16. septemtter / št. 13 cena 25 din MARY d^^KBTIl W Rofmr hoBdd 1 Tribuna št. 13 2 Hrvaški mediji med vojno 4 Portret: dr. Franjo Tudman 6 Intervju: dr. Gajo Sekulič 9 Tigribranijo Zagreb 10 55.kanal 12 Privatizacijapo slovensko (14 Intervju: Janez Stanič o Sovjetski zvezi |l8 Sibirsko poletje 22 Slovenski šport 26 Infofaks n Film:NewJack City 40 Literatura 41 GaryGray 44 Anarho priročnik 46 Pisma 48 Nagradna križatiSf SLOVENSKO GLASNO MOLČANJE Mirovni mehanizem, ki ga je sprožila Ev-ropska skupnost za reševanje hrvaško-srbskega vojaškega vozla, je trda preizkušnja*ne samo za objekte pogajanj (jugoslovanske republike), temveč tudi evropske diplomate, ki držijo pogajalsko mizo pokonci. Evropa se namreč že dalj časa ukvarja z rečmi, ki so zunaj dogovor-jenega dnevnega reda procesov združevanja in ga postavljajo na glavo. Gre za red, ki je vseboval strah pred anarhijo, kaosom, vojno in končno razpadom Sovjetske zveze na vzhodu in Jugoslavije na jugu. In zgodilo se je to, česar so se najbolj bali: sovjetski imperij je razpadel de iure, balkanski pa je de facto gnil. Tako so se evropski diplomati znašli goli in presenečeni, da si še cesarjevih novih oblačil niso mogli nadeti. Da jih zaradi predhodne neodločnosti Srbi, pa tudi Hrvati ne jemljejo resno, gre bolj pripisati neizmernemu taktiziranju Evrope kot balkanski men-taliteti. Po svoje je absurdno dejstvo, da so spopadi na Hrvaškem nadaljevanje državljanske vojne iz let 1941-45, vendar z "drugimi sredstvi". Spopadata se medijsko skonstruirani podobi četnika in ustaša, ki pa nista imuni pred naboji in noži. Za to je pridevniška hiperprodukcija na eni (srbsko-četniško* komunistično- okupatorsko) in drugi (hrvaško-ustaško-fašistično-genocid-no- vatikansko) strani potrebni pogoj. Če je v slovenski desetdnevni vojni Kacinova ekipa izšla kot zmagovalec, predvsem zato, ker je imela nepripravljenega in nesposobnega nasprotnika, so Hrvati na slabšem. Srbski in armadni mediji so v ofenzivi že dalj časa, Hrvati pa so se ukvarjali predvsem z homogenizacijo, ki je nujno potrebna v medijskih vojnah. Je nojevska slovenska politika do vojne na Hrvaškem "povračilni" ukrep za hrvaško "pomoč" junija ali pa je resnično izraz nemoči Slovenije za pomoč Hrvatom? Je Hrvaška v pragmatičnem smislu politike sploh slovenska zaveznica? Smo v "spravi" s Srbi bližje mednarodnemu priznanju? In končno, ali pogojevanje našega priznanja s hrvaškim omejuje manevrski prostor Ruplovi diplomaciji? Morda je na vsa ta vprašanja najbolje glasno molčati, kot to počenja slovenska politika. Toda, koliko časa še? Branko Čakarmiš TRIBUNA je glasilo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. • Tisk: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel. (061)319-496 telefax (061) 319-448. • Vuredništvu dežuramo med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: BojanKorenini. • V.d. odgovor-nega urednika: Branko Čakarmiš. • Lektorica: Nives Klinc. • Ccna 25 din. • Publkacija je obdavčena po 10. alineji 1. točke ter štovivlke 8 Zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št.4/91). • Naslednja številka izide 30. septembra 1991. V uredništvu Tribune ali pri Tribuninih kolporterjih na fakultetah lahko študentje s indeksom kupijo Tribuno po ceni 5 dinarjev. mediji Televizor kot skrivno orožje Zadnje dni smo na Hrvaškem priča poskusu or-ganiziranja medijev za delovanje v vojnih raz-tnerah. Dejstvo, da je bil velik del hrvaških medijev takoj po volitvah podvržen neposredni oziroma pos-redni kontroli osrednjih oblasti, je medijski podobi Hrvaške v prvih dneh vojnebolj škodilo kot koris-tilo. Kontrolirani mediji so s svojimi neskončnimi hvalospevi hrvaškemu vodstvu sčasoma izgubili kredibilnost med ljudmi in hkrati izgubili občutck za realnost. Kazanje nes-končnih kolon beguncev, prikazovanje mrtvih, ranjenih, mučenih in masakriranih Hrvatov na eni strani, tcr zagotavljanje hrvaške politike, da kontrolira položaj na drugi, so nujno privedli do ugotovitve, da so se pri oceni situacije zmotili bodisi mediji bodisi politiki. Prvi konkretnejši korak pri spreminjanju medijev v vojno mašinerijo s sicer očitnim političnim ozadjem je naredil Branimir Glnvas, osiješki obrambni minister, ali po domače slavonski Rambo. Ta si je podredil uredništvo Glasa Slavonije in iz njega naredil vojaški časopis. Televizija je na vojno odgovorila s projektom Stop the war in Croatia, glasbenim spotom Tomis-lava Ivčiča namenjenim zahodnoev- ropskemu občinstvu. Kljub temu, da gre ob slabi koreografiji (spremljevalni zbor deklic spominja na pevski zbor Rdeče Armade, torej na komunizem) projektu zameriti tudi nespretno izbran dokumentarni material, je spot očitno priletel na plodna tla. Tako je svojemu kolegu sledila še Josipa Lisac s svojo inačico pesmi Ave Maria. V skladu s proklamirano miroljubno politiko njenega vrhovništva je tako tudi hrvaška televizija začela s pozivi k razumu. Da pa stvari nekomu ne bi ušle iz rok, je sam gospod predsednik Franjo Tudman v skladu s svojimi voj-nimi pooblastili podpisal Zakon o in-formiranju v vojnih razmerah. Na podlagi tega zakona so uredništva vseh TV centrov hrvaške televizije dobila 11 zapovedi (glej okvirček) za poročanje z bojišč. Zakon, ki so ga mnogi z nestrpnostjo pričakovali je s seboj prinesel tako dobre kot tudi slabe novosti. Televizija je na ta način sicer prenehala biti reklamna služba voj-nega sovražnika, vendar je hkrati pos-tala tudi toga in monotona. Ob tem pa enajsta točka ukaza novinarjem nepos-redno polaga laž v usta. Sami materiali, ki prihajajo z bojišč, so s tem zakonom postali predmet kontrole in stroge selekcije znotraj centralne pos-taje v Zagrebu. Material, ki ga pošljejo dopisništva, v Zagrebu pregledajo in »obdeJajo« za nadaljnjo uporabo. Ukaz za poročanje z vojnih področij 1. Poročila se morajo pričeti z naj-novejšimi informacijami, sledi objava retrospektive dneva. 2. Ne objavljati načrtovanih akcij MUP-a in Garde. 3. Ne objavljati joka in tar-nanja prebivalstva. 4. Ne objavljati slik raz-nesenih, težko ranjenih in prestreljenih hrvaških vojakov (gardistov in policajev), niti izjave ran-jenih. ¦ 5. Ne uporabljati terminS »četniki« in »ekstremisti« temveč izključno »srbski teroristi«. I 6. JNA ne imenovatfl nikakor drugače ko» »SRBSKO-KOMUNISTIČ I 7. Ne uporabljati termin »mupovci« temveč »policaji«. I 8. Ne objavljati imena lastnikov minM ranih hiš. 1 9. Skupaj s številkami o padlih gardisl tih in policajih obvezno reči »padli za svobodo Hrvaške«, »dali življenje na braniku domovine«, »heroji v obrambj domovine«... I 10. Iz poročil izločiti komentarjel navajati le dejstva. 1 11. Poraze na fronti ne zamolčati, veiw dar je potrebno poudariti rušilno močj ki jo je uporabil sovražnikj nečlovečnost, s katero se je sovražniM posluževal. Take prispevke obveznd končevati z optimističnimi napovedml mediji in obljubami (»ali mi čemo ponovno donijeti slobodu našemu Kijevu«, npr.). Delati reportaže o uspešnih obrambah mest za posebne oddaje. Neupoštevanje teh navodil s seboj prinaša temu primerne delavno-profesionalne in zakonske konsek-vence. S postavitvijo nove vlade, vlade narodne enotnosti, ki je imela poglavit- no nalogo prekiniti nekompetentno politiko ozkega kroga »izbrancev«, pa naj bi na področje obveščanja prinesel tudi novi minister informiranja, ki je bil dolgo jabolko spora v medstrankarskih pogajanjih za sestavo nove vlade. Branko Salaj)e na to funkcijo dobesedno priletel iz Svedske (tam je šef firme, ki se ukvarja z ocenjevanjem naložb v gospodarstvo, je torej ekonomist) in zamenjal dotedanjega ministra za in- formiranja, pisca zgodb za otroke Hrvoja Hitreca. Minister Salaj si je za svojo temeljno nalogo postavil »efek- tiven informacijski sistem, ki bo prilagojen vojnim razmerem na Hrvaškem«. Sam se s tem v zvezi zelo rad izogiba besedi »cenzura«, za katero pravi, da mu je tuja, in raje uporablja besedo »konzultacije«, pri čemer ima v mislih »pomoč« države določenim medijem pri oblikovanju dnevnega programa za časa vojne: »Meni osebno je cenzura tuja, tudi v takšnih okoliščinah, kot so današnje. Javnost moramo obveščati čim bolj temeljito, saj lahko le na ta način preprečujemo širjenje netočn^h informacij«. Ob tem pa ne gre spregledati dejstva, da se tudi oblasti kdaj »zalomi« in začne sama razširjati informacije, ki so netočne, oziroma informacije, ki jih bodisi ne morejo bodisi ne znajo dokazati. Značilefi primer te vrste je statistika, ki jo vodi hrvaška televizija v zadnjem času, ki temelji pa na »urad- nih podatkih«. 5 sestreljenih letal aviacije federalne vojske, 20 uničenih tankov, 5 zaplenjenih tankov predstav- ja le del podatkov, ki naj bi ponazarjali moč hrvaške obrambe. Ce jim lahko od- pustimo, da ne premorejo posnetkov uničenih letal, jim ne moremo oprostiti dejstva, da nimajo dokazov o obstoju zaplenjenih tankov, kar je po eni strani lahko dokazati, po drugi pa predstavlja za hrvaško samo močno propagadno sredstvo. Kot že mnogokrat do sedaj je Hrvatom iz neugodne situacije pomagal priti nihče drug kot predstav- nik 5. armadnega območja general major Milan Aksentijevič. Ta je zanikal kakršnekoli izgube na strani federalne vojske, čcmur bi sc lahko v malo lepših časih samo smejali. Da bi se o tem prepričali na lastne oči, je dovolj, da se vsedete v neposredno bližino vojaške bolnišnice v Zagrcbu ter prcštevate mnoge helikopterje, ki tja dovažajo ran-jence oziroma mrtve. Da so hrvaške uradnc ocene o izgubah federalne vojske nekoliko pretirane, priznava tudi sam ministcr za infor-miranjc: »Nekaj materiala, ki bi te iz-gube dokazoval, sicer obstaja. Vendar so tu velike težave, še posebej kar se tiče posnetkov z bojišč okoli Vukovar-}a. V mislih imam predvsem zelo slabe povezave, v Vukovarju pa se je na primer kot dokaz zbral že velik kup železa. Je pa seveda v našem interesu, da to nekega dne tudi pokažemo jav-nosti. Kolikor vem, nismo središčna oblast in v nobenem primeru nismo spreminjali podatkov s terena. Seveda je pa veliko vprašanje točnosti številk, ki pridejo do nas. Osebno menim, da so korektni podatki, ki nam jih podaja policija. Že dolgo imajo tradicijo zbiranja in preverjanja podatkov. Pri na novo ustanovljenih enotah Zbora narodne garde pa imamo malo neiz-najdljivosti, poveličevanja, subjektiv-nosti.« Na podobno težavo naletimo pri podatkih, ki omenjajo število žrtev vojne na obeh stranch. Ne glede na to, koliko si ti točni, so hrvaške enotc in oblasti redno obveščale o izgubah na svoji strani, z druge strani pa je o teh številkah vedno veljal določen molk. Kot bi v vojni umirali samo Hrvati: »Bila je cela vrsta primerov, ko smo imeli dokaj natančne podatke o iz- gubah sovražnika. Te smo dobili bodisi preko prisluškovanj bodisi preko ujetnikov. Vendar smo jih iz meni neznanih razlogov do sedaj vedno zamolčali. Tako smo zamolčali tudi primere, ko smo imeli natančne podatke, te številke pa so bile zelo visoke. Seveda pa je tudi pri teh podat-kih vprašan je verodostojnosti, saj tudi ti podatki prihajajo samo iz ene strani, tokrat iz srbske«. Svojevrstni dilentan-tizem je na tem področju vladal precej časa tudi zaradi preprostega dejstva, da so tovrstne podatke producirali nckompetentni ljudje. V primeru »Struga« so hrvaške oblasti na glas zatrjevale, da so bili pripadniki policije zamaskirani in ta podatek s pridom uporabljali tudi v svojih kontaktih s tujino. Kmalu pa sejeizkazalo, danišlo za klanje temveč trupla, ki so jih raz-nesle granate. Te uradne podatke ob-dukcije pa hrvaške oblasti niso objavile nikoli. Prav zaradi tega so se hrvaški zdravniki organizirali, tudi sami us-tanovili svoj krizni štab ter centralizirali podatke, ki govorijo o naravi smrti določenih ljudi. Danes lahko samo oni kompetento odgovorijo na vprašanje, koliko ljudi in na kakšen način so hrvaški vojaki umrli. Poleg tega danes vodijo strogo evidenco, uk-varjajo se z vsakim primerom posebej, saj bo po končani vojni za te zločine moral nekdo odgovarjati. Igor Medjugorac politika FRANJO TUDMAN ČLOVEK IZPEKLA ALIRAJA? Onjetn verno pravzaprav vse: daje bil dober učenec in vojak, kasneje tudi bister oficir, ki se je uspel pririniti do generalskega čina, da rad in dobro igra tenis (podobno kot njegov mlajši »poiitični brat« Stipe Mesič), da se ni maščeval upravnikoma zaporov, v katerih je odsedel del svoje disidentske kariere... Kljub temu pajeprav, da sev trenutkih, ko sejugoslovanska (srbokomunis-tična) armada, podprta s srbskimi odpadniki in četniki (ali, čehočete, branilci svojih domov, kot sami sebe imenujejo), približuje velikosrbski sanjski meji Virovitica-Karlovac-Karlobag, še enkrat spomnimo novodobnega hrvaškega bana iz Velikega Trgovišta, kije pred dvetna letoma v neugledni baraki v Savski v središču Zagreba začel kuhati tisto grenko čorbo, ki tnuje danes (sicer ne izključno po njegoui krivdi) obtičalavgrlu. Tudman je tipičen predstavnik dan-današnjih liderjev južnoslovanskih plemen, kijeza nekatere na tem delu Balkana pravi starogrski »deus ex machina«, za druge pa navaden »advocatus diaboli«. Odvisno pač, s katere strani jugos-lovanske premične železne zavese gledamo, in od tega, ali so naše televizijske antene usmerjene proti Sljemenu ali Avali. Glede na to, daje medijska realnost vedno konstrukt inje kot taka lahko le resnica, nikakor pa ne resničnost, bi bilo pretenciozno pričakovati, da bonio v pričujočem Članku odgovorili na vprašanje, ki si ga pogosto zas-tavljajo bolj ali manj neprizadeti opazovalci krvavega hrvaško-srbskega plesa: »Ali je hrvaski vrhovnik bog ali peklenšček?« Poskušali pa bomo zadeti vsajpravo barvo (ki ni niti črna niti bela), odtenek pa si boste seveda izbrali sami. Od komisarja do generala Franjo Tudman je sin avnojskega poslanca in brat mladoletnega padlega partizana. V NOB se je vključil kot devetnajstlctnik že leta 1941. Že takrat se je okužil z lcvimi, marksističnimi idejami, s katcrimi pa je, kot se rad pohvali, v zrelih letih dokončno obračunal. Kljub tcmu pa je v njcgovcm obnašanju in ravnanju ostalo še marsikaj boljševis-tičnega, kar mu pogosto očitajo tako dolgoletni nasprotniki kot dovčerajšnji maspokovski prijatel-ji. Potcm, ko je vojno končal kot politični komisar in preverjen vojak Partije, je diplomiral na Višji vojaški akademiji in do leta 1961 delal v Generalštabu JLA. Njegova vojaška kariera je bila bliskovita, saj je užival. brczmejno zaupanje tako takratnega obrambnega ministra Ivana Gošnjaka kot tudi samega maršala. V njegovem imcnu je ob koncu petdesetih let v Generalštabu JLA izvedel temcljito čistko slavnih partizanskih herojev in gcncralov. Že takrat pa je bil bolj teoretik in zgodovinar kot pa operativec. V svojem oficirskem obdobju je izdal tri knjige: »Vojna proti vojni« (1. 1957), »Partizanska vojna v preteklosti in prihod-nosti« (1. 1957) ter »Ustvarjanje socialis- tičneJugoslavijo«(1.1960).VtemČasujebilkotvelik ljubitelj športa med drugim predsednik športnega društva Partizaii Lcta 1961 je vojaško kariero s činom gencralmajorja končal, o vzrokih za tako potezo pa še danes krožijo najrazličncjše govorice. Od generala do zapornika S prihodom v Zagreb na čclo Instituta za zgodovino delavskega gibanja Hrvaške sc je začela njegova nacionalistična disidontska kariera. Prvič so jc rcsneje zaplctlo sredi šestdcsetih lct, ko so vplivni beograjski krogj, ki jim je mcnda načeloval Alcksandar Rankovič, preprečili njegov sprejem v Jugoslovansko akademijo znanosti inumetnosti. Iz Zveze komunistov je bil izključen ob aferi o Dek-laraciji o hrvaškem književnem jeziku, čeprav pri njenem oblikovanju ni sodeloval in je ni podpisal. Nekateri srbski poznavalci tega obdobja pa dokazujejo, da je bU izključen iz Partije, da bi prik- rili, kdo mu je dal nalogo, da znanstveno desetkrat zmanjša število jasenovških žrtev in kot pooblaščeni državni zgodovinar v skladu s potrebami dnevne politike preuredi modemo zgodovino Hrvaške. Prav obrušenju jasenovškega mita je širša javnost prvič spoznala tega kontroverznega hrvaškega intelektualca. Tudman je namreč ugotoviJ, da je biJo na Hrvaškem med vojno ubitih 185 tisoč ljudi, od tega pa le tretjina v Jasenovcu. S tem si je nakopal dosmrtno srbsko sovraštvo in hrvaške simpatije, saj je znanstveno ovrgel tezo.o gencKidnosti hrvaškega naroda, ki je kot Damoklejev mei visela nad to republik(fl Tudman je po tej poti nadaljeval in leta 1969 izd^B moaia svojo najbolj znano knjigo »Velike ideje ifl mali narcxli«, ki je dvignila ogromno prahu. Bil jfl zclo aktiven v tira MASKOPU in zato leta 197M obsojen na dve leti zapora, čeprav bi lahko zJ kazniva dejanja, ki so mu bila očitana, dobil ceLfl desct ali petnajst let ječe. Kazen je bila razmeromH nizka, ker je bojda posredoval sam Josip Broz, čejH pustite Tudmana, saj je edini, ki zoperstavljH velikosrbskemu unitarizmu in hegemonizm^H Menda pa je imel prste vmes tudi Miroslav Krležjfl Tudmanov dober prijatelj iz tega obdobja. TudmaiB je odsedcl le slabo polovico svoje kazni, seveda pfl so mu bila poslej na prostosti marsikatera vrafl zaprta. PonovTio je bil obsojen leta 1981, tokrat nfl tri leta zapora, zaradi štirih (od tega dveh neob-javljenih) intervjujev, insicerna osnovdzloglasneg^ 133. člena Kazenskega zakonika o verbalneijfl politika deliktu. Ko se je Tudman takrat znašel v lepoglavski kaznilnici kot politični zapomik, mu je upravnik cinično pokazal spominsko celico, v kateri sta bila pred vojno zaprta Moša Pijade in Josip Broz, nakar mu je Tudman hladnokrvno zabrusil, naj prekleto pazi, v katero ga bo.namestil, saj bo tudi ta prav kmalu postala zgodovinski spomenik. Od zapornika do vodje HPZ Po vmitvi iz zapora je Tudman do leta 1988 obmolknil. Takrat pa je že postalo jasno, da komunistični monizem ne bo več dolgo zdržal. Junakomhrvaškega nacionalnega gibanja s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let se je znova ponudila priložnost, da se po dvajsetletnem dis-identstvu zmagoslavno vrnejo na hrvaško politično prizorišče. Po več sestankih jeseni leta 1988 je bila ideja o ustanovitvi Hrvaške demok-ratične skupnosti dokončno sprejeta 26. januarja 1989 na skupnem praznovanju rojstnega dne bratov Marka in Vladimirja Veselice. Za glavnega inidatoija nove politične organizacije, ki naj bi se imenovala Hrvaški demokratični zbor, je bil izbran Franjo Tudman, ki naj bi to vlogo opravljal namesto Marka Veselice, za katerega je takrat še veljala prepoved javnega nastopanja. Tako je Tudman »začasno« postal vodja stranke v nastajanju, tega položaja pa seveda ni veČ izpustil iz rok. HDZ se je prvič predstavila javnosti 28. februarja 1989 na tribuni Dmštva književnikov Hrvaške. Na tej prireditvi, ki so jo hrvaški (danes hadezejevski) mediji sprejeli s sumničenji, odporomin celo ostrim nasprotovanjem, so nastopili mnogi, ki so po os-vofitvi hrvaškega političnega Olimpa odigrali pomembno vlogo v hadezejevski oziroma oblastni mašineriji: Neven Jurica, Vladimir Šcks, Hrvoje Hitrec... in seveda Franjo Tudman Junija 1989 je prišlo do razkola znotraj iniciativnega odbora za ustanovitev stranke, Tudman je še enkrat sprctno izigral brata Veselico (ki sta kasneje ustanovila HDS) in postal neomajni prvi človek najmočnejše hrvaške opozicijske stranke. Od vodje HDZ do hrvaškega ________predsednika________ Na čelo protikomunističnega boja je torej stopil bivši komunist, Hrvat s pedigrejem, potrjenim v lepoglavski in starogradiški kaznilnici, človek, ki je Hrvaško rešil mučne hipoteke genocidnega naroda, hkrati pa zvit politični intrigant, vzgojen v duhu pravega boljševistiČnega obračunavanja s tis-timi, ki ne sledijo vodji. Za svojo nalogo si je zadal dokazati, da na Hrvaškem v devetdestih letih za uspeh v visoki politiki ni več potrebno sodclovati z UDB-o ali pa biti poročen s Srbinjo. Potem ko je obratunal z vsemi, ki bi utegnili ogroziti njegovo nastajajočo karizmo, se je predvolilni boj lahko začel. Tudman je že na začetku za korak prehitel tekmece, ko je z izredno spretnostjo in nedvomno tudi dobrim poznavanjem razmer v hrvaški politični emigraciji uspel pridobiti naklonjenost velikega dela hrvaških izseljencev. S tem si je zagotovil materialno osnovo za zagon in dosego končnega ciJja, to je osvojitve oblasti. Obdal se je s skupino elokventnih intelektualcev, kakršna sta npr. Dodan in Šeks, ki so znali na predvolilnih zborovanjih zaigrati prav na tiste strune, ki jih je hrvaški narod v času dvajsetletnega molka najbolj pogrešal. Spomnimo se samo Šeksove predvolilne . ujave, da je Tudmana Ijlrvatom poslal sam gospod Bog. Tudman je delovanje svoje stranke prikazoval kot nadaljevanje hrvaške demokratične tradicije, od Starčevičeve doktrine o hrvaškem državnem pravu, preko Radičevega republikanizma do naziranj hrvaškihmarksistov iz prve polovice tega stoletja. HDZ naj bi bila torej četrti člen modernega hrvaškega zgodovinskega loka, katerega končni cilj je vzpostavitev hrvaške suverenosti oziroma državnosti, ki jo Hrvati »kot eden najstarejših zgodovinskih narodov v Evropi« vsekakor zaslužijo. Sami sebe so uvrščali v demokratični center, hkrati pa poudarjali: »Če je Kohl desnica, če je Thatcheijeva desnka, če je Bush desnica, potem nimamo nič proti, če tudi nas stavijo v isti koš. Tudi mi namreč želimo ustvariti bogato in demok-ratično hrvaško državo, v kateri bo hrvaška puška na hrvaškem ramenu in hrvaška listnica v hrvaškem žepu.« V predvolilni kampanji so hadezejevci večkrat ponovili, da Paveličeva NDH ni bila le kvizlinška tvorba, ampak tudi uresničitev stoletnih teženj po hrvaški državnosti. Volilna zmaga je bila torej zgrajena na populizmu in nacionalistično naravnani propagandi, ki jc Tudmanu vse do danes niso odpustili niti najbolj zagrizeni Hrvati (»obljubljal nam je 'Lijcpo hašo' do Drine, danes pa nc vemo zagotovo niti, če je Dubrovnik še naš«) niti Srbi, ki jih je s proustaškim političnim marketingom in ikonografijo upravičeno prestrašil. Zanimivo pa je, da so Srbi celo pomagali Tudmanu do volilne zmage. Poskus atentata nanj, ki ga je na predvolilnem shodu v Benkovcu s plinsko pištolo »izvedel« Srb Boško Čubrilovič, mu je med hrvaško večino prinesel še dodatne točke. Vrnitev Hrvaške na jugoslovansko politično sceno kot enakopravnega političnega partnerja in obljubljanje nečesa, kar se je do tedaj zdelo nemogoče, je utrdilc Tudmanov položaj. S presenetljivo premočjo je odpihnil omledne Račanove komuniste iz visoke politike, omajal do lani neugasljivo karizmo »prve hrvaške rože« Savke Dabčevič-Kučar in nekdanjega »Titovega nrdadinca« Mika Tripala ter osamil in oslabil dls-identsko intclektualno elito oziroma nevtraliziral njihovo moč s številčnostjo svojih privržencev iz Ijudstva. Noč po volitvah je Tudman prcživel v zagrebškem predmestju Dubrava, kjcr so Janjevci pripravili pravo triumfalno pojedino, kronistom hrvaške politike pa bo ta noč bolj ostala v spominu kot zadnja v politični zgodovini nove Hrvaške, ko je Tudman prisotnost Ivana Zvonimirja Čička sprejemal kot prijateljsko. Od hrvaškega predsednika do ________vojskovodje________ »Hrvaška, to sem jaz,« bi lahko vzkliknil Franjo Tudman v slogu Ludvika XIV., potem ko je uspcl utemeljiti legitimnost hrvaškega političnega reda na karizmi oziroma predanosti vodji, ki naj bi iz-virala iz njegovih posebnih karakteristik. Vodja je postal utelešenje sistema in njegove (ne)pravičnosti. Predsednik je uradno postal na novoustanovljeni dan hrvaške državnosti 30. maja 1990 in bil kot prvi povojni hrvaški čelnik ovenčan z lento v nacionalnih barvah. V nastopncm govoru je Hrvatom še enkrat obljubil vse tisto, čcsar komunisti v petinštiridesetih letih niso mogli doseči, in tako že prvi dan svojega predsed-nikovanja postal taloc lastnih (prc)velikih obljub. »Breme odgovornosti bomo nosili sami,« je samozavestno izjavil po izvolitvi prve demok-ratične, to je hadezejevske, hrvaško vlade. Bolj ko so se jasno kazale Tudmanove negativne lastnosti, kot so avtokratizem, netoleranbiost, trdoglavost in politična ozkogrudnost, bolj sta se med hrvaškimi Srbi razraščala zgodovinsko utemeljena strah in odpor, ki sta se ob zunanjem podpihovanju preoblikovala v krvavo bajko. Srbi so v novi oblasti videli starčevičevsko srbofobijo (»Srbi so posel za klavnko«), ki se v svoji vojni inačici spreminja v krvoločen fašizem, usmerjen v vsesplošno srbožerstvo. Tudmanova HDZ pa naj bi bila brez-kompromisen recidiv endchajevske preteklosti z zgodovinskirni in sociopsihološkimi značilnostmi polnokrvnega naslednika hrvaškega vojnega zverinjaka. Tudman je očitno podcenjeval nevar-nost srbskega faktorja oziroma kazal premalo politične zrelosti za poteze dobre volje. Hkrati pa je s strogim discipliniran|em medijev utrjeval svojo rvedotakljivost in na ta način zamegljeval realni odnos sil na hrvaški politični sceni. Da je hrvaški prcdsednik bog tamkajšnjih medijev dokazuje tudi poročilo enega zagrebških dnevnikov o njegovem obisku v Italiji, v katerem se je avtorju zdelo pomembno omeniti celo to7 da je »na poti iz palače Chiggi v palači Quirinale dr. Tudmaii spotoma sedel v eno od številnih rimskih kavarn in popil sok«. Ne samo Srbi, ampak tudi nekateri pogunv ncjši opozicijski politiki mu očitajo, da se obnaša cesarsko, podobno kot njegov veliki vzomik Josip Broz Tito, m da je colotno mlado hrvaško demok-racijo poenostavil do te mere, da jo sestavljajo samo on in najbližji podaruki, ki ga smejo imenovati Stari. Pra v tako Tudman skrbno izbira ljudi, s katerimi je pripravljcn vzpostaviti odnos homo-hominis. Med nchadezejevskimi novinarji, za razliko od Mesiča, ni prcvcč priljubljen. Njegovo razpoloženje je iz-rcdno spremenjljivo, \z lucidnega sogovomika se pogosto v trenutku spremcni v užaljeno veličino, ki afektivno, zajedljivo, arogantnoingrobo reagira. Ugovorov ne trpi, zato ni čudno, da je na mesto predsednika vlade in sabora že na začetku izbral gospoda Tudmana in Tudmana. Prvo pravilo njegovc kadrovske politike namreč je, da na pomembnejše mcsto ne sme priti človek, ki bi lahko ogrozil predsednikovo avrcolo, če pa se to le zgodi, ga je treba takoj zamenjati. Taka politika je bil do pojava prvega hloda v Kninski krajini relativno ncmoteča, kasneje pa se je pokazala kot popolnoma zgrcšcna in kontraproduktivna. Od vojskovodje do ... ? Ncposredno po lanski volilni zmagi je Tudman izjavil: »Armada bo morala sprejeti naš program, saj se bo v nasprotnem primeru lahko le z orožjem zopcrstavila demokratičnim gibanjem na Hrvaškem, v Sloveniji iii drugod po Jugoslaviji. Zavedati pasemora, da bibila intervencija nesamo nevarna, pač pa tudi jalova.« Tudman torej že takrat ni povsem izključil možnosti armadnega posredovanja. Kljub temu pa jc ravnal dokaj naiv-no in dovolil, da ga je topčiderska soldateska pretentala. Mirno je dopustil razorožitev teritorialne obrambe, nespretno je uvažal nezadostne količine orožja (spomnimo se afere z madžarskimi kalašnikovi) in govoril o popolni pripravJjenosti Hrvatov za obrambo domovine. Ko je počilo zares, so ga nadaljnji dogodki demantirali. V prahse je sesula njegova doktrina o oboroženem narodu, kljub številnim sposobnim hrvaškim generalom je bila organiziranost obrambnih sil katastrofalna, še pred dvefna tednoma niti Hrvatom ni bilo jasno, kdo so njihovi nasprotniki... V takcm položaju je Tudman z vlado narodne enotnosti pokazal, da zna biti tudi politični prag-matik, če s tem lahko ohrani svojo pozicijo. Usoda Tudmana in njegove HrvaŠke je negotova. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, pa bo Tudman ostal prvi demokratično izvoljeni pred-sednik v povojni Hrvaški. Boljševik, ustaš ali titoist? Nič od tega ali vse to v eni osebi? Bo na to vprašanje lahko odgovoiila šele zgodovina? Da, toda na žalost bo prišla prepozno. Poleg tega pa bo kot vediio lagala. Simon Bizjak politika Intervju: dr. Gajo Sekulič SLOVENSKA SAMOVOLJA NIMA PRIHODNOSTI Dr. Gajo Sekuličjefilozof, profesor na Fnkulteti za politične vede v Sarajevu. Zaradi svojih političnih stališč je bil dolgo v nemilosti bivše oblasti, pred nekaj leti pa se je kot feniks triumfnlno vrnii na intelektualno javno sceno. Je tudi bivši dekan sarajevskega FPN-ja, eden od ustanoviteljev UJDI-ja in današnjega predparlamenta Jugoslavije kot tudi okrogle rnize oblasti in opozicije. Prof. Sekulič je sicer zelo priljubljen med študenti (še poscbej med predstav- nicami nežnega spola), še vedno pa vozi staro lado. TRIBUNA: V čem vidite vzroke današnjih političnih in oboroženih spopadov v Jugos- laviji? SEKULIČ: Vprašanje o vzrokih današnje jugoslovanske situacije je zelo pomembno, vendar preuranjeno. V tem trenutku je pomembneje prekiniti nes-miselni oboroženi spopad v državi, ki se iz Slovenije preko Hrvaške širi tudi na druga območja Jugoslavije. Pri tem potencialna ekskluzivna žarišča, kot je npr. Kosovo, do sedaj še mirujejo, velika negotovost pa je, kakšne bi bile posledice, če bi tudi tam izbruhnil oboroženi spopad. Vzroke moramo razdeliti na globalne in neposredne. Globalni vzroki se mi zdijo pomembnejši in mislim, da je enostranski in nedokončan demok- ratični volilni proces v Jugoslaviji odprl politično in ustavno krizo in ustvaril možnosti za izbruh oboroženih spopadov. S sintagmo »nedokončani demokratični procesi v Jugoslaviji« razumem sledeče: v procesu demok-ratizacije so bile središčno vprašanje demokratične volitve, ki so se izvršile samo v republikah. Demokratični voJil-ni proces je bil ustavljen na mejah vseh naših republik z neenako odgovor-nostjo posameznih sestavnih delov Jugoslavije. Kar se tiče Slovenije (glede na to, da je ta intervju namenjen slovenskemu bralstvu) menim, da je njena odgovornost za prekinitev volil-nega demokratičnega procesa v Jugos-laviji, poleg srbske, največja. Z zavračanjem možnosti kakršnihkoli pogovorov o tem, da se demokratični volilni proces z republiške prenese tudi na zvezno raven z razpisom volitev za zvezni svet skupščine SFRJ, kar so predvidevali tudi amandmaji ZlS-a iz decembra 1989, so bila demokraciji na jugoslovanskem nivoju zaprta vrata. Nihče se ne more izogniti odgovornosti za nastali položaj. Mislim, da je rušenje zveznega ustavnega reda v Jugoslaviji (z blokado civilnih organov oblasti: zvezne skupščine, ZlS-a in predsedstva SFRJ) osnovni vzrok, ki je ustvaril politične, ustavne in pravne pogoje za oboroženo anarhijo, ki danes vlada na Hrvaškem in v vsej Jugoslaviji. To velja tudi za oboroženi spor med enotami JLA in TO Slovenije glede carinskih in mejnih vprašanj, kar bi zagotovo zah-tevalo širšo obrazložitev. Če pa nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da je zavestna, vnaprej pripravljena strategija in scenarij rušenja zveznega nivoja civilne oblasti tisti dejavnik, ki je odprl vse negativne retrogradne procese v Jugoslaviji. Šlo je za izraz politične volje republiških liderjev in novih republiških oligarhij, da se o Jugoslaviji kot taki ne more več govoriti in je vprašanje tako imenovane suverenosti in neodvisnosti posamez-nih republik kot držav stvar vsake republike zase, ozironia da za proces odcepitve ali razdružitve ni potrebna federacija. TRIBUNA: Ali lahko sploh najdcmo rešitcv v situaciji, ko so najpomembnejši organi zvezne civilne oblasti - policija in vojska ~ v nedefiniranem ustavncm, političnem in pravncm položaju? SEKULIČ: Res je, da danes ni nikogar, ki bi mogel opredeliti vlogo zvezne intervju policije, še posebej pa zvezne vojske, to je JLA. JLA v danih pogojih oborožene anarhije in ustavnega kaosa deluje po načelih in v skladu z ustavo iz leta 1974. Tisti, ki je zavrnil zvezne volitve poleg republiških, na katerih bi se lahko določila povsem nova vloga vseh elementov državnega in političnega sistema, ter še posebej vojske in policije, je kriv tudi za neustrezno transfor- macijo JLA, ki deluje na zastarel način, za kar pa ni kriva sama. Armadni vrh, to je njegovo vrhovno poveljstvo (pred- sedstvo SFRJ) ne bi smelo niti na Kosovu leta 1989 dovoliti, da se ar- mada uporablja za preprečevanje notranjih mednacionalnih sporov. Ar- mada na to ne bi smela pristati. Za to bi bile tako po ustavi kot po logiki primer- nejše zvezne policijske sile v sodelovanju z republikami. Vendar pa je znano, da je bilo s prihodom Anteja Markoviča, pa tudi zaradi racionalizacije ZlS-a število zveznih operativnih specialnih enot močno zmanjšano, tako da lahko samo armada intervenira v kritičnih primerih. Armada sama ne more biti kriva, ker je nekdo drugi iz zveznega vrha sprejel odločitev o njenem posredovanju, tako na Kosovu leta 1989 kot na Plitvicah in kasneje v Sloveniji. Toda, ko govorimo o posameznih vidikih oboroženih spo- padov, moramo poudariti, da je prišlo do tragične in politično škodljive pola- rizacije državljanov Jugos- lavije po nacionalnem prin- cipu v odnosu do JLA, po drugi strani pa do škodljivega triumfalizma dela »šoviniziranega« prebivalstva Slovenije na čelu z Janezom Janšo. Janša je iz velikega demokrata postal mali agresivni nacionalni lider, ki je izničil vsa svoja nekdanja hvalevredna prizadevanja za vzpostavitev neod- visne demokratične slovenske javnosti inopozicije. Svoj demokratični imidžje degradiral s svojim obnašanjem in pripravljenostjo, da samo s silo rešuje politična vprašanja. Armadni vrh je glavno napako napravil, ko je pristal na izvršitev ukaza (za katerega še danes ni jasno, kdo ga je izdal) o napotitvi oklopnih in drugih enot prek Ljubljane, da bi vzpostavili nadzor nad štirimi ali petimi mejnimi prehodi. To bi lahko naredili z nekaj helikopterji in desetino ljudi, brez uporabe ogromne vojaške tehnike, ki je izzvala slovensko prebivalstvo in ustvarila sovraštvo do armade. Videti je, kot da bi anonimni scenaristi želeli kompromitirati JLA. Nimam nikakršnih namer, da bi jo branil. Toda kot civilna oseba lahko rečem, da armadni vrh ne bi smel pris-tati na hitre poteze civilne oblasti z določenim in morda vnaprej pripravljenim scenarijem in ciljem. Mogočejenekdo armado uporabil tako hitro, v tolikšnem številu, na nepos-reden način in s tako tehniko, da bi jo kasneje lahko čimprej umaknil iz Slovenije. Če bi bili pravna država, bi morale to storiti federalne policijske enote v sodelovanju z republiškimi. Torej, globalnim vzrokom dajem pred-nost, vsi ostali pa so posledica nepripravljenosti vseh političnih akter-jev v naših republikah, še posebcj očetov naroda Kučana, Tudmana in Miloševiča, da si sami prizadevajo za ustrezno, popolnoma demokratično proceduro, ki je izostala. Menim, da je prav to glavni razlog za vojno. TRIBUNA: Knj bi bilo treba nnrcditi, da bi to preprečili? SEKULIČ: Od civilnih organov oblasti, ki poskušajo na zvezncm nivoju, prav tako kot od republiških ne moremo pričakovati ničesar, saj so ne samo na nasprotnih, ampak celo na sovražnih pozicijah. Pogovori med republikami, ko se sestanejo dva, trije ali štirje predstavniki, ne daje nikakršnih rezul-tatov. Kot predstavnik UJDJ-ja pripadam tisti politični opoziciji, ki meni, da bi bilo v teh razmerah naj-pomembneje ustvariti politične in pravne osnove za dcfiniranje vloge ar-made v Jugoslaviji znotraj dolgoročne koncepcije ustvarjanja demilitarizirane Jugoslavije. Tega pa se seveda ne more doseči čez noč. Armada je organizem, ki se je gradil petinštirideset let in ga ne moremo uničiti in razpustiti brez strašnih posledic, ne samo za armado ampak tudi za Jugoslavijo in vse republike. Potrebno bi bilo, kot razmišljajo nekateri (tudi slovenski) ekonomisti, skleniti kompromisni dogovor v smislu transformacije JLA v profesionalno armado, kar pa seveda zahteva določen čas. Prav tako je potrebno ustvariti pogoje za politično nevtralnost armade, vse to pa je seveda treba uskladiti z ekonomskim položajem, v katerem smo se znašli. Če potrebujemo manjšo, profesinalno ar-mado, moramo računati tudi na to, da le-ta razpolaga s tehniko, ki je vredna več, kot znašajo naši skupni dolgovi. Gre za neprecenljivo vrednost, ki bi lahko ob pripravljenosti republiških. voditeljev za dogovor in ob zmanjšanju armade za tretjino, naenkrat ustvarila ogromno »našega« kapitala. Ta denarbi bil neverjetno bogata infuzija za osiromašeno in opustošeno državo, ki bi veliko pomenil velikanskemu številu revežev v vseh delih Jugoslavije. Že zato bi postavitev armadnega vprašanja v središče pozornosti delovalo mobilizatorsko na pregrete republiške glave. Če bi trezno razmislili, bi spoznali, da je kompromis-ni dogovor sprejemljiv za vse. Slovensko gospo-darstvo je opustošeno, okrog 150 podjetij je pred stečajem. Kapitala za hitrejšo revitalizacijo Slovenija nima, zahod-njaška blagajna pa tudi ni mošnjiček brez dna, zato ne gre pričakovati prevelike podpore. Potrebno bi bilo testirati pripravljenost republiških liderjev in republiških oligarhij (kajti zdaj je tam center oblasti), na pogovor o armadnem vprašanju. Seveda bi morali ob številčnem zmanjšanju armade z vsemi njenimi pripadniki ravnati častno in dos-tojanstveno, ob tem, da bi si prizadevali za pridobitev pomoči mednarodne skupnosti. S tem bi armada dobila novo, demokratično preobleko. Prav s tem se ukvarja okrogla miza oblasti in opozicije Jugoslavije. TRIBUNA: Kako pomembenjc mcdnarod-ni dejavnik pri reševanju jugoslovanskega vprnšanja? SEKULIČ: Mednarodna skupnostjepri reševanju jugoslovanske krize že prisotna. Zastopana je tudi v brionski deklaraciji. Pripadam zadnjim mohikancem, ki želijo, da bi bili državljani Jugoslavije oziroma vseh naših republik mirnodobni, demok-ratični in glavni avtorji pri reševanju naše drame oziroma tragedije. Želim pa poudariti, da je internacionalizacja večplasten problem: po eni strani intervju obstajajo različne politične opcije glede koristnosti tega početja, po drugi strani pa različne egoistične in avanturistične potrebe republik (med katere spada tudi Slovenija), da jih mednarodna skupnost čimprej prizna. Mislim pa, glede na to, da že dvajset let živim v Bosni in Hercegovini, da bi to av-tomatično pomenilo prenos vojnega žarišča v BiH. In to celo, če bi odšla samo Slovenija, brez Hrvaške. Slovenija vsekakor lahko gre, ne more pa oditi samovoljno. Res pa je, da se je ne sme zadrževati v Jugoslaviji s silo. Slovenska demokratična vlada bi morala pristati nq razširitev demok-ratične procedure slovenskega odhoda na nekakšno federalno raven. Odhod samo ob strinjanju mednarodnega dejavnika ali celo le Nemčije in Avstrije bi bil za Jugoslavijo katastrofalen. Slovenci bi morali razmišljati tudi o tem. Vsaka hitropotezna akcija priz-navanja Slovenije ali Hrvaške bi pomenila poslabšanje razmer v Jugos-laviji, saj bi priŠlo do razširitve vojnih operacij. Ne vem, v čigavih rokah je pravzaprav armada, mislim pa, da je njen hiter umik iz Slovenije del scenarija s političnim ozadjem, o katerem bi Iahko spregovorili ob kakšni drugi priložnosti. Zelo pomembno vprašanje je: kaj nam lahko ponudi mednarodna skupnost? Mislim, da na zvezni ravni že dolgo ni jasne us-meritve o vključevanju Jugoslavije v ES. Za to je odgovorna tudi stara in nova slovenska oblast. Jugoslavija mora jasno opredeliti svoje stališče glede ES. Če bi obstajala orientacija o vključevanju SFRJ vanjo, bi to stimulativno delovalo tudi na republiške oligarhije. Tako pa do sedaj nismo imeli skupnega cilja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Če bi spoz-nali, da ima Jugoslavija možnost hitrejšega vstopa v ES, bi to onemogočilo mnoge fevdalne projekte. Menim, da je tudi v republikah še mnogo nejasnosti glede vključevanja v Evropo. Pri tem Hrvaška in Slovenija nista izjemi, čeprav obstaja strategija, po kateri se omenjeni republiki v svetu prikazujeta kot žrtvi srbskega in ar-madnega hegemonizma. Evropa nima niti denarja niti psihološke potrebe pa tudi ne volje za hitro vključevanje posameznih republik. Ocenjujem, da so posamične možnosti nične. Evropi smo zanimivi samo kot vir delovne sile in surovin in tako bo še dolgo ostalo. Jugoslavija bi lahko vnovčila svoj položaj, če bi bile republike in država kot celota pametne. Morda pa še ni prepozno, da se »dvakratno neobstajanje« evropske strategije na republiški in zvezni ravni, popravi, vendar samo, če bodo republiške oligarhije pripravljene na dogovor. Pri vsem tem je veliko narcisizma, prepotentnosti, enostranskosti, spreminjanje vodij v vojskovodje in uporabe sile namesto pogovorov in dogovorov, pri čemer Slovenija ni iz-jema. Jugoslavija je precej zamudila pri graditvi odnosov med vzhodom in zahodom po odpravi blokovske delitve in predvsem ukinitve varšavskega pakta. Lahko bi vskočila v prazen pros-tor in ob veliki samostojnosti republik postala pomemben geopolitičen dejav-nik. Škoda, ki so jo napravili notranji razbijači take in drugačne vrste, je neprecenljiva. Moj radikalizem in gnev nista emotivna, ampak racionalna. Politično smo izgubili skoraj vse. Slovenija lahko odide in to pravico imajo tudi slovenski državljani, toda pri tej odločitvi morajo sodelovati vsi. Evropi smo danes zanimivi samo kot divjaško območje, kjer ni pravih partnerjev za pogovor. Imamo pa možnosti, da vse popravimo, če bomo pripravljeni na pogovor in dogovor. Če pa na zvezni ravni republike blokirajo delovanje vsakega zveznega telesa, je edina rešitev, da vsi skupaj sedejo za okroglo mizo oblasti in opozicije. Ok-rogla miza pa ni nadomestilo za in-stitucije, ki jih ne moremo ustvariti. Veliko pozitivne energije je tudi v urad-nih oblasteh v Sloveniji in vseh ostalih republikah. Del pozitivne energije je tudi na zveznem nivoju, predvsem pa v petdimenzionalni opoziciji: predparla-ment Jugoslavije, parlamentarna opozicija, izvenparlamentarna opozicija, mirovna gibanja povsod po Jugoslaviji in neodvisni sindikati. Prezadovoljen sem z zadnjo akcijo delavcev v Sloveniji, ki so protestirali, nezadovoljni z ukinitvijo participacije. Slovenija sama nima niti denarja niti razvitih demokratičnih instrumentov, da bi lahko sama izšla iz krize. Z os-talimi silami v Jugoslaviji pa bi lahko to storila na evropski način. Sicer bo že v enem ali dveh mesecih prišlo do social-nih nemirov. Republiška vodstva niso pripravljena artikulirati socialnega nezadovoljstva. Zadnji trenutek je, da se tudi Slovenija zave svojega dela odgovornosti za prihodnost Jugos-lavije. Nisem proti, da Slovenija izbere samostojno pot, ne more pa zapustiti Jugoslavije v tako katastrofalnem stan-ju, še posebej, če računa nanjo kot bodoče tržišče. Slovenci ne morejo biti konkurenčni na svetovnem tržišču. Ni slučajno, da Nemčija in Genscher odstopata od hitrega priznanja Slovenije in Hrvaške. S tem namreč Slovenija ne bi nič pridobila. Prav-zaprav so bile vzrok za vojno meje. S hitrim »odhodom« Slovenije bi se odprla številna mejna vprašanja, kotna primer vprašanje prihodnje slovensko-italijanske in avstrijske meje, po nekaterih indicih pa je vprašljiva tudi meja s Hrvaško. Sicer pa se zaradil Slovenije že maje enotnost ES. Hajrudin Redžovič politika Zagrebški teritorialci brez orožja Zagreb se pospešeno, dosledno in or-ganizirano pripravlja na obrambo. Pospešeno se organizira tudi teoritorialna Ce se te dni sprehajate po Zagrebu, Inhko opazite večje število različnih unifonn in prvi trenutek ste lahko celo zmedeni. Vendnr ne skrbite - to so branilci Zagreba. Poleg običajnih policajev so tu še pripadniki specialne policije Zborna narodne garde, ki nosijo maskirne uniforme. Fantje v črnem so člani protidiverzantskih sil, ki so zadolženi za najnevarnejše naloge pri čiščenju ozemlja. obramba, ki jo je - kot je znano - že pred volitvami razorožila Jugoslovanska ar-mada. Da ima levji dclež krivde pri tem prav obrambno ministrstvo, dokazuje tudi nedavno dopisovanje med Račanom in Špegljem, ki je odkrilo tudi to, da je Služba državne varnosti Hrvaške do zadnjega trenutka hrabrila Račana in es-depejevce, da bodo zmagovalci. KOS pa je pravočasno in pravilno ocenil, da so zmagovalci hadezejevci. V peti vojaški oblasti torej niso imeli preveč težav z odlodtvijo, da v dveh nočeh razorožijo teoritorialno obrambo Hrvaške. Peta kolona med taksisti Prvega avgusta je mestna skupšdna sprejela odločitev o reorganizaciji TO Zagreb. V delo mestnega štaba so vključeni novi ljudje, izbrani po strokov-nih in nacionalnih načelih. Ob tem se je pazilo na t.i. peto kolono, ki so jo v Zagrebu odkrili pri taksistih. Iz njihovih vrst je v zelo kratkem času izginilo okrog dvajset odstotkov ljudi. Prva prava čistka pa se je odvijala v Špegljevem obrambncm ministrstvu, ki je v kratkem času postalo etnično čisto. V tem trenutku so najpomembnejši ele-ment v oživljanju in povezovanju obrambnih sil Zagreba pra v gotovo krizni štabi, ki jih določa ukaz predsednika Tudmana. Mesto Zagreb irv občina Dugo Selo sta tako dobila rcgionalni krizni štab, oblikovano pa je tudi 14 štabov po nek~ danjih mestnih občinah in krizni štabi v krajevnih skupnostih(380), katerih os-novna naloga je koordinacija obrambe Zagreba. Sto topov na teden Treba je še omeniti, da potekajo poleg organizacijskih priprav tudi akcije oboroževahja, in po virih v mestnem štabu imajo orožja zaenkrat dovolj. Mir-nodobna industrija se je dokaj hitro preus-merila na vojaško proizvodnjo, tako da v Hrvaškcm v enem tednu proizvedejo okrog sto havbic in protiavionskih topov. Ti podatki med drugim zanikajo trditve, da je obramba Zagreba neor-ganizirana. Vprašanje pa je, ali se bo mestna obramba vključila v t.i. generalštab, ki sc pripravlja v tajnosti in za katerega obrambni minister Luka Babič meni, da je vodnik v obrambi Hrvaške. Bruno Lopandič BRANIJO ZAGREB mediji 55 KANALSIMBOL DEMOKRACIJE Monopolist se utrjuje Spor je na zunaj videti poslovne (finančne) narave, v kar je globoko prepričan tudi republiški mini-ster za informiranje Jelko Kacin. Jedro spora pa je politično obar-vano. O tem, ali je vred-nost uslug, ki jih RTV oz. OZ zaračunavajo Kanalu A v višini 18 tisoč nemških mark mesečno, realna ali pretirana, ne more določati poslovni dogo-vor, v katerem je eden izmed partnerjev mo-nopolist pod državnim patronatom. Razmere so še toliko bolj nemogoče - za Kanal A in vsako novo neodvis-no radijsko ali televizijsko postajo -ker ima RTV ekskluziv-no pravico nad vsemi tehničnimi sredstvi za javni prenos slike in tona na območju Republike Slovenije. Drugače povedano: četudi bi Kanal A kupil lasten oddajnik (in možnosti ima), ga zaradi zakonskih ovir ne bi mogel vzpostaviti. (Mimogrede: oddajniki iz uvoza stanje okrog 5o tisoč mark, t.j. tri mesečne obroke Kanala A.) In tu smo, po našem globokem pripričanju, pri politični dimenziji spora. Javna kraja javne in neprofitne RTV Oddajniki in zveze, ki so po vseh kriterijih (razen dr. Jerovška) javna dobrina, morajo biti pod enakimi pogoji dostopni vsem subjektom v medijskem prostoru. To, da se RTV razglaša za javno in neprofitno in-stitucijo in hkrati trdi, da so tehnična sredstva, kupljena z naročnino gledalcev in denarjem davkoplačevalcev, zgolj in samo njena last (torej nejavna), je, demagogija, ki prekaša vsako rdečo barvo. Če je kaj pri vsej reči javnega, potem je to kraja - zakonita, z Da so bile predpomladne sanje o demokratični in medijsko pluralistični deželi v informativnem zakotju le utopija, dokazuje slovenski medijski vsakdan. Ne samo, da smo dobili režimski dnevnik, ki svoje vsebinsko vodilo infinančno krmilo napaja v republiškem proračunu, temvečsmo priče prvega večjega postvolilnega obračuna v medijskem prostoru. Gre za spor med neodvisno televizijsko postajo Kanal A in osrednjo televizijsko hišo -RTV z Oddajniki in zvezami vred (OZ). žegnom politike in span-cem javnosti. Zato je ena izmed možnosti ta, da Od-dajniki in zveze postanejo del slovenskega PTT sis-tema. Pogoji za njihovo uporabo pa se morajo določiti enotno za vse medijske subjekte, tudi za osrednjotelevizijskohišo. Ob tem je še bolj prozorno sprenevedanje Demoso-vega dela Sveta RTV, kije z revolucionarnimanosom pristopilo k čiščenju komunističnega gnezda (RTV), ob tem pa so pozabili, da so bili in so tako urejeni oddajniki in zveze pogoj vsakega ideološkegaekskluziviz-ma. Tudi njihovega. Janez za vse Kanal A je bil pripravljcn skleniti (novo) pogodbo z RTV Slovenija -Oddaj-niki in zveze o emitiranju signala, vendar do dogovora ni prišlo. RTV-jevci so ponudili ceno 7.500 DEM na mesec, ven~ dar se je kasneje izkazalo, da je to le polovica cene, ostnlo polovico pa bi RTV-jevccm odplačali s tcrjatvami, ki jih ima Kanal A do RTV, kar bi vcljalo 33 mcsccev. To praktično pomeni, da bi Kanal A dajal RTV brezobrestni srcdnjeročni kredit, ki bi ga 33 mesccev odplačcvali po anuitetah 7.500 DEM. S tem realno ceno niso znižali, temveč so predlagali še višjo. Izjave Demosovih vel-jakov po izvolitvi dr. Janeza Jerovška za generalnega direktorja RTV Slovenija, da je z njegovim im-enovanjem padla zadnja trdnjava boljševizma na Slovenskem, zvenijo danes cinično. Morda ta izjaya celo drži, brezprizivna pa je trditev, da smo z njegovim imenovanjem dobili človeka, ki je gorečnež, centralist, sterilist in antipod medijskega poznavalca. Dcjstvo, da je ideolog državne, ne pa nacionalne televizije, je za nekatere zanemarljivo. Če je bila ena izmed Demosovih predvolilnih domislic, da potrebujemo na ključnih mestih "neobremenjene strokovnjake", potem je dr. Jerovšek domislica iz drugega vica -"preobremenjeni strokovnjak". Če je generaldirektorjeva os-rednja naloga razvrščanje novinar-jev na "naše" in "njihove" in preštevanje strankarskih minut v TV Dnevniku, potem bi to delo lahko opravljala tudi Kramberger-jeva opica Ančka (če bi bila še živa). Seveda pa bi v taki kadrovski kombinaciji izpadel Mito Trefalt. Marko Končar politika piše: Mitja Velikonja ODRESILNOST ŽRTVE Mitska samopredstava določene skupnostije njeta v konstruktivno in konstitutivno protislovje: kljub prenagljeno izrečeni karakteristiki »namisljenosti« ali od-maknjene pravljičnosti ne ostaja na nekem mimobežnem nad- ali pod-nivoju. Ima še kako otipljive, realne, usodne učinke v (so) ustvarjanju Zgodovine okoli sebe. Nedosegljivo premaguje z močjo imaginacije - in to ji presenetljivo dobro uspeva, saj npr. ohranja prav tisto, kar je za družbo bistveno: »najbolj nemogoče podjetje« -gospostvo, oblast, in z njo (varljivo) lagodje socialne urav-noteženosti. Mit in druge »oblike družbene zavesti« niso nikakrsen »odraz«, bolj ali manj verodostojen odsev resničnosti, pačpa napotilo, sredstvo, kako v njej bivati, ali še arnbicioznejse, kako nanjo vplivati. Realnost lahko (pre)živi le skozi dopolnilo mitske refleksije in kot tako jo matična sredina tudi dojema. V tem in nekaj prihodnjih prispevkih bom uperil pero v nekatere zanimive analogije, ki jih mimogrede opazimo med samodojemanji prejšnjih, nam vzporednih in naše današnje kulture. Fenomen žrtvovanje se za univerzalno razširjenost lahko zahvali svoji čudodelni sposobnosti, da nakopičeno nasilje obvlada in kanalizira v za skupino sprejemljivo, integrativno smer. Ob krizi enotnosti, v anomičnih situacijah, ob krhanju pomembnosti skupnih vrednost, skratka ob vsakršnem notranjem neredu ali izbruhu destruktivnosti je izključno družno žrtveno dejanje sposobno znova zagotoviti red in umirjenost. Okoli žrtve zbrana skupina okrepi svojo solidarnost, obnovi v med-sebojnem nasilju izgubljeno blagostanje povezanosti, vzpostavi skladnost; in kar je najvažnejše, nase sprejme vse tisto nasilje, ki bi ga drugače pripadniki skupine usmerili eden proti drugemu. Prepreči neizbežni socialni samomor celote. Kruta smrt (ene) žrtve prinese blaženi mir vsem. Rene Girard s tem v zvezi opozori na pogost mitski motiv: junak prikliče nase vso agresivnost, ki je zajela družbo, in šele njegova (retroaktivno označena »zmagoslavna«) smrt ga preobrazi v garanta reda v njej. S tem si pribori doslej prazen tron na Nebu. Sodobna politična mito-logika nezavedno posega po podobnih zapletih, kot so zapisani v samih temeljih velikih ali »obrobnih« religioznih sistemov. Vrnimo se za nekaj mesecev nazaj, v predvolilno razburkanost največje jugos-lovanske republike, na protestni miting ob uboju nekega opozicijskega propagandista. Strankarski karizmatik Vuk Draškovič je v svojem temperamentnem govoru pred raz-jarjeno, krvi že(l)jno množico izzivai sovražnike (=komuniste), naj kar streljajo vanj. V isti sapi pa je svoje pristaše rotil, naj z njimi nikar ne obračunajo, naj ga ne oz. naj se jim ne maščujejo, »naj se ne zgodi več, da bo Srb dvignil roko nad Srba!«. Sicer zgolj deklarativno in teatralično dovršeno nakazanim samožrtvovanjem je skušal odvrniti nasilje daleč proč od celotne družbe, naroda, ju zaščititi, premagati uničujoča bratomorna nasprotja in razdore. S seboj v smrt naj bi odnesel vsesplošno nasilje svoje sredine, da bi se ta prerodila v miru in nedolžnosti. In z novim kultom. S tem pa se že približamo psihoanalitičnemu pojmovan-ju usodnosti Zločina. Mrtvi Oče vzpostavi močnejši in konsistentnejši Zakon od prejšnjega neartikuliranega nasilja. Kolektivna udeležba v žrtvenem dejanju in odtod izhajajoči večni oblak krivde privedeta do čvrste med-sebojne integriranosti članov skupnosti ter do potiskanja agresivnih teženj znotraj nje- in do njihove progresivne sublimacije v obliki kult(ur)nih kreacij. Dolgoročno pa lahko seveda le (religiozna) transcendenca definira upravičenost žrtvenega nasilja. Obnavlja se v obrednih praznovanjih ali komemoracijah, ko se pražrtveni dogodek simbolično ponovi, s tem pa se dosega in zagotavJja potrebna kohezivnost. Čaščenje Žrtvovanega se odvija na posvečenih krajih, kjer je do Uboja prišlo, kjer se je Vse začelo in kamor se je treba vračati po izvorno moč. Ilustracija povedanega so spomeniki, tudi (oz. povečini) tisti iz polpretekle dobe, nabiti s svarečimi sporočili Žrtvovanih, zahtevajoč kontinuiteto njihove poti. Pripadniki skupine se z darilom Molohu odrešijo in odrečejo nasilnosti, ki se je prej nekontrolirano bohotila med njimi - žrtev jo s seboj odnese v nad-naravno, ne-človeško sfero. Oblikovanje njene podobe pa je prepuščena domiselni igri mitske elaboracije. privat Lastninjenje na slovenski način PRIVATIZACIJA ALI DRŽAVNA KRAJA? Slovensko gospodarstvo seje znnšlo v »knock-doumu«. Brez delaje že več kot 70.000 Ijudi ob stopnji brezposelnosti 8,6 odstotka. Obseg proizvodnje je bil v prvem polletju v primerjavi z letom 1989 že za 20 odstotkov nižji. Zapira se jugoslovanski trg, izvozajepremalo, turizemje nanajnižji točki, padlaje domača kupna moč. K o gospodarstvo razmišlja o prestrukturiranju proizvodnje, njeni naravnanosti v izvoz in vnovični navezavi prctrganih poslovnih stikov, v Sloveniji v teh dnch buri duhove predlog Zakona o privatizaciji oziroma o lastninskem preoblikovanju podjetij, o katerem je slovenska skupščine te dni že razpravljala. Vendar pa je zašla v slepo ulico, potem ko so se na pos-lanskih klopeh znašli kar trije nasprotujoči si predlogi: poleg urad-nega, vladnega še Mencingerjev ter Pintarjev, to je opozicijski načrt zakona. Predložena zakonodaja ima za prihodnjo politično, gospodarsko in socialno podobo Slovenije mnogo usodncjše poslcdice od nedavne vojne. Zakonski paket (privatizacija, denacionalizacija, zadružništvo) bi morali imeti za cilj predvscm večjo gospodarsko učinkovitost, vendar pa mu mnogi strokovnjaki, managerji in sindikati očitajo, da gre za navadno podržavljanje oziroma poskus novo nastajajoče slovenske politokracijc, da si prilasti lastnino, ki so jo ustvarjali delavci in direktorji in si na ta način zagotovi ne samo ckonomsko pač pa posredno tudi politično prevlado. In-direktno to priznava celo Janko Deželak, poslanec SKD v zboru občin in svoji stranki zadolžen za lastninsko problematiko, rekoč, da gre za prestrukturiranje ekonomske moči, ki je koncentrirana v bivši politični plutokraciji. Nasprotovanja gredo tako daleč, da je Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, najmočnejše delavske organizacije v naši republiki, zagrozil celo z general-no stavko, ki bi v tem trenutku utegnila imeti katastrofalne posledice. Demosove stranke sicer poudarjajo, da so delavci manipulirani s strani nek-danjih oblastnikov, torej današnje opozicije, vendar pa gre pri vsem tem za mnogo več. Položaj je izredno zapleten, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da se SJovenija bori na treh frontah: sooča se s hudo gospodarsko krizo, po drugi strani poskuša namesto socialističnega zgraditi tržni ekonomski sistem, hkrati pa si prizadeva postati suverena in samostojna država. Da je v tem trenut-ku nujna korenita preobrazba lastninskih razmerij, je vsem jasno, velike pa so razlike glede načina, kako to izpeljati. ______Država rabi denar______ Uradni predlog so pripravili na min-istrstvu za planiranje, ki ga vodi Igor Umek. Lastninsko preoblikovanje pod-jetij je po tem zakonu odvisno od njihove velikosti. Zakon loči velika, srednja in mala podjetja. Velika so tista, ki so imela lani zadnjega dne v decembru najmanj 500 zaposlenih in knjižno vrednost kapitala večjo od 200 milijonov dinarjev. Takih podjetij naj bi bilo 145, vključno s holdingi pa še nekaj več. Srednja podjetja so tista, ki so imela na omenjeni datum od 125 do 500 zaposlenih ali knjižno vrednost 200 milijonov dinarjev. Takih naj bi bilo 709. Vsa preostala so mala podjetja. V prvi fazi bodo vsa velika podjetja in holdingi podržavljeni. Delno bodo v državno last (30 do 50 odstotkov) prešla tudi srednje velika podjetja. Preostak lastnino teh in malih podjetij bodc lahkoodkupilizaposlenialipanavadm kupci na neposredni ali javni prodaji. V| tem trenutku še ni popolnoma jasnoJ kolikšen naj bi bil delež, ki bi ga delavcil dobili brezplačno oziroma kol nadomestilo za njihovo večletno] vlaganje v podjetje. Kaj se bo dogajaloj s podržavljeno lastnino? Ko bodo us-j tanovljeni investicijski skladi u družbe, naj se bi tričetrt te lastnine h sklada za razvoj preneslo v last tel družb. Odškodninski sklad bi dobil II odstotkov delnic vseh podjetij, pokoj- privat ninski 20, investicijske družbe pa 35 odstotkov, čeprav se lahko vsi ti deleži (vključno s skupnim deležem inves-ticijskih skladov) še spremenijo. Lastnino, ki na sklade ne bo prišla, naj bi sklad praviloma prodajal po ovred-noteni in ne knjižni vrednosti podjetij. Prodajo bo moral zaključiti zadnjega dne v decembru leta 1996, čeprav obstaja predlog, po katerem naj bi ta rok skrajšali. Tako to kupnino kot tudi vse ostale privatizacijske izkupičke naj bi dobili skladi. Mencinger + Sachs = Umek? Po zagotovilih ministra Umeka naj bi bil novi pred-log zakona nadgradnja in poenostavite osnutka zakona o privatizaciji pod-jetij, ki ga je pripravil bivši podpredsednik vlade dr. jože Mencinger in je bil marca letos sprejet v slovenski skupščini. To pa seveda ne drži. Številni menijo, da koncept har-vardskega ekonomskega čudežnika Jeffreya Sachsa, ki je nastopil v vlogi Peter-letovega ekonomskega aduta iz rokava, nima z Mencingerjevo lastninsko zasnovo nič skupnega. Tudi sam Men-cinger meni, da so med njegovim in Umek-Sachsovim predlogom bistvene, tojekonceptualnerazlike:novipredlog za razliko od starega temelji na delitvi na velika, srednja in mala podjetja, os-nova novega predloga je takojšnja for- malna privatizacija lastnine in takojšnje podržavljanje upravljanja, za določanje vrednosti podjetij uporablja knjižno vrednost, po novem zakonu naj bi o podjetjih, ki bodo prodana tujcem, odločala vlada, podržavljanje s prenosom navadnih delnic na sklad postaja pravilo. Skratka, tcmelj Men-cingerjevega osnutka je modei dodat-nih vlaganj oziroma tako imenovana dokapiializacija, s katcro naj bi preprečili odlivanje sredstev, ki jih podjetja pridobijo z lastninjenjem. Nihče ni zadovoljen_____ In v čem so slabosti predlaganega zakona? Dr. Marijan Kocbek, generalni sekretar Gospodarske zbornice Slovenije, meni, da bo vlogo lastnika v veliki meri prevzela država, kar pomeni, da bo avtonomija gospodarskih subjektov povsem omejena in premalo decentralizirana. Podjetij ne bodo upra vljali lastniki, ki bi si prizadevali za profit, ampak državni uslužbenci, ki jih bo postavljala oblast in prav zato lahko pride do ponovne prevlade politike nad ekonomijo, tok-rat pač z drugačnim predznakom. Druga napaka je precenjevanje realne pripravljenosti Slovencev za odkup podjetij, saj nimajo niti denarja niti motiva, da bi se podali v tako tvegano pustolovščino. Pa tudi dclnice, ki naj bi jih kot »nagrado« dobili, bodo skušali čimprej prodati. Po drugi strani pa je logika zakona, da premoženje pripada vsem državljanom, vsekakor pravilna, vendar bi ga morali združiti in naprej pametno investirati. Prav tako se pojavlja nevarnost razprodaje slovenskega kapitala tujim kapitalis-tom, zato se je treba zavzeti, da bo spremljajoča zakonodaja natančno regulirala njihove pravice in onemogočila morebitne zlorabe. Delav- ci v velikih podjetjih, ki predstavljajo več kot tretjinski delež med zapos-lenimi v slovenskem gospodarstvu, naj bi bili po prvotnem vladnem predlogu že na startu v slabšem položaju, saj ne bi imeli možnosti udeležbe v lastninjen-ju, kar pa bodo najverjetneje rešili z amandmajem o internem delničarstvu. Stevilni strokovnjaki nasprotujejo tudi zakonski togosti, ki natančno določa mesto podjetja, upoštevajoč zgolj število zaposlenih in knjižno vrednost družbenega kapitala. Porajajo se tudi pomisleki, češ da bi zakon lahko povzročil zmanjšanje odgovornosti vodilnih v gospodarstvu, to pa bi bilo po mnenju Davorina Bizjaka, direk-torja zdravilišča Rogaška in enega najuspešnejših slovenskih managerjev, lahko usodno. Poleg tega se managerji, pogosto im-cnovani »rdeči direktorji«, upravičeno bojijo, da bi s sprejetjem vladnega pred-loga prišlo do novega »lova na čarovnice«, tok-rat v slovenskem gospodarstvu. Svoj glas so povzdignili šesindikati, ki menijo, da sprememba družbene lastnine v takšno, ki bo imela lastnika, premalo upošteva tiste, ki so jo ustvarili, in pomeni veliko nevarnost za povečanje brezposelnosti. DEMOS na preizkušnji Ob odločanju o usodi predloga Zakona o Jastninskem preoblikovanju podjetij je torej vroče, še posebej zato, kcr je to še en preizkusni kamen za Demosovo koalicijo, ki, kot že dolgo kažc, poka po šivih. V dosedanjih razpravah o zakonskem predlogu seje to že očitno pokazalo, čeprav je Demosov glasovalni stroj nedvomno še vcdno dovolj močan za sprejem zakona. Še posebej zato, ker bo, kot vse kaže, dovolj že navadna večina kljub opozicijskim zahtevam po dvotret-jinski, nefcateri pa so celo predlagali plebiscitarno oHločanje. Kakorkoli že, negotovost je velika, upajmo pa, da se vse skupaj ne bo končalo s socialnimi nemiri neslutenih razsežnosti in popol-nim zlomom bankrotiranega gospodarstva. Potem bo vseeno, ali je delavce nahujskala opozicija ali pa jih je k temu prisilila Demosova nepravičnost. Simon Bizjak intervju Intervju: Janez Stanič JELCIN ČLOVEK PRAVEGA TRENUTKA Neuspel poskus državnega udara v Sovjetski zvezi je v minulih dneh s prvega mesta najbolj vročih političnih dogodkov v svetu izpodrinil celo vojno na Hrvaškem. Zibelka komunizma se je močno zamajala in čez nočpometla z idejo, kijoje vrsto let tudi uspešno izvažala. Za analizo političnega dogajanja smo povprašali Janeza Staniča, znanegapoznavalca razmer v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi. TRIBUNA: Nekateri opazovalci namreč menijo, da so obstajala jasna znamenja, ki so kazala na to, da bodo zagovorniki trde linije v Sovjetski vojski in nekateri predstavniki sovjetskega notranjega ministrstva ukrepali proti Gorbačovu. Torej puč za vse ni bil prescnečenje? STANIČ: Težko govorim o presenečenju, kajti vsi, ki se ukvarjajo s Sovjetsko zvezo že dve leti napovedujejo, da bodo Gorbačova odstavili. Nekateri so pričakovali, da se bo to zgodilo že na plenumu CK. Zato poskus njegove odstranitve seveda ni bilo nobeno presenečenje. Vsekakor pa je bil presenečenje trenutek, v katerem so to storili, ker so vsi pričakovali, da bodo kaj takega poskušalinarediti na zasedan-ju vrhovnega sovjeta, ne pa v klasični obliki puča, ki smo ji bili priča. Takšen razplet pa kaže, da so se precej na hitro odločili za ta korak, takorekoč v zadnjem trenutku. Zato udar tudi ni bil dobro pripravljen. Če je v zvezi s pučem kaj presenečenje, potem je po mojem mnenju to, da niso hkrati ujeli, ubili, ali kako drugače onemogočili Jelcina. To je bila tudi njihova najbolj usodna napaka. TRIBUNA: Kako vi razlagate Jelcinovo nedotaknjenost, ki je na prvi pogled videti zelo nerazumljiva? STANIČ: Moram reči, da mi ni jasno. Možno je, da je bil Jelcin najprej opozor- Ijen. Nekaj dni pred pučem je Jakovljev govoril, da se puč pripravlja. Mogoče je tudi, da se je Jelcin pravočasno zavaroval, ali pa so člani komiteja za izredno stanje razmišljali preveč naivno. Kajti vedeti moramo, da so bili voditelji puča stari aparatčki, klasični trdi partijci, z Jazovom vred, ki so mogoče mislili, da je dovolj, da pospravijo generalnega sekretarja par-tije, predsednika države in nenazadanje vrhovnega vojaškega poveljnika. Kajti formalno je vsa oblast združena v Gorbačovovih rokah in po logiki prejšnjih pučev, npr. proti Hruščovu, bi bilo dovolj opraviti le z najvišjo funkcijo. Ni izključeno, da so tako razmišljali. Mis-lim pa, da bomo morali za natančen odgovor počakati še nekaj mesecev oziroma let. Sele takrat bomo natnačno zvedeli, kaj se je pravzaprav zgodilo. TRIBUNA: Ali vi mislite, da je bilo za Gorbačovn vse, kar se je zgodilo presenečenje? Obstajajo namrcč nekatere trditve njcgovih najbližph sodelavcev, da bi moral vedeti, kaj se pripravlja za njegovim hrbtom. V Časopisu Sovjetska Rusija je bil celo objnvljen člnnek z naslovom »Beseda Ijudstva«, ki so ga podpisali predstavniki vojske in notranjega ministrstva in je bil skorajda odkrit poziv Ijudstvu, naj se upre Gorbačovu, češ da vodi državo v vsesplošni kaos. STANIČ: Res je, na eni strani so ¦ opozarjali posamezniki, med njifl Jakovljev, pa tudi Sevarnadze jefl začetku leta pred svojim odstopom dejfl da se bliža diktatura. V javnosti je bfl podobnih pozivov raznih skupin že vB kljub temu pa nisem naklonjen verziji,« je Gorbačov vedel za udar, ali se vfl strinjal z njim. Mislim, da gre za neH drugega. GorbaČov namreč kljub vsei živi v, lahko bi rekel, slonokoščei« stolpu in nima povsem realne predstaB o tem, kaj se dogaja v državi. Po ml preprosto ni verjel, da bi do takšnefl puča lahko prišlo. Verjetno se je tifl preveč zanašal na Krjučkova, šefa K eno leto ne more delovati na profesionalnem nivoju. Ekiposestavljata tudi izvrstna Djurišič in Hauptman, zato mnogi poznavalci košarke menijo, da bi takšna Smelt Olimpija v konkurenci z ostalimi jugoslovanskimi klubi vsekakor igrala vidno vlogo. Tako je kar nckaj časa v zraku lcbdelo hamletovsko vprašanje, katera liga bi bila za zeleno-bele najbolj primerna, na koncu pa je bila najdena salomonska rešitev: 5. oktobra bo v SKL v zeleni skupini tudi uradno štartala prva ekipa Smolta Olimpije, kajti slovensko prvenstvo nedvomno bo, tckmovanje YUBA pa je še vednonegotovo. Čeboslednjevendarlestcklo in bi Smelt Olimpija v njom sodclovala, bi njene dotedanje rczultate v SKL razveljavili, v drugi fazi ropubiiškega prvenstva pa bi v 2. skupini igralo pač samo sedem moštov. V primcru, da bo YUBA liga vendarle štartala, pa bo Smlct Olimpija igrala v B skupini, kjer bodo igrali še Oveco Zagreb, Sloboda Dita, Slobodna Dalmacija, Cibona m Zadar. Slovenska liga se obeta tudi košarkašicam Ježice. Pristanek v republiški ligi je za ckipo boleč, saj je ekipa za tri razredc boljša od bodočih tokmic, problem pa je tudi v tem, da je košarkaški klub Ježica tronutno brez pravega sponzorja, tako da je odvisen izključno od sistemskih sredstcv. Sicer pa bo v žonski SKL devet ekip - ob prvi še miajša ekipa Ježice, Apis, Kozmetika, Afrodita, Odeja, Marmor, Kranj, Domžale, Cimos ter najboljši iz kvalifikacij mod Slovanom, Jesenicami ter celjsko Astro. Kolesarji zahtevajo mednarod-no priznanje Politične razmere na ozemlju današnje Jugoslavije so tudi kolesarske delavco privodlc do spoznanja, da je edini izhod iz krize ter način za povratck izgubljcnega imidža v tem športu čim hitrejše modnarodno priznanje republike Slovenije. Prvi človek slovenske koiosarske zveze, v.d. predsednika Dušan Janežič zato ne taji, da želi njegova asociacija čimprej priti do modnarodnega priznanja. S tem namenom so zato nedavno poslali UCI (Medjiarodni kolesarski zvezi) in federacijam kolesarsko razvitih držav Evrope in sveta pisma, v katerih zahtevajo, naj nas priznajo kot državo Slovenijo na mednarod-nih tekmovanjih. Prav tako so zahtevali tudi članstvo naše sodniške organizacije v med-narodnihorganizacijahistega profila. Gospod Janežič je poudaril, da so dobili odgovor od švicarske kolesarske organizacije, ki jim je poslala svoj koledar tekmovanja ter s tem jasno pokazala, kakšne so njene namere. Računajo pa lahko tudina pomočPortugalske, Nomčije in Avstrije. Povedal je tudi, da bodo za zdaj s kolesarsko zvezo Jugoslavije še sodelovali, saj bodo na Olimpijskih igrah v Barceloni, čebodohotelipredstavljatikvalitet-no slovensko kolesarstvo, najverjetneje morali nastopati pod jugoslovansko zastavo. Alpska liga z Avstrijci in Italijani Slovenskim ljubiteljem hokeja se v novi sezoni obetajo kakovostne klubske tekme dos-lej. Tri naše najboljše klube so namreč sprejeli v novoustanovljeno alpsko ligo, kjer bodo igrali z izredno kakovostnimi rnoštvi iz Avstrije in Italije. V skupini A bodo tekmeci Olimpije Hertza odlični Innsbruck, VSVBIC (Beljak), VVEV (Dunaj),ECGraz,Fassa,Milano Saima, Brunico, Varese in Fieme. Acroni Jesenice in Bled pa bosta nastopala v skupirii B, kjer bodo igrali še EC Graz, VEU Feldkirch, KAC Celovec, Alleghe, Asiago, Babrona, Milano Devils in Zoldo. Liga bo štartala kon-cem tega tedna, zaključni turnir najboljših štirih (po dva iz vsake skupine) pa bo od 22. do 24. novembra letos. Smučarji iščejo denarno pomoč Tiskovna konferenca, ki so jo v prostorih generalnega pokrovitelja Smelta priredili vodilni možje našega smučanja (Zajc, Vogrinec, Gorjanc, Bukovnik), je odkrila precej nepričakovanih fina nčnih problemov v šport tem paradnem slovenskem športu. Kot je poudaril Tone Vogrinec, direktor alpskih dis-ciplin, imajo trenutno na razpolago samo 88.000 DEM, s čimer ne morejo pokriti stroškov niti najboljše selekcije. V tem trenut-ku pa jim za minimalno funkcioniranje manjka kar 480.000 DEM. Medtem je Janez Bukovnik, generalni tajnik smučarske zveze govoril o projektu Olimpijske igre »Albertville 92«. Povedalje, da je povsem jasno, da bodo slovenski smučarji na olimpijskih igrah, svetovnih prvenstvih in v svetovnem pokalu nastopali pod zastavo Jugoslavije. Torej se bodo prijavili kot Jugoslovanska reprezentan-ca za Albertville, vendar pa bodo nastopali s slovenskimi simboli na dresih, kar je vsekakor bolj koristno za smučanje in državo Slovenijo, kot da nas na Olimpijskih igrah v Albertvillu sploh ne bi bilo. Super liga v odbojki... Bistvena novost, ki je bila posredovana medijem z izredne skupščine odbojkarske zveze Slovenije, je bila ta, da bodo nesojeni zvezni ligaši zaradi neljubih razmer nastopali v slovenski super ligi. Ta liga bo dvokrožna s štirikrožno končnico prvih štirih za prvaka in zadnjih treh za obstanek. Iz lige bo izpadel zadnjeuvrščeni, vanjo pa se bo uvrstil prvouvrščeni iz 1. SOL. V moški konkurenci oodo igrali Pionir, Tehno, Mobil, Salonit, Tamil Olimpija, Fužinar, Kamnik Titan in Granit. Največ negotovosti je v zvezi z nas-topanjem novomeškega Pionirja, ki bi moral letos igrati v elitni skupni 1. ZOL. Novomeščani si seveda močno želijo izkoris-titi priložnost, vendar so poudarili, da bi v 1. A ligi igrali le, če bi jim bila zagotovljena var-nost. Na skupščini so zato presodili, da je potrebno še nekoliko počakati oziroma zvez-nim ligašem pustiti odprta vrata za končno odločitev do 20. oktobra, ko se bo začela Super liga. Tudi v ženski Super ligi bo nastopilo sedem ekip insicer Paloma Branik, Bled, Celje, LIK Kočevje, Partizan, Tabor,Nova Gorica in Koper Cimos, sistem tekmovanja pa bo enak kotprimoških. Naskupščinisoseodločili tudi za prestopni rok, ki bo trajal od 18. do 20. t.m. Pogodbe, ki jih imajo klubi s svojimi igralci, veljajo še to leto v tem sistemu tekmvanja. ... in v rokometu ter namiz-nem tenisu Podobno kot v odbojki bodo v rokometu najboljši slovenski klubi skupaj z zveznimi igrali v Super ligi. Poleg tega pa je formirana tudi republiška figa za žene, skupina vzhod in zahod ter enotna za moške s 12 klubi. Tretja stopnja tekmovanja so tri skupine Druge republiške lige. Med nekaterimi novostmi v pravilih omenimo le najbolj pomembno: ko posameznik, trener, predstavnik kluba na klopi dobi rdeč karton, se bo kaznoval z opominom. Za tretji rdcči karton ne bo mogol opravljati funkcije na eni ali več tekmah. V Super ligi za žene bodo igrali: Velenje, I3urja Centrokop, Oprcma Kočovje, Trim, Branik, Belinka Olimpija, Novo mesto, Mlinotcst, Polje, Kranj. Propozicije prcdvidevajo tudi play off. V moški Super ligi pa bodo igrali: Velenje, Ajdovščina, Kolinska Slovan, Om-nikom Rudar, Usnjar, Prcddvor, Pivovarna Laško, Pomurka Bakovci, Drava, Jadran, Inles Riko, Slovenjgradec. Ekipna prvenstva Slovenije v namiznem tenisu bodo v sezoni 1991, 92 potekala v nas-lednjih ligah: Moška super liga: Kovina, Sobota, Strojna, Novotehna, Ilirija, Merkur, Ingrad in Gornja Radgona, v ženski super ligi pa bodo igrali Kovina, Primex-Vrtojba, 1KI-Kemičar, Petovia, Ilirija in Kovina. Problem vrhunskih športnikov in reprezentance Seveda pa problem vrhunskoga športa ni samo v odločitvah, kje bodo igrali vrhunski klubi, ampak je tu še marsikaj drugega. Gre predvsem za tiste slovenske športnike, ki so s svojim talentom in vztrajnim treningom ter velikimi mednarodnimi uspehi, seveda z jugoslovanskim grbom na prsih, ker drugače to ne bi bilo mogoče, ponesli ime Slovenije v svet. Zato je nedavni predlog Mestnega sek-retariata za izobraževanje, raziskovalno dejavnost, kulturo in šport, da v mestu ne bi več sofinancirali programe tistih športnikov, ki bodo v tujini nastopali v okviru jugos-lovanskih reprezentanc, med vrhunske športnike priletel kot strela z jasnega. Očitno je, da so ljubjanski velemožje, ki sedijo v udob-nih »foteljih« ter si izmišljujejo takšne in podobne birokratske odločitve, pomešali »hruške in jabolka«. Čeprav lahko zanemarimo dejstvo, da so podcenili »krv, znoj i suze« vrhunskih športnikov, ki se po več let pripravljajo za olimpijske igre in svetovna prvenstva, pa nam nikakor ni jasno, da so rpezrli preprosto resnico, da je vsak nastop, četudi pod grbom »preminule« Jugoslavije, boljši za promocijo mlade slovenske države, kot če ga sploh ne bi bilo. Kako se bo razvozlal zamotan klobčič slovenskih vrhunskih športnikov, za zdaj še ni jasno. Upam le, da je ljubljanskim športnim funkcionarjem in ostalim »brihtnim glavam« jasno, da bi košarkaš Jure Zdovc, strelec Raj-mond Debevec, plavalci Igor in Nace Majcen ter Jure Bučar, atleti Brigita Bukovec, Borut Bilač ter Marjan Lužar, smučarki Veronika Šarec in Urška Horvat z veliko večjim zanosom in ponosom nastopali s slovenskim grbom na prsih in pod slovensko zastavo, če bi to le bilo mogoče. In dokler ne bo, jim vsaj dovolimo, da poslanstvo slovenskih športnih ambasadorjev opravljajo šenaprej tako dobro, kot so ga doslej. Domen Rant MATJAZU (1965-1991) Toleje najtežjepisanje, ki smoga kdajkolipočeli. Kajtivsiskupaj smo bili šele na začetku in premladi, da bi se dokončno poslavljali. Zato tvojo smrt občutimo kot krivico. Doletela nas je iznenada in nihče od nas ne more verjeti, da ne bomo večskupaj delali časopisa in upali, da bomo nekoč dobri v tem, kar radi delamo in za kar smo se odločili. To izkušnjo smo delili in se čiitilipovezane. Tisti, ki smo te boljepoznali, te bomo pogrešali kotprijatelja, s katerim smo hodili v hribe, kdajpakdaj delili svoj vsakdan s tabo in ga polepšali s skupnimi doživetji. Imel si čudovito sposobnost, da si tako Ijubil življenje, da tije Ijubezen vračalo. Vse lepestvari, ki sijih odkril sebi in nam, niso bile naključje, ampak sreča in dar, kije dan redkim izmednas. Težkov tem trenutku pišemo ingovorimoo sreči, čeprav vsi upamo, da si bil srečen človek. Takšnegasmo tepoznali. Zateje bilo življenja umetnost, kisijo živel tako intenzivno, kot da bi vedel, da tije usojen le kratek čas. Toda biloje dovolj, da si v mnogih izmed nas pustil globoko sled, kotjo za seboj pustijo le nekateri, izjemni. Odkar je Uroš Lipušček postal dopisnik RTV iz VVashingtona, v Beli hiši intenzivno razmišljajo o priznanju Slovenije. Tako bi se Uroš prej vrnil... Danilo Slivnik pripravlja novo knjigo. Tokrat v kooperaciji s Tonetom Peršakom. Baje bo drama in pol. V pravi družbi zna biti Jelko Kacin tudi tiho. Po zadnjih podatkih j iBizilj edina med novinarji, ki je z redsednikom vzdržala jutranji joggi grada: ekskluzivni pogovori m predsednikom. Šef študentske vlade Marko Kušar je že dalj časa v TO, zato javno prosimo J.J., naj ga izpusti. Beograjski novinarji imajo zanesljive podatke, da je naročnik orožja na ugandskem letalu nihce drug kot "ideolog ustaško- separatistično -muslimansko -nacistično-faš istično-alpsko vatikanskega gibanja" Papež Janez Pavel II. ragisa arojevič je javil, da je ovenija jbolj mokratična žava. Verjetno /aprosil za žavljanstvo. Eden izmed glavnih kandidatov za slovenskega častnega konzula v Banja Luki je največji slovenski založnik Dušan Cunjak, ki si že pušča brado. Milan Aksentijevič je skrivaj kupil knjigo »Jelko Kacin - veliki zmagovalec«, vendar je še ni uspel prebrati do konca. laska mirovna nferenca je po vseh ročilih sodeč tekalavstilu"ne jem dobro", kar je še dokazveč, daso ropejci ihi za jugo nonado. Jerovšek, šef televizije,pripravlja | nov program, katerega osrednji del so ponovitve ponovljenih ponovitev. INFOFAKS INFOFAKS DOBRO JUTRO, EVROPAi Načelno ni težko najti Evrope. Morda imajo nekaj težav s tem le onstran luže in v okolici Ljubljane, pa v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji..., ki so geografsko v Evropi, a iščejo svojo »evropsko iden-titeto«. Najlažje jo je najti v Strasbourgu, ki se ponosno imenuje za njeno prestolnico. Pri tem se seveda ne ozira na mnenje Luk-semburga in Bruslja. V Strasbourg so postavili sedež Sveta Ev-rope, ki naj bi igral vlogo evropskih Združenih narodov. Tu enkrat mescčno zaseda Evropski parlament, ki pa je iz bruseljsko-lukscmburškega filma o Ev-ropi. Edina stvar, ki ga povezuje s Svetom Evrope, je dvorana, v kateri zaseda. Le-ta je namrcč last Sveta Evrope. Ker pa mora imetiEvropski parlamcnttudi drugepros-torc, v katcrih lahko poslanci odlagajo papirje in telcfonirajo, so zgradili poleg palače Sveta Evrope še Palačo Evrope, ki je zaradi »zanimivc« organiziranosti Ev-ropskoga parlamcnta v glavnem prazna. Njcna infrastruktura pa dela lc, ko zascda Evropski parlament. Ta mcsecjcbilo tood 9. do 13. septcmbra. Ker se vsa gradiva pripravljajo v Bruslju in Lukscmburgu, se prcd in po zasedanju po žclcznicah in ces-tah med tcmi mcsti valijo zaboji papirja z gradivi. O samem dclovanju tch cvropskih institucij bom spisal kaj po tcdnu zascdanja parlamenta in obisku gospoda Bučarja v Strasbourgu. Edcn najbolj cpnjenih Sloven-ccv v Strasbourgu je Jancz Drnovšek, saj so ob njegovem govoru, ko jc bil še prcdsed-nik predsedstva SFRJ, izdali kuverto z njcgovo fotografijo - v spomin na ta dan. Stcer pa se te dni Strasbourg prebuja. Ljudje se vračajo s počitnic. Začenjajo se konference, posvetovanja, sestanki, srcčanja,... Mesto spet postaja lastnjegovih prcbivalcev, turistov pa je vsc manj in manj. V Strasbourgu govorijo francosko in se imajo za prave Francoze. Pravzaprav se sporazumevajo v alzaškem dialektu, za vsakega, ki zna nekaj nemščine pa je še kar razumljiv. Ko kdo sedi na glavnem trgu, da bi popil pivo, ga najprej nekoliko zmede cena piva, vendar je žeja močnejša od dvesto desetih din, ki jih bo v frankih odštel za pol litra piva. Sicer pa je okolje prava paša za oči. Mimogrede lahko poklepeta s prodajalcem spominkov, ki prodaja evropske zastave, kape, nalepke, zastave evropskih držav (za StrasbourgjeEvropa neverjetno majhna -v njej je samo dvanajst držav) in je presenečen, ker prodajalec pozna Slovenijo, je nad njo navdušen in povecelo nekaj stavkov v pravi slovenščini. Potem sledi razlaga, da je bilo poleti v Strasbour-gu veliko Slovencev, da so vsi dobri Ijudje in da je skrajni čas, da nas že priznajo... In ravno to je tisto najbolj zanimivo; tu so vsiza priznanjeSlovenije, vsinasrazumejo in jim je blazno hudo, ker je na Hrvaškem vojna in ne morcjo na morje. Gospa, ki dela v eni od komisij Stalne konference pri Svetu Evrope, je tako prestrašena, da si ne upa niti pisati svojim znancem v Dubrov-nik, ker se boji, da ne bodo dobili pošte (še cn dokaz, da je v strasbourških Francozih nckaj nemške krvi, - da bi plačal poštnc storitve, pismo pa ne bi bilo dostavljeno, to pač ne gre). Kako glcdajo na osamosvajanje Slovencev predstavniki mladinskih organizacij ev-ropskih držav (ko je tu tudi Slovenija, je to gcografska Evropa), ki so se zbrali na srcčanju v organizaciji Mladinskega centra Sveta Evrope? Cc je na vabilu pisalo še Jugoslavija, je vse gradivo prišlo že na pravi naslov -RepublikiSloveniji. Kaj hitro so bili popravljeni tudi vsi dokumenti, Ijudje v Mladinskem centru pa imajo opravka zjugoslavijo toliko kotzZimbab-vcjcm. Ob prclistavanju knjig Desct dni vojne za Slovenijo in Bitka za Slovenijo so moji kolegi dojeli, da je bila vojna nekje prav blizu njihovih domov in se sedaj nadaljujc sto štirideset kilometrov vzhod-ncje. Vojna, ki ji ni videti konca. Ob spoz-navanju evropskih institucij so tudi dojeli njihovo nemoč in slepoto. Vsi se sprašujcmo, koliko ljudi bo še ubitih, da bodo gospodje a la Van dcr Brock vidcli, da je to, kar se dogaja, že dolgo čez rob državljanske vojne. Saj so kot majhni otroci, ki jim vsak papir pomeni več kot pet človeških življenj, ob vsem tem pa kar kipijo od ponosa, ker so rešili nekaj pingvinov ali pa kakšnega kita. V pariškem Le Mondeu so »slovenski os- vobodilni vojni« priobčili karikaturo, na kateri so zrušeni kipi Manca, Lenina in Stalina ter nekaj ljudi, ki poskuša zrušiti kip Tita, iz belega jeepa z napisom »Ev-ropska skupnost« pa se derejo predstav-niki »Evrope«:»Ne, ne tega, tega pa ne!«. Vsak funkcionar evropskih instituciij je previden, ko govori o SLoveniji in Hrvaški, čepra v zad nje dni govorijo le še o priznanju Slovenije. Vsi čakajo na zasedanje Ev-ropskega parlamenta in Skupščine Sveta Evrope, ko bodo podrobneje govorili o situaciji v Jugoslaviji. Sicer pa nitiV Sloveniji še ne vemo, kaj je Evropa. Oni dan so mi povedali, da je »znameniti« amerikanizirani pravnik na zasedanju Univerzitetnega sveta Univerze v Ljubljani izjavil, naj ne bi upoštevali Statuta Univerze, ker je tako bolje za Univerzo. To pač ni Evropa in dokler bomo na zakone gledali tako, lahko samo rečem »Lahko noč, Slovenija, kjerkoli že si.« Naslednjič pa nekaj o bodočih evropski politiki in morda kakšen pogovor z ev-ropskimi parlamentarci. MT IHfOfAKS IHFOFAKS INFOFAKS INFOFAKS INFOFAKS TEDENDNIVNEWYORKU Poročilo o zasedanju Internacionalnega modela združenih narodov (IMUN) Kot cdini predstavnik sem se v dneh 28. julija do 4. avgusta udeležil zasedanja IMUN-a v New Yorku v organizaciji JCI (Junior Chamber International) in poseb-nim sponzorstvom japonske JCI. Verjetno je najboljše najprej razložiti, kaj jeJCI. To je organizacija mladih poslovnežev, ki je v Evropi razen Albanije nima edino Jugos-lavija. Organizactja se predvsem zavzema za tržno gospodarstvo, demokracijo, ven-dar pa za pozitiven razvoj osebnosti in ne za dobiček za vsako ceno. Združuje tnlade poslovneže in menagerje od 18. do 40. leta injim pomagapriprvih poslovnihkoraklh. JCI ima sedež in nekaj desetin profesional-cev v Miamiju na Floridi v prečudovoti vili. Sedež vodi generalni sekretar, organizaciji pa predseduje predsednik, ki je vsako leto iz druge države. IMUN jebil samoeden večjih projektov, ki jih organizira JCI. Razen tega res velikega srcčanja so tudi mednarodni in evropski kongresi, ki so zmeraj združeni s seminarji menagementa. Organizacije v posameznih državah pa imajo še mnogo drugih aktiv-nosti. Najmočnejše so predvsem JCI iz Japonske, ZDA ter ostalih razvitih držav. V razvitih državah je skoraj obvezno članstvo, če hočeš delovati v poslovnem svetu. Prav tako je poslovnost tista, ki vodi firme k sponzoriranju JCI. Njen pomen je vzhodna Evropa spoznala že pred 2-3 leti, tako da imajo že povsod nacionalne JCI. IMUNjebilorganiziran res profesionalno. Pripravljali so ga približno štiri leta, v projekt jebilo vloženega veliko japonskega kapitala. Orgnizacija združenih narodov nam je dala na razpolago svojo palačo ter celo privilegtrano dvorano generalne skupščine. Sta novali smo v Hya tt hotelu, ki je oddaljen le nekaj minut od OZN. Ker sem kot edini član delegacije tnoral sodelovati pri delu treh komisij, ki so delovale hkrati, in navezovati stike za morebitno organiziranje JCI v Sloveniji, sem bil zmeraj prezaposlen. Hkrati sem delal sive lase organizatorjem, ker sem razdeljeval delegatom pismo predsednika Kučana o vojni v Sloveniji. Moram povedati, da je svetovna javnost sedaj zelo na slovenski strani in je prava škoda, da ne izkoristimo takih srečanj na tako visokem nivoju za svojo promocijo. Sodeloval sem predvsem pri delu komisije za ekonomski razvoj. Najhujša debata se je razvnela, kot se je izkazalo tudi pri glasovanju, ali podpirati nedemokratične režime, ki nimajo svobodnih volitev tcr tržnega gospodarstva. So pa to tcmelji na katerih temelji svobodni svet in jih niti upiranje Kube in nekaterih kokainskih držav ni omajalo. Ker je bil na čelu sov-jetske delegacije predstavnik iz Estonije smo z veliko večino izglasovali resolucijo, ki zahteva, da je temelj sodelovanja med državami demokracija in svobodne volitve, ter da se morajo države odred sodelovanju in gospodarskemu podpiran-ju nedemokratičnih režimov. Tudi večino prostega časa sem se ukvarjal z lobiranjem. Smo pa imeli res lepe otvorit-vene in zaključne večere, kjer je sodeloval tudi monaški princ Albert. Japonska JCI nam je priredila bal v hotelu Astorija, kjcr so podarili UNICEF-u 700.000 USD. Ameriška JCI nam je priredila vožnjo z ladjo okoli Nevv Yorka. Edini prosti večcr smo preživeli z Avstralci v Kitajski četrti. Nepozabno. Po kongrcsu sem ostal še dva dni v Nevv Yorku. Ogledal sem si Metropolitanski muzej. Predvsem so me zanimali francoski impresionisti. Imajo jih zares veliko in enkratne slike. Toda pravi dih impresionizma lahko človek začuti le tam, kjer je nastat - v Franciji. Kljub bogastvu, ki so si ga nagrmadili Američani v muzeju, nc more zamcnjati cvropskega življenja, v katerem je ta kultura nastajala. Pravi zaključck mojega bivanja v NY pa je bil musical Cats na Brodwayu. Dvc uri in pol čistega užitka. Za vnaprej prcdlagam, da sc vsodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovcnije ter AIESEC-om ustanovi SLOVENE JUNIOR CHAMBER (SJC) - ZBORNICA MLADIH SLOVENIJE (ZMS). Imamo vso podporo JCI tcr soscdnjih držav, predvsem Italije, Avstrijc, Madžarske, Švice, Nemčije. Sami se moramo odločiti za vstop na vlak za Evropo. Ena od naslednjih postaj jcsvetov-ni kongres in seminar Junior Chamber ]n-ternational od 2. - 9. novcmbra v Helsinkih na Finskem. Stanislav Raščan pom. štud. min. za mednarodno sodelovanje JHFOpAKS INFOFAKS liilliiBlftiiliiiii INFOFAKS INFOFAKS INFOFAKS INFOFAKS REKTORJA PA SE Nl... Tudi na zadnji seji Sveta Univerze v Ljubljani nismo dobili novega rektorja -kandidat za imenovanje je dr. Veljko Rus - saj do volitev sploh ni prišlo. Tokrat se je zapletlo pri prorektorjih. Ker je dr. Rus nekoliko spremenil svojo prorektorsko ekipo v primerjavi s spom-ladansko, se je svet odločil za podaljšanje roka za evidentiranje prorektorskih kan-didatov do 20. septembra. Po tcm datumu najbisvet ponovno zasedalin čebošlo vse po sreči, bo novo vodstvo Univcrze prev-zelo dolžnosti že v začetku oktobra. Kot se jc ncuradno zvedelo, jc jabolko spora v oscbi dr. Boštjan M.Zupančič, ki je kandidat za prorcktorje za izobražcvanje. Kerjedr. Rusvztrajal pri tem, da jeprorek-torsko ekipo moč izvoliti le kot ccloto in ne pa po dclih, so se člani svcta dokončo odločili za podaljšarvje roka za evidcn-tiranje. Vprašanje pa je, kakšnc posledice lahko pričakujcmo ob neizvolitvi rcktorja in njcgove ckipc na prihodnji seji Univer-zitetnega svcta. Ncnazadnje tudi to, da se vespostopekvolitev (tudi za rcktorja) vrne v začctno fazo, kar pomcni, da bomo lahko novcga rcktorja dobili šcle prihodnjc lcto. STUDENTJE, BOJKOTIRAJTE VLADO, NE UPRAVE ŠC V domovih Študentskega centra se je pojavil anonimen plakat, ki poziva štu-dente k uporu proti upravi in bojkotu stanarin. Vzrok za to naj bi bilo slabo delo direktorice Ksenije Preželj, ki naj bi v času njenega mandata študentom nudila predvsem visoke stanarine, ne pa tudi boljše kvalitete bivanja. Najvcč vroče krvi pa je povzročila novica o kavciji 1000 dinarjcv,kisojo uvcdliz novimštudijskim letom. Dircktorica Kscnija Prežclj je povedala, da jc večina očitkov, napisanih na plakatu, izmišljcnih. Tako na primcr nebo potrcbno plačati dodatka k stanarini za radijskc in televizijske sprcjcmnikc ali hladilnikc, prav tako tudi ne parkirnine za av-tomobilc. Omenjene stvari bo potrebno le prijaviti, ker SC zanje odgovarja. S tem bodo študentje zaščiteni pred krajami in zasedenimi parkirnimi prostori. Tako se bomo Ijubljanski študentje postopoma približali evropskim študijskim pogojom. KavcijolOOOdinarjev bodoštudcntjclahko plačali v dvch obrokih do 1. dccembra. To pa nc pomeni, da bodo ta denar »podarili« ŠC, pač pa sc bodo s tem študentjeobvezali, da nc bodo uničevali skupnega premožcnja. Eventuclno razliko med stor-jeno škodo in omenjeno kavcijo bo Center vrnil z ustreznimi (dcviznimi?) obrcstmi študentom po izsclitvi iz ŠC. Upajmo, da bo naložba donosnejša kot /aupanjc Ljubljanski banki. Gledc previsoke stanarine, ki znaša povprečno 850 dinaj-rev, pa je dircktorica povedala, da na črno (s preprodajo odločb) ta znaša kar 1500 dinarjcv. V novem domskem redu ne bo vcč t.im. nočne ure, po katcri bi morali biti študcntjc v posteljah (24.ura). Prav tako tudi nc bo vcč nočnih kontrol, vse ostale pa bodo najavljene. Delcgatska konferenca študcn-tov vŠCboorganizirala 8.10. mirovni shod pred skupščino, s katerim bo najvišje državne prcdstavnike opozorila na to, da je standard študcntov iz dneva v dan slabši. Pri tcm bo študente podprla tudi uprava Študcntskega contra. Jgor Kršinar POJASNILA V ZVEZI S POS- TOPKOM O FORMIRANJU ŠTUDENTSKE VLADE Predsednik parlamenta je dne 26.7.1991 skladno s pravilnikom o formiranju študcntske vlade sprožil postopek za for-miranje nove študentske vlade. Zaradi lažjcga razumevanja postopka je potrebno podati nekaj dodatnih pojasnil. Sestavo študentske vladc določa ustava ŠOU. Vlada ima poleg predsednika še scdem obveznih vladnih resorjev. Poleg tega je v vladi lahko še največ sedem članov, ki pokrivajo morebitne dodatne resorje ali pa so dodeljeni posameznim rcsorjem kot pomočniki. Obvezni vladni resorji so: - proračun; - mcdnarodna dejavnost; -informiranje; -izobraževanje; - kultura; - šport; - sociala. Kandidat za predsednika vlade lahko v svojem programu predlaga uvedbododat-nih resorjev za obdobje njegovega man-data. O tem odloča parlametn ŠOU. Sam kandidacijski postopekjerazdeljenna dva dcla in sicer na kandidacijski postopek za članevladein kandidacijski postopekza predsednika vlade. Študentska vlada Kandidati za člane vlade kandidirajo pogojno, v postopekformiranja vladebodo vključeni Ie, če jih bo kateri od kandidatov vključil v svojo ekipo. Sam postopek je prcdviden predvsem zato, da se registrira Ijudi, ki so pripravljeni opravljati določeno funkcijo v vladi, tako da lahko kandidatiza prcdsednika vlade sestavijo svoje ekipe. Kandidati za člane vlade morajo svoje pis-mene kandidaturc predložiti volilni komisiji ŠOU na Kersnikovi 4, soba 109 najkasneje do petka, 18.10.1991. Kan-didatura mora vsebovati ime in priimek kandidata, datum rojstva, letnik in smer študija, naslov stalnega in začasnega bivališča, telefonsko številko, mesto za katerega kandidira v vladi in okviren pro-gram dela, potrdilo o vpisu v šol. leto 1991/92, izjavo, da soglaša s svojo kan- INFOFAKS ¦Kfaks. INFOFAKS Univerza STUDENT LJUBLJANSKE UNIVERZE! Postani poslanec svoje fakirttete v študentskem parlamentii... Postani minister v štndentski vladi... Postani predsednik študentske vlade... Kandidaturo za poslanca v Študentski parlament moraš dostaviti na volilno komisijo SOU do petka, 25.10.1991. Kandidaturi na predpisanem obrazcu, ki ga dobiš na fakultetah in sedežu SOU na Kersnikovi 4 v Ljubljani, moraš priložiti še potrdilo o vpisu v šol.leto 1991/92. Volitve poslancev po fakultetah bodo v četrtek 31.10.1991. Kandidaturo za ministra v študentski vladi moraš dostaviti na volilno komisijo SOU do petka, 18.10.1991. Dodatne informacije v infofaksu. Kandidaturo za predsednika študentske vlade moraš dostaviti na volilno komisijo SOU do srede, 13.10.1991. Dodatne informacije v infofaksu. Za vse informacije smo ti na voljo na sedežu volilne komisije SOU na Kersnikovi 4, soba 109 v Ljubljani in na telefonu 318-454 vsak dan od 10. - 12. ure. Volilna komisija ŠOU anketa ŠTUDENTJE ZAHTEVAJO VEČJE STIPENDIJE Vedno hitrejši padec realne vrednosti dinarja ter gospod-arska katastrofa, ki se nam neusmil-jenopribližuje, bosta seveda najbolj prizadela udeležence neposredne proizvodnje ter vedno bolj plitke žepe slovenskih študentov... Ceprav so slovenske politične stranke v predvolilnem boju obljubljale, da bo v novi slovenski državi fakultetna izobrazba mnogo bolj cenjena kot prej, so od tega ostale le prazne črke na papirju. Zato niti ni čudno, da poskušajo študentje na najrazličnejše načine nadoknaditi finančni primanjkljaj v lastnem medečnem proračunu. Nekateri si denar »sposodijo« od staršev, drugi tudi med predavanji delajo preko Študentskega servisa, tretji pa se iz meseca v mesec »preživljajo«, kakorvedo in znajo... IRENA MILEŠIČ, 1. letnik sociologije na FSPN-ju: »Za zdaj sem s štipendijo kar zadovoljna, saj dobim približno 2600 dinarjev iz združenih sredstev. Sicer pa sem se morala večkrat pritožiti, ker mi je niso redno pošiljali. Ko sem dobila štipendijo prvič, je zadostovala za dokaj normalno življenje. Vendar pa so šle kasneje cene navzgor, štipen-dije pa ne, tako da je zdaj malce kriza. Da pa bi si lahko privoščila tudi kakšno malenkost, bi zadoščalo 4000 dinarjev. Seveda bi morali nekaj denarja prispevati tudi starši.« ALEŠ ŠRIMPF, 1. letnik strojne fakultete: »Za zdaj štipendije še nimam, upam pa, da jo bom dobil iz združenih sredstev. Od kolegov sem izvedel, da znaša štipendija iz združenih sredstev okoli 2600 ali 2700 dinarjev, zato menim, da bi jo morali za potrebe študentov malce povečati. Štipendija bi morala znašati vsaj 5000 dinarjev, da bi lahko pokrivali vse stroške. Seveda pa bodo morali izdatni delež denarja še vedno prispevati tudi starši. Tudi jaz bom potreboval njihovo pomoč, saj se vsak vikend vozim domov na Koroško.« BRANKA KEREC, 1. letnik primer-jalne književnosti in bibliotekarstva: »Stipendijo sicer dobivam,in združenih sredstev, vendar menim, da je za moje potrebe malce premajhna. Za pot dobim 1000 dinar-jev, vse skupaj pa znaša štipendija 2000 dinarjev. Vozim se iz Maribora, od koder je samo povratna karta 300 din, seveda pa moram kupiti še vozno karto za mestni avtobus. Zato bi morala minimalna štipendija za študente, ki se vozijo, znašati vsaj 5000 dinarjev. Seveda pa brez 3000 dinarjev, ki mi jihdajo starši, ne bi šlo.« TATJANA SAVIČ, absolventka elektro fakultete: »Ne boste mi ver-jeli, ampak 2900 dinarjev štipendije, ki jo dobim na pošti, mi ne zadošča. Sicer pa mi bodo zdaj štipendijo povišali, tako da mi bo malce lažje. Moram pa poudariti, da se samo s tem denarjem v študentskem naselju ne da preživeti. Zato mi ob finančnih stiskah pomagajo starši. Če bi jaz lahko odločala o povišanju štipendij, bi jih zvišala na 4000 dinarjev. Vprašanje pa je, če bi tudi takšna vsota denarja zadostovala za cel mesec življenja v Ljubljani.« LUKA LESNIK, absolvent strojne fakultete: »Veste kaj, štipendija je odločno premajhna in če bo šlo tako naprej, nam ne bo zadoščala niti za en teden. Sicer imam kadrovsko štipendijo v znesku 2500 dinarjev. Kar se mene tiče, bi predlagal, da se vse štipendije povečajo za 100 odstotkov, torej bi morale znaŠati okoli 5000 dinarjev. Še dobro, da mi z mesečno žepnino pomagajo starši, drugače res ne vem, kako bi šlo. Tudi jaz se vsak vikend vozim domov, tako da praktično za stroške z vožnjo porabim skoraj polovico štipendije.« anketa MATJAŽ ŠIMIC: 1. letnik lesne fakultete: »O višini štipendije najraje ne bi govoril, ker je tako majhna, da me je kar sram povedati. Dobivam jo iz Slovenijalesa, znaša pa 1200 dinar-jev. Sicer sem doma v Ljubljani, zato bi štipendijo povecal predvsem za tiste študente, ki so iz drugih slovenskih krajev. Če bi imel možnost, bi štipendije dvignil na 2500 dinarjev. Nekaj denarja mi dajo tudi starši, količina zneska pa zavisi od mojih potreb. Čeprav ne živim v štydentskem naselju, pa na mesec porabim tudi do 5000 dinarjev.« PAVLE JERIČEK, absolvent goz-darske fakultete: »Kadrovska štipen-dija, ki jo za zdaj redno dobivam, znaša približno 1700 dinarjev. Seveda je štipendija odločno premajhna, saj mi za življenja v študentskem naselju ne zadošča. Moral bi jo dobivati vsaj 5000 dinar-jev, če bi hotel normalno živeti, z manjšim zneskom pa bi bilo že malce težje. Precej denarja porabim tudi za vožnjo, saj se vozim iz Novega mesta. Starši mi dajo zelo malo denarja, zato kar precej delam preko študentskega servisa, drugače pa »vegetiram« tako kot ostali.« IBRI SOSMANAGLI, 2. letnik ar-hitekture: »Stipendije nimam, zato pa sem vsak mesec od doma dobival 400 dolarjev. Vendar pa tega denarja od takrat, ko je bila vojna, ne dobivam več. Denar sem dobival preko zagrebške in beograjske banke, vendar so mi na žalost zdaj to finančno pomoč ukinili. Trenutno se preživljam tako, da redno delam preko študentskega servisa. Na teden dobim 2200 dinarjev, na mesec pa priblično 9000 dinarjev, tako da nekako gre. Seveda pa sem precej bolje živel prej, ko sem dobival 800 DEM na mesec« MATEJA POLJANEC, 1. letnik VUŠ-a: »Dobivam 2600 dinarjev iz združenih sredstev, kar seveda za spodobno življenje niti najmanj ne zadošča. Menim pa, da bi se s 4000 dinarji štipendije mogoče dalo »prebiti« skozi mesec. Zivljenje v študentskem naselju je dražje iz meseca v mesec, zato res ne vem, kako bo v prihodnje. Tudi starši mi dajo nekaj denarja, odvisno od tega, kolikor ga pač potrebujem. Sicer pa se vsak teden vozim iz Raven na Koroškem, tako da je za moj plitki študentski žep to še en dodaten strošek več.« JOŽICA MIRT, 2. letnik pravne fakultete: »S štipendijo, ki jo dobivam iz združenih sredstev in znaša 2700 dinarjev, lahko kvečjemu plačam stanarino in vožnjo domov, tako da sem izredno nezadovoljna. Svojo štipendijo bi povišala na približno 4200 dinarjev in potem bi bilo malce lažje. Kar se tiče mojih staršev, pa je situacija tudi bolj žalostna. Imajo bolj slabe plače, tako da finančne pomoči od njih niti ne smem pričakovati. Pomagam pa si tako, da med študijskim letom in predavanji delam preko Studentskega servisa in tako precej zaslužim.« Doment Rant film Konec 60-ih in v zgodnjih 70-ih letih je bila zlata doba »blackploita-tion« filma. To je bil čas gesel Black Is Beautiful« in »Black Power«, med »blackploita-tion« zvezdniki pa so izstopali: Jim Brown (STO PUŠK/100 Rifles, 1969; r. Tom Gries/, EL CON-DOR/1970; r. John Guiller-min/, KAPETAN SLAUGH-TER /Slaughter, 1972; r. Jack Starrett/, SLAUGHTER-JEVA VELIKA BITKA /Slaughter's Big Rip-Off, 1973; r. Gordon Parks/, SHAFT v AFRIKI /Shaft In Afrika, 1973; r. John Guiller-min/); Fred VVilliamson (LEGENDA O ČRNEM CHARLEYU/The Legend of Niggcr Charlcy, 1972; r. Mar-tin GoJdman/, DUŠA ČRNEGA CHARLEVA /The Soul of Niggcr Charley, 1973; r. Larry Spangler/, Hell Up In Harlem/1973; r. Larry Cohen/, OPERACIJA HONG-KONG/That Man Bolt, 1973; r. Henry Levin, David Lovvell/, Boss Niger/The Black Bounty Killer/1974; r. Jack Arnold/, Bucktovvn/1975; r. Arthur Marks/); Jim Kelly (KARATEJONES/BlackBelt Jones, 1974; r. Robert Clouse/). Jim Brovvn, Fred VVilliamson in Jim Kelly so nastopili tudi skupaj (Three the Hard Way/1974; r. Gor-don Parks Jr/ PEKLENSKI PREGON/Take a Hard Ride, 1975; r. Anthony Davv-son~Antonio Marghcriti/). Razvpiti SUPERFLV -VELIKI POLET (Superfly, 1972; r. Gordon Parks Jr.) je imel dva »sequela«: prvega -DIAMANTI ZA SVOBO-DO/Supcrfly T.N.T., 1973) -jc režiral Ron O'Neal, glavni igralec v 1. in 2. delu, drugi »scquel« - The Return of Su-perfly (r. Sig Shore) - pa je nastal šele lani. Ta zvrst je imela tudi zvezdnice: Pam Grier (s Fredom VVilliam-sonom je nastopila v Buck-tovvnu) je bila Coffy (1973; r. Jack Hill) in Sheba Baby (1975; r. VVilliam Girdlcr), Tamara Dobson pa je nas-topila v CLEOPATRIJONES (1973; r. Jack Starrett) ter v »sequelu« Cleopatra Jones and the Casino of Gold NEW JACK CITY ZDA,1991.WarnerBros. Režija: Mario Van Peebles. Scenarij: Thomas Lee VVright, Barry Michael Cooper. Fotografija: Francis Kenni/. Glasba: Michel Colombier. Glavne vloge: Wesley Snipes, Ice T, Allen Payne, Mario Van Peebles, Michael Michele. Mario Van Peebles je sin režiserja-scenarista-glas-benika- skladatelja-igralca Melvina Van Peeblesa, ki je režiralfilm The Story of a Three Day Pass (1968) in Watermelon Man (1970), napisal scenarij za Greased Lightning (1977; r. Michael Schultz) ter igral v filmih America (1986; r. Robert Downey), O. C. and Sargent (1987; r. Robert Altman) in Žrelo IV (]aws: The Revenge, 1987; r. Robert Sargent). Mario je s svojo sestro Megan kot igralec (in koscenarist) debitiral v filmu Sonth Bronx Heroes/The Rnnaways/Revenge of the Innocents (1983; r. VVilliam Szarka), natopajenastopil vDelivery Boys (1984; r. Ken Handler), Extenninator2 (1984; r. Mark Biintzman), Obračun ob 3.15 (3.15/The Moment ofTruth, 1984; r. Larry Gross), Rappin' (1985; r. Joel Silberg), Rojen vojak (Heartbreak Ridge, 1986; r. Clint Eastiuood), The Last Resort (1986; r. Zane Buzby), HotShot (1987; r. Rick King) in Žrelo IV (s svojim očetom). (1975; r. Chuck Bail). Zamorski »horror« zastopata Blacula (1972; r. William Crain; gl.vl. VVilliam Mar-shall) in njegov »sequel« Scream, Blacula, Scream! (1973; r. Bob Kelljan; gl. vl. W. Marshall, Pam Grier). Naštetih »zumba actioner-jev« seveda ne gre enačiti s hollywoodskimi »črnskimi« filmi. Prve - za razliko od slednjih - odlikuje značilnost, da beli pripadnik človeške species, ki prej ni bil rasist, to utegne postati po ogledu »blackploitation« filma. Če bi torej sodili zgolj po izjavi (»Moj namen je postati človek, ki ga bodo beli rasisti sovražili!«) Ice T-ja, bivšega kriminalca, sicer pa raperja in igralca glavne vloge v NEW JACK CITYJU, bi si utegnili prezgodaj ustvariti mnenje, da gre za značilen »black-ploitation« film. Četudi je res, da je problematika, ki jo film obravnava, dejansko v prvi vrsti črnska, da je prav tako črnska celotna filmska ekipa in imamo opravka z značilno šibkim scenarijem, pa po drugi strani drži tudi, da je NEW JACK CITY izjemno atraktivno posneta, sicer skrajno nasilna, vendar dinamična akcijska krimi-nalka, kakršne v okvirih tule obravnavane zvrsti doslej še nismo imeli priložnosti videti. Žal pa se film ne ponaša samo z rekordnim iz-kupičkom za tovrstne izdelke (50,000.000 USD), temveč je poskrbel - skupaj s FANTIIZ SOSEŠČINE (Bpyz N the Hood, r. John Singleton) - tudi za najnovejšo, tragično definicijo pojma »kultni film«: med neredi, ki so sledili množičnemu navalu na kinovstopnice po pričetku predvajanja obeh navedenih filmov, je več mladih Črncev izgubilo življenje. Igor Kernel SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE kultura REVIJA ZMAGOVAL-CEV FESTTVALA V CAN-NESU | 16.09.91 \ SEKS, LAZI IN VIDEOTRAKOVI (SEX, LIES AND VIDEOTAPE), ZDA, 1989, melodrama. Režija in scenarij: Steven Soderbergh. Fotografija: Walt Uoyd. Glasba: Cliff Martinez. Glavne vloge: James Spader, Andie MacDovvell, Peter Gallagher, Laura San Giacomo, Ron Vawter, Steven Brill._______ l 17.09.-23.09.91 [ DIVJIV SRCU (WILD AT HEART), ZDA, 1990, melodrama. Režija in scenarij: David Lynch. Fotografija: Fred Elmes. Glasba: Angelo Badalamenti. Glavne vloge: Nicolas Cage, Laura Dern, Diane Ladd, Wil-lem Oafoe, Isabella Rossellini, Harry Dean Stanton, Crispin Glover. Biseri za ogrlico NADREALIZEM IN CRNI HUMOR 24.09.-07.10.91 RETROSPEKnVA FILMOV BRATOV COEN Zaradi vojne na Hrvaškcm je bil prekinjen napovedanekinotečnefilme. železniški transport med Beogradom in Ljubljano, kar je povročilo, da je redni kinotečni program odpadel najprej v avgustu, zatem pa tudi v septembru. Zato je bila pripravljena posebna ponudba filmov, ki se po eni strani navezuje na premiere v LJUBLJANSKIH KINEMATOGRAFIH, po drugi strani pa ta program predstavlja poskus ohranitve »kinotcčnega duha« in hkrati prcmostitev do tedaj, ko bodo lahko spct pričeli vrteti žc RETROSPEKTIVA MOV BRATOV COEN 24.09.-25.09.91 KRVAVO PREPROSTO (BLOOD SIMPLE), ZDA, 1983. Režija: Joel Coen. Scenarij: Joel Coen, Ethan Coen. Fotografija: Barry Sonnen-feld. Glasba: Carter Burvvell. Glavne vloge: John Getz, Frances Mc-Dormand, Dan Hedaya, Samm-Art VVilliams, M. Emmet VValsh, Deborah Neumann. Marcia Gay Harden in Gabriel Byrne v MILLERJEVEM KRIŽIŠČU 26.09.-30.09.91 ARIZONA JUNIOR (RAISING ARIZONA), ZDA, 1987, komedija. Režija: Joel Coen. Scenarij: Joel Coen, Etham Coen. Fotografija: Barry Sonnenfeld. Glasba: Carter Burvvell. Glavne vloge: Nicolas Cage, Holly Hunter, Trey VVilson, John Goodman, VVilliam Forsythe, Sam McMurray, Frances Mc-Dormand. l 01.10.-07.10.91 H MILLERJEVO KRIZISCE (MILLER'S CROSSING), ZDA, 1990, gangstrski. Režija: Joel Coen. Scenarij: Joel Coen, Ethan Coen. Fotografija: Barry Sonnen-feld.Glasba: Carter Burvvell. Glavne vloge: Gabriel Byrne, Marcia Gay Harden, John Turturo, Jon Polito, J.E. Freeman, Albert Finney, Mike Starr. Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav. Ciklusa»RevijazmagovalcevfestivalavCan-nesu« in »Restrospektiva filmov bratov Coen« se seveda navezujeta na najnovejšo dis-tribucijsko pridobitev LJUBLJANSKIH KINEMATOGRAFOV, »črno komedijo« BRATOV FINK, s katero sta Coena osvojila letošnji festival v Cannesu. Zdaj imamo priložnost videti njun celotni opus, ki sicer ne obsega vcliko filmov, saj niti deset let ni pretek-lo, odkar sta začela dclati v kinematografiji, vsi po vrsli pa so izvirni, pravi »av-torski« filmi, ki nosijo njun neizbrisni peČat. Režiser, produccnt in scenarist Joel Coen (rojen 1. 1955 v Min-neapolisu, Minnesota) je diplomiral na newyorškem vseučilišču, nato pa je sodeloval kot asistent montaže pri slovitcm »horrorju« Sama Raimija The Evil Dead (1982; v naših kinodvoranah smo pred ncdavnim videli DARKMANA istega režiserja), ki je precej vplival nanj ssvojimi»prijemi«. Kot režiserjejoel Coen debitiral s thrillerjem KRVAVO PREPROSTO (Blood Simple, 1983), ki pomeni začetek njegovega filmskega sodclovanja z dve leti mlajšim bratomEthanom.Žeta prvenec - intcrpretacija »film noira« in obenem tudi »hommage« tej zvrsti - kaže značilnosti vseh njunih dosedanjih filmov: »ak-robacije« s kamero, nenavadna kompoztcija kadrov in poseben slog montaže, kar vse prispeva k nadrealističnemu, tesnob-nemu, »paranoidnemu« vzdušju ob vseskozi prisotnem črnem humorju. Sledil je ARIZONA JUNIOR (Raising Arizona, 1987), trpka komedija o bivšem zaporniku (N. Cage) in policistki (H. Hunter), ki je vzbudila še večjo pozornost, in z njo sta dosegla precejšen komercialni uspeh. Njun tretji in prcdzadnji film - MILLER-JEVO KRIŽIŠČE (Miller's Crossing, 1990) - pa obravnava »etični aspekt« gangstrskega poklica. Igor Kernel film NOVA DVORANA POT UPANJA, film, ki ga bomo v kratkem videli v kinu VESNA. NOV PROGRAM Vdrugi polovici septembra bodo LJUBLJANSKI KINEMATOGRAFI (skupaj s sponzorjem KOMPASOM) odprli novo kinodvorano v strogem delu centra. Imeji bo KINO VESNA, vhod vanjopa bo izpasaže na Miklošičeui 38, skozi katero seje hodHo tudi v Ijubljanski POLETNIKINO. Pravzaprav ne drži povscm, da je dvorana (ki se nahaja v kJetnih prostorih in se razlikuje od vseh os-talih v Ljubljani) ravno »nova«, je pa vsekakor krcpko prenovljena in spremenjena. Na njencm mestu se je prej nahajala interna dvorana VESNA FILMA, ki je bil do lanskega leta edini slovenski distributer. V njej so pregledniki/kinooperaterji VESNA FILMA ocenjevali kvaliteto kopij iz filmskega fonda tega distributerja ter kvaliteto podnaslovov tistih filmov, ki so bili obdelani v VESNINEM laboratoriju za podnaslavljanjc. Tu so - po ogledu članov programskega sveta VESNA FILMA - na novo uvoženi celovečerci dobivali dovol-jenja za javno predvajanje, prav tako so bile v njej projekcije za Skupni programski vet kinematografov Slovenije, ki je (za območje Slovenije) ocenjeval vse filme iz ponudbe jugos-lovanskih distributerjev. Dvorana bi bila že takrat (z minimalno adaptacijo) primerna za javno predvajanje, zaradi absurdne in destruktivne »kulturne« poliriketakratneslovenskevlade(kise je opirala na povsem neprimerno zakonodajo), pa je bila VESNA FILMU registracija za predvajalsko dejavnost oncmogočena, čeprav bi tedaj prav priliv denarja iz prikazovanja filmov morda omogočil preživetje distribuciji, shirani zaradi 1000 odstotne inflacije. Nova vJada je prejšnjo še prekosila: preprečila jc sanacijo VESNA FILMA in (s sklicevanjem na ustanoviteljske pravice) sprožila postopeklikvidacije. Nekaj podobncga je kasneje dolctelo VIBA FILM, bistvena razlika pa je seveda v tem, da VESNA FILM nikoli ni prejemal t.i. »družbenih sredstev«, ampaksejevseskozipreživljalzlastno dejavnosljo in še vedno sem prepričan, da bi tudi preživel, če ne bi bilo posegov od zunaj. Najbrž se nikoli ne bom mogel sprijazniti z dejstvom, kako je neverjetno hitro, tiho in za širšo javnost neopazno v mnogočem daleč najboJjši jugoslovanski distributer postal »preteklost«.) Tale ekskurz v preteklost sem si dovolil paČ zaradi osebne navezanosti na VESNA FILM in dvorano, kjer se je s tolikšno skrbjo in zavzetostjo pregledovalo izbrane filme, ki so morali biti brezhibno prevedeni in podnaslovljeni, da so si zaslužili najvišjo oceno, ki edina zagotavlja resnični umetniški užitek gledalcem v kinematografih. Imel sem srečo, da sem nekaj let preživel pod strcho te ustanove, v družbi sodelav-cev, izjemnih strokovnjakov, poz-navalcev kinematografije, ki so me zelo lepo sprejeli medse in me naučili večine tistega, kar da nes vem o filmu; spomini na tista leta pa so že dobili značilni pridih nostalgije, sladek in trpek obenem, čeprav je od takrat preteklo tako malo časa. Dvorana VESNA je sedaj razšir-jena, v njej je prostora za 87 gledalcev. Kot je zagotovil Vasja Bibič, programski vodja LJUBLJANSKIH KINEMATOGRAFOV, bo v njej zelo visoka kvaliteta projekcije filmov. Vsak dan bodo štiri predstave, ob 16., 18., 20. in 22. uri (na zadnji predstavi bodo filme prikazovali tudi predpremierno). Prvi štirje filmi na sporedu bodo ŽENSKE NA ROBU ZIVČNEGA ZLOMA (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988; r. Pedro Almodovar), POT UPANJA (Journey of Hope, 1990; r. Xavier Koller-Oscar' 91 za najboljšitujifilm), ČUDEŽ (The Miracle, 1990; r. Neil Jor-dan) in ERASERHEAD (1978), razvpiti prvenec Davida Lyncha. Tako po tipu dvorane kot samem programu lahko vidimo, da je KINO VESNA namen-jen v prvi vrsti zahtevnejšim gledal-cem. Kasneje letos pa bodo uvedli še poJnočne projekcije (ob petkih in sobotah), ko bodo vrteli »kultne filme«, ki jih bo mogoče videti samo v tem kinu in izključno opolnoči. Šlo bo torej za ekskluziven program, ki bo vseboval tudi ponudbo celovečercev, začasno uvoženih samo za potrebe KINA VESNA. Za ogled filmov v tem kinu bo predvidoma treba odšteti 100 din. Igor Kernel _______________________________ export-import_____ LJUBLJANSKI KINEMATOGRAFI predstavljajo Pustolovski spektakel ROBIN HOOD, PRINC TATOV (Robin Hood: Prince of Thieves) Kevin Costner, junak izfilmov NEDOTAKLJIVI in PLEŠE Z VOLKOVI tokrat vvlogi le- gendarnega izobčenca iz Sherzvoodskega gozda. SPOREDU V KINU UNION S I S K A DOUBLE MONO LOONEY FM RADIO BOMBOLA Igra ki osvaja vsak torek ob enajstih RADIO GLAS UUBLJANE 100,2 MHz FM STEREO šport SPOROCILO MEDIJEM! KLUB K4 V četrtek, 05.09.1991 ponovno odpiramo Klub K4. Prenovo interierja je oblikoval arhitekt Samo Cafnik, poslikal pa slikar Tadej Tozon. V novem obdobju delovanja Kluba K4 želimo ponovno vzpostaviti aktivno identiteto Kluba K4 z elitnim izborom glas-benih zvrsti in dinamičnim kultumim programom: ? avtorski video projekti, ? tiskovne konference ter promocije plošč in knjig z nastopi avtorjev, ? stalne tematske fotografske razstave, D plesni, gledališki, pesniški in modni happeningi, D koncertni nastopi zanimivih skupin. Nekateri programski večeri v Klubu K4 so sedaj opredeljeni z drugačnimi glasbenimi zvrstmi in novim spremljeval- nim programom, zato vam prilagamo program po posameznih dnevih v Klubu K4: fonedeljek: HARD AND HEAVY (v sodelovanu z AFK) Glasba: hard rock in glasbene hard and heavy zvrsti. DJ: Mitja Prezelj in Boštjan Jurečič. Občasni koncerti domačih in tujih skupin s heavy metal glasbeno usmeritvijo. Občasna prodaja rabljenih plošč. torek: DANGEROUS DANCING (v sodelovanju z VS ŠKUC FORUM) Glasba: technodroom in ostale techno glasbene zvrsti. DJ: A Ido Ivan čič, Primož Pečovnik. Projekcije avtorskih video filmov. Občasni koncerti domačih in tujih skupin s techno glasbeno usmeritvijo. sreda: (v sodelovanju z radijem Student) Glasba: etno, jazz, blues. DJ: Matjaž Ambrožič in gostje. Stalni živi nastopi ali james sesioni domačih in tujih skupin. četrtek: WALK THIS WAY (v sodelovanju s projektom Mreže za MetcJkovo) Glasba: funk, rap, indie, hip hop, pop in house groove. D/: Brane Zorman in Ali Džafič. Kulturno umetniški program v okviru zastavljenega programskega koncepta. petek: FRIPAYIS FREEDAY Glasba: široko zastavljen izbor rock plesne glasbe. DJ:Marjan Dovgan z gostom. sobota: FJCPRESSO BONGO Glasba: širok izbor najboljših in najpopularnejših glasbenih zvrsti s poudarkom na plesni glasbi. DJ: Roman Kopač. nedelja: ROZA DISCO Glasba: rap, techno, funky. Program homoerotične kulture. Pozdrav! KLUB K4 KERSNIKOVA 4 LJUBLJANA Za Klub K4: Ksenja Murari kultura TAD «8*WAY$ANTA (SVB JPOF) \ Obilni zvezdnik off rokerske založbe ! Sub Pop je spet udaril. Po enem letu je tu | z novim izdelkom, s katerim pravzaprav | niti malo ne odstopa od subpopovske ] linije. V bistvu jo le še bolj utrjuje. Glede ! na pisanje in glorificiranje Tada kot oseb-] nosti v angleškem glasbenem časopisju, je I povscm očitno, da je po odhodu Nirvane ! k "velikim" debcluhar postal prvo ime |Sub Popa; lahko bi ga označil celo za ! ambsadorja omenjene založbe, fenomen ! pa je podobcn kot v primeru Garyja Claila ! in On-U-Sound. Tad torej vsekakor nudi ! to, karnajbiponudilSubPop. Gretorcjza ! identitcto. Zelo dobro. ; ' HAJRPTMONDATa «MXS ! KLF *THL ^HIIBBOOM ! (KI^COMMONICATIONS) Dve vsekakor trendovski zadevi. Happy Mondays so z lansko ploščo lcta v večini otoškega časopisja najbolj tipični prcdstavniki anglcškega popa na prclomu dveh dcsctlctij in zato si zaslužijo mesto v zbirki diskofila, ki ne zavrača popa. Malce zatrpano, ampak kljub temu kul. The KLF pa sta kot vemo Bill Cauty in Jim Drummond, ki sta v nckaj leti zamcn-jala nekaj imen, najbolj uspešnb pa prodala prav KLF. In to prcdvsem po zaslugi treh singlov s plošče Thc VVhitc Room, ki je pravzaprav soundtrack. Ce se torej kdo zvito prodaja, sta to KLF. (Čeprav zvito) odlično. Dve legendarni plošci legcndarnega benda, zatem pa šc štiri solo ploščc lcgcn-darnega frontmena istega bcnda: zgodnji Idiot in Lust For Life kot rczultat sodelovanjazDavidomBovvicjcmin prcd prcdzadnja ter predzadnja, na kateri naj-demo Billa Lasvvclla in Stevea Joncsa. Ogromno imen, ob katcrih pa James Osterberg alias Iggy Pop neumorno rocka. In za to gre. Izvrstno. I II Andrej Capuder: ISKANJE DRUGEGA Slovenska Matica, Ljubijana 1991, 460 din. spravnezadeveinpobojidomobrancevpo vojni le še grenak priokus zgodovinskih dejstev. Capuder pod krinko naivne zgodbice popisuje spopad med domobranstvom in par-tizanstvom, med katolištvom in komuniz-mom; spopad, ki mu ni videti korica, čeprav sam pisatelj oziroma minister zapiSe rezultat 1:0 za domobrance. In to v trenutku, ko umre Sergej, ko se simbolično konča komunizem, zmaga domobranstvo oziroma krščanstvo. V bistvu nič kaj takega. Bolj zanimivo je srečanje med enim in drugim, dialogi med protagonisti romana, ki so precejkrat napisani v maniri nerodnega erotika: »vdaja se mu kot gibka in mehka sipina«, »poskakovala je naga zadnjica, lcde na to, da so bile lanskoletne subvencije za knjige minimalne, če so sploh bile, je prav začudujoče, da se je koncem spomladi ali v začetku poletja na slovcnskem knjižnem trgu pojavil roman, ki ga je spisal (in subvencioniral) sam slovenski kulturni minister, dr. Andrej Capuder. Pa kaj bi, privilegiji so vedno obstajali, obstajajo in bodo tudi v prihodnje. Slovenska matica je v dostojni nakladi izdala zmes spravnega romana in političnega zgodovino-pubicizma, zmes katolicizma in eroticizma. Na kratko: gre za brata, ki se najdeta vsak na svoji strani, Scrgcj pri domobrancih, Marko pri par-tizanih, kjer je deležen tudi neke precej visoke funkcije. Scrgej nato pogine pod streli parizanskcga grozodejstva (nekje v bohinjskih pečinah takoj po vojni -asociacija na množično pobijanje domobranstva so jasne, kajpada), Marko pa se v skladu s kraščanskim etosom zgraža nad grozodcjstvi in krvoločnostjo svojih doncdavnih soborcev in se odloči ostanek življcnja preživeti v kloštfu. No, do sprave seveda le pride, čeprav mnogo let kasnejc, v drugi generaciji. Sergejeva ljubica Ana Marija zanosi s polkovnikom Pcrotom, kljub temu, da je otroka dalo hrepenenje po Sergeju, po padlem in usmrčcnem domobranskem junaku. Tako rodi sina Evana, v Argentini, seveda, ki precej po rojstvu ostane sirota, brez staršev. Markovo nezakonsko hčer, Amando pa po reji in življenju v sirotišnici pot zanese po svetu, kjer zanosi z ameriškim vojakom. Na porodu umre, hčer, ki se prav tako imenuje Amanda pa zanese na skupno pot z Evanom, s čimcr se družini simbolno zopet združita. Sergej in Marko se po dolgih Ictih vendarle vrneta v družino. Ni kaj, žalostna zgodba, ki pa je bila napisana v popolnoma zgrešenem in nepravem času. To so zgod-bice, ki bi bilc aktualne leta 1985 ali morda še prej, nikakor pa ne leta 1991, ko so da se je tresel ves avto«, »zapečatena v dotiku«, »pade z naju vse, kes in sramovanjem samota in bolečina, sva eno telo in ena duša«. Spolni odnos oziroma ubesedovanje akta mu dela precejšnje težave, kar pa ne velja za raznorazne evfemizme, ki jih kar stresa in po drugi strani v svojem kabinetu prepoveduje (primer scenarija za film Carmen avtorja Metoda Pevca); »p... ti materina«, »vnetje, ki sem ga staknil na najbolj občutljivem mestu, ki si ga zdaj vztrajno namakam v kamilice«, »šel je v vodo«, »skupaj opraviva, po slovansko,brat ob bratu«, tu in tam mu pa celo, najbrž nenamenoma, kaj uide: »naj si gredo mater jcbat«. Pa ne, da so tudi domobranci (beri krščanstvo) preklinjali. Malce šepava zgod-bica, ki bralcu ne pusti užitka ob branju obscenih prizorov, ki so malce nerodni in večkrat vulgamo sramežljivi; daleč za strokov-nim besednjakom velikega P. Travna, na primer. In še enkrat. Škoda, da je Capuder knjigo napisal šele letos ali zidal šele letos, kajti pred kakimi petimi leti bi jo z velikim veseljem prebiralo tako staro kot mlado. Dušan Cunjak kultura Umetnost in galerije v svetu Anselm Kiefer V berlinski Narodni galeriji so prvič pos-vetili celotno razstavo predstavitvi del Anselma Keiferja, ki naj bi popravila morda napačne sodbe o tem umetniku. Toda rezultat je vse prej kot razvesel-jujoč. Najprej gre krivda instalaciji, čeprav jo je postavil avtor sam. Zdi se, kot da je izgubil vsak občutek za dimenzije prostora, še posebej na galerijskih tleh. Vsa dela je postavil tesno skupaj. Se posebej je to moteče pri skulpturah letal, ki pri taki pos-tavitvi dajejo občutek otroških igrač, ne pa objektov, nabitih z mitsko konotacijo. Povsem jasno je, da Kieferjeve skulp-ture potrebujejo posebno okolje, ki ga hladno galerijsko vzdušje ne more pričarati. Raketa iz leta 1991 se v tej »zmešnjavi« objektov zdi, kot da jo je postavil kakšen amaterski sestavljalec modelov. Večina slik, ki so bile razstavljene v kletnih prostorih so umetnika »rešile«. Sele tukaj je njegovo delo zares razpoz- navno. Mojster je predvsem v manjših delih, ki so polna odlično »izrabljenih« metafor. Zanje je tudi značilen ustrezen odnos med materialom in vsebino. Pri večjih skulpturah namreč prevladuje material. Manjša dcla se tudi ukvarjajo s konfrontacijo čisto določenih motivov. Najprepričljivejše delo sploh je bil »Zenska revolucije« (1986). Ljudje tistega časa so predstavljeni kot rože, le žetev revolucije, Marie Antvinete, je prikazana kot vrtnica. Kiefer je v enem svojih intervjujev izjavil, da ni niti sim- bolist niti alegorist. Njegova dela je treba čutiti postopoma, počasi in čisto svojstveno. Rože in vrtnica so razpoz- navne samo z naslovom, toda metafora ne bi bila mogoča, če ne bi biJa vsebovana že v delu samem. Kiefer se ukvarja z referencami in prevodi koncepta in jezika. Mit prev- zame obliko podobe, toda sporočilo prihaja skozi besede in koncepte. Odnos med vsebino in materialom predstavlja za Kieferja osrednji prob- lem dela. Če so materiali preveč prev- ladujoči, se izgubi konceptualnost. In to se je zgodilo v njegovih novejših delih, ki predstavljajo osrednji del razstave. Instalacija in njen poudarek na materialu je bila neprepričljiva. ČVEKSCENA Ilona Staller & Jeff Koons »nebeško« poročena Zgodilo se je 1. junija na privatni ceremoniji v Budimpešti, čerpav sta poroko načrtovala že za Dan zal-jubljenccv. Na koncu sta ugotovila, da »bi se bilo dosti lepše poročiti spom-ladi«. Sreča ni trajala prav dolgo. Jeff Koons je namreč zašcl v resne »umet-niške težave«. Obtožili so ga zaradi zlorabe avtorstva dvch del. O uporabi podob iz dcl drugih namreč ni obvestil avtorje. Celotna zadeva pa bi lahko bila predhodnica za celo generacijo umet-nikov, ki počcnjajo podobnc s... Peter Greenway v muzeju Muzej Boymans-van Bcuningen v Rotcrdamu je povabil k sodelovanju znanega filmskega režiscrja Petra Greenwaya. Nastopil jc kot kustos njihove razstavljcne stalne zbirke. Polcg filma Grccnwaya zanima razis-kava umetnosti in človokovcga tclesa. Svoj projekt je poimenoval »prcglod in razstava človeške tclcsnosti v okviru vsch delov zbirkc«. S projektom, ki ima razsežnosti od stare do modcrnc umet-nosti umetniških dcl, del umetne obrti, grafik in risb hoče doseči poglobljeno razumcvanje cvropske kulturc in njenega poglcda na človeško tclo. Razstava je bila odprta od 11. junija do 12. avgusta. Nives Klinc A. Phillips - J. Rakusen OUR BODIES, OURSELVES Penguin Books, Bristol, 1989 Vse, kar ste želeli vedeti o ženski, pa si niste upali vprašati Entisoč petsto gramov znanja o ženski. Sedemsto šestnajst strani najrazličncjših podatkov o tem, kdo je ženska. Kako skrbeti zase, kako se vesti v seksu, kakoobvladati svojo plodnost, kako donositi otroka, kako prenesti brcmcna starosti, kateri so naj-pogostcjšizdravstveni problemi, kakoseznajti v medicinskem sistemu.Greza najnovcjšena anglosaksonskem trgu - (vsc prcj kotžepni) priročnikza prebijanjcskoziživljenjc kotženska. Že kilaža omenjene izdaje nam da vedcti, da je taka avantura (namreč biti ženska) vse prej kot preprosta zadeva. Še manj preprosto pa je proučiti vse to vedenje, nasvete in dejstva. Kot zanimivost - v uvodu je navedcnih nič manj in nič več kot tri strani (formata A4) različnih sodelavk in sodelavcev, ki so sodelovali pri britanski (sic!) izdaji. Imprcsionirani?Takoje pač na gnilem zahodu. Tam je raznoraznim sufražctkam že davno kapnilo, da so parole a la 'tudi žcnske smo ljudje' žc davno passe. Prihaja čas neusmiljene akcije. In rezultati so tukaj v obliki enoinpolkilske knjige, ki ji ne morcmo očitati niti nestrokovnost niti površnost. Banalnost? Niti to, saj dclo prinaša marsikakšno informacijo, za katcro bi si še magistre znanosti drznile vprašati zdravnika ali drugcga ustrcznega strokovnjaka. Ceprav vsi vemo, da prihaja doba ncnchnega konzultiranja različnih priročnikov, se jih nikakor ne moremo navaditi. Ne samo, da sc ob tcm počutimo kot idioti (Kako si poiščem prijatelja?) in da naša nečimrnost strašno trpi, ampak so slovenski priročniki tudi redki in borni. Zato predlagam, da sc anglcško govorečc ženske, ki bi radc imele pri svojcm ženstvu enoinpol kilsko podporo, obrncjo na knjigarno, ki naj jim to knjigo priskrbi. V njej bodo našle vse - od šal, ki jim bodo popcstrile dežcvni popoldan (tipa 'Mami, kaj je to orgazcm? -Nc vem, Ijubčck, vprašaj očka.') pa do zelo rcsnih in zanesljivih podatkov o tetri in onem. Če vam jcbilo kdaj žcnstvo v napoto ali pa ste se ga žclele celo zncbiti, potcm prcberite uvodno poglavjc in prisilitc k tcmu tudi vašega najdražjcga. Rezultat bo tak, da bo vaša (moškim tako Ijuba) 'fallus-envy' prcskočila na njcga. Kajti že po nckaj stranch branja sc vam bo zdclo, da ste vc tiste, ki držite vse niti v svojih rokah. Konec koncev pa jc trcba priznati, da jc knjiga ženskam zelo dobrodošla, saj so jo v Vcliki Britaniji razgrabilo žc kmalu po izidu.Drži tudi, da ob knjigiše najhujši cinikostanebrczbcscd. Klobuk dol, res profesionalno dclo. Vsa področja so strokovno pokrita, popolnoma zanesljiva in brczčasna. Ob tcj knjigi boste vesele, da se je vaša knjižna polica pod dodatno kilo in pol upognila še za centimeter. Anja Stefan SATANSKIRINGLŠPIL Salman Rushdie: »Haroun and the Sea of Stories«, Granta Books, London, 1990. Nagrada je vse večja. Tiralice dosegajo rekordne naklade. Pismenih islamskih fundamentalistov je iz dneva v dan več. Rushdie je vse manjši, sklonjen, z glavo med rokama na tleh. Deblo je vidclo, da se ne bo zgodilo. Pa ga vprašaj, če si upaš! (Oprosti, izgubil sem kJjuč zakladnice topega orodja literarne kritike, ali pa so zamenjali ključavnico? Privatne zadeve privatizirajo! Branje ostaja... meni, tebi. Iščeva odsotnost.) Salman Rushdie je svetovnemu občestvu dobro znan,zlasti po vsem, kar se godi z njim po tem, ko je s Satanskimi stihi stresel temelje Islama in si nakopal srd njegovih varuhov v tostranstvu. Božjih smotrov ne morcš raziskovati čisto brez neke predrzne lahkomiselnosti. Toda Rushdie je bil očitno preveč predrzen, lahkomiseln, ali pa islamski žandarmeriji Descartes ni ljub. Sicer je v Literaturo še močneje vstopil že leta 1981, ko je dobil BookeKs Prize za roman »Midnight's Children«, letos izdani esejt »Imagi-naryHomelands«pa najbržtreznodopolnjujejotoleHarouniado. Pravljica »Haroun and ThcSea of Stories« je v »paperbacku« na voljo tudi v Ijubljanskih knjigarnah. Povej mi, kdo te preganja, in povem ti, kaj si napisal. V to sintagmo se lahko strnc stanje Sveta, ki je razburilo angleškega Bombayčana (zlasti njegova osebna izkušnja s tem) in ga pognalo v pisanje fantazijske avanture. Pravzaprav gre za alegorično apologijo sebc-vmestitve v svet in svojega besednega kazanja, oblečcno v pravljičnost Arabskih noči in satiro, ki kljub trudu ne dosega svviftovske duhovitosti in ostrine v Vojni knjig. Preveč surovo sugestivna in mestoma rahlo patetična je, zlasti ko pred oči nenchno vrinja (privatni) kontekst. Zgodba z močnimi avtobiografskimi vmestki teče takole: Rashid Kalifa - prvi pripovedovalec dežele (le njemu je omogočeno napajanje iz oceana izvirov zgodb) presahne. Zgodbe nchajo pritekati k njemu, pa tudi žena, ki pobegne s sosedom. Tako pobit sc s sinom Harounom odpravi na pot. Ponoči se oba izsanjata vDcžclooccana izvirovzgodb, tamjunaškoinduhovito opravita s tcmnimi silami, ki želijo onesnažiti in kontrolirati vs Izvirc Zgodb, potem pa zmagoslavno prisanjata nazaj v mehke odejc rcalnega. Rushdieju ni uspclo pobcgniti v fikcijo, čeprav naj bi prav za pravljico veljalo, da je najbol; fiktivna od vsega. (Vendar pa pravljice, podobno kot SF filmi, pravilno ne znajo izkoristiti brez-končnega prostora in graditi lastne, povscm avtonomne on-tologijc, uiti zcmeljskemu ustroju stvari, marveČ skrbno gradijo ncko notranjo logiko in ob vratolomnem kolovratenju prej ali slej zbezljajo v smcšna protislovja.) Nasilen vdor v fikcijo se je končal z alegorijo, napcrjcno proti duhovnemu nasilju velikih zgodb (zlasti rcligiji, ki najbolj »zadane«) in sploh vsem oblikam ones-naževanja in uničevanja čistih zgodb, pri tem pa sam kali lastne izvire, ko fikcijo degradira v orodje, zgolj sredstvo posiljeno v smotrnost. Tu manjka zlasti domišljija - v smislu domišljevanja, ne izmišljcvanja. Ej, Salman, Salman. Z Islamom ni dobro češenj zobati. Saj poznaš kristjanovo izkušnjozjabolkom. Rushdiezdaj pogosto razglaša svojc kesanje, spoznanje prave vere, znova drveč po avtocesti korana. Ne pomaga. Nama pa: knjiga »na dah« -prijetno in cclo duhovito branje, zlasti če pozabiš na kontekst. Kaj pravi Borges? Spi... Vlado Škafar L I T E R A T U R A anarho STENE SO TANKE Po osrednji informativni torturi si lahko naredite sendvič in greste na straniŠče, ali pa takoj prešaltate direktno v Vojno za svobodo, ki pa jo je HTV v zadnjih dneh preimenovala v Program za svobodo. Kar nedvomno zveni bolj pomirjujoče, čeprav prispev-ki niso nič boljši. Ob devetih preklopite na SKY News. Nekaj bodo gotovo povedali tudi o nas, ampak lahko se počutite užaljene, če slučajno ne bomo med headlines. Ob desetih je spet čas, da začnete loviti lokalne dnevnike. Z malo srece si boste lahko ogledali tako ljubljanskega kot zagrebškega. Potem je na vrsti YUTEL. Opolnoči vam Hrvati postrežejo s televizijskim izborom iz večine jugo-dnevnikov, uro za tem pa večer zaokrožijo zadnja poročila. Po vsem tem bi se človeku prilegla kakšna pijača, ampak pravi problemi se tukaj šele začnejo. Kot sem že prerokoval, nova, demo-kratična ljubljanska oblast demokracijo razume pred-vsem kot pravico odsluženih državljanov do nemotenega počitka vsaj štiriindvajset ur na dan. Ker jih iz humanitarnih predsodkov ne more ekspeditno premestiti na Žale, jim pač namerava priskrbeti mir in pokoj kar v mestnem središču. Tako se je ljubljaniška riviera letos skrčila na prostranstvo med Julijo in Valvazor-jem. In to kvečjemu do polnoči. Pos-lovanje slednjega naj bi bilo ob teh nekrščanskih urah namreč ilegalno, lastnikovo ignoriranje spokoja željnih okoliških duš pa je bilo kaznovano s spektakularno aretacijo. Nov zapiralni čas so odredili tudi saxofonistu in gostincu Urbanu U., tako da si boste tisto je...o pivo po prej opisanem medijsko- političnem udejstvovanju najverjetneje morali privoščiti v Drami. To je bolj ali manj vse, če želite tudi vedno bolj jesenske tlMSLUŽBA Najtlajftje zadnje čase nadvse razburljiv. Že nekajpred sedmo zvečer lahko začnete preklapljati nemške satelitske programe na domačem televizorju: RTL, SAT 1 in 3 SAT vas ne bodo razočarali in vam bodo gotovo postregli z razburljivimiposnetki iz bivše širše, a šeprebližnje domovine. Ob pol osmihje čas za Dnevnik, načelomaje najbolj razumna izbira med Ijubljanskim in zagrebškim, s tem da prvi poroča boljpregledno, drugipa ima bolj sveže informacije z bojišč. Ob sobotah vsekakor priporočamo Saturday Night Fever z beograjskim dnevnikom na drugem programu. noči preživeti na svežem zraku. Sicer pa vas čakajo zakajene ljubljanske kleti, ki jim lastniki ponosno rečejo diskoteke in klubi. S šolskimi zvonci se je oglasil tudi K4, katerega otvoritev je s svojo prisot-nostjo počastil tudi znani g. Capuder, sicer aktualni minister za kulturo. Če bi upravljalci to vedeli, namreč da se bo minister odzval njihovemu vabilu, gotovo še ne bi postavili tabel, ki označujejo sanitarije. Ker so te ob samem vhodu, vsak prišlek najprej naletina dva prekrižana tiča,kibržkone simbolizirata pisoarje, medtem ko je risba pred damskimi toaletami bolj abstraktna in dopušča različne inter-pretacije. Kako bo klub zaživel v novi sezoni pa bomo kmalu videli, s tiči ali brez. Dva diskotečno-klubska večera pa bosta stalnici verjetiio tudi v novi . v sezoni. Cez poletje so se obdržali četrtki v Turistu in petki v Palmi. V Turistu že dolgo nisem bil, ker ne morem razumeti, kaj je tako poseb-nega tam doli ob četrtkih. Frendi mi pravijo, da pač četrtek kot tak... Ne vem, verjetno se preveč trudim, da bi v vso to zadevo okoli alkohola vnesel kakšno logiko. Zato se mi je začelo občasno dogajati, da mu kdaj tudi ne podležem. Po drugi strani mi je jasno, kaj je bo petkih poseb-nega v Palmi (poleg tega, da je petek); zadeva funkcionira do neskončnosti, kar daje dober občutek, da vas ne bodo napodili ven, ko bo najlepše. Prav tako motoriziranim gostom ni treba skrbeti, da jih bodo ob odhodu prestregli sicer vedno prisotni balonarji. Ko zadnji obiskovalci zapuščajo Palmo, je nočna izmena prometnih miličarjev že v pos-teljah. Urnik pa prav pride tudi odvis-nikom od mestnih avtobusov, ki lahko na toplem počakajo na jutranje vožnje. Tiste po-polnočne so namreč ukinili. Gary Gray godba Jazz festivali - Dunaj + Saalfelden KAJ AVSTRIJA IMA, ČENIMA MORJA? Ceje v znaku jazza potekala letošnja pomlad pri nas, je bilo to znamenje čez poletje rezervirano v glavnem za Avstrijce. Predvsem oddiha željni Slovenci so »-posthumno« obiskali našo obalo, Ijubitelji takšnih festivalov pa so sejim priključili z upanjem, da jim bo jesenski del Ijubljanskega festa prinesel zamujeno. Vsega jim gotovo ne bo mogel, namreč tako dolgega seznama nastopov Avstrija na tem področju še ni imela. Nc v eni sezoni in tudi v cnem lctu ne. Mi, vočidel pobirajoč drobtine, ki se tranzitno približajo našim odrom (z izjemami, seveda), tega nqšemu poslušalcu ne bomo mogli omogočiti. Od junija Jo avgusta so po festivalih v bivši monarliiji zaigrali (naštel bom najpofnembnejše): DIZZY GILLESPIE ORCHESTRA & MIRIAM MAKEBA, PAQUITO D'KIVERA SEZTET, PHAROAH SANDERS QUARTET, JOE ZAWINUL SYNDI-CATE, THE YELLOWJJACKETS, ARCHIE SHEPP QUARTET, JOHN HICKS TRIO, ELVIN JONES JAZZMACHINE s SONNY]EM FOR-TUNEOM, ASTRUD GILBERTO, CHARLI HADEN & LIBERATION MUSIC ORCHESTRA vključno z JOHNOM STUB-BLEFIELDOM, MICKOM GODRICKOM, PAULOM MOTIANOM ter AMINO CLAUDINE MYERS, KIP HAN-RAHAN - SPECIAL PROJECT s CHICOM FREEMANOM, DONOM PULENOM in MIL-TONOM CARDONO, JOHN ZORNA & NAKED CITY z WAYNEOM HORVITZOM, BIL-LOM FRISELLOM ter FREDOM FRITHOM, JOE SE FRANCESCO gUINTET, OSCAR PETERSON g.JJARTET, BENNY CARTER SWINGAMERICA z basistom MILTOM HINTONOM, JAN GARBAREK GROUP, JOHN SCOFIELD QUARTET z JOEOM LOVANOM in MARCOM JOHNSONOM, DON GROLNICK QUINTET z JOEOM HENDER-SONOM, RANDYJEM BRECKERJEM in ED-DIEJEM GOMESOM, TITO PUENTE s CELIO CRUZ, BOB MOSES, TIM BERNER'S CAOS TO-TALE, DAVID MURRAY QUINTET, HAMIET BLUIET& BOBSTEVVARTPROJECT- »MINGUS AND PRIENDS« vključno s STEVEOM TUR-REJEM ter AMINO CALUDINE MYERS, FRED FRITH & DE LA GUEULE, BILL FRLSELL & WAYNE HORVITZ, GERI ALLEN & CHARLIB HADEN & PAUL MOTIAN, ANDY SHEPPARD & CARLA BLEY & STEVE SWALLOW, RED SUN & SAMUL NORI z WOLFGANGOM PUSCHNIGOM, LINDO SHARROCK ter JAMAALADEEN TACUMO, EGBERTO GIS-MONTI - solo, CHARUE HADEN - solo, STEVE LACY & KRONOS QUARTET, ODEAN POPE TRIO, ob posebnih priložnostih pa še: PAT METHENY GROUP, THE MANHATTAN TRANSFER, JAMES BROWN, GEORGE BEN-SON & COUNT BASIE ORCHESTRA, CARLC6 SANTANA & SALIF KEITA, MILES DAVIS BAND, GILBERTO GIL, JOE PASS, JOHN ABERCROMBIE...!?... No, brezžalosti. Tudimoja prva misel je bila: zato pa Avstrija nima morja. Tak program je bil prikazan na treh velikih f estivalih: na Dunaju in v Wiesenu julija ter Saalf eldenu av-gusta. Najskromnejši je bil fest v VViesenu, in sicer zaradi razmer, ki so nastale po sporu med tam-kajšnjimi lokalnimi in glavnimi dunajskimi prireditelji. Dunajčani so za kazen pobrali VViesenu glav-nino jazzovske smetane. Toda nespretna dunajska koordinacija je ta zlat oreh izrabila na dokaj neuspešen način. BIG BOP, kakor se je imenoval tridnevni jazzovski godba maraton, so namestil' v »Messepalast«, staro avstroogrsko palačo, ki nudi streho nad glavo trem velikim koncertnim odrom, Vanguard, Birdland in Factory. Zaradi gigantskega programa z 31. posameznimi koncorti so izvajalce razdelili na vse tri dvorane, v katerih je program nemoteno potekal vzporedno (!?). Tako se je nepozabni Pharoah Sanders pokrival z nastopom Joeja Zavvinula, bobnarska zvezda Elvin Jones z enkratnim Kip Hanrahanom ali Johnom Zomom, veteran Benny Carter s prvoligašem Johnom Scofieldom, Gillespie z Archiejem Sheppom in tako dalje. Nepopravljiva napaka. Le sreča, da se je nekatere delo pred časom ogledati pri nas, je lajšala odločitve. Elvin Jones se je pojavil z isto zasedbo ter programom kot aprila v Ljubljani, Gillespie pa je nekatere jazzovske mačke iz svoje United Nations zasedbe (Cankarjev dom, oktober 1990) zamenjal z zborom vodilne afriške vokalistke Miriam Makebe, kar je njegovemu latino bopu dodalo akcent afriške etnične glasbe. Zelo dobro vsekakor. Astrud Gilberto je v programski shemi zamenjala skupino ncdavno umrlega Stana Getza, s katerim je nekoč naredila več projektov, toda vodčni nastop ni z ničemer mogel nadomestiti velikega saksofonista. Veliki adut Big bop-a je poosebljal Kip Hanraham, ki je poskrbel za prvovrstno vzdušje kljub dejstvu, da je v svoji 13-članski ekipi imel »samo« dva svetov-no prosljavljena velemojstra: Chica Freemana ter Dona Pulena, kar je znatno manj kot na njegovih studijskihposnetkih. Tamse pojavlja na kupu tudi več kot deset imen, ki nosijo s seboj že fantastične solo kariere na najvišji ravni. Hanrahan se na teh posnetkih pojavlja s tolkali in vokalom, ria Dunaju pa se je predstavil zgolj kot aranžer in leader, ki med koncertom hodi od enega do drugega muzikanta in suflira, kako naj odigrajo. Njegovega »percussionizma« ob petih odločnih tolkalcih v zasedbi ni bilo pogrešati, za vodilni vokal pa je poskrbela fascinantna pevka Carmen Lundy z izredno prepričljivostjo svojega vokala inpojavnostjo samo. Latino jazz, ki ga ni mogoče pozabiti. Najboljše na tržišču. Isti dan (6. julija) se je pod žarometi pokazal Joey de Francesco, bivši klaviaturist pri Milesu Davisu. Je eden redkih, ki od učitelja Davisa niso tako očitno prevzeli glasbenega izraza. Igra ihythm & blues, pomešan s starim rockom in virtuzono začinjen z vibratom njegovih Ham- mond orgel. Tip je mlad, polii humorja, ustvarjen za vzdrževanje žive atmosfcre. Ljudje so se zato veličastno zabavali. Oscar Peterson je označil začetek zadnje ctape dunajskega festivala. Bil je tudi osrcdnja oscbnost medijskega povpraševanja v tem večeru, njegova pojava pa je nedvomno pritcgnila tudi puristične entuziaste klasične glasbe, kakršni pogosto obračajo glave strarv od jazza. Peterson je namreč genijalec in svetovni prvak v vseh kategorijah svojega klavirja. Nastop Petersonovega klasičnega kvarteta je izpod njegovih plavačjočih prstov zadišal po svvingu pa tudi po klasični glas-bi. Edinstven dogodek za ljubitelje tradicije iii klavirja. Takoj za njim se je na odru Vanguard prikazal še ne velikan, prav tako medenjak za privržcnce starega jazza, Benny Cartcr, edcn najvčjih saksofonov swiiiga. Njcgove zvoke so včasih neizčrpno porabljali v Hollywoodu, njegov opus in sodelovanje z Ellingtonom, Benom VVebsterjem, Milesom Davisom, Cabom Cal-lowayem, Bcnnyjem Goodmanom, Giilespicjem ter Maxom Roachom pa sta ga napravila nesmrtnega. Orkester je igral glasbo, ki deluje še danes sveže. Rezultat: fešta s torto za rojstni dan bobnarja Louisa Bcllsona. • Tudi klub Birland jc poskrbel za izjcmcn sporcd, toda prodstavil je glasbo, ki jc bliže avantgardi. Sprva dve supcr zasodbi: John Scofield quartet in Don Grolnick quintct (z bril-jantnim saksofonistom Joejem Hendcrsonom). Obe skupini sta odigrali brezhibno, vcndar nista mogli izpolniti morebitnih komercialnejših pričakovanj. Zato je prišel Big bop zaključiti s svojo univerzalno, vesoljno mistično glasbo norveški saksofonist Jan Garbarck, ki je pod oblake popeljal mlado in staro, trczno in netrezno. Priporočljivo za koncc festivala, ugodno za in-timne večere in nadnaravno za zasanjanc. Od 23. do 25. avgusta je nato stekol 13. mcd-narodni jazz festival v tirolskcm Saalfcldcnu, sevoda s povsem drugimi ckipami. Dunajski Big bop se je v coloti glcdano nagibal poudarjanju akustičnc komponente z manjšim deležem jaz-zovske avantgarde kot take, v Saalfoldenu pa je bilo skoraj obratno. Žal mi ni znano, kakšen je bil nastop mcd kritiki priljubljenega altsaksofonista Tima Bcrnca, vsekakcr pa David Murray, ki je v kviiitetu zaigral s tenorsaksofonom, ni razočaral, ker tega prepros-to ne zmore. Po moji prcsoji je dokazal, da je mod tenoristi na najvišjem delu svctovne lestvice, predvsem kot izvajalcc pa tudi kot aranžer. Za nedeljo (25. avgusta) napovcdan nastop kitarista Egbcrta Gismontija v sodelovanju z basistom Charliejem Hadenom je pod šifro »Dialogues« propadel in sc zaradi prepira med glasbcnikom sprcvrgel v dva monologa. Verjctno je bilo to šo bolje, saj je občinstvo lahko spoznalo Gismontija tudi kot izrodnoga solista za klavirjem, ne samo kot virtuoza na desetstrunski kitari. Zvencl jc čuhio in lirično, s pcrfoktno tehniko, medtcm ko Charlie Haden ne glede na obladovanjc in-strumenta v svojem solo nastopu vcčinc ni prepričal, čeravno velja trenutno za cnega vodil-nih tovrstnih uporabnikov akustičnega basa v svetu. To so zato naredili muzikanti, skriti za priložnostnim imenom Alpine Aspects. Idcjni vodja zanimive osvežitve je bil mednarodno priz- nan avstrijski saksofonist VVolfgang Puschnig; rezultat njegove domišljije pa nekakšna »novokomponovana« avstrijska narodna glasba, podkrepljena s strahovitim ritmom ali z drugjmi besedami: bobni, trobcnta, sax, nepreglasljiva tuba Johna Sassa plus doktor E-basa Jamaaladeen Tacuma, vsc v sintezi polk in maršev. Zanimivo in izvirno. Muzikanti so se v takšni simbiozi inv enitno zabavali, ne samo domačini. VVolfgang Pusching pa je poskrbel še za vokalno oprcmo, napisal angleškc tekste in zaposlil fantastično pcvko Lindo Sliarrock, da je s svojim izrednim vokalnim razponom ter baržunastim glasom pos-tavila pokonci dJake vesoijnemu avditoriju. Dan poprej, ko je nastopila v zascdbi Ked Sun & Samul Nori (Pusching in Tacuma v sodclovanju s korcjskimi glasbcniki), jc ob izteku ncke skladbe Linda zapcla s tako šokantnim občutkom, da je ves bond pronehal igrati, publika pa ji je servirala nazaj najmogočnejšc možne ovacije. Tudi po moji presoji sodi ta pevka poleg Cassandre VVilson v najmočnejši tabor ženskega vokala mlajše generacije. Za intcresentc: oba projekta sta izdana na ploščah VVOLFGANG PUSCHING - Alpine Aspcx:ts tcr ROD SUN - SAMUL NORI. Kot zadnji nastop, ki ga ne gre izpustiti, je zopct saksofon, tokrat tenor Odeana Popea. Odcan je glasbcnik starejše gcneracije, sodelavec Maxa Roacha, Archieja Sheppa, Pharoah Sander-sa, v Saalfeldenu pa je dokazal svojo neusahno kreativno moč, segajočo \z okvirov jazza v rock in modemi funk, kar pa spričo njegovih dveh pomagačev morda ruti ni bil najtrši oreh. Na plošči »Out for a vvalk« se v triu pojavi funk duelGerald Veasley (E-bas) ter Comell Rochester (bobni), v koncortni zascdbi pa jo bil iz neznancga razloga bobnar zamenjan, kar ni niti najmanj poslabšalo vtisa. Slednji je garal kot mravljica ter bil izreden v izvedbi, Geralda Veasleya pa se da slišati tudi v boljši formi. Pope je prispeval še demonstracijo igranja s pomočjo krožnega dihanja, kar (če odštcjomo Davida Murraya) ni ravno česta vrlina šo delujočih saksofonistov. ZAKLJUČEK: Upam, da bom v življenju doživel še veliko tako vznemirljivih trenutkov. Aktualno obfestivalno dogajanje, če te zanima, je ponovno prcbujena VVoodstock scena. Peace & hrve will ncver die, kot kaže. Dejan Štampar anarho ANARHO PRIROČNIK / II. Izdelava TNT Med najpomembnejše eksplozive današnjega časa še vedno prištevamo TNT (trinitrotrotoulen). Omenjeni eksploziv in ostali eksplozivni kloni te družine so zaradi svoje fantas-tične moči in izredne stabilnosti, neobčutljivi na vlago, temperaturo (do 400C) in udarce nepogrešljivi v oborožit-venem sestavu vsake resnejše teroristične skupine. Dodatna odlika TNT je možnost taljenja pri približno 880C kar omogoča nenevarno oblikovanje in modeliranje eksploziva - z malo domišljije in kančkom spretnosti lahko tako iz TNT-ja oblikujemo prav prisrčno novoletno darilo. Postopek zo izdelavo TNT 1. Vzemite dve posodi. V prvi pripravite 76 % raztopino žveplene kisline, 23 % raztopino dušikove kisline (HNO3) in 1 % destilirane vode. V drugi posodi zmešajte 75 % raztopino dušikove kisline in 43 % raztopino žveplove kisline. Pri izračunavan-ju procentualnega deleža raz-topin uporabljajte utežne in ne volumenske procente. 2. Zatehtajte 10 g raztopine iz prve posode in jo prelijte v praz-no čašo, ki ste jo že prej umestili v ledeno kopel. V čašo dodajte še 10 g toluena in nato raztopino mešajte nekaj minut. Čašo po nekaj minutah mešanja vzemite iz ledene kopeli in jo počasi med mešanjem segrevajte, dokler temperatura v čaši ne doseže 50C. Priporočljiva je uporaba natančnega temnometra. 3. Iz prve posode zatehtajte dodatnih 50 g kisline in jo premestite v segreto čašo z raz-topino. 4. Potem, ko kislino iz prve posode primešamo raztopini v čaši, dvignemo temperaturo na 55C. Če do sedaj pri postopku nismo naredili nobene napake, se bo v čaši nad kislo raztopino začela izločati oljna tekočina. 5. Po približno 10 do 20 minutah ogreto čašo vrnemo v ledeno kopel tako, da se raztopina oh-ladi na 45C. Ko raztopina v čaši doseže 45C , se oljna raztopina spusti na dno čaše. Na tej točki postopka iz čaše odstranimo odvečno kislo raztopino z injek-cijo. 6. Ponovno dodamo 50 g kisle raztopine iz prve posode in počasi povišujemo temperaturo v čaši, iz katere smo v prejšnjem koraku odstranili vso odvečno tekočino. Temperaturo v čaši sedaj dvignemo na 83C in jo nas-lednje pol ure ohlajamo. 7. Raztopino v čaši ohladimo na 60C in obdržimo konstantno temperaturo naslednjih 30 minut. 8. Z injekcijo ponovno odstranimo prebitek kisle raz-topine tako, da na dnu čaše os-tane le oljna tekočina. 9. V čašo dodamo 30 g žveplene raztopine, medtem ko oljno tekočino v čaši počasi segrevamo do 80C. Temperaturo povišujemo izred-no počasi in pazljivo. 10. Potem, ko smo dosegli žel-jeno temperaturo in smo dodali vseh 30 g žveplene kisline, primešamo še 30 g raztopine iz druge posode. Temperaturo povečamo iz 80 na 104C. Temperaturo ohranimo nas-lednje tri ure. 11. Po treh urah mešanico oh-ladimo na 100C in počakamo še pol ure. 12. Z injekcijo odstranimo oljno tekočino iz čaše, jo premestimo v prazno, čisto čašo, dodamo vrelo vodo, ki jo takoj zatem odstranimo iz čaše. Postopek dodajanja in odstranjevanja vrele vode nekajkrat ponovimo. 13. Oljno tekočino v čaši počasi mešamo - opazimo, da se oljna tekočina prične strjevati. 14. Ko strdek operemo s hladno vodo, se le-ta oblikuje v kroglice. 15. Odlijemo vodo in že imamo pred seboj prvovrstni TNT. 16. Kroglice segrejemo na 82C in maso oblikujemo vželeno obliko. Izdelava tetrila in pikrinove kisline Sledeča recepta detaljno opisujeta postopek izdelave tetrila in pikrinove kisline. Obe spojini se po navadi uporabljata v eksplozivnih sredstvih, v kom-binaciji s TNT. Postopek za izdelavo tetrila: 1. Manjšo količino dimetilanilina raztopimo v koncentrirani žvepleni kislini. 2. Mešanici dodamo enako količino dušikove kisline. 3. Čašo umestimo v ledeno kopel in raztopino premešamo. 4. Čez nekaj minut tetril filtriramo in ga operemo pod tekočo mrzlo vodo. 5. Preostanek tetrila zlijemo v posodo z mrzlo vodo, in primešamo manjšo količino sode bikarbone, da nevrtraliziramo kisli prebitek v tetrilu. Postopek ponavljamo toliko časa, da lak-musov papir ne zazna prisotnosti kisline v tetrilu. 6. Tetril ponovno filtriramo, da odstranimo odvečno vodo nato pa ga na zraku posušimo. Ob detonaciji je reakcija tetrila po moči zelo podobna reakciji TNT-ja. Postopek izdelave pikrinske kisline 1. Fenol stalimo in ga nato zmešamo s koncentrirano žveplovo kislino. Zmes med anarho mešanjem segrejemo do 95C ter jo pri tej temperaturi ohranimo 4 -6 ur, odvisno od količine fenola v mešanici. 2. Kislo raztopino nato razredčimo z destilirano vodo in dodamo dušikovo kislino, ki naj bo s fenolom v utežnem razmerju 1:1. Prisotnost dušikove kisline bo imela za posledico burno reak-cijo, katere stranski produkt bo visoka temperatura. Vkolikor cenimo svoje zdravje, moramo burno reakcijo omejiti; dušikovo kislino prilivamo počasi, čašo pa umestimo v ledeno kopel, v katero po potrebi dodajamo led, da temperatura v čaši ne preseže 110C. 3. V približno 10 minutah se pik-rinova kislina dokončno izloži. Za razkislenjevanje uporabimo pos-topek za vodo in sodo bikar-bono. 4. Tetril posušimo na zraku, ven-dar ne popolnoma. Hranimo ga v 10% raztopini destilirane vode, ker postane suha pikrinova kis-lina izredno nestabilna. Pikrinove kisline nikakor ne smemo hraniti v kovinskih posodah, ker omen-jena kislina v kontaktu z metali tvori metalni pikrat, ki ima to nevšečno lastnost, da eksplodira spontano. Izdelava dušiko-vega trijodida Dušikov trijodid je najbrž naj-bolj nestabilen eksploziv, zato naj bo pričujoči postopek le infor-macija česa se moramo pri iz-delavi eksploziva izogibati. Kljub svoji nestabilni naravi pa je omenjeni eksploziv precej popularen med teroristi amaterji, ker je postopek za izdelavo precej enostaven, sestavine zanj pa lahko dostopne. Kljub enos-tavnosti izdelave vam postopek še enkrat iskreno odsvetujemo, saj lahko med izdelavo detonacije povzroči že muha, ki pade v mešanico - kot trdijo tisti, ki so postopek preizkusili in preživeli. 1. V koncentriran amonijev hidroksid (20ccm) dodajte manjšo količino jodovih kristalov. Kristale dodajajte toliko časa, dokler se ne izloči rjavkasto rdeča oborina. 2. Raztopino filtrirajte in jo najprej sperite z alkoholom , nato pa še z etrom. 3. Trijodid mora ostati vlažen, drugače se njegova nestabil-nost še poveča. 1. TNT detoniramo z električno detonatorsko kapico oziroma zažigalno vrvico, ki mora proizvajati tako visoko temperaturo, da se ekploziv destabilizira. Najpogosteje uporabljena tnetoda detoniranja eksploziva z vžigalno vrvico je prepletanje. Pri eksploziji moramo paziti tudi na varnostno razdaljo, ki jo izračunamopo sledežiformuli: 150m x ? kg TNT. 2. Tudi ovijanje eksploziva okoli zažigalne vrvice je precej zanesljiva pot do detonacije. 4. Uporaba eksploziva pri miniranju podpornih drogov in verig. 5. G. Molotov 3. Pri miniranju s TNT-jem moramo paziti, da eksploziv primerno zadelamo npr. z vrečami peska, ker se v nasprot-nem primeru vsa močeksplozije usmeri v zrak. Molotov koktejl Zveste bralce v želji po objek-tivnem in natančnem infornniran-ju obveščamo, da recept za t.im. molotov koktejL objavljen v hrvaškem časopisu Globus (30. avgusta 1991) ne drži. Koktejl molotov ni mešanica bencina, žveplene kisline in kalijevega klorata, kot to trdijo v Globusu, temveč je mešanica bencina in nafte v volumenskem razmerju 2:1. Kot dodatek h klasičnemu receptu za izdelavo koktejla pa še sledeče: milo narežemo na majhne koščke, ga pomešamo z nafto in mešanico rahlo segrejemo. Milo se v nafti raztopi. Mešanici prilijemo bencin tako, da se ohrani klasično volumensko razmerje med ben-cinom in nafto. Dobimo mešanico, katere učinek je po delovanju zelo podoben napal-mu. Želatina v steklenici se ob uporabi koktejla razprši in prilepi na površino. Ko želimo gorečo želatino pogasiti, jo lahko le razmažemo, kar pa še dodatno spodbudi gorenje. B.K. ptt... ptt... Odprto pismo nekemu uglednemu kulturnlku, neekonomlstu._____ Spoštovani,_____________ z velikim zanimanjem smo prebrali Vaš članek v KL Dela od 29. avgusta letos, ki ima kot naslove na 1. strani »Iz delovanja predvojnega slovenskega PEN«, na 4. strani »Naloga in poslanstvo« oziroma »Predvojni slovenski PEN v boju za jezikovne in človekove pravice«. Iz obšir-nega članka, ki obsega 14 stolpcev, smo z zadovoljstvom zvedeli, da se je ohranil arhiv predvojnega slovenskega PEN-kluba. Obračamo se torej na Vas, ki ta arhiv raziskujete, z vprašanjem, ali je v arhivu najti podatke o razmerjih med velikim pisateljem Vladimirom Bartolom na eni in slovenskim PEN na drugi strani. Te informacije bi bile uporabne v okviru razstave o Bartolu, ki jo načrtuje v Ljubljani turistično podjetje Kompas, z oziroma na priznanje, ki ga ta slovenski pisatelj do zdaj ne preveč cenjen v svoj domovini, že precej časa dosega na tujem. Kot piše v odmevnem in znanem »Kramljanju pod lipco« so to razstavo pod vodstvom uprav-nice Galerije Kompas na Titovi št. 12 po prvotni zamisli načrtovali za letošnji av-gust... Obiskovalce razstave bo gotovo zanimalo, če je V. B. bil sploh član slovenskega PEN, na čigavo pobudo in kdaj je bil vanj sprejet, ali je v slovenskem PEN-klubu opravljal kakšen funkcije, koncno, kako je slovenski PEN-klub reagiral, ko je bil pisatel] preganjan in so nata način bile kršene njegove človekove pravice. Kot gotovo veste, se je to najprej zgodilo v zvezi s predstavitijo njegove sijajne drame Ijopez, zaradi katere je moral bežati iz Ljubljane, kjer so mu, kot je sam kasneje napisal, »tla postala prevroča«. O tem priča sam pisatelj v neki številki Primorskega dnevnika iz 50. kot tudi v 80. letih v mariborskem časopisu Dialogi. Nekaj podobnega se je pripetilo po objavi znamenitega Alamuta, ko mu je sovražna kritika takorekoč »izruvala pero iz rok«, če dobesedno ponovimo, kar je sam pozneje izjavil v že omenjeni številki Primorskega dnevnika. PEN-klubom predvojni slovenski arhiv vsebuje poleg tega podatke, ki se nanašajo na prisotnost oziroma neprisot-nost pisatelja Bevka na mednarodnih kongresih PEN-kluba v Dubrovniku (1933) ter Barceloni (1935), iz česar je mogoče sklepati, da se je nekaj podobnega oh-ranilo v zvezi z Bartolom, se pravi, ali se je V. B. udeležil, oziroma neudeležil omen-jenih kongresov. Organizatorji razstave bi Vam bili seveda zelo hvaležni za morebit-no gradivo o vsem tem. Ob tej priložnosti Vas prosimo, da dos-tavite vodstvu sedanjega slovenskega PEN-centra gradivo, ki obravnava kršitev človekovih pravic v naših dneh. Ker obramba le-teh gotovo še danes kot nekoč spada v področje dejavnosti PEN-centra, se Vam je bržkone zdelo primerno, da seznanite omenjeno vodstvo s priloženim »Kramljanjem pod lipco«, podnaslovljenih »Poezija v konfilaciji«, kot tudi s korenspondenco med Mednarodnim komitejem na eni in uglednim Ijubljanskim kulturnikom na drugi strani (čigar identiteto boste gotovo uganili). Odprto pismo MK temu uglednemu kulturniku je že bilo v avtoriziranem prevodu iz francoskega iz-virnika, objavljeno v zadnji Tribuni. Odgovor, ki ga je MK dobil med tem, čaka še naobjavo... Ali bi ne bilo pretirano upanje, da današnji slovenski PEN doseže glede konfinirane pesnice isto, kar je njegovim predhodnikom uspelo v zvezi s kon-finiranim F. Bevkom (glej zahvalno pismo, ki ga je slovenski PEN naslovil predsed-niku italijanskega, Marinettiju, 27. aprila 1934); da ne omenjamo obrambe, ki jo je bil deležen s strani takratnga slovenskega PEN-kluba politično preganjani nekaj let kasneje Prežihov Voranc (glej zadnje tri stolpce vašega članka)? Ali danes obramba konfinirane pesnice ne sodi med »nalogo in poslanstvo« slovenskega PEN? Mar ni napočil čas, da (seveda s prizadevanjem slovenskega PEN-centra) se navsezadnje obrne na boljše »grenka usoda Nelly Schuster«, da se izrazimo kot že omenjeni ugledni slovenski kulturnik, pravnik in ekonomist, ki ga je le-ta posebno prizadela. Mimogrede rečeno, izjava omenjenega kultumika, nedvoumno osvetljuje vzroke oziroma ozadje te »grenke usode«. Pričujočemu pismu si dovoljujemo priložiti nekaj dokumentov, ki se nanašajo na dejavnost MKDLT v zadnjem letu, posebej pa na prizadevanja za »dostojno počastitev 100. letne obletnice smrti velikega jezikoslovca Frana Miklošiča«, kot tudi na ovire, ki jih mora pri tem MKDLT premagovati, kar je dobro razvidno iz pisma že omenjenega uglednega kultur-nika. Z zahvalo vnaprej Vas s spoštovanjem pozdravlja vodstvo MKDLT. PISMO GOSPODU LOJZETU PETER-LETU___________________________ Spostovani predsednikl Očitno ne poznate mojih težav v zvezi s pridobitvijo poslovnih prostorov v občini Ljubljana-Center, zato Vam jih bom na kratko opisal. Ze od samega začetka Demosove vladavine na to občino pošiljam prošnje za pridobitev poslovnih prostorov za knjigarno in založbo. Pred-sednik komisije za poslovne prostore gospod Metod Tigler je izjavil, da imam največje možnosti, vendar pa je za moj primer pristojen g. Branko Cvelbar, pred-sednikobčinskevlade. Če paso vsevlade takšne, kot je njegova, bomo kmalu ponovno hlapci. Desetkrat sem bil pri Cvel-barju, ki me je zasliševal ter snemal na magnetofon, na koncu pa mi je zabrusil, da nimam možnosti za nikakršen prostor, dokler je on na oblasti. Za to imam tudi priče, poleg tega pa sem tudi sam posnel njegove besede kot dokaz, kako Demos podpira podjetnike. Verjemite, gospod Peterle, da je početje Vašega gospoda Cvelbarja bedno in žalostno. Pa ne gre samo za njega. To sem sporočil g. Jožetu Strgarju, ki me je potolažil, češ da g. Cvel-bar ne bo dolgo ostal na čelu občine Cen-ter. Pa vendar je Cvelbar še vedno tam. Očitno se je župan samo šalil. Zato Vam tudi pišem, videli pa bomo, če se bo splačalo. Povedati moram, da sem na začetku Vaše politične kariere na Vaše delovanje gledal z neskritimi simpatijami. Če se spomnite, sva celo govorila o Vaši knjigi. Vem, da boste igrali in plesali tudi brez mene. Toda tudi jaz sem narod. Zato se, gospod Peterle, odločite, ali boste stopili na mojo ali Cvelbarjevo stran. Dušan Cunjak, predsednik Društva za zaščito stare Ljubljane Med prejetimi pravilnimi rešitvami za Krtovo nagradno križanko sta bili izžrebani: LMagdalenaŠKVARČ Col17 65273 COL 2. Irena FURAK Dornava 11 a 62252 DORNAVA ČESTITAMO! Kijevo, hrvaška Guernica Ob poboju in rušenju, ki ga je v hrvaški vasi Kijevo uprizorila soldateska JLA, opominjam, da se v naši soseščini rojeva blaznost, ki utegne pokončati vse načrte za mir in ogroža civilizacijo v njenih osnov-nih zakonitostih. Kadar si prilasti orožje blaznež in začne pobijati vse, ki pridejo pred njegove bolne oči, bolnika razorožijo. Um, ki se izživlja v uničenju.jenevareninjeizrojenum.Znjim se ukvarjajo psihiatri. Zblodelost, ki ukazuje JLA, je bolna. Treba ji je odvzeti orožje, treba jo je onemogočiti v njenih uničevalnih naklepih. Zatosmoodgovorni vsi, ki smo na strani mirnega in varnega življenja, ki nam je pri srcu dom, kultura in beseda. Beseda z ubitih ust prebivalcev Kijeva mora postati živa beseda živih, sicer nas bosta pokopala molk in norost. Dane Zajc, predsednik Društva slovenskih pisateljev Predsednlk jugoslovanske Sek-clje mednarodnega društva likovnih kritikov (YU AICA), Žellmlr Kožčevlč______________ VSEM ČLANOM JUGOS-LOVANSKE SEKCIJE,__________ VSEM ČLANOM AICA___________ Pred 25. generalno konferenco AICA v Los Angelesu, ki bo od 10. do 15. oktobra, se oglašam z naslednjim POZIVOM DA Z APELOM ZA MIR, RAZUMEVANJE IN TOLERANCO VPLIVATE NA MIRNO IN DEMOK-RATIČNO REŠITEV KRIZE V JUGOS-LAVIJI, PREPREČITE NADALJNJE PRELIVANJE KRVl. OD NAJVIŠJEGA FORUMA NAŠE ORGANIZACIJE TER VSEH NAVZOČIH DELEGATOV NA KONFERENCI ZAHTEVAMO POD-PORO NAŠEMU POZIVU. Iz izkušnje našega poklica zelo dobro vemo, kaj pomeni različnost mnenj, nasprotnost stališč in mnogostranskost afinitet. Vse te razlike niso nikoli ovirale našega sodelovanja. Ne glede na in-stitucionalne ali formalne oblike našega dela v prihodnje in upoštevajoč dejstvo, da še vedno obstajamo kot Jugoslovanska sekcija AICA, vas pozivam, da se ptt... ptt... pridružite pozivu, s katerim zahtevarno prekinitev vseh sovražnosti, obsodimo agresijo armade in zahtevamo, da se vsi spori rešujejo po mirni poti. Dragi kolegi iz vsega sveta, pozivam vas, da s svojim ugledom v medijih pomagate, da se jugoslovanska kriza razreši na miren način in da se pridružite našemu pozivu. Prosim vas, da ga ob-javite povsod, kjer je to mogoče. Vojna v Sloveniji, vojna na Hrvaškem, vojaška sojenja civilnim osebam, krizna žarišča po vsej Jugoslaviji, grozeča nevar-nost splošne državljanske vojne, mrtvi, ranjeni, begunci, grobi napadi na človeška življenja in osebno integriteto Ijudi, uničene civilizacijske in kulturne dobrine na Hrvaškem in v Sloveniji nam ne dovol-jujejo, da ostanemo mirni in nevtralni. Nihče od nas ne more mirne vesti pisati likovnih kritik, pripravljati razstav in pisati knjig! Ugled našega poklica doma in po svetu je veliki kapital in močno orožje, s katerim lahko pomagamo, da se jugos-lovanska kriza reši po mirni poti. Zato vas prosim, da se vsak od vas v svojem okolju angažira v imenu miru, razumevanja in strpnosti za posamično in skupno prihod-nost. Poziv predsednika jugoslovanskega AICA bo preveden v francoščino, angleščino in nemščino in poslan vsem nacionalnim sekcijam AICA, uredništvom najpomembnejših likovnih revij in magazinov, kulturnih rubrikam dnevnih časopisov doma in v svetu. Prav tako ga bomo poslali Sekretariatu AICA v Pariz, jugoslovanski komisiji za UNESCO ter sedežu UNESCA v Parizu kot tudi vsem pristojnim ministrstvom v Jugoslaviji. Predsednik jugoslovanske sekcije AICA Želimir Koščevič SPOROČILO ZA JAVNOST___________ Odbora skupščine Republike Slovenije za mladinska vprašanja_____ V preteklih dneh so se na Odbor za mladinska vprašanja obrnili predstavniki staršev fantov, ki so se pravkar vrnili iz JA s prošnjo za pomoč pri ugodni rešitvi problema, ki zadeva opravljanje sprejem-nega izpita na univerzah. Po pogovoru rektorja Univerze v Ljublani prof. dr. Borisa Sketa in predsed-nika Odbora Boruta Pahorja je kolegij rek-torja 21. avgusta 1991 sprejel naslednji dve priporočili: 1. Vodstvom fakultet predlaga, da brez opravljanja sprejemnega izpita dodatno vpišejo vse tiste kandidate, ki so bili po 1. juniju 1991 odpuščeni iz JA; 2. da z dodatnimi roki omogočijo vsem prizadetim opravljanje izpitov, pri prehodih v višji letnik pa upoštevajo tudi olajšave, ki jih predvideva Zakon o us-merjenem izobraževanju za izredne primere. Priporočili sta podprla rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Boris Sket in predsednik Univerzitetnega sveta prof. dr. Franc Lazarini. VODSTVO UNIVERZE SPET POZABILO NA ŠTUDENTE 28.08.91 je bil na Univerzi v Ljubljani sestanek, na katerega predstavniki študentov po stari navadi niso bili vabljeni. In to kljub temu, da so na njem sprejemali pomembne odločitve za študente -olajšave za prestopne pogoje za vpis v višji letnik. V zvezi s tem dogodkom je Študentska vlada ŠOU na izredni seji 02.09.91 sprejela naslednje zahteve: 1. Od vodstva Univerze zahtevamo, da o vseh sklepih z zgoraj omenjene seje takoj obvesti vse študente na enak način, kot so to storili ob začetku vojne, s priporočilom o odložitvi vseh študijskih aktjvnostih. 2. Česeje priporočilojunija nanašalo na vse študente in ne le na vpoklicane v TO, naj bo vodstvo Univerze tudi sedaj dos-ledno v svojih ukrepih in sprejme za vse študente enake pogoje. 3. Preneha naj se ignoriranje predstav-nikov študentov pri odločitvah, ki so pravzaprav najbolj študentske. Obrazložitev: Zaradi razmer, ki so vladale v Republiki Sloveniji konec junija na višku izpitnega obdobja, je rektorat Univerze sprejel priporočilo, naj se VSE študijske aktivnost prenesejo na jesensko izpitno obdobje. Ker takrat rektorat ni predlagal, naj se izpiti odložijo le za pripadnike TO ampak za vse študente, naj sedaj sprejme tudi ustrezen protiukrep. Nihče ne more trditi, da je opravljanje dveh izpitov v enem tednu enakovredno opravljanju dveh izpitov v enem mesecu. Ne verjamemo, da je katerakoli komisija fakultete pristojna ugotavljati, kateri štu-dent je bil v času vojne in po njej preveč prizadet, ampak naj komisije razpravljajo, kot do sedaj, le o izjemnih primerih. Za vse študente pa se mora enakovredno in ustrezno omiliti prestopne pogoje. Zavedamo se, da bo vsak ukrep nosil za seboj tudi negativne posledice, toda ta delni ukrep vodstva Univerze, za katerega smo študentje izvedeli preko časopisov, je od vseh najslabša rešitev. Vodstvo Univerze naj bo dosledno v svojih ukrepih ali pa naj se izjasni, da bomo posledice vojne nosili izključno študentje. V tem primeru nam spet ostane le demokratična javnost in Ministrstvo za šolstvo in šport, ki je tudi izdalo 01.07. odredbo, katere protiukrep še čakamo. Študentska vlada STOLETJE, VEK nadaljevanje sled*