Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
180.
Rastlinsko življenje po pustarah vroče Amerike.
Kakti.
Roka božja, ki je ustvarila veličanstvene palme in slikovita   drevesa, drobne   trave   in ves ostali   rastlinski svet, ustvarila je tudi prave spake   V kaktih imamo uaj-čudnejše in   najnevadnejše   oblike, ali   vendar je prav v njih pokazala roka božja, kako umeje primeriti stvorove svoje vsakej sili in potrebi.  Nenavadni so to kraji, kjer so se kakti rodili, in nenavadna je tudi deca, ki se je v tej zibeli vzgojila.   Vsi kakti   so   doma v ameriških pustarah, katere  se s svojim   licem   znamenito razlikujejo od afriške Sahare.   Pustare   te, nazivajo jih Llanos, nahajajo se v vročem podnebju, ali vendar so ob poletnem deževju pokrite z najbujnejšimi   pašniki,   dokler   so   za zimske suše   puste   kot peskovito morje v Sahari.   Ako idemo s prekrasnih   gojzdov,   kateri se drže Orinoka na sever v Venezuelo,   dospeti   hočemo   v   pustare,   katere nam je Humboldt popisal.   Ob rekah, ki se po pustarah vijejo, naselil se je Evropejec in redi neštevilne goveje črede. Potnik potuje po cele dni preden dojde do kolibe. Vsa pustara se osuje po letu s prekrasno travo, po ka-terej se pasejo  milijoni podivjanih  konj,   mul in goved. Kedar se začne zima bližati, preneha deževje, in solnce -čedalje huje pripeka in žge.   Ono   malo drevja, ki se je po ugodnih mestih v pustari   nastanilo,  obleti se kakor naše drevje, kedar   pritiska   zimski   mraz.   Motili bi se, ako bi mislili,   da   povsodi v vročem   podnebju   ostajajo gojzdi celo leto   zeleni, ali da perje samo od mraza odpade. Kjer je v toplem   podnebju   celo   leto vlage, ondi ostane   tudi   drevje   celo   leto   zeleno,   kjer   pa po več mescev solnce   žge   in   ne   dežuje, ondi mora drevje se obleteti.    Zeleni  pašniki   porumene   in   se   posmode   od solnčne vročine, in žareči veter, ki nad pustaro poigrava, vzdiga silo prahu,  da tudi nebes porumeni.   Od dne do tine so mlake manjše, da se naposled do celega posuše. Kakor se na   severu   marsikatera   žival skrije in zarije, da prespi zimo, tatfo se tudi tu od žgoče vročine zarije v blato ameriški krokodil in kača boa, da v spanju pomladi pričaka. Suša je kot mora legla na pustaro, gladne in žejue trope konj in   goved grozno razgečejo in tulijo ter divjajo   sem   in   tje,   da bi   osledili   vsaj   smrdljivo mlako.   To traja   mesec,   a za   prvim   dežjem se razlije blagoslov božji na pustaro, kakor da se je dogodilo čudo. Motni nebes je naenkrat pomodril, in kmalu se rumena tratina ogrne z dišečo travo. Govedo in konji se umire, ker jim iz zemlje poganja obilna hrana, a z nebesa prši blagodejni   dež.   Okoli   posušenih   barjev   začne   zemlja pokati, in kosovi se v viš vzdigajo. Kdor je enkrat videl ta pojav, drugi pot  beži  od   njega,  ker ve, da se hoče
tu iz groba izmotati gorostasna kača ali gladen krokodil, katerega je prvi dež iz spanja prebudil.
Za to pustinjo, za to vročino in sušo je priroda, dala kakte, ta čuda rastlinskega sveta. Kedar radi žgoče vročine ves rastlinski svet odmrje in se v spanje za-ziblje, ostanejo kakti po pustari sveži in veseli, ker se ne boje ne žgoče vročine, ne suše, tudi ni jim treba perja se iznebiti, ker ga nimajo. Oni so ustvarjeni za ta kraj, kjer mora vsaka druga rastlina od suše omagati. Po pustarah v Venezueli je zlasti jedna vrsta kakta, katera se je najbolje razširila. To je kakt dinjar, ki se je zaokrožil kakor dinja in osul z ojstrimi bodicami. Dokler divje govedo in konji besne od žeje, lazijo mule okoli kakta, odgrebejo ž njega pesek, ki ga je bil veter nanesel, s kopitom odbijajo bodice, in potem prislanjajo oprezno svoje suhe gobce, da se nasrčejo vodenega soka. Več potov žejna žival drago plača ta napoj vode, ker si nogo obode, da vse žive dni šepa in boluje. Kakti so tu pravi studenci pustinjski, ker v njih dobiva potnik potrebno pijačo.
Zraven oblih kaktov, ki gledajo iz peska, pojavljajo se po pustari neštevilni stebrasti kakti, in se nam celi kraji v nenavadnem licu prikazujejo. Ako se z ravnine v Venezueli začnemo popenjati na Ande, srečavamo ob potu mesto svežih in zelenih trav sivkastozeleue in bodljikave krogle grčastih kaktov, in izmed njih se vzdigajo bradati kakti, na katerih visi dolga siva dlaka, in zato se nam prikazujejo kot ozbiljni in žalostni starci. Ako gremo z južne Amerike na sever, vsak čas nas hočejo iznenaditi nove in nenavadne oblike kaktov, in kedar dojdemo na mehikanske ravnine, najti hočemo drugo zibel kaktov. Tu se nam oko ustavi najpreje na stebrastih kaktih, kateri so se kot strašila razširili po golej in spaljenej pustari. Njihovi sivkastozeleni stebri mole gole roke po deset metrov visoko, in v bližini njihovej se je prijela tla indijska smokva, ki napravlja bodečo živo mejo, skozi katero ne more živ krst. V pesku naokoli so se razsule okrogle glavice ježastih ali bodičastih kaktov, in izmed njih se vijejo vijugasti kakti kakor kače. In kamorkoli pogledaš, povsodi nahajaš vse čud-nejše in grje oblike, katere s svojim nenavadnim stasom in vzrastom dajo posebno lice celej okolici.
Kedar stopamo po krajih, kateri so s kakti obrasli, vidi se nam, kakor da nismo na zemlji, ker tu da se je priroda kakor odrekla vsem onim zatonom o lepoti in obliki, kateri je toli divno izvela po ostalem rastlinskem svetu. Ako tudi ni sledu lepoti v teh stvorovih, vendar je nenavadno njihovo lice človeka vrlo zanimalo. Priljubil jih je kot nekako igračo prirodno, in moda jih je vpeljala na naše vrtove, da se čudimo ne lepoti, temveč različnosti najčudnejših likov. In res so kakti po rasti in obliki tako zanimivi, da je vredno par besedij o njih spregovoriti.
Po južnej Evropi, po Afriki in Aziji so se udomačile pojedine vrste kakta v tolikej množini, da nam je težko pomisliti, da  teh  stvorov   pred 500 leti ni no-
-----    245    -----
beden v teh krajih poznal, da so to sami doseljeniki. Do odkritja Amerike ni vedel stari svet o kaktih, in še le pozneje so začeli pojedini trgovci te spačke kot čuda v Evropo pošiljati. Sam Linne je poznal samo deset raznih vrst kakta, a daDes jih poznajo 800 vrst, in večina teh kaktov raste danes po raznih botaniških vrtovih v Evropi.
Vse, kar na kaktu vidimo, čudno je in nenavadno. Samo jeden rod kakta ima pravo perje. To perje pa je veliko in podclgasto, in ti kakti imajo perje samo dokler dežuje, kakor hitro pa nastopi vročina, koj se oblete. V familiji kaktov ima velikanov kakor tudi pravih pritlikavcev. Stebrasti kakti se potegnejo 10 do 13 *"/. Kar so stebrasti kakti v višini, tisto so bodičasti kakti v širini. Jedna vrsta ježastega ali bodičastega kakta v Mehiki zraete v oblo, katera meri štiri črevlje v višini, a sedem črevljev na obsegu. Drug mehikanski ježasti kakt biva še trebušnejši, in težak je kedaj pa kedaj 400 do 1000 kjg. Ima zopet kaktov, kateri so tako drobni, rta jik človek v pesku še ne opazi. Stebrasti kakti se dvigajo kot ravni stebri, kateri so ali okrogli, ali robati ali brez vej, ali vejnati. Nizki debeli stebrasti kakti se približavajo s svojo obliko ježastim kaktom in dinjastim kaktom, a leti zopet tvorijo prehod v okrogle grcaste kakte, kateri so pokriti sedaj z večjim1 sedaj z manjšimi grčami in bradavicami. Posebne oblike so zopet vijugasti  kakti, katere tudi pri nas vrlo radi vzgajajo.
Malo ima rastlinskih familij, katerim bi bila domovina tako ozka kakor kaktom. Vsi kakti so doma v Ameriki. V vročih jim je krajih najglavnejše pristanišče, od tam zahajajo na sever in na jug v zmerno podnebje vse do 40. stopnje severne in južne širine. V vročih krajih gredo kakti visoko na bregove, in tu so tudi taki, kateri se nikdar ne spuščajo nižje izpod 2.C00 mj, in se spenjajo prav do večuega snega kot prave planinske rastline. Na obalah ob jezeru Titicaca v višini 4.200 ml širijo se visoki pernati Kakti, in se ponašajo s svojimi temnorudečimi cvetovi. Na južnej peruvanskej visočini v višini 4.700 "/, kjer nehava že ves rastlinski svet, presenečujejo potnika nenavadni kakti rumenkasto-rudeče barveu In povsodi izbirajo kakti suho in kame-njto zemljišče, in kjer se soli ce najhujše opira, ondi jih je največ. Z Ameri&e so se razširili kakti po v«em svetu, kjer jim podnebje in zemlja ugajata, no najbolje so se udonačili po zemljah okoli Sredozemnoga morja. Tu so pokrili ves pesek in kamen, tu se imajo, kakor da so od nekdaj tu doma. Tudi v Dalmaciji sta našli uoglavito dve vrsti novo domovino.
(Dalje prihodnjič.)
246