so bili drugačni. Dr. Kladnik je bil zelo sposoben dušni pastir. Izredno dinamičen in energičen. Znal je razgibati zaspale in brezbrižne farane in zagrabiti posebno mladino. Njegove metode so bile psihološko učinkovite in zato uspešne. Imel je velike glasbene sposobnosti, ki so mu tudi pomagale do njegovih velikih apostolskih uspehov. Imel je tudi zelo spretno pero. Poseb no zanimivo je popisal svoje delo, graditev cerkve in dušno pastirstvo, v Medanos (Omnes unum 1954, št. 1, 2). Glavno pa je, kar je o njem zapisal njegov prijatelj župnik J. Pideršek: bil je vedno in povsod samo duhovnik. Bil je vsem vse. DR. FR. KLADNIK NASA KUHARICA GDČ. JULKA SEDEJ Doma je bila z Vojskega nad Idrijo. Njen brat je bil duhovnik in je pri njem gospodinjila, ko je bil kaplan na Vrhniki in kasneje župnik na Rovi pri Kamniku. Ko je konec januarja 1931 umrl, se je sestra Julka kot šivilja naselila v župniji Homec pri Kamniku. Meseca maja 1945 je odšla v tujino ter sc končno preselila v Argentino. V to semenišče je prišla za glavno gospodinjo kmalu po naši preselitvi iz San Luisa v Adrogue. Kot spretna in skrbna gospodinja in kuharica je vršila službo štiri leta, do začetka leta 1956, ko je nastopila zasluženi pokoj. Iz zavzetosti za semenišče nam je veliko dobrega storila še preko svoje službe: lepo je skrbela za cerkveno perilo in nam marsikaj tudi zašila kot izvrstna šivilja. Vsak dan je bila v semeniški kapeli pri sv. maši in redno tudi pri sv. obhajilu. Lepo je opravljala pobožnost prvih petkov in sobot in zato tako lepo umrla: na praznik vseh svetnikov 1957, ki je bil takrat na prvi petek v mescu, je še prejela zadostilno sv. obhajilo v čast presv. Srcu Jezusovemu; to obhajilo je bilo hkrati tudi njena sv. popotnica. Malo pred poldnem jo je namreč ta dan zadela možganska kap. Pri zavesti je še prejela sv. odvezo, potem pa ostala v nezavesti do 5. novembra, ko je mimo izdihnila v bližnji bolnišnici v Lomas de Zamora. Drugi dan smo jo vsi duhovniki semenišča, bogoslovci in gojenci škofovega zavoda spremljali pri njenem pogrebu na pokopališču v Lomas de Zamora (Lands). Pogrebno sv. mašo in obrede je opravil rektor semenišča. Duhovniki smo v semenišču opravili zanjo več sv. maš, posebej tudi gregorijanske sv. maše. Naj j; Marija, mati krščanskega duhovništva, izprosi v nebesih veliko plačilo za pridno delo in skrb v našem semenišču! NOVI PREDSTOJNIKI PAPEŽ JANEZ XXIII Od 28. oktobra 1958, ko je bil iz-voljen za papeža vesoljne Cerkve, je po smrti Pija XII. tudi naš prvi in najvišji predstojnik sv. oče Janez XXIH-Trdno zaupamo, da nam bo, enako kot njegov prednik, naklonjen v svoji očetovski ljubezni in dobroti, ki jo v njem občuduje že ves svet. Saj je tudi že večkrat pokazal posebno zanimanje z-11 Slovane in svojo naklonjenost do njih-Pred Slovenci pri avdiencah rad obuja spomine, kako je na poti skozi Ljubljano 12. novembra 1927 obiskal ljub ljansko semenišče in Zavod sv. Stanislava v št. Vidu nad Ljubljano. Zadeve našega semenišča in bogo- JANEZ XXIII. slo v ju urejuje papež po Kongregaciji Za semenišča in univerze. Tej že dol S° načeluje kardinal Jožef Pizzardo, ki ima tolikšne zasluge za nas, da se to v tem poročilu moramo hvaležno, čeprav kratko, posebej spomniti. Rojen 13. julija 1877 v Savoni, je dopo'njl letos 83 let življenja, 57 let nnašniStva (1903) in 30 let škofovstva (1930). Opravljal je važne službe pri sv- stolici; bil je tajnik Kongregacije • oficija, načelnik urada za Katoliško akcijo in je že dolgo let prefekt Kongregacije za semenišča in univerze. , Vseh petnajst let je imelo naše semenišče pri njem potrebno razumevanje, naklonjenost in oporo. Že papeški dekret o ustanovitvi našega begunskega semenišča in fakultete je izdal in podpisal on. Oktobra 1945 je naklonil iz fondov Kongregacijo visoko vsoto za nabavo učnih knjig, v pismih iz prvega časa naše ustanove ima za nas vedno besedo to lužbe in poguma. V vseh nam zagotavlja svojo molitev in naklonjenost. 12. februarja 194(1 je pisal škofu dr. Gre- goriju Rozmanu: „Naša Kongregacija se ne bo ustrašila nobenega napora, da bi pomagala bogoslovcem, ki so bili po božjem usmiljenju rešeni krute nesreče.“ Ko smo se odločili, da se izselimo v Argentino, nas je v posebnem pismu priporočil argentinskemu episkopatu. Z uvidevnostjo in dobrohotnostjo spremlja vse do danes naše delo. Iskrena naklonjenost do našega semenišča odseva zlasti iz njegovih odgovorov na naša poročila. Velikemu dobrotniku smo dolžni ob petnajstletnici naše ustanove iskreno zahvalo za vso njegovo naklonjenost in skrb za nas v tem času. LJUBLJANSKI ŠKOF ANTON VOVK Naša ustanova je cerkveno-pravno semenišče ljubljanske škofije. Njen škof je tudi neposredni višji predstojnik semenišča in bogoslovja, tudi našega v tujini. Deset dni po smrti škofa Gregorija Rožmana (2f>. nov. 1959) je sv. stolica imenovala za rednega škofa ljubljanske škofije mons. Antona Vovka, na slovnega škofa in dotedanjega apostolskega administratorja škofije. Od tedaj je škof Vovk tudi naš predstojnik. Novi duhovniki bodo v tujini pri posvečenju njemu izrekali obljubo pokorščine in spoštovanja. Že 14 let škof Vovk namesto odsotnega škofu dr. Gregorija Rožmana dejansko vodi škofijo, skozi izredno ŠKOF ANTON VOVK težke čase, v trpljenju in bridkosti vseh vrst. Z izredno modrostjo, potrpežljivostjo, pogumom in ljubeznijo vrši v teh časih pretežko nalogo pastirja ljubljanske škofije. A moč mu daje skrivnost, ki jo izraža njegovo škofovsko geslo: „Zaupam v Gospoda.“ In mi zaupamo vanj. Naše seme nišče je sedaj tudi njegova skrb, njegova zadeva, je njegovo semenišče. Vzgaja duhovnike njegove škofije in za njegovo škofijo. On se zaveda pomena, ki ga semenišče ima, čeprav je v tujini, saj je bil sam več let ravna telj ljubljanskega semenišča in zdaj kot škof bridko občuti pomanjkanje duhovnikov. Zato smo prepričani, da .nas je vključil v svojo ljubezen in svojo molitev. Mi v Adrogueju pa mu izrekamo vdanost in zvestobo, mu zagotavljamo svojo ljubezen in molitev, kakor je stolni prošt dr. Franc Kimovec v imenu vseh vernikov ob ustoličenju (20. dec. 1959) izrazil: „Boga bomo prosili, naj Vas v tej visoki službi vodi, podpira in dolga leta ohrani v čast Bogu, Cerkvi v prid', nam pa z Vami vred v zveličanje. Tako bodi!“ P. ANTON PREŠEREN S. I. DELEGAT LJUBLJANSKEGA ŠKOFA škof Vovk dejansko ne more sam in naravnost urejati zadev našega semenišča v tujini. Ko je bil januarja letos v Rimu, je sv. stolica imenovala za njegovega zastopnika kot višjega cerkvenega predstojnika semenišča preč. g. p. Antona Prešerna, general' nega asistenta za slovanske jezuitske province. Tako je naš veliki dobrotnik postal tudi naš cerkveni predstojnik s škofovskimi pravicami nad semeniščem, bogoslovjem in škofovim zavodom. Zelo smo se razveselili tega imenovanja, v zavesti, da je semenišče prišlo v dobre roke: modre, izkušene, vplivne, ki jih vodi za semenišče ogrc to srce. Vse to je namreč semenišče izkušalo vseh petnajst let svojega življenja. Mirno moremo trditi, da naše begunsko semenišče s fakulteto brez P-Prešerna ne bi bilo nastalo in bi bilo brez njega tudi že prenehalo. Zgodovina naše ustanove bo mogla to podrobno dokazati. On nam je odprl vrata do sv. očeta; on je hodil vedno znova na Kongregacijo za semenišča z našimi prošnjami, poročili, vprašanji. On nam je izprosil podporo in pomoč. Svojo- vplivno besedo je zastavil vedno, kadar je bilo treba, v našo korist. On je zagovarjal in branil obstoj semenišča, ko so se pojavljale nevarnosti. Za vse to smo mu resnično in iskreno hvaležni. ^'laj je sprejel nase novo odgovor-”ost in novo breme. In to k vsem dru-Klrn skrbem, ki mu jih nalaga visoko niesto generalnega asistenta. Je to znamenje velike ljubezni do našega semenišča in do vse slovenske skupnosti. V zasebnem pismu je zapisal: »Za naše semenišče bom prav rad vse storil, kar mi bo mogoče; sem Bogu zares hvaležen, da imam tako priliko, nekaj storit; za našo slovensko skupnost.“ Mi imamo vanj neomejeno zaupa-nje. Ko tolikokrat molimo za svoje Ptcdstojnike, molimo iskreno tudi zanj, Predvsem, da bi nam ga Bog dolgo °hhranil, v sedanji čilosti in zdravju. - SEMENIŠKO VODSTVO ZIV L J E N E V SEMENIŠČU V OD 1955 DO 1960 ZADNJIH LETIH Vsa ta leta, že od 1952 naprej, vodi semenišče kot rektor dr. Franc Gnido-Vec- Za duhovno vzgojo in življenje skrbi že od leta 1950 dalje kot špirita! dr. Filip Žakelj Konec decembra 1954 je odložil po Me scmeniškega ekonoma dr. Ivan Ah-ein in jih je prevzel dr. Alojzij Kuko-Mea, tedaj prefekt dijaškega zavoda. a pa je 16. januarja 1957 odšel pre-0 Kanade v Avstrijo, kjer je vstopil v Jezuitski red. Od tedaj upravlja materialne zadeve semenišča kot ekonom (*r’ Branko Rozman. 1. Naš dom v Adrogue. Kdor se spominja, kakšno je bilo naše semenišče leta 1954, in vstopi danes vanj, bo zapazil velike spremembe. Postalo je večje in lepše. In naše. Konec 1954 je postalo naša last. Z veliko požrtvovalnostjo je zbral pokojni škof dr. Rožman potrebno vsoto. Zdaj smo na svojem. Na drugi strani ceste smo tudi pridobili, za primer potrebe, lep kos zemlje, ki smo ga za sedaj zasadili s sadnim drevjem in svet obdali s potrebno novo ograjo. Po nakupu poslopja smo začel; pre-zidavati, dozidavati, kar in kolikor je bilo nujno potrebno; prav zato je tudi bilo treba nepremičnino prej kupiti. Že prej smo z dovoljenjem lastnika veliko prezidali, da je poslopje moglo služiti našemu namenu; dozidati je bilo treba stanovanje za kuharici, dve dijaški učilnici in sobo za g. prefekta, urediti poti in hodnike itd. V zadnjih petih letih pa smo naj- prej postavili novo hišo Bogu, potrebno novo kapelo, ki je lepa, prijazna, vsem obiskovalcem všeč, čeprav skromna. 23. julija 1955 smo jo blagoslovili. To je najpomembnejši in glavni del na šega Adrogueja: semeniške Brezje, ,.Marija Pomagaj“ v Adrogue. V januarju 1957 smo spet prezidavah: staro kapelo je bilo treba predelati v dve profesorski sobi. V juliju so bogoslovci sami postavili zidano peč za sežiganje smeti in odpadkov. V decem bru istega leta smo začeli postavljati nov, širši pločnik vzdolž glavnega poslopja, ki je bil nujno potreben. V juliju naslednjega leta (1958) smo postavil; ob glavnem traktu nad pločnik trdno cementno stebrišče, po katerem se pne trta, ki nas poleti ščiti pred prehudo vročino s te strani pri pehajočega sonca. Pri vseh teh delih so izredno veliko in pridno pomagali bogoslovci, za kar zaslužijo pohvalo. Mnogokaj so sami naredili. Sami so tudi popravljali in pobarvali strehe, večkrat pobelili vsa poslopja zunaj in znotraj, popravljali vodne črpalke, električne napeljave in drugo. Za vsa ta dela imamo med gojenci kar strokovnjake. Vse to opravljajo o prostem času, določenem za oddih. Veliko požrtvovalnega dela in truda posvečajo bogoslovci sadnemu, zele-njadnemu in cvetličnemu vrtu, ki ima- mo od njega nemalo korist. Le redko kupimo kako zelenjavo; po večini vse leto zadostuje domača. Sadno drevje je skoro vse še mlado, a že zdaj zadosti zaleže. Vrt je lepo urejen in oskrbovan; ob njem je naš dom še bolj prijeten in domač. Ob upokojitvi dotedanje skrbne go-spodinje gdč. Julke Seiej smo imeli s kuhinjo ta čas eno leto (1956) velike težave, ko nismo mogli dobiti slovenske kuharice in smo si morali pomagati s španskimi. Pa nam je Bog po tej preizkušnji poslal dve spretni slovenski kuharici; sta to gdč. Ivanka Aleš in gdč. Micka Žun, ki letos že četrto vestno skrbita za kuhinjo in jima moram» biti hvaležni za svoje zdravje ob zdravi domači, slovenski hrani. 2. V tem domu živimo in delamo. Kaj in kako? Med šolskim letom, kj traja od začetka marca do srede decembra, poteka naše življenje v okviru hišnega reda. Ta je ostal tudi v zadnjih petih letih v bistvu nespremenjen, kot ga podajata prejšnji poročili. Uravnava naše delo od šeste ure zjutraj, ko vstanemo, do desete zvečer, ko se začne nočni počitek. Določa čas za molitev in druge duhovne vaje, za predavanja, čas za štu dij in odmore za oddih. Hišni red zajema tako in izpolni ves dan, mi pa naj bi ga napolnili s svojim delom in resnim prizadevanjem. Vsako šolsko leto začenjamo z duhovnimi vajami, ki trajajo pet ali šest dni. Leta 1955 smo jih imeli v krasnem domu duhovnih vaj v San Miguelu; vodil jih je jezuit p. J. Šuštar, naš bivši gojenec. Naslednje leto (1956) smo jih opravili doma pod vodstvom palotinc» p. Pulgerja. L. 1957 smo šli spet vem NOVOMAŠNI blagoslov ' Prelepo in mirno okolje doma Marijinih sester v Florencio Varela, kjer nam je govoril zopet palotinec p. Plein. L- 1958 smo jih delali doma; vodil jih je p. Craviotti, predstojnik redovne hi-•ye in semenišča Bayonnezov v naši bli-žini. Naslednje duhovne vaje je vodil znani p. Lichius S. D. V.; zadnje, letos, Pa naš rojak g. J. Jan, lazarist iz La-nusa. Po duhovnih vajah se okrog 15, marca prične redno delo šolskega leta. zunaj je dan enak dnevu, vrste predavanja, študij, molitev. Ob sredah in nedeljah, ko ni predavanj, je nekaj več časa za študij, za zasebno delo, opravke in oddih. Zadnje čase morejo eno nedeljo v mesecu bogoslovci vsak na svoj dom. Letos je prvič, da imajo Vsi bogoslovci svoje domače tu v Argentini. Vkljub strogemu in vedno istemu hišnemu jn dnevnemu redu je življenje v semenišču vse prej ko enolično, dolgočasno, moreče ali prisiljeno. Vsak se zaveda, čemu je tu, in da je vse naravnano v njegovo korist in rast: zato jemlje to breme nase prostovoljno in veselo. Poleg tega pa se neprenehoma vrste dogodki in doživetja, ki nas razgibajo, prinesejo spremembo, kuj izred nega in zanimivega, kar tudi na zunaj videz enoličnosti odpravi. Omenimo nekaj takih dogodkov iz zadnjih petih let. Nekaj izredno lepega je bil obisk našega dragega, sedaj že pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana. Prišel je 9. novembra 1956, se nastanil prj nas, in odšel 22. aprila naslednjega leta. Ves ta čas je bil za nas en sam praznik. Imeli smo med seboj očeta, ki nam je zapustil s svojo dobroto, besedo in zgledom nepozabne spomine. Poslovil sc je z: „Na svidenje — če Bog da.“ A Bog je hotel drugače. Velik praznik v našem semenišču je dan ordinacij, posebno mašniškega posvečenja. Dne 31. julija 1955 je škof Martinez v naši novi, teden dni prej blagoslov ljeni kapeli podelil mašniško posvečenje g. Himmelreichu Francu in Martelancu Joštu. Novo mašo je prvi opravil 7. avgusta v Floridi in deluje sedaj kot kaplan pri stolni župniji v Moronu; drugi pa je prvo sv. mašo opravil tiho v semeniški kapeli, slovesno pa je zapel 14. avgusta za Slovence na Belgra-no v Buenos Airesu in je sedaj kaplan na fari sv. Vida v Clevelandu (USA). Naslednje leto je 2. decembra v naši kapeli škof dr. Rožman posvetil spet dva novomašnika: Marka Mavriča in Ranta Jožeta (gl. sliko str. 16). Novi maši sta opravila prvi 8. decembra v San Justo, drugi pa 9. decembra v baziliki na Floresu v Buenos Airesu. G. Mavrič je prvj župnik novo ustanov- ljene župnije sv. Jurija v Villa La Florida (Quilmes), g. Rant pa je kaplan pri sestrah v Ramos Mejia in se obenem pripravlja za doktorat. 1. decembra 1957 je prejel mašniško posvečenje v stolnici v Lomas de Žanri ora g. Fr. Prijatelj, novo mašo je zapel v Floridi, kjer je potem deloval kot kaplan. Zdaj študira v Rimu. V letu 1959 smo imeli posvečenje dvakrat: škof dr. Aleksander Schell iz sosednje škofije v Lomasu je v naši kapeli 15. avgusta posvetil g. Langusa Janeza, ki je naslednji dan v San Martinu opravil prvo sv. daritev. Je kaplan v San Justo. 20. decembra pa so postali duhovniki v sosednjem semenišču Be-tharräm gg. Borštnar Matija (nova maša 27. decembra v San Justo), Grom Franc (nova maša 21. decembra v Lu- Janu) in Pintarič Tone (nova maša 25. decembra v slovenskem središču na Ra-mon Falconu v Buenos Airesu). Prvi deluje kot kaplan v Floridi, drugi v Churruca, tretji pa pri fari Virgen de las Flores (Morön). Tako je v petih letih izšlo iz seme-•dšča devet novih slovenskih duhovnikov. Bogu hvala za ta lep uspeh, mladim duhovnikom pa mnogo blagoslova pri njihovem delu. Ko govorimo o praznikih, ne smemo preiti glavnega semeniškega praznika Prednice vseh milosti, ki je naša glav-11 a zavetnica; praznujemo ga zelo slo-v'esno: slovesne večernice, slovesna peta sv- maša, marijanska akademija, pete litanije Matere božje. Drugi zavetnik našega semenišča je arški župnik sv. Janez Vianney (9. avgusta), čigar god ■’e tudi šole prost dan. Neki praznični dnevi so za nas tudi dnevi visokih obiskov. Med te štejemo obisk ministra dr. Miha Kreka, ki je Prišel v Adrogue 26. septembra 1957. Naš tukajšnji nadškof mons. dr. Anton ”• Plaza je bil pri nas na kosilu 18. marca 1958; škof iz Lomas de Zamora ^r' Aleksander Schell pa na večerji 15. avgusta 1959. Sredi leta 1959 nas je obiskal škof iz Morena dr. Mihael Ras-Panti, da bi dobil zveze z bodočimi no-v°mašniki. Vedno smo veseli tudi obi-skov naših slovenskih duhovnikov, posebno bivših vzgojiteljev in gojencev, ki radi prihajajo k nam. Vsak slovenski obisk nam je drag. Včasih pridejo tudi skupine, tako vsako leto v januarju možje slovenske Katoliške akcije, ki 'majo pri nas celodnevno zborovanje; dvakrat je priredila Družabna pravda sv°je romanje k naši brezjanski Mariji <9- sept. 1956 in 28. avg. 1960), nekaj-krat so bili pri nas slovenski študentje itd. Nekaj prazničnega, družinsko lepega, imajo za nas naši skupni izleti, redki sicer, a zato tem bolj dragoceni. Tako smo bili 9. oktobra 1958 in 8. oktobra 1959 na Hiawathi. Bogoslovci so šli nekajkrat na izlet na posestvo bivših salezijanskih gojencev v Ramos Mejii in h g. Jožetu Šuštarju v Tigre, ki je misijonar tamkajšnjih otokov in ima zato svojo ladjico, lancho-kapelo, in še kam. Ob vseh teh priložnostih pride na dan naša dobra volja in podjetnost. Čisto drug značaj imajo naša romanja. Naši bogoslovci se redno vsako leto udeleže majskega slovenskega romanja v Lujän, a poleg tega romajo še ob koncu leta, po opravljenih izpitih, v zahvalo za vse dobrote in milosti, prejete v minulem šolskem letu, ponovno k lujanski Mariji. Enako se udeleže letnega romanja v Lourdes; posebej je tja naredila romanje bogoslovska Marijina kongregacija dne 16. julija 1957; lani pa so 5. avgusta šli na božjo pot k ^Virgen de las Flores“ v Morön, kjer župniku je naš bivši gojenec g. Tone Škulj. Bogoslovci se tudi pridno udeležujejo skupnih slovenskih verskih, kulturnih in narodnih prireditev in po po trebi in možnosti sodelujejo, posebno pri liturgičnih obredih. Tako asistirajo vsako leto pri procesiji sv. Rešnjega Telesa v Don Bosco, pri obredih velikega tedna v slovenski kapeli, sodelujejo pri procesiji in sv. maši vseh izseljencev v Buenos Airesu; celokupno so asistirali pri blagoslovitvi prve slovenske cerkve v Južni Ameriki v La -nusu in še drugod ob drugih priložnostih. Udeležujejo se vsako leto žalnih svečanosti za padle domobrance, akademije Kristusa Kralja, misijonske prireditve, raznih slovenskih koncertov in še drugih slovenskih prireditev, ki so izraz našega slovenskega in krščanskega duha in življenja. Tudi doma, v semenišču, imamo od časa do časa kaj podobnega. Vsako leto imama 30. avgusta „vzhodni dan“ s sv. mašo v vzhodnem obredu in s primernim predavanjem. Oboje ima zadnja leta g. dr. Pavle Krajnik. Redno imamo vsako leto v juniju svojo lastno komemoracijo za padle domobrance; lani je bila G. junija in je na njej govoril dr. Tine Debeljak. Od časa do časa povabimo tudi kakega predavate lja od zunaj; tako je lani imel nekaj zanimivih predavanj g. Ruda Jurčec o svetovni politiki in moderni svetovni literaturi; v načrtu so še druga predavanja. Vsa ta leta smo predvajali večkrat tudi razne kulturne filme. Vkljub majhnemu številu bogoslovcev izide včasih tudi domač list „Naš dom“. V okviru Marijine kongregacije in Bogo-slovske zveze pripravljajo bogoslovci sami kratka predavanja. Na tem mestu naj omenimo še važno in hvalevredno delo, ki ga opravljajo naši bogoslovci: slovensko šolo. Po eden hodi vsako soboto v Barrio San Jose (Temperley)> kjer vodi in poučuje sam tamkajšnjo skupino slovenskih otrok. Za g. Mavričem je to delo pre vzel leta 1858 g. Pintarič, za njim pa 1. 1959 g. Rode. S profesorji vred poučujejo bogoslovci v naši slovenski šoli v zavodu, kjer se poučuje verouk (višji in nižji tečaj), slovenščina, slovenska zgodovina in zemljepis, lepopis (slovensko pisanje) in latinščina. To pomembno delo vrše z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo. V teh letih smo doživeli tudi razburljive in težke dni. Težki so bili dnevi smrti, ki smo o njih že poročali: smrti papeža, škofa, dr. Ahčina, gospodinje Julke Sedej. Živo nas je zadevalo posebno dolgo trp ljenje g. profesorja Ahčina v bolezni. Radi bi mu pomagali, a so reči, kj jih drugemu ni mogoče odvzeti, in ena od teh je bolečina. Bogoslovci so mu požrtvovalno stregli; po operaciji v začetku marca so do 24. aprila vsako noč v bolnišnici čuli prj njem in enako spet nekaj tednov pred smrtjo na njegovem stanovanju v Palomarju. Zelo jim je bil hvaležen za to. še konec oktobra 1959 nas je vse za celo popoldne povabil k sebi, da bi se zahvalil — kot je dejal — za našo skrb in pozornost, ki je je bil deležen v svoji bolezni. V tej dobi smo doživel; tudi nekaj razburljivih dni. 15. junija 1955 je zjutraj ob pol štirih prišla policija in naredila preiskavo; bili so dnevi, ko j® Peronov režim preganjal Cerkev in duhovnike. Dva dni pozneje so vse duhovnike semenišča, ob isti uri, s tovornim avtomobilom odpeljali na policij»-a so nas kmalu spet spustili. Deset dni pozneje jc spet prišel stražnik; to pot samo po informacije, zakaj se v naši hiši oglaša toliko ljudi (obiski gojencev), in s svarilom, da se varujem» sumljivih zvez. Več dni so ponoči bogoslovci stražili hišo pred kakim morebitnim nadlegovanjem, ki bi se mu v tistih razmerah ne mogli čuditi. Razburljivo in zanimivo je bilo tudi okrog septembra 1958, več tednov, ko so nekateri bogoslovci včasih spremljali dijake v šolo, ker so jim stavkajoči študentje, laicisti, ob borbi katoliškega st let, vodil dekanske posle. GRB JANEZA XXIII. Profesorski zbor so v tem času sestavljali naslednji profesorji in predavatelji : Redni profesor dr. Ivan Ahčin (ho norarni predavatelj 1929, izredni profesor 1945, redni 1948), ki pa je zaradi bolezni moral s predavanji prenehati v začetku leta 1959. Predaval je sociologijo in socialno ekonomijo; cerkveno zgodovino, patrologijo in zgodovino teologije; pedagogiko in katehetiko. Lani oktobra je minilo trideset let, kar je bil začel predavati sociologijo na teol. fakulteti v Ljubljani. Redni profesor dr. Ignacij Lenček (docent 1937, izredni profesor 1945, redni 1948) je v tej dobi predaval poleg svojega glavnega predmeta, moralne teologije, še filozofijo (logiko, kritiko, kozmologijo, etiko, zgodovino filozofije), apologetiko in del dogmatičnega nauka o zakramentih. Izredni profesor dr. Franc Gnidovec (docent 1947, izredni profesor L958) predava dogmatiko in filozofijo (ontologijo, psihologijo, teodicejo). Izredni profesor dr. Filip Žakelj (docent 1947, izredni profesor 1958) predava sv. pismo stare in nove zaveze, nauk o Cerkvi, liturgiko in homi Jetiko. Z obolelostjo g. prof. dr. Ahčina sta prevzela začasno njegova predavanja deloma dr. Gnidovec (zgodovina teologije in del cerkvene zgodovine) in dr. Lenček (sociologija in socialna ekonomija). Leta 1958 sta začela predavati na fakulteti še dr. Mirko Gogala, kot docent za cerkveno pravo, in dr. Branko Rozman kot honorarni predavatelj za pastoralno teologijo, ascetiko in mistiko ter katehetiko in pedagogiko; 28. avg. 1960 je bil imenovan za docenta pastoralne teologije. Istega leta je predaval vsem slušateljem g. Marijan Marolt zgodovino cer kvene umetnosti. Leta 1959 sta predavala dr. Pavle Krajnik vzhodno bogoslovje in zdravnik dr. Ivan Kačar pastoralno medicino. Letos je sredi leta začel predavati kot honorarni predavatelj cerkveno zgodovino doktorant g. Jože Rant. Po smrti prof. dr. Ahčina le še štirje od profesorjev bivajo v semenišču, ostali pa hodijo predavat vsak iz kraja, kjer deluje. Zaradi velikega pomanjkanje duhovnikov in naših skromnih razmer ni mogoče urediti drugače. Šolsko leto začenjamo na praznik sv. Tomaža Akvinca, zavetnika bogoslovnih šol, 7. marca. Predavanja prvega semestra zaključimo 28. junija, julija pa se vrše izpiti. 1. avgusta se prične drugi semester in se predavanja redno končajo v soboto pred nedeljo Kristusa Kralja, konec oktobra. Izpiti trajajo nato približno do 8. decembra. Od 19. decembra 1959 naše bogoslovje nima več značaja fakultete. Je višja teološka šola, kakor so bile v Jugoslaviji vse, razen teoloških fakultet v Ljubljani in Zagrebu, n. pr. v Mariboru, Sarajevu, in kakršne so skoro vse v Argentini, z izjemo bogoslovja v Buenos Airesu, ki ima značaj cerkvene fakultete. Ta odločba sv. stolice nas ni presenetila. Kajti naša ustanova je danes tako po številu profesorjev kakor bogoslovcev preveč neznatna in skromna, da bi mogla stati ob strani drugih, uglednih fakultet in sponjevati vse pogoje, ki jih stavlja visoki položaj cerkvenih univerz. Bila je posebna naklonjenost sv. stolice do nas begunskih Slovencev, da nam je 1. 1945 fakulteto dovolila in jo kljub vedno manjšemu številu predavateljev in slušateljev štirinajst le* vzdrževala. Smo se pa pri našem bogoslovnem študiju vedno resno prizadeval' za fakultetno višino in kvaliteto. Tudi s prenehanjem fakultete glede teološkega študija praktično nič spremenilo. Imamo iste predmete 'n isto število ur kot prej, način preda 'anj je isti in zahteve enake, česar naše bogoslovje odslej nima, je edino Pravica podeljevanja akademskih naslo-v°v. Te pa bo mogel kandidat po dokončanih tukajšnjih študijah doseči drugje, predvsem v Rimu, kjer se dela na t°> da se ustvari praktična možnost nadaljnjega študija mladih slovenskih duhovnikov za dosego doktorata. Naše bogoslovje se bo še naprej z isto vnemo trudilo posredovati bogo-• lovcem temeljito teološko izobrazbo. SE NEKAJ ŠTEVILK ,v_y 15 letih je bilo vpisanih v seme-nišču in na fakulteti 88 gojencev. Od teh je postalo duhovnikov 72, izstopilo jih je ali bilo odslovljenih 9, 'anes je v semenišču 7 bogoslovcev (3 dozof; in 4 teologi), med temi en dia-,xon- Doslej je bilo največje število gojencev leta 1945: 38; danes je najmanjše. Od 72 duhovnikov je bilo 13 posve-n,h v prvih dneh begunstva (v Av- ji in Italiji), še pred otvoritvijo na-ega semenišča, a so prišli nato v Pra h 'j° polagat zadnje izpite; 14 jih je 11 0 v semenišču le začasno, končali pa 's° študije in bili posvečeni drugje; 45 j’.1!. J‘h je takih, k; so končali študije in 1 Posvečeni v našem semenišču. Eden °c teh je umrl. 12 od teh duhovnikov pripada raznim redovom (7 lazaristov, 3 jezuiti, I cistercijan, 1 križevniškega reda), osta-lis 59 je svetnih duhovnikov, ki skoro brez izjeme pripadajo ljubljanski ško fiji. Delujejo pa ti duhovniki po raznih državah: 31 v Argentini; po 6 v Italiji, USA, Jugoslaviji; pa so tudi v Ekvadorju; v Avstriji, Belgiji, Franciji; v Nemčiji in Čilu; na Japonskem, v Venezueli, v Kanadi in Švici. Med Slovenci in za Slovence deluje 21 duhovnikov, med drugimi 50. V semenišču so letos naslednji bogoslovci: Bergant Franc, rojen 1931 v Soteski pri Moravčah; je v zadnjem, sedmem letniku in že posvečen diakon. Langus Primož, rojen 1936 v Ljubljani; v 4. letniku. Rode Jurij, rojen 1937 v Ihanu; v 4. letniku. Tomažin Lovro, rojen 1930 na Krki; v 4. letniku. Urbanija Franc, rojen 1938 v Soteski pri Moravčah; v 3. letniku. Bečan Marijan, rojen 1940 v Ljubljani; v 2. letniku. Škulj Edvard, rojen 1941 v Podsmreki (Vel. Lašče); v 2. letniku. ŠKOFOV ZAVOD 1. Kljub temu, da se na zunaj zavod v zadnjih petih letih ni spremenil, bi pa le obiskovalec prejšnjih let odkril v njem marsikaj novega: pobarvano notranjost, kar so opravili zavodarji sami, prelepljen strop, novo električno napeljavo v glavni učilnici in nekaj nove oprave: klopi, postelje za večje dijake, omaro, mizo, nočne omarice. Da je stanovanje primerno čisto, skrha dijaki sami: metle, smetišnice, cunje in vedra so našim študentom znana stvar. Vršte se v čiščenju po točnem redu, označenem na oglasni deski. Tako se uče skromnosti in neodvisnosti, pa tudi pomagajo, da stroški pri vzdrževanju zavoda niso preveliki. Seveda mora razen skupnih prosto rov vsak zavodar sam pospravljati svoje stvari: omaro za obleko in perilo, nočno omarico, knjižni predal, postelje in vse okrog nje, obešalnik in mizo, kjer študira. Pripravljanje mize za zajtrk, kosilo in večerjo, streženje jedi in pospravljanje miz je prav tako delo zavo-darjev. Le malo komu je smisel za snago in red položen v naravo, zato je treba precej naporov, da se red ohranja. 2 2. Seveda je nemogoče v takem zavodu pustiti, da bi si vsak sam sproti izbiral, kaj naj dela in v kakem času. Dnevni red točno določa, kdaj je delo in kdaj počitek, kdaj študij in kdaj razvedrilo. Glasnik dnevnega reda je hišni zvonec. Ta pokliče zavodarje iz postelje ob šestih zjutraj. Dvajset minut je namenjenih toaleti, deset nadaljnjih jutranji molitvi, po kateri se udeleže skupne sv. maše. Dopoldne je razen zajtrka in kosila napolnjeno s študijem in prostim časom v razmerju tri proti ena. Ob pol ene odidejo zavodarji v slabe pol ure oddaljeno državno šolo; ljudskošolci v svojo, gimnazijci v svojo. Iz šole se vrnejo ob pol šestih, drugi ob šestih. P° malici eno uro študirajo, nato večerjajo, sledi tričetrt ure prostega časa, večerna molitev, čas za umivanje in snaženjc čevljev. Ob četrt na deset ugasnejo luči. znamenje za počitek. Ob sobotah, nedeljah in praznikih je dnevni red nekoliko drugačen. Takrat se zvrste ure domače, slovenske šole, je čas za obiske, več prostega časa, nekaj več spanja. Ker je namen zavoda, da bi prišli njega verni, pošteni, slovensko čuteči, poklicno pripravljeni in zdravi fantje, je zavod organiziran tako, da nudi za vodarjem v čim večji meri vsega, kar sp za tak lik bodočega inteligenta p°' oeL- zavoda trebuje. Po teh potezah je najlaže zajeti '°dilne smeri življenja v zavodu. 3. Prva skrb zavodske vzgoje je nare-'ti iz fantov poštene, katoliško misle f 'Hteligente. Vse okolje v zavodu skuša v naravni, neprisiljeni obliki izžarevati to misel. že hiša sama diha nadnaravno ozrač-■i_e- kakor je zavod sam dosti skromen, ,e Pa kapela res najlepši prostor v njem. že samo s tem je nema priča pravega vrednotenja vrednot. Tudi ni rez pomena, da žive pod isto streho z za vodar ji duhovniki in bogoslovci, pri-cevalci sveta, ki se ne vidi. Zveza z Bogom nastaja posebno po Molitvi in zakramentih. V zavodu moli-1,10 skupaj zjutraj, opoldne in zvečer, Pfed jedjo in po jedi, pred študijem in P° študiju. Udeležujemo se skupnih polnosti: litanij z blagoslovom ob sobolj in nedeljah, prvih petkih in prazni-„*}» šmarnic in rožnega venca v Mari-Pnem mesecu, križevega pota v postu. redišče nadnaravnega življenja je se-veda vsakdanja sv. maša z obhajilom, Pr' čemer gojenci aktivno sodelujejo, tejeno je tako, da je dvakrat tedensko 'na maša, dvakrat z rožnim vencem, ®nkrat recitirana, enkrat z ljudskim pe-Jem, ob nedeljah pa peta, recitirana, z Judskim ali zborovim petjem. Ministri-fajo gojenci, sodelujejo pa tudi nekaj-rat na leto pri slovesnih večernicah. O nadnaravnem svetu zavodarji 'Pat’sikaj slišijo: vsak večer v kapeli ^fkaj minut, vsako nedeljo pri pridigi, g'ninazijei na tedenskih sestankih Ma-Pne kongregacije in vsi na teden-Kem apologetičnem krožku, ljudsko-' 0,ci dvakrat tedensko pri uri verouka, °stali enkrat pri apologetiki oziroma °ralki, enkrat na leto pa na duhovnih vajah. Duhovne vaje vodijo vedno slovenski gospodje duhovniki. V zadnjih petih letih so jih vodili: župnik Franc Novak, dr. Mirko Gogala, župnik Albin Avguštin, p. Jože Šuštar SJ in Jože Mejač CM. V stik z verskim svetom prihajajo gojenci končno še po tovrstni literaturi (Oznanilo, Duhovno življenje, Katoliški misijoni, razne knjige) in udeležbi oziroma sodelovanju pri prireditvah: slovenskem romanju v Lujän, lastnem ro manju prav tako na koncu šolskega leta, romanju v Lourdes, misijonski prireditvi, akademiji KA, maši za padle domobrance, lastni vsakoletni Marijanski akademiji. 4. Eden glavnih razlogov za obstoj zavoda je ta, da se študentje vzgajajo za Slovence, v slovenskem duhu. In v to smer gredo napori. Okolje v zavodu je slovensko: v njem stanujemo samo Slovenci in redno se govori le slovensko. S slovenskim jezikom, kraji in zgodovino jih seznanja domača šola: tedenska ura slovenščine (za ljudskošolce dve uri), zgodo vine in zemljepisa. V dobri izgovorjavi se vadijo tako, da po vrsti berejo slovensko knjigo med večerjo na glas, da molijo izmenoma naprej rožni venec, in pa s tem, da nastopajo na domačih akademijah in pri dramatskih prizorih. Med temi zadnjimi je omeniti posebej iz zadnjih let dramatski prizor „V Lurd je prišla Gospa“, „Revizorja“ in uspelo recitacijo za Marijansko akademijo 1959. S slovenskim genijem se seznanjajo dalje po pesmi (sami pojejo svetne in svete pesmi in redno poslušajo slovenske gramofonske plošče) in sliki (iz USA je prišel dragocen dar v obliki tristo pred dvema letoma posnetih bar- vastih skioptičnih slik iz Slovenije; gg. profesorji predavajo ob sliki o Sloveniji). Omeniti je dalje branje slovenskih časopisov, revij in knjig (Svobodna Slovenija, Glas Kulturne akcije, Domobranski vestnik, knjige) in pisanje lastnega strokovnega glasila „Zavodar“. Gotovo ni končno brez pomena udeležba na slovenskih prireditvah: na slovenskem dnevu, koncertih, gledaliških predstavah, akademijah. Ob vsem je treba reči, da je treba mnogo naporov za vzdrževanje slovenskega čutenja na tujem. Upamo, da je uspeha vendarle tud; nekaj. 5. Glavni vir izobrazbe je za zavo-darja državna šola, ki jo obiskuje. V sklopu argentinske šole, je treba reči, da sta tako ljudska šola kot gimnazija, ki jo zavodar obiskuje, solidni. Življenje v zavodu je urejeno tako, da je dovolj časa za vesten študij, Vzgojni govori poudarjajo zlasti to študentovo poklicno dolžnost. Gotovo pomaga k študiju to, da v času, določenem zanj, ne sme nihče početi nič drugega, in pa pomoč boljših študentov. Uspehi so dosti zadovoljivi. Leta 1959 je bilo n. pr. pol gimnazijcev brez izpita, kar je po argentinskem šolskem sistemu isto kot odličnjakov oz. prav dobrih. Seveda pa šola ne da vsega. Nekaj dopolni domača šola: glede slovenstva in vere ter latinščine v višjih letnikih. Splošno izobrazbo širijo kulturni filmi, ki jih dobivamo brezplačno na raznih poslaništvih. Obiski kulturnih krajev ali prireditev ima isti namen: udeležili smo se slovenskih in tujih koncertov, obiskali laplaški muzej in živalski vrt, lujanski muzej ipd. Nekaj pomagajo predavanja: o potezah slovenskega štu- denta, o domobrancih, o svetovni literaturi, o politiki, o slov. narodnih običajih... Na razpolago je tudi nekaj učnih pripomočkov: enciklopedij, zemlje vidov, slovnic, pravopisov in slovarjev. Priporoča pa se pri vsem, naj zlasti ob počitnicah porabijo čas za učenje jez>' kov, seznanjanjem s svetovno literaturo in podobno. 6. Dobro se zavedamo, da ne sme biti skrb za zdravje na zadnjem mestu. In marsikaj se stori, da v resnici tudi ni. Prvo je higiena. Umivanje, menjava perila je stalna zahteva tukajšnjega življenja, čiščenje prostorov in zračenje. Drugo je gibanje. Vsako jutro gojenci telovadijo še pred zajtrkom, imajo dalje možnost, da igrajo ping-pong, odbojko, med dvema ognjema, ob sobotah nogomet, pa tud; vsakodnevna pot v šolo in iz nje jih dobro razgiblje. Tretje pa je hrana. Hrana je domača, zdrava, pestra in zadostna: zunanji izraz zavo-darjev je dokaz za to. Velikega pomena je red v hrani, česar po družinah ni ravno lahko doseči. Vsako leto prihaja pregledat gojence zdravnik. Bolničarju-bogoslovcu da potrebna navodila glede zdravil. V nevarnejših primerih pokličemo zdravnika iz bližnje bolnišnice, kjer so nam na klonjeni. Pri skrbi za zdravje je omeniti tudi vsakoletni izlet ob zaključku pouka (v park Pereyra, na morsko obalo v Ber-nal...). Radi bi organizirali skupne počitnice za zavodarje, pa se nam do sedaj še ni posrečilo, čeprav smo dobili v Cordobi ugodne pogoje. Nekako k zdravju spada tudi dobra volja. Hvala Bogu, ni je malo med zavodarji. Razni pripravljeni veseli večeri, kak zabaven film, kak improvizi- an nastop, študentovski humor zna mai'sikaj pripraviti, kar povzroči smeh. v. v. 7. Marsikaj bj bilo še omeniti, saj ^'vljenja ni mogoče urediti v poglavja. ako n. pr. tekmovanja med zavodarji . šahu, risanju, ping-pongu, vprašanjih n odgovorih...) ali zunaj zavoda (v 0(lbojki I. 1959 in 1960). Zunaj zavoda so zavodarji nastopili tudi na marijan-akademiji in na žegnanju v sloven-. * hiši, ter zadnji dve leti na sv. Aloj-Zlja dan z lutkami. Koga mogoče zanima število gojen oev. v zadnjih letih se je število gibalo takole; I. 1955 — 26, 1. 1956 — 26, .„57 — 32, 1958 — 28, 1959 — 23, 1960 25/ Glede pomena zavoda in bodočnosti m°eoče tole: Gotovo je, da se bo slovenska emi- LETO 1957. ZADNJIKRAT SKUPAJ VSA DRUŽINA S ŠKOFOM DR. ■!J" GREGORIJEM ROŽMANOM gracija v tujini ohranila toliko časa, dokler bo imela zavedne slovenske inte-ligente. Najboljša 'garancija zanje pa je verjetno prav zavod. Zato bi morali vsi vse storiti, da bi dosegli visoko število gojencev v zavodu. Kako to do seči ? Z vzgojo ljudi k temu. Mogoče še s čim. Večkrat je bila omenjena misel, da bi moral biti naš zavod podoben zavodom drugih narodnosti: angleškim, nemškim. Mogoče bi tudi s tem več gojencev prihajalo. A za to bi se potrebovalo mnogo slovenske zavesti pri vseh družinah, ker le tako bi nabrali potreben denar za izboljšanje res skromnih pogojev. NASA ZAHVALA Temu poročilu naj dodamo kratko, a iskreno in globoko zahvalo vsem našim dobrotnikom. Mislimo s tem na vse, ki se za semenišče zanimajo, zanj molijo in sodelujejo pri njega vzdrževanju. Obstajati, živeti in delovati more naše semenišče le tako in zato, ker ga vzdržujejo vsa leta, odkar smo v Adro-gueju, krščansko in narodno zavedni rojaki, predvsem v Severni Ameriki in Argentini. Ni mogoče po imenu navesti vseh, ki velikodušno podpirajo naše semenišče. Mnogo jih je in večin; ne vemo imen, ne koliko prispevajo. Vemo, da jim ni za to, da bi se njih imena brala v poročilu. Mimo enega imena pa ne moremo: mimo pokojnega dr, Grego- rija Rožmana, našega dragega škofa in očeta, ki je zbiral in prispeval levji delež za vzdrževanje in vse za nakup 'n predelavo semenišča. Rog mu je že obilen plačnik. V USA po škofovi smrti skrbi za zbiranje prispevkov duhovniški odbo1’ pod predsedstvom mons. Matije škerb-ca, v katerem se z globokim umevanjem pokojnemu škofu dragih namenov za semenišče toplo zavzema blagajnik odbora preč. g. Julij Slapšak. V Argentini podobno pod pokroviteljstvom našega glavnega dušnega pastirja preč. g-direktorja prof. Antona Oreharja pridno zbira prispevke za ustanovo velika skupina nam naklonjenih javnih delav cev pod vodstvom posebnega odbora s sedanjim predsednikom prof. Al. Gerži-ničem in asistentom, bivšim našim g°' jencem, dr. Alojzijem Starcem. Večina naših dobrotnikov daruje me sečne prispevke za semenišče; drug’ darujejo zanj ob raznih posebnih priložnostih, kar se je n. pr. pokazalo ob smrti škofa dr. Rožmana. Zelo koristen kapela in vsega posnemanja vreden je ameri kanski način, ko ena oseba ali družina prevzame nase stroške vzdrževanja za enega gojenca skozi vsa leta njegovih študij. Nekateri prispevajo za semenišče tudi v blagu, n, pr, v kakih koristnih živilih od časa do časa (jabolka iz Rio Negro, meso s slovenske farme v bližini Buenos Airesa itd.); tako so prišle v naš inventar koristne in potrebne reči kot peči, kuhinjski mešalnik, zu slovensko vzgojo gramofon s slovenskimi ploščami, bogata zbirka barvanih skioptičnih slik Slovenije itd. Vsem, ki kakor koli pomagajo se- NASA BODOČNOST Zavedamo se, da je taka ustanova, k°t je naše slovensko semenišče v tu-•i*ni, le začasnega značaja. Vedno smo Se pri našem delu spraševali: Koliko časa bomo delali; kdaj ho semenišče Prenehalo? Pa je dočakalo petnajstlet-nico, česar ob ustanovitvi tudi največji °Ptimist ni pričakoval. Tudi danes je preti nami to vprašanje: Koliko časa bomo še delali? Tri načine si moremo misliti, kako bi ategnilo semenišče prenehati: da bi ga Sv> stolica ukinila, da bj zmanjkalo poklicev, da bi ga slovenska skupnost ne-1'ala podpirati. menišču, se vodstvo in bogoslovci ob priložnosti petnajstletnice prisrčno zahvaljujemo. Vse bo Bog obilno poplačal — to verujemo. Mi pa redno molim« za svoje dobrotnike in se vsako sredo v semenišču daruje sv. maša zanje. Prizadevamo si, da bi podpora dobrotnikov rodila bogate sadove: skušamo storiti vse, da bi iz našega semenišča prihajali dobri slovenski duhovniki. Naj bo vsem prijateljem semenišča neko povračilo tudi zavest, da so s svojo dobroto in darežljivostjo pripomogli, da sta Cerkev in narod že dobila v tej dobi lepo vrsto slovenskih duhovnikov. 1. Sv. stolica bi mogla ukiniti semenišče zaradi trenutno majhnega števila bogoslovcev. O preteklosti kot o sedanjem položaju semenišča je sv. stolica točno informirana in je, kot moremo iz vsega soditi, temu semenišču iskreno naklonjena. Tako je upanje, da s te strani ni nevarnosti za ustanovo, vsaj ne ob današnjem številu bogoslovcev. 2. Na drugi način bi naše semenišče prenehalo, če bi izumrlo, t. j. če bj prenehal dotok novih bogoslovcev. Tu pač zadenemo na važno vprašanje duhovniških poklicev med nami. Če gledamo zgolj številke statistike, vidimo, kako so prva leta našega semenišča imela razmeroma visoko število poklicev in jih je v primeru z njimi zadnja leta malo. A to je umljivo odtod, ker so poklice prvih let privedle v to semenišče neredne razmere oh koncu vojne: saj je ustanova prav sad teh razmer. Veliko število naših mladih fantov, najboljših, se je v stiski komunističnega nasilja pač znašlo v protikomunističnih vrstah, ki so ob koncu voj ■ ne morale zapustiti domovino. Vsi prvi naši poklici so bili, tako tudi ogromna večina vseh dosedanjih, iz vrst teh fantov, ki so prišli v tujino sami, brez svojih družin. Med temi je bilo namreč veliko duhovniških poklicev in veliko že bogoslovcev, ki so bili že doma vstopili v semenišče. Če ne bi v komunističnem pokolju padlo 12.000 slovenskih fantov in mož, izdanih po zaveznikih v Vetri-nju na Koroškem leta 1945, kjer je padlo tudi veliko število slovenskih bo goslovcev in duhovniških poklicev, bi bila statistika našega begunskega semenišča danes še neprimerno bogatejša. Naše semenišče, kot tudi semenišče v domovini, sta danes le del, le ostanek velikih duhovnih energij ob koncu vojne nasilno zadušenih v krvi. Tako so poklici našega semenišča doslej v ogromni večini bili poklici iz domovine. V Argentini pa je že lepa vrsta poklicev iz tukajšnje slovenske skupnosti: to so vsi sedanji bogoslovci v semenišču, nekaj je pa že posvečenih duhovnikov. Slovenski poklici po drugih deželah (USA, Kanada, Italija, Avstri ja) se oblikujejo v krajevnih tujih semeniščih. Slovenska skupnost novona-seljencev v Argentini, ki prihajajo pri vzdrževanju in pri poklicih semenišča v poštev, je razmeroma majhna, le okrog šest tisoč Slovencev. Glede na to je razumljiv „padec“ poklicev v našem semenišču, ki bi ga kdo ob statistiki utegnil ugotoviti. Omenjena mala argentinska skupnost, neznatna fara za tukajšnje razmere, je dala razmeroma kar lepo število duhovniških poklicev. So pač to splošno najboljše slovenske in živo krščanske družine, ki od njih moremo pričakovati novega duhovniškega naraščaja tudi še za naprej. In to se zdi ob tem gotovo: mnoge od teh poklicev je zbudilo naše domače semenišče, ko bi sicer ne mislili na vstop v tuja semenišča. To je bil in ostane velik pomen te ustanove, dokler bo živela. Pogled na doslej izvršeno poslanstvo semenišča nas vsekakor vzpodbuja, da vse storimo, da med nami tok novih poklicev ne bi zastal in rod mladih du hovnikov ne izumrl. Skrb za bodoče dušno pastirstvo med Slovenci v tujini nam najprej to nalaga. Potreba po slovenskih dušnih pastirjih med našimi izseljenci je velika. Ena od koristi našega begunstva je vsekakor prav tudi ta, da so naši izseljenci dobili več potrebnih duhovnikov. Lepa vrsta teh, petnajst, je prav iz našega semenišča. Drugi duhovniki iz našega semenišča pa vsaj posredno delajo tudi za Slovence: so v tesni zvezi z njimi, so jim na razpolago, pomagajo po možnosti in potrebi pri delu za Slovence na verskem, vzgojnem in kulturnem področju. Nikakor niso pretrgali z narodom, čeprav delujejo med tujci. To velja gotovo za Argentino, kjer živi in deluje večina teh duhovnikov. V USA tožijo, da je glede tega slabše. Vendar je dobro znamenje za njihovo versko in narodno zavest prav tudi lep prispevek, ki to naše semenišče odločilno vzdržuje. Tudi za bodočnost od doma ne moremo pričakovati duhovnikov za izseljence, ko jih doma tako primanjkuje. Versko-nravno in narodno je bodočnost naših izseljencev v veliki meri odvisna od tega, ali bo zanje dovolj domačih dušnih pastirjev, in tako od tega, ali bodo še zoreli med nami duhovniški poklici in bo živelo naše semenišče. Še večjega pomena je to semenišče, če bi se mlademu rodu odprla pot do- del VRTA ‘nov, kot mnogj pričakujejo. Duhovnikov bo doma primanjkovalo in delo bo čnkalo ogromno. Tudi drugi narodi se pripravljajo za ta čas in bo tako prihodnje leto 1961 baje pripravljenih v svobodni Evropi okrog 2.600 duhovnikov za delo za železno zaveso, kadar se °dgrne. Koliko bi bilo vredno, če bi tudi mi mogli v tem primeru poslati domov močno vrsto mladih duhovnikov, ki bi VSaJ deloma zamašili stare in nove vrzeli. Splošno so ti naši duhovniki tudi Pripravljeni vrniti se domov in tam de-*ati, ko bi prišel čas za to. Neko zna-P’toje tega je tudi dejstvo, da so prav vsi še inkardinirani v svojo domačo škofijo in so tudi tako vezani na domovino. Slednjič v vprašanju ne smemo prezreti univerzalno-katoliškega vidika. Živimo v deželi, kjer je pomanjkanje duhovnikov strašno in je to velika skrb Cerkve in nas je sv. stolica prav zato tudi napotila preko morja v te dežele. Vsak poklic, ki ga semenišče pridobi in vzgoji, je za Cerkev tu velika dragocenost. Pij XII. je rekel: „Tisti narod je dober, ki rodi iz sebe zadostno število duhovnikov.“ Naj bi naše dobre krščanske družine v emigraciji še naprej dale poklicev za omenjene velike potrebe teh časov, naj bi jih še budilo in vzgajalo lastno slovensko semenišče. 3. Iz tretjega vzroka bi seveda to semenišče prenehalo, če bi ga naše izseljenstvo, ki ga gmotno vzdržuje, zapustilo in ga prenehalo podpirati. Razlogi bi pri tem mogli biti različni. Da bj nastopila tako huda gospodarska kriza, da bi tega ne zmogli, je bolj malo verjetno. Možno bi bilo, da bi padec verskega duha in nasproti temu porast materialističnega duha privedel do tega, da bi smatrali podpiranje semenišča za izgubo, ker pač neposredno ne služi materialnim koristim skupnosti. To bi že pomenilo hud duhovni propad naroda. Ustanova je doslej bila priča našega živega verskega duha in našega idealizma. To naj bi tudi naprej ostala. S podpiranjem semenišča učinkovito ubijamo med nami duha materializma in nevere in netimo duha vere in idealizma. Kljub vsemu temu bi morda ob pogledu na trenutni položaj ustanove komu prišel pomislek, ali se še splačajo te gmotne žrtve za semenišče, ker je bogoslovcev malo. Pomislek najprej vzbuja videz, kot da hi šlo za sila drago ustanovo. A ni tako in skušamo do skrajnih možnosti skrčiti stroške in živimo v vsej skromnosti. Poglejte ne le sploh današnja semenišča, ampak kot najskromnejša preprosta misijonska semenišča in potem naše. Misijonarji so že ugotavljali skromnost našega semenišča' v primeri z njihovimi. Bogoslovcev je trenutno res malo; a mu je pridružen dijaški zavod, ki je že dal nekaj poklicev in jih bo morda še kaj. Kljub vsemu je v teh petih letih bilo posvečeno devet novomašni- kov, kar je lep sad ustanove, čeprav ni toliko ko prejšnja leta. Če upoštevamo označene faktorje: pomen ustanove, stroške in trenutno številčno stanje, je težko določiti mejo, do kje se še splača vzdrževati ustanovo in kdaj ne več. Tudi morejo mnenja o tem biti različna. O tem tudi ne odloča samo vodstvo semenišča, ampak je pri tem prizadeta skupnost, ki ustanovo podpira. Zato je semenišče v teh razmerah predložilo vprašanje v odločitev predstavnikom naše skupnosti. Ti so odločno za nadaljevanje; da ne gledamo pesimistično, ampak s starim in še pomlajenim optimizmom nadaljujemo. Ustanovo je bile težko zgraditi, prenehatj bo vedno lahko; le prenagliti se pri tem ne bi bilo dobro. V bodočnosti se bo že videlo: Kakor Bog hoče! V tem duhovnem razpoloženju smo v tej izredni in večkrat negotovi ustanovi ob podobnih dvomih in pomislekih delali že petnajst let. Morda se bo tudj sedaj zgodilo, da to petletno poročilo ne bo zadnje in bomo morali pripravljati novo za dvajsetletnico. Ne vemo. Bog daj! In če bo to, da bi bilo razveseljivo! KJE JE KAJ? Brevis relatio .................... 610 -Uvod ............................. 612 Smrt je potrkala na naša vrata 613 Papež Pij XII.................. 613 škof Gregorij Rožman .......... 614 Prof. dr. I. Ahčin ............ 616 Dr. Franc Kladnik ............. 617 Naša kuharica gdč. J. Sedej . . 618 Novi predstojniki ................. 618 Papež Janez XXIII...............618 Ljubljanski škof Anton Vovk 619 P. A. Prešeren S. J............ 620 Semeniško vodstvo v zadnjih letih ..................... 621 Življenje v semenišču od 1956 d'o I960 621 Naše bogoslovje ................... 627 Še nekaj številk .................. 629 škofov zavod ...................... 629 Naša bodočnost .................... 685 Naša zahvala ...................... 634 DEL SEMENIŠČA V Milanu je pred nekaj meseci umrl p. Avguštin Gemelli, O. F. M., rektor milanske univerze in predsednik papeške akademije znanosti. Njegova pot je pot sv. Pavla; njegovo življenje dokaz, kako veliko je božje usmiljenje. PO ČUDNI POTI JE HODIL P. Avguštin Gemelli je bil eden naj-j j znanih in spoštovanih katoliških s°Inikov, znanstvenik in vzgojitelj; on je ustanovil katoliško univerzo presv. Srca v Milanu. Bil je sin zagrizenega prosto-zidarja. Svoje medicinske študije je do-yršil v Paviji leta 1896. Bil je vesten študent, a kljub temu je našel še čas, da j® Pisal strastne protikatoliške članke, v Katerih je napadal tudi krajevnega škofa, čeprav je bila tedanja oblast proticer-kveno usmerjena, je imel Gemelli z njo težave, ker je šel v svojih napadih na Cerkev predaleč. Ko je dobil zdravniško d’plomo, se je vrnil v Milan; tam se je vPisal v italijansko armado kot zdravnik ^ y°jaški bolnišnici. Tu se je srečal s po-fucnim tovarišem dr. Ludovikom Nechi-?eni> s katerim sta bila sošol.a. Dr. Nechi le bil goreč voditelj Katoliške akcije in •"ančiškanski tretjerednik; dnevno je Pojemal sv. obhajilo; umrl je leta 1930. . edaj je kandidat za oltar. Njegov zgled tako vplival na Gemellija, da je začel obiskovati pouk o katoliški Cerkvi. Leta . ®3 je postal katoličan. Kmalu nato je lzRinil iz mesta. Pisal je očetu, da bo po-"tal katoliški duhovnik v frančiškanskem £®du, v katerega je vstopil v Paviji. eeta je ta novica napolnila z novim s°vraštvom do Cerkve. Objavil je izjavo, J kateri je dolžil frančiškane in nad- S. °ta, da so mu zapeljali in skvarili S‘nal očital jim je celo, da so ga s silo uR"abili. Zato ga je hotel tudi on s silo "tešiti“ iz samostana. Dvajset let je tra- jalo, preden so se starši spravili s svojim sinom. V duhovnika je bil posvečen 1. 1908. ?.c tedaj je bil znan kot dober zdravnik in psiholog. Svoje izredne zmožnosti je dal v službo resnice. Začel je pisati proti sodobnim zmotnim filozofijam; tudi lur-ške čudeže je branil pred agnostičnimi zdravniki. Svoje znanje je spopolnjeval v znanstvenih raziska vanjih v Italiji, Bonnu, Frankfurtu, Monakovem, Dunaju, Amsterdamu, Cologne, Parizu, Luvainu in Mannheimu; prejel je razne akademske stopnje v histologiji (nauk o najmanjših in le mikroskopično vidnih sestavinah človeškega in živalskega telesa) in psihologiji, bil je zlasti strokovnjak v eksperimentalni ali poskusni psihologiji. Poleg tega, da je bil predsednik univerze, je bil tudi redni profesor in direktor laboratorija za eksperimentalno psihologijo, v kateri je veliko doprinesel k napredku poznanja vzrokov zločinov in psihologije vojakov. Prejel je veliko odlikovanj in častnih akademskih naslovov. Kot vojaški kapian med prvo svetovno vojno je zač tl gibanje, ki je privedlo vsak prvi petek okrog 2 milijona vojakov k obhajilni mizi. S pomočjo kardinala Rattija, poznejšega papeža Pija XI., je dosegel ustanovitev katoliške univerze presv. Srca. Vsi prejšnji poskusi za ustanovitev katoliške univerze v Italiji so se bili ponesrečili. (Po: „Essai d’une Somme ca-tholique contre les Sans-Dieu“) Sotto il Monte je kraj v Bergamu, ki ga doslej svet ni poznal. Zdaj pa je zaslovel. To je namreč vas, kjer se je rodil papež Janez XIII. Tam živi družina Ko*' calli, iz kate.re je sedanji papež. Njegov najmlajši bral je Jožef Uoncalli, ki je dal o njem časnikarjem ver izjav. Nekatere so tele: Razgovor z papeževim bratom Moj brat papež je bil v ljudski šoli prav dober učenec. Jaz se ga ne spominjam, ker je bil tedaj že v semenišču, ko sem se jaz rodil. Vendar v Brusiku živi Bautista Agazzi, ki mu pravijo Battistel in je že spolnil 80 let. Ta je hodil z Angelom skupaj v šolo. Učitelj se je pisal Donizetti. Moj brat je bil vedno v prvi klopi, ki je bila klop najboljših učencev. Battistel pa je bil v razredu zadaj. Angel je bil razumen. Vedno je znal vsako stvar takoj prijeti od prave strani, je večkrat pripovedoval Battistel, ki je še zdaj prijatelj mojega brata. Kadar je moj brat, papež, v počitnicah prišel v Šoto il Monte, je ustavil vozilo pred shrambo za orodje, odprl majhna vrata in nagovoril svojega starega součenca: „Kako ti gre, Battistel?" Bila sta velika prijatelja. Kaj veste o njegovem rojstvu? O rojstvu svojega brata sem slišal tolikokrat pripovedovati, da se mi zdi, kakor bi ga sam doživel. Še isti dan, ko se je rodil, so ga nesli h krstnemu kam nu. Toda župnika ni bilo doma. Zato so ga pozno ponoči krstili. Ali ste kaj potovali? Potoval sem malo, pa imam na to lepe spomine. V Rimu sem bil leta 1922, ko sem se poročil, v Parizu pa, ko je bil moj brat tam nuncij. V Pariz smo šli štirje bratje. T° je bilo 27. avgusta 1952. Moj brat, ki je bil tedaj nuncij, nam je vedno pisaril: „Kdaj pridete? Kdaj pridete?“ Dne 26. avgusta smo se odločili in šli na pot-Zvečer smo prišli v Pariz. Ko nas jo brat zagledal, se je razjokal, potem P1* nas vse predstavil vsej nunciaturi. Kaj pa je bilo potem? Takoj smo šli spat. Spal; smo zelo blizu nuncija. Zjutraj je bil Angel i®' nenaden, ko je slišal, da smo se prepi" rali. Ko je vstopil v stanovanje, je vprašal: „Kaj se je zgodilo?“ Prepirali smo se pa zato, ker nihče izmed nas štirih ni znal zavezati kravate. Doma je bil° drugače. Naše žene so nam jo zavezale- „Prosim vas, pojdite na sprehod kar brez kravat,“ nam je naročil brat. P°' klical je svojega šoferja in mu ukazal: »Pelji jih po Parizu!“ Ali vam je bilo všeč v Parizu? Tisti in še drugi dan smo se vozili Po Parizu kar brez kravat. Nekateri so Poznali avtomobil in govorili. „Ali ni to avtomobil nunciature?“ V njem so sedele štiri osebe brez kravat, pa jim ni padlo v glavo, kdo bi mogli biti. Pozneje je zvedel ves Pariz, da smo bratje apostolskega nuncija in so nas vabili na vse kraje. Zastonj smo obiskovali muzeje in dobili mnogo daril. Jaz sem pa z grozo mislil, kaj bi rekli moji otroci, če bi me videli v Parizu brez kravate. Imate res deset otrok? Da, imam res deset otrok. Sam sa- mostojen kmet. (Imam 50 „pertiches“ zemlje, na kateri pridelam 50 „brati-nas" vina na leto. Res imam veliko stroškov, pa se ne pritožujem, četudi bi me še toliko stalo. Mnogo slabše se je godilo mojemu očetu tedaj, ko je imel 9 majhnih otrok, Angel pa je šel v semenišče. Kako je bilo tedaj, ko so brata izvolili za papeža? Vsa družina se je zbrala. Nadel sem si praznično obleko in šel v hišo Ksave-rija. Tam smo najprej jedli, potem pa šli v cerkev. Ves dan smo praznovali. Drugi dan sem začel spet delati. Četudi imam že 66 let, sem, hvala Bogu, še zelo močan. Rožjepotna cerkev v Turnišču (Prekmurje} OTROCI — glavne Žrtve ZAKONSKE LOČITVE Večkrat slišimo pripovedovati ali beremo v časopisih o raznih vsemogočih nesrečah. Ta poročila nas ganejo posebno tedaj, kadar je med temi žrtvami družinski oče, ki je zapustil več nepreskrbljenih otrok, Malo pa jih je med nami, ki imajo sočutje in zanimanje za otroke, nedolžne in nesrečne žrtve družinskih žaloiger, ki jih povzročajo zakonske ločitve. Ti otroci, katerih starši so se ločili, pa še žive, so večkrat bolj nesrečne sirote ko tisti, ki staršev nimajo. Vzroki? Vsak, kdor hoče postati duhovnik, zdravnik, advokat ali inženir, mora dovršiti najprej osnovno in srednjo šolo, potem vseučilišče, oziroma bogoslovje, nato pa obiskovati še teoretične in praktične tečaje. Šele potem, ko kdo naredi1 ustne in pismene izpite, do seže diplomo in dobi pravico, da sme izvrševati svoj poklic. Vsi tisti, ki ne morejo obiskovati primernih šol, da bi še usposobili za strokovnjaka, delajo posebne tečaje kar doma pismeno po pošti. V zakon pa, ki je temelj človeške družbe in eno izmed najvažnejših dejanj človeškega življenja, prihajajo večkrat ljudje brez primernega pouka in priprave. Prav nič se pe zavedajo, da od skupnega življenja v zakonu ni odvisna samo časna in večna sreča obeh poročenih oseb, ampak tudi otrok, ki bodo rojeni v zakonu. Mnogokrat Ločitev zakoncev je strašno zlo za ločenca in otroke. Nesreča za ta in oni svet. Berite! niti tega ne vedo, kakšne pravice jim daje zakon in kakšne dolžnosti jim nalaga. Posebno ne vzamejo resno za konske zvestobe, ki zahteva od moža in žene, ki sta se veljavno poročila, da skupaj živita, dokler ju smrt ne loči. Zato je treba mladino primerno poučiti o zakonu, o pripravi na zakon, izbiri zakonskega druga, o pravicah in dolžnostih, ki jih imajo starši in otroci. Jasno je, da mora biti ta pouk primeren starosti in umski zmožnosti učencev. Jožef de Maistre je izjavil: „Ko bi ljudje pred poroko naredili svoj noviciat, bi se jih polovica izmed njih ne poročila.“ Tako jih pa prihaja v zakon mnogo popolnoma nepripravljenih in nepoučenih. Posebno se ne zavedajo dolžnosti, ki jih imajo do otrok. Zato morajo večkrat njihove za deve in pravice reševati sodišča. Otroci — žrtve zakonske ločitve Da so otroci res glavne žrtve zakonske ločitve, bomo spoznali iz življenja, ki ga imajo zakonci, ki se na meravajo ločiti, pred ločitvijo, med sodno obravnavo za ločitev in po ločitvi. Pred ločitvijo Tedaj se starši teh otrok stalno med seboj sovražijo, se prepirajo in si nasprotujejo. Očitajo si vpričo njih najgrše stvari. Včasih se celo pretepajo. Posledica tega je, da taka zakonca med seboj ne govorita, ampak trdovratno molčita. Kadar si pa odgo varjata, rabita žaljive, poniževalne besede. Med seboj se ne pozdravljata, ampak brez pozdrava odhajata in prihajata med otroke. Kadar pride mecf njima do velikih nasprotij in pretepov, se otroci bridko jokajo. Podnevi zbe-^e z doma tja, kjer bodo našli mir. Ponoči pa večkrat brez spanja premišljujejo vse, kar so hudega doživeli, vi-'leli in slišali, ko so se njihovi starši Prepirali. Tedaj blagrujejo otroke, ka terih starši se razumejo in žive v miru med seboj. Otroci staršev, ki mislijo na ločitev, prenašajo izredno trpljenje. Smemo ga imenovati pravo mučeni-štvo. Nasprotno so pa otroci staršev, k' so vedno enega srca in enega duha, se med seboj razumejo in ljubijo, nepopisno srečni. Med sodno obravnavo Otroci zdaj trpe še več. Večji s strahom gledajo v bodočnost. Razpra za ločitev traja večkrat dve, tri leta. Zaslišavanj večkrat ni konca ne kraja. če sodnik ne dobi zanesljivih prič, mora zasliševanja prekiniti in odložiti. Mučno čakanje, kakšen bo izid, večkrat zelo ubija živce in uničuje zdrav je- Kadar sodnik izreče končno razsodbo, se more nezadovoljna stranka Se vedno pritožiti na višje sodišče. Končno pa razprava za ločitev zahteva mnogo denarja, ki se odtrga °d dediščine. Tako morajo otroci staršev, ki se bodo ločili, prenašati poleg izrednega duševnega trpljenja tudi ve liko tvamo škodo; in to ne samo nekaj mesecev ampak mnogokrat več let. Po razsodbi o ločitvi Po razsodbi o ločitvi sodnik enemu izmed ločenih oseb izroči otroke. Tako so vsi mladoletni otroci oropani ljubezni očeta ali matere, ki jo posebno uajmlajši tako pogrešajo. Te ljubezni ZA VELJAVNO SKLENITEV ZAKONA SE ZAHTEVAJO TRI STVARI: 1. da ni razdiralnega zadržka; 2. da obsoji privoljenje v zakon in nima bistvenih hib; 3. da je privoljenje v zakon dano v zakoniti: obliki. RAZDIRALNI ZAKONSKI ZADRŽKI PA SO: 1. nedorasla starost: moški pod 16. letom in ženska pod 14. letom; 2. spolna nezmožnost: biti mora predhodna in trajna; 3. zakonska vez: kdor je že veljavno poročen; 4. različna vera: katoličan se ne more poročiti z nekrščeno osebo: 6. slovesne redovniške zaobljube; 5. višji: redovi; 7. ugrabitev; 8. zločin; 9. krvno sorodstvo: do tretjega kolena v stranski črti; 10. svaštvo: do drugega kolena v stranski črti; 11. javna dostojnost; 12. duhovno sorodstvo; 13. zakonito sorodstvo. DA SE ZAKON DOPUSTNO SKLENE, SE ZAHTEVA: 1. da ni kakega oviralnega zadržka; 2. da se opravijo preiskave pred poroko; 3. da se poroka izvrši po predpisih. OVIRALNI ZADRSKI SO: L preprosta zaobljuba; 2. mešana veroizpoved; 3. zakonito sorodstvo. jim nihče drug ne more nadomestiti. Če je v ločenem zakonu bilo več otrok, se navadno razdele. Nekateri (trže z očetom, drugi z materjo. Tako je tudi edinost med njimi popolnoma porušena. Najstrašnejša odgovornost pa čaka starše, kj so se ločili, pred Bogom. S svojim slabim zgledom navadno povzroči, da otroci ne dosežejo cilja, za katerega so ustvarjeni, večne sreče v Bogu. Ker niso hoteli spolnjevati svojih dolžnosti, kj so jih imeli do otrok in do doma, ampak so raje stregli svoji sebičnosti in domišljavosti, niso zapravili samo lastne sreče, ampak tudi srečo svojih otrok. Ko po razsodbi o ločitvi sodnik izroči skrb za otroke tistemu ločencu, ki ga smatra za bolj sposobnega za to nalogo, ali otroke pošlje v dober vzgojni zavod ali sorodnikom, s tem nesreča teh otrok še ni končana. Vsak, ki je prevzel skrb zanje, jih hoče zase pridobiti in jih odtrgati od osebe, ki jih je zapustila, četudi ima ločeni oče ali ločena mati pravico, ki jo je določila sodnija, ob gotovem času obiskati svoje mladoletne otroke, posebno najmanjše, mu more tisti, ki zanje skrbi, to preprečiti z najrazličnejšimi izgovori, da so otroci bolni, da jim bo vročina škodovala, da se bodo prehla dili. ker je mraz. Vse to dokazuje, da so glavne, največje žrtve razporok mladoletni otroci, ker so oropani ljubezni matere ali očeta. Priprava na zakon Današnji ljudje se morajo zavedati, da imamo za sklepanje srečnih, zvestih zakonov važne naravne in nadnaravne pripomočke. Važna je daljna in bliž nja priprava na zakon. Glavno delo bližnje priprave je izbira dobrega zakonskega druga. Pri tem delu pa vsak, ki se namerava poročiti, potrebuje razsvetljenja in obilne božje pomoči, ki si jo more zagotoviti z molitvijo. Ko zaročenca stopita v zakon, naj se zavedata, da je najgloblja, najtrdnejša vez med njima vera v Boga. Zato naj se njemu ponižno in velikodušno podredita. Zvesto naj oba spolnjujeta verske dolžnosti, večkrat prejemata sve te zakramente in zaupata v vseh težavah v božjo pomoč. Dosledno življenje po veri je ključ do srečnih, zve stih zakonov. Za sklepnje srečnih zakonskih zvez so zelo važni tudi nasveti pametnih, skušenih ljudi, posebno staršev. Upokojen; sodnik je pripovedoval, da ga je oče nekaj dni pred poroko poklical in mu takole govoril: „Moj sin, ko si bil ženin, sem ti priporočal, da dobro odpri oči, da boš bolje spoznal svojo bodočo ženo. Zdaj pa, ko boš sklenil z njo zakon, ti svetujem, da pripreš oči, dokler jih ne boš zatisnil za vedno.“ Ta nasvet je zelo važno navodilo in moder načrt za srečno zakonsko življenje. Če hočemo omejiti zakonske ločitve, je treba, da mladino primerno poučimo o zakonu, o pripravi nanj, o pravicah in dolžnostih zakonskega življenja, o zvestobi in vzgoji otrok. Vsi, ki stopajo v zakon morajo vse svoje pravice in dolžnosti dobro po znati in biti nanj skrbno pripravljeni. Vse poročene ljudi je treba opozarjati, naj se ponižno in velikodušno podredč Bogu, spolnjujejo verske in stanovske dolžnosti iz ljubezni do njega ter posnemajo v ljubezni do otrok Kristusa, ki je klical gorje tistim, ki bi pohujšali ali zaničevali kakega ne dolžnega otroka. Vrnimo našim družinam Kristusovega duha, pa jih bomo obvarovali propada. Priredil Gregor Mali VERNE DUŠE IN SVETO OBHAJILO c vero v zadostilno in odrešujočo svete maše se druži v nas misel, 1 u Vern*m dušam v vicah pomagamo ahko tudi s svetim obhajilom, ki ga ' spominom nanje pobožno prejmemo. avadno kar tako rečemo: darovali japo za rajne Sveto mašo in sveto ob-aJilo. Potrebna pa je glede tega neka °Jasnitev. Kar namreč prav gotovo e glede svete maše, tega glede petega obhajila ne moremo z isto go-(t0v°stjo trditi. Sveta maša je namreč antev Jezusova in daritev Cei'kve za v® in mrtve, sveto obhajilo pa je „ se osebno združenje z Jezusom. ■.cta maša ima po samem svojem 8tyu in namenu vesolen, občestven s apaj, sveto obhajilo pa je nekaj po-j atY1eznega, osebnega. Je bilo pač do-en° po Jezusu kot hrana naših duš, naše osebno posvečenje in spopolnje-( C’ In kakor je uživanje hrane le nam >>i n° v kor*st *n zdravje ter ga ne ^ ®le>no drugim v blagor nakloniti, Ra °> pravijo bogoslovni učitelji, tudi r e*;oga obhajila ne moremo drugim da-in Vati’ ne živim, ne mrtvim. Učijo n r'°Si. da je to tako nemogoče, kot je ,( P?°Soče namesto drugega se spove-.Jp ' Se poročiti. Zakramenti so po ^ zUsu ustanovljeni v naš osebni du-s. Vfii blagor. So pa vendar med bogo-n.°vPitni učitelji nekateri, ki darova-svetega obhajila za pokojne tako vsak, ne zavračajo. Pravijo, da je em svetem obhajilu poleg osebne-Posvečenja tudi nekaj žrtve in za Kako razumete stavek: Darovali smo za rajne sv. obhajilo? Pričujoči članek Vam pove vso resnico. doščenja, kar bi verniki dušam v vicah lahko poklonili. Veliko pomaga Vsi bogoslovni učitelji pa so edini v tem, da je čas svetega obhajila tisti, ko se v srcu pobožnega vernika božja ljubezen najbolj razvname in mu je njegov Bog in Zveličar, osebno na vzoč, najbolj blizu in najbolj naklonjen, da posluša in usliši njegove prošnje. Verna molitev za rajne, ki jo opravimo pri sveti maši, doživi v svetem obhajilu svoje najzaupnejše trenutke. Kaj bi nam Jezus v trenutkih osebne ga, prisrčnega razgovora z njim mogel odreči, ako so naše prošnje v božjo čast in nam ali drugim v dušno ko list? Rad nas bo poslušal in uslišal, ko ga prosimo usmiljenja za naše rajne. Sveta Terezija pravi, da se Jezus po svetem obhajilu usede v našem srcu kakor na prestol milosti in nas vprašuje: „Kaj želiš od mene, kaj naj ti storim ?“ Naj nas ta lepa misel spod buja, da čas svetega obhajila vedno dobro izrabimo, v svojo lastno dušno korist in v blagor živih in mrtvih. Pogoj za odpustke Sveto obhajilo pa je tudi skoraj vedno pogoj za premnoge odpustke, ki nam jih sveta Cerkev poklanja iz svojega duhovnega zaklada in jih moremo skoraj vse poklonit; vernim dušam. Tistim vernikom, ki prejmejo sveto obhajilo vsak dan ali vsaj petkrat na teden, je sveti papež Pij X. dovolil, da lahko prejmejo vse odpustke tudi brez svete spovedi, ki jo Cerkev navadno v zvezi s svetim obhajilom v ta namen zahteva. Iz tega sledi, da imajo tisti verniki, ki pogosto prejmejo sveto obhajilo, v svojih rokah velik zaklad duhovnih sredstev za pomoč vernim dušam v vicah. Kaj lahko prosimo Kaj vse verni kristjan dušam v vicah pri vsaki sveti maši in svetem obhajilu v ljubezni lahko prosi, je lepo izraženo v molitvi, ki jo sveta Cerkev svetuje moliti svojim duhovnikom vsak petek za pripravo na sveto mašo. Takole duhovnik tam moli: „Prosimo te tudi, Gospod, sveti Oče, za duše vernih mrtvih, naj jim bo ta velika skrivnost tvoje dobrote v zveličanje, zdravje, veselje in okrepčilo. Gospod, moj Bog, naj jim bo, dana ta dan velika in polna gostija tebe, živega kruha, ki si prišel iz nebes in daješ svetu življenje, tvojega svetega-in blagoslovljenega mesa, brezmadežnega Jagnjeta, kj odjemlješ grehe sveta, ki je bilo v svetem in slavnem telesu blažene Device Marije sprejeto in spočeto od Svetega Duha; in iz onega stu denca ljubezni, ki je po vojakovi sulici privrel iz tvoje presvete strani: naj bodo odtod pokrepčane in nasičene, pohlajene in potolažene in naj se vesele v tvoji hvali in slavi." V tej lepi molitvi Cerkve je izražena tola žilna misel, da s sveto mašo in svetim obhajilom lahko naklanjamo dušam v vicah vso mogočo duhovno tolažbo in okrepčilo, tudi samo srečo in veselje svetega obhajila, po čemur verne duše, na kraju svojega očiščevalnega trpljenja, gotovo srčno hrepenijo. Iz teh preprostih, pa tolažilnih misli moremo spoznati, da je sveto Režnje Telo ne samo živim, ampak tudi mrtvim veliki zakrament življenja in odrešenja, zakrament vse sladkosti in vse svetosti, sladka mana večnega življenja, ki vsem pomaga do večne blaženosti. Bodimo le vedno zvesti častilci Naj svetejšega Zakramenta. Ljubimo svet» mašo, prejemajmo pogosto in pobožno sveto obhajilo in naklanjajmo z velikodušno ljubeznijo svete evharistične sadove dušam pokojnih, da jih Gospod čimprej reši iz očiščujočega ognja vio ter jim da uživati večni pokoj v lud* svoje nebeške slave. Ta naša, po e v ha ristični misli prešinjena ljubezen do rajnih, se nam bo po naši smrti 1 obrestmi vračala. ALOJZIJ KOŠMErU Oltar v žežlju v Beli Krajini V CORDOBSKE PLANINE IN ŽEPNI TATOVI luki smo. Radi hodimo na gore! še 'ujsi jiii v daljavo gledamo. Najlepše ■l' l>u, kadar se v gore pelješ. •I''. ali pa ni! Boste že zvedeli, kako je bilo in '■'tni presodili, kaj je na stvari. Se ‘^ul'o dejstvo je tole: Namenil sem da V‘ cort*°bske planine. Vsaj za kak 411 človek nekako bolj globoko in pro- Sto zadiha. Tako sem si tudi jaz mislil in' zato družbi dveh častitljivih gospa iz namenil pohiteti v Capilla 70je fare ,lel Monte. se sam Tako se primeri *n sem tako tudi storil. Človeku se rado zgodi, da lfase preveč zanese. n! Is*-janu, ki se mu zdi, da ga hudič več * kje in kako zgrabiti, pa ga ravno ° ter>i lažje ujame. bil J se j® tudi meni zgodilo, ki sem k' ,BrePričan, da ga ni na svetu tatu, 1 d aiogel priti do moje listnice. n ”a Prodno sem jaz tej misli piko ‘Pravil, je tat že vse preštel, kar sem 2 v listnici imel. tj Buj vlak na odhodni postaji niti po-knil :;P i(0 sem bil jaz že okraden. s rta k o in kaj? Neumna stvar in grda j.,^G(*a tudi; grda in neumna zame. za .11 Pu ni bila ne grda, ne neumna in (|jl_° kaj koristna. To so pač različni vi-j vl’ 'z katerih ljudje stvari gledamo , s<’ zato seveda dostikrat kar ne mo-nu’ Prav razumeti, dejstvo je, da je prišel preglednik in sem iaz mirno segel v žep, a z bridkim razočaranjem dognal to, kar je tat že precej časa vedel. Javil sem pregledniku, da nimam listka, da sta bila obenem ukradena tudi oba listka sopotnic in še ves denar. Koliko ste imeli ? je pozvedoval možak, a njega so po pravici zanimali le vozni listki. Vse je šlo, pa naj bo veliko ali malo in še dokumenti. Rilo .'e nekaj čez dva tisočaka! Torej kaj pa sedaj, sem vprašal. Počakajmo malo. Saj je pot še dolga. Salamensko dolga bo, sem se zavedel ob grenkem žolču, ki se mi je razlival med' tem, ko je oni drugi prste lizal in se zadovoljno smehljal. Le kdo me je tako obral ? Seveda so vsi bili polni dobrih nasvetov, kako bi si moral listnico bolje zavarovati. Saj sem tudi jaz vedno vedel drugim kaj modrega za tako priliko svetovati. Ko sem do dobra premislil vse od vstopa v vlak sem se domislil, kako so se prav tedaj, ko sem vstopil, pri-podili trije moški skozi vagon in prav tarn, kjer sem imel mesto, nekaj iskali in sem jim celo okno odpiral, ker da je treba nekaj sprejeti. Tički so že vedeli, kako se temu streže. Pesjanska zadeva! Tako me je pogrelo, da me nobena stvar ni nič zanimala. v,- bi lul sam, ne bi mi kazalo drugače, kot vrniti se nazaj. Toda sopotnici sta rekli: bomo že uredili! Pa sem si mislil: vraga bom uredil: dva tisočaka sta le, vsi trije vozni listki, je skoro 1200 pesov, pa nemara še kake globe. „Bomo že kako uredili,“ je rekel preglednik, toda zanj je bila stvar enostavna: njegov pravilnik in nič drugega. Pa ni minilo pol ure, pride spet sprevodnik in dva fantka z njim. Vsi sopotniki so skočili na noge... Seveda vsi srečni. Kot Se po navadi srečne počutijo vsi tisti, kj jih nič nevšečnega ni prizadelo. Držal je v rokah listnico. Ali je vaša? Seveda je. Moja, pa prav cela moja! Poglejte, če kaj manjka? Z bridkostjo sem ugotovil, da manjka vse. Ne, ni res! Denar je ves zginil. Tu so pa trije vozni listki, tule vsi dokumenti, vse, vse drugo je. . . I, no! Hvala Bogu! Glede denarja je tat pač popolnoma drugače mislil kot jaz, glede voznih litkov in dokumentov je bil pa z menoj istih misli. Drdrali smo dalje'skozi ožgano P°" krajino in pekoče sonce. So pa tički! Pa še tako predrzni, da najbrže z nami potujejo! Kako bi se sicer listnica dobila na vlaku pol ure P° odhodu! Prazna listnica je bila najdena ' stranišču, kjer sta jo našla ona dva fantka in jo tako srečna prinesla nazaj v moj žep. Drugo poglavje Tega ne bi napisal in tudi prvega ne bi povedal, če bi ne bilo koristno zU tiste, ki na potovanje gredo, pa seveda tudj za vse, ki imajo kakor koli posla z ljudmi, med katerimi se skrivajo že parji. Prvo poglavje je vsakdanji dogodek, kakor se na vlaku stalno dogajaj0. Sv. Katarina v Cordobi fazna listnica se najde kjer koli v ka-kotu z vsem, kar tatu ne služi, a H eSne lastniku biti koristno. Vidi se, a Je to organizirana družba in se drži U(*i gotovih pravil. Kdo ve, če sami llregledniki ne vedo kaj več, kot po-v"edo okradenemu. *0 drugo poglavje ima pa še prav Posebne okolnosti, iz katerih sem raz-ravil f. g. Hanželič. Zelnik pred' hišo! Kpšata brajda, zorečega grozdja vse na okrog, 1 Je označilo, da je tu na delu sionska roka. Kmalu sem dobil častitega gospoda . s'vi halji in s čopičem na delu. Sobe ,p treba pobeliti. Ve.Kil je to „zdravniški“ obisk in nič p • Mene je pot peljala dalje v La . ma, kjer imam stare znance in Jatelje. pri- ... ^roče je bilo res, toda hladno okrep-j* 0 Se Pa tudi lahko dobi. Moja listnica ž6 a ^0(*°bra zaceljena, tako da sem p kar pozabil na nevšečnost grenkega St)°mina. q. Naslednji dan sem se potegnil v dobo, da obiščem znance, rojake in "r,Jatelje. jh ' r' Jožetu Jazbecu sem dobil zavetrn Za (m dan in eno noč. Č. g. Levstek ti.i '6 Dotegnil malo po mestu in zato Ja' do duhovnega sobrata č. g. To-■ a Grčmana. Ta mi je z veseljem napravil uslugo qv.*"6 je potegnil v Cosquin, kjer sem ^kal slovensko družino, sei Se Je Mo po sreči in še prav po-n' areči. Kako pač ne! Kajti če bi se Napletla suknja v verigo — vozila tiva se z motociklom — na potu nizdol, bi imela oba opravka, predno bi vse kosti skupaj zbrala. Če bi nama sploh še kaj takega na misel prišlo. Na srečo se je ta nezgoda pripetila, ko sva hropla v breg in je od vsega ostala za spomin razluknjana suknja in črnomastna roka, ker pač ni bilo pri rokah potrebnih sredstev za snago. Viš ga šmenta! Tale špas bi bil pa salamensko drag, če bi nama morali variti kosti in tudi pogreb ni nič cenenega danes, tako da v ti draginji res ni pametno, če te smrt sreča! Ko sem opravil obisk sva se z gospodom Tonetom poslovila. On nazaj v Cordobo, ker ima v bolnišnici, kjer ku-planuje, lurško procesijo — bilo je na dan Lurške Marije. Jaz pa naprej po dolini do Pume. Namenjen sem bil v La Tea, kjer živita spet dve slovenski družini mojega znanstva iz nekdanjih časov: to je vdova rajnega dr. Kjudra, odpravnika poslov v letih za dr. Izidorjem Cankarjem in vdova Može, katere mož je imel tovarno mazaikov v La Tea. (Konec prihodnjič) Dober prijatelj je boljši od denarja. Zlato spoznaš v ognju, prijatelja pa v nadlogi. Kjer bogastvo hira, prijateljstvo umira. Dokler prosi, zlata usta nosi; kadar vrača, hrbet obrača. Kdor je v malem zvest, se mu da veliko v pest. Najboljši prijatelj je javna pogodba. Kdor se brati z volkovi, mora z njimi tuliti. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Kakor kdo pozdravlja, tako se mu odzdravijo. Pravijo, da včasih zgodba več pove kot še tako dolga pridiga. Bo to gotovo držalo. Naša zgodba ima dva dela. Prvi je vzet iz resničnega življenja, drugi je pa samo zaključek prvega. ZADOSTUJE EDEN ZA DVA V Bilo je za časa svetega misijona. Misijonar si je zelo prizadeval, da bi vnel duše za duhovno življenje. Med razgovorom o duhovnem življenju faranov je zvedel, da je v farj neki človek, ki mu za duhovno življenje ni mar. Misijonar si j-' nadel nalogo, da ho (ega človeka pridobil za Boga in Cerkev. Šel je torej k njemu, da se sam prepriča o možnosti njegove spreobrnitve. Toda kmalu je spoznal iz razgovora, da je dotični človek zares daleč stran od Boga in vsega, kar je božjega. Dotični svojih verskih dolžnosti že ni vršil bogsogavedi kako dolgo. .Razgovor med njim in misijonarjem je bil približno takole: „Ali greste k nedeljski maši?“ ga je vprašal misijonar. „Veste, gospod, to je pa takole,“ je odgovoril dotični človek, „jaz sem zelo zaposlen in delam ves teden. Ko pride sobota popoldne, grem na igrišče. Nato grem večerjat in ko je to končano, igram s svojimi prijatelji karte in da bom popolnoma odkrit, se to navadno zavleče preko polnoči in so že. zgodnje ure, ko pridem domov in sem tako utrujen. da se kar ne morem spraviti k sv. maši. — Toda moja žena je odlična ženska, gospod. Vsako nedeljo gre dvakrat k sv. maši in mislim, da bo to zadostovalo za oba.“ „Hm, ali kdaj molite?“ ga je vprašal m'sijonar. „Ne mori ni ravno reči, da sem vdan molitvi al.: moja žena je občudovanja vredna. Vsak dan zmoli dva rožna ven- ca in mislim, da bo to zadostovalo za oba.“ „Ali greste kdaj k spovedi?“ je bil® nadaljno vprašanje. „Ne, gospod, nisem reden obiskovalec tega zakramenta, ali moja žena ftre dvakrat na mcse.c in mislim, da bo 1° zadostovalo za oba.“ Misijonar je kmalu spoznal, da moža ne bo mogel pridobiti za izpolnjevanje verskih dolžnosti in je odšel. * Kmalu po tem dogodku je žen» umrla in je odšla v nebesa. Po šestih mesecih ji je sledil mož. Pri nebeških vratih ga je ustavil sv. Peter i* ga ic začel spraševati: „Nikogar ne moremo spustiti semkaj notri, če se ne izkaže vrednega,“ i® razlagal sv. Pe.ter. „Povej mi, d raft' moj, ko si bil še na svetu, ali si izpolnjeval svoje verske dolžnosti?“ Mož je začel pokašljevati in prestopati, zato je sv. Peter nadaljeval: • ■ si šel k nedeljski sv. maši?“ „Dragi sv. Peter, stvar je bila tak® le...“ Dal je, isti odgovor, kot ga i' dal misijonarju pred nekaj meseci. „Razumem. Ali si kaj šel k spov® di?“ Zopet isti odgovor, kol ga je <'•' misijonarju. „Kaj pa, ali si kdaj molil?“ ^ posebno, toda moja žena je izmoli • vsak dan dva rožna venca in sem ,n slil, da ho to zadostovalo za oba.“ . „Tvoja žena je morala zares hi PRAVILA ZA RAZGOVOR Pred kratkim je isti članek izšel istočasno v dveh tednikih: protestantskem Christian Century in katoliškem Commonvveal. V članku je prezbiterija-nec dr. Robert Mc-Afee Brown, profesor za sistematično teologijo na Zveznem bogoslovnem semenišču v Manhattan u obravnaval pol tučata pravil za razgovor med katoličani in protestanti. Morda ni napak, če si jih ogledamo, ker bomo tudi mi pogosto prišli v stik s protestanti. ®br;i ženska, ker je toliko storila za "*• Kako si rekel, da je tvoje ime?“ ÄI°z je-povedal svoje ime. g »Seveda. Sedaj se spomnim. Tvoja na je prišla semkaj pred nekako šc-,ln,i meseci.“ in !’^es je tako,“ je odgovoril možakar ’ j® hotel stopiti skozi nebeška vrata. ■ »Na žalost,“ je odgovoril sv. Peter ljubeznivo porinil možakarja od ne-skih vrat, „tvoja žena je prišla sem a Vaju oba. Zbogom.“ * Nihče ne more rešiti naše duše za j • Sami se moramo za to truditi. To •'nša osebna odgovornost. P. KLAVDIJ OKORN OFM r ■ _ Osoje na Koroškem 1. pravilo: Obe stranki morata biti prepričani, da druga drugi govori v dobri veri. To ni le zahteva lepega vedenja, marveč posledica dejstva, da vsi služimo Kristusu, po čemer smo bratje. Zlasti protestantje ne smejo misliti, da katoličani v samj prizanesljivosti govore o „ločenih bratih“, zakaj oni so o tem prepričani in mi to res smo. 2. pravilo: Vsaka stran mora dobro poznati svojo vero. Seveda bodo pri tem na splošno imeli protestantje več težav kakor katoličani. To že zaradi tega, ker je protestantizem manj natančen v nauku, potem pa tudi zato, ker se pri protestantih večkrat dogaja, da imajo za pravo vero, kar „jih zgrabi“. 3. pravilo: Obe strani se morata prizadevati za jasno razumevanje tega, kar veruje drugi. To pomeni dvoje stvari: prvič, voljo da razlagajo vero drugega v najbolj svetli luči: (Na obeh straneh je dosti grehov, ki se jih da izrabljati!) Drugič je treba pripravljenosti do spremembe svojega mnenja. Tako je n. pr. za protestanta silno lahko in na videz koristno verovati, da katoličanom njihov rek „Izven Cerkve ni zveličanja“ pomeni toliko kot: vsi protestantje gredo v pekel; taka razlaga omogoča protestantom, da zmerjajo katoličane z duhovno prevzetnostjo,1 nestrpnostjo itd. Če pa protestant pomisli, da je ta rek danes uradni nauk katoliške Cerkve, bo moral ta rek preučiti in prav v tem razgovoru bo spoznal, da mora on spremeniti svoje mišljenje in zlasti opustiti očitke. Ravno tako bodo pa tudi katoličani n. pr. morali opustiti mnenje kakor da protestantom ni prav nič za dobra dela, češ Luter je dejal: greši, a veruj še bolj; danes se evangeličani prizadevajo za evangeljsko popolnost (v ZDA je n. pr. polno domov za duhovne vaje), verujejo n. pr. v resnično navzočnost Kristusovo v Evharistiji itd. 4. pravilo: Vsaka stran mora v vsej ponižnosti in spokornosti prevzeti od- gvomost za vse, kar je zagrešila nje- gova skupina v preteklosti ali še dela danes za to, da poveča in ovekoveči ne-edinost. številni katoličani danes odkrito trdijo, da nimajo samo protestantje krivde za razcepljenost krščanstva, marveč je ta v marsičem tudi posledica napačne katoliške nestrpnosti. Prav tako bi morali pa tudi protestanti priznati, da je bila stoletja protestantska težnja delitev krščanstva... in če da- nes ekumenskoi gibanje to skuša p°' pravljati, še vedno gradi na tristoletnih razbitinah. 5. pravilo: Obe strani morata odkrito pogledati v obraz vsemu, kar p°' vzroča delitev, in temu, kar ustvarja ed'nost. Ne sme neka napačna krščanska ljubezen prevladovati v tem, v čemer ne more biti sprave. Tako n. pr-papež je zmotljiv ali ni; ni srednje poti in, kdor je odkrit, je tudi ne bo iskal-še tako veliki protestantski in katoliški duhovi nikdar ne bodo v marsičem i4 * * 7-" našli neke zadovoljitve, za obe strani sprejemljive srednje poti. 6. pravilo: Obe strani morata priznati, da je treba vse, kar se doseže po razgovoru, končno izročiti in prepustiti Bogu. Upati moramo na končno edinost, a ne smemo se preveč ustavljati na načinu, kako naj jo dosežemo-Večkrat smo v tem značilno ameriško nepočakani, hočemo neposrednih uspehov — pozabljamo pa na neskončno potrpežljivost božjo, ki nas mogoče tudi v tem hoče učiti. Nikdar ne smemo trditi, da je edinost nemogoča, ker n<’ vemo, kako bi do nje prišlo. Za ljudi je nemogoče, Bogu pa je vse mogoče- Prav zato je potreben razgovor: ne, ker bi vedeli, kakšen bo njegov uspeh» marveč prav zato, ker ne vemo, kaj nam more prinesti. . . J. R. Obupanje je mati nedelavnosti i" nedelavnost se zadovolji z žalovanjem nad razvalinami, ko bi bilo treba za to» delati, da bi vzklilo vstajenje in življenje. (Msgr. Gibier) VESTE, KAKO GOVORI 7 Sveto pismo o nastanku Sveta vrat'Vet0 ,)ismo ie knjiga, ki je v prvi ra ' v®rska. Bog nam je v njem hotel ra|n e*’ naravnost samo verske in mo-0„ise resnice. Kozmografska in druga a|tlu°VjJnja> ki se nahajajo v svetem pite^,’ s*n*ijo torej samo za okvir, v ka-‘»kvi'1-1 *)ot'ano božje razodetje. Ta DjSc °dseva sodobne nazore svetih 'n ta okvir so oni izbrali pod vodil j,SVetega Duha. Toda ta opis sploh nainena* da bi bil znanstvena raz-Hgj .‘l *n tudi ni bil kot tak razodet; e nekaj neprimerno višjega sv, Leon III. navaja v taki zvezi ljll(ji vKuština: „Bog ni hotel poučevati ses( 0 resnicah, ki se tičejo notranjega njii,aVav l'arave, ker bi jim ta vednost za Vpfno zveličanje nič ne služila.“ fA NAČIN IZRAŽANJA JE EDINI PRIMERNI NAČIN kaj 0l'dar se bo morda kdo vprašal, za-faža SVeti Duh navdihnil pisateljem iz-doz^18’ ki bi bilo bolj v skladu s priro-va„j n®k° stvarnostjo, vsaj pri opiso-Zvetlj' kozinografičnih dejstev? Odgovor neverjetno, čeprav nikakor ni ne- verjeten: Bog je svetim piscem ta jezik navdihnil, ker je bilo tako izražanje edino možno. Sveto pismo je pisano za ljudi vseh časov in vseh krajev. Jasno je, da dandanes vsak človek razume, ko govorimo, da zvezde vzhajajo in zahajajo, ali ko govorimo, da se nebesni svod giblje, med tem ko bi večina bolj znanstvenih izrazov ne razumela. Dalje; če smo spoznali, da nam Bog ni hotel razodeti notranje narave stvari in se izražati popolnoma na tak način, da bi bilo izražanje samo že v skladu s prirodnimi pojavi, se moramo vprašati: S kakšnimi znanstvenimi besedami naj bi se pa izražal? Mar naj bi govoril tako, kakor Galilei, Newton ali Laplace? Toda to bi se nam danes zdelo vendar že preveč zastarelo! Naj bi se poslužil Einsteinovih ali Broglievih ali Lemaitrovih besed ? Toda, ali vemo, kaj bo od njihovih teorij priznanega čez nekaj stoletij? Jasno je torej, da je mogel sv. Duh narekovati prerokom sveto pismo, ki je delo večne vrednosti, govoreč samo s takimi preprostimi besedami, kakor nam jih v usta polaga že sam zunanji videz stvari. In slednjič, zakaj bi se čudili nad tem, da uporalja sveto pismo izraze, ko jih pa uporabljajo znanstveniki sami, in to ne samo v kakih zasebnih pogovorih, marveč tudi v svojih znanstvenih razpravah o sferični astronomiji? pozemske stvari, marveč da sc mora 0<* časa do časa držati nekaterih dni p°' čitka, da se posveti nadnaravnim rečen1' Ta zgodba je bila neposredno name" njena preprostemu judovskemu narodu, toda po njem pa vsemu človeštvu. Pop0*' noma naravno je, da je način izražanj* povzet po nazorih o nastanku sveta, k* *n prevladovali v tej dobi. Popolnoma n*' ravno je, da se pokaže razlika med dne dela in med dnevi počitka ob zglen* božjega delavca, čigar podoba je Člove in katerega mora človek posnemati MNENJE MNOGIH ZNANSTVENIKOV O GENEZI GLAVNE BESNICE, Ivi NAM JIH OPISUJE ZGODBA O GENEZI In ta odgovor velja prav tako tudi za zgodbo o stvarjenju sveta v Genezi. Bog je hotel s to zgodbo razodeti ljudem dve resnici, dodal pa jima je temeljno versko zapoved. Ti dve resnici sta: Bog je vse ustvaril — Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. Odkod izhaja zapoved, da človek ne sme živeti kakor žival, skrbeč samo za Bazen tega je treba pripomniti, ni malo takih znanstvenikov, ki najde) čudovito skladnost med modernimi zna"' stvenimi dognanji in pa Genezo, iz katet* se norčuje toliko nevedneežv, ki je m<>r" niti niso brali. Lapparent, stalni taj*1 znanstvene akademije je n. ur. izjavl' „Če naj bi moral zbrati v štirideset'*1 vrsticah najbolj zanesljiva dognanja £e°' logije, bi prepisal besedilo Geneze, to pravi zgodbe o stvaritvi sveta, kakor J je očrtal Mojzes.“ Križ na Veliki planini Novice iz Primorske r. in goriški romarji na evha- ^g„,cnem kongresu v Monakovem. Ud 1 r°marJ'ev ia Trsta in Gorice se je lj ežl*° 37. svetovnega evharističnega s n?resa v Monakovem. Odpotovali so bož-OSe^m"m v*a^om do slavne nemške vjj.Je Poti v Altöttingu, kjer so se usta-D , v a dni in imeli tam lepe skupne .jj^osti. V nedeljo zjutraj so nada-g al* Pot do Monakovega, kjer so pri-ko V°Va^' veličastnim slovesnostim na cerlfreaneiM trgu. Pozneje so imeli v S]ovv* 8V- Andreja lep zaključni blago-cj V’ katerega so se udeležili še Sloven-^ije>Z Francije, Rima in Nem- Sal > ^azaj grede so se ustavili še v dom UrgU ter se v torek zjutraj vrnili lež •°V’ sre umazane, njih pogledi teh Z-3n*’ besede umazane. Dom bajt'-16 *n bolj cesta kot podrta laj. !ca- Gredo mimo nas razdrapani, gjc bolni. Prav kakor njih uboge du-hež' *tater™ je vse bolj znano kot pa otr ’n Uubezen materina. Ubogi d®jap' ®rez staršev so! Nekateri bi Ved v saj j ib ne poznamo, drugi bi 1 Povedati, da je mama ušla in dem ^e^jim bi pa prezir in grenkoba °ČeUSv'a izre^ psovko za nje, ki je bil ta a j niati. Vsi ti uboščki, popolnoma Ijen" en*’ °draščajo in nadaljujejo živ-le svojih staršev — brez ljubezni avoi Za®n® pripovedovati duhovniku o krg$6tn Prvem sv. obhajilu in o svoji lepi d0g arisbi mladosti. Nato obžaluje svoje buho nj<2 zivljnje! Slednjič zgubi zavest. •<,ebo"Vn’*t’ j® b sreči nosil sv. olje s qu b 8a hitro mazili in kmalu se Jac-aVoifi°tte IeP° spravljen združi z Bogom mladosti in svoje smrti. — pač pa polno strasti. Njih križev pot se je začel. Nikdar ne prerinejo do mladosti v pomladni lepoti. Mladost je zasenčena z neko žalostjo, ki jo ne razumejo, pač pa globoko občutijo. Vsa leta brez ljubezni, brez Boga jim okameni srce in čustva in tu se začne... vdati se vsemu, kar je dosegljivo ne oziraje se na bodočnost. Znani klopotec v slovenskih Halozah Poletje življenja se koplje v vročini strasti, brez svetlobe, brez Sonca. In kolikor bolj se približujejo starosti, toliko bolj je vse črno — zagrenjeno — prezirano. Vsa narava je v cvetju. Pomlad v gozdu, na travniku, v vrtovih — v dušah pa je mraz in tema. Brezčutna narava je bolj živa kot pa duše živih. Sestra, ni še dolgo od tega, ko je Večnost sama za večnost ustvarila dušo — mojo, tvoja, ...ki je v nekem svetem trenutku božje predanosti izrekla Marijin „fiat“. In sedaj, kje si draga duša, da ljubiš, moliš in se žrtvuješ in rešuješ milijone onih, ki čakajo v mrazu in noči na te, na tvojo molitev, na tvojo žrtev, na tvojo odpoved in ljubezen. Daj pridruži se Mu, da bo v duši vsaj enemu od tiste nepreštete množice vzcvetela pomlad, zablestelo sonce in zagorela ljubezen do tistega, ki nam s križa toži: „Žejen sem“. UGIBAJMO? Mladinka — planinka, ženka — dolinka, starka — primorka. Leze, leze — kamenje liže, dere, dere — goro pobere. Brez rok, brez nog — pa vrata odpira. Švigam tukaj, svetim tam — pa gorje, če pridem k vam. Nihče me ne vidi, a vsakdo me sliši; mojega tovariša pa vsakdo lahko vidi, a nihče ga ne sliši. Prof. JANEZ VODOPIVEC MONSIGNOR Sv. oče je menoval dr. Janeza Vodopivca, profesorja na papeški univerzi v Rimu za monsignora. S tem imenovanjem je bil odlikovan odličen slovenski znanstvenik, ki že nad deset let poučuje na papeški univerzi za misijonske dežele. Prav v sedanji dobi, ko narodi Afrike in Azije, ki sta glavni misijonski področji, z naglimi koraki stopajo k politični samostojnosti, ima ta univerza vežno nalogo, da za misijonske dežele vzgaja domačo duhovščino. Iz nje je izšlo že več škofov in celo prvi kardinal črne polti, ki ga je pred kratkim imenoval papež. Msgr. Vodopivec je po rodu Goričan, nečak pokojnega tolminskega dekana Vodopivca, šolal se je v Ljubljani. Bil je prvi med odličnjaki. Po maturi je vstopil v bogoslovje. Novo mašo je zapel leta 1941. Naslednje leto je kot prefekt dijakov škofijske klasične gimnazije na ljubljanski bogoslovni fakulteti dosegel doktorat. Kmalu zatem je odšel v Rim, kjer se je še globlje poglabljal v svetih vedah. Leta 1945 ga je prelat dr. Alojzij Odar povabil na slovensk0 bogoslovno fakulteto, ki se je takrat nahajala v Italiji. Po dveh letih sijajnega predavanja je odšel v Rim. Novemu slovenskemu monsignoru, odličnemu sodelavcu naše revije, iskreno čestitamo! ROGLA Koman iz družinskega življenja. Italijansko spisala Adriana Henriquet Stalli. Iz španščine prevedel Štefan Tonkli. XXXI. Tako sem zdaj žena s službo, kj pri-£ese domov stalno plačo, zanesljivo, s **tero se lahko računa in dela načrt. Veliko, Sandru se posreči, da vrže voasih na tehtnico mnogo več, pa nje-8ov zaslužek je negotov: včasih ne pri-ničesar, včasih več kot jaz. Zato njegovo razpoloženje med temi ^Pravnimi opravki in veselje naših ne-9e*j ne more biti nikoli z gotovostjo Naprej določeno. . Toda jaz (jaz, ki imam stalno plačo 11 delam svoje račune pred vsem z njo) 8ern vesela in ga pričakujem z nespravljivim navdušenjem. »Naš očka, naš očka! Kakšen teh korakov je to, ko ga sli-Vo, da odpira! Ropot lesenih koles, z ?.Vettjenjem padajoče pločevinaste škat-.» kajti vsi gremo očetu naproti, celo .lc'lijansk; voziček in ostanki letala, ki ,e nekoč letelo. To je krasen trenutek, 0 Prihaja očka. Ni več vojne, ni več h ada, razmišljanja so pozabljena, tudi eda izgine. Je nekoliko razvajena ta n?sPa, nikoli ne sliši lahnega škripa-Ja ključa, ki odpira zapah in poleg tega bi lahko rekli, da jo veseli kriki in moji (priznam, tudi moji) nadlegujejo. Ne gane se s svojega naslanjača. Čaka. Ta njena vztrajnost v čakanju bi morala biti razburljiva, pa ni, kajti, ko pride očka pozabimo nanjo in potem razdelimo teden med veselje na spomin na očeta, ki je prišel in med veselje na očeta, ki pride in tako gremo naprej in pozabimo nanjo. Očku pripravimo vedno kaj posebnega. Marija je v resnici iznajdljiva ženska. Res je, da lahko dobi marsikaj v dvojnem dnu omare, pa to napravi z največjo modrostjo in preudarno Sledljivostjo. Sandro se čudi in zaključi: „Ste zelo slabi državljani." Mene nič ne briga. Povem mu, da, če je hrana in je ni mogoče dobiti na izkaznice, ne zmanjšujemo v ničemer naše državljanske časti, če si jo sami preskrbimo. Oceno „zelo slabo" bi morali dati vladi. Seveda mi niti v sanjah ne pride na misel, da se med tednom Marija in jaz zadovoljiva s prevretim ohrovtom in radičem, da se omejiva z lovom po dvojnem dnu le na otroka, kajti ta žrtev ni zame nič, niti žrtev ni, ker mi ugaja ohrovt in cikorija, Marija se pa odškoduje s tem, da pokuša otroško hrano, če je dovolj okusna in obenem s tem, da poliže vse lonce. Poleg tega sem prepričana, da je v tem razmerah biti dober ali zelo slab državljan odvisno predvsem od dohodkov in pomežikovanje Bede v tem oziru pomeni, da bomo kmalu zelo dobri državljani. „Toda, očka, pozabimo te neprijetnosti. Alj veš, da gre Jurčku v šoli prav dobro? Poslušaj kako bere, seveda ne časnika." „In Remo?" „Oh, Remo, miroljubni Remo! Debeli se, govori s preudarno počasnostjo, toda samozavstno, dovoli, da mu sezuje čevlje Marija in da mu shrani Jurček igrače, pač pa se čisto sam potrudi, da pririne stol do 'kredence, da zleze nanj in dene prst v sladkomico. Pa ni nikoli mali lažnik, on ne reče: „Jaz nisem tega napravil — ampak se ne spominjam." „Premetenec? Navihanec? Šibke pameti?" Mora zrasti za ped, da ga bomo lahko sodili. Med tem časom ga bomo opazovali. Gotovo imajo v njem pomoč geni, ki so različni od Jurčkovih." Zato sta si bratca često v laseh. Jurček, ki čuti dolžnost, da se ne sme okoristiti s svojo močjo nad šibkejšim, priteče k meni užaljen in razburjen proseč pravice in tolažbe. In jaz ga ljubkujem, potolažim in pomirim. Ni mi treba dajati poguma Remu, ker se že smeje in je že pripravljen na spravo;' poleg tega je spokorni sladkorček že pojedel, in vojak, ki ga je hotel obglaviti, je v drobnih kosih. „Po vsem tem je treba verjeti v gene, kajne, Sandro?" „Skušajmo dobiti nekaj časa tudi za ta vprašanja. In ti?" Njegov trepetajoči glas me postavi takoj v vlogo žene, ki mora braniti svoja lastna dejanja. Postanem vesela in predrzna. „Oh! Začenjam se privajati tej visoki govorici, ki se uvaja: V odgovoru na Vaše cenjeno.. Pomisli, da pišem že hitreje s stenografijo kot z navadno pisavo in kar se tiče strojepisja, sem izredno napredovala; že več dni je minilo, da nisem dala narobe nobenega kopirnega papirja, nadalje, ker niti ne sanjam, da bi popravljala budalosti mojega vodje, pač pa skrbno popravljam tiste, ki nam pridejo po pošti, so me smatrali za zelo razumno osebo in odvetnik me je pred štirimi dnevi privzel v svojo pisarno." „Kakšen odvetnik?" „Nardi; ali ga ne poznaš?" „Ne." „Oh! Izvrstna oseba! Resničen gospod! Kakšno dostojanstvo, kakšna vljudnost! Dobro rečeno — jasno, je rimsko — celo lep človek. V uradu ga zelo, zelo upoštevajo in spoštujejo." „Ali se počutiš bolje?" „Brez dvoma. V uradu računskega vodje smo bile štiri ženske in dva moška, eden poročen, drugi ne, poročeni je podjeten, samec oprezen. Recimo, da bj bila jaz samo gledalka, bi ostale tri ženske, ena uboga zapeljanka z otrokom, oni dve gospodični. Zdaj razumeš, kakšna zmešnjava! Lahko je tisoč vojska, toda urad z dvema moškima in tremi ženskami je svet zase, svet, kjer je težko ravnovesje. V začetku je bilo zame nekaj zanimivega, ko sem razkrila skrivne sile, ki so kipele v možganih moje okolice, toda potem.. ■ kako malo bistri so bili! Enemu bi najraje rekla: Osel; drugi: nesramna spogledljivka; tretjemu: bedak, četrti: potuhnjena mačka; zadnji: nespametna prevaranka... Toda jaz sem bila „gospa", tega nisem mogla, ali se ti ne zdi? Zdaj sem pa sama v uradu. „Ti sama?" „Jaz in pa odvetnik. Morda se zato ne zmotim več, ko vlagam kopira' papir." Sandro molči. Dočim sem jaz vesela, dočim mu skušam dokazati, da vzdržim to delo v uradu z največjo lahkoto v resnici ga ne čutim kot težo in sem mirna kar se tiče otrok. In tiste ur® mi minejo tako hitro), se Sandro a® more sprijazniti z mojo službo, se čuti odgovoren zanjo, se čuti ponižan. Zdaj ko so otroci in Marija v postelji, je tako prijeten najin kotiček ob zaprtem radiu, zleknjena v naše našla- njače, z nogami na preprogi, daleč od sveta, z dobro zadelanimi okni in spravami, skoraj zavarovanimi po zatemnitvi. »Pripoveduj mi o sebi, Sandro!“ »Kar zadeva tedensko poizvedovale. grem kot vedno v zaklonišče ob vsakem alarmu in jem zadostno.“ Pika in tiho. »Povej mi še o sebi, Sandro!" »Kar se tiče ostalega, je vedno ista Pnsem; vrata, ki se vljudno odpro in Se Potem neusmiljeno zapro.“ »Pa tista Milenina ponudba, o ka-eri s; mi govoril pretekli teden?“ »Ah, da, nič določnega!“ »Kaj dela Milena?“ »Milena?... Je večno razodetje in Ve glavo naslanjam na njegovo ramo, njegova roka je pa v mojih laseh. Molk Se tiho pretaka in nad njim gre kakor v večnost usmerjen, odmev onih besed. XXXII. V resnici se z ačenjam prilagajati mojemu uradu in moji vlogi ženske v službi. Vsako jutro spremljam Jurčka v šolo, se ustavim nekaj minut v veži, kjer se tvorijo vrste, vidim vedno ve-selo in smehljajočo se učiteljico, ki mi pove kako dogodivščino iz svojega gnezda in konča s svojim nalezljivim glasnim smehom, ki preleti takoj vso dolgo otroško vrsto. „Otroci se morajo smejati in če se ne bodo smejali z učiteljico, se ji bodo smejali za hrbtom.“ Pametna misel! Da jo odobriš, je dovolj, če pogledaš na druge vrste, ki se držijo togo, pod strogim učiteljičinim očesom, razen ko ji kažejo osle, ko se obme. Jurček mi reče: „Moja učiteljica je bolj prikupna kot ti." In zelo rad jo ima. „Se zdi, da se v šoli vedno igramo." In rad hodi v šolo. „Ko smo v šoli, se zdi, da smo v parku." In ko grem proti svojemu uradu, mislim na Jurčka, na učilnico, ki je vsa zelena od majhnih rastlin, vsa vesela s pisanimi lutkami, odmevajoča od radosti. Sama sebi rečem: „Jurček ima izvrstno učiteljico," in se čutim mirna. Potem mislim na Rema, ki ob tej uri zajtrkuje in potem mu popustljiva Marija doda pol žlice sladkorja, potem gre z njo vzdolž po obalni cesti kupit kruh. Marija pojde po tej strani ceste in po oni, kar je odvisno od toplega vetra ali od prijetnega sonca. Sama sebi rečem: „Marija je zelo dobra ženska." Smehljaje stopim v urad. Odvetnik Nardi mi je dal postaviti pisalno mizo bliže grelnika, daj je svoje odobrenje za ono rastlinico, ki sem jo prinesla v urad in postavila na kartoteko: še več, on sam je prinesel za naše pisalne mize dva cvetlična lonca, za katera mora skrbeti vratar, da ostanejo cvetovi sveži. Vedno je. zelo previden in vljuden, govoriva prav malo. Kar se tiče dela, je izredno hiter in natančen; nikoli nobenega dvoma, nikoli nobene negotovosti. Pravi: „Prosim pišite. .. in narekuje brez omahovanj." Toda, če gre za zadeve izven trgovskega območja, če gre za zveze z uslužbenci, kjer bi se po strogi birokraciji mogel prikazati človeški element in je potrebno neko razumevanje, ki se ne tiče pravilnika, me vpraša: „Ali se vam ne zdi, gospa, da..." Ker nimam še mišljenja kake uradnice, ki je popolnoma prevzeta od svojega poklica in uslužnosti, sem ob prvi taki priložnosti odgovorila z naravno gotovostjo, čeprav je bila moja sodba raje predrzna. In vratar, ki je zagrešil važno pomoto skoraj -politične vrste, ni bil ovaden in odpuščen, ker je kazni ugovarjala prošnja njegovih štirih sinov. Gotovo ni vsakdanja zadeva, da me vpraša odvetnik Nardi: „Kaj bi odgovorila, gospa, na to prošnjo?" Nasprotno, cele dneve preživimo molče, izvzemši uradnih izrazov, narekovanj in upravnega branja. Odvetnik Nardi ne mara vojne, ne mara govoric, ne mara dotipov, in jaz sama ne maram vojne, ne maram govoric, ne maram dovtipov. On ne zdrsne nikdar na te stvari, z moje strani ni nobenega namigavanja-Najino razmerje je dostojno in neoporečno, jaz odgovarjam le „da" in „ne“ in izpuščam „gospod odvetnik", kar se zdi nekako pravilno za druge urednike in se zdi, da sprejema z nekakim olajšanjem moj preprosti „da" in „ne“-Poudariti moram, da se počutim v uradu popolnoma dobro. Sploh ne čutim, da sem vezana, ne zdi se mi, da imam g°' spodarja, opravljam delo in se gibi j en* kar najbolj prostodušno in on ne kaže> da bi mu bila moja navzočnost v nadlego. Po štirih sem doma s svojim9 otrokoma in svojimi opravki. Jurček ima često goste: njegov novi prijate*! iz šolske klopi. Je skoraj vedno kak otrok z morskega brega, bolj zanemar' jen. Učiteljica me je naredila sokriv° neke svoje pobude: »Poglejte, gospa, v razredu so vedno °Kati in ubogi otroci, dobro oskrbljeni . zanemarjeni, snažni in umazani, šola Je družba, kjer so zastopani vsi raz-redi. S politiko se ne ukvarjam; toda v rn°jem razredu, kjer jaz ukazujem, bi ^ada vzpostavila popolno soglasje med ružabnimi razredi. Zato pohvalim snažnega in pridnega otroka, potem Vzamem posebej nevzgojenega in uma-zanega otroka in mu rečem: tisti dan, 0 Prideš v šolo s površnikom lepo v ^-du, z umitimi ušesi in gladko počesan, Postavim zraven onega fantička, po-® ®neta prijatelja in se pojdeš igrat do-°v k njemu. Mislim, da bo boljši mogel vedno pomagati slabšemu. °da, kako naj se slabši poboljša, če j^u boljši odreče svoje prijateljstvo? aravno, da o mojem načrtu obvestim atere, vse ga ne odobravajo, pa... jej zlorabim tiste, ki mu pritrju- v^n ker sem jaz odobrila učiteljičin .a:d in ker si Jurček v šoli pridobiva ganjenost vseh in želijo vsi sedeti tel-x^ njeSa, imamo često novega priji-Ha • ki pride k nam na obisk in so j adi, da si umije obraz vsako jutro. c,| |K Jp pr 7 J n 1 f Mi* 1 Mjb, ■■ * jiL , »S Epj |||8 1 * m Sl i 2