Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIV Lendava, 25. julija 1937. Štev. 30 Cena 1 Din. Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i Kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din, 1 tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Bridko spoznanje. Na stežaj so odpreta vrata našim lüdem v svet: v Francijo i Nemčijo. V velkih čuporaj se prevaža na stotine lüdi den za dnevom prosit pa spitavat za garancije na borzo dela. Nikaj jih ne ovira, ne dešč, ne sneg, ne zima, ne vročina, da ne bi prehodili i prevozili na desetine kilometrov duge poti, tüdi če se trbe po desetkrat podati na pot. Ne straši jih mrzla tüjina, ne zadržavle jih brezmejno trplenje, — pred sebov vidijo samo bogastvo pa srečo. Od toga bogastva že senjajo šolska deca. Njuve misli nemirno romajo v dalešnji svet, ves ožarjeni od toploga sunca, v svet pun bogastva pa sreče, kak tista deveta dežela pa Indija Koromandija, od šterih jim pripovidavlejo v šolaj. Njuvi domači so tam, deca pa mislijo, da čütijo že doma dih toga bogastva . . . Dveri pa so odprete na stežaj. Proti njim ropočejo kola, vse puno naklajena z lüdmi: z mladinov od sedemnajstoga leta naprej, v šteroj kipi mlado živlenje, spevle si, kak da bi. štela zatreti zadnji, tužen miglaj očine hiže i zemle, z moškami, šteri so ne žalostni i ne veseli, samo nekam bridko jim je pri srci, z ženskami, šterim vrejo vroče skuzé iz oči. Kola naglo ropočejo, za joušjom ostane domača ves, za njimi pa se zdigavle gosti cestni práj, da se na dugoma vlega po njivaj, gde žita zorijo, se zelenijo kukarce, a na njuvo listje se vseda práj na debelo — podoba zapüščene zemle, ki bi šče rada rodila pa jo düši práj, ne bo jo meo što pognojiti i ne podorati. Mladina pa spevle, moškom je čüdno pri srci, ženske se pa skuzijo... Dugi vlaki jih nato razvažajo po Franciji i Nemčiji kak zrnje, štero razmeče sejač po vsoj njivi, da obrodi lepi sad. Vso njivo morejo pognojiti naši lüdje s svojim znojom i obrnoti trdo zemlo na sunce. Doma pa so prazne hiže, zapüščena zemla, štero düši gosti práj. Vse ka je najbolšega i v najlepših letaj, se poteple po sveti, samo deca, štera nemrejo delati, a majo dober ték pa stari, betežni lüdje, šteri si segrevlejo nogé na sunci i hrbet pri peči. Kak da bi kaj vdarilo v naše lüdi. Za ves svet se ne stavijo doma. Bogátci, štere nihče ne goni od doma, ki si lehko režejo velki falat krüha doma, jemléjo siromakom krüh. Ali jih resan žene lakovnost po bogastvi ali znanje jezika od doma? Z vsemi temi odhaja tüdi preprosta zadovolnost pá sreča iz kmečkih hiž s slamenimi strehami, iz hiž, okinčenimi s svetimi podobami, gda s stene blagoslavla Bog vse, ki so v njoj; gde se je vsakši prekrižo z blagoslovlenov vodov, prvlé kak se je podao kama na pot. Pa ne je šče najvekša nevola to, najhüjše je, da so tej lüdje prepüščeni samim sebi. Vse poštüvanje tistim, ki se denok znajo dobro držati. Laž je pravlica od devete dežele, laž so lepe plače pa lehko delo v tüjini pri polskih delavcih. Naši skrbni pa delavni lüdje raj tajijo vse, ka jih zadene slaboga, samo da bi domači mislili, da se jim bolše godi kak doma. Domači pa verjejo. Ne vidijo, tiste stotine, lüdi, ki si šče pri kmečkih drüžinaj morejo sami küpüvati hrano, či si ščejo Obnoviti svoje strošene moči, ne vidijo vnožino betežnih lüdi, šteri si komaj telko zaslüžijo, da plačajo bolnico, ne vidijo tistih, šterim trgajo krvavo zaslüženo plačo, jih gonijo na delo kak živino od noči do noči, ar so sami prepüščeni voli sküpini i trdim gospodarom, ne vidijo tistih, v štere se je naselo pokvarjeni düh, gnilo jabuko, štero pokvari vsa drüga Zdrava jabuka. Vsi tej prihajajo domo takši si- romacje kak prvlé — samo za edno bridko spoznanje bogatejši, a po telovnih močeh slabejši. Ali so ne tej lüdje kak deca, štera skrivomá odidejo odzaja po ogradaj k sosidovim, gde za mali falajček krüha paséjo celi den svinje ali krave. Na večer pa, gda bi jim trbelo dati jesti, njim pravijo: — Idite zdaj domo, ka vas vaši zovéjo, — čiravno jih nihče ne zvao. Nazadnje pa vsi tej spoznajo, da je domača posteo najbole mehka, domača zemla najbole hvaležna i domača cerkev najbole dobra, ar prinesé trüdnomi človeki düšno srečo i mir v tem nemirnom i razdvojenom sveti. Velika slovesnost naših Slovencov v Franciji. 15. avgusta na Veliko mešo vsi Slovenci na Gravelle. Dragi Slovenci, drage Slovenke! 15. avgusta je Velika meša. Ali ne čütite, kak se pri teh mislih zdigava iz vaših src klic: dug! Dvojni dug! Dug Mariji, dug danoj reči! Ja, dug Mariji ! — Ne potrebno vas opominati, kak globoko je zarisano Marijino ime v srcaj poštenih i pobožnih Slovencov ino Slovenk. Vnogoštevilna Marijina svetišča, kde se pri priliki Marijinih svetkov zbira na jezero i jezero slovenskoga naroda; neprekoslive slovenske majniška pobožnosti; vse to diha živo lübezen slovenskoga naroda do svoje nebeske Kralice. I mi, dragi Slovenci, mi, ki nas je Usoda pognala po širokom sveti, ali naj mi pozabimo v tüjini na Njo, ki vsikdar čuva nad námi?! Ali naj mi popunoma izbrišemo iz naših src spomin na lepe slovenske pobožnosti?! Ali smo že pozabili na tista prijetna čüstva, štere se je nekda razlevala po naših düšaj blagodoneča slovenska Marijina pesem?! Samo hlapčevska bojazlivost, samo hinavsko izdajstvo samoga sebe, svojega slovenskoga naroda i svoje nebeske Kralice bi bilo sposobno Podobne pozablivosti. Ne tak, dragi Slovenci! Mi, šteri nemamo prilike, da poromamo k Mariji; mi, ki nam pri spomini na domačo tajniško pobožnost v veškoj kapelici krvavi srce, ar ne moremo polagati vsakši den cvetje pred noge Mariji Slaveč jo i proseč; mi, dragi i predragi, ščemo pokazati Mariji, da smo šče njeni: njeni Sinovje i hčere; našim domačim, da šče naše düše ne zastrupila nevar-na tüjina; celomi slovenskomi narodi pa, da se v nás šče pretaka čista slovenska krv; da šče naša srca gorijo za Marijo. — V te namen se ščemo 15. avgusta zbrati v velikom števili na Gravelli, da poklonimo Kralici angelov svoja v svetoj spovedi očiščena i z angelsko hrano poživlena srca. To bo naš najlepši den Matere-Marije. Ali šče eden dug! Dug danoj reči ! — Ali letošnji 15. avgust ne bo prva obletnica prvoga vekšega verskoga sestanka pariških i okoliških Slovencov?! Ali pri toj priliki ne smo oblübili, da se letos znova srečamo, če Bog da?! Dragi! Drage! Oblüba dela dug. Plačajmo te prijetni nam dug s tem, da pridemo 15. avgusta vsi na Gravelle. Teda 15. avgusta vsi na Gravelle ! Srečanje, sveta spoved, sveto obhajilo, domača govorica, Slovenska pesem. Vse to bo napravilo, da bo te den za nas den sprave, den veselja, den sreče, den zmage. Ar: „dokeč bo Kristuš tvoja pot, slovenski rod; i tvoj ponos Marijin znak; tečas te ne dosegne mrak; samo v Kristuši si ti junakiˮ SPORED: Predpoldne: Od 8 do ½ 11 spovedavanje (dva dühovnika); ob pol 11 vüri predga; ob ¼12 slovesna popevana sveta meša (trije dü-hovniki); ob ¼ na edno sküpni obed. — Popoldne: ob dveh kratka prireditev v župnijski dvorani: petje, govor, igra, petje; ob štiraj slovesne popevane litanije; itd. SREDSTVA ZA PRIHOD: Iz Pariza vzeti na „Bastilleˮ ali pa na „Porte de Charantonˮ autobus št. 111 (stoedenajset) i to v smeri „St. Maur“; izstopiti na postaji „Ecole de Gravelleˮ. Ali pa vzeti autobus na „Cháteau de Vincennesˮ št. 110a ali 110b ali 109; izstopiti na postaji „Gare de Joinvilleˮ. JAKO VAŽNO ! Pošlite priložene prijave najkasnej do prvoga avgusta na sledeči naslov: Abbé Orešnik Francois 68, rue de Paris, 63 Joinville—le—Pont (Seme) Šteri ne bo prijavlen, za takše ne moremo odgovarjati zavolo sküpnoga obeda. Šče ednok: 15. avgusta vsi na Gravelle! HAJDINJAK. OREŠNIK FR. Blagoslavlanje bazilike na čast sv. Maloj Treziki v Lisieuxi. Sveti Oča so poslali v Francijo svojega zastopnika, kardinala i državnoga tajnika Pacelíija, da mesto njih blagoslovijo veličastno cerkev, ki so jo pobožne francoske i celoga sveta düše podignole v Lisieuxi na čast sv. Maloj Treziki, karmeličanki, ki je v mladosti dospela na visoko stopnjo svetosti i s svojim trplenjom vnogim düšam stlačila pot vu večno veselje. Vmrla je pred 40 leti. Francija je papovoga odposlala sprejela kak ednoga vladara. Predsednik republike, Lebrun, ministri, vojaštvo, vse je tekmüvalo, da skaže kem vekšo čast odposlanci Kristušovoga namestnika na zemli. V Lisieuxi se je pa zbralo tristo jezer lüdi, s 70 Škoti i nadškofi, da poslüšajo govor Pacellijov i sprejmejo njegov blagoslov. Papov odpolanec so v svojem govori jasno povedali, da se kriva vera naslanja na pokolenje, kak to išče hitlerizem v Nemčiji, katoličanska je za vse düše brez razlike narodnosti. Francija je od negda pozvana za dühovno Vodstvo krščanstva. Ona ešče dnesden ma največ svojih sinov i hčer v misijonaj. Nešteto naroda je poslüšalo predgo kardinalovo tüdi v Parizi. Rože, ki jih je oblübila sv. Mala Trezika, kaplejo na Matercerkev. Sin sv. Frančiska dobi čast oltara. Fračiškanski brat bl. Salvator de Horta se je rodio v vesi S. Colombar de Farnes v Italiji 1.1520. Kak prvi brat je stopo v frančiškanski red i delao na Španjolskom v mesti Horta. Odtec je njegovo ime. Na njegovo priprošnjo sta se v novejšem časi zgodili dve čüdi, štere je Cerkev priznala za prave čüde i sv. Oča so to 27. junija javno razglasili. Po toj razglasitvi se bo blaženi prišteo k vrsti svetcov. Naj moli blaženi za nas, ka mo pravi Sinovje i hčeri sv. Ferenca vsi tretjeredniki. Razpust katoličanskoga dijaškoga društva v Nemčiji. Würtemberški minister za notrašnje zadeve je razpüsto katoličansko dijaško mladinsko zvezo „Neudeutschlandˮ. — Minister notrašnjih zadev Nemčije je razpüsto prle odobrene novo nemško versko zdrüženje: „Deutsche Volks Kircheˮ. To najhitrej zato, ka Hitler nameni svojo vero mesto te vpelati v Nemčiji. Nove vere rastejo v Nemčiji kak gobe po dežji, a živejo pa tüdi samo tak dugo kak gobe. — V münsterskoj škofiji, gde se škof Galen junaško bori za pravice katoličanske Cerkve, so se zaprete dühovne vaje tak vdomačile, da nega pri zdavanji mladožencov, ki pred zdavanjom ne bi opravili dühovnih vaj. — Kak daleč smo ešče mi v tom pogledi. Komunistična barcelonska vlada v Španiji zapravla deco. Ta rdeča Vlada je dala. odlok, po šterom se sme v bolnicaj dete zapraviti po kakših medicinaj, čeravno bi oča i mati protistala. — Strašno detovmorstvo v raji rdečih. Veliko posojilo Francovoj vladi v Španiji. Anglija je privolila v več milijardno posojilo Francovoj vladi i predlaga, da se deloma prizna Francova vlada. Pač penez je ešče zmerom najvekši gospodar sveta. Franco pa ponüja za peneze rüde, štere je osvojila njegova vojska. Napade rdečih je srečno odbila Francova vojska i napredüje stalno naprej. Trgovina z Italijov. Po sklenjenom dogovori med našov i italijanskov državov se je zbrao mešani Odbor strokovnjakov za trgovino od naše i talijanske strani. Te odbor je deloma dovršo svoje delo, ki je za našo trgovino z Italijov razveseliv. V Italijo bomo izvažali predvsem les, živino, belice i perotnine. Po sklenjenom dogovori se bo za 125 % več lesa izvažalo v Italijo kak dozdaj, ka pomeni letno 300 milijon dinarov dotoka v našo državo. Mesa, to je živine se bo za 100 % več izvažalo kak dozdaj. To pomeni letno 200 milijonov dinarov dotoka v našo državo. Naša država je nadale dosegnola iste velike ugodnosti pri trgovini lesa i živine z Italijov, kak sta je meli državi Madjarska i Austrija. Ta pogodba znova kaže, ka zdajšnja vlada ne pomaga z „nacionalnimˮ kričanjom podanikom Jugoslavije, štero je samo na rob prepada spravilo milijone državlanov, nego z pravim razumevanjom i lübečim srcom, kda njim nüdi olejšave v gospodarskoj stiski. Zadružni zakon sprejet. Naša vlada je izdelala novi zadružni zakon, na šteroga čakamo že 20 let. Zvün 4 poslancov so vsi glasali za njega v parlamenti, tüdi protina. To je dokaz, da je zakon dober. Po tom zakoni se ustanovi edna zadružna banka, štera bo posojüvala peneze zadrugam. V državi mamo okoli milijon zadrugarov, ka teliko pomeni, ka je edna tretjina prebivalstva v Jugoslaviji zvezana z zadrugami. Člani zadrug majo najmre familije, ki dobivajo haske od zadrug. Novi zakon prepreči tüdi razne špekulacije, štere so se godile, kda so se nešterna kapitalistična podjetja skrivala pod zadružno firmo, a zadružnoga düha ne so mela, nego samo lastne dobičke iskala. Trocki na Madjarskom. Iz Rusije pregnani komunistični voditeo Trocki Leo je s svojov ženov prišo z Nansenovim potnim listom v Budapešt. Kak je za to zvedila madjarska oblast, njemi je taki naznanila, da v pol vüri mora Madjarsko zapüstiti. Tomi se nišče ne čüdiva, a čüdi se vsaki, kak je vüpao priti na Madjarsko, kde so bolševiki, ki jih je vodo on z Rusije, teliko nedužne krvi predjali i teliko roparij napravili. Zato ga ni edna država nešče sprejeti i ga povsedi jako napadajo. Trojni pomorski sporazum. V Londoni so Angleži z Nemci podpisali sporazum gledoč na oborožavanje na morji julija 17. predpoldnom, popoldnevi pa spodoben sporazum z Sovjetskov Rusijov. Pogajanja za te sporazum so trpela edno leto. 2 NOVINE 25. julija 1937. NEDELA po risalaj deseta. Evangelium (Lükač 18.) Tisti čas je pravo Jezuš nikim, ki so se v sebi vüpali kak pravični i drüge so zametavali, priliko eto: Dva človeka sta gori Šla vu cerkev, ka bi molila, eden farizeuš i te drügi publikanuš. Farizeuš stoječi je etak v sebi molo; Bog, hvalo ti dajem, ka sem ne, kak drügi lüdje, zgrablivci, krivični, lotri, kak je i ete publikanuš. Postim se dvakrat v tjedni, desetino davam od vsega, ka ladam. I publikanuš ozdaleč stoječi, ne je šteo niti oči na nebo podignoti, nego se je bio vprsi svoje govoreči: Bog, bojdi milostiven meni grešniki. Velim vam, doli je šo ete spravičani vu hižo svojo bole od onoga: ar vsaki, ki se zvisi, ponizi se, i ki se ponizi, zvisi se. Razgled po katoličanskom sveti Okrožnica Pija XI. „Divini Redemptoris“ o brezbožnem komunizma. — Žalostni sadovi. — Rusija in Mehika. 19. Žalostne sadove te silne propagande zremo vsi. Kjerkoli se je posrečilo komunistom utrditi se in zavladati — tu mislimo z očetovskim sočutjem posebno na Rusijo in Mehiko, — tam so se, kakor sami oznanjajo, z vsemi silami prizadevali, da bi docela porušili temelje krščanske religije in kulture in v düšah ljudi, zlasti mladine, vsak spomin nanjo zatrli. Škofe in duhovnike so izgnali, obsodili v prisilno delo, postrelili ali na nečloveški način pomorili; laike, ki so jih sumili, da so branili vero in svetišča, so mučili, preganjali, vlačili po sodiščih in ječali. Strahote komunizma na Španskem. 20. Tam pa — kakor v Naši preljubljeni Španiji — kjer kužni in sramotni komunizem še ni mogel roditi vseh žalostnih sadov svojih zmot, je vendar, žal, povzročil blazne izbruhe besnosti in počel strašne zločine. Ni porüšil le ene ali druge cerkve, enega ali drugega samostana, temveč kjerkoli je mogel, je do tal porušil vse cerkve, vse samostane, vse spomenike krščanske vere, tudi umetnostno in kulturno najznamenitejše. A blazna besnost komunistov ni pomorila le na tisoče škofov in duhovnikov, redovnikov in redovnic, prav posebno redovnikov in redovnic, ki so skrbeli za delavce in uboge, temveč tudi premnogo laikov iz vseh stanov in jih še sedaj na kupe mori, ker izpovedajo krščansko vero ali so nasprotni brezbožnemu komunizma. Te grozne poboje in pomore vrše komunisti s takšem sovraštvom, s tako strašnim barbarstvom, da bi se dandanes ne zdelo mogoče. Kdo, ako je še pameten, bodisi zasebnik ali resnoben državnik, kdo, pravimo, se ne bi zgrozil, če pomisli, da se utegne to, kar se sedaj godi v Španiji, zgoditi tudi po drugih kulturnih deželah! Naravni sadovi sistema. 21. Nikar pa trditi, da bi bile te okrutnosti tiste vrste, kakor se po neki nuji dogajajo ob vseh prevratih, izbruhi posameznih razjarjenih ljudi. Nikakor ne! To so marveč naravne Posledice komunističnih naukov, ki ne poznajo nobenih brzd. Neke brzde, neke vezi so potrebne ljudem, poedincem in družbi, zato so tudi barbarski narodi priznavali naravni zakon, zapisan od Boga vsakemu človeku v dušo. Stari narodi, katerim je bilo izpolnjevanje tega zakona kakor nekak svet običaj, so se dvignili do veličine, ki še sedaj očaruje, bolj kakor je prav, nekatere površne raziskovalce človeške zgodovine. Če se pa iztrga iz duš celo božja ideja, tedaj ljudje nujno podivjajo in posirove. Boj vsemu, kar je božjega. 22. In prav to je, kar se sedaj godi pred našimi očmi. Prvič, odkar ljudje pomnijo, gledamo skrbno započet in dobro premišljen upor proti vsemu, „kar se imenuje Bogˮ (2 Tes 2, 4). Zakaj komunizem nasprotuje po svoji naravi vsaki religiji, ki jo ima za „uspavajoč opij za proletarce“, češ da nje nauki in zapovedi kažejo na večno življenje po smrti in tako odvračajo ljudi od nebes, ki jih morajo doseči na zemlji. (Dalje) Politični pregled. Domači. Seje. Skupščina i senat držita seje. Razpravlao se zakonski predlog od policijskih prestopkov, ki je tüdi sprejet i razne trgovinske pogodbe. Zglasale so se tüdi zvünredne penzije osebam, štere je na podlagi zakona predlagao odbor za prošnje i pritožbe. Pred odbor je prišo konkordat, to je pogodba države z Rimskov sv. stolicov od vrejüvanja cerkvenih zadev v Jugoslaviji. Z 2 večinov je sprejet zakonski predlog v odbori i pride zdaj pred skupščino i senat. Slovenski JNS-ari so proti glasali, celo namestnika ministra dr. Auera, ki je konkordat podpisao i ministra — dühovnika Matice. Opozicija ali protina drži tüdi svoje seje, ali do enotnoga nastopa ešče ne prišlo. Davidovičovi demokrati so Mačkovoj stranki na Hrvatsko javili, da sprejmejo konfederacijo, to je takšo formo države, kakša je v Švici. Ostale stranke protine ne so za to formo države. Dr. Maček pa pravi, da de se s tistov strankov pogajao, štera bo dobila največ glasov pri prišestnih volitvaj. Volitve bodo po sprejetji novoga volilnoga zakona, ki pa ešče ne predložen parlamenti. Interpelacije, to je pitanja so se stavlala na razne ministre. Med te- mi je JNS. Slovenec Mravlje Milan popolnoma neistinske reči povedao od zabodenoga akademika Dolinar Rudolfa, da so ga mogoče njegovi lüdje vmorili i da se je zadüšo itd. Minister dr. Subotič njemi je pa odgovoro, da je Dugina Viktor sam priznao, da je z nožom prebodno Dolinari plüča. Da Mravlje ne guči istine, je jasno dokazao v parlamenti dr. Veble, poslanec JRZ. Svetovni. Madjarska. Regent Madjarske, admiral Horthy, je šteo v parlamenti zglasati dati, da bo njegov sin njegov namestnik. Madjarski parlament je te predlog odbio i de se po Horthy-jovoj smrti novi regent volo. Kitajska. Med Kitajskov i Japonskov je nastala svaja i se vršijo okoli Peipinga (Pekingi) oboroženi spopadi. Nemčija. Hitler, kancelar Nemčije namerava oznaniti novo vero, ki bo njegova i v štero ne bo sprejet nieden židov. Čehoslovaška. Vlada je odstopila zavolo cen pri zrnji i tüdi zavolo političnoga položaja, ár se agrarci vlečejo iz vlade. Predsednik republike Beneš je sestavo vlade povero dozdajšnjemi min. predsedniki dr. Hodži. + Dr. Franc Ivanocy: Iz naše dávnine. Gornjelendavski grad i gospostvo, štero je obsegalo denešnjega sobočkoga okraja vekši deo, je s smrtjov Széchyjove rodbine préšlo v roke vladari, zato je Karol III. leta 1720. darüvao imanje, grofi Franci Nádasdyji, šteri je bio v rodi z drüžinov Széchy. Do najnovejšega časa je Nádasdyjova drüžina mela Gornjo Lendavo i do tečas je imanje ostalo vküp. Gde je pa G. Lendava menila gospodara, te se je imanje razdèlilo, tak da se dnes samo jako mali deo drži negda velkoga i slavnoga gospodstva. Spomina je vreden sobočki grad, četüdi je bio menje pomemben kak gornjelendávški šteri je od drüžine Széchy jako rano prišeo v roke drüžini Szápáry. Imenitna Szápáryjova drüžina je poleg Széchyjovih v krajini najzname-nitejša plemenitaška drüžina, poleg štere se omeni samo lejko ime Batthyányi. Pomenkanje mesta kak drügi vzroki ne dovolijo, da bi tü popisali zgodovino teh rodovin. Sobočki pa rakičanski grad sta bile ravninskivi trdnjavi, kak kaže pri obema sled velkih, šörkih jarkov okoli grada. Od starih svetskih zidin samo tej trijé gradovje stojijo v okraji. Liki poleg teh jih je bilo več, četüdi menših trdnjav, za šterimi se je ali že čisto zgübo sled, ali pa ga ešče dnes najdemo. Nega sleda grada na takzvanom Balogovom bregi pri Moravcaj, od šteroga zgodovina guči. Nega sleda utrdbi v Gradišči, od štere je vés dobila imé. Jasno je viditi tloris grada v Dolnjih Petajncih, gde je popunoma ohranjeni vodni jarek. Tomi podoben ostanek je viditi tüdi v Krogi. Vse to so bilé samo menše utrdbe, štere so slüžile za straže na meji i so bržčas za časa bojov Krucov bili porüšeni. Ne samo obmejni položaj krajine, liki tüdi mürska dolina kak potna črta je bila vzrok, da je té okraj, posebno njegov ravninski deo, v srednjem veki bio izpostavleni bojevanji, pa se zato niti ne dá povedati, ka vse se je v tistom davnom časi vtoj krajini vničilo, porüšilo. Tak je 1. 1418. velka törska vojska prišla gor po mürskoj ravnici i napadnola Radgono. Ar so je ne mogli zavzeti, je truma šla dale gor i se pri Apačah srečala z vojskov hercega Ernesta, ki je šla na pomoč Radgoni. Ta vojska je Törke pregnala nazaj po poti, po šteroj so prišli. Dosta škode so napravile tüdi v toj krajini törske vojske, štere so od napada na Köszeg tüdi esi prišle; posebno pa deo tiste vojske, ki je 1. 1664. pri Monoštri od krščenikov bilá pregnana, pa si je v našoj krajini hodila svoje čemére.. Liki niti Törki, niti Tatari so daleč ne telko škode napravili v toj krajini, kak divji kruci, ki so od 1. 1605. do 1619. bili v toj krajini. Törk se je zadovolo s tem, da je od lüdstva dobo živež; poganske čete so dostakrat krščanske cerkvi za posvetne namene porabile — liki krščanske trume krucov, so kak najbole krvavo divjale, krščanske cerkvi so ne samo onečástile, liki so najlepše spomenike umetnosti na divjaštvi náčin poškodüvali. Te razvüzdane, divje trume so s svojim vničüvanjom odprle pot lüdskim, nemškim lüteranskim predgarom, ki so zavolo pomenkanja kat. dühovnikov neopazno odtrgnoli lüdstvo od njegove stare vere. V začetki so vse opravlali po starom kat. redi, tüdi spovedávali i mešüvli so, kakpa samo na vidènje, sledi so opüstili nešterne dele staroga reda, na konci pa si položili roko škodüvajočo na najlepše spomenike staroga časa i umetnosti, na cerkvi, iz šterih so vse zlato i srebrno orodjé odnesli, drüge umetniške predmete pa so zavolo neznanja i verske divjosti naravnóč vničili, kak bomo to vidili, kda bomo gučali od posameznih cerkvi v okolici. Čas med leti 1600 --1680 je tista žalostna doba, štero moram v kulturnoj zgodovini krajine imenüvati smrtno dobo. Ka je vrelost, znanost, Umetnost i darovitnost več sto let napravila, to je divjost ništernih desetih let i neznanje popunoma odpravilo. Od lepih cerkvi srednjega veka so ostale samo püste stené, kak kričéči svedoki tistoga nepremišlenoga in neosnovanoga praznoga guča s šterim je tak zvana verska prenovitev, Hišice na potačaj. Takše hišice prikapčijo k aotoji i se njihovi stanovniki po nedelaj odpelajo vö na dober zrak. Spodnja slika kaže, kak zgledajo oznotraj te hišice, štere se zna, majo Amerikanci. GLAS I SLOVENSKA KRAJINA. Zahvalno sv. mešo so slüžili urednik našega lista, g. Klekl Jožef julija 11. v Celji, ka se njim je dober Bog dao včakati 40. leto svojega meš niškoga posvečenja. Od pondelka do Sobote so opravlali dühovne vaje pri O. Lazaristih, v nedelo, 11. pa zahvalno sv. mešo. Pri svetoj meši je poleg njih stao prijateo iz mladostne dobe prezv. g. dr. Rogač Franc, kanonik i papov prelat iz Szombathelya. Ministrirao je brat Spilak Jožef, orglao i krasno popevanje pa vodo brat Edšidt Herman, oba našiva domačina, šteriva so g. Klekl spravili v drüžbo sv. Vincencija. Isti den so v Slovenskoj krajini trije novomešniki prikazali svojo prvo daritev Vsegamogočemi. Kak dober je Bog, kak lübi Slovensko krajino o bodimo njemi zahvalni z gorečim krščanskim živlenjom. Beltinci. V našoj fari smo v zadnjih petih letaj meli šest novomeš-nikov. Pa tüdi letos smo obslüžavali slovesnost nove sv. meše, štero je darüvao Bogi g. Rous Matjaš iz Beltinec. G. novomešnik je prišeo iz Maribora od posvečenja 4. julija zadvečara i smo ga slovesno sprejeli pri farnoj cerkvi, v šteroj je nato g. novomešnik opravo ob asistenci domačih gg. dühovnikov večernice. Nova sv. meša je bila 11. julija. Po deževnoj noči se je napravo sunčen, ne prevroči den, tak, ka je vnožina lüdstva prišla iz domače i sosednih far, da prisostvüje novomešnoj daritvi. G. novomešnik se je v procesiji, v šteroj so bili dühovniki, sorodniki, svatje i Vnogi drügi lüdje, podao na farov i od tam v lepo okrašeno i razsvetleno cerkev k prvoj daritvi. Pri sv. meši so bili presbiter assistens domači g. plebanoš, diakon i subdiakon sta bila gg. kaplana Jerič Mihal i Zver Štefan, prisostvüvalo je poleg bogoslovcov lepo število dühovnikov, posebno domačinov iz beltinske fare. Predgo, štera je bila po lepoj staroj krščanskoj navadi med mešov, je meo kaplan g. Tratnjek Štefan i to od dühovnika. sredbenika med Bogom i lüdmi. Znáno lepo beltinsko lüdsko popevanje je povzdigavalo celo slovesnost. Po meši je dao novomešnik vernikom blagoslov. Nato se je na domi g. novomešnika v lepo okinčanoj hüti vršila primicija, štero je pripravlao i vodo ceremoner bogoslovec g. Glavač Franc. S pesmijov i z drügov prisrčnov zabavov so se številni gostje radüvali velikoga dneva g. novomešnika. Vmes pa so bile ob 5. vöri zadvečara popevane litanije Matere bože v domačoj kapeli, (štero so dali postaviti de- 25. julija 1937. NOVINE 3 dek g. novomešnika). Vsem navzočim bo ostala slovesnost primicije v najlepšem spomini. Na misijon g. Kereca v Jun- j nanfu-i je Prša Štefan z M. Polane darüvao 30 Din. — Penez je odposlani na Rakovnik. Bog povrni. Protituberkulozni dispanzer v Soboti ne bo pregledavao betežnike od 27. julija do 18. augusta. Od toga dneva naprej se znova vršijo redni pregledi vsako sredo i četrtek. Romanje k Majki Božoj bo 1. augusta. Ob pol štiraj bomo šli s procesijov od črensovske cerkvi na Razkriž, gde bomo pri sv. meši. V Štrigovi nas lejko dosegnejo tisti romarje, šteri zaostanejo i tak bomo po mali naprej romali z božov pomočjov. Cankova. Na naš dopis iz Cankove, z dne 4. julija v zadevi g. Domiter Mihala iz Krašč, nas g. Domiter obvešča, da omenjeni članek ne odgovarja istini, zato ga kak vestni poročevalci na njegovo prošnjo drage vole prekličemo. Uredništvo Novin. Nova sv. meša v Soboti. Preminočo nedelo je prikazao Vsemogočnomi prvo sv. mešo v farnoj cerkvi v Soboti g. Rajnar Janoš novomešnik iz Rakičana. Pri oltari so vodili novomešnika domači plebanoš g. Vojkovič. Novoj meši je prisostvüvalo vnogo dühovščine i na jezere naroda od blüzi i od daleč. Popoldnevi je bilo prijazno goščenje na domi g. novomešnika v Rakičani, gde je bilo vnogo odličnih gostov navzočih. Ceremoner njemi je bio bogoslovec g. Lajnšček. Ob 6 vöri popoldnevi je meo novomešnik v rakičanskoj gračkoj kapelici večernice, gde se je zbralo tüdi vnogo naroda. Na drügi den je počastio novomešnika i njegove domače naš ban g. dr. Natlačen s svojim sinom bogoslovcom. Pri toj priliki je g. ban s prav prijaznimi rečmi pozdravo novomešnika i vse navzoče. Sobota. Na tomboli športnoga društva Mure si je velka večina navzočih želela, da bi dobila lepi novi bicikl. Šestim se je spunila ta žela, zato, ka je na tomboli v istini bilo razdeljenih šest biciklov, kak tombol skih dobitkov. Ništerni so pa nikak ne šteli iti domov brez biciklov i tak se je zgodilo, da so sedmim, šteri so meli svoje bicikle sebom, pri toj priliki njihovi bicikli sfalili. Gde je žela za bicikli velka, tam pač trbe na lastne bicikle dobro paziti. Križevci. Kak smo že poročali v našem listi, se je povrno pred nedavnim iz ljubljanske bolnice k nam naš prilübleni vučiteo g. Džuban. Vüpali smo se, da se nam povrne zdrav, nego zaednok se kaže samo ešče najmenše vüpanje na njegovo ozdravlenje. Gda pa vidimo, kelko mora zdaj trpeti naš gospod školnik zavolo toga, ar je šteo slüžiti samo našemi siromaškomi lüdstvi ne pa raznim mogočnjakom, se čemeri našega lüdstva obračajo čiduže bole proti tistim, šteri so povzročili, da je naš g. školnik tak jako nesrečen gratao. G. ban dr. Natlačen v Slovenskoj krajini. Preminoči pondelek, 19. julija se je nenadoma pripelao s svojim autom prek Radenec v Soboto naš ban g. dr. Natlačen s svojim sinom bogoslovcom. Auto se je stavo v Soboti pred stanovanjom g. advokata i banskoga svetnika Bajleca, šteri je gospoda bana prisrčno pozdravo i se njemi zahvalo za počastitev. G. ban je nato nikelko časa ostao na domi g. Bajleca v drüžbi martiniškoga ravnatela g. Vogrina, gimnazijskoga ravnatela g. ing. Zobca, župnika g. Vojkoviča, ravnatela borze dela g. Kereca, vučitela g. Bajleca iz Bogojine, se z vsemi prijazno razgovarjao i se v familiji g. Bajleca sploh popunoma domače počüto. Potom je Pogledno novi delavski dom, gde je zdaj okrajno glavarstvo i gde so ga pozdravili g. podnačelnik Vertovšek, mesto načelnika g. dr. Bratine, ki je na dopüsti, g. Žandarmerijski kapetan Vatovec i g. Čeh, kak podžupan Soboški mesto g. župana Hartnera, šteroga je ne bilo doma. G. ban si je Pogledno tüdi nove prostore borze dela i delavskoga azila, kak tüdi prostore občine v gradi i je povedao svojo pohvalo i zadovolstvo nad lepim razvitkom Sobote. G. ban je nato obiskao bolnišnico, gde ga je čakao g. primarij dr. Vrbnjak z zdravniki gg. dr. Guličem, dr. Hribovškom, dr. Hajdinjakom, upravitelji! g. Štancarjem, uradništvom i s sestrami. Po kratkom pozdravi si je g. ban ogledao zdajšnje prostore bolnice i betežnike, šteri so se jako razveselili visikoga obiska. G. ban si je ogledno ešče prostor za novo bolnico i rakičanske kmetijsko šolo. Prostor za novo bolnico njemi je jako vgajao i je pravo, da se vüpa, da bo v njegovo i naše veselje stala pri nas v kratkom časi lepa velka moderna bolnišnica, štera bo v ponos ne samo našoj krajin! nego celoj banovini. To bo najvekša bolnica kak jih je dozdáj banovina zidala. Pri toj priliki je tüdi povedao, da so vse priprave za Zidanje novoga mosta prek Mure tüdi v glavnom že končane i se vüpa, vda j bomo tüdi s tem delom lehko v krat- - I kom začnoli. Tüdi to bo eden izmed I najvekših mostov, kak jih je banovina gradila. Zavolo rakičanske kmetijske šole, štera se je začnola delati ešče pred prvejšimi bani, pa je níšče ne dovršo, je pa g. ban povedao, da je za polovico premala i da se bo v najkračišem časi ešče najmenje telko zraven zozidalo, kelko že do zdaj stoji. Tak so pač včasih delali kaj pri nas. Kaj malo so nam postavili, ali pa samo začnoli postavlati, da se je na oko vidlo, da nam nekaj dajo, zdaj pa, gda bi se morala šola odpreti, zdaj se pa vidi, da je za polovico premala. Zdaj pa bo po zaslugi zdajšnjega bana i naših banskih svetnikov tüdi to po-pravleno i dobimo takšo kmetijsko šolo, kakša je potrebna za naš kraj. Na konci je pa g. ban obiskao v Rakičani šče g. novomešnika Rajnar, šteri je v tom časi ravno obslüžavao primicijo. Pri prihodi je pozdravo g. bana župan g. Celec, pri obedi pa v lepih rečaj g. župnik Vojkovič, šteromi se je g. ban zahvalo v kratkom zbranom govori. G. ban je med drügim povdaro, da je prišao slučajno na to lepo primicijsko veselje, da njemi je pa ne Žao. Za nas Slovence je kmečka hiša tisti stüdenec, iz šteroga dobiva slovenski narod svoje živlenjske sile. Dühovščina pa, štera izhaja pri nas večinoma iz prepüstili kmečkih hiš, je pa tisto naše slovensko plemstvo, ki je naš jezik, našo kulturo i naš narod plemenitih. Zato pozdrávla slovensko ves i naš zdrav kmečki narod i želi, naj ešče naprej, kak dozdáj, poživla i plemeniti slovenski narod. G. ban se je nato prisrčno poslovo od vseh, g. banski svetnik Bajlec se njemi je na konci zahvalo za njegovo velko lübeznivost i naklonjenost Slovenskoj krajini, potom se je pa banov auto odpelao nazaj proti Rogaškoj Slatini i Ljubljani. Pozdrave pošilajo svojim domačim 1 dühovnikom : Kralj Jožef, Vučko Frančiška, Škerget Treza iz Žižkov, Denša Jožef, Pozderec Martin, Sobočan Andraš, Hozjan Ivan i Jožef, Horvat Ivan, Stanko Ignac z Trnja; Hozjan Roza z Črensovec, Vučko Marija z D. Bistrice, Bogdan Matjaš z Odranec, vsi v Nemčiji. So pri ednom dobrom gospodari i naračajo Novine. Bogojina. Za večno so zaspali Casar Matjaš v 79 leti svoje starosti. Pokojni so vmrli po enomesečnom teškom betegi i po dukšem betegüvanji. Bili so naš dober naročnik od začetka kak je izišla prva številka Novin i Marijinoga lista pa do dnes. Priporočamo jih v molitev dragim naročnikom, njihovim domačim pa naše sožalje. Daj njim večni mir i pokoj lübi Jezuš. Zlato zdavanje. Ritlop Jožef i Ana, po domačem Jerumenovi, z G. Bistrice, sta obhajala 50 letnico srečnoga zakona v Črensovcih julija 11. Blagoslovo je zlatozdávanca g. Prša Silvester, frančiškan, ki sta njegovoj hiši botrina pri firmi. Gospod dühovnik je slüžo sv. mešo za zlatozdavanca, šteriva je sprevajao v cerkev i se veselio žnjima doma pri skromnom goščenji, štero sta priredila svojemi najbližnjemi rodi. Mi od naše strani Želemo zlatozdavancoma veselo živlenje do zadnje meje človečega živlenja i nebesko veselje. Pozdrav bivšega širitela. Vuk Matjaš, naš Širiteo iz V. Polane, ki se nahaja v Franciji, pozdravla svoje domače, upravo vredništvo Novin pá gdč. poštarico. Je v jako dobrom mesti i redno dobiva naše liste. Zdavanje v Črensovcih. V nedelo 18. julija ob 6 vöri večer sta se v črensovskoj cerkvi zdala g. Rous Matija, slušatelj univerze v Zagrebi i gdč. Lutar Marjeta, učiteljica, oba iz Črensovec. Zdali so jiva g. Klekl Jožef, Vrednik Novin. Starešina sta bila g. Krist, vučiteo iz Čakovca i g. Kolenko Štefan, akademik. Navzoči so bili tüdi številni prijateli i znanci od zdavancov. Na konci zdavanja so jima g. Klekl držali kratek a prelepi govor od Marijine slüžbe v zakonskom živlenji. Marija je na svatbi v Kani prva opazila pomenkanje vina, Marija v vsakšem zakoni vse opazi i pomaga, če jo zakonci z zapüpanjom častijo.— Po zdavanji so se pri Lutarovih zbrali najbližanji sorodniki, da se na kratkom goščenji razveselijo sküpno z novozdavanci njuvoga srečnoga dneva. — G. Rous, ki šče letos konča svoje šolanje v Zagrebi je iz dobre drüžine i je ves čas svojega šolanja stao v naših katoličanskih vrstaj. Vsikdar je brano vero i Cerkev, če jo je što napadao i tüdi živo je zgledno krščansko živlenje. Ravno tak njegova gospa izhaja iz dobre krščanske drüžine. Zato jima prav iz srca Želemo, naj dobri Bog blagoslovi njüv zakon, naj živita srečno — duga leta. Sr. Bistrica. Jul. 15. so slüžili pred svojim odhodom g. Prša Silvester, frančiškan popevano sv. mešo. Za slovo se je zbralo puno naroda, veliko število moškoga spola, ki vsi so navdüšeno spevali naše starinske pesmi, da je grmelo vse okoli. Sobota. Preminočo nedelo se je pripetila velika nesreča. Debelak je s svojim motorbiciklinom povozo tak nesrečno Kočvarijovo ženo, da njej je malo vüpanja na ozdravlenje. Motor jo je nekak dobo i vlekao za sebov. Na glavi kak i po celom teli je dobila hüde poškodbe, da so jo morali taki spraviti v špitao. — Pitamo pa tü oblast, ali lüdstvi več ne varno iti k božoj slüžbi ali po drügih poslaj v varaš od teh nepazlivih dirkačov? G. Bistrica. Velika kraja se je doprinesla pri Horvat r. Stanko Kati, šteroj so neznani tolvaje odnesli vso obleko i postelino tak, da more v posojenoj obleki hoditi k sv. meši. — Ravnotak so pokrali vso obleko pri Gjuranovom Ritlopi v maloj hiši. Pri Žmaj Števani so pa spili samo mleko. Sr. Bistrica. Tolvaje iz Gornje Bistrice so prišli na Srednjo Bistrico v trgovino Tomcovo, a so je pregnali. Pri siromaškoj plantavoj švelji Mili so skoz okno prišli notri i zahtevali peneze. Ar sirota ne mela penez, so jo grozno nabili i njoj deo prinešenoga švela odnesli. Püconci. Pri nas je zgoro mlin g. župana Kühar Štefana, Škode je preci, mlin je pa bio tüdi dobro zavarvani. DRVA prvovrstna bükova drva, zložena v gozdnih klaftrih ob državni cesti v Martjaiovcih, se prodajo po Din 250.— za klafter na licu mesta. — VELEPOSESTVO HARTNER v GORNJI LENDAVI. posebno pri nas s törskim napádanjom zdrüžena, za stoletja vrgla nazaj našo kulturo, ka nišče nemre tajiti. Samo močno držanje katoličanstva, ki se s preganjanjom vsigdar krepi; kat. dühovništva visika izobraženost i darüvajoča se delavnost, posebno pa slovenskoga lüdstva z matemim mlekom sprejeto kat. čütenje je pripomoglo, da je kat. cerkev mogla v toj krajini prenesti vihére „verske prenovitve.ˮ Kak indri, tak se je tüdi tü lüteranstvo širilo po rečáj: čida je zemla, tisti odloča vero. Razvüzdani Széchyji so zapüstili. staro vero i so k tomi prisilili tüdi sirmaško lüdstvo, ar so se šteli osloboditi od vsakoga cerkvenoga vpliva, šteri je ne dopüsto, da bi bogatin sirmaka do krvi bičüvao, oropao; cerkev je na isti način sodila bogatoga i mogočnoga gospoda kak sirmaški, k zemli potéženi prah. Ne nazadnje pa je podpirala tajenje stare vere žela Széchyjov, da bi si podvrgli monoštersko cistercitsko opatijo. Poseben znak bože pravice je, da so nigda tak mogočni Széchyji od hipa, gda so zatájili vero svojih očákom stopili na pot nazadüvanja i za par desetin let se je na razvalinaj znajšla velka moč i grešnost zadnje rodbine Széchyjov. Nazlük tomi, da so skoro celo 17. stoletje eti v vseh kat. faraj lüteranski predgarje zavzemali mesta kat. duhovnikov; nazlük tomi, da so ravno v tom stoletji konci želeli v toj krajini iztrebiti katoličanstvo z najbole divjov brezsrčnostjov: je slovensko lüdstvo, četüdi je Odzvüna moglo popüstiti sili, dugo ostalo katoličansko v srci — pa gda je prišeo slóboden čas, te je v düši lüdstva skrito katoličansko čütenje zagorelo z velkim plamnóm i znova se je vpelálo katoličanstvo. V naturi slovenskoga lüdstva je katoličanstvo tak močno skoreninjeno, da je tüdi tisti mali deo, šteri se je ešče ne povrno k veri očakov, ves pun katoličanskih návad, od šterih se nikak nemre lóčiti. Slovenski lüteranje želejo svéta dugovánja kat. cerkve, hiže so njim pune svetih podob; za čast si vzemejo, da se vdeležijo kat. bože slüžbe, Celó velka je število tistih, ki vsako leto obiščejo štero kat. božo pot. Istina, da je eti lüteranstvo odzvüna močno, liki poznavajoč čütenje lüdstva, stališče lüteranskoga bogoslovja, zvünešnjost lüteranskoga bogoslüžja, štero se düše komaj dotekne, — te i ešče drüge razmere, štere so pomembne v živlenji lüdstva, ešče zdaj gosta spreobrnenja: je mogoče Vüpati, da se dobre prišestnosti vredno lüdstvo povrné k očinskoj veri. To je kakpa ne delo desetih let, to je vüpanje stoletij, štero bože presvečüjoče i podpirajoče milosti zmožna pednja te vužgé v plamén, gda se bo vidilo, ka najvekša kmica káple na sirmaške düše. Ar je naš namen ne zgodovino pisati, liki opazüjoč ešče dnes stojéče spömenke davnine nasledüvati izobraženost naših očakov: záto so ništerne črte, štere smo pred tem zapisali, samo tomi slüžile, da bi iz njih zarazmili bar delno eti stojéčih umetniških spomenikov nastanek, na drügoj strani pa si lejko razložimo tisto divje vničenje, štero se ešče déndenéšnji lejko vidi na mnogih mestaj v starih cerkvenih zidinaj. Dvoje najstarejših zidin ete krajine je cerkev v Veleméri (na Vogrskom, blüzi mejé — op. prav.) i selánska kapele, štera spada k fari Sv. Benedikta, , Ar Velemér ne spada v krog, šteroga sem meo priliko opažüvati, mi ostane samo dužnost, popisati selánsko kapele. Té zanimivi, mali romanskoga stila (to je najstarejšega načina zidanja cerkvi, šteroga začetek je v Rimi — latinski Roma, op. prav.) umetnostni spomenik leži v naročji male ravnice ob cesti iz Sobote v Csákány, obkroženi od zelenih travnikov i lepih logov. Zidina je zidana v pravilnoj obliki kroga i s kupolastim obokom. Dveri so negda na jüg bilé, svetlošča pa je prihajala skoz velko okroglo okno na izhodnoj strani. Okoli 1840. leta so jüžne dveri zazidali i nad njimi odprli okno i na izhodnoj strani je kapela dobila nepriličen dostavek törna i záto je okroglo okno bilé odprávleno, na njegovo mesto pa je prišla zevajóča odporna. Vhod so napravili pod törnom. Ravno te so glavno steno do oboka pobelili i tak so freske (slike na prasno) delno bilé zakrite. Ne samo stranske stenè, tüdi kupola je bila s freskami okrašena i te zadnje lehko dnes v popunoj lépoti vidimo. Te slike kažejo Kristušovo trplenje od zadnje večerje do križanja. Občüdüvanja vredne so tiste žive barve, štera ešče dnes vidimo na teh slikaj i značilen je izraz obrazov, šteri kaže redko umetniško priličnost, štera z ednov, dvema potezama telko zna izraziti na teh posebnih obrazaj. (Dale) 4 NOVINE 25. julija 1937. Mladini za počitnice. V tolažbo. Dne 9. junija 1. 1881 je umrl v Parizu slavni katoliški pisatelj Alojzij Gaston Segur, kanonik in prelat v St. Denisu. Njegova življenska usoda je bila posebna. Malo let po novi maši ga je obiskala največja poizkušnja, ki more obiskati človeka: — oslepel je. Njegova mati in sestra sta jokali nad njegovo nesrečo, on sam pa — krščanski junak — je videl tudi v njej dobroto božjo. In zares, kdor ne pozna življenja tega moža, in sliši in bere, koliko duhovitih spisov je izdal, ne bi mogel verjeti, da je bil to slepec... Samo eno je bilo dobremu prelatu hudo: Ker ni mogel z doma brez vodnika, tudi Jezusa v tabernaklju v cerkvi ni mogel tako pogostokrat počastiti, kakor je bil vajen pred slepoto. Zato se je dal 1. 1856 peljati v Rim k pa-pežu Piju IX. prosit, da bi smel hraniti svestvo presv. Rešnjega Telesa v svojem stanovanju. Toda te pravice ne dovolijo radi — in papež mu prošnjo odbije. Ko pa se ozre v slepčev obraz in vidi, kako joče in kako globoka in silna žalost je legla nanj, se mehki Pij ne more zdržati: objame slepega duhovnika, ga pritisne na svoje srce in reče: O pač, dovolim tem solzam najsvetejše svestvo v tolažbo. Mislite si veselje ubogega Segurjal ves iz sebe ne najde besed, da bi se papežu zadosti zahvalil. Vrnivši se v domovino, dá napraviti v svojem stanovanju kapelico s tabernakla in nad tabernakljem dá napisati papeževo besedo: v tolažbo! V tej kapelici s sv. Rešnjim Telesom preživi poslej v goreči molitvi velik del svojega življenja, večkrat po cele poldneve, vsako noč pa gotovo vsaj dve uri. Zdaj ni več časa! Sv. Gregor Veliki pripoveduje o nekem možu, z imenom Krizancij, ki je bil sicer zelo bogat, a za oni svet mu ni bilo mar. Ko je ležal na smrtni postelji, začne naenkrat grozno upiti nad hudobnimi duhovi, ki so po božjem dopuščenju odstopili njegovo posteljo: „Püstite mi še časa, pustite mi še časa do jutri !“ Ali ti mu divje odgovarjajo: „Norec, zdaj bi rad še časa ! Imel si ga dovolj, pa ga nisi prav obrača!, in zdaj hočeš še časa? Zdaj ni več časa!ˮ Revež je kričal dalje in prosil pomoči. Ob njegovi postelji je stal njegov sin Maksim in umirajoči mu milo pravi: „Moj sin, pomagaj mi, moj Maksim, pomagaj mi!ˮ Premetaval se je od ene strani na drugo, rjovel v obupu in izdihnil svojo nesrečno dušo. Odam shranjeno lokomobilo 6 HP Hoffer-Schrantz-Claytoz-Schutt-leworth. Poizve se pri OBÁL EVGENI, mlin i žaga Pertoča, p. Rogaševci. Pravila rim. kat. cerkvenih občin sobočkoga i lendavskoga dekanata. D. Cerkveni odbor. § 23. Občni zbor cerkvene občine voli cerkveni odbor. Člani tega cerkvenega (farnega) odbora so: I. Ex Ofido: a) Župnik oziroma župnijski upravitelj, b) kaplan, c) katehet, če je v službi več kaplanov in katehetov, vsikdar starejši po službovanju, d) šolski upravitelj na rim. kat. šoli, izvoljen od cerkvene občine, e) patron, z utesnitvijo, omenjeno v § 16. II. Po izvolili: f) Izmed članov cerkvene občine s pasivno volivno pravico (§ 17) za dobo 6 let izvoljeni redni in izredni (nadomestni) svetovalci ali odborniki. Število rednih svetovalcev se ravna po številu župljanov in znaša: v župnijah z manj ko 2000 kat. prebiv.... 12 „ , 2001 do 4000 „ „ ... 20 , „ 4001 , 6000 , „ ... 28 . , 6001 „ 10000 . .... 36 . nad 10000 » , ... 48 Število nadomestnih odbornikov znaša eno četrtino rednih. Ti stopijo po vrsti svoje izvolitve namesto umrlih odseljenih, odstopivši ali odstavljenih rednih odbornikov. Določa se še, da mora biti v cerkveni odbor izvoljen najmanj en odbornik iz vsake filijalne občine, spadajoče k cerkveni občini. Ta je obenem ključar (cehmešter) in je obvezan zbirati v svoji občini župnijske in kantorske dohodke, § 24. Posle cerkvenega odbora vodijo: Krajevni župnik (župnijski upravitelj) kot cerkveni predsednik, svetni predsednik, zapisnikar, ki je vedno kantor in to mesto oskrbuje brezplačno, oskrbnik ali blagajnik, ter eventuelno še tudi drug nastavljenec. Svetnega predsednika, oskrbnika in druge funkcijonarje voli cerkveni odbor na ustanovila zborovanju izmed svojih vrst z večino glasov, ali z vsklikom ali s tajnim glasovanjem po § 22. § 25. Delokrog cerkvenega odborá: Cerkveni svet a) zastopa cerkveno občino, b) upravlja pod škofijskim nadzorstvom imetje cerkvene občine, c) nadzoruje beneficij, to je temeljno nadarbinsko premoženje, ne pa njega upravo. V upravi veljajo od cerkv. oblasti izdana določila in pravila, d) skrbi, da patronat zadostuje svojim dolžnosti, kakor to predpisuje cerkveno pravo in „Canonica visitatio,ˮ e) skrbi, da se verniki na gotov način in po določeni meri obremenijo s potrebnimi dajatvami za duhoništvo in za uslüžbenec cerkvene občine, ravnotake skrbi za vzdrževanje cerkve, župniščá, gospodarskega poslopja in drugih cerkvenih poslopij (v kolikor to ni patronova dolžnost), kakor tudi za vzdrževanje rim. kat. cerkvene šole. Radi tega izdeluje letne proračune, določa potrebni cerkveni davek in tega predpisuje. Predpis cerkvenega davka pusti v 5 dnevni vpogled, o čemer cerkv. predsednik s prižnice obvesti člane cerk. občine z opombo, da more vsakdo v imenovanem roku proti cerkveni davščine oziroma, proti njenemu razpisu vložiti potom predsednika priziv na škofijstvo, ki potem končnoveljavno odloči. Pri predpiso- vanju cerkvenega davka je navadno merodajen državni davek, zaslužne in imovinske razmere, eventuelno tudi število duš. K podpisanemu davku prispevati je dolžan vsak polnoleten, dela zmožen, ali premožen član cerkvene občine. Redni letni prispevek se mora plačati vsako leto v mesecu sept., cerkveni davek pa po določilih cerkvenega odbora. Plača se pri oskrbniku cerkvene občine. Od dneva zamüde naprej se plača 5% obresti. (Dalje) Tombola SK. Mure. Agilno drüštvo, ki se že tak duga leta uspešno udejstvüje na športnom poli, je priredilo v nedelo 4. julija lepo tombolo. Naroda je bilö jako dosta. Izmed 1670 dobitkov so dobili glavne dobitke sledeči: 1 ) Moški bicikl, Radič Kata iz Polane. 2.) Ženski bicikl, Majer Ana iz Apače. 3.) Moški bicikl, Čarni Marija iz Nemšavec. 4.) Ženski bicikl, Heimer Lea iz Sobote. 5. ) Moški bicikl, Györek Kalman iz Rakičana. 6. ) Moški bicikl, Kremšl Alojz iz G. Radgone. 7.) Blago za moško obleko itd., Langer Jo- žef iz Fokovec. 8.) Blago za moško obleko itd., Skafar Ma- rija iz Beltinec. 9. ) vreča fine mele 85 kg., Horvat Franc iz Martjanec. 10.) Fotografski aparat i žensko obleko, Ro- gač Alojz iz Petanjec. 11.) Blago za žensko obleko, Dravec Stefan iz Martjanec. 12.) Blago za žensko obleko, Kovač Alojz iz Rankovec. 13.) Blago za žensko obleko, Nemec Ivan iz Filovec. 14.) Blago za žensko obleko, Kardoš Janoš iz Martjanec. 15.) Serviz češki porcelan, Pertoci Jožef iz Tropovec. 16.) Kompleten jedilni serviz, Klemenčič Ka- rol iz Apače. 17.) Serviz steklo, Resar Fanika iz Sobote, 18.) Serviz majoliko, Zelko Štefan iz Mačkovec 19.) Emajlirane umivalno garnituro, Mencigar Janoš iz Večeslavec. 20.) Keramlčno umivalno garnituro, Škraban Aleksander iz Rogaševec. Tomi drüštvi, ki si je s svojim nevmornim delüvanjom iz lastnih moči postavilo najlepše športno igrišče v Sloveniji, moremo k tomi lepomi uspehi čestitati, posebno ar Znamo, da bode čisti dobiček porableni v izpopunitev naprav na igrišče ki nosi ime blagopokojnoga Krala. Drüštvo zaslüži vso priznanje, ar zbere mladino v zelenoj naravi na dobrom zraki i jo vzgaja v gesli „v zdravom teli, zdrav dühˮ. CENE. Živina. Kg na živo vago v dinaraj: Jünci debeli 4.50—4.75, poldebeli 3.75— 4.26, biki za klanje 3.20—3.50, krave za klanje 8—4, plemenske krave 2.90—3.65, krave za kolbase 2—3.50, telice 3.70—5.50, teoci 6—7.50, praščiči 5.50—7.25, plemenski prasci 5—6 tjednov stari 90—110, 7—9 tjednov stari 120—130 Din. po falati. Konji 3000—3500 Din. Zrnje. 100 kg. v dinaraj: pšenica 160, žito 180-140, oves 110-120, kukorica 100 do 115, grah 250—260 Din. Ne odlašajte na stara leta! Med mladimi lüdmi je vnogo takših, ki pravijo, da se bodo dali zavarvati v starejših letaj. To mišlenje je jako zmotno i nespametno. Zakaj ? V dvojnom pogledi . . . Nihče ne ve, ali se včaka starejša leta. Vzemimo samo eden primer. Samo v ednom tjedni (konca junija) je v Maribori vmrlo 14 oseb. Med temi jih je ravno polovica, ki ne so dosegnoli starejših let, nego so vmrli v cveti živlenja i to: v 23., 27., 28., 30., 36., 40. i 41. leti starosti. Tak je tüdi v drügih krajaj. Iz splošne štatistiko mrlivosti je razvidno, da izmed 1000 moškov dočaka 50 letno starost samo 684 moškov. V Nemčiji so izračunali, da postane vsaka osma žena v 45. leti starosti vdovica. Smrt teda kosi, ne da bi pitala, ali je što stari ali mladi. S toga stališča je teda nespametno odlašati z zavarüvanjom na stara leta . . . Drügi vzrok, ki guči za to, da se vsakši kemprvle zavarüje, je te, da je zavarovana vsota v velikoj meri odvisna od starosti zavarovala. Primer: Če se istočasno zavarüjejo za mesečno premijo 15 Din. osebe, ki so stare 20, 34, 40 let, bo znašala zavarovalna vsota pri prvoj 6750 Din., pri drügoj 5190 Din, pri tretjoj pa 3780 Din. Ali to ne velika razliva? Ka se pa živlenja tiče, je pri vseh ne gotovo i je mogočno, da tisti, ki je 20 let star, prvle vmerje kak tisti, ki je star 40 let. Tüdi s toga stališča je teda nespametno odlašati z zavarüvanjom. Kemprvle se što zavarüje, tem bolše je za njega i njegove domače. V preminočih šestih mesecaj toga leta se je pri Karitas na novo zavarüvalo nad 4000 oseb — večina za slüčaj smrti, drügi pa za starostno preskrbo i doto. Obrnite se tüdi vi kemprvle na „Karitasˮ i se zavarüjte! Toga stopaja ne bodete nikdar obžalüvali, ar bodete meli samo hasek od njega. „Karitas ma skoro v vsakoj fari zastopnika, v Maribori (v Orožnovoj ulici) pa podrüžnice. Glavni zastopnik za Slovensko krajino je g. Šinko v Lendavi. Pošta. Gerič Ivana domači, Hotiza. Vašega listi so prišli nazaj iz Francije, naznanite nam njegov novi naslov. — Gujtman Terezije domači, M. Petrovci. Vaše Novine so prišle z Francije nazaj, naznanite nam njeni novi naslov. — Kerec Fr. Beograd. Za Francijo vse plačano, za letos se mora še plačati 25 Din. za oba lista i kalendar. — Harllcot Balažic Marta, Viglain. Penez razdelili po naročili. — Žižek M. Ižakovci. Naj se občina zavzeme za Poredošovo, ma popolnoma opravičeno zadevo. G. Medvešček njej je edno parcelo prostovolno odstopo, gotovo njej bo tüdi drügo, če se ga bo lepo prosilo. — Štefanec Martin, Bratonci. Če se cestarje ne bodo nastavlali zdaj, de trbelo pač čakati. INGER šivalne stroje s za Vsakovrstno uporabo v najmodernejših opremah, na nočni ali električni pogon Vam nudi JOŠKO BRUMEN, t,,.,.. v MURSKI SOBOTI. Zelo ugodno, dolgotrajno odplačevanje v mesečnih obrokih. Nadomestni deli razni aparati za posebna fina dela, Singer sukanec itd. J. Lebar: Fatima. Če pitaš kakšega Portugalca, ka pomeni 13. maj, ti bo včasi povedao: „A aparigao da Nossa Seuhora de Fátimaˮ (Prikazanje Naše Lübe Gospe Fatimske). Na vnogih hišah od zvüna najdeš podobo fatimske Matere Bože. Ponosni so Portugalci na Fatimo, konči na zvüna. Vnogi ne vejo, če postoji Lourdes (Lurd). Fatimsko zgodovino ti pa na pamet povejo. Bilo je 13. maja 1917. Trije pastirčki: Lucija, Hijacinta in Francek, so čuvali svoje ovce na breščeki pri vesnici Fatimi. Hijacinta i Francek sta si bila brat i sestra, z Lucijov sta pa bila v sorodstvi. Od vsej trej je pa Lucija bila najstarejša: mela je trinajset let. Bilo je proti poldnevi. Igrali so se kak to delate tüdi vi deca. Iz vesi zadoni zvon. Poldne je zvonilo. Pobožno se prekrižao i odmolijo Angelsko pozdravlenje. Že prvle so odmolili sv. rožni venec. Vsaki den so ga molili. Bili so jako Pobožni. Posebno Lucija je znala na pamet vse molitvice, štere je čüla od mamice. Gda je odzvonilo, so se prekrižili i nadalü-vali igro. Nebo je bilo jasno. Lepo, toplo majniško sunce je sijalo. Niti ednoga oblačka ne bilo viditi. Naednok se zabliska. Objela jih je takša svetloba, da so se prestrašili. Ne so znali ka bi to pomenilo. Bliža se nevihta? Če je pa tak jasno, da niti meglice ne viditi na nebi. Opazüvali so odket bi to prihajalo. Teda se zabliska šče močnej. Ne so več premišlavali. Nevihta bo, so gučali. Zbrali so malo čredo i jo pomali gnali proti vesi. Kda so prišli v malo dolinico med dvema breščekoma, zvano a cova (kova) da Iria“, (Irijska jama) gde je rastlo več gradnovih drev, se znova zasveti, dosta bole kak prvič i drügoč. Prestrašeni so gledali proti najbližjemi gradni, misleči, da zdaj bo tresnolo. Med vejami na drevji so zagledali veliko svetlo kruglo, v sredini svetlobe so pa zapazili nekšo jako lepo gospo. Oblečena je bila v belo oblačilo. Prek glave i vse do pet jo je pokrivao dugi beli z zlatom obšiti plašč. Z obraza njoj je sijala takša miloba, da so deca samo ostrmela. Pokleknoli so i tak opazüvali lepo gospo. Ne so vüpali gučati, boječ se, da ne bi preminola. Lucija pa se je li ojunačila i pitala: „Što si Ti? Si li Ti Mati boža?” — „Sem“, je odgovorila prikazen. Vsi trije so čüli nebesko zveneči glas. Dale njim je naročila, da morajo biti vrli, če ščejo priti v nebesa. To je posebno valalo Franceki. Da se naj včijo čteti i da naj vsaki mesec trinajstoga, skoz šest mesecov, pridejo na tisto mesto ob istoj vöri. Potožila je kak njoj je žmetno, da so dühovniki v Portugaliji tak preganjani i zaničüvan!. — (1910 leta je Portugalija postala republika. Krao se je rešo ná Angleško. Jezuiti so bili pregnani iz države. Vsi verski zavodi so bili zapreti. Sv. meša je bila zabranjena, kak tüdi vsi verski obredi. Lüdstvo je postalo mlačno, veri sovražno; sovražilo je tüdi dühovnike. Ne čüda, če je tak bilo tüdi v 1917. leti. Zdaj se je že v tom pogledi jako zbolšalo). — Izrazila je tüdi želo, da bi njoj na onom mesti postavili kapelico. Luciji je zavüpala velko skrivnost. Šče zdaj je tajnost, ka njoj je povedala. Potem se je lepa Gospa začnola po mali zdigavati stoječa na belom oblački. Deca so gledali za njov, dokeč je ne popunoma preminola. Dugo so ostali tam gledajoči proti nebi. Vsaki je bio zatopleni v svoje misli. Mislo je na Marijo i na reči, štere njemi je povedala. Nazadnje so se dogučali, da nedo nikomi nikaj povedali do Prihodnje prikazni, i nato odgnali čredo domo. Lucija tisto noč ne mogla zaspati. Vsigdar njej je stala pred očmi nebesko lepa podoba Matere bože. Hijacinta pa ne mogla zadržati jezička: povedala je materi ka se je zgodilo v Irijskoj jami. Tüdi Francek njej je potrebo. Mati pa je ne vörvala. Kda pa Hijacinta le trdila, njoj je zaprotila, da bo bita, če ne bo tiha. Na drügi den je Hijacintina i Francekova mati povedala Lucijinoj materi. Ta se je čüdila, ka joj Lucija ne nikaj povedala. Da jo je pa pitala, pa tüdi ona ne včasi vörvala. Vest od dogodkov v Fatimi se je včasi razširila. Vnogi ne so vörvali. Nešterni so tolmačili prikazen po svoje. Drügi, bole mlačni, so pa preklinjali, rekši, da jih deca ščejo za nos voditi. Čüli so to tüdi g. plebanoš i pravili, da je najbolše počakati. (Dale). Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.