Stev. 9. V Ljubljani, 19, aprila 1918. Leto LVIII. Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva Vse spise, v occno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko. Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10— K pol leta .... 5-— „ četrt leta .... 2-50 „ posamezna številka po 20 h. Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 16 h » , , dvakrat. . 14 „ . , » trikrat . . 12 . za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 10 h. Gznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. i 18). Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto. Priloge poleg poštnine 15 K. Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani. Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine, Prihodnja številka „Učiteljskega Tovariša" izide dne 3. maja 1918. Vedno pogosteje oujemto besedo »stanovska politika«. 1 )eviza sicer nti nova, a se vedno zopet vrača. In prav naši najboljši io najraje ponavljajo, kakor bi bila vsa prihodnost stanu, vsa rešiltev v t eni geslu. Kaj je vproik temu utesnevanju, temu vezanju rok ? Nedvomno ono politično močvirje v predvojni dobi, oni nizki nravni nivo vsega našega javnega življenja, kii ga tako določno opredelila Goethe jeva sentenca: Politična — odurna pesem. To je vedno znak propadajočih zgodovinskih razdobij, da ravno najboljši elementi beže pred politično gnilobo dneva, da se umikajo s čuvstvom odpora in gnusa. In vendar potrebuje javno življenje najbolj onih ljudi, kii s svojimi nravnitmii vrlinami drže ravnotežje krhkim značajem in političnim za-jedalcean, ki jim .ie politika sredstvo, da ž njim ustrezaijo svctiim zlim nagonom. Kakor podirajoč veter čisti velika vojna, ki pretresa ves civilizirani svet, mliazmatično ozračje minulih desetletij »kulture in napredka«. Vprašanje je še, ali je res bilo ¡potreba tega silnega po-žarja, da zaore v njem lažnivi svetovi; to je pa gotovo že danes da lie vojna rešila vprašanja, ki bi sicer še dolgo čakala rešitve. Rešila, pravim, zakaj predvsem imamo odločitev, misel in še le pozneje pride njeno uresničenje. V ognju in krvi so se prekovale vrednote, se je široko pretrgala zavesa zmot modernega človeka. Čeprav konca še ni, vemo danes z gotovostjo, da načelo sile ni najvišje načelo in da se vihra ne poieže in ne umM prej, dokler n ravne dobrine ne zmagajo nad gmotnimi. To je bistvo velikih vojn, da vse snovanje družbe zopet. zavrnejo s stranpoti v ono strugo, ki je edino prava, da ustavijo blodna naziranja in dvignejo pohojeno in oskrunjeno vrednost človeka. Verno in vidimo. Doživeli smo v sebi ta prevrat .in zremo, kako se prebijajo povsod vendarle dobre sile na površje. Ni še rairsu, a zastalo življenje zopet bije iz tal, bodoče življenje. Zato pa je tuikoj čas, da uravnamo svoje račune in poiščemo poti iz vrtincev preteklosti. Ljudiskošolski učitelj je sin individualističnega časovnega razdobja, zato še cd takrat osamljen in brez prave, životvome organizacijske sile njegovo nemajhno delo izven šole. Stan sam .je namreč postavljen v sredo javnega življenja, zaradi česar je naš delokrog daleč širji, kakor so naše dolžnosti. Položaj učiteljstva je tak, da naravnost moramo sodelovati v (javnosti; če nas samih to ne mika, nas pa razmere silijo. Poslednje je zlo, ker se prav ne zavedamo vrednosti vsega svojega dela. In tu je treba rešitve. Ker že moramo stati v javnosti, nami preostaja v splošnem le dvoje: ali da sodelujemo brez organizacije, kar talko, kakor nas meče duh časa in sila malih razmer, ali da poprimemo zavestno; torej z jasnimi smotri, organizirano in iz lastn^a nagiba, neodvisno in le pod vplivom zdravih, družbi koristnih načel. V prvem primeru smo v vse vetrove raztepeni pc tičali najemniki, ki koristijo javnosti z vso nesebičnostjo svojih sil, ki kakor mravlje zbirajo politično moč, da se ž njo okoriščajo drugi, v drugem pa 'moremo govoriti glasno besedo med vsemi, ki nas rabijo in potajujejo, soidoločati ceno svojega dela in čuvati, da naim nihče ne odjeda, kar nam odmerja nepodkupljena socialna pravičnost. Je torej neizogibno, da posega učitelj v politiko. Toda ne v ono politiko sovraštva in paljenja zlih nagonov, ki smo jo gledali v nedavni preteklosti ter se od nje odvračali, temveč v politiško delo, ki stremi za sospniflarskiim in nravni,m dvigom ljudstva, ki ima samo resnico na ščitu in ki je v neisprosnem boju s korupcijo v javnem in zasebnem življenju. Tak o stremljenje je vredno znoja, še več, je dolžnost vsakogar, ki je prepričan, da je dober, da je nujno potreben nravni moment v vsem deiu družbe. Deviza o »stanovski politiki« je pravzaprav le beg pred posledicami poiitiške-ga propada. Kdor stavi to geslo drlugače, ta bistva politike ne pozna. Pod besedo »stanovska« se razume le ona politika, ki zasleduje zgolj 'koristi in predvsem gmotne koristi stanu. Naravno, da ne more imeti taka politika nikjer prijateljev, iz-vzeimši stanovske pripadnike; vsi drugi sloji so ji interesni nasprotniki. Stanovska politika mora torej pri vsakem svojem gibljajn naleteti le na -odpor. Obenem, pa je v svojem jedru še nenravna, ker stneima za gmotnimi koristmi na ozkem, atanovsfco-seblčnem stališču. Zato je tudi mak» verjetno, da bi sploh mogla doseči kakšnih uspehov. Politiško delo učiteljstva je torej mogoče le sredi ljudstva in za ljudske koristi. A kakor rečeno; ne obstoji morda v dnevnem viku in kriku, telmveč mora biti stvarno gospodarsko gibanje, J« miu je zvezda vodnica nravni ideal. Če le kaj, nas uči minula doba, katere tragični zaključek nemi gledamo, kako pogubno je izključno gospodstv© materialističnega načela. Ves lov za gmotnimi dobrinami človeka ni osrečil, le še -bolj ga je razdvojil. Samo fantom sreče je, kar more dati goli iraterializem, zakaj prava sreča je edino le v nravniih mejah, torej v skromni izmeri. Nevarnejši pa kakor razočaranje je drugi plod mater ializma: propad vesti. Tako v zasebnem kot v javnem življenju. Sredi med dvema dobama moramo to z vso močjo svoije notranjosti občutiti, nekako doživeti s svojo duševnostjo. Šele potom nam bo mogoče najti pravo pot iz vrtincev. Ena sama stanovska politika učiteljstva je torei možna, politika ljudskih koristi. Dvoje elementov, gospodarski socializem in etiko nam bo združiti na zdrav način, če hočemo, da rodi naše delo zdravih sadov. Dvigniti blagostanje v ljudstvu, utrditi nravne vrline in ,istočasno izločiti sovraštvo, to so smeri, kamor stremi vse civilizatorno gibanje družbe. V teh smereh naš stan lahko veliko več stori, kakor vsak drugi, zato bo morala biti to naša naloga v dobi, ki bo prišla. Učiteljstvo! je kot nosilec naobrazbe in luči element civilizatornega napredka v narodu: To je nedvomno njegovo hvaležno poslanstva Ne sme se pa to poslanstvo nikdar prevroči mimo etičnih načel v škrati no radikalno gibanje, ker je vsako tako končno le razruševalno, torej v svojem bistvu pravzaprav reakcionarno, ne- civiiJiizatorno. Radikali ¡zrnu nasproti sitoui namreč konservatizem in z ekstremnostjo prvega se ojači drugi. Posledica je, da se •mora napredek, ki se sicer vedno giblje sredi ¡med obema dalje, začasno ustaviti. To pa ni v interesu družbe, in v interesu nikogar. Splošno velja naziranje, da je duhovščina konservativni element v ljudstvu. To sicer ni vedno res. A če bi tudi bilo, konservativni element je v družbi prav tako potreben, kakor napredni, je torej po svojem bistvu vendarle civiiza-toren. V posamičnih slučajih je zelo lahko mogoče, da se zdravi konservatizem pre-vrže v škodljivo reakcionarnost, na vsak način pa je krivična trditev, da duhovski stan zavestno tišči ljudstvo v temo. To je zgolj individualistični nauk iz časa, ki je malikoval le gospodarskim načelom, izlo-čevaje vsakršno silo etike iz človeškega snovanja, ne da bi imel vsaj trohico družboslovnega spoznanja. Učiteljstvo je žal kot izraziti nosilec napredka takim trditvam preveč verjelo in prerado sledilo, mesto da bi jih z višjih vidikov kritično presodilo. To je bilo stanu le v pogubo, da vsaj o delnem spoznanju zmote niti ne govorimo. Zato bo v novi dobi naloga učitelj- ■ siva. da se praktično zavzame za ljudstvo, ki sestoji pri nas po treh četrtinah iz ktne-tiškega življa, ter se druži brez predsodkov osebnega in krajevnega značaja z vsemi, ki streme s svojim javnim delom za poštenimi smotri ter so pripravljeni učitelju priznati ne morda politiške podkupnine , temveč pošteno plačilo za njegove službe javnosti. Že zdaj, ko se je naše politiško obzorje le nekoliko izči-stilo, govorijo znaki, da je to mogoče. Zato pa je tudi naš poliitiški čredo, da je taka pot v prihoidnost za ves stan nujna potreba. Imejmo pred očmi, da vrednost dela izza davnine neprestano raste. In čim višje je kje blagostanje, tem bolj se delo ceni. čim bolj bo torej ljudstvo vsled gospodarskega dviga spoznalo koristi znanja in luči, tem gotoveje mora delo našega stanu najtii ,svoje plačilo, tem prej mora tud' v našo korist prodreti civilizatorno gospodarsko naziranje. — V božičnem zborovanju »Zavezine« delegacije se je trdilo, da je učiteljski naraščal trhel in preperel, vdan strastem in LISTEK. t Utrujen se vle/.e Na pare trpin! Dne 30. marca 1918. zjutraj tie v Slovenjem Gradcu po dolgem terpljenju mirno in Bogu udano na veke ziatisnill svoje trudne oči tovariš Alojzij Arnečič, bivši učitelii v Pamečah. Služboval je dollgo vr-to let, a zadnja njegova leta so biila leta trpina v pravem pomenu besede! Rojen .je bil 28. januarja leta 1856. v Podvincih pri Ptuju, kjer so njegovi sta-riši dobro kmetovali. Pohajal je nekai let gimnazij v Ptuju, potem pa učiteljišče v Mariboru, kjer je leta 1881. dobi zrelostno izpričevalo. Prej pa je doslužil še triletno vojaško dobo pri pionirjih. Izpit učne ivsposobljenosti je dostal dne 4. aprila leta 1883. Njegova prva služba je bila pri Sv. Marjeti ob Pesnici. Od mainika 1 884. pa do 31. januarja 1891. je služboval v Št. Ilju v Slov. godcih. Do 30. oktobra 1893. je bil kot učitelj v Š i naftnem pri Slovenjem Gradcu, odko- der ie bil nekai časa eksponiran v Raz-boirju, nekaj časa pa tudi v Slovenjem Gradcu ter je bil dne 30. oktobra 1893. imenovan za učitelja in šol. vodjo na novo ustanovljeni šoli v prijaznih Pamečah tik Slovenjega Gradca. Tam je služboval do 31. oktobra leta 1916., s katerim dnem se je zaradi s veje mukepoine bolezni podal v stalni pokoj. Zal, da ga ni dolgo užival! Ze v mladih letih — kot dijak — se je bil vrezan na prstu desne noge in si tako nakopal! kai: svoiii poznejši bolezni. Bil je večkrat operiran in leta 1900. so rrtu odrezali nogo nad členkom. Od-zdaj je ii.ned revež bridke čase svetiega življenja, dokler ga ni rešila smrt. Kdorkoli ga je kedaii videl, kako je trpel na živcih svoje bcllane noge, ki mu niso skoraj nikdar popolnoma mirovali, vsakomur se je v srce zasmilil. Večkrat ni po cele noči zatisinil očesa, a šolo pa je le vedno vestno oskrboval. Tovariš Arnečič je bili namreč vesten in marljiv učitelj. Pamečaini so ga zelo spoštovali in mu radi zaslug kot odgojitellju in učitelju njihove mladine podelili -častno občanstvo. Tovariši .so ga ljubili zaradi njegovega prijaznega in mirnega značaja. Ni-kdo na svetu miu ni bil sovražen, zato .ie bil srečen. Ves čas svojega službovanja v tem okraju je bil tudi vnet član učiteljskega društva; ter jako se je zanimal za napredek šole in učiteljstva. Gmotno si je dobro stal. Imel je v bližnjih Vrhan precej obširno ljosesiivo, v Slovenjem Gradcu pa lično hiso z zemljiščem. Za svojo družino je jako 'skrbel. Ko je nastopil službo v Pamečah, se je poročil s hčerko rajnkega šol. ravnatelja tovariša Barieta. Bila mu je najl.iu-beznivejša družica in najskrbnejša oocira. Njegova starejša hči je učiteljica na slovenjgraški okoliški šoli, dve mlajši hčerki pa pomagata materi pri gospodinjstvu. Sin Pavel je kot sedmošolec moral meseca aprila leta 1915. k vojakom. Sedaj se nahaia nekje v ruskem ujetništvu. Po tem1 svojem sinu miu je posebno hrepenelo srce: kako rad bi ga bdi še vsaj enkrat videl, a ni anu bilo usojeno! Na velikonočni poindeljek smo ga spremili k zadnjemu počitku na slov en j-graško pokopališče. Obilica vencev miu .ie pokrivala krsto. Imoozantnega sprevoda so se udeležili tudi občani iz Paimeč v obilnem številu. Pogreb je vodil škalski dekan ob asistenci 2 duhovnov, gosp. Jan. Rotnerja, ki je prej župmiikoval v Pamečah. Tudi deputaoiia sosednjega nam učiteljskega društva šoštanjskega ga je počastila na njegovi zadnji poti. Nagrobnico mu je izborno ganljivo govoril sedanji pameški župnik gosp. Jur-ko: poslovil se je oid rajnkega trpina v imenu njegove otoitelji, vsega učiteljstva in v imenu pameških župljanov. V izbranih besedah je naslikal vsem pogreboetm rajnkega vrline in zasluge ter mu obljubil v imenu svojih župljanov in njegovih nekdanjih učencev, da ga bodo ohranili vedno v hvaležnem spoaninu. Ni ga bilo očesa, ki bi se ne bilo posoizilo ob tem zadnjem slovesu, posebno pa so pla-kaii možje in mladina za svojim nekdanjim učiteljem. Ko je solnce zahajalo za gore in nun pošiljalo zadnji žarni pozdrav v odprto gomilo, smo se vračali iz pokopališča z žalostnim srcem in vendar tudi z nekako tolažbo, ker blagi pokojnik ima sedaj mir, ki ga mu njegova mučna bolezen, kii ga je izdelala do same kosti, prej nikdar ni pri-v oščila. Spavaii v Bogu, dragi tovariš, odpočili se od prevelikega trpljenja, svetila ti večna luč! Mi vsi te oh ranimo v najboljšem spominu! __V. bnez vsakega zanimanja za delo v javnosti. To obdolženje je bito pavšalno. Prvič iie inaiiši rod vedno nekoliko v nasprotju s stareiišiim, že Iker je ¡med ¡njima toliko ¡miselnih različnosti, da ne moreta prav razumeti drug drugega, potem pa je tudi sexteto van je mladega človeka v 'javnosti nemtogoče, če se (noče brezpogojno pokoriti. Mllad človek pa se (normalno nikdar ne pokori brezpogojno, ne glede na to, da je v vsakem mislečem vedno tudi nekoliko upornosti. In tretjič, evo glavnega: ¡v stanu je bilo tik do vojne toliiko nejasnosti, toBko različnosti nazorov o smotrih dn toliko razkosaimosfci o organizaciji, da smo v ijav-mostli hcidiili po napeti vrvii, kadar ¡simio menili, da imamo ¡najtrdnejša tla ¡pod ¡nogami. .lasnih ciljev ¡iin čvrste ¡organizacije je treba. Zdi se, da iso masitavkli že tukaj. Dolžnost mladih, ki prihajajo in tudi vseh ¡oniiih, ki vkljub letom čutiijo -mladost v krvi, je, da se z vso žilavositjo (in z vso mladostno vrnemo lotijo regeneracije stanu in njegove organizacije. Potrebno iie, da se vise ¡mlade siile strnejo v kipečeim agita-torilčnem ¡vzgomu iin v nezlomljivem veselju za ¡delo. Potrebno ae, da ¡se že zda«, sredi med dvema dloibama, ¡pripravimo. Leta in leta se boirimio za skromni košček kiruha, todia vspelii niso v mikakem raz-merju z borbo; dosegli nismio ničesar, nikamor nismo prišli. Pa nam še ¡ni vzelo poguma. Kakor ¡mož ob reki¡ bodimo, ki j mi iie voda vse odplavila, a se vklijub temu pripravlja, da bo gradil nov tieiz. Naš najnujnejši ¡stanovski problem tie vprašanje samioizioibraizbe iin sicer v onih panogah, ¡kd odločajo v vsakdanjem delu: narodno gospodarstvo iin socialna politika. K temu bi šlo še družboslovje liin modro-slovje. Mogočno sredstvo ¡imamo za prve čase v okrajnih učiteljskih kntiižnieah. V te mora čimprej zdrav duh preuiredbe. Ne v kvanti ta t ¡vrnem, ¡v kvalitativnem smislu. Saj ne bo treba mnogo kntitig iin revij, a take naj bodo, da ¡obrodilo stoteren sad. Naša društva bcldo marala skrbeti, da se ta akcija -izvede; ¡nič težkega Mi. In v dobre molke naij pride zrmje, da lepo vsk-ali. Nič nasilja, zmožnost, zanimanje iin veselic naj odločajo. Če se to ¡delo razširi še med nadarjene, poldjetoe mlade ljudi izven ¡stanu, tem bolje! Vprašanje je skoro zgolj tehniško, zato ibudi nekoliko zamudnejše. Vidnih sadov mi pričakovati prekio noči, le z vztraj-ni¡m delom j¡e mogoče ik smotrom trajne vrednosti. Potreben je cenitrailmii duh, ki vidi nekoliko dalje preko dnevnih potreb telr pripravi ¡načrt za mekaj let, da se ¡na-lcfga reši sistematično', potreben pa iie ¡tudi globok oldmev v društvih, živa, tvorna silla organizacije. Vise se da doseči, samo da je uspešno organizirano. Ko bo torej iz »Zavezimega« vodstva visled sklepa stanovskega ¡odseka prišel učit. društvom ¡kicinkretni ¡predlog, naii bodo vsi listi, katerih kljubovalna volja gre vedno dosiledmio mimio vseh ¡oivtir, v svesti si, da jim je ¿izročena v rešitev ivažna, morda najvažnejša ¡stanovska naloga. Od nje izvedbe je namreč odvisno vstajenje učiteijstva liz nižin politiškega hlapčevstva. Nobene druge poti ni1 ¡navzgor. J. P. mm um (Dalje.) 48. Dne 27. avgusta ¡leta 1914. se je vršila -v stanovanju Zavezimega predsednika policijska hišna ¡preiskava. Vcidlil jo je policijski ravnatelj dr. Skubel. Pregledali so ves Zaveziin arhiv, ¡a mašili nisoi nič sumljivega. Z veseljem odotomujemio to preiskavo, zakaj z rezultatom te je biilo ¿izpričamo, da so brili ničevii vsii napadi in na-migavanja, s katerimi se je sveti čas udrihalo talko krivično po nas iin po našli Zavezi. 49. Mladinski spis pisatelja Julija Slapšala »Turki pred sv.. Tiilmcm«, je popolnoma pošel. Ker pa ¡najraje segajo ¡po tem spisu in se te knjižice največ proda, smlo priredili drugo izdajo. Knjižice se je natisniilo v 1500 izvodih, vezalo pa se je le 100 ¡izvodov. 50. Dr. H. Jariniik v Bnnu je prosil za one številke »Popotnika«, v katerih je izšel ¡spis dr. Laha: P. Hipolita »Orbis pic-tus«. Dr. Jarniiku se je takoj ustreglo. V zameno nam je ¡poslal češki »Orbis pietus«, ki se je vzprejei ¡v Zavezino knjižnico. 51. »Muzejsko' društvo za Kranjsko« v Ljubljani je sprejelo v svoji odborov i seji izmenjavo' društvenega glasila »Gar-miolia« ¡z inašoi pedagoško revijo »Popotnik«. Naš upravnik je ¡¡izročil »Muzejskemu društvu vse razpoložljive letnike »Popotnika«, ona pa mam je poisilallo vse svoje razpoložljive publikacije. Uvrstile so se v Zaveziinio ikmjižmico. 52. Na predsednikov poiziiv je napravili upravnik »Učiteljskega Tovariša« imenik ornih uči t elje v-soitrudnikiov, ki dobivajo list brezplačno. Zaznamek se je poslal v ¡pregled uredništvu »Učiteljskega Tovariša« s prošnjo, naj črta one, ki ne sodelujejo več pri listu ¡in ¡naj ta imena; ¡sporoči upravništviu. 53. Upravništviu našega stanovskega glasila se je zdelo, da »Hranilnica iin -posojilnica Učiteljskega konvikta v Ufuibljami« premalo ¡plača za inserate in za natis letnega računskega zaključka. Dotičrua ¡vloga se je pojasnila ¡upravmištvu s tem, da voli ta denarni zavod Zavezi vsako leto 50 K, poleg tega pa še 100 K ikot vplačilo za -inserate in za tiisk letnega računa. Končno se je določilo, da ostane prispevek 50 K kot ¡volilo za Zavezim rezervni fond, vse drugo pa plača ta denarni zavod posebei vsako leto po tarifi. 54. Dne 18. avgusta ileta 1915., ob 85. rojstnem dnevu Njegovega Veličanstva presvetlega cesarja Franca Jožefa L, je šla deputacija Zaveze k deželnemiu predsedniku ¡kranjskemu baronu Schwarzai, kjer ise je izjavilo v ime Zaveze čutje lojalnosti in vdanosti do presvetlega vladanja in do prejasne hiše habsburško4o-tarinške. Na to vdaniostno izjavo', iin na izraz sočuitja ¡dne 2. julija leta 1914. ob grozni smrti prestolonaslednika in Njegove soproge, je prišla Najvišja zahvala. 55. Vodstvo Zaveze je vložilo na odbor »Učiteljske tiskarne« prošnjo, da tudi za leto 1915. odpiše 5% ¡popusta od slktip-nega računa za «aistc 'vseh Zavezinili lii katoor se je to zgicidlilo že^ več let zaporedoma. Na to vlogo srno dobili negativen odgovor. 56. Glede izražene želje, da hi vodstvo Zaveze stopilo iv dogovor s »Slovensko ŠoLsiko Matico« i oziirom na izročitev »Papotrtiika« v ¡last »S. S. M.«, se vodstvo ni smatralo koimipetentniiim za talko dale-kosežne ukrepe. 57. Dne 22. aprilla leta 1916. je razposlalo vodstvo Zaveze vsem svojim društvom ¡okrožnico, v kateri vzpodbuja društva na novo deto tudi v teh težavnih vojnih časih. 58. Novemiu deželnemu predsedniku za Kranjsko grofu Henriku Attemsu se je poklonilo vodstvo Zaveze z zastopniki kranjske deželne učitelj sike Zveze dne 23. maja leta 1916. Obrazložile so ¡se mu ob tej priliki tudi težnje kranjskega učiteld-stva in naprosilo se ga je 'pomoči. O nekaterih zadevah se je deželni predsednik čudili, da so sipiloh mogoče. 59. V stanovskem glasilk je stopila Zaveza v javnost z oklicem in pozivom za 6kuipino ¡delo. Vodstvom »Slovenske Šolske Moitice«, ^Društva sllnivemsikih profesorjev«, »Društva slovenskih učiteljic«, »Sloimškovii Zvezi«, vsem našim deželnim učiteljskim Zvezalmi ter vodstvom' ¡meščanske šole ¡v Krškem in Postojni pa je poslala enako se glaseče -dopise, da .je treba skupnega dela vsega slovenskega uči tel j-stva: Ijudskošofakega, meščanskotšcilske-ga in srednješolskega. Ob misli na domovino in -slovensko miladlimo naj stopijo vsi drugi obziri ob stran! V ta namen maj se ustanovi »Narodni kulturni svet vseslovenskega združenja, učiteijstva«. D» sk ">-nega siastamka doslej še ni ,prišlo, ker so Mi nekateri ,mnenja, da naj to dello sedaj med vojnim delcm, prestane. Vendar pa se je naša organizacija pctprijetla priipr-av-lialnega ¡dela z vsio resnostjo. Tozadevni elaborat je sestavil tovariš Pavel Fll-ere, v skupni seji z ljubljanski/m učitefetv-nm pa -se je izpopolnili po predte-^jli Zavezi-mega predsednika. M-i torej nismo nepri-pravljenii. Za sreča in čast ljube nam domovine moramo delati dalje, da se rn-e-sniči lepa ideja. (Dalje nniih.) m i ca mm. V nekem prijaznem kraju okraja L* živi tovariš, šolnik z dušo in telesom, ki ima edino to napako, da ga je usoda obdarila z dokaj mnogobrojno družinico, ki jo je do predkratke dobe vzgajal v prave državljane po vseh božjih in človeških zakonih. S svojo zvesto žensko sta hrabro prenašala vse brezštevilne nezgode, ki jih prinaša vojna; v šoli ni delal samo to, kar mu veleva stan, temveč posvetil je vse svoje moči tudi vsem tistim mnogo-brojnim, tako navdušenim papirnatim ukazom, ki jih naše višje oblasti izdajajo — seveda z ozirom na § 19. temeljnih avstrijskih zakonov še vedno v blaženi nemščini. ki govori vedno le v „povelju", to in to stori učitelj za javni blagor, v vojne namene itd. A nikdar pa ne dobimo kakega „povelja", kje dobi učitelj to in ono stvar zase in svojo sestradano družino. Tovariš je vlekel in vlekel, ni skoro imel časa — posvetiti količkaj časa sebi in svojcem, ker se ga je prijela fiksna ideja, da s svojim delom doseže vendar tudi kako zasluženo nagrado v podobi male denarne nagrade, ki jo je vendar tako * Tovariš naj nam oprosti, da podajamo to trpljenje v javnost. krvavo potreboval — ker njegova mesečna plača 158 kron pri družini 8 oseb, je vendar tako sijajna, da revež prvega niti vedel ni, kje naj zamaši luknjo, da ne privre voda v njegov stan in da ga ne zaduši. Hrabra ženica je s strahom opazovala, kako izginejo njenemu možu dan za dnevom ne le telesne, temveč tudi duševne moči, in da se vedno bolj in bolj odtujuje svoji družini in da postaja dan za dnem duševno skoro popolnoma neobčutljiv. Spanje mu je popolnoma pošlo; postal je do skrajnosti nestrpen, in mož, ki je prej živel edino le šoli in družini—je postajal skoro surov s svojo družino. Zapiral se je češče v svojo pisarno in ni puščal nikogar k sebi. Nekoč najde njegova žena v pisarni odprto Cankarjevo knjigo „Podobe iz sanj", in sicer debelo podčrtano sledeče vrstice na strani 41, glaseče se: „Bog nebeški, pravični, ki si vse videl, daj mi moči! Umreti bi moral od vsega hudega, če me ne uslišiš. Saj je razbičano to moje ubogo srce, da ni za nobeno rano več prostora. Drugim solnce, meni moč; drugim veselje, meni bridkost brez kraja. Dolgo je že, truden sem, ne morem več. Odreši me, o Bog pravični, daj mi močil" Prestrašena žena je sedaj vedela s kako mislijo se bori njen mož. „Smrt!" ji je šumelo po glavi. In v svoji skrbi je povedala to svojo bojazen štirim dobrim znancem. „Ne ! ne ! Tako daleč ne sme priti! Mi rešimo svojega dobrotnika. Ako se ga ne usmilita ne deželni odbor, ne c. kr. deželni šolski svet, tedaj bodi naša skrb, da si ohranimo vzgojitelja naših otrok pri življenju. In načrt je bil kmalu storjen. Med temi dobrimi znanci se je nahajal tudi vojak invalid, ki je obhodil skoro vsaj bojna polja. Vzeli so voz, konjiča jn potrebne vreče in hajd pot pod noge. Šli so od vasi do vasi vsega šolskega okoliša in na vojaški način rekvirirali, kar so dale usmiljene roke: fižol, krompir, kašo, repo, zelje, moko-belo in črno, jaboljka, suho sadje, mošt, slanino itd. In po preteku treh dni so veselega srca položili pred obupanega razdvojenega hlapca Jerneja vsa nabrana darila ter tako rešili življenje ne-le njegovo, temveč tudi življenje ostalih sedmih ljudij za par mesecev. Vprašamo sedaj javnost: Jeli mogoča še večja ironija človeške civilizacije dvajsetega stoletja ? Ali hočejo privesti gotovi gospodje, ki imajo v svojih brezčutnih rokah usodo stoinsto učiteljskih duš na Kranjskem — ravno to učiteljstvo do skrajnega obupa, da poseže po edino rešilnem sredstvu — dobro se zavedajoč, da je boljša kratka smrt, kakor dolgo umiranje. ia. Iz ¡vseh krajev ¡naše slovenske zemlje se oglašajo tovariši ali pa ¡učiteljska društva in tožijo ¡o bedi, ki preiti ugonobiti ubogi učiteljski stan. Iz našega ¡okraja pa mi glas-u, ni tožbe, vse je itiho- in mirno, kakor bi vladalo v učiteljskih rodaviinah največje blagostanje iin bi se vsedalli vsak dan za težko obložene mize. Poglejmo pa resnici v oči. Kaj imamo? Učitelj ali učiteljica do 10 službenih let lilma 100 do 150 K plače na mesec, starejši učitelji -pa- od 150 do 230 K. Ni imi itreba se poudarjati, da so itrinogi ¡obdarjeni s kopico obrok. V letu 1917. ismo dobili od 300 do 600 K dragim jske dcklade, za leto 1918. pa še niti vOma-rja. Sedaj pa p-rosim, -da mi kdo1 reši nastopni račun: 1 kg ¡masti velja (maslo 25, speli 40 K) povprečno 35 K, 1 kg koruzne moke 4 do 8 K, kakor je kdo- srečen, 1 kg -krompirja 1 K 40 vin., 1 1 mleka 80 viin. do 1 K. Učitelj z družimo- 2 -otrok rabi, recimo, na mesec: 1 -do l in pol kg masti 50 K, 15 kg ¡moke 75 K, 10 kg krompirja 10 K, 40 1 mleka 32 K, skupaj 167 K. (Kako skromno računitr! Prip. ureid.) Za najpotrebnejši živež rabi torej 167 K mesečno, plače ¡pa ¡ima 150 K. Kje je sitano'-vanje, kje druge potrebščine? Kako ¡plača ralouin? Menda tudi maš matematik Močnik ne bi rešil te značbe. Sedaj nas tolažilo, ¡da dobimo kmiaki izplačan državni prispevek iz leta 1917. Pravijo, da ne bo mnogo, menda za polovico manj, kakor smo brali v listih meseca decembra lanskega leta, pa da ibi vsstj to bilo. Okrajni šolski svet pravi, da bni rad ¡izplačaj, pa si je deželni -odbor pridržal denar in izplačevanje. Ta pa -ne more izplačati, dokler niima seje. Za veliko moč so bili odborniki na počitnicah; -nai bi bili raji rešili to nujno zadevo. Mogoče -pa čaka prošt Fai-dutti, da -se vrnejo črni učitelji, ki s-o jih Italijani s sillo ali' prostovoljno odpeljali ¡iz Furlanije v Italijo. Tudi tem, pravijo, se mora kaj prihraniti. Če se gosp. Faiduttiju ne m-udi, kje je dr. Franiko, kje so drugi ? Pri volitvah iste nas ¡poznali. Kaj pa tovariša Rakoivšček in Doiminko, iklje sta? Če je eden imenovanih obdarjen z denarjem in blagom, naj ¡pomisli, da smo ¡drugi lačni. Kaj se hoče: županstvo napolni žepe, apro-vizacija pa tudi hram. Zahtevamo, da vidva, zastopnika našega bednega ¡učiteili-stva iin odbor našega učiteljskega društva, ikaj -ukrenete in -storite za nas, ali na odstopit-e! Okrajni šolski svet -prosimo, da nami inakaže predujme na so že storile to ponekod Zalkaii pa iljiiiblj'amsika mestna občina -nič me stori v tem pogledu, ■giotsip. lirubliranski podžupan? Tako piše »Resnica«. Nimamo inič ¡proti tamiu, ako bi se to zgodilo, prav in «mestno bi bilo. Ali na imiiisel mam pride pri iteim nasvetu drugo dejstvo. iObčiinsiki svet líjüblliianisikii je že dvakrat votiral manjše vsote za dokla-de ljubljanskemu učitelfet/viu. A tkati se zgodi? Večina deželnega odbora vojvo-dhift kranjske je vsakikrat sistiraia sk;< občinskega sveta ljubljanskega, menda iz saimie ljubezni in naklonjenosti napram -uči-telfotv-u. Pfcaíva »Resnice«, priznanega glasite večine našega deželnega odbora, se prav nič ne strinja z njegovim postopanjem in delovanjem. —r— Iz liudskošoiske službe. Za suplen tki so imenovane: Josipima Btuimau-erjeva v Situdenem, Marija D,i v jakova v D. M. v Podan, Gabriela Hoglerii-eva v Gr-čatricah na Kočevskem, Stanka Budnatieva v Šnmheliu pni «Novem mestu in Hermirra Stienova v Polhovem Gradcu, Ana Dov-ganova v Trnovem na Notranjskem, za suplenta v Tržiča pa Ivan Gotoaier; za začasne učitelj ¿ce so ¡imenovane: Alojzija Kofcniljančeiva v ¿koci¡jam¡u, Pavla Štruunb-Jiieva v Zgornji Sušiei ¡in Bernarda Stri-brlčeva na Vačah; začasno vodstvo deške ljudske šole v Trnovem na Notranjskem je poverjeno onidotneniiu učitelju Fortunata Lampretu. —r— Na -vprašanje, zalkaii ne priobčimo zadnjega Irzida učiteljskih vspoisioihlje-noistnih izpitov, za ljudske in meščanske šioJe pred ljubi jan siko izpraševalno kcimi-sifio, odgovarjamo, da nismo dobili nitka-kega poročila. Dostavljanje uradne Lak baoher-Zeitung, tki priobčuje izide, nam je upravmištvo ustavilo iob izbruhu vojne in s tem odvezalo dolžnosti, da »bi ¡prevajailil iz nemščine uradno šolska poročila iz 'tega lista. Štajerske vesfii. — š —Tovariš Lukn^r Franc, poročnik pri 26. str. pp. — prej učitelj prt Sv. Juriju ob Ščavmici, je prejel fcoit tretje odlikovanje vojaški zaslužni križec III. razr. z meči. — š — Franc Schneider, nadučitelj v Gszaniievcih 'pri Ljutomeru je opasno zbolel ter se zdravi v radgonski- bolniš-iici. Želimo skorajšnje okrevanje. Si Dalmacija. Na glavnoj godišnjoj skupštini uči-leHskog društva splitskog kctara, oibdr-žamoj dne 7. IV. u Splitu, bila je jednoglas-no prihvačena 'sliiedeča rezolucija : »Učiteljsko društvo za školskj kotar Split, stoječi na stain-ovištu narodnag je-dins-tva i slobode, te bezuvjetnog narod-nog samoodredenija, izjavljuje se za s-lo-bodnu, nezavisn-u i na demokratskim te-melijim-a uredenu državu Hrvata, Srba i Slovenaca, jer samo u takovoj državi moči če se narod kulturno poldignuti. Izriče svoiiu zahvalnost Jugoslavem-skiomu klubu u Beču za njegovo- cdliučno držanje u raidu za narodnu slobodu«. Iz Zagreba. Nevednost je največja nesreča. Hrvatski listi ¡poročalo, kako strašno razgrajajo med hrvatskim ljudstvom nalezljive bolezni, ki kose ljudi truimoima. Najprej so rmeii grižo, zdaj imajo- koze. Vkljuib odredbam oblasti, zdravnikov, varnostnih organa v, svarilom po časopisju je ljudstvo brezbrižno- zamikamo. Če bi vojaštvo sitoma ne priganjalo oibčinisltvai, zlasti vojakov, da se čuva idkuženja. bi bila epidemija še grozneijša kakor ije. Isti -pojav, kakor zidaj s kozami, se je videli lani poleti mied razširjenjem griže, ki je razsa- jala po vaseh lin mestih, Zdravstvene razmere so danes ina Hrvaškem naravnost obupne. Po številu -smrtnih in bolezenskih slučajev lie Hrvaška tined prvimi v Evropi. Samo policijske in zdravstvene odredbe ne poboljšajo (ljudstva, ki se sploh ne briga za svoje zdravje in življenje. Hrvaški kmet je faitaliist, veruje v uisodo, kakor vsii neizobraženci. Zato ni čudno, da nalezljive boielzi i -med kmeti naravnost divjajo, kaidar se pojavijo. Umrljivosti otrok, zlasiti mezakoncev, je naravnost -ogromna; a ttimrljivosi na lietiiki (nad 10.000 -vsako leto-) je največia v vsej Evropi. Obolelost ma sifi-litiki in egiptovski očesni bolezni škoduje strašno Hrvatom, otroške bolezni in radovoiljno zatiranje ploda uničuje hrvaško narodno imoč. Vaima je uničila mnogo tisoč Hrvatov, a zidali jih ubiijajoi še epidemije. »Obzor« vprašuje: »Pa što nam ona Velika Hrvatska, V-elika Srbija, Jugoslavija i samoodredjanje, kad ne če biti ljudi-?« »Obzor« tirna prav, ko trdi, da se bodo po vojnii -obranili samo oni narodi, ki bodo močnejši po številu in delavni sili. Treba je torej zavesti kulturo med narod, med ljudstvo, v poslednjo kmeltiško kočo, ker velilkomiestne razvade v Zagrebu bratov Hrvatov me bodo rešile. Ni dovolj, da so Zagreb, Sarajevo in Belgrad kirasna modema mesta, treba ije, da je 'ljudstvo izomlikano, da zna čitati in -pisati ter da uboga svoje učitelje in voditelje. Splošni vestnik. Povsod enaki! V mestnem zastopu Dunajskem je vprašal socialno demokra-tiški mestni odbornik Skaret dne 21. t. m. župana ekscelenco Weisskirchnerja, ako misli dne 1. aprila nakazati draginj sko doklado, ki je, bila dovoljena že dne 1. julija 1917. učiteljicam ženskih ročnih del. Župan je odgovoril, da so pozvedovanja o stanju teh učiteliic zelo obširna, upa pa trdno, da se izplača podpora s 15. a p r. Razgled. Odkod tako pomanjkanje živil ? Na zimo re-kvirirana živila so bila navadno slabo spravljena ter so se pokvarila. V rokah kmeta bi bila ostala nepokvarjena in naj bi se bila potem na spomlad rekvir-irala. Posebno grdo se je delalo s krmo in krompirjem. Večkrat so spravljali moker krompir, da je potem hitro segnil, ali pa so ga pustili v vagonih zmrzovati. Časniki so poročali, da celo s hudobnim namenom, da so ga potem tovarnarji poceni dobili za kuhanje špirita, ker ni bil več za drugo rabo. Tako ravnanje je pač veielzdajalsko, ker pri tem ne trpi samo civilno prebivalstvo, ampak tudi vojaštvo. S tem se tudi zmanjšuje odporna sila armade. Taki spekulantje so pravi zavezniki našihzuna-njih sovražnikov 'in zaslužijo najhujšo kazen. »Nar. Politika« poroča: V miniulih dneh se je vršila v J i činu razprava o ostalini po Antonu Heimanmu, učiteljskem kandidatu v Jičimu, ki je padel na -ruskem boiineim polju. BH je oseminajstletni mladenič, a vzoren d.;;iiiciljiub in človekoljub. V svodi poslednji volji je volil Osrednji šolski Matici 28.000 K, drušltiviu Koorenskv za slepce 6436 K m revežem v Jičimu 500 na Dunaju 28.000 K, Devfavemu zavodu kron. V »Slovencu« beremo to - le značilno vest: Kako je neki deželni Odbornik na-Ualital učiteljice. Neki deželni odbornik i-n član deželnega šolskega sveta je osebno naročal lansko spomlad učiteljicam, ki se nahajajo v bližini fronte, naj delaflo prošnje za podpore, češ, da dobe učiite^ce, ki službujejo v bližini fronte, ako narHe prošnjo, neko posebno vojno ddklado. Povedal iimi je, kako naj delajo prošnje in rekel, naj jo /kolekujejo z eno krono. Sedaj, po pretekiu v-eč kot enega -leta, so pa dobile diotične -gospodične obve-stilo — da ne dobe podpore — ampak da so kaznovane, ker niso kolekovale prošenj z dve- ma kronama. Kdo je ta odlvT-r'V? Radi bi poznali to mož - besedo. ■■■■■■■■■■■^■■^■■■■■■HnpBMMBHB ■■■ Književnost. Mladinski list Zvonček ima v 3. letošnji številki nastopil olepo in zanimivo vsebino : Fr. Roječ : Roži. Pesem. Fran Zgur : Ptička. — žalost. Pesmi. Ivanka Kocijanova : Kdo sem jaz. Pesem. Antonija Germkova: Junaška Milena. Povest. Leon Poljak : Pod križem. Pesem. Pod križem. Podoba. Fr. Roječ : Spoštuj starost. Mladinska enodejanka. Fran Zgur :Rasti, rasti pravica ! Pesem. Josip Vandot : Kekec na hudi poti. Planinska pripovedka. Učiteljska tiskarna. Podoba. Fr. Roječ :Cvetoči črešnji. Pesem, t Egon Jezcršek. Podoba. Fr. Palnak: Slike iz živalstva. S podobo. Pouk in zabava. Kotiček gospoda Doropoljskega. Die wichtigsten Strömungen im pädagogischen Leben der Gegenwart von A. Herget. I. Teil 2. Aufl. Zaloga A. Haaise, Praga, Dunaj, Lipsko. Cena 3 K in 20% drag. doki. Zdi se mi vredno seznaniti slovensko učiteljstvo s to kndigo, — vredno zaradi njene aktualne vsebine. — Z željo po miiru goji se že sedaj poivsod stremljenje po ikullitu.mil) vrednotah, — in ko se bodo vračali naši učitelji bojevniki v svoja kulturna narodna svetišča, ni dvorna, da se bodo hoteli seznaniti čim le prej mogoče z najnovejšimi pojavi na pedagoškem polju sedanjega časa. Potem jim bo mogoče presoditi, kako jim bo uspešno delovati za svoj narod. Težko da bi imeli do tedaj Slovenci v ta namen p-riimerno knjigo. Dokler tega ne bo, bo -izvestno- dobro služila zgoraj imenovana. Prvi del seznani ma 140 straneh, kam stremi v sedanjem času vzgojevaina veda, -seveda v prvi vrsti nemška. Ne pušča pa v nemar važnih dogodkov na vzgojnem polju Francozov, Angležev, Ameri-kancev in Italijanov v toliko ne, kolikor jih je treba poznati .v -razumevanje splošnega toka v vzgoji. Knjiga je pisana stvarno. Ne upošteva le pedagogov samo ene struje, ne ¡samo enega prepričanja: kar ima dobrega, je omenjeno pri vsaki, mau' bade venska, s-plošno moralna, katoliška, protestantska ali s-vobodnomiselna. Odklanja pa, kar je pogubnega. Ze v knjigo sprejetih 9 slik znanih pedagogov zna-či stališče knjige, med drugimi slika dr. G. Kesschensteinerja, dr. A. Lichtwarka, prof. Fr. W. Foersterja. Naslovi štirih poglavij: umetniška vzgoja, delovna šola, državljanska šola, moralna pedagogika pa nain povedo na kratko vsebino -dela. Ni -mogoče opozoriti na vsako zrno, ki je tu vsejano; pa kar je, je lepo in dobro, da .more navduševaiSUvsakega vzgo-jevalca, vsakega učitelja Lichtwark n. pr. kliče: »Kar stori poedini -učitelj iz sebe, to stvori ob enem iz mnoigili zarodov svojih učencev, katerim; živi«. Avtor nam svoj-e prepričanje sam odkriva, ko pravi: »Imamo zaraidi mnogih narodov -v naši monarhiji pri državljanski vzgoji to veliko težkočo-, da -moramo iskati pot, na kateri se nam posreči pri vsej navdušenosti! za svoj narod vendar tudi navduševati za Skupno delo- z vsemi drugimi v službi državne ideje. Pogoj temiu je, da učitelj ni strankarski fanatik, ampak p-ravi Avstrijci, kakor de teh žali-bog vedno «tanj v parlamentu. Kako bi se ibiio poprijeti na avstrijskih tleh državljanske vzgoje, ta problem je še treba razrešiti v svoji celoti...« In na koncu dotianega odlomka navaja značilne besede A. Matthiasove: »Kakor more uspevati zdrava vzgoja le v hiši, kjer vlada soglasje -in mir, pa je tam nemogoča, kjer vlada pod isto- streho ne-spravljiv prepir in ostudno ruvanje, tako tudi ne b obrestim in proti najmanj l0/° oziroma VA> odplačevanju na dolg. V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno Kreditno društvo. Hranilnica in posojilnica „liki konvikta", v Ljubljani. r. z. z o. j. Cels:c-vn.i ra.c-o.xi štev. 12.3SS. Zadružnik našega denarnega zavoda postane lahko vsak, kogar sprejme načelstvo. Delež 50 K, se mora takoj polno vplačati. Posebno se priporočajo ti deleži kot osnovne glavnice učiteljskih društev. Deležne vloge se obrestujejo po 5°/o. Vstopnine se enkrat za vselej plača 2 K. Hranilne vloge se sprejemajo od vsacega, ako tudi ni zadružnik. Obrestna mera je 4'/2°/o. Obrestovanje se pričenja dvakrat na mesec in sicer: 1. in 16. dne vsacega meseca. Posojila se dajo le zadružnikom na osebni kredit po jako ugodnih pogojih. Posojila dovoljuje načelstvo. Načelstvene seje so vsako 2. in 4. delavno soboto v mesecu. Zadruga plačuje na željo za svoje dolžnike premije ter tudi posreduje pri zavarovanju. Vrača se po spodaj navedenih načinih. Vsakdo si lahko izbere način vračila po svoji osebni potrebi in po svoji plačilni zmožnosti. Vsacih 100 K posojila se vrača po načinu: mesečnih rokih rokov A v 12 in sicer 11 i 9 K — li, £ . 18 „ 17 „ 6 „ - , C , 24 „ 23 , 4 „ 50 , D , 38 „ 37 , 3 „ - „ £ „ 46 „ 45 , 2 , 50 „ f . 6« , 59 , 2 „ - „ G „ 70 „ 69 „ 1 „ 75 „ H , 85 „ 84 „ 1 „ 50 „ rok 12. 18. 24. 38. 46. 1 60. -70. 1 85. 1 4 K 73 h 3 . 56 „ 4 „ — „ 66 81 70 42 26 Informacije pošilja zadruga vsakomur franko, kdor vpošlje 30 h v pisemskih znamkah. Na prošnje brez vpošiljatve navedenih znamk se ne odgovarja. Dopise je naslovljati edino na zadrugo, ne na posamezne člane načclstva. Zadružni lokal je v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. Uradne ure za stranke so izvzemši praznikov vsak četriek in vsako soboto od ",5. do '/2 6, ure popoldne. Velecenj. učiteljstvo opozarjamo na zbirko pesmi, ki so izšle v „Učiteljski tiskarni". To je lepa Engelbert Ganglova knjiga „Moje obzorje", ki se dobiva po vseh knjigarnah, kakor tudi v „Učiteljski tiskarni". Cena lično vezani knjigi je 3 K. Po pošti 20 h več. Naj bi ne bilo učiteljice in ne učitelja, ki bi ne imel v svoji knjižnici te lepe knjige. I I m 1 Društvo v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem v Ljubljani. plačuje vdovam društvenikov latuo po 200 K pokojnine do smrti, ozir. za dobo vdovstva, sirotam po očetu letnih 50 K, sirotam po očetu in ma teri pa letnih 100 K vzgojnine do izpolnjenega 18. leta. U dnin a znača na leto za neoženjene po 12 K, za oženjene po 20 K pristopnina pa tolikokrat po 2 K, kolikor let je star tisti ki pristopa. Pristopnina se lahko vplača v 4 nepretrganih polletnih obrokih. Pravi ud postane šele po preteku dveh let od vplačila prvega roka pristopnine. Kdor umrje v dobi provizorija, se stroški povrnejo. Prošnji za sprejem je treba pridejati rodovinski izpiseh in zdravniško iz pričevalo. Sprejet more biti le kranjski učitelj.