-----    292    -----
Šolske reči.
Prisil amo v svojem pregleda Ijabljanskih ačilnic do Ijadskih sol. Primerjaje, kaj ia kako se je letos ačilo memo lani, ne nehajaino ne v g^lavni normalni ne v mestni st. Jakobski  šoli  nikakoršnih  prememb.    Od ene strani je
to prav, zakaj kar je dobro, naj oistane; al od druge strani je   žalostno,   da  se  ne prenaredi to,   kar prenaredbe tako kervavo potrebuje.    Poglejte v naše ljudske šole in če ste pošteni,   recite:   ali   ni  bil   naš   narodni jezik   spet  pravi pankert povsod?  Razun branja še celo od slovnice slovenske ni nikjer ne duha ne sluha! „Saj imamo „praktično slovensko   gramatiko** — nas  utegne   kdo  zaverniti.    Da! imate jo; al ne zato, da se bi naši fantje slovnično domačega jezika učili, ampak ta „praktika*' je le za to, da se uči še po drugi  poti — nemška ,,šprachlehra".    Da se pa pravilno domači jezik res ne uči v ljudskih naših šolah, so pri preskušnjah pričali očitno učenci sami, ki so kazali, da ga le toliko znajo, kolikor so ga iz doma seboj  prinesli v šolo, skor ne mervice  več.    Dosti bolje je v tej zadevi v št. Jakobški šoli,   kjer   za omiko narodnega jezika skerbni učniki iz lastne   ljubezni do njega delajo   kar morejo, in to   gotovo   le   vesvoljnemu   šolskemu   nauku  v prid.    Ako človek pogleda ono „praktično*' gramatiko, mora se čuditi, kako   je   mogoče   bilo tako   stvar v ljudske  šole   vpeljati! Dajte fantičem prosto domačo slovnico v roko, ne pa take, kjer   že   perve   besede  ne razume in ktera ni napravljena, da bi se šolarček učil svojega  maternega jezika od konca do kraja,   ampak je   le   galeja, v ktero se slovenski jezik vprega , da hlapčuje nemškemu.   To je spet ravnopravnost, da se Bogu smili!    Slišali   smo z veseljem,   da   prihodnje leto bo rodoljubni katehet gosp. Zamejc po višem dovoljenji učil keršanski nauk v domačem jeziku;   vendar ravnopravnost narodna zahteva, da se ljudske šole vse drugač osno-vajo. —   Se  huje   kakor v omenjenih   teh šolah stoji pa s slovenskim   jezikom   v gosp. Waldherovi   šoli,   v  kteri germanizacija prav veličastno kraljuje in fantje se zmuzajo iz te šole v gimnazijo in realko, da so čisto revni v znanji slovenskega jezika.   Pa tudi v naši sicer velike hvale vredni nunski šoli je slovenščina čisto iz tako imenovane notranje šole   izpahnjena.    Zakaj   se   materni jezik   nekoliko  uči v unanji šoli, v notranji pa celo ne, ni nobenega pravičnega vzroka.    Dosti Krajnic ali saj Slovenk je, ki so v notranji šoli.    Zakaj se tem — zavoljo ptujk — krati učenje maternega jezika, kterega bojo kadaj z besedo in pismom gotovo več potrebovale kakor francoščine, s ktero se tako imenovana   „moderna Bildung-a"  le  rada  spakuje brez djan-skega prida, tega res ne moremo zapopasti; še manj pa, kako to   vest   našim   spoštovanja   vrednim   gospem   nunam   pripušča?— Pa vernimo se še enkrat k naši glavni ljudski šoli nazaj.    Štela je letos  spet v 4 razredih 811 učencov. Ako vidimo v eni  učilnici   po 100 in še več učencov,   se nam res smilijo  učenci pa tudi učniki.    Tolikšno število je proti vsem zdravilstvenim pravilom, pa tudi vspeh znanstveni kakor   tudi   moralni   ne  more  takošen biti kakoršen bi bil, ako bi se  postavno  število   od 80   učencov   ne  preskočilo. Ako se ne more št. Jakobška  šola  razširiti   kakor potrebe časa nanašajo, naj bi se saj preobilo število učencoA^, ki sili v Ljubljano, napotilo v druge glavne šole, kakoršnih imamo po deželi dosti   in v kterih  se to nauči  kar v ljubljanskih. Imenik učencov kaže, da je dosti   takih vmes, ki bi lahko v Radoljci, Kranji, Kamniku itd. v šolo   hodili,   da   bi   se odvernila gnječa v Ljubljani.    Omenivši imenik ne moremo zamolčati, kako se je letos pisava v glavni šoli  še celo iz bohoričice izvergla v nemčico, ko imenik št. Jakobške šole zmiraj   stanovitno   pot   hodi  in se edinega pravega pravila derži: piši slovenske imena po slovenski, nemške po nemški. Ako se tega prostega vodila ne bomo deržali, se bo eno in isto ime pri kerstu tako, v ljudski šoli drugač, v gimnazii spet drugač in v diecezanskem katalogu spet drugač pisalo ia   to   samo   po   svojoglavnosti   birokratični.   ki   misli,   da ima oblast oktroirati pisavo po svoji volji.   Naša slovenska pisava,  ker  se opira na temelj   občne   pisave   Slovanov, ki z latinico pišejo, je zdaj menda na veke določena in ne bo nikdar   več   drugačna;   zato   slovenske  imena šušmariti v bohoričevo ali nemško  obleko, je pregrešek zoper narodno
pravo ali luteranu na hvalo ali pa nemcu; obojega se mora katoliški Slovenec odkrižati.
Naj omenimo zdaj še ljudske protestantiške šole v Ljubljani in poglejmo, kako se ondi slovenščini godi, za ktero ji mesto učnika plačuje. Culi smo, da izmed 19 učencov se jih je le malo slovenščino pridno učilo. Ako ne bo vprihodnje bolje, se ne splačajo stroški, ki jih mesto za to ima. Zato je gosp. župan Ambrož, ki svojo pozornost posebno obrača ljudskim šolam in je tudi to šolo obiskal, na koncu preskušnje pomina vredne besede govoril fantičem^ ako se prav spominjamo, takole: ,,Vidil sem v šolskem imeniku, da nekteri izmed vas so v Ljubljani, drugi v unanjih deželah rojeni. Vprašam vas: kje je vaša domovina? Prav za prav je naša domovina tam, kjer smo rojeni; al tudi tam, kjer smo izrejeni bili, kjer živimo in si kruh služimo^ je naša druga domovina. Po tem takem imate vsi nekake dolžnosti do Krajne, kjer ste zdaj doma. V vaših bukvicah sem bral lepo pesmico: ,,Domovine, svoje drage domovine se okleni z vso močjo". Spolnujte tedaj zvesto, kar ta pesmica opominja. Vaši starši so v naši deželi prijazno sprejeti bili; oni in vi ste sedaj naši deželani. Zato ji to ljubezen povračujte tudi z ljubeznijo. To pa zamorete storiti, ako spoštujete naših domačih ljudi navade in njih jezik. Da spoštujete njih jezik, terja že hvaležnost od vas, terja pa tudi vaša lastna korist, kjer v tej deželi bote morebiti tudi vi svoj kruh si služili. Veselilo me je slišati, da se tudi v vaši šoli uči jezik naše dežele ; al žalilo me je, da se vas je tako malo lotilo tega nauka. Bodite v prihodnje bolj marljivi v tem ! Verjemite mi, da mi domači potrebe svoje dežele najbolje poznamo in če se naši domoljubni možje potegujejo za svoje pravice, ne mislite, da je to so-vražtvo do drugih, ki niso naši rojaki, in da s tem, ako vam priporočam učenje našega jezika, le vaš prid zahtevam, s kterimi prijazno vkupaj živimo. Čeravno ste še mladi, vendar se zapomnite dobro, da tak ni prijatel dežele, kteri se ne ravna po šegah in potrebah njenih. Jez bom v svojem novem opravilstvu večkrat vašo šolo obiskal, in veselilo me bo viditi, da moj današnji prijazni ogovor ni ostal brez dobrih nasledkov".
-----    293   -----