Inserati se aprejeniajoin veljA Iriatopna Trstu:
j kr., če se tisk« lkrat, n n n n " ji
16 n n n n 3 . i
večkratnem tiskanji se »ena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, neirankovana pisma se ne sprejemajo
Naročnino prejema opravniatvo administracija! in ekspedlcija ia 8tarem trpu h. iit. 16
Političen lisi za
;1 narod.
Po pošti prejeman velja:
Z« ueio leto . . 10 gl. — kr. e« pol ieta , . 5 — ta četrt letu . . ]£ 50 ,.
S gi. 40
K.
II
V administraciji velja
Za ceio leto .
r.a pol leta	4 „ 2')
ta četrt leta . .	„ 10
V Ljubljani n« doni poiiiijaij velja 60 kr. več na ieto, -L/.
Vredništvo je ua Bregu hišna štev. 190.
Izhaja po trikrat na teiien in sicnr v toreK, četrtek in iotioto.
Vojska in mi.
Evropa, ki se je v zauičevanem srednjem veku navduševala še za ideale, in za te velikanske žrtve doprinašala, kakor kažejo križarske vojske, tista Evropa se je tako globoko pogreznila v mlako koristolovja , lakomnosti in požrešnosti, da zrnirom in povsod le po dobičku upije. „Naši interesi to zahtevajo, naši interesi tega ne dopuščajo, mi varujemo le svoje interese", — nič ko interesi in zopet interesi! Vsakdo čuti in ve, zakaj da gre v tej vojski, namreč za to, da bi se osvobodili slovanski kristjani v Turčiji, ki zdihujejo že stoletja pod težkim igom turškim, pod strašnim, nepre-nesljivim jarmom, čigar znamenja sobilauviek smrt, glad, kuga, uničenje prirodnih pridelkov, uničenje človeških del duha in telesa. Sramota je za Evropo, da je turško vladarstvo tako dolgo trpelo. Pa kaj je rekla in kaj pravi Evropa? ,,Naši interesi zahtevajo obstanek Turčije; Bulgari, Srbi, Grki, Armenci, Arnauti naj trpe, naj se mučijo, naj se odirajo, naj se zatirajo, naj sc živi pokopavajo ; — to vse nas nič ne boli." In tako je ostala Turčija, in leta 1854 šli so jo še branit proti Rusu. Tudi v sedanji vojski ne kažejo zapadne vlasti nobenega usmiljenja s kristjani na Balkanu, in znano je, koliko so si prizadevali, da bi Rusijo od vojske odvrnili , ter ohranili gnjilo turško gospodstvo. Ako bi pa Rusi zmagali, bodo začeli upiti: ,,Meni tudi nekaj od plena! Jaz hočem tudi svoje interese varovati, in jaz in jaz."
Vzhodno vprašanje zanima te vlasti in te ljudi le v toliko, kolikor si od njega dobička obetajo. Anglija, Italija, Nemčija , vsaka bo hotela kaj profitirati 'iz prelite slovanske krvi; ni jim pa mar za osodo niti slovanskih kristjanov na Balkanu, niti za osodo Turkov. Mi ne smemo tako samopašno in neplemenito misliti, in tudi ne mislimo. Mi sirnpatiziramo z Rusi, ker se borijo za pravično reč in ker so naši soplemeniki; mi sirnpatiziramo z Bulgari in Srbi, ker so kristjani, ker so Slovani, ker so toliko let pod barbari zdihovali, iu jim želimo, da bi bili iz te žalostne osode rešeni, — brez ozira na to, ali nam po tem doraste kak dobiček, ali ne.
Vendar je tudi za nas vprtiianje važno, kak vpliv bo imela rešitev orientalnega vprašanja na naše razmere. In pri tem razmisleku je vsakemu jasno, da je srečen ali nesrečen izid te vojske za nas velike pomenljivosti. Krik naših političnih nasprotnikov po bitki [iri Plevni nas mora podučiti, česa se imamo nadejati, ako bi sreča ruskemu orožju ne bila mila. „Panslavizem je uničen, pogin ruskega carstva je gotov, Slovanov se ni treba več bati" — tako se je razlegal divji krik po vseh nemških in madjarskih časnikih. Pripravljala in razgovarjala se je zveza med Turki, Mad-jari, Nemci in Angleži v namen ponižanja in potlačenja slovanskega živelja. Pa te želje se jim ne bodo spolnile, da bi Rusija v boji omagala, da bi se sramotno udala. Vsak bojni dan nam na novo dokazuje hrabrost ruske vojne in odločnost celega ruskega naroda,
bojevati se tako dolgo, da se vojskini namen doseže in Jugoslovani oslobodijo. In če se jim to posreči, kar upamo, da turško carstvo raz-bijejo, in vstanovč krščanske državice na Balkanu, potem nastane za nas vprašanje, ali se imamo avstrijski Slovani od tega kaj dobrega ali kaj slabega nadejati ?
Že bojazen naših sovražnikov pred to mogočnostjo dokazuje nam, da nam zamore ta dogodek le koristiti. Avstrija bo potem na jngu, kakor na severu od slovanskih držav obdana, in bo tedaj primorana, s svojimi Slovani tako ravnati, da ne bodo čez mejo škilili. C'« se pa pridruži Bosna in Hercegovina Avstriji, pomnožen bo slovanski živelj, kar bo za nas zopet dobro. Nam Slovencem potem druzega ne kaže, nego da tudi mi skušamo v vzajemnost stopiti s Hrvaško, ktera bi potem z Granico, Bosno in Dalmacijo precej mogočna postala, tako da bi je ne mogli Madjari več pestiti. Dalje naše želje ne segajo, in kdor nas dolži, da hočemo po vsej sili pod Rusijo priti, ta nas po krivem natolcuje. Najhujši panslavisti so pri nas tisti, ki Slovana pri vsaki priliki ovadujejo, sumničijo, tlačijo in preganjajo, ter mu ne privoščijo ne svetlobe ne zraka. Mi hočemo svetlobe, to je izobra-ženja v domačem jeziku iu narodno ravno-pravnost, in mi hočemo zraka, to je toliko svobode, da se bomo prosto gibati smeli, da ne bo vsak veleizdajalec, samo za to, ker je Slovan in ljubi svojo narodnost. Brez svetlobe in zraka nobena stvar živeti ne more, tako tudi narodi ne morejo živeti brez njih.
O bratu, ki je nesel v pekel slanine.
(Iz knjige: Narodne pripovedke hrvatskega Primorja priredil Reški.)
Jeden pot sta živela dva brata. Jeden je bil bogat; a drugi siromašen. Oni, ki je bil siromašen, hodil je vedno k drugemu, bogatemu, da mu kaj da. In on dajal mu je vselej, ker se mu je siromak smilil, in pomagal mu je, kjerkoli je mogel. Jedenkrat pride zopet brat k njemu, ravno ko je bil nekako slabe volje; in ga zaprosi, naj mu da malo slanine. On odreže funt slanine ter mu reče: ,,Na vzemita, ti iu vrag". Zdaj on gre tija, a ni hotel pojesti slanine, ker se je bal, da ne bi mu kaj bilo; marveč jo lepo vzame slanino in gre kar naravnost proti peklu. Pride v pekel in da slanino vragu. Ko je prišel nazaj iz pekla ven, najde jednega človeka pred vratmi. Ta ga zapraša, kje je bil; a on mu pove, da je nesel slanino v pekel. Zdaj ga vpraša človek, kaj da mu je vrag za njo dal; a on odgovori, da mu ni nič dal. „Kako bi ti njemu dal slanino za nič? To je bedasto! llodi ti k njemu nazaj, pa mu reci, naj ti da slanino nazaj, ali mizo, ktero ima skrito za gredo". Res, on človeka posluša in gre k vragu nazaj v pekel in govori mu: ,,Daj mi ti mojo slanino
nazaj, ali pa ono mizo, ki je za gredo skrita1.
—	„Jaz sem slanino že pojedel; a mizica mi rabi, nje ti dati ne morem." — „Tako mi vrni nazaj mojo slanino", zajezi se on na njega, „ker mi ne daš mizice!" Res mu sedaj da vrag mizico, da ga vsaj že spravi od sebe. On torej lepo vzame mizico. A že preje mu je bil oni človek povedal, da kadar mizo postavi pred se, pokrila se mu bode z vsakovrstnimi jestvinami, kakovib si bode le želel. Vzame torej mizo in gre. Na večer prispe v jedno krčmo k jedni ženi in vpraša jo, ali mu more dati za nocoj prenočišča. Ali res, — kakor prihajajo v gostilne, bogati in siromašni — sprejme tudi njega. Zdaj on gre v sobo, sede za mizo — in na mizo dojde vsakovrstne hrane, kakoršne si je le misliti mogel, in on počne jesti. To je bila pa krč-marica zapazila in jela je misliti, kako bi si to mizo prisvojila. Ko je bil on zaspal, pride ona pa mu ukrade mizo, — a njemu da drugo, jednako. Zjutraj ko se je naš mož izbudil, hotel je zajutrkovati — no. kedo naj bi gladen hodil na pot? -- Vzame, toraj mizico,postavi jo pred se pa misli zdaj na ovo jed zdaj na ono
—	misli, toda hrane ni, pa jc ni. Izspoznavši, da tu ni več misliti na obed, vrne se nazaj k peklu, znabiti da še najde onega človeka, ki
Iga je bil prvikrat napotil, kaj naj od vraga | zahteva. Gre tija in najde onega človeka, pa i se mu potoži: Tako je in tako. „Došel sem i v krčmo, zvečer je bilo na mizi, karkoli sem pomislil, imel sem gospodsko večerjo; ali z jutra ni hotelo nič na mizo priti". — »Veš, kaj stori zdaj", govori mu človek, „pojdi zopet k vragu, pa zahtevaj, naj ti da ali tvojo slanino ali ono kladivo, ki ga ima za vratmi". On gre noter v pekel in pride k vragu, pa mu reče: „Daj mojo slanino!" — ,,Kako li hočem dati slanino, ker sem jo pojedel?" — „A ti mi torej daj za-njo to kladivo, ki ga imaš za vratmi". „A čemu ti bode to kladivo? Jaz ti bo-dem dal kaj boljšega", deje mu vrag. „Ne, ne, ne, ali mi daj mojo slanino, ali pa ono-le kladivo", odvrne mu on. In vrag vidi, da ni drugače, kakor da mu mora dati, pa mu da. Gre on zopet proč in zopet dojde v isto krčmo na prenočišče, kamor je tudi prvikrat. Izvadi ven svoje kladivo in sede na-nje, pa pomisli, naj pridejo pred njega takove in takove jestvine. In kar je pomislil, to mu tudi dojde. Vidi krčmarica vse to, pa zaželi tudi kladivo za-se dobiti. Po noči kladivo lepo vzame, pa postavi druzega mesto njega. Jutrovan dan on zopet sede na-nje ter pomišlja vsakorstnih jestvin, ali niti kaša mu ne dojde. No koristi dalje
Mi upamo, da se bodo po srečno dovršeni rusko-turški vojski razmere naše spremenile, in sicer nam na korist (ker na škodo se skoraj več ne morejo), in zato s toliko večjo pozornostjo gledamo na dogodke ob Donavi. Kakor je nemška zmaga pri Sedanu vrgla federalizem v Avstriji, tako utegne ruska zmaga v Bulgariji stresti sedanji naš dualizem; in kakor si bodi, naj se spremene razmere, vsa-kako se morajo tako, da osemnajst milijonov Slovanov ne bo dalje brez vpliva na notranjo in zunanjo politiko naše države. Da je to istina, to izpoznavajo naši nasprotniki tako dobro, kakor mi, zato jih vsaka ruska zmaga z žalostjo navdaja, mi pa se je iz srca radu-jemo.
Stara prikazen.
Nič ni novega na svetu; tudi boji, ki jih ima dandanes prenašati katoliška cerkev, niso nikakor novi, ampak so tako stari, kakor cerkev sama, ki se pa po teh bojih le še bolj vtr-juje in premladuje. Res je sicer, da mnogi kristjani in morda tudi celi kraji od verske malomarnosti že skoz in skoz prevzeti, v tem viharji omagujejo, ali poginejo, toda cerkvi ni na škodo, če nekaj suhih vej odpade, ker njeno vedno krepko deblo drugod požene mladike, ki so kinč velikanskega božjega drevesa in obilen sad obrode. Ko je jela katoliška cerkev propadati v Aziji in Afriki, preselila se je v Evropo, in ko se je tukaj po reformaciji veja plemena grmanskega odkrhnila od nje, nesli so jo oznanovalci njeni v novo najdene pokrajine daljne Amerike in vzhodne Indije, kjer je tako lep sad obrodila, kakor na Iudovkem za časa aposteljnov. Enaka prikazen ponavlja se dandanes.
Med tem, ko se v Nemškej kulturni boj nadaljuje, je gotovo za vsacega tolažljivo, da katoliška cerkev po druzih deželah napreduje. Nekemu amerikanskemu listu dala je ta prikazen povod, da B is marka, ki je pričel ta boj, imenuje dobrotnika katoliške cerkve v Ameriki. Od njega pregnani duhovniki in redovniki pa redovnice, jezuiti, usmiljene sestre in nune namreč preselili so se v obilnem šte-
vilu čez morje, ter se z veliko gorečuostjo trudijo za razširjevanje kraljestva božjega v Ameriki, kjer je kat. cerkev od nekaj let sim storila nenavaden napredek. Pred sto leti je bila v zaveznih zedinjenih državah ena sama škofija, sedaj je pa že 11 nadškotij, 49 škofij in 6 apostoljskih vikarjatov; katoliških duhovnov je bilo le 25, 1. 1875 jih je bilo pa že 5074. Tako zelo se je pomnožilo število katoličanov. Začetkom tega stoletja je bila njih razmera k celemu pribivalstvu kakor 1 k 200, sedaj pa kakor 1 k 6. Tudi večjo važnost so si pridobili katoličani; popred je bilo sramotno nazvati se katoličanom , sedaj so pa že lahko zakonodajalci, senatorji in sodniki, kakor se je izrazil pred nedavnem nek protestant v očitnem govoru. Enak napredek je storila tudi v drugih krajih in deželah, kakor je nedavno to našteval izvrstni katoliški „Čech".
V	Braziliji in Venecueli je bil kulturni boj kmalu končan in brez dvoma bo ravno tako kmalu tudi oni, ki se grozi v prvej deželi z nova začeti.
Še v drugej jugoamerikanskej državi, v Novej Granadi, so hoteli nekateri začeti kulturni boj dalje obdržati. A tudi tam so začeli otresati liberalni jarem in se podčinjevati vplivu sv. Cerkve.
V	Avstraliji je znašalo število katoličanov začetkom tega stoletja le 100.000, sedaj se je pa povišalo na 800.000. Tudi sta tam dva nadškofa in 11 škofov. Stavijo se tam samostani, cerkve, znamenja, šole in vsakoršne ustave, s katerimi se pospešuje katoliška omika brez vsacih ovir.
V	nekoliko apostolskih vikarijatih izhod-nje Indije je znašalo 1. 1864. število katoličanov 990.345, 1. 1875. pa poldrugi milijon, če prištejemo tudi Portugalce. Samo 1. 1875 se je spreobrnilo 10.305 paganov in protestantov. V Kaldeji je grozil razkol, ker se muselski škof ni hotel podvreči rimskej sto-lici. Vendar ga je pa list sv. Očeta pripeljal na pravo post in tako je odstranjena nevarnost razkola.
Jako znaten napredek ima kat. cerkev tudi na Angleškem. V tej po večjem protestantskej
misliti, nego iti imaš nazaj, morda bi si mogel še kako drugačje pomagati. Gre in pride pred pekel in zopet najde onega človeka, kakor prve krati, pa mu pove, kako veče nič da dojde iz kladiva, kader kaj pomisli. Znam, da ti neče nič priti, ker ti je baba promenila mizo in kladivo; nego ti hodi zopet v pekel k vragu, pa zaželi one vrečice, ki jo ima pod blazino, ali ti pa naj dade tvojo slanino. V to vrečico ide ti vse, karkoli bodeš zapovedal, pa ž njo moreš nazaj dobiti in svojo mizo in kladivo.
On gre v pekel, najde vraga, pa mu govori zmirom ostro: „Daj mi, vraže, mojo slanino!-' „Od kod ti je morem dati, ker sem jo pojel?" odgovori mu vrag". „Tako mi daj ono vrečico, ki ti je pod blazino. „A, kaj ti bude takova vrečica, jaz ti bode m dal denarja, vidiš, s čim bodeš barem živeti mogel". „Sla-nino mi daj!" zavikne zdaj on na vraga. „A, ako si jo pojedel, daj mi ono vrečico, ki jo imaš pod blazino." Vidi vrag, da on neče od-jenjati, pa mu da vrečico. Kadar mu jo je dal, govori on sam seboj: ,.A tebe bodem dobro čuval, nijeden te mi ne bode promenil". Istega že večera dojde na prenočišče v isto krčmo, kamor tudi prva dva pota, pa govori: ,,Stara, evo me zopet na prenočišče, daj
mi, kaj jesti I * Ona je pak želela da odide, da ji ne bi kako nazaj vzel mize in kladiva, pa mu zato govori: „Že je polna krčma, tako, da več zate nemam mesta, a jesti ti ne-mam kaj dati, ker so ljudje vse pojedli". „A imaš mojo mizo in kladivo?" praša jo on ,,da mi ji naglo nazaj daš!" — ,,Kakovo mizico in kakovo kladivo?" ,,Nevem jaz za to nič!" — „Molči in brž mi to daj ven!" ,,Ali kako me moraš pitati, za kar jaz neznani?" „IIajd v vrečico!" govori sedaj on. In ona, je šla v vrečico, a on udari po njej, udari govoreč: „IIočeš li še promenjevati ljudem robo, a?" A ona počela znotraj: ,,Pusti me, dragi člo veče! dati hčem ti, kar sem ti vzela, samo pusti me, brž hčem ti donesti I" „IIajd, pa donesi!" In ona mu donese i mizico i kladivo, a on ž njo še jedenkrat v vrečico, da jo še malo natolče, ker je ni prvi pot dosti. Zdaj pridejo na njeno viko soldatje in hteli so ga tolči. A on govori: „Ala, tudi vi noter!" Oni noter, a on jih malo nagmari, pa zopet pusti Zdaj vzame lepo vse svoje seboj in gre domov Tu si napravi kočo, lepšo nego je bila bratova, kupi zemlje in počne brez skrbi živeti. A vrečico si je bil navezal na vrat, pa ako mu ni pala, to mu je še za vratom.
deželi je bila poprej daritev sv. maše prepovedana s smrtno kaznijo, sedaj pa uživa kat. cerkev tam popolno svobodo. Še le pred 30. leti je postavil Pij IX. tam višje duhovenstvo. Protestantje so se temu čudili. Nobeden ne zadržuje škofov v vladanji njihovih škofij; oni mogo duhovne odgajati in jih nastavljati, šole ustauovljati, cerkve in samostane zidati, ne da bi jim zakonodajalstvo ovire stavilo. Tam se nič ne ve o zapiranji duhovnov. Iu kakor uživajo škofje in duhovniki v svojem poklici in kakor vsak katoličan v spoznanji svoje vere, tako uživajo tudi katoliški redovi popolno svobodo. Zato je imela Velika Britanija z Irskim 1. 1874 G64 nunskih samostanov, kteri so se pečali večinoma z odgojo mladine. Založene so tudi mnogotere druge cerkvene ustanove. „Povsod", tako smo čitali letos v svečanu, „8e postavljajo nove cerkve, samostani in ustanove. Ravno so začeli benediktinci, karmeliti, cistercijenzi, salezijanke in „žene najsv. Jezusovega srca" postavljati nove samostane". Drugi dokaz napredovanja kat. cerkve na Angleškem je pa spreobračenje mnozih oseb h kat. veri, ktero se je začelo najprej mej učenjaki in plemstvom, potem mej anglikanskim duhovenstvom in sedaj že mej delavci.
Na Švedskem in Danskem je ležalo poprej težko breme na katoličanih, Sedaj se pa protestantje sami sramujejo poprejšnjih nasilnih zakonov in dovoljujejo katoličanom popolno svobodo. Zatorej se zidajo cerkve in samostani in po gostem se vrše spreobračanja h kat. veri.
V	Belgiji, kjer si stoje vneti katoličani in drzni liberalci pikro uaprot, bode pri boljem volilnem zakouu katoličanom večina zagotovljena. Na oskrunjenje obraza Matere božje, ktero so si dovolili liberalci na bruselskih ulicah, je bilo odpovedano precej z neštevilnimi protesti in božjimi službami in prejemanjem sv. zakramentov. V Charlervi je bil meseca malega travna 9. občni shod katoliških društev, in pri tej priložnosti, je bilo vteleseno 65. društvo v vseobčno zvezo. Te po celej deželi razširjena društva so ozko mej saboj spojena in podpirajo znatno kat. koristi.
Tudi ua Francoskem se napreduje, ako-ravno se trudijo tako zvani rudečkarji, da bi kako ustavili kat. življenje. Na ven vpliva Francoska blagodarneje nego kterakoli druga dežela, ker iz Francoske ne prihaja samo polovica vseh misijonarjev ampak tudi tri četrtine vseh denarnih žrtev sa misijoue. Znotraj pa vplivajo blagodarna številna delavska društva, ktera se zmerom množe. V prosenci so imela te društva občni shod in v teh dneh je imel katoliški kongres svoj šesti shod. Veliko pzipomore tudi svoboda visokih šol, s čemur pride več katoliškega duha mej višje stanove.
Na Avstrijanskem so se liberalci dvakrat na zboru blamirali in sicer s postavami o samostanih in o zakonu; dohodki bratovščine sv. Mihaele so se vkljub slabim časom pomnožili.
V	Švici sedaj tudi omahuje kulturni boj. 20 državnih pastorov je zginilo, nekteri so se pa povrnili v cerkev. Na Laškem so bili katoličani spodbujeni po papeževej slovesnosti. Na Pruskem se pa vsak dan množi število spoznovalcev mej duhovenstvom in ljudstvom, množi se število katoliških listov in romarjev, kteri imajo sedaj tudi svoje Lourdes v Mar-pinkah. Ni li to v zvezi s kulturnim bojem? Ali ni to tako, kakor bi klicala Mati božja: Ne bojte se, jaz sem z vami!
Zaupajmo tedaj v konečno zmago kat. cerkve ! Pomagajmo pa vendar k njenej naglosti
z molitvijo, tesno zvezo h cerkvi in s širenjem katoliških časopisov!
Z bojišča.
Plevna je pala —tako naznanjajo privatna poročila iz Sistova preko Londona. 9. t. m. zjutraj začeli so Rusi mesto prijemati od vseh strani iu okoli 6. ure zvečer dobili so Plevno v svojo oblast. Turki so se v velikem neredu umaknili ; zguba je bila silna. Vradno se ta novica dozdaj še ni potrdila, vendar pa je jako verjetna, ker smo doslej še vsaki pot o velikih vspehih Rusov, kakor o prelazu čez Donavo in čez Balkan, prva poročila dobili iz Londona, ki so se pa vseskozi potrdila kot resnična. V boju pri Plevni bo se posebno odlikovali Rumunci. Brigada Aleksandra Angeleska sprijela se je bila s Turki ter jih po ljutem boju prepodila s šanc. Posebno odlikoval se je tudi 13. Dorobančev polk. Rumunci so imeli več mrtvih in okoli 30 ranjenih. Car Aleksander je medrumunske častnike in vojake, ki so se najbolj odlikovali, razdelil 40 redov sv. Jurija. Drugi dan pa je hrabrost Rumuncev pohvalil še v posebni na-pitnici.
Turška poročila trdijo, da boj pri Plevni še ni končan in da se Osman paša vsled obilnejšega topničarstva svojega drži proti veči sili sovražnikovi. Tudi Sulejman paša vdarja nad Sipkim klancem ter se hoče polastiti ne-kterih šanc. Pa če tudi boj pri Plevni še ni končan in se Osman paša Rusom še ustavlja, je Plevna prav lahko že v oblasti Rusov, kteri morajo vse žile napeti, da razbijejo vojno Osmanovo ter se potem brez skrbi zamorejo obrniti na eni strani proti Balkanu, na drugi pa proti Mehmed Aliu, čigar položaj je po naznanilih turških še dober.
Osman paša, ki je vsled zadnjih njemu ne ugodnih bojev v hudi zadregi, bode kmalo prišel še v večo stisko. Iz Turn-Severina se namreč 9. t. m. telegrafuje „Politiki," da je tamošnji prefekt (uačelnik) dobil obširna poročila o prehodu ruske armade, ktere bode v prihodnjih dneh skoz Turn-Severin šlo 50.000 mož, ki bodo ob Timoku vojevali proti Bul-gariji. Štab te vojne začasno ostane v Turn-Severinu. Za prehod čez Donavo je že vse preskrbljeno, kakor tudi za živež na zemlji srbski. Železnice ne prevažujejo nobenega blaga več, in te dni utegne se ustaviti tudi preva-ževanje ljudi.
Ob enem se v Srbiji na vso moč nadaljujejo priprave za vojsko. Častniki 4 vojnih oddelkov, ki bodo odšli na mejo, že spravljajo svoje reči in hite na odločena jim mesta. Kakor hitro dojde povelje, mora vse odriniti na mejo. Višji poveljniki Ilorvatovič, Lešjanin, Nikolič in Belimarkovič imajo vsaki dan v vojnem ministerstvu posvetovanja, in vojni minister Sava Gruič , ki je odmenjen za načelnika generalnega štaba, sklenil je že več pogodb z založniki na Nemškem in v Belgiji. Ker se je v zadnji vojski mnogo vojnih reči spridilo, treba je na novo naročiti pušk , revolverjev , svinca, konjskih oprav itd., ki se bodo čez Rumunsko spravile v Srbijo. Dozdaj ima Srbija 80.000 pušk, ki sebašejo od zadej, pa 350 topov; če bode pa tudi deželna hramba II. vrste šla na vojsko, treba bo kupiti še 70.000 takih pušk.
Tudi z Grško namerava Rusija po naznanilu Pol. Corr. skleniti pogodbo o skupnem napadu Turčije. Angleška vlada sicer nekoliko nos viha, pa minister Tricupis je na dotično pritožbo odgovoril s pismom, v kterem raz-
jasnuje grško politiko. Če je to istina, potem I to priča, da Rusija noče odjenjati, dokler ne doseže svojega namena in Turčiji ne iztrga krščanskih podložnikov.
V Črni gori je padec Nikšičev zbudil neizmerno veselje. Zvonenje zvonov in gro-menje možnarjev je v Cetinju deželanom naz-nanjevalo veselo novico, da se je vdala trd njava, ki je skoz stoletja Črnogorcem bila na poti, da svoje dežele niso mogli razširiti. Zdaj jim je pot k novim zmagam odprta , zato se padca Nikšičev bolj radujejo kakor 10 dobljenih zmag. Trdnjava se je Črnogorcem vdala vsled pomanjkanja vode, na milost in nemilost, vendar pa se je posadki in prebivalcem turškim, dovolilo, da so smeli oditi v Gačko.
Iz Azije Muktar paša poroča, da je v neki manjši in nevažni bitvi z Rusi zmagal (?), rusko poročilo iz Karajle pa trdi, da so ruski prostovoljci in izredni konjiki 6. in 7. t. m. prijeli vojno Muktarovo, 60 mož ubili in Turkom vzeli nekaj konj in pušek. Nazajgrede so Turke, ki so jo vdarili za njimi, zapeljali v neko zatišje, kjer so se bili skrili Dagestanovi konjiki, ki so sovražniku prizadejali hudo zgubo. Rusi pa so imeli le 11 ranjenih. Pri Batumu je bila 3. t. m. neka praska, v kteri je bil ra;ijen ruski poveljnik 2 batalijona strelcev, podpolkovnik Makejev. — Če najev je imenovan za generalmajora v glavnem stanu velikega kneza Mihaela.
Politični pregled.
V Ljubljani, 12. septembra.
Avstrijske dežele.
Cesar so 8. t. m. došli k vojaškim vajam v Ivošice na Ogerskem, kjer so bili jako sijajno sprejeti. Razuu njih bivata tam iz cesarske rodbine tudi nadvojvoda Albrecht in Janez pa bavarski princ Leopold. Pri dvornem obedu 11. t. m., kterega so se razun omenjenih vdeležili vsi vnanji častniki, napravili so cesar to-le napitnico: „Jaz pijem na zdravje svojega dragega prijatelja iu zaveznika, Njih veličanstva ruskega cara Aleksandra II., čigar god danes obhajamo." — Godba je za igrala rusko himno.
W» Koroškem bil je v kmečkih občinah celovški, velkovški itd. dr. Edelmann s 180 od 209 glasov izvoljen za državnega poslanca.
Hrvaški sabor bode obširno obravnaval vprašanje o vojaški granici in je izbral poseben odsek, ki ima reč pretresti in saboru gtaviti potrebne predloge. Odbor se je živo lotil dela, ter je glede spojitbe granice saboru stavil predlog, da naj se sklene adresa do Njih Veličanstva, v kteri se navedo glavni vzroki za to spojitbo. Ta predlog imel se je včeraj obravnavati v saboru in ob enem voliti tudi odsek, ki bode imel sostaviti adreso. Vladni komisar Živkovič je pritrdil predlogu odbora, ker bi se graniško vprašanje obrav navalo pri ponovljevanji pogodbe. Krajiški investicijonalni zaklad, o kterem se je imelo tudi včeraj obravnavati, je pa odboru delal hude preglavice, in sklenilo se je saboru na-svetovati, da naj se dotična obravnava toliko časa odloži, da bodo sami zamogli prebrati dotična pri vladi hranjena pisma.
Vuanje države.
FVmicoski listi še vedno mrgole poročil o ranjkem Thiersu. Levičniki so izdali oklic do ljudstva, v kterem svojim privržencem pripovedujejo, „da ima Francoska še mnogo zasluženih mož in z državljanskimi čednostmi
okinčanih junakov, ki so pripravljeni nadaljevati od Thiersa pričeto delo iu po njegovem zgledu žrtvovati se za vstanovitev liberalno-konservativne republike". Z drugimi besedami: .,Sodržavljani, zaupajte nam, ker sleherni izmed nas zamore nadomestiti Thiersa".
■talijaiiHki in drugi liberalni časniki neprenehoma poročajo, kako slabotni in čisto pri koncu so že papež Pij IX. Res priletni višji glavar katoliški veliko trpe vsled hude vročine in svoje stare bolezni na nogah, pa njihov duh je bister kakor prej. Nedavno so sprejeli čez 200 udov III. reda sv. Fraučiška, iu pred nekimi dnevi poklonili so se jim odborniki novega odvetniškega društva, kterim so Pij rekli s sv. evangelijem: ,,Kadar vas bodo peljali pred sodišča, nikar ne premišljujte, kaj da boste govorili, ker sv. Duh vam bo to vdal". Življenje preljubljenega višjega glavarja našega je v rokah božjih, ki je njemu in po njem tudi nam podelil že toliko gnad. Gospod mu bode podaljšal življenje ali pa poklical ga k sebi po svojem sklepe, ne pa po pregrešnih željah sovražnikov njegove sv. cerkve.
Izvirni dopisi.
1% lteke, 7. septembra. (Konec.)
Gledalci hite za vozom, pa jim odhaja. Mestna godba zagode svoj „marš", in eljenevci pred njo in za njo gredoč in jo spremljajoč upijejo „eljen". Ko so krikavci odšli, in je bilo moč prosteje se gibati, ogledamo ozalj-šanje mesta. Mesto je majhno, pa prijazno in obljudjeno; hiše ob morju in po velicih ulicah so okinčane z zastavami — a veliko, veliko zastav je rudeče — belo — zelenih, t. j. mad-jarskih, redke pa so bile rudeče — bele — modre (hrvaške), nekoliko tudi mestnih; drugačnega okinčanja, razvun nekaterih vencev krog oken in tepihov, ni bilo videti. Reka je madjarska, to ti pove danes vsaki mulec, in ti priča zlasti divji krik konec ulic, ravno nasproti guvernerjevi hiši, tam namreč prebiva vrli narodnjak Barčič. Kot odkritosrčen poštenjak je obesil na svojo hišo zastave narodne barve, druhal, našuntana, da naj razdrapa vse hrvaške zastave, je začela pri tej hiši. Ko je zastave, do kterih je mogla priti, raztrgala, je hotela imeti tudi one, ki so bile višej, zlasti veliko zastavo, koja je znad strehe ponosno vihrala. Šiloma hote v hišo, razbijajo po vratih in oknih. Ker nič ne opravijo, ker ovnov ali „sturmbockov" vendar niso imeli, hočejo od zvunaj na streho zlesti. Že je eden na nekem zidu, in hoče splezati na streho, kar pride vendar pandur, ga potegne doli, in — spusti. Druhal se potem barbarsko ali tar-tarsko kričaje vali po mesti, in kjer so slutili narodnjake, kričali so jim „eljeu", in kjer so našli slovansko zastavo, če so le do nje mogli, so jo raztrgali. Prišli so tudi do čitalnice in brž zlezejo eden na druzega, in uarede ž:vo kopico, in hoče vrhnji zgrabiti po hrvaški zastavi, ali ta hip se mu ona umakne nazaj (jotri v čitalnične prostore. Druhal je neki imela nalašč za to delo, — za odrezovanje slovanskih zastav, napravljene kasirje. —
O Gorjupu se tudi pripoveduje, da je bil siljen pobrati hrvaške zastave, pa jih ni hotel. To je le košček tega, kar se je godilo mad-jarskega po slovanski Reki. — Nevolja je prešinila vsacega, koji je to videl in slišal, — in sploh se je čulo, da na Reki mulci komau-dirajo. —
Med tem, ko se je to za mesto sramotno razsajanje po Reki godilo, se je peljal cesarjevič s spremstvom na Trsat, ter si je ogledal
starinski grad Frangipanov, ktercmu posestnik je zdaj grof Nugent, je šel v farno cerkev, potem pa k frančiškanom v cerkev, v samostan, in na samostanski belvedere; prav prijazno se je pogovarjal, in po mnogih rečeh popraševal, in ko je stopil v voz, je ljudstvo, ktero se je popred tiho in mirno zadržalo, navdušeno klicalo „živio". Cesarjevič je na Trsatu pokazal, da je katoliški sin katoliškega očeta, in si je v srcih vsili poštenih zapustil blag spomin, tudi pri revežih, ktere je bogato obdaroval.
Bližala se je ' ,,!). ura, ko se je imela začeti predstava v gledišču. Po ulicah jo bilo ljudstva veliko, razsvitljava pa je bila slaba, ker je bila prevelika sapa, v gledišču dokaj praznili prostorov. Ko je cesarjevič stopil v gledišče, ni bilo čuti nikakoršuega glasu, ni eden „eljen" se ni slišal, in ko je bila odigrana cesarska pesem, — vse tiho. — Po dolgočasni predstavi pade zagrinjalo, iu cesarjevič zapusti gledišče, in se odpelje na Miramare.
Drugi dan se je peljal skoz mesto v tovarno, kjer delajo torpede, potlej v Abacijo, in opoludne nazaj na Miramare. Ko bi bilo lepo in mirno morje, bi se bil v imenovana kraja peljal po morji, ne po suhem. Popoludne ob 4. uri je pa šel gledat v Martinšnico, kjer kopljejo materijal za zasipanje morja, in strašanske podkope (mine) zažigajo — do 500 centov smoduika porabijo naenkrat — iu pod-kop odvali velik kos hriba, ne da bi bilo daleč gromenje slišati, le zemlja se potrese. — G. sept. je odrinil cesarjevič proti Poli.
To je istiniti popis dogodljejev v Iteki 4. in 5. sept. o nazočnosti cesarjeviča Rudolfa.
Iz (.iorinv 8. septembra. Volitev državnega poslanca mesto prostovoljno odsto-pivšega barona Tacco-ta se je 4. t. m. vršila, koja se je izšla na veselje ltalijančičev, kajti voljen je bil dr. Rafael Vicentini, inženir v Trstu. Slovenci, koji so se bili v jako pičlem številu zbrali, volili so dr. Abrama.
Pretekli ponedeljek bil je velik požar v v Ročinju poleg Kanala. Prouzročen po nerodnosti ali neprevidnosti neke žknske vpepelil je v kratkem času G2 poslopij in onesrečil '224 oseb, ktere so vsled tega in ker je bila lanska letina slaba in letošnja še slabejša, v strašno pomilovalnem stanu, kajti škoda vsled požara znaša črez 50 tisuč gld. Da sc revežem pomaga, dovolil je deželni odbor tisuč forintov, tukajšnja slovenska društva, Goriška čitalnica, Slavec in Sloga pa poživljajo človekoljube na nabiro milodarov, kar tudi italijanski listi niso opustili. Grof Gyulai, čigar radodarnost za siromake je skušena, podaril je nesrečnežem zdatni znesek. Bog daj, da bi se še kaj jednacih radodarnih našlo, kajti potreba je velika.
Tukajšnji italijanski listi in z njimi vred sploh Goriški Italijančiči imeli so pretekli teden kaj smešno veselje, kojo jih je pa le malo časa trajalo. Če je človek v kako kavarno prišel, ne bil bi kmalo vedel, bi se smi-jal ali jezil, in ko bi ljudi ne bil poznal, mislil bi bil, da se nahaja mej bažibozuki in čerkesi. Bili so polni veselja in hvale do dušmaninov edino vsled tega, ker so v turških in židovskih listih tiskanim brzojavnim novicam o turških zmagah popolnoma verjeli. Čudno pri tem je le to, da so naši Italijančiči tako slabega spomina in sc dado tako pogosto na led speljati, ko so bili vendar že dostikrat jasno prepričani , da ne jednemu turškemu telegramu ni verjeti. Pa še bolj smešen se mora pametno mislečimu dozdevati odgovor na vprašanje, zakaj da so tako turkoljubni, ker morajo pripoznati, da edino le zarad tega, ker
se boje Rusa, češ, ko bi se pripetilo, da bi Rus Turka pošteno natepil, bi potem še le dobil pravo slast za Avstrijo. Za ta prazni izgovor ni treba pojasnenja in vprašal bi le to, kakega vedenja bi bili, če bi se pripetilo , da bi se Italija združena z Rusom vojevala proti Turku, s kakimi razlogi bi novo prepričanje podpirali? Gotovo prav s takimi kakor zdaj, toraj s puhlimi. Slobodno I
Tukaj štacijonirani pešpolk Weber, štev. 22, dobil je novo zastavo , koja se bode bla-goslovljala jutri v cerkvi sv. Ignacija na Travniku. Njih Veličanstvo cesarico nadomestovala bode kot botro sopruga primorskega namestnika, baronica Piuo-va. Polk z godbo vred razpostavljen bo v paradi na Travniku.
Oil IVsnirr iz Štajarskega, 10. sept. (Rusko-turška vojska.) Dragi Slovenec, zagovornik mile naše domovine Slovenije, ker na vse strani razsvetljuješ čast in blagor slovenskega naroda, tudi mi štajarski Slovenci ti izrekamo zahvalo z gorečo ljubeznijo za zagovarjanje koristi Slovanstva, in za odbijauje laži liberalnih turških časnikov. Radostno pričakujemo tiste dneve, ko izhajaš, da nam poveš resnico dogodb rusko-turške vojske. Kajti nemško-liberalm časniki večidel dosti laži donašajo in se v svojih sanjah radostno veselijo turške zmage zarad črtenja Slovanstva, ker bi radostno gledali pogubo in potlačenje slovenskega naroda, ako bi zmagal i nekerščan-ski Turki. Najbolj protivno slovanskemu narodu je oholo Madjarstvo , kakor si nam že večkrat popisal; tudi jaz se tresem, kedar se spominjam, ko sem bil še otrok, na gromenje topov pri Ormuži leta 1848, ko je puntarsko Madjarstvo zoper Avstrijo rogovililo. Prišli so bili v Ormuž pri Dravi, kjer ti še dandanes, če potuješ ^koz Ormuž, pokažejo na hramu prestreljene svisle, ktere so Madjari prebili, dokler od Ormuža niso bili nazaj zapodeni na Ogersko zemljo. Tistikrat je bila Avstrija v veliki nevarnosti, ali sedaj zaničevani Slovan je rešil propada carstvo Avstrijsko, ker je Slovan že od nekdaj in tudi vedno bode zvest caru Avstrijskemu, in čeravno od nemško madjarske liberalne stranke tlačen, vendar svojega vladarja nikdar zapustil ne bode, kakor so bili storili Madjari leta 1848. Ker so bili pa takrat Rusi prišli na pomoč, in oteli carstvo Avstrijsko, od tiste dobe kuha in kuha Madjarstvo svojo jezo zoper Slovanstvo in Rusa in bi ga naj rajši pokončal, če bi ga le mogel. Zato sedaj rogovilijo zoper Rusa in hočejo Avstrijo naščuvati proti njemu , in divjemu Turku pomagati, česa nas pa Bog varuj. Bi li bilo prav dobroto s hudim povračati olira-nitelju krone Avstrijske? Do tega nas ne bodo pripravili ne Madjari in ne nemško-liberalna stranka, to upamo vsi Slovani sploh, zlasti pa mi Stajarci, ki smo čuli gromenje topov o madjarski prekuciji. Da ne bi stali na strani Turkov in Madjarov marveč na strani vsikdar vdanih in zvestih Slovanov in Rusov, to želimo vsi zvesti slovani Avstriji I
Domače novice
V Ljubljani 13. septembra.
(CesarjeriS Rudolf), vrnivši sc se iz Pulja na Dunaj, se bode jutri ob yall. ure (topolu-dne z nagličem peljal skoz Ljubljano.
(Občnegai zbora banke /Slovenije) se je včeraj vdeležilo 14 delničarjev s 308 glasovi. Obširneje poročilo prihodnjič.
(Fzm. Kulin) je včeraj ogledoval tukajšnje vojaštvo. Pri vajah na neki strmi blizo Šma-rijc zvrnil se je top ter poškodoval dva vojaka
in dva konja. Enega konja so morali kar na mestu pobiti.
(Valvazorjeve kronike) prišel je te dnina svitlo 17. snopič s podobo cerkvice sv. Koci-jana pri Uncu in tamošnjih jam, skoz ktere teče Jezero. Tisk in oblika sta ravno tako natančna in lična, kakor prejšnjih snopičih.
(Javno skušnjo sluŠateljic dramatične šole) napravi učiteljica, Dragojila Odi-jeva, z dovoljenjem odborov „Drnmatičnega društva" iu „Narodne čitalnice" v dvorani či-taluičnej IG. t. m. zvečer ob 8 uri. Pri tej priliki nastopijo tudi slušatelji dramatične šole. Ker je ta predstava marljivi učiteljici na korist, in da se občinstvo prepriča o napredku učenk in učencev imenovane šole, nadejati se je polnega pozorišča.
(Koga na Triglavu) je. dodelana, kakor poroča „Tagbl", pa zarad deževnega vremena ni bila slovesno odprla; ključe te koče imajo v Bohinski Bistrici, v starih Fužinah, v Srednji vasi, na Dovjem in v Mojstrani, da jih popotniki dobe, od ktere koli strani se podado na Triglav.
Razne reči.
—	f Litomeriški škof Avguštin Vali al a je 10. t. m. umrl. Rojen I. 1802 bil je 1. 18GG izvoljen za škofa. R. J. P.
—	Knez in nadškof solnograški dr. Franc Adalbert Kder so G. t. m. došli v Celovec; na kolodvoru so jih pričakovali knez in škof Krški, pri kterih so ostali. Drugi dan so se jim poklonili stolni kapitel pa profesorji bogoslovski, 8. t. m. pa so odrinili po železnici v Maribor, da obišejo tudi kneza in škofa lavantinskega.
— Prošnja družbe sv. M o h o r a. Pri letošnjem razpošiljanji družbenih knjig se je v začetku pripetila neljuba pomota, da se je nekterim čč. gg. poverjenikom poklalo preveč mehko vezanih iztisov ,,Nebeške hrane" II. del, ker je razpošiljavec zabil odbiti pridejane trdo vezane iztise. Take gg. poverjenike lepo prosimo, naj ta pregrešek prizanesejo in blagovoljno se potrudijo omenjene mehko vezane molitvenike razprodati po ceni, ki je za druž-nike odločena, namreč po GO kr, ostale iztise pa prihodnjega leta o kaki priložnosti družbi nazaj poslati. —
Odbor družbe sv. Moliora.
Eksekutivno dražbe.
14. septembra: 3. Itopret iz Velesovega v Kranji. 3. Slobodnik iz Bojane vasi, 1. Klomcn-eič iz Maekovca oba v Metliki. 2. Penko iz Parja, 2. Meršnik iz Smerja oba v Bistrici. 2. KraSovcc ii Kozavš, 2. Frank iz Loža, 2. Sšum-roda z Vrha, 2. Gori iz Gorenjega Jezera, vsi v Ložu. 3. Cneck iz Stare S lisice, 3. Cueek iz Dolenjo Košane oba v Postojni. 3. KruSič iz St. Vida, 1. Gustin iz Griž, oba v Vipavi. 1. Cvit-kovič iz Tribuč, 1. Staudaliar iz Urelin, 1. Strn-cclj iz Jerneje vasi, 1. Spehar z Vrba, 1. LaSič z Belčega vrha, 1. Ivaniu iz Knežine St. 13 1. Magaj iz Črnomlja, 1. Ivanič iz Knežine st. 10. 1. Šale z Vrha, 1. Koztnan iz Dola vsi v Crnomlji.
Tclenrnličn«' denarno cnif 10. septembra.
Papirna renta G4.45 — Srebrna r.inta 67.36 — Zlata renta 74.96. — lKB01et.no državno posojilo 112 — lianltin« akcije836— Krnilitneakcije 204.10 —London
119.--Srebro 104 90.— Cen. kr cekini 5 67. — 20
frankov 9 62.
J5»S8aHBS»SWS8SS8 .Wtl!liHim81IiW^ s8	p
i Izurjen orsanist in nicžnar I
išče mežnarsko in orglarske službe. Na- » Š5	9S
ss tančneje se izve pri o pra v 11 i š t v 11
sis „Slovenca."	(1) g
r