Duan Ludvik I Mrtev svit
V morje bodoih ur se dan potaplja. Mlin, z algami porastel, sanja milo. Vse je drugae, kot nekdaj je bilo. Srce zaraa se, v grenkost potaplja.
Poslali so nas, da spoznamo svet: stojimo sredi trenj, ne vemo kam, vsekrog mrtvako v nas strme daljave ... Nam zdi se, da na kri je vsak pripet, da ut je prazen, da si v gnei sam, povsod le kri, e sanje so krvave, obzorja vsa gore v svit mrtve glave . . .
Vsi nai upi so le plen vetrov as zliva jih iz alostnih zvonov srce, zarastlo v alge, se potaplja.. .
33 497
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si