Zapis ob nekem zboru stanovalcev
Oh, ta naša stanovanja!
Bil je zbor stanovalcev. Izbran ]e bil nov hišni svet in predvsem se je veliko in glasno diskuliralo. Bilo je čutiti precej zagrenjenosti, opazna pa je bila tudi velika želja, da bi vse krenilo na bolje, ne samo v besedah, ampak tudi z dejanji.
Res je, so problemi, marsikaj šepa že od samega začetka, marsikaj ni najbolje na-pravljeno, z marsičem nismo popolnoma za-dovoljni. Stisnjeni smo skupaj, obsojeni na življenje drug ob drugem. Moti nas nesna-ga, nered, motijo nas razbitine kjerkoli, mo-ti nas vrtanje pozno zvečer, premočno na-vijanje radia, televizije, premočno ozvoče-nje, ropotanje po sobi. Moti nas morda že
tudi večje in boljše stanovanje soseda, nje-gov višji življenjski standard. Marsikaj ču-timo y sebi, ubadamo se morda z zavistjo, nevoščljivostjo, potrošništvom itd. So pro-blemi, takšni od nekdaj in takšni, ki si jih sami delamo, gotovo so.
Včasih pozabljamo, da živimo v bloku, da smo blizu eden drugemu, da smo odvisni drug od drugega, da ne živimo v kakšni vrst-ni hišici, da nismo kje na deželi, na osam-ljeni domačiji, sredi njiv in gozdov, kjer daleč naokoli ni žive duše ia lahko delamo, kar hočemo. Gotovo včasih pozabljamo, da v bloku ni možen disko, da to ni miting, kjer bi neka popevka veljala za vse. Goto-vo smo včasih le premalo ljudje, prcgrobi, preveč nervozni. Gotovo smo včasih premalo h^^aležni za življenje, hvaležni družbi in prednikom, premalo mislimo na številne žrt-ye, ki so bile potrebne za to, kar uživamo in imamo. Gotovo imamo včasih premalo občutka za sočloveka, za soseda, včasih nas piemalo briga skupna lastnina, včasih se preveč zapiramo vase, v svoje privatne za-dcve in skrbi, včasih le preveč vidimo le se-bc in svoje potrebe.
Gotovo včasih doživimo, kako težki so sosedski odnosi, če pozabimo na humanost, na kulturo in vzgojenost, na bonton živfje-nja po stolpnicah, če smo preveč scbični in dclamo in skrbimo le za tisto, kar nam pri-naša koristi in nam godi in se premalo ozi-ramo na soseda, na njegove potrebe, skrbi, okoliščine, navade in tudi muhe. Gotovo včasih malce pozabljamo, da je tudi sosed človek, ravno tak kot mi. Pozabljamo, da scbičen, le nase misleč soscd ne more biti priljubljen, spoštovan in cenjen! So proble-mi, so, marsikaj je narobe, rnarsikaj nas žuli, na marsikaj pozabljamo, kajti smo pač le ljudje!
Kljub temu ni vse tako črno, kot se zdi, kljub temu so to prijetna stanovanja, so to naša stanovanja in že zdaj, kljub vsemu, tako prikupna, tako domača! Pa prideš zve-čer domov, greš po stopnicah ali se pelješ z dvigalom, povsod domači glasovi, srebrni ženski in zlati moški, živahen ščebet otrok, znan živžav in ropot. Pozdraviš tega ali one-ga, dobiš vrnjen pozdrav, šopek nasmeha, toplo besedo. Pogledaš po hodnikih, vse,do-mače, vse znano, diši po kruhu, po cvrtju iz kuhinj, počutiš se varnega. Tu je doma živo življenje, tu je kovačnica družbe, tu so domovi, tu so družine, tu so starši in otroki, tu se zidajo temelji osebnosti v mla-dem človeku! Veseliš se, da so tudi drugi veseli. Mir je in tišina ponoči. Le kakšna luč kje še gori, znamenje poznega nočnega garača. Zjutraj zarana, kakor je pač služba. Težko gre, bilo bi lepo doma, ob televiziji, v krogu družine, z otroki, toda moderna družba zahteva drugače, ni veliko skupaj, vsak gre po svojih opravkih in le proti ve-čeru se dobimo. Otroci privro iz šol ih vrt-cev, podijo se okoli stolpnic, med redkimi zelenicami, skozi okno prihaja v sobo nji-hova mlada pesem, njihov smeh, prihaja živ-žav mesta, oddaljeni glasovi mestnega tru-šča, prometa, glasovi strojev se mešajo z glasovi ljudi.
Lahko je zunaj mrzlo, lahko zavija burja, y stanovanju, doma, je toplo, centralna gre-je, stene so tople, domače, vse je lepo o-premljeno. V bifeju je prijetna kapljica, v kuhinji, v hladilniku kaj za pod zcb, tu je žena, mož, otrok. Televizija prinaša življe-nje iz vsega sveta; vidimo, fcaj imamo in če-sa nimamo. Radio neprestano kramlja in mi kramljamo in se ne damo motiti od proble-mov, rešujemo jih sproti in premagujemo cvire. Sosedova 'glasba se spremeni v po-zdrav, hoja po stanovanju ni nujno nepri-jetna, lahko pomeni, da je nekdo doma, da nismo sami, več nas je. Tudi večerno vrta-nje v betonsko steno se lahko spremeni v obeutek povezanosti in za glodajoči črv v ohišju ni nujno, da bi nam šel na živce, ampak nas lahko opozarja na tek časa, na • temeljito izrabo možnosti, zmožnosti in ta-lentov.
V dvigalu naletiš na soseda z lepilom v roki, lepi in popravlja skupnfc napake in pomisliš, da so tudi še ljudje, ki skrbijo za skupne stvari. Drugi ti priskoči na pomoč
(Nadaljevanje na 11. strani)
(Nadaljevanje z 10. strani)
v stanovanju, pri avtomobilu. Spet nekdo vljudno poučuje otroka, da ne sme pisati po stenah, da to ni lepo, da so to naša sta-novanja; da vse stane, da denar ne pada z neba, da je treba zanj pošteno delati, da je treba stanovanja cenili, ker so še Ijudje, ki jih nimajo, ki še vedno stanujejo kot pod-najemniki, pogosto po vlažnih podstrešnih sobah in da ni tako lahko priti do stano vanja!
Ta naša stanovanja! Ne gre brez proble-mov, -pa je kljub tcmu lepo. Še lepša bodo in še rajši se bomo vračali domov. Vedno bolj bodo prispodoba življenja v krajevni skupnosti, v občini, republiki in federaciji, kajti zavedamo se, da se urejenost začne pri malih stvareh, pri malih odnosih, v jcd-rih družbe, v družinah, po prijetnih stano-vanjih, v toplih don*ovih!
Anton Gričnik