Srbi.
Kakor smo pričakovali, tako se je vres-ničilo: najnovejši telegrami poročajo, da so Srbi in Črnogorci sklenili, boriti se do zadnje kaplje krvi, dokler je Turka kaj v jugoslovanskih deželah. Aut Caesar, aut nihil! Oni hočejo ali popolno zdravje, ali pa smrt, ne pa tistega hiranja in vegetiranja v sužnosti, ki ni podobno ne življenju ne smrti. Srbi žrtvujejo premoženje, žrtvujejo življenje za domovino, stavili so si na izbiro: ali vsi poginiti, ali pa mora iz njihove krvi vzrasti svoboda, čast in moč za pozne vnuke.
Tudi oni so mlad in zdrav narod, oni ma-razma in nasitenja življenja še ne poznajo, tudi oni radi gledajo „beli danek in rumeno solnce", cveteče rožice in poslušajo petje tic, kakor pravi naša narodna pesem, „luštno je na svet', ko sliš'mo tičke pet';'1 pa oni vedo, da rastejo rožice svobode in slave le iz rudeče krvi, zato so položili na oltar domovine svoje premoženje, in dali domovini na razpolaganje svoje življenje. Tak narod mora imeti slavno prihodnost, časten bo od vseh rodov tega sveta. Nasprotno pa narod, kteri se vstraši vsake žrtve, kteremu nobena sramota, nobeno zasmehovanje in tlačenje ni preveliko, kteri vse vdarce neobčutljivo prenaša, tak narod zasluži ostati rob, zasluži biti zaničevan, reven, teptan. Če pogledamo bojazljive Rumunce, ki si ne upajo pomagati svojim krščanskim bratom iz strahu pred turškim jeklom; če pogledamo strahopetne Bulgare, kteri so orožje, ki so
Na Triglavu.
V gorensko oziram se skalnato stran, Triglava blišče se vrhovi.
Sem raj c.
Na vrhu Triglava ni ravno kraj, kjer bi se ljudje srečevali ali prijatli shajali — in vendar se je nekaj tacega 3. u. m. 187G zgodilo, ko se nas je dve družbi, ena iz Bohinja, druga od Dovjega, nepričakovano in nepogo-varjeni na malem Triglavu sošlo, od kodar smo potem skupno na najvišji vrhunec priplezali.
Kadar človek v jasnem vremenu od blizo ali od daleč tega „snežnikov kranjskih sivega poglavarja" gleda, se mu pač misel obudi, da bi vsaj tudi enkrat stati mogel na njegovi glavi in ozirati se iz visočine doli na široki svet. Želja ta je pa pri meni toliko močneji postala, odkar me je služba Triglavu v podnožje pripeljala, odkar ga o lepem vremenu vsaki dan sebi nasprot gledam in odkar sem ga na treh krajih prav pri nogah ogledal, namreč v Vratih, v Bohinji in zadnjič od bovške strani. — če je pa človek do kake reči nagnjen, ni treba velike skušnjave, malenkost ga za sabo potegne. — Taka se je tudi meni godila.
jim ga Srbi dali v roke, brez vsake brambe izročili Turkom, nadejaje se, da si bodo s tem nemožkim činom vsaj nago življenje kupili; če pogledamo Slovake, kterih je tri milijone, pa nimajo toliko možatosti, da bi si priborili enega samega poslanca v zboru ogerskem, in kteri si ne upajo priboriti toliko veljave in pravic, kakor pest ogerskih Srbov, — potein imamo v nasprotji z junaškimi Srbi tri izglede narodov, kteri niso zmožni junaških sklepov in činov, niso zmožni skrajnih žrtev, in nimajo upanja gledati žlahtnih cvetov svobode, časti in slave, duševnega in materijalnega blagostanja.
Naj bi tedaj junaški Srbi bili v zgled tem in vsem drugim narodom, ki ne pridejo do kakega junaškega sklepa, ker se vsak trese za svoj kruhek, in rad zataji še nekoliko svojih načel in narodnej časti na kvar greši, da si le ohrani svojo službico. Če se pa kteri najde, ki se žrtvuje za narodovo čast, nahajajo se dostikrat še ljudje, ki ga zasramujejo in zasmehujejo kot prenapetneža, kot lahkomišljenca itd. Ne trdimo ravno, da to zadeva tudi narod slovenski, dasi je tudi pri nas v mnogih rečeh treba veče marljivosti. Narodni zavodi in literarna podvzetja hirajo, ker je premalo mož, ki bi se jih krepko poprijel'. Pa je že tako na svetu, da tistim, ki imajo dobro voljo, navadno primanjkujejo moči, tisti pa, ki bi lahko kaj storili, premalo ali nič ne store.
Jugoslovansko bojišče.
Med tem ko razni listi nazuanjajo, da bo vojske med Srbi in Turki kmalo konec, „Schles.
3. avgusta ob 5. mi pripelje ljubljanski vlak ljubega sošolca in prijatelja M. J. iz Sorice. Po navadnem pozdravljenji me vpraša: „Ali hočeš, greva na Triglav?" „Zakaj pa ne", odgovorim. — Pa zdaj sem se vjel. Dasiravno sem želel enkrat biti na vrhu, sem vendar še imel svoje pomislike in take ponudbe se nisem tako hitro nadjal. Prijatelj pa me je prijel za besedo in še tisti večer sva šla vodnika iskat za drugi dan, ki je bil tudi precej pripravljen. Kaj tedaj storiti? Jel sem se umi-kovati iu izgovarjati, da ue utegnem, da me nahod nadleguje, da bo že še boljša prilika prišla, da Triglav ne odide, in če že hoče kaj divjega in strašnega videti, naj gre čez Luknjo v Trento. In to zadnje je pomagalo; — odločil se je za Trento in jaz sem bil rešeu za zdaj hude skušnjave. —
Mislil sem, da se bo prijatelj v Trento toliko polomil, da ga ne bo volja laziti na Triglav. Ali zmotil sem se. Pot v Trento ga je peljala skoz Vrata in Luknjo ravno pod Triglavom, kjer se vidi ves čisto od nog do glave, in ta pogled ga je le še bolj navdušil. — Ko v sredo 2. t. m. iz Trente, od koder je 14 ur hoda sem in tje, nazaj pride, mi na kratko pove, da hoče na vsak način biti na Triglavu,
Presse" iz berolinskih vradnih krogov poroča, da se bo vojska nadaljevala. Turška država, pravi, je sicer trohljena in bolna, vendar pa se bo razrušila še le pod vdarci evropejske vojske. Rusija in Anglija, kakor uče dogodki zadnjih dni, se nikdar ne boste mirno porazu-meli v zadevah turških, ampak rešile se bodo le po vojski med tema državama in Rusija izvrstno razume, kako je treba delati, da jo drugi k tej vojski silijo. Rusiji zadostuje, da Nemčija ostane neutralna, ker potem se tudi Francija v to ne bo vtikala. Vprašanje je le, kako se bo obračala Avstrija? Napačna politika bi jo spravila v nevarnost zdrobljeni biti kakor med dvema mlinskima kamenoma, če pa njeni državniki sprevidijo korist in se zedinijo z Rusijo, bi ostala Anglija sama in bi ne imela upanja zmagati, zlasti ker je turška vojna, kakor general Campbell vladi angleški poroča, v jako slabem stanu in trpi veliko pomanjkanja.
Posebnih poročil z bojišča ni. Bjelinski Turki so bili 19. avg. napadli Srbe pri Popovem, ki so jih pa zapodili nazaj. Tudi na Pogledu so bili Turki od Srbov tepeni. Derviš paša je prišel 28. avgusta z 12 batalijoni v Podgorico, v Hercegovini je vseh Turkov komaj 13.000, Črnogorcev pa 10.000. Muktar paša je z živežem preskrbel Bilek, kterega so bili Črnogorci le na videz napadli, potem pa seje vrnil v Trebinje; 2. t. m. je odšel v Klobuk in Grahovo, Djeladin paša pa iz Bileka v Banjani. Pri Grahovem seje že pričel boj, in tudi Turki iz Podgorice so se vzdignili, da pri Spuži zopet primejo Črnogorce. Francoski konzul v Skadru je odšel v tabor kneza Nikice.
če mu je tudi samemu hoditi. Zdaj je bilo daljno ustavljanje zastonj in konečno skleneva, da po kosilu odrineva na Triglav. — Vodnik Preckin iz Mojstrane je bil tudi pripravljen in domači hlapec se je ponudil brešnjo nositi.
—	Tako smo odrinili o pol treh popoludne iz Mojstrane. Oče Smerc so nama dali dolge podkovane palice, nalašč za take hribe narejene, in moram reči, da so me že te palice ostrašile, ker kazalo je, da ne gremo na navadni sprehod. —
Iz prva je pot lahka in prijetna, eno uro nekoliko navkreber v Zgornjo Radolno in potem še prijetniši po ravnem eno uro po spodnji Krmi. — Ta pot je tako lahka in prijetna, da jo vsaka mestna gospodična brez posebnega truda stori, zraven pa silno mična in zanimiva, ker pelje med strašnimi pečmi, med Erjovino na desno in Belo pečjo na levo, ki se kakor strašanski zidovi na obeh straneh vzdigujete.
—	V tej samoti je edino človeško stanovanje na planini pri koči. Dalej pa ko se gre, ožja postaja dolina in zmiraj bolj se vzdiguje. Od spodnje Krme do zgornje se gre zmiraj na-kviško skoraj dve uri do Zasplanske planine, kjer ste zopet dve koči. Mi pa smo se raji nekoliko v stran obrnili in smo poiskali lovsko
Inserati so sprejemajo in veijA tristopna vrata:
i kr., če se tiska lkrat, UI „ ,i n n ^ „
n u n n ^ ii i'ri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Roko piši
se ne vračajo, nerrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvu (administracija) in ekspedicija r a Starem trgu h. št. 16
SLOVENEC.
Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman	velja:
Za ceio leto	, . 10	g-l. — br.
za pol leta	. , b	.. _
za četrt, leta	. .	,, 50 „
V administraciji velja: Za celo leto . . H gl. 40 'ytf"
za pol leta	4 ,, -Ojlfy ''
za četrt leta . . 2 „ ICf „ V Ljubljani na dom poštljari velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je ua Bregu tnšna ^ štev. 190.
Izhaja po trikrat na teden in «iiier
v torek, četrtek in soboto.
V j a n i n s k i okolici še vedno hudo vre in vlada turška se boji, da bi Grki ne pričeli boja. Ker vojakov ne more tje poslati, poslala je v Janiuo 300.000 pušek, da jih razdele med zanesljive Turčine. Kadar ta druhal dobi orožje, bode gotovo tudi tam med ubogimi kristijani ravno tako razsajala in divjala, kakor na Bul-garskem in v Macedoniji, ker ima po turški veri tisti v nebesih največ zasluženja, ki največ prizadene nevernikom (kristjanom).
Da bi svet ne zvedel, kako se godi uho gim Bulgarom, je vlada prebivalcem zažugala najostrejši kazen, če bi kakemu tujcu, zlasti časnikarskim dopisnikom o dogodkih na Bul-garskem kaj povedali. Sodci so ta ukaz razglasili po vseh vaseh. Vnanje vlade si prizadevajo na vso moč, da bi bilo že skoraj konec turških grozovitosti na Bulgarskem, a Turki se za njihovo posredovanje ue zmenijo. Nedavno so Čerkesi zažgali in oropali mesto Jamboli in vas Kara-Bunar ter umorili 23 Bulgarov, 8 žen pa oskrunili in odpeljali v sužnost. Prebivalci so prišli ob vse svoje imetje in se hočejo preseliti na Iiumunsko. 24. avgusta so v Drenopolju izpustili 270 Bulgarov, večidel same hišne gospodarje, ki niso storili nič hudega, razun da so javno kritizirali vladino ravnanje. Kako se jim je v ječi godilo, si človek še misliti ne more. Da bi bili od njih kaj zvedeli, so jih djali na tczavnico, kjer so trpeli tako hude bolečine, da jih je 18 za tem umrlo.
Od vlade amerikanskih zveznih držav je bil dobil Mr. Schuyler povelje, da naj preiskuje in poroča kaj Turki počenjajo na Bulgarskem, in kako bi se temu v okom prišlo? Mr. Schuyler je nasvetoval te le reči: 1. Ahmed Aga, (ki je bil zarad nečloveškega obnašanja v Bataku od vlade turške pohvaljen in odli kovan) Fasun bej, Hevket paša in še neki drug Ahmed Aga naj se obesijo 2. Prebivalcem muhamedanskim naj se orožje vzame. 3. Razdjane in požgane vasi naj se z državnimi denarji popravijo, in vkradena živina poplača. Izvršitev teh nasvetov pa naj se ne prepusti turškim gosposkom, ampak vnanje vlade naj izvolijo komisijo, ki bode imela za to skrbeti. Če se to ne zgodi, bodo še vse kaj hujega storili, zlasti če bodo v vojski premagani.
Politični pregled.
V Ljubljani, 4. ueptembra. Avstrijske dežele.
fiialiäki časniki obravnavajo volitve za deželni zbor, ki se imajo koncem meseca oktobra vršiti. „Kronika Codziena" kliče ministra Ziemiaikovskega na odgovor, kako je mogel trpeti, da se je deželna avtonomija še bolj skrčila, kakor je že bila, ter priporoča voliti take poslance, ki bodo složno ravnali z drugimi nasprotnimi poslanci. ,,Gac. Warsz." pretresa rusinsko vprašanje in priporoča llu-sinom, da naj ne volijo Poljakov, pač pa take rusinske poslance, ki se bodo odločili za federalistični program iu llusinom zopet pridobili tisto zaupanje in spoštovanje, ki so ga po zvezi svoji s centralisti pri drugih slovanskih narodih zgubili.
Hrvatski poslanec B ura t ti se je poslanstvu odpovedal, Gjurgevič pa je vlado interpeliral o nepostavuem ravnanju državnega pravdnika Markoviča pri preiskovanju in zaporu oseškega kupca in predsednika zbornice kupčijske, Aksentijeviča, kterega po krivem dolže veleizdaje, ter je izrekel svoje obžalovanje , da vlada Mažuraničeva posnema zgled madjarski. — Stoletnice v spomin palatina Jožefa se hrvatski deželni klub ne bo vdeležil dasi je bil od dotičnega odbora povabljen.
Vnanje države.
Krh^ki princ bode pri sv. krstu dobil ime Dušan v spomin slavnega srbskega cara Dušana. — Iz Magdeburga je 19. p. m. na skrivnem staršem svojim ušel sin löletni Fric Schwemer, mestnega sveta vodjev sin, ter namerava iti v Srbijo iu stopiti med vojake. Starši zgubljenega sina iščejo po policiji in obetajo 50 gld. tistemu, ki pove, kje da biva. — V bitvi pri Aleksincu je bil ranjen tudi ruski bogatin C h 1 u d o v iz Moskve , ko je na boj šču stregel ranjencem.
JVTa Turškem so po trimesečnem vladanji odstavili bolnega Murad a in njegovega mlajšega brata Abdul-Hamida oklicali za sultana. Abdul-IIumid se je rodil 22. sept 1842 in je 31. sultan iz rodbine Osmanove in II. tega imena. Razun grajskega velikega maršala je obdržal vse dosedanje ministre in jih misli obdržati tudi za naprej. le Midatu paši utegne dati slovo, ker se Abdul-IIamid za
Mladoturke dosti ne zmeni. Ljudstvo je bilo pri tej vladini premembi m^nda še bolj mrzlo kakor takrat, ko so odstavili Abdul-Aziza. Murada so poslali v tisto palačo, kjer si je Abdul-Aziz žile prerezal; sploh sodijo, da ne bo dolgo živel. Ko je bil dr. Leidesdorfer nedavno prepovedal, da Muradu ne smejo dajati močnih pijač, če hočejo, da zopet ozdravi, poslali so mu ministri 6 zabojev šampanjca, kterega je bolnik s tako slastjo pil, da je bil vedno pijan. Gotovo bodo zdaj za njegovo zdravje še manj skrbeli, ker Turki ne marajo imeti dveh sultanov.
Pravijo, da se je hotel Murad že sam usmrtiti in skoz železuo omrežje okna palače svoje skočiti v morje. — Novega sultana pa „turški listi'1 prestavljajo kot izvrstnega olikanega moža. Dunajski dopisnik „Politike" pa piše, da ni nič bolji, kakor Murad. Tudi o Muradu so pisarili, kako izvrsten da je, in kako trezen; rekli so, da ima le eno ženo; a pozneje se je zvedelo, da ima dve, tri, zdaj pa se je pokazalo, da njegov harem je bil še veči, kakor umrlega sultana Abdul-Aziza. Dalje piše, da novi sultan tudi ni zdrav, ampak da ima po izreku dr. Leidersdorferja ravno tisto bolezen, kakor njegov brat Murad. Razloček je le ta, da je Abdul-IIamid veliko nevarnejši od Murada, ker hrepeni po vojski in po krvi. Naposled pa vpraša: Se bo li Evropa še dolgo dala slepiti in bo tudi v prihodnje mirno gledala, ko zmešani trinogi in lakomni ministri končujejo eno najlepših dežel?
I'ruska vlada je gimnazijskim profesorjem v Monastiru zaukazala, da morajo izstopiti iz društva „Eintracht." V dotičnem pismu se nahajajo nektere psovke na omenjeno društvo, ktero hoče zarad tega politično gosposko tož;ti pri sodniji. — Koliko je tej gosposki za katoličane mar, priča tudi to, da so stanovanje pregnanega škofa v najem dali tro-bivcu 13. peš-polka, ki ob enem okrajnemu glavarju služi za pisača.
\a Nemškem so slave pijani veliki Germani 2. t. m. zopet obhajali spomin zmage pri Sedanu. Nihče ne zameri narodom, če obhajajo obletnice važnih dogodkov zgodovine svoje, a to naj se godi pametno in previdno, da se nihče s tem ne žali. Obletnica bitve pri Sedanu se pa vsako leto po Nemškem obhaja tako demonstrativno, da v srce žali narod fran-
kočo, ktero nam je za ta večer g. V. Galle rad prepustil. Tukaj smo se umestili, malo večerjali in kramljali, ob devetih pa se vlegli k počitku; le škoda, da nismo mogli skoraj nič spati.
Ob eni čez polnoč smo bili po koncu, potem smo nekaj kave skuhali in popili — in hajdi, pri luninem svitu naprej! Lahko smo vzdigovali spočite noge in iz prva je šlo prav dobro. Le da brega noče biti nikoli konec. Prišli smo na dve sedli; na obeh se vzdigu-jejo velike peči, ki so bile pri luni še strašneje videti; vsakokrat smo si izbirali med skalnatimi vrhovi Triglav, ali vsakikrat nas je vodnik preplašil rekši, da se Triglav še nič ne vidi — Ko pridemo na Belo polje, tam kjer se poti iz Bohinja in Krme stekate, zapazimo človeške stopinje, znamnje, da je sinoč ali že danes kdo šel pred nami. To nas je podžgalo, da smo se pospešili. In res, kmalo dospemo na zadnje sedlo, na konjsko planino — in zdaj se še le pokaže v vsi svoji grozi velikanska peč s tremi glavami, ki se tukaj prav dobro iu lepo razločijo, pred nami stoji — Triglav! Reči moram, da kakor sem ga želel videti prav blizo, tako sem se ga zdaj vstrašil. — Ta je zadnja koča, za silo popotuikom nare-
Ijena, iz kamnja zložena, ki pa ob času nevihte le slabo zavetje daje; tu smo se nekoliko poživili , preden nastopimo zadnji in najhujši oddelek svojega popotovanja. — Proti izhodu je bilo nebo na daleč rudečkasto in zdaj se kmalo pokaže velika solnčna krogla izza gora in prisije na Triglava trojne vrhove. Neizrečeno lep pogled! —
Ko stojimo tukaj pri koči iu se krepčamo — kar zagledamo kake pol ure pred nami v mali Triglav lesti štiri možake, med njimi tudi enega duhovna! — Ob enem se je razlegalo neznano lepo petje; mislili smo, da vsi štirje pojo, pa smo nazaj grede zvedili, da je le vodnik jodlal, in da so njegovi glasovi od Triglava mnogobrojno milo odmevali, kakor da bi jih kdo spremljal z močnimi orgijami. Pogled na popotnike pred nami nam je vdihnil nov pogum, dasiravno so bile noge že precej trudne; na obotavljanje še uihče mislil ni; soriški g. Matevž pa je skočil naprej in hitel zaspredniki, da bi zvedel, kteri so. — Kmalo priteče nazaj in pove, da pri tej družbi so kaplan iz Bohinjske Srednje vasi, naju obeh prijatelj me-dicinar g. Jarc in dva vodnika. Potem tudi mi pospešimo svoje korake in na malem Triglavu se vsi skupaj snidemo.
Ali zdaj je prišlo najhujše! Tu na malem Triglavu se odpre pogled na sneženo polje in še globokeje doli v Vrata na severno stran' na konjsko planino in Bohinj pa na južno strau; najstrašnejši pogled pa na veliki Triglav, ki še visočeji in tako strmo stoji, kakor da bi bil nedotakljiv in nedosegljiv. Vodnik stari Šest, ki je partijo iz Bohinja pripeljal, je pozneje pravil, da tukaj tistim srce upade, ki nimajo trdne glave in močnih nog. — V naši družbi se je edini dovški hlapec nekoliko obotavljal, češ, da se tukaj že dobro vidi, in da se ne splača še naprej hoditi. Ali naš vodnik Preckin mu hladno pove, da vsi njegove partije morajo prav na vrh priti in da nič ue pomaga ustavljati se. In res se vsi vzdignemo in lezemo počasi po robu, kakor po robu kake strehe; na obeh straneh pa so strašni prepadi — sem ter tje, posebno tam, kjer se mali Triglav z velikim skup drži, je komaj toliko prostora, da človeška noga more stopiti. Na nekem kraji si nisem upal drugače pomagati, kakor da sem jahal in z rokama naprej so prijemal. Naš vodnik pa je rekel, da jahati nikakor noče, ker to delajo le boječi. Da bi me ne imeli za boječega, mi k sreči izgovor v glavo pade, da bi tudi jaz ne jahal, pa kot
coski iu čedalje bolj v njem vtrduje sklep se o priličnem času nad Nemci zmaščevati. Kraljeva vlada v Vratislavu je nedavno okrajnim šolskim nadzornikom celo naznanila, da se ima 2. september v spomin slavne vojske 1. 1870 in 1871 odslej vsako leto obhajati kot prazničen dan, in da imajo učitelji pri telj priliki v otrocih zbujali rodoljubna (?) čutila. V ta namen jih vlada opozoruje na 4 brošuri ce, iz kterih zamorejo zajemati misli za slavnostne govore. Kakšen rodoljuben duh da veje v omenjenih brošuricah, priča sledeči iz knjige: ,,Patriotische lteden bei Schulfeierlichkeiten (Geburtstag Sr. Majestät und Sedanfeier) von Rector Struck", v „Germanii" ponatisnjeni odlomek: „Na širokih ravninah sedanskih prikazala se je odrešilna pomlad duhov, ker francoske legije se niso vzdignile, da bi si prisvojile le dele nemške zemlje, ampak prišle so kakor nekdaj španjska armada, z rožljanjem verig in z novim Bogom. Ce bi bil zmagal Napoleon, bi nam bili na prsa pritisnili koleno rimskega copernika in jezuitovski dušivni kremplji bi se nam oklenili okoli vratu, vi krščanski duhovi bi bili prišli v suž nost in ves krščanski svet bi bil ječal pod nogami pod-boga (Vice-Gott) v Rimu. Ker kakor je nekdaj za časa Hermana nek mož v Rimu oblečen v vojaško obleko in s cesarsko krono na glavi hotel gospodariti čez ves svet, tako hoče tudi sedaj ravno to doseči nek drug mož v Rimu, oblečen v mniško kuto in s trojno krono na glavi." Mož, ki je to pisal in govoril, je bil menda raz uma, Nemci pa, ki se že zdaj tolikanj ponašajo z nemško znanstve nostjo, nemško duhovitostjo in svobodnim pre iskovanjem, da se človeku gnjusi, bodo še ošabnejši, če se bodo njihovi otroci že v ljudski šoli na ta način odgojevalil — V imenu cesarja Viljema se poda fin. Manteuffel v Varšavo, da pozdravi ruskega cara. Pred odhodom je bil dalj časa pri starem Viljemi, da je zvedel osebna poročila njegova do cara Aleksandra.
Italijanska sodnija v Bologni je spoznala, da Manegazza je sam ponarejal podpis kraljev in kraljevičev na menjicah, ter ga je obsodila na 8 let težke ječe.
V Elolamli.ji že 10 tednov zastonj snujejo novo ministerstvo, ker konservativno ministerstvo noče več ostati na krmilu.
učen mož bi vendar rad premeril, kje da je rob najožji I
Ko z malega Triglava ua velikega lezemo se na najbolj strmem kraju toliko ustavimo, da vodnika potegneta vrv skoz železne gumbe Med tem pogledam po sorškem Matevžu, iu ga zagledam, kje? — na vrhu Triglava pr piramidi I —
Kaj ga je tako naglo gori vrglo, ne vem morebiti je po svoji navadi z malega Triglava na velicega kar skočil, najbolj ga je pa more biti všipnila beseda, ktero nama je na Belem polji naš vodnik povedal, da so namreč g. Galle in njegovi lovci naravnost rekli, da naju no beden ne bode gori prišel. Matevž pa je do tekel bohinjsko partijo, ki je bila več kot pol ure v strmini pred nami; je precej velik kos nazaj doli k nam prišel, in potem še četrt ur poprej kot vsi drugi bil na vrhu Triglava brez vrvi in brez vodnika! —
Vodnik Šest, ki jih je kake dve sto in še več tukaj gori pripeljal, se ne spominja tacega novinca na Triglavu in mi vsi smo rekli, da bi bilo za g. Matevža vse eno, če bi njegov sv. Miklavž namesto v Sorici stal na vrhu Triglava, on bi vendar vse lepo opravil.
(Konec sledi.)
Izvirni dopisi.
Iz ljubljanske okolice, 2. sept. Železniški uradniki so navadno jako vljudni in postrežljivi; tem bolj tedaj boli človeka, če zadene na kakega gospoda, ki od sodrugov svojih dela izjemo. To je o Janežičevi slovesnosti skusil J. B. iz Bizavika, ki se je v imenu čitalnice bizaviške vdeležil omenjene svečanosti. Med tem pa, ko so se drugi gostje zabavali v Celovcu, mahnil jo je naš pošten Bizovičar na sv. Lušarje, da bi ob enem opravil tudi božjo pot. Po navadi romarjev vzel je seboj za spominek 4 blagoslovljene svečice in šopek planinskih cvetlic, ki ga je vtaknil za klobuk; tudi si je v grmovju vrezal palico, da je laglje aodil. Ko pride na kolodvor v Trbiž, da bi se zopet vrnil nazaj v Ljubljano, začne se neki železniški uradnik, zagledavši omenjene reči, nad njim groziti, kje da se je potikal, in je s svojim surovim obnašanjem iu pretenjem pohlevnega in boječega moža, ki ga je prosil, da naj ga pusti pri miru, ker ni nič hudega storil, pravil v silni strah, ker je mislil, da se ne bo smel še po železnici peljati v Ljubljano, dasi je od Janežičeve svečanosti imel vožnjo tudi nazaj že plačano. V tem strahu je hitel na elezuico, in v zmešnjavi zašel na voz IV. reda, ter vedno čakal, kdaj bodo prišli in ga spravili z železnice; pa kondukter bil je prijaznejši od višjega gospoda in je moža na tretji postaji pravil v III. razred, kjer se je mnogo prilič-nejši peljal proti beli Ljubljani, kakor v prejšnjem vozu, kjer je moral stati. Vprašam, jc li to prav, je li to olikano, da se mirni popotniki ne puste pri miru in se jim grozi zarad tega, ker pridejo z božje poti? Ne čudite se tedaj, da naš kmet tako nezaupljivo in po strani leda gospodo; vsled takih dogodkov, ki se med priprostim ljudstvom kmalo izvedo, dru gače skoraj ne more biti; žalostno je le to, da zarad krivičnikov velikokrat trpe tudi nedolžni.
Ravno ta J. B. je te dni dobil vabilo, da naj pride z nekim pismom k okrajni gosposki Ljubljano. Ker je bilo vabilo pisano nemški, on pa nemški ne ume in mu tudi okrajni sluga ni vedel raztolmačiti, ktero pismo naj vzame eboj, odpoti se brez pisma v Ljubljano k gosposki, kjer se pa nek gospod nad njim huduje, da je prišel brez pisma. Mož se tedaj vrne in popoldne prinese pismo, ktero pa ostane v kanceliji. To pismo potrjuje, da je J. B. od nekega soseda kupil nekaj zemlje; ker je menil, da se pismo ne sme zgubiti, gre drugi dan gosposki nazaj in prosi, da bi se mu njegovo pismo zopet vrnilo. Gosposka ima pravico tistega, ki se nedostojno pred njo obnaša, za nekaj časa zapreti. Tudi obnašanje J. B. se je komu menda zdelo nedostojno, ker se je uradnemu slugi zaukazalo, da naj ga 12 ur zapre. Mož je šel v zapor in se zarad tega ne pritožuje, a namesto da bi ga bil sluga iz ječe izpustil o polnoči, izpustil ga je še le ob 6. uri zjutraj; mož se je zarad tega hotel precej pritožiti pri okrajnem predstojniku, a ker je bil ta odšel na Vrhniko, pritožil se bo neki prihodnje dni, in mislimo, da pritožba njegova ue bo zastonj, ker mora predstojnikom samim biti za to kaj mar, da njihovi podložniki občinstvom ravnajo prijazno in postrežljivo.
Iz Topile, l. septembra. Tukaj smo imeli 28. avgusta šolsko izpraševanje pod nad zorstvom visoko častitega kanouika novomeškega g. Legata. — Veselo je bilo slišati, kako dobro so otroci iz različnih predmetov, kakor iz kršanskega nauka, iz slovenske slovnice, računanja itd. odgovarjali. Pri vseh učencih iu učenkah pokazala se je njihova pridnost in
učiteljev obilni trud. — Gospod Ferdinand K al ig er je učitelj, ki se mnogo trudi za svojo šolsko mladino. Toliko v tako kratkem času (od maja meseca do septembra) otroke naučiti, niso majhne reči. Gospod Kaliger je prišel k nam ledino orat, kajti bili smo dve leti brez učitelja. Zatorej smemo upati, da se bo g. Kaliger tudi v prihodnje tako vrlo obnašal. Bog nam ga še mnogo let ohrani!
Gospod Legat je otrokom goreče na srca polagal, naj se tudi za naprej tako pridno učijo, da bodo s tem čast svojim roditeljem in celej občiui delali.
K koncu zapeli ste se pesmi: „Popotnik-1 in „Na goro", ki ste se dobro iz otroških grl lasili.
Gospoda župana ni bilo pri tem imenitnem opravilu, dasi bi ravno župani morali kazati, da jim je za blagor občine mar. Žalostno je, da je sploh malo pravih mož, ki bi razumeli ali razumeti hoteli občino dobro in natančno vladati. Eden gleda le na svoj žep, eden je premehak in toraj za ta opravek nesposoben itd. Zato, dragi topliški volilci, izbudite se iz dolzega spanja, in poiščite si o prihodnji voiitvi župana, ki bo vreden te časti in tega imena.
Tukajšnjemu šolskemu nadzorniku se pa priporoča, naj skrbi za šolo, da bo dobila potrebnih podob iz rastlinstva, živalstva, poljedelstva in potrebnih zemljevidov, ker šola nima ne ene ne druge reči. Bil je sicer na šolski steni en zemljevid kranjske dežele od g. Stegnarja, a tega je vlada prepovedala in odpravila, češ, da ni dobro narisan. *)
Iz gornje savinske «loliue.
2. septembra. Prememba letnih časov je v tekočem letu v istini čudovita. Pomlad je bila vseskozi deževna, leto suho — in jesen se je posestrila s spomladjo; kajti zopet je začelo liti, da je groza. — 31. avgusta v noči je tukaj vsled strahovitega deževja voda po-gubljivo izstopila iz potokov in Savinje ter pobrala precej lesa; razun tega je pa poškodovala tudi polje, ktero že tako ne obeta bogate jeseni. — „Kaj bode?" — se zdihuje, kamor prideš — „plačila vedno naraščajo; trgovina je „unter dem Ilunde" — in letina tudi ne obeta boljše bodočnosti! — Ta položaj je res pomislika vreden. Naši marljivi Savinčaui se trudijo in trudijo, a brezvspešno, ker letošnje vremenske premembe vsakemu napredku o gospodarski zadevi opovirajo. —
Slabi trgovini naši je pa znabiti mnogo kriva turška vojska, kjer so bratje naši na krvavem polju, zmagovalno braneči narodne pravice svoje. „Bog jim pomozi i sreča ju-načka!'1 to jim pri nas, razen nekaj savinjskih Turkov, vsakdo prisrčno želi. —
Tudi novi udje v okrajni zastop so se volili. — Ne smem reči, da niso narodnjaki; a odličnih precej manjka — in temu je uzrok edini le to, ker so trgi večinoma le po enega zastopnika smeli voliti. — A ti odlični, kakor Jože Lipoid, Špende in drugi bodo gotovo neutrudljivo kakor dosedaj za blagor našega lepega okraja skrbeli. —
Dne 10. avgusta je bila v Braslovčah učiteljska konferencija za okraja Vransko in Gornji-grad. Razvidelo se je pri tej priložnosti, da narodno učiteljstvo tukaj vrlo napreduje.
Meseca julija je c. kr. deželni šolski nadzornik g. Rožek nadzoroval šole v Gornjegrad-skera okraju. Vsled tega je mozirski nadučitelj g. Ognjeslav Cizelj, marljivi sodelavec „Vrtca", dobil za svoje vspešno delovanje v narodni šoli pohvalno pismo. Slišim, da je
zarad tiskovno
*) Zadnji stavek smo morali svobode izpustiti. Prosimo večkrat kaj. Vred.
podučiteljska služba v Mozirju razpisana, in da je deželni šolski svet se obrnil na deželni odbor, naj blagovoli novemu podučitelju še razun plače 480 gl. priznati še zdatno osebno priklado. — To je hvalevredno 1 — Gotovo se bodo prosilci oglasili; kajti pri tem, ko je plača lepa, je tam eden najlepših krajev na slov. Štajerju, samo nekaj je obžalovanja vredno. Ali ni za vso dolino velika škoda, da se v celem okraju ne nahaja ne jedna štiri- in tudi ne trirazredna šola? Pomislite davkoplačevalci, da s svojimi krajcarji podpirate in mastite druge okraje, sami pa v tem oziru ubogorevni ostajate. Možje, kteri imate za to besedo, na noge, da dobite v svojo dolino kako več-razredno šolo! —
Domače novice.
V Ljubljani, 5. septembra.
(Zarad banke „Slovenije") sta bila te dni dva zastopnika banke „Slavije", advokat dr. J. Milde in generalni tajnik društva gosp. Fr. Novak v Ljubljani, ter se pogajala z likvidarno komisijo banke „Slovenije" zarad prevzema njenih opravil po „Slaviji". Pogojevanje pa je bilo brez vspeha, ker se pogoji, ktere sta stavila, komisiji menda niso povoljni in ugodni zdeli. S tem je pogojevanje z banko „Slavijo" pretrgano, če ne popolnoma ustavljeno, in „Slovenija" se bo morala sama skobacati iz blata, kakor bo vedela in znala.
(Zasežen) je bil v soboto „SI. Narod" zarad nekega članka o Madjarih. 0 Nemcih in Madjarih pisati je tedaj nevarno slovenskim listom, „turški list" in drugi judje pa grdijo in zasramujejo Slovane, kolikor se jim ljubi.
(„Turški list") pravi, da smo mi rekli, da je on kriv pogostih konfiskacij „Slovenca", ne pove pa, kar smo mi pisali, zakaj je „turški list" večkrat res tega kriv, namreč po svojih lažeh. Mar more tajiti, da je bil ravno zadnji list „Slov." konfisciran zavoljo članka, ki je zavračeval „turškega lista" laži o šentviški šoli poleg Litije? Ako bi „turški list" ne bil prej o tej reči tako nesramno lagal, bi nam ne bilo treba odgovarjati mu, tedaj bi tudi ne bili natiskali dopisa, zarad kterega je „Slov." zapadel policiji. Ni li to kakor beli dan jasno ?
(Učiteljska zborovanja). V četertek 28. septembra t. 1. ima svoj občni zbor a) vdovsko učiteljsko društvo, b) slovensko učiteljsko društvo, c) Narodna šola, pri Virantu na šentjakobskem trgu hišna št. 139 (vhod od vrtne strani). Ob 8. uri je sv. maša pri sv. Jakobu, in ob 9. uri zboruje najprej vdovsko društvo. Na dnevnem redu je: 1. Nagovor predsednika. 2. Poročilo blagajnika in tajnika. 3. Prenaredba društvenih pravil. 4. Volitev 3 pregledovalcev računa zunaj odbora. 5. Volitev prvosednika, blagajnika in 7 odbornikov. 6. Posamezni nasveti.
(Poseben železničen vlak) se odpelje 8. t. m. pri ugodnem vremenu ob '/a7- ure zjutraj iz Ljubljane v Lesce. Vožnja za tje in nazaj znaša v II. razredu 2 gl., v III. pa 1 gl. 20 kr, V Bledu je Malega Šmarna dan na otoku slovesno cerkveno opravilo, kterega se navadno vdeležuje vsa okolica blejska. — 7. t. m. gre poseben vlak iz Belaka in Celovca skoz Maribor v Trst, nazaj pa se vrača po gorenjski železnici skoz Trbiž. V ta namen izdane karte, skoz 14 dni veljavne za vso vožnjo, veljajo za II. razred 14 gl., za 411. razred pa 10 gl.
(Svarilo.) Odbor, ki nabira milodare. za hercegovinske in bosniške reveže in ranjence, je zvedel, da že čez dva mesca boje v njegovem imenu nekdo nabira darove v blagu in denarji, a vse to za-se obdržuje. Koliko ljudi je na
ta način osleparil, koliko in kaj je nabral ne le po mestu, ampak tudi po deželi, se še ne v<5. Sploh se je za to goljufijo zvedelo še le, ko so prišla vprašanja dobrotnikov, zakaj se njih darovi ne razglašajo po časnikih med drugimi. Zdaj se je ta reč naznanila policiji, ktera bo goljufa najbrže kmalu imela v pesteh, S tem pa svarimo občinstvo pred vsakim, ki bi v imenu odbora denar ali blago pobiral za ranjence in pribegle; takih od odbora pooblaščenih nabiralcev sploh ni, ampak darovi se odboru pošiljajo ali pa naravnost izročajo.
(Umrlo) je v Ljubljani avgusta mesca 1.1. 68 oseb, 35 moškega in 33 ženskega spola
Razne reči.
—	Knjige družbe sv. Mohora so dospele ter se dobivajo pri poverjeniku za Ljubljano in okolico g. Jož. Jeriču v Nič-manovi hiši na Starem trgu hiš. št. 16.
—	Ministerstvo notranjih zadev je zdaj dovolilo, da se smejo za pogorele Lo-gačane po vsej Avstriji nabirati mili darovi, ker je razvidno, da se samo po Kranjskem ne bo moglo toliko nabrati, da bi pogorelcem prišla izdatna pomoč o toliki revi.
—	Imenovani so: Dr. Moricp. Pfliigl za namestnika višjega državnega pravdnika v Gradcu, Jožef Reiter pa namesto njega za državnopravdniškega namestnika v Celju, Moric Schwarzenberg za notarja na Kranjskem.
—	Goriško pevsko društvo „Slavec" bode 8. t. m. na praznik Marije device pelo Oberhofferjevo mašo v Logu pri Vipavi. Te nove produkcije se bo vdeležilo kakih 40 pevcev iz Gorice, Vipavskega in Krasa. Popoldne iztega dne napravi „Slavec" koncert na Zemoni pri Vipavi, kterega čisti dohodek je namenjen pogorelcem logaškim.
—	Občni zbor polit, društva „Sloga" v Gorici bode v četrtek lt. septembra; isti dan boste imeli tudi društvi „Gorica" in „Soča" občni zbor, da se sklene razpust obeh društev.
—	Zavod gluhonemih v Gorici se je moral zapreti zarad nalezljivega rubada, kterega so nalezli mnogi dečki.
—	Mnogo dunajskih hišnih gospodarjev je tako zadolženih, da so njih hiše pod sekvester djane. Časnik „N. W. Tagbl." pripoveduje o tem zanimive reči, med kterimi to, da je na Dunaji 538 hiš sekvestriranih. Bralcem, ki ne vedo, kaj pomeni sekvester, naj povemo to-le: če hišni gospodar zelo visokega hišnega davka in pa 5% dohodkinega davka plačati ne more, ga davkarija najprej opominja na plačilo; če na opomin ne plača, ga eksekvira; če eksekucija nima zadostnega vspeha, pride zadnji opomin z zažuganjem sekvestra, kteri v tem obstoji, da hišni gospodar ne more od hišnih prebivalcev nobene go-staščine pobirati, davkarija vse pobere, hišni gospodar postane po takem le po imenu hišnik. Iz tega je razvidno, da gospodar sekvestru skuša izogniti se dokler le nekoliko davka plačati zamore. Ker se šteje na Dunaji okoli 11.000 hiš, utegne kdo ugovarjati, da 538 sekvestriranih hiš ni ravno veliko; ali če se pomisli, da pred letom 1873 ni bilo več kakor 50 hiš pod sekvestrom, je pač zdaj 538 sekvestriranih ogromno število, ki kaže denarni polom in nezmožnost davke plačevati povsod.
(„Nov.")
—	Očetovski svet. Oče je obiskal zaprtega sina in ga vprašal, kako da se kaj ima: „O, prav dobro! Zjutraj ob sedmih vsta-nem in dobim dober zajuterk; potem grem na delo in ob enajstih vrnivši se dobim trikrat na teden meso in sicer dobro juho, kakoršne
doma še vsak praznik nimam; ob eni imam zopet delo in ob šestih dobim večerjo, potem pa se vležem na slamo in zaspim." Oče: „No, le dobro se drži; vsaj doma ne boš imel tako dobro !"
Umrli s«:
Od 1. do 4. sept. Janez Širca, kajžar, 37 1., za sušenjem hrbtančnega muzga. Franc Pirman, gostač, 52 1., za srčnim mrtudom, Janez Killer, kovača otrok, 3 m., za prehlajenjem čev. Janez Stibcrnik, delavca otrok, 1 m., za shujšanjem. Lovrenc Kliman, krojač, 65 1., za mrzlico.
Eksekutivne dražbe.
9. sept. 3. Jern. Kraševe-evo iz Vrhniko (945 gl.). — 3. Fr. Homan ovo iz Železnikov (900 gl.), obe v Loki. — 3. Mart. Pirc-evo iz Predgriž v Idriji. — 2. Ane Težak-ove iz Gabrovca (90 gl.) v Metliki. — 2. Fr. Kopatej evo iz Šent-Vida (2600 gl.).
Telcgralične denarne cene 3 septembra. Papirna renta 66 90 — Srebrna mit» 70 70 — 18601etno državno posojilo 11160— Bankino «kcije 851 — Kreditne akcije 160 50 — London 120 80 — Srebro 101.50 — Ces. kr. cekini 5 82 -- 20fraukov 9'62.
Dcruirgtvene cene. 2. septembra.
Državni fondi.	Donar. Blago.
5% avstrijska papirna renta ....	66.65	66.80
5 "/o renta v srebru..............70.20	70.40
Srečke (loži) 1854. 1...... .	107.50	108. -
„ „ 1860. I., celi.....111.25	112.—
„ „ 1860. I., petinke . . .	116 50 117__
Premijski listi 1864. 1.,............131.—	133.50
Zemljiščine odveznice.
Štajarske po 5'/,........ 96 50	96.50
Kranjske, koroške in piimorske po 5° 0 95 —	—. -
Ogerske po 5%........ 74 75	[ 75 25
Hrvaške in slavonske po 5°/0 . . ■ .	85.—	85,50
Sedmograške po 5% ............74.—	74.50
Delnice (akcije).
Nacijonalne banke..............855,—	H56.—
Uuionske banke ... ....	57.75	58,—
Kreditne akcije . ........140.20	140.40
Nižoavstr. eskomptne družbe ....	653.—	668.—
Auglo-avstr. banke..............73.20	73 50
Srečke (loži).
Kreditne po 100 gld. a. v. .	162,—	162.50
Tržaške „ 100 „ k. d. .	118.—	119.—
„ „ 50 „ „ ., .	56,—	56 50
iiudenske ,, 40 gld. a. v. .	27.50	28.—
Salmove „ 40 „ „ „ .	39 —	39 50
Palffi-jeve „ 40 „ „ „ .	31—	31.50
Clary-jeve „ 40 „ „ „ .	28 50	28 75
St. Genois ,, 40 „ ,, „ .	31.—	32.—
Windischgriitz-ove „ 20 „ ,, „ .	24 50	24.75
Waldstein-ove „ 40 „ „ „ .	21 75	22 25 Srebro in zlato.
Ces. cekini . . . •............5.89	5.90
Napoleonsd'or.........9.65'/,	9.66
Srebro..........101.50:101.70

Hiša na prodaj, j
Hiša št. 24 z dvema nadstropjema v gle- s diščnih ulicah v Ljubljani se prostovoljno ' prodaja. Stoji na najlepšem in najživah- I nejšem prostoru mesta, tik zvezdnega I drevoreda in je v najboljšem stanji, ker je bila pred malo leti priročno in lično popravljena.
Več o tem se izve ravno tam v prvem nadstropji.	(51—3)

Kapljice (duh)
za gožo (krof)
izvrsten pripomoček za gožo (krof) pošilja po 1 gold.
V. Franz
v lloloiibknu (Češko).
Pri njem se dobivajo tudi kapljice (duh) za putko (zoper putko in trganje po udih) 1 gold. 20 kr.	(33-11)