11 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red Povzetek v članku je ob letošnji tridesetletnici zrušitve komunizma v evropi predstavljen evropski posthladnovojni red. Med tedaj tremi različnimi vizijami se je uveljavila vizija reda, sloneča na in- stitucijah, ki so bile ukoreninjene v demokratičnih vrednotah in so bile dovolj prožne, da so se lahko prilagodile spreminjajočim se okoliščinam. Dva koncepta, ki sta opredelila obete in ambici- je političnega dogajanja na celini po padcu železne zavese, sta: celovita in svobodna Evropa ter vrnitev v Evropo. koncepta ne odražata le ambicije geopolitične integracije v evroatlantsko sku- pnost, temveč tudi samoidentifikacijo s ključnimi evroatlantskimi političnimi načeli in vrednotami, ki so tedaj postale panevropski vir legitimnosti. transformacijska moč teh načel in vrednot naj bi zagotavljala mir, stabilnost in varnosti v evropi. v tem duhu je bila leta 1990 napisana Pariška listina ovSe za novo evropo, v kateri so vse evropske države, vključno s Sovjetsko zvezo, skupaj z zDA in kanado oblikovale vrednote in načela evropskega posthladno- vojnega reda in se zavezale k njihovemu spoštovanju. v članku so podani elementi evropskega reda in njihova genealogija. osve- tljen je tudi razvoj evropskega varnostnega reda. Na koncu sle- di ob soočenju s kolapsom tega reda v območju postsovjetskega prostora osvetlitev enega od virov njegove šibkosti. Posthladnovojni evropski red Igor Senčar* * Doktor znanosti s področja mednarodnih in diplomatskih študij (Nova univerza, Fakulteta za dr- žavne in evropske študije) / Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije / Stališča, izražena v prispevku, niso nujno stališča institucije, kjer je avtor zaposlen. t a prispevek je bil pripravljen v okviru raziskovalnega projekta ARRS, z naslovom Integralna teorija prihodnosti evropske unije št. J5-1791 (A). 12 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese Ključne besede: železna zavesa, panevropska varnost, celovita in svobodna evropa, kooperativni red, vrnitev v evropo, integra- cija, evroatlantske vrednote, liberalni red, deljena suverenost, ko- lektivna varnosti, hladna vojna, skupnost demokracij, varnostni red, soodvisnost, sodelovanje, transformacijski potencial integra- cijskega procesa, evropske vrednote Post-cold war European order AbStRA ct In this article, the author analyzes the european post-cold War order against the backdrop of this year‘s thirtieth anniver- sary of the collapse of communism in europe. of the then three different visions of the order, one has prevailed during this pe- riod, one which is based on institutions rooted in democratic values and flexible enough to adapt to changing circumstances. two themes determined the prospect of political events on the continent after the fall of the Iron curtain: Europe whole and free and return to Europe. these themes not only reflect the am- bition of geopolitical integration into the euro-Atlantic commu- nity but also self-identification with key euro-Atlantic political principles and values, which then become pan-european sour- ces of legitimacy. the transformational power of these princi- ples and values was to ensure peace and stability in europe. In this spirit, the charter of Paris for a New europe of the oSce was drafted in 1990; in this charter, all european countries, together with the United States and canada as well as the Soviet Union, established the values and principles of the european post-cold War order and committed themselves to uphold them. the ar- ticle presents the elements of the european order and their ge- nealogies as well as the development of the european security order. In conclusion, the author, in light of the collapse of this order within the post-Soviet region, identifies and discusses one of its weaknesses and its foundation/source. Key words: Iron curtain, pan-european security, europe who- le and free, co-operative order, return to europe, integration, euro-Atlantic values, liberal order, shared sovereignty, collective 13 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red security, cold War, community of democracies, security order, interdependence, the transformation potential of the integration process, european values Uvod S padcem komunizma v evropi leta 1989 so se zrušili tudi te- melji in vzroki za njeno povojno razdeljenost. tedanji predsednik združenih držav, George H. W. bush, je v svojem govoru 31. 5. 1989 v Mainzu, verjetno najpomembnejšemu govoru kakega dr- žavnika v tistih prelomnih časih, začrtal vizijo evropske prihodno- sti, v kateri je najbolj posrečeno zajeto stremljenje tistega časa. v letu tektonskih geopolitičnih sprememb, ki so se začele v evrop- skih komunističnih državah zaradi pritiska ljudstev, ki so želela politično svobodo in ki jih je pospešil zmanjšani pritisk kremlja zaradi reform, ki jih je uvedel Mihail Gorbačov, predsednik Sov- jetske zveze (perestrojka, glasnost in nova politična misel 1 na po- dročju zunanje politike), v letu sredi strateških razprav in pogajanj o zmanjševanju jedrskih in konvencionalnih sil v tedaj še vedno razdeljeni evropi, ko je bilo potrebno ob vseh teh velikih izzivih ohranjati enotnost zahodnih zaveznikov in hkrati spodbudno odgovoriti reformnim prizadevanjem tako Gorbačova kot tudi stremljenju srednje- in vzhodnoevropskih narodov, med njimi tudi razdeljenega nemškega naroda, je predsednik bush uporabil sintagmo Europe whole and free – celovita in svobodna Evropa, pa tudi a Europe that is free and at peace with itself – Evropa, ki je svobodna in v miru sama s seboj. 2 Sintagmo navaja tudi Pari- ška listina organizacije za varnost in sodelovanje v evropi (odslej ovSe) za novo evropo iz leta 1990. 3 Prav tako jo vsebuje tudi Li- stina ovSe za evropsko varnost iz leta 1999. 4 tako je to formalno postal koncept, h kateremu so se zavezale vse evropske države, torej države z obeh strani nekdanje železne zavese, ter obe evrop- ski atlantski partnerici – zDA in kanada. 1 casier, 2018, str. 18–20. 2 bush, 1989, e-vir. 3 charter of Paris …, 1990. 4 Istanbul Document 1999, 2000. 14 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese Na poti k posthladnovojnemu redu v Evropi koncept Celovita in svobodna Evropa, ki je v miru sama s seboj je povzemal utrip časa in obete ter ambicijo političnega razvoja na kontinentu. Slonel je na viziji, ki je presegala politiko zadrževanja (containment), prav tako tudi proces detanta (détente) oz. popu- ščanja napetosti. ob vse bolj prisotnih težnjah srednjeevropskih družb po svobodi in pluralni demokraciji je temeljil na pričako- vanju konca komunizma in na podpori samoodločbi za vzhodno Nemčijo ter celotno srednjo evropo in na podpori prizadevanj teh družb, da iz zaprtih prerastejo v odprte. koncept je izraz soli- darnosti s političnim stremljenjem srednje- in vzhodnoevropskih narodov in držav, ki so se osvobajali totalitarizma in njegovih po- litičnih, kulturnih in geopolitičnih posledic. Dve leti pred tem govorom je predsednik Sovjetske zveze Mi- hail Gorbačov v Pragi v aprilu 1987 omenjal vizijo vseevropske hiše, ki jo je nekoliko obširneje artikuliral v Svetu evrope 6. 7. 1989 v govoru Evropa kot skupni dom. 5 Skupne humanistične vrednote naj bi bile podlaga mirni, demokratični evropi, v kateri naj bi dr- žave ohranile svoje specifične politične ureditve, vzhod in zahod bi sodelovala, pri tem pa ohranjala svojo različnost. Izpostavil je, da Sovjetska zveza ne bo nasprotovala reformam v državah vzho- dne in srednje evrope – o tem naj odločajo ljudstva teh držav. Dotedanje ravnovesje sil naj bi nadomestilo ravnovesje interesov. to bi bila nekakšna multipolarna evropa z nedeljivo, kolektivno panevropsko varnostno ureditvijo, temelječo na mednarodnem pravu in maksimalni razorožitvi. Na ekonomskem področju bi bil dolgoročni cilj vzpostavitev gospodarskega prostora od Atlantika do Urala z močno gospodarsko prepletenostjo vzhoda in zahoda. v takšni evropi, je dejal Gorbačov, vidi tudi prihodnost Sovjetske zveze – afirmiral je Sz kot evropsko državo. zDA in kanada bi bili nekako povezani s projektom, ne bi pa bili njegov del. 6 Njego- va vizija je doživljala pozitivne odzive v Nemčiji in Franciji. 7 A ko je kohl po padcu berlinskega zidu obiskal vzhodno Nemčijo in doživel v kaotičnih razmerah vroče pričakovanje vzhodnih Nem- 5 Gorbačov, 1989, e-vir. 6 kissinger (1995, str. 791) je v konceptu Gorbačova videl tudi način za slabljenje atlantskega za- vezništva. 7 v zvezni republiki Nemčiji je bila v juniju tistega leta ob obisku Gorbačova podpisana skupna, so- vjetsko-nemška deklaracija, ki izraža tudi cilj »preseči razdeljenost evrope« in v kateri je tudi sintagma »skupni evropski dom« (Ash, 1993, str. 2–3 in 105–106). 15 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red cev po hitri združitvi, po vrnitvi v evropo in upoštevajoč izjemno fluidno mednarodnopolitično situacijo ter tudi težavno pozicijo Gorbačova doma, je bilo jasno, da je potrebno hitro ukrepanje. Pragmatično in realistično se je bilo potrebno nasloniti na obsto- ječe, preizkušene institucije – nemško marko, zahodnonemško ustavno ureditev, varnostne garancije NAto – saj ob času velike zgodovinske priložnosti ni bilo smiselno konceptualizirati nove ideje. Model združitve Nemčije je postal tudi vzorec združitve evrope – pristop k zahodnoevropskim institucijam, ki so sicer iz- vorno bile vzpostavljene v bipolarni ureditvi. vizija busha je temeljila na predpostavki, da bo politična svo- boda prinesla konec komunizma. vizija Gorbačova pa je temelji- la na viziji liberalizacije in pričakovanja, da je reforme v vzhodni evropi mogoče nadzorovati in da bodo v tako reformiranih dr- žavah komunistične stranke še vedno igrale pomembno vlogo. Njegova vizija ni doživela jasnejše politične artikulacije in izved- benega načrta. Med obema vizijama je bila precejšnja razlika. De- jansko pa so izbrali državljani vzhodne in srednje evrope in njiho- ve nove, demokratične politične elite. Želeli so »vrnitev v evropo«, priključitev k svobodnemu, zahodnemu delu evrope in njenim institucijam, tedanji evropski skupnosti in Natu. Vrnitev v Evropo je postal koncept boja za vzpostavitev demokracije in zavrnitev komunizma, pa tudi Sovjetske zveze, od koder je bil vsiljen, ali, kot je zapisal Milan kundera pet let pred padcem komunizma: »/.../ totalitarna ruska civilizacija je radikalna negacija modernega zahoda.« 8 obstajala je tudi vizija francoskega predsednika Françoisa Mit- terranda: evropska konfederacija. o njej je spregovoril po padcu berlinskega zidu, na zadnji dan francoskega predsedstva Svetu evropske skupnosti (odslej eS) 31. 12. 1989. Srednjeevropskim državam in Sovjetski zvezi je ponujal evropski okvir za politično sodelovanje, v katerega pa ni vključil zDA in kanade, saj je želel večjo (zahodno)evropsko geopolitično in strateško avtonomijo. 9 Njegovo pobudo so močno pozdravili v kremlju, zavrnitev pa je doživela na konferenci v Pragi 13. 6. 1991 s strani njenega gosti- telja, predsednika václava Havla, ker je vključevala Sz in izključe- vala zDA in kanado, pa tudi zaradi dvoumnosti glede odnosov 8 kundera, 1984, str. 37. 9 Mitterrandova celostna vizija za evropo je bila dvotirna: pospešitev poglobitve povezave dvanajste- rice članic evropske skupnosti s projektom skupne valute in širša, panevropska konfederacija. 16 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese med eU in srednjeevropskimi državami ter njihovega občutka, da je namen projekta upočasnitev njihovega pristopa k eU. 10 Upravi- čenost teh sumničenj je potrdil sam predsednik Mitterrand, ko je na večer pred zasedanjem konference za Radio France Internati- onale izjavil, da bodo potrebna desetletja in desetletja, preden se bodo te države lahko pridružile eU. 11 S konceptom Celovita in svobodna Evropa, ki je v miru sama s seboj pa je sovpadal disidentski in civilnodružbeni koncept vrni- tev v Evropo. Adam Michnik 12 , eden izmed nekdanjih najvidnejših srednjeevropskih disidentov, je zapisal: »za nas, evropejce izza železne zavese, je bila ideja evrope preprosto zavrnitev komuni- stičnega projekta. Simbolizirala je svobodo namesto hlapčevstva, ustvarjalnost namesto poslušnosti in strahu, barvitost in plurali- zem namesto sivosti in enoličnosti, človekove pravice namesto načela, da so ljudje last države, odprte meje in zakonitost namesto bodeče žice, berlinskega zidu in preventivne cenzure.« Natančnejše obrise nove evropske ureditve je v govoru berlin- skemu tiskovnemu klubu 12. 12. 1989 začrtal tedanji državni se- kretar zDA James baker, dober mesec po padcu berlinskega zidu (padel je 9. 11. 1989). 13 Sedaj svobodni vzhodni evropejci morajo najprej vzpostaviti legitimne vlade, ki temeljijo na privolitvi vlada- nih. Legitimen in stabilen evropski red tudi ne bo nasprotoval le- gitimnim sovjetskim interesom, ampak jim bo v pomoč. Svobodni ljudje in vlade so gradniki celovite in svobodne evrope. v novi evropski arhitekturi mora biti mesto za stare temelje in strukture, ki ostajajo dragocene (NAto) in ki bodo služile novim, skupnim namenom. Nova arhitektura mora nadaljevati z gradnjo institucij (eS), ki lahko pomagajo združevati zahod in ki bodo tudi služile kot odprta vrata na vzhod, mora pa tudi vzpostaviti okvire (kon- ferenca o varnosti in sodelovanju v evropi, odslej kvSe), ki lahko pomagajo preseči delitve evrope in premoščati Atlantik. te nove strukture morajo omogočiti miroljubno preseči razdelitev Nem- čije in odražati dejstvo, da varnost Amerike (politična, vojaška in ekonomska) ostaja povezana z varnostjo evrope. v takšnih raz- merah je NAto potrebno transformirati – zmanjšati vojaško in okrepiti politično komponento. Pri gradnji nove varnostne arhi- 10 Dumas, 2001, str. 687–703; glej tudi: Judt, 2005, str. 719. Glede Mitterrandove širše vizije razvoja evrope glej: Ash, 1993, str. 390–393; Delors, 2004, str. 376–378. 11 Rupnik, 2003, str. 44. 12 Dumas, 2001, e-vir. 13 baker, 1989. 17 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red tekture, ki ohranja skupno obrambo, bo nevojaška komponenta evropske varnosti vse pomembnejša (nadzor nad oborožitvijo, ukrepi za gradnjo zaupanja, politične konzultacije). NAto bo imel vlogo pri novih varnostnih izzivih (regionalni konflikti, ne- varnost širjenja jedrskega orožja). ker je pod njegovim dežnikom kolektivne varnosti lahko prišlo do sprave med starimi sovražniki, lahko narodom vzhodne evrope služi kot model za mednarodne odnose. zgled evropske skupnosti kot miroljubnega sodelovanja je za vzhodne evropejce navdihujoč, saj pričuje, da je sodelova- nje na podlagi svobodne odločitve uspešno. Pri tem so svobodne volitve in svobodni trg temeljni instrumenti izbire. A ta proces je temeljil na več kot le na materialnem interesu, gre za idejo zdru- žene evrope, ki jo zDA še naprej nezadržno podpirajo. evrop- ska integracija mora razširiti sodelovanje z vzhodnimi državami in jim pomagati pri gospodarskih reformah. ko bodo te države dosegle bolj odprte politične in gospodarske sisteme, bodo iskale nove odnose z evropsko skupnostjo in Svetom evrope. kvSe ni pomenila le dogodka, ki je združil vse evropske države in zDA ter kanado ob skupnem konsenzu glede političnih načel v od- nosih med evropskimi državami v času hladne vojne, ampak je v bistvu bil začetek dinamičnega procesa, torej razvoja. Da tako na zahodu kot na vzhodu veljajo ista temeljna načela, je postalo gibalo razvoja družb na vzhodu, saj so številni ljudje v državah izza železne zavese, zlasti pa disidenti, resno vzeli zaveze k spo- štovanju človekovih pravic. v evropi je treba ta proces nadaljevati v smeri krepitve zaupanja, da bi preprečili, da bi bila lahko v njej za ustrahovanje katerekoli nacije uporabljena sila ali pa grožnja z njo. Na področju človekovih pravic pa je potrebno udejanjiti pra- vico ljudi, da na rednih, svobodnih, odprtih, večstrankarskih vo- litvah izberejo tiste, ki jim bodo vladali. to je temeljna človekova pravica, ki varuje vse ostale. brez svobodnih volitev ostalih pravic ni mogoče dolgoročno zagotavljati. »Leta 1945 je Josip Stalin lju- dem vzhodne evrope obljubil svobodne volitve in samoodločbo. Dejstvo, da te volitve niso bile svobodne in da tem ljudstvom ni bilo dovoljeno odločiti o svoji usodi, je bil temeljni vzrok za hla- dno vojno,« je dejal baker 14 . Podobna opredelitev teh za srednjo in vzhodno evropo tragič- nih dejstev, kakor jih je artikuliral Milan kundera, je zelo dobro 14 Ibid., str. 5. 18 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese povzemala zavest velike večine ljudi izza železne zavese: »Po letu 1945 se je meja med dvema evropama premaknila več sto kilo- metrov proti zahodu in tako je več narodov, ki so se vedno imeli za zahodne, prebudilo in spoznalo, da so zdaj na vzhodu,« in zato je to drama, ki je tudi drama zahoda »drama ugrabljenega, pre- meščenega zahoda, z opranimi možgani, ki pa kljub temu vztra- ja pri obrambi svoje identitete.« 15 Pripadnost evropi, tudi tisti, ki jo je poosebljal njen tedaj vse bolj združujoči se zahodni del, so narodi srednje in vzhodne evrope čutili »s strastjo izključenega«, je zapisal timothy Garton Ash 16 . zato je razumljivo, da je bil poli- tični diskurz vrnitev v Evropo geslo žametnih revolucij in vodilni koncept prizadevanj srednjeevropskih držav tudi po padcu žele- zne zavese. 17 Češki predsednik Havel 18 , eden glavnih promotor- jev tega koncepta, je v govoru, ki ga je kmalu po padcu železne zavese imel v poljskem Sejmu, dejal: »/.../ tisto, kar je zmagova- lo, je realno upanje, da se bomo skupaj lahko vrnili v evropo kot svobodne, neodvisne in demokratične države.« kaj je pomenila evropa za države Srednje evrope, pa najbolje razjasni kundera 19 : »za njih beseda ,evropa’ ne predstavlja geografskega fenomena, temveč duhovni pojem, ki je sinonim za besedo ,zahod’. tisti tre- nutek, ko Madžarska ni več evropska – to je, ne več zahodna – je porinjena iz svoje lastne usode, onstran svoje lastne zgodovine: izgubi bistvo svoje identitete.« Jaltska delitev je bila proti naravna, v samem bistvu nasilna, razdelila je nekaj, kar je tvorilo organsko celoto. Vrnitev v Evropo je torej ponovna vzpostavitev naravnega stanja. Glede na naravno stanje, na naravni red stvari, je bila »vrni- tev v evropo« bolj stvar nujnosti kot pa izbire. zato je bilo to geslo zelo močno in je lahko mobiliziralo širok krog ljudi. Geslo vrnitev v Evropo ni odražalo le ambicije po geopolitični vključitvi v evro- atlantsko skupnost in njene politične in ekonomske integracije, ampak tudi potrditev pripadnosti ključnim političnim idejam in vrednotam, ki jih poimenujemo evropske, lahko tudi zahodne ali pa evroatlantske vrednote. tako so dejanskost tedanjih razmer, njihovo razumevanje s strani ključnih političnih protagonistov ter izkušnje in pričakova- 15 kundera, 1984, str. 33. 16 Ash, 1999b, str. 320. 17 Ash, 1999a, str. 139. Vrnitev v Evropo je bilo v letu 1990 tudi volilno geslo Državljanskega foruma (političnega gibanja demokratične opozicije na Češkoslovaškem, nastalega v letu 1989). 18 Havel, 1990, e-vir. 19 kundera, 1984, str. 33. 19 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red nja ljudi, ki so se osvobajali komunističnega totalitarizma privedli do odločitev, da so institucije, ki so ukoreninjene v demokratičnih vrednotah in so dovolj prožne, da se lahko prilagodijo spreminja- jočim se okoliščinam (NAto, eS, kvSe, Svet evrope) osnova za gradnjo nove evrope. to je tudi pomenilo graditi novo evropo na temeljih novega atlanticizma (baker) oziroma, kot je s kancem zamere bakerjev zgodovinsko pomembni in odločilni govor oka- rakteriziral Mitterrandov zunanji minister Roland Dumas 20 , ko je razmišljal o mrtvorojenem Mitterrandovem projektu: bakerjeva doktrina oz. pax americana, ki pomeni tudi »/.../ ohraniti nespre- menjeno ameriško vodstvo na naši celini in nadzorovati razvoj odnosov med Sovjetsko zvezo in novo evropo, ki se oblikuje.« Elementi evropskega reda po koncu hladne vojne to, kar danes poimenujemo kot liberalni mednarodni red oz. ureditev, 21 je nastalo po koncu druge svetovne vojne. v smislu ge- nealogije pa gre za sestavine, ki so nastale v različnih obdobjih evropske politične zgodovine oz. politične zgodovine zahoda. Najstarejša sestavina tega reda se je razvijala iz načela avto- nomije akterjev v evropski politiki in razvoja neizogibne posle- dice tega načela, namreč njihove načelne enakosti, 22 iz česar se je v zgodovinskih okoliščinah, na katere sta najmočneje vplivali francoska revolucija in proces industrializacije, razvil koncept su- verenosti in njegovo pojmovanje v mednarodnih odnosih, kakr- šno se je uveljavilo v devetnajstem stoletju v smislu modernega evropskega sistema držav oz. meddržavnih odnosov, ki temeljijo na načelu suverenosti države. tu gre torej za pojem reda bolj v tradicionalnem smislu, v smislu t.i. realistične šole oz. paradigme mednarodnih odnosov. Država je v žarišču analize realistov. Pri tem sta v ospredju njena moč in njeno poslanstvo zagotavljanja 20 Dumas, 2001, str. 688. 21 Pregled sestavin liberalne mednarodne ureditve in njihovega izvora: kundnani, 2017. Glej tudi: cooper, 2003. k undnani povzema v teoriji mednarodnih odnosov široko uveljavljeno interpretacijo vestfalskega miru, ki pa, kot so dokazale natančnejše zgodovinske raziskave, ni točna in ustvarja nekakšen mit, da naj bi tedaj nastal panevropski sistem odnosov med državami, ki naj bi temeljil na pojmovanju suverenosti, kakršnega razumemo danes (tedaj pa se je pojem suverenosti nanašal na vladarje oziroma kneze). Glede tega glej: osiander, 1994, str. 16–90; osiander, 2001, str. 251–287; pa tudi: Simms, 2014, str. 38–39. Glede doslej široko uveljavljene interpretacije vestfalskega miru glej: kissinger, 2014, str. 3–4 in str. 23–41. 22 osiander, 1994, str. 77–88. 20 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese varnosti. Moč in varnost sta temeljni kategoriji realistov. temelj- no načelo za suvereno državo pri tem je samopomoč – zanese se lahko le nase. ekonomska sfera, v kateri je z napredovanjem so- odvisnosti tradicionalna moč in suverenost države slabela, ni bila predmet analize realistov. Liberalni red pa so pred dvema stoletjema odločujoče obliko- vali združeno kraljestvo in združene Države Amerike, v dvajse- tem stoletju pa je proces doživel pospešek in razmah z vznikom vse več držav, temelječih na načelih liberalizma in demokracije, zlasti po propadu evropskega komunizma. Med temeljnimi načeli in institucijami liberalnega reda so odprti trgi, mednarodne multi- lateralne institucije, prek katerih države zagotavljajo in upravljajo globalne javne dobrine, skupno reševanje problemov, vladavina prava. to je red, ki ne temelji več na načelu ravnovesja interesov in suvereni moči kot cilju prizadevanj vsake države in osnovi reda, saj v takšnem kontekstu moč ne prispeva k zaupanju in harmoniji, kajti moč enega je vir nezaupanja in skrbi drugega. takšen red tudi ne temelji na hegemoniji, ampak na zavezanosti vseh k sku- pnim vrednotam in načelom. Gre za kooperativni red, ki sloni na deljeni suverenosti, na kooperativni, kolektivni varnosti. Ureditev, kakršna se je začela vzpostavljati po koncu druge svetovne vojne, temelji na načelu štirih svobod 23 (svoboda govo- ra, svoboda veroizpovedi, svoboda od pomanjkanja, svoboda od strahu) in na Atlantski listini 24 (mir in varnost, pravica do samoo- brambe in ohranitev ozemeljskega status quo, samovlada, odprte družbe, vladavina prava, ekonomski napredek, izboljšani delavski standardi, socialna država, svobodna trgovina, ohranitev global- nih dobrin). A s temi načeli so se v bistvu strinjale in k njim pristo- pile le zahodne države. Na teh načelih je temeljila zavezanost zDA k pomoči za povojno obnovo (Marshallov načrt pomoči, 1947) ter organizacija za evropsko ekonomsko sodelovanje (1948) za izvajanje Marshallovega programa in varnost zahodne evrope (NAto, 1949). edini element povojnega reda, s katerim so se po 23 Predsednik Roosevelt je v govoru 6. januarja 1941 izpostavil načelo štirih svoboščin, ki jih je potreb- no zagotoviti in na katerih temelji svoboden in demokratičen red, ki je bil tedaj na vzhodni hemisferi že temeljito ogrožen. t o so temeljna načela, ki jih je izpostavil in z njimi pripravljal ameriško javnost na bodoči odločni angažma proti silam osi (Franklin D. Roosevelt ..., voices of Democracy, 2007, e- -vir). 24 Atlantsko listino je sestavil predsednik Roosevelt skupaj s premierom churchillom 14. avgusta 1941, še pred vstopom zDA v vojno. zgrajena je v duhu teh štirih svoboščin. Gre za vizijo povojne ureditve in temeljnih načel, na katerih bo organiziran svobodni svet (Atlantic charter, Yale Law School, 2008, e-vir). 21 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red koncu druge svetovne vojne strinjale vse države, je bila ustanovna listina ozN, ki je v glavnem temeljila na načelih evropskega reda, kakor so se razvijala od vestfalskega miru do konca 19. stoletja in ne toliko na liberalnih načelih, h katerim so se po koncu vojne zavezale zahodne države. Liberalen red, kakršen se je oblikoval po koncu druge svetovne vojne in ki v glavnem zaradi ideološke, blokovske delitve ni po- stal globalen, je bil liberalen v političnem smislu (ni avtoritaren) in v ekonomskem smislu 25 (ne gre za ekonomski nacionalizem ali merkantilizem). Liberalni mednarodni red je odprti, inkluzivni red, temelječ na pravilih, na mednarodnih institucijah (ozN) in normah (multilateralizem). v samem jedru pa ta red temelji na svobodi in načelih demokracije 26 in človekovih pravic. Iz tega je- dra se je skozi zgodovino tudi razvijal. v formalno pravnem smislu izvira red človekovih pravic iz ustanovne listine ozN in Splošne deklaracije o človekovih pravi- cah, temelječih na priznanju prirojenega človekovega dostojan- stva in enakih in neodtujljivih pravic vseh članov človeške družbe. Po koncu hladne vojne je sledil nadaljnji razvoj mednarodnega liberalnega reda človekovih pravic, ki so jo spodbudile zahodne demokracije: vzpostavitev Mednarodnega kazenskega sodišča (h kateremu zDA niso pristopile) in razvoj načel »odgovornost zašči- titi« (sprejeto v ozN v letu 2005) ter »humanitarnega posredova- nja«. ta evolucija ima velik učinek na koncept suverenosti držav, saj jo omejuje in na ta način revidira načela liberalnega reda, če ga pojmujemo v zgodovinsko začetnem tradicionalnem smislu iz 19. stoletja, s čimer pa vstajajoče, na konceptu avtoritarizma teme- lječe sile niso pomirjene. Skrb za notranje zadeve držav, za stanje spoštovanja človekovega dostojanstva, človekovih pravic, pravic manjšin itd. je legitimna skrb in v tem smislu je na meddržavni ravni legitimen vzajemni interes držav za stanje notranjih razmer. 25 Gre za liberalni, odprti ekonomski red: odprava ovir pretoku blaga, storitev, kapitala, znanja in ljudi prek državnih mej. t a odprtost se je po koncu hladne vojne še povečala in dobila globalne razsež- nosti. Liberalni mednarodni red in globalizacija sta tesno povezana pojma. vrsta liberalizma, ki sta ga promovirali zDA in eU v zadnjih tridesetih letih mnogi označujejo kot neoliberalizem, povezan s hiperglobalizacijo. 26 Ne gre zgolj za verbalno strinjanje z načeli demokracije, ampak za svobodno demokratično družbo v smislu demokracije, kakor jo pojmuje moderna zahodna tradicija in izkušnja, namreč demokracije, v kateri obstaja dejanska možnost, da manjšina postane večina in v kateri je politična večina rezultat svobodnega oblikovanja politične volje, ki temelji na svobodi govora, na dejansko svobodnem in pluralnem medijskem prostoru, na svobodnem intelektualnem prostoru, ki ima kot nujno potrebni element tudi pluralnost akademsko-izobraževalnega sistema. za natančnejšo razlago glej: Jaklič, No- vA24tv , 2018, e-vir, od 31‘45‘‘ do 36‘‘. 22 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese Suverenost je danes v kontekstu sodobnega liberalizma razumlje- na kot vse bolj odvisna od zmožnosti držav, da udejanjajo spošto- vanje človekovih pravic. Glede na prikazano genealogijo temeljnih pojmov in načel mednarodnega reda je pri tem očitna neka heterogenost; z razvo- jem napredujočo liberalnostjo prihaja do inherentne napetosti med »redom« v tradicionalnem smislu evropskega reda v 19. sto- letju in »liberalnostjo« sodobnih, posthladnovojnih načel reda. v smislu mednarodnega reda je s političnim razvojem prišlo do tega, da lahko govorimo o skupnosti demokracij, na neki na- čin globalni skupnosti demokracij. zlasti pa to velja za evropo po propadu evropskega komunizma. Lahko bi dejali, da ta posebna kvaliteta odnosov pomeni, da gre tu za družbo, ki jo tvorijo drža- ve, pa tudi za transnacionalno družbo, 27 torej družbo, ki jo tvorijo vezi med ljudmi kot državljani. bi lahko v razmahu koncepta liberalnega reda razbrali empi- rično udejanjanje smotra, kakor ga artikulira kant v svoji filozofiji zgodovine, ki jo vidi kot proces, ki poteka v določeni smeri? kant 28 je namreč razmišljal o toku zgodovine s stališča a priori, s stališča udejanjanja umnega smotra, »narave, ki meri na popolno civilno združenje v človeškem rodu,« ko naj bi bili meddržavni spori re- šeni s pravnimi sredstvi, ne pa z nasiljem. Lahko tok empirične zgodovine kdaj sovpade s tokom zgodovine z vidika udejanjanja umnega smotra? kant meni, da »s pomočjo vojn /.../ s pomočjo stiske, ki jo mora zaradi tega znotraj sebe naposled začutiti vsaka država, celo med samim mirom, žene narava k poskusom, ki so sprva še nepopolni /.../ vse dokler ni končno, deloma z najboljšo možno urejenostjo civilne ureditve od znotraj, deloma s skupnim dogovorom in zakonodajo od zunaj, doseženo stanje, ki je podob- no civilnemu občestvu in lahko tako kot avtomat ohranja samo sebe.« 29 kantova vizija filozofije zgodovine, ki predstavlja tudi za- četek teorije demokratičnega miru, sloni na predpostavki, da so demokracije v sami osnovi miroljubne v medsebojnih odnosih in da bo privrženost republikanskim/demokratičnim načelom na- raščala, demokracije pa se bodo povezovale in predstavljale vse številčnejšo skupino v mednarodnem sistemu, ki jo imenuje mi- 27 v k antovem smislu: k ant, 1937; k ant, 2006. ekonomska globalizacija in politična demokratizacija v svetovno skupnost kot pomembne avtonomne nedržavne dejavnike umeščata zasebna podjetja in civilno družbo. 28 k ant, 2006, str. 17. 29 Ibid., str. 12–13. 23 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red rovna zveza oz. federalizem svobodnih držav. to kantovo idejo lahko prepoznamo v ozadju vizije skupnosti demokracij, ki bodo same po sebi garant miru, saj naj bi se demokracije med seboj ne vojskovale. 30 to pa je tudi ambicija zagovornikov liberalnega reda po koncu druge svetovne vojne, še bolj pa ob koncu hladne voj- ne: uvajanje demokratičnih institucij in vrednot v evroatlantskem prostoru bi naj pomirjalo odnose med državami v tem prostoru, razcveteli naj bi se mirni meddržavni odnosi; varnost in mir v za- dnji fazi slonita na zmagi liberalnih demokratičnih vrednot širom evrope. Na tej viziji sloni tudi Pariška listina za novo evropo. Red v svojem varnostnem smislu torej ne bi slonel na načelu ravnotež- ja moči, temveč na temelju skupnih norm in vrednot svobodne demokratične družbe. temeljil bi na pravilih – to pomeni, da naj bi bil univerzalen –, ne pa na blokih in njihovih izključnih obmo- čjih vpliva. kar je dovoljeno in kar je prepovedano, ni odvisno od moči konkretnega subjekta – države – znotraj tako zasnovanega reda, ampak je opredeljeno z mednarodnim pravom. Na teh te- meljih je bila v letu 2003 zasnovana in tudi prva evropska varno- stna strategija 31 : »Najboljša zaščita naše varnosti je svet, sestavljen iz demokratičnih držav z dobrim vodenjem. Širjenje dobrega vo- denja, podpora družbenim in političnim reformam, boj proti korupciji in zlorabi moči, vzpostavitev pravne države in var- stvo človekovih pravic so najboljša sredstva krepitve medna- rodnega reda.« Razvoj varnostnega reda v Evropi varnostni red po koncu druge svetovne vojne je temeljil na ureditvi v skladu s sporazumom iz Jalte, ki se je kmalu izkristalizi- ral kot bipolarna, blokovska delitev, ki je pomenila tudi razdelitev evrope. Ravnovesje moči je bilo v domeni strategije dveh velikih, neevropskih sil, zDA in Sz. za razliko od obdobja vse do druge 30 Podobno tezo v smislu teorije demokratičnega miru je postavil tudi francoski diplomat, zgodovino- pisec in politolog Alexis de t ocqueville (1996, 2. knjiga, 26. poglavje, str. 278): »ko se načelo enakosti ne razvije le pri eni naciji, ampak obenem tudi pri več sosednjih ljudstvih, kot se danes dogaja v evro- pi, so si ljudje, ki živijo v teh različnih deželah, navkljub drugačnim jezikom, navadam in zakonom, vendarle podobni v tem, da se v enaki meri bojijo vojne in gojijo isto ljubezen do miru. Naj ambicija ali jeza vladarjem še tako potiska v roke orožje, nekakšna ravnodušnost in splošna dobrohotnost jih proti njim samim pomiri in jim meč izpuli: vojne postanejo redkejše.« 31 evropska varnostna strategija, 2009, str. 37. 24 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese svetovne vojne je bilo v prvem obdobju hladne vojne ravnovesje v evropi odvisno od globalnega zadrževanja Sovjetske zveze, ki je bilo v odločilni meri odvisno od vojaške moči zDA. zahodno za- vezništvo so usmerjale zDA kot glavni partner. Strateški cilj zaho- dnoevropske politike je bil ohraniti zavezanost zDA, da v prime- ru varnostne grožnje zahodni evropi le-to obravnava kot lastno ogroženost. ta hladnovojni red pa je v letu 1975 doživel pomemben ra- zvoj, ko so po dolgem pogajalskem procesu prav vse evropske države 1. 8. 1975 v Helsinkih v znamenju procesa detanta (déten- te) oz. popuščanja napetosti sprejele sklepno listino o varnosti in sodelovanju v evropi z načeli, ki naj usmerjajo njihove medseboj- ne odnose. Pogajalski proces – konferenca o evropski varnosti in sodelovanju – je v letu 1973 vzniknil na pobudo in pritisk Sz. Porojen je bil iz njenega globokega občutka ogroženosti in ne- potešljive žeje po legitimiranju ne le ozemeljskega, ampak tudi političnega in ideološkega statusa quo blokovske delitve. zato so bile spočetka zDA zelo zadržane, pa deloma tudi notranje razkla- ne glede procesa. v zraku je bilo vprašanje potrditve oz. zanika- nja legitimnosti delitve iz Jalte. Demokratične države pa so kmalu uvidele priložnost v tako široki agendi konference, zlasti glede promocije spoštovanja človekovih pravic in svobode vesti ter ver- skega prepričanja, pa pretoka informacij, omogočanja in spodbu- janja medčloveških stikov, ki bi segali prek blokovske delitve. za zahodnoevropske države je spoštovanje človekovih pravic posta- lo eno od temeljnih načel evropske varnosti. zDA so ta pristop močno podprle. Proces je torej zajel razmerja med državami, pa tudi med družbami. Formalno je priznal teritorialni status quo med blokoma in omogočil sproščanje napetosti. Pri tem pa so se Sovjetska zveza in vse evropske komunistične države zavezale k spoštovanju človekovih pravic in verske svobode, kar je postalo merilo njihove mednarodne legitimnosti. 32 Sklepna listina, sprejeta v Helsinkih, je deklaracija namer in iz- raža prepričanje v nedeljivo evropsko varnost. Sprejeta ključna načela so bila: spoštovanje suverene enakosti vsake države ter pravic, ki izhajajo iz suverenosti – ozemeljska celovitost, nedota- kljivost meja, svoboda, politična neodvisnost, vsaka država sama odloča o svojem sistemu, izogibanje grožnji s silo, miroljubno re- 32 conference on security …, 1975. 25 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red ševanje sporov, nevmešavanje v notranje zadeve, enake pravice in samoodločba ljudstev, sodelovanje med državami, izpolnjeva- nje obveznosti mednarodnega prava v dobri veri. Sklepna listina je vsebovala tudi poglavje o ukrepih za krepitev zaupanja med na- sprotnima si vojaškima blokoma, o razoroževanju in o ekonom- skem sodelovanju. Šlo je torej za načela meddržavnega sodelova- nja, spoštujoč načeli suverenosti in neinterveniranja. vendar pa je Helsinška sklepna listina vsebovala tudi za kasnej- ši razvoj nekaj zelo daljnosežnih elementov in sicer: zavezanost k spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, vključno s svobo- do mišljenja, vesti, veroizpovedi in prepričanja, poleg tega pa še poglavje, namenjeno področju človeških stikov za krepitev pri- jateljskih odnosov med ljudstvi, olajšanje potovanj in še zaveze k omogočanju dostopa do informacij in za pospeševanje med- sebojne informiranosti ter sodelovanje na področju kulture, izo- braževanja in znanosti. In nadalje – članice konference so izrazile svojo odločenost, da udejanjijo sprejeta določila in da nadaljujejo z multilateralnim procesom, ki se je začel s konferenco in vzpo- stavijo tudi to, kar je postalo kasneje ovSe. vzpostavljeni proces je imel dolgoročne posledice, ki se jih tedanje vodstvo Sovjetske zveze na začetku ni zavedalo. Privedel je do internacionalizacije notranjih zadev vzhodnega bloka kar se tiče spoštovanja človeko- vih pravic. Glede na bistvo teh temeljnih določil s področja člo- vekovih pravic in procesa, ki je bil sprožen s Helsinško sklepno listino, je šlo za prvo udejanjanje solidarnosti zahoda s svobodo- ljubnimi težnjami ljudi, živečimi pod komunistično opresijo. Do- tlej tovrstne težnje v konkretnih primerih niso doživele podpore zahoda (denimo Madžarska 1956, Češkoslovaška 1968). Proces internacionalizacije notranjih zadev vzhodnega bloka kar se tiče spoštovanja človekovih pravic je postal izjemno močan dejavnik sprememb in pomoči pri ponovni vzpostavitvi civilne družbe in njenih političnih zahtev v vzhodnem bloku in opora srednje- in vzhodnoevropskim disidentom. Helsinška sklepna listina o varnosti in sodelovanju v evropi je postal moralni in politični temelj za transformacijo kvSe v ovSe (1995) ter osnova za ključna načela in cilje posthladnovojnega evropskega reda, ki so artikulirani v Pariški listini ovSe za novo evropo iz leta 1990, v kateri so države oznanile, da je prišel čas udejanjanja upanj in pričakovanj, ki so jih njihova ljudstva že dol- go gojila: 26 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese „/.../ trdna zavezanost demokraciji, ki temelji na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah; blaginja na temelju gospo- darske svobode in socialne pravičnosti; in enaka varnost za vse naše države.“ 33 v Pariški listini se države zavezujejo, da bodo zgradile in okre- pile demokracijo kot edini sistem političnega upravljanja, izjavlja- jo, da so človekove pravice in temeljne svoboščine prirojena pra- vica vseh ljudi in da so neodtujljive ter da je njihovo spoštovanje bistveno jamstvo pred preveč mogočno državo in še več, »njihovo spoštovanje in popolno udejanjenje sta temelj svobode, pravice in miru.« 34 Nadalje v Pariški listini za novo evropo države izjavljajo, da je proces razoroževanja in zmanjševanja oboroženih sil v evro- pi skupaj z novimi pristopi k varnosti in sodelovanju v procesu kvSe privedel do novega dojemanja varnosti in nove kvalitete meddržavnih odnosov, ki vsaki državi omogočajo svobodo izbire varnostnih sporazumov: »v tem okviru v celoti priznavamo svo- bodo držav, da izberejo lastne varnostne ureditve.« 35 v močno vi- zionarskem dokumentu je zapisano tudi: »celovita in svobodna evropa zahteva nov začetek. vabimo naše narode, da se pridruži- jo temu velikemu prizadevanju.« 36 evropski posthladnovojni varnostni red torej ne temelji na na- čelu ravnovesja moči, ne na pojmovanju suverenosti, kakršno se je uveljavilo v 19. stoletju, ampak izhajajoč iz dejstva soodvisnosti na sodelovanju, na vzpostavitvi jurisdikcije mednarodnih in nad- nacionalnih institucij na nekaterih pomembnih področjih (deni- mo človekove pravice), na osnovanju skupnih orodij za upravlja- nje mnogih zadev, ki so skupnega pomena. varnost evropskega prostora naj bi torej ne temeljila toliko na nadzoru ozemlja ali na ravnovesju moči, kot na odprtosti, na iskreni privrženosti sku- pnim načelom in vrednotam, na zavračanju sile kot sredstva za reševanje meddržavnih sporov, na strinjanju, da je uporaba sile s strani države podvržena mednarodnim, prostovoljno sprejetim omejitvam, na transparentnosti, ki omogoča vzajemni interes za domače zadeve drug drugega in za recipročni nadzor in presojo, 33 charter of Paris ..., 1990, str. 3. 34 Ibid. 35 Ibid., str. 6. 36 Ibid. 27 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red ali se razvijajo spoštujoč temeljna skupna načela in vrednote. Gre za red pogojne suverenosti. Načela ravnovesja moči in koncept tradicionalne suverenosti sta bila znotraj eU z logiko integracijskega procesa že presežena, sedaj naj bi se zakonitosti tega procesa uveljavile in vodile razvoj odnosov med državami na kontinentu: meje postajajo prepustne ne le za pretok kapitala, ljudi, dobrin in storitev ter idej, ampak tudi za prodiranje normativne in usmerjevalne moči skupnih vre- dnot, ki jih evropske države in družbe prostovoljno sprejemajo kot konstitutivne vrednote. Proces, ki je preoblikoval odnose med ustanovnimi članicami današnje eU, zlasti pa odnose med Franci- jo in Nemčijo, naj bi se, takoj ko so za to nastopili potrebni pogoji (celovita in svobodna Evropa), ponovil v vseevropski razsežnosti in transformiral način skupnega bivanja držav, narodov in druž- be na kontinentu. Širitev eU in NAto s tega vidika ne pomeni le povečanja števila držav članic eU in NAto, ampak označuje tudi širitev prostora, v katerem poteka evropeizacija. ta proces vzpo- stavlja svojevrsten geopolitičen prostor, v katerem se udejanja transformacijski potencial integracijskega procesa in evropskih vrednot, ki vplivajo na politično prakso. Robert cooper 37 takšno stane imenuje postmoderni evropski red, ki temelji na prosto- voljnem povezovanju držav na temelju skupnih vrednot, njihovi odprtosti in je potemtakem nekakšen prostovoljni kooperativni imperij: »Postmoderni, evropski odgovor na grožnje je vse bolj razširiti sistem kooperativnega imperija.« Šibkost evropskega posthladnovojnega varnostnega reda Pariška listina za novo evropo je rezultat političnega konsenza med sodelujočimi državami. Je izraz politične volje sodelujočih držav in je aspirativne narave, ni pa pravno zavezujoča medna- rodna konvencija. zavezanost tem načelom je torej odvisna od vzdrževanja tedanje politične volje držav podpisnic. z ovSe je bil vzpostavljen širši evroatlantski prostor z vključujočim proce- som soodločanja in v pričakovanju prilagajanja in transformacije v smislu sprejemanja skupnih vrednot v prav vsaki državi članici tega prostora in procesa. 37 cooper, 2003, str. 78. 28 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese cilj vzpostavitve celovite in svobodne Evrope, ki je v miru sama s seboj, je bil nekaj časa videti, zlasti ob procesu širitev Nata in evropske unije in potem z njenim projektom evropske sosedske politike ter vzhodnega partnerstva, kot da je na poti si- cer napornega in ne ravno hitrega udejanjanja. z rusko invazijo na Gruzijo v avgustu 2008 in zlasti z rusko okupacijo in aneksijo krima (marec 2015) ter z rusko vojaško agresijo in inscenirano vojno v vzhodni Ukrajini je evropa je soočena z grožnjo miru in stabilnosti in z dejstvom, da vladavina liberalnega reda ni (več) učinkovito nadzirala trde moči (hard power) in ni preprečila njene uporabe na kontinentu ter uspela ustaviti sile, ki jo upora- blja za doseganje svojih ciljev. za države, ki se nahajajo med ob- močjem NAto in Rusijo, je bil najprej z vojno v Gruziji in nato še z okupacijo in aneksijo krima ter vojno v Ukrajini evropski po- sthladnovojni red več ne obstaja in zato ni mogoče več govoriti o evropskem (varnostnem) redu kot o panevropskem. Pariška li- stina za novo evropo je temeljila na viziji in stremljenju k celoviti in svobodni Evropi, ki je v miru sama s seboj. ko se spominjamo prelomnih dogodkov izpred tridesetih let, na podlagi katerih so vzniknila stremljenja, je na mestu razmislek o virih šibkosti tega posthladnovojnega reda. Robert Legvold 38 je postavil aksiomatično trditev, da ni bila in tudi ni mogoča nobena različica celovite in varne evrope, če se sosednje države počutijo nelagodno v senci Rusije. o tem je vredno razmisliti, upoštevajoč zgodovinsko izkušnjo zaho- dne evrope po koncu druge svetovne vojne: skupno življenje v medsebojnem zaupanju je bilo mogoče vzpostaviti le na pod- lagi medsebojne sprave, do katere je prišlo najprej med Fran- cijo in Nemčijo in ki je bila tudi simbolnega pomena za celotni proces povojne obnove zahodne evrope in ob zadostnih varno- stnih garancijah, na podlagi katerih je bila mogoča integracija zahodne Nemčije v družino evropskih narodov, njena ponovna industrializacija in oborožitev, ne da bi vzbujala strah in nezau- panje njenih sosed. za meddržavne odnose je bilo pri tem ključ- no načelo enakosti, enakih pravic in dolžnosti, enakega dosto- janstva. to so načela, na katerih temelji Pariška listina za novo evropo. Predstavlja panevropski in evroatlantski konsenz glede načel posthladnovojnega evropskega reda in s tem legitimno- 38 Legvold, 2016, str. 100. 29 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red stno normo. zgodovinska realnost odnosov med narodi in dr- žavami v postsovjetskem območju pa je bila takšna, da ni vlivala zaupanja do Rusije in prav nič ni kazalo, da bi se po kolapsu komunizma in razpadu Sovjetske zveze na tem območju začel proces sprave, ki bi privedel tudi do medsebojnega priznanja in spoštovanja enakega dostojanstva. odnos in dejanja Rusije pa od vsega začetka sosednjim državam niso vzbujala zaupanja. 39 Svoj strateški položaj so ocenjevale kot ranljiv. v tem smislu se je srednja evropa nahajala v nekakšni varnostni sivi coni. Na to problematiko je opozarjal brzezinski v prvi polovici devetde- setih let. tako bi moral biti po njegovem mnenju osrednji cilj realistične in dolgoročne strategije ameriške zunanje politike »konsolidacija geopolitičnega pluralizma« na območju nekdanje Sovjetske zveze, saj naj bi bil geopolitični pluralizem, ne glede na to, kakšen naj bi bil notranjepolitični razvoj v Rusiji, najbolj spodbuden kontekst za vznik Rusije kot dobre sosede državam, »s katerimi bi lahko sodelovala v skupnem gospodarskem pro- storu, ne da bi pri tem skušala vzpostaviti nad njimi politično ali vojaško dominacijo.« 40 zahodne države so ravnale, kot da bi bila ta problematika s padcem komunizma in razpadom Sz nekako avtomatično razrešena oziroma da za trdnost novega reda ne bi bila relevantna. zato so srednje- in vzhodnoevropske države po kolapsu evropskega komunizma in koncu hladne vojne hotele svojo demokratično tranzicijo in suvereno državnost zavarovati s pridružitvijo NAto. 41 »konec hladne vojne je torej na zahodu imel različne pomene od tistih v nekdanjih [sovjetskih, op. a.] 39 »/…/ Yeltsin leadership’s unreadiness from the start /…/ to set about rectifying history and striving to build a relationship with these and other new neighbors inspiring comity rather than fear, one eschewing coercion in favor of trust-building. Nor on the US side was this a course either urged or facilitated with any particular passion.« (Legvold, 2016, str. 95) 40 brzezinski, 1994, e-vir. 41 clintonova administracija se je v letu 1994 odločila za širitev NA t A, da bi se izognili renacionalizaciji obrambe v Srednji evropi (brez širitve NAt A bi to bil edini možni odgovor srednjeevropskih držav na varnostni izziv, s katerim so bile soočene), da bi preprečili morebiten porast nacionalizma in zavarovali nepovratnost demokratične tranzicije. Podpirala je koncept kolektivne varnosti. združena Nemčija pa je želela zavarovati svojo stabilnost in je menila, da je zato potrebno, da se meje območja NAto premaknejo vzhodneje od nemških vzhodnih mej. t udi ona ni želela, da bi srednjeevropske države gradile svojo obrambno doktrino na izključno renacionalizirani obrambi. Širitev NAt A je rešila zgodovinska napetost med Poljsko in Nemčijo (Radin, Reach, 2017, str. 41; Marten, 2018, str. 143–144). George k ennan (1997, e-vir) pa je menil, da bi zDA s širitvijo NA t A naredile »najbolj usodno« napako, in je v februarju 1997 objavil članek s tem naslovom (a tedaj je bila odločitev za širitev že nepovratna, clintonova administracija jo je sprejela že proti koncu leta 1994, zunanji ministri NAt A pa so se v septembru 1996 odločili, da v juliju 1997 ponudijo vabilo k članstvu državam višegrajske četveri- ce). kennan v svojem rusko-centričnem razmišljanju ni obravnaval stvarnega varnostnega problema Srednje evrope zaradi dejanskega pristopa in ravnanja Rusije. 30 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese dominionih.« 42 Predpostavka panevropskega konsenza glede načel Pariške listine ni slonela na trdnih temeljih in tako tudi ne njen cilj zagotoviti enako varnost vsem evropskim državam. LIteRAtURA IN vIRI Ash, t. G. (1993). In europe‘s name: Germany and the Divided continent. New York: Random House. Ash, t. G. (1999a). Čarobna svetilka: revolucija leta 1989 – pričevanje iz varšave, budimpešte, berlina in Prage. Ljubljana: Študentska založba, claritas. Ash, t. G. (1999b). History of the Present: essays, Sketches and Despatches from europe in the 1990s. London, New York: Allen Lane the Penguin Presse. Atlantic charter - August 14, 1941. Yale Law School, 2008. URL: http://avalon.law.yale.edu/wwii/ atlantic.asp, 11. 9. 2019. baker, A. J. (1989). A New europe, A New Atlanticism: Architecture for a New era. Washington, D.c.: United States Department of State, bureau of Public Affairs, current Policy No. 1233. URL: http:// digitalcollections.library.cmu.edu/awweb/awarchive?type=file&item=690688. baker, J. A. (1995). the Politics of Diplomacy: Revolution, War and Peace, 1989-1992. New York: G. P. Putnam‘s Sons. brzezinski, z. (1994). the Premature Partnership. Foreign Affairs, letnik 73, št. 2, marec–april 1994. URL: https://www.foreignaffairs.com/articles/russian-federation/1994-03-01/premature-partner- ship, 31. 3. 2019. bush, G. A europe Whole and Free. U.S. Diplomatic Mission to Germany, 31. 5. 1989. URL: http://usa. usembassy.de/etexts/ga6-890531.htm, 30. 9. 2019. casier, t. (2018). Gorbachev’s »common european Home« and its relevance for Russian foreign policy today. Debater A europa, št.18, str. 17–34. c harter of Paris for a New europe. (1990). Paris: c onference on Security and co-operation in e urope. URL: https://www.osce.org/mc/39516?download=true. conference on Security and co-operation in europe: Final act. (1975). Helsinki: conference on Se- curity and co-operation in europe. URL: https://www.osce.org/helsinki-final-act?download=true. cooper, R. (2003). the breaking of Nations: order and chaos in the twenty-first century. London: Atlantic books. Delors, J. (2004). Mémoires. Paris: Plon. Dumas, R. (2001). Un projet mort-né: la confédération européenne. Politique étrangère, letnik 66, št. 3, str. 687–703. evropska varnostna strategija: varna evropa v boljšem svetu. (2009). bruselj: Svet evropske unije. Gorbachev, M. (1989). europe as a common Home: Address given by Mikhail Gorbachev to the council of europe (Strasbourg, 6 July 1989). Strasbourg: [s.n.]. URL: http://chnm.gmu.edu/1989/ archive/files/gorbachev-speech-7-6-89_e3ccb87237.pdf. Havel, v. the Polish Sejm and Senate, Warsaw, January 25, 1990. the president of the czech Repu- blic - vaclav Havel. Selected Speeches and Writings. URL: http://old.hrad.cz/president/Havel/ speeches/index_uk.html, 30. 9. 2019. Jaklič, k. Predavanje ddr. klemna Jakliča: Slovenija, pet minut pred dvanajsto. NovA24tv, 25. 9. 2018. URL: https://www.youtube.com/watch?v=F8e2ppvMLqU, 30. 6. 2109. Judt, t. (2005). Postwar: A History of europe Since 1945. London: Random House. kant, I. (1937). k večnemu miru. v: Dve razpravi. Ljubljana: Slovenska matica. kant, I. (2006). Ideja k obči zgodovini s kozmopolitskega gledišča. v: zgodovinsko-politični spisi. Ljubljana: založba zRc, zRc SAzU. kennan, G. (1997). A Fateful error. the New York times. URL: https://www.nytimes.com/1997/02/05/ opinion/a-fateful-error.html, 30. 6. 2019. kissinger, H. (1995). Diplomacy. New York: Simon & Schuster. kissinger, H. (2014). World order. London: Allen Lane, Penguin books. kundera, M. (1984). the tragedy of central europe. the New York Review of books, letnik 31, št. 7, str. 33–38. kundnani, H. (2017). What is the Liberal International order? Washington, D.c.: the German Marshall Fund of the United States. Legvold, R. (2016). Return to cold War. cambridge, Malden: Polity Malden. 42 Legvold, 2016, str. 86–87. 31 DIGNITAS n Posthladnovojni evropski red Marten, k. (2018). Reconsidering NAto expansion: a counterfactual analysis of Russia and the West in the 1990s. european Journal of International Security, letnik 3, št. 2, str. 135–161. Michnik, A. confessions of a converted dissident. essay for the erasmus Prize 2001. eurozine, 28. 12. 2001. URL: https://www.eurozine.com/confessions-of-a-converted-dissident/, 30. 9. 2019. osiander, A. (1994). the States System of europe, 1640-1990, Peacemaking and the conditions of international stability. oxford: clarendon Press. osiander, A. (2001). Sovereignty, International Relations, and the Westphalian Myth. International organization, letnik 55, št. 2, str. 251–287. Istanbul Document 1999. (2000). Istanbul: organization for Security and co-operation in europe. URL: http://www.osce.org/mc/17502?download=true. Radin, A., Reach, c. (2017). Russian views of the International order. Santa Monica: RAND. Franklin D. Roosevelt, 1941 State of the Union Address »the Four Freedoms« (6 January 1941). voices of Democracy, 2007. URL: http://voicesofdemocracy.umd.edu/fdr-the-four-freedoms-spe- ech-text/, 30. 9. 2019. Rupnik, J. (2003). De l’élargissement de l’Union à l’unification de l’europe. Pouvoirs, št. 106, str. 41–55. Simms, b. (2014). europe: the Struggle for Supremacy, 1453 to the Present. London: Penguin books. tocqueville, A. (1996). Demokracija v Ameriki. Ljubljana: krtina. 32 DIGNITAS n Trideset let po padcu železne zavese