893
O TEM IN ONEM TO POLETJE
Stara in vsesplošna je resnica, da najdeš največ neposrednosti prav v obrobnih pojavih, v priložnostnih zapisih, krajevni kroniki in podobnem. Drobne, včasih komaj nekajvrstične novice v časopisju, na katerih se ti oko naključno ustavi, včasih prav presenečajo z resnostjo ali pomembnostjo problema, ki se ga dotikajo ali te nanj tudi samo asociativno spomnijo. Nekateri taki zapisi so tudi pobuda za pričujočo,  nekoliko  heterogeno  gloso.
DENAR ZA SUTJESKO ZBIRAJO. V ljubljanskem Dnevniku z dne 8. julija beremo pod tem naslovom: »SPLIT — V splitski občini so že zbrali okoli 850 tisoč dinarjev, namenjenih za nadaljevanje snemanja filma SUTJESKA v režiji Stipeta Deliča. Doslej zbrana vsota je samo polovica predvidene, zato se bo akcija za zbiranje denarja nadaljevala. Podjetja, ki še niso dala svojega prispevka, so opozorili,   naj  izpolnijo  svoje  dolžnosti.«
V tej kratki časopisni novici je v naravnost enciklopedijski zgoščenosti izražena vsa absurdnost, ki je botrovala tako zamisli samega filma kot preteklim, sedanjim in prihodnjim težavam, s katerimi se je ta naš novi su-perspektakel otepal doslej, se otepa zdaj in se bo otepal tudi v prihodnje. Kajti: skoraj smo že pozabili, kdaj so ta film začeli snemati — tako dolgo je namreč že od tega — hkrati pa je težko uganiti, kdaj bo film končan, saj je »doslej zbrana vsota samo polovica predvidene, zato se bo akcija za zbiranje denarja nadaljevala . . .« Še nam je v spominu, da je bil lani pri nas slo-
viti Burton, ki je v svojem navdušenju nad filmom, svojo vlogo, delovnimi navadami, deželo itd. širokosrčno izpraznil filmsko blagajno in se vrnil domov, ker si čisto preprosto ne more privoščiti — kljub svojemu krezovske-mu bogastvu — počasno meditativnega ritma dela pri tem filmu. V slogi je pač moč: »Podjetja, ki še niso dala svojega prispevka, so opozorili, naj izpolnijo svoje dolžnosti.«
Če naj bo splitska občina podoba v malem, si lahko z naježenimi lasmi predstavljamo, kako pogolten zmaj je ta film, saj naj bi Split sam prispeval — če bodo podjetja »izpolnila svoje dolžnosti« — okroglo 150 starih milijonov. Kolikšen je delež drugih občin, kajti vsi vemo, da je ta film ocenjen za projekt splošno jugoslovanskega pomena, kar obvezuje — po samoupravnem dogovoru — vse republike, da participirajo za ta projekt ustrezni delež, sredstev.
Ob tem dejstvu se nam vsiljuje vrsta vprašanj, ki bi najbrž zaslužila odgovor, a ga gotovo ne bodo doživela. Najprej: zakaj se je snemanje tako zelo zavleklo? Zakaj je — kljub tej za-vlačitvi — prišlo do prekinitve snemanja? Ali so bila prvotno predvidena sredstva premajhna (NI), ali pa organizatorji filma niso uspeli pravočasno zbrati teh prvotno predvidenih sredstev?
Kakorkoli stvar obračamo, riba smrdi in ne samo pri glavi, ampak cela, od repa do glave, znotraj in zunaj. Predvidevamo lahko samo posledice: prekinitev snemanja pri takšnem filmu, pri katerem je angažiranih toliko ljudi, dobesedno armada sodelavcev, pomeni neizogibno podražitev filma, ki je že tako pravljično drag. Pa tudi v umetniškem smislu: tako nategovanje mora ubiti še tako trdno umetniško pobudo, ki je morda na začetku še bila, a je zdaj zagotovo ni več, na njeno mesto pa stopajo prepiri, medsebojni očitki,  tožarjenja in podobno.
C. Zlobec
894
Kot rečeno: na taka in podobna vprašanja ne bomo dočakali odgovora, želeti je le, da ne bi bilo v scenariju pretiranega rušenja mostov, ki jih ustvarjalci filma ne bodo pozneje obnovili, ko niso Neretvinega, čeprav so obljubljali in se obvezali in je tudi to \ bila »dolžnost« ekipe oziroma finan-cerjev filma.
Sredstva za kulturo so več kot pičla, zato bi se res morali vprašati — o pravem času seveda — kakšen smisel ima snemati take filmske kolose, ob katerih vemo vnaprej pravzaprav samo eno: da pogoltnejo velikanska sredstva, da je že samo nabiranje teh sredstev svojevrstno moralnopolitično nasilje, saj marsikdo »mora« poravnati svoj dolg, svojo »dolžnost«, kot se lepo sliši, čeprav nima pri tem prav nobenega interesa in ne vidi v tem prav nobenega smisla. Ob takih projektih bi namreč morali postaviti na tehtnico tudi škodo, materialno, politično in moralno, ki jo take megalomanije povzročajo, ne pa samo lepo misel, da bomo imeli posneto na filmskem traku to ali ono epopejo iz naše narodnoosvobodilne vojne in revolucije.
Predvsem pa bi morali vedeti, kaj zmoremo in česa ne zmoremo.
Ali se bomo ob zapletih, nesmislih, zapravljanju denarja in še marsičem drugem pri snemanju Sutjeske vsaj česa naučili za prihodnost, kajti megalo-manija nam je v krvi.