»Z R E C« 
V letošnjem, tedniku »Tovarišu« j e v f e b r u a r j u v n e k a j številkah 6—8 
izha ja l sestavek »Svetovni nazor s tar ih Slovencev«, to j e o n j ihovem b a j e -
slovju. Samo ob sebi j e umevno, da ne more biti tak sestavek v imenovanem 
časopisu znanstvena razprava, temveč le l judsk i prosveti služeče, po l judno 
napisano beri lo; vendar mora ravno zaradi svojega namena po možnosti slo-
neti na znanstvenih izsledkih in ne sme biti z n j imi v opreki . Slovanska mito-
logi ja in v n j enem okviru seveda tudi slovenska j e še v obilni meri zelo 
problematično pol je in l i te ra tura o n j e j polna hipotez in nasprot i j . Zato mora 
bit i tisti, ki govori o n j e j , zelo kri t ičen presojevalec in silno oprezen. 
Najobširnejši dosedanji pregled o slovanskem verstvu je še vedno Nie-
de r le jev v ku l tu rnem delu njegovih Starožitnosti »Život s tarych Slovanü« 
(dil II, svazek I, oddil VI: Vira a naboženstvi, d ruga izda ja v Praze 1924). Od 
istega j e tudi f rancoska predelava Starožitnosti v izdaj i f racoskega Inst i tuta 
d 'études slaves v ser i j i Collection de manuels I: Manuel de l 'ant iquité slave 
II. La civilisation (Paris 1926). O drugi l i tera tur i g le j še m o j »Uvod v slo-
vansko filologijo« (v L j u b l j a n i 1949, str. 49 in 110, prip. 153). V novejšem času 
pa j e objavi l B.-O. Unbegaun, profesor slovanske fi lologije na univerzi v 
Strasbourgu, kri t ično š tudi jo o rel igij i s tar ih Slovanov v zborniku »Les reli-
gions de 1 Europe ancienne« (Paris 1948, str. 387—445). Pr ipravl ja pa o tem še 
več je delo. Z imenovanim spisom bi bilo zanimivo p r imer j a t i m a n j kritični 
St. Urbanczyka, Religia poganskich Slowian (Krakow 1947, Biblioteka Studium 
slowianskega instytutu Uniwersyte tu Jagiellonskiego, Séria B, n° 6). Kratko 
omembo o obeh je naj t i v Revue des études slaves XXV 130 (1949). 
Spis v »Tovarišu« ne pre tendi ra na novejše izsledke in metode in ne 
ustreza kri t ičnemu odnosu do opisovanega gradiva nasploh, v podrobnostih 
pa zlasti glede nekater ih etimologij . Je nekaka ponovitev i ta l i jansko pisane 
razprave istega av to r j a J. Mala »Contributo al la mitologia slovena« (Bologna 
1943), odtisa iz »Studi e materiali di storia delle religioni«, vol. XVIII (1942), 
v kater i se n a h a j a j o tako isto razne nekr i t ične trdi tve in napačne etimologije. 
Bolji in tudi kolikor toliko dokumentiran je spis »Slovenske mitološke starine. 
Donesek o sledovih poganstva med Slovenci« (Glasnik Muzejskega druš tva 
za Slovenijo 1940, XXI 1—37). 
Tu ne moro biti mesta, podrobno pret resat i vso stvar, ker bi to zahtevalo 
obširnejšo študijo, za pr imer pa hočem opozoriti samo na neko navidezno na 
dlani ležečo, toda krivo etimologijo, in sicer izraza »žrec« v »Tovarišu« 
(štev. 8, str. 122): »Poganski duhovniki so del mesa dar i tvene živali na obredni 
pojedini použili, odtod ime žreci«, to se pravi, da so jo »požrli«. Izraz »žrec« 
jo dandanes le ruski, knj iževni iz cerkvene slovanščine, stckslov. жьрьць, 
z istim korenom kakor stckslov. жрьтва iz glagolskega жрьти »žrtvovati« 
in nima nič opraviti s korenom glagola »žreti«, stcksl. жрЬти. To nam do-
k a z u j e z ene strani lingvistično p r i m e r j a n j e , z druge filološki podatki raz-
ličnemu obl ikovanja obeh glagolov v starocerkvenoslovanščini. V prvem oziru 
je žr ti, sed. ŽMQ »žrtvovuti« identično z lit. girti, sed. giriù, po R. Traut-
mannu, Bultisch-slavisches Wörterbuch (Göttingen 1923, str. 88) »loben, rüh-
men«, po A. Preobraženskega etimološkem slovarju ruskega jezika (Moskva 
1910 si., str. 230) »pohvaljat', voshvaliat'«, medtem ko je žreti, sed. žbr<? »žreti, 
sed. žrern« lit. gérti, sed. geriù, po R. Trautmannu (str. 89) bait, »schlingen«, 
lit. (sedaj) »trinken«, po A. Preob raženskem (str. 256) »pit'«. Indoevropsko je 
jo bil zu prvo koren *gem- »okazyvat ' počest', čtit'«, za drugo *g uer- (A. Pre-
obraženskij str. 230 in 236). 
Različnost obeh glagolov kaže tudi n j ihovo različno gramatično obliko-
v a n j e v starocerkvenoslovanskih spomenikih. Medtem ko j e za »žrtvovati« 
infinitiv жрьти, je za »žreti« brez redukcijske stopnje жрЪти iz *žert i ; 
3. oseba ednine aorista je od prvega glagola пожрЪ (-pb), od drugega pa 
пожр-Ьгь; končno jc particip trnnega načina preteklega časa od prvega 
иожьреиъ, od drugega ножрыь. Bližje podatke je naj t i v znanih starocer-
kvenoslovanskih slovnicah, razlago za povod različnega ob l ikovan ja pa j e 
podal N. W i j k (prim, njegovo »Geschichte der al tkirchenslavischen Sprache«, 
Berlin und Leipzig 1931, str. 222 si. in 241). Vzrok j e bila različna in tonaci ja 
obeh korenov, p rvega rastoča, drugega padajoča . Analognih pr imerov j e več. 
L jub l j ana , apr i la 1950. Hajko Nahtigal 
Z N A Č E N J E T U R Š K E R I J E C I TUTSAQ » R A T N I 
Z A R O B L J E N I K« U H S . R I J E C I TÙCAK 
U 2. izdanju Vukova Rječnika čitamo u azbučnom redu: iùcak, m. der 
Bettler, mendicus, prosjak, cf. rob: Udijeli tucaku junaku —, a kod riječi rob 
i ovo: » . . . Gdjekoj i jem su l judima (t. j. u ratu odvedenim u ropstvo) Turci 
osijecali otkup, pa ih na jemce ili zalogu puštali da prose i o tkup da sastav-
| ja ju . Ovakovi je rob imao oko vrata gvozdenu halku s katancem pod grlom, 
i ponajv iše se u narodu našemu zove tucak. Posl i je pos l jednjega mira izmedu 
Nijemaca i Turaka u Srbiju je dolazilo sila ovakijeh robova (Irka iz Morije«. 
Vuk, sudeči i p rema pre tpos ledn jo j rečenici, n i j e pomišljao, da bi r i j eč 
tucak mogla biti tuda, turška, pa j e zato n i je obil ježio zvjezdicom, kojom je 
označivao turške riječi. Tu je oznaku riječ tucak dobila tek u 3. državnom 
izdanju njegova Rječnika; bez te je oznake i u Broz-Ivekovičevu Rječniku, i to 
zacijelo zato, što je Ivekovič mislio, da je tucak naša riječ, pa ju je protumačio 
našim riječima ->koji se potuca po soijetu proseči« i pri tem se pozvao na 
Daničičeve »Korijene« (1877) 91, gdje je riječ tùcak zajedno sa tucalo, potucnja, 
natucak i dr. metnuta s drugim riječima od korijena koji je u tuči. No pr i je 
u »Osnovama« (1876) u bilješci na str. 269 metnuo j e Daničič r i j eč tucak medu 
»tude«. U 3. i zdanju Vukova Rječnika naša j e r i ieč označena kao turška, po 
svoj prilici p rema D. Popoviča članku »Turške i d ruge istočanske reči« (1884), 
gdje se čita: 
»tucak, m. prosjak; u turskom vele ducak, ona j koji je u ratu zarobljen; 
ali če ovu reč bit i Turci od Srba uzeli, jer Turci u svom jeziku nema i u c«. 
Ri ječ tucak ima i s tar i j i Rel jkovič u »Satiru«, ali j e i on uzeo, da j o j j e 
osnovno značenje »prosjak«. Odvrača juč i braču od diobe veli i ovo: 
Tebe s plugom i s koli rastuvi, 
u sam sebe š n j ima ne sastuvi, 
neg od dobrog starosidioca 
budu tucak i obodvojica (stih 2541—4), 
t. j. jedan i drugi budu prosjači. 
U študi j i o jeziku M. A. Rcl jkoviča R. Aleksič govoreči o leksičkoj 
gradi meče: >tucak — zarobl jenik (? — tur.)« (v JF. X, 1931, 165), pa se i po 
tome vidi, da ova j moj člančič, u ko jem u tv rdu j em pos tan je i značenje r i ječi 
tucak neče biti suviše. 
Gore navedena potvrda u Vukovu Rječniku: »udijeli tucaku junuku« uzeta 
j e iz narodne p je sme »Vuk Andel i jč i ban Zadranin« iz 3. k n j . br . 57. U to j se 
pjesmi pjeva, kuko se Vuk Andelič, ne moguči inače sastaviti o tkup za bra ta 
Milutina, koji je več desetu godinu sužanj u tamnici bana Zadranina, oblači 
u ttucačke haljinc«; isporedi stili 48—53: 
(XI jadu se Vuče preobuue: 
Udri na se tucačkc haljinc, 
A na ramo drenovu batinu, 
O bat in i iskrpljcnu torbu; 
Pa on ode od grada do grada, 
Te on prosi šljepačku podjelu. 
Kao takav prosjak dolazi i pred banove dvore, gdje robinji Kumriji , držeči je 
za banicu, veli: »Udijeli tucaku junuku« (str. 60).