Ob dnevu borca in dnevu vstaje slovenskega naroda
V juliju se spominjamo in praznujemo dva pomembna do-godka iz našega narodnoosvobodilnega boja: 4. julija praznu-jemo v vsej državi dan borca, kijeposvečen sejiCK KPJ v Beo-gradu, na kateri so bili sprejeti sklepi in poziv na vsesplošen upor proti okupatorju, 22. julijapa praznujemo v Sloveniji dan vstaje v spomin na tiste vroče julijske dni, ko sejetudi v Slovenijizačel organiziran boj proti fašizmu. Do tedaj je bila organizirana v Sloveniji že vrsta panizanskih čet, med katerimi je bila medpr-vimi Molniška partizanska četa, ustanovljena 13. julija. Prvo akcijo ježe izvedla tudi Zaloška partizanska skupina, ki je 17. ju-lija v spopadu ubila prvega nemškega vojaka na Slovenskem. Tako kot v naši sedanji občini, so se tudi drugod v Sloveniji za-čele številne akcije in spopadi. Pri tem velja omeniti, dajulija tudi v skoraj vseh naših republikah praznujejo svoje dneve vstaje.
Zato pomeni juiij 1941 veliko prelomruco v naši novejši zgo-doviniin začetek novega obdobja, ko so sejugoslovanski narodi enotno dvignili v boj proti okupatorju in njegovim domačim pomagačem. Tako je osfobouilni boj prerasiel tudi v spopad s starim svetom, saj so bili prav stari oblastniški in reakcionarni krogi najzvestejši okupatorjevi hlapci. Narodnoosvobodilni boj je prerastel tudi v socialni boj, v odpor proti izkoriščevalskemu sistemu, ki se ga je želela otresti s svojih ram velika večina naših delovnih Ijudi. In tudi zato se je narodnoosvobodilni boj tako hitro razvijal in so delovni Ijudje, res z velikimi žrtvami, dosegli končno zmago.
Zato tudi danes, po 45. letih, tijulijski dnevi niso ničesar izgu-bili na svojem pomenu in je prav, da se jih še vedno svečano spominjamo injih uvrščamo med naše najpomembnejše dogod-ke. To je še posebej pomembno za nas Slovence, sajpomeni za-četek narodnoosvobodilnega boja tudi zočetek naše državnosti. Brez njega bi bili še vedno samo nepomemben drobiž pri števil-nih kupčijah večjih narodov, pri katerih manjši vedno izgublja-jo.
Toda ni dovolj, da se tehjulijskih dni samo spominjamo. Nji-hovo izročilo moratno oblikovati in razvijati še naprej. To izro-čilo pa je predvsem v tem, da s pogumom in odločnostjo lahko dosežemo tudi na prvipogled nedosegljive cilje. Goloroki smo se uprli do takrat najmočnejši vojaški sili in iz tega boja izšli kot zmagovalci. To je bilo mogoče edinole zaradi velike enotnosti in skupnega hotenjapo ustvarjanju moinosn za novo in boljše živ-Ijenje. In to je prav tako potrebno tudi danes! Ali to zmoremo? Da, zmoremo! To nam dokazujejo tudi vstaje slovenskega inju-goslovanskih narodov pred 45 leti. Nanašem 10. slovenskem in 13. jugoslovanskem kongresu komunistov smo si zadali te na-loge in na nas je, da jih enotno in zavzeto opravimo.
M. M.