Volna. JUNAKOV GROB. Dr. IVAN MERHAR. Tržaška »Edinost« objavlja z italijanskega bojišča ta-le dopis: Vojna pošta št. 95, 8. VII. 1915: »Žalostnim srcem Varn javljam, da je dne 5. t. m. ob 2. uri popoldne padel na južnem bojišču ob Soči junaške smrti občeznani rodoljub in profesor na c. kr. državni gimnaziji v Trstu, g. dr. Ivan M e r h a r. Dal Bog, da bi njegova smrt in smrt ostalih naših junakov obrodila našemu narodu mnogo sadu, my priborila zagotovijeno narodno bodočnost in kaznovala tiste, ki! so nas varali skozi desetletja.« — Prof. dr. Merhar je kot c. in kr. nadporočnik v rezervi prelil svojo kri za slavo in moč zemlje, ki jo je ljubil z vsem ognjem svojega srca. Razvijal je najvispešnejšo delavnost na kulturnem in književnem polju, v odboru Družbe sv. Cirila in Metoda ter v Tržaškem slovenskem učiteljskem društvu — z eno besedo: bil je naše gore list! — Pokopan je bil 5. t. m. na pokopališču pri Sv. Gregoriju ob »bistri hčeri planin« — Soči. Nad nje- gcvim grobom besni najljutejši vihar — v objetju slovenske zernlje pa mu bodi pokoj sladak! — Ostavil je vdovo Amalijo, rojeno Logarjevo, in tri sinove. Tovariš Vinko Engelman piše o prof. dr. Merharju v »Edinosti«: Vest o nenadni, a junaški smrti dr. Ivana Merharia je nemilo iznenadila vse one rojake, ki so poznali vrlega moža, posebno pa nas tržaške Slovence, kjer je blagi pokojnik mnogo let deloval z vzgojo mladine in izobrazbo svojega ljubljenega naroda. Izventržaški Slovenci ne čutijo te težke izgube tako bridko, kakor mi, ki potrebujemo za svoj sedanji in bodoči težki obstanek obilo narodnih delavcev tia raznih poljih. Politiškega boja se pokojnik v javnosti ni udeleževal, zato je pa tem vztrajnejše posvečeval vse svoje sile narodnosocialnemu, društvenemu, izobraževalnemu in literarnemu delovanju. Zato se je drage volje posvečal vsakemu novemu gibanju takih društev. Omeniti hočemo tu le nekaj najvažnejših. Leta 1905. je bil izvoljen na C. M. skupščini v Logatcu v glavni odbor C. M. D. kot zastopnik tržaških podružnic. To častno mesto je upravljal do leta 1913., ko se je odpovedal zaradi obilih poslov. V odboru je bil spreten zagovornik želja in nasvetov tržaških podružnic, ki so v tej dobi narasle od 4 na 18. Pri mnogih teh je sodeloval ob ustanovitvi. V Trgovskem izobraževalnem društvu je mnogo vplival, da so se v zimskih večerih vršila redna predavanja/in je tudi sam često predaval. Bil je nekaj časa odbornik tega društva, ki je po njegovi iniciativi razširilo svoj delokrog. Kot član društva je sodeloval pri ustanovitvi »Trgovske-obrtne zadruge«, kjer je ostal I. podpredsednik do svoje prerane smrti. Dramatično društvo je izgubilo v njem reorganL atorja, ki je na občnem zboru leta 1907. predlagal ustanovitev stalnega gledališča, kar se je tudi odobrilo. Bil je v prvem letu tega društvenega preporoda predsednik, v drugem letu pa pred- sednik in intendant.  Kot podpredsednik Učiteljskega društva je posvečal veliko pozornost razvoju slovenskega tržaškega šolstva. Vodil je tečaj za meščanske šole, bil član kiyato-. rija Slov. trg. šole rn krajni šolski nadzornik C. M. šol v Trstu. Tržaško slovensko učiteljstvo bo težko pogrešalo izgubo vrlega tovariša in prijatelja. Dasiravno smo tu navedli le nekaj društev, vidimo, kako vsestransko delaven je bil pokojnik. A poleg tega je deloval tudi literarno. Bil je izvrsten kritik, in so njegove kritike v »Liubljanskem Zvonu« obujale splošno zanimanje. Opis literarnega delovanja pa opustimo, ker smo prepričani, da to opiše strokovnjak. Pripominjamo le, da je lani začel preiskavati literarno zapuščino naš^ga pesnika Frana Cegnarja, a delo je preprečila vojna. Dr. Ivan Merhar se ie rodil leta 1875, v Dolenji vasi pri Ribnici. Po dovršeni ljudski šoli je vstopil na gimnazijo. Ker ie bil vrlo nadarjen, je bil v 3. gimnazijskem razredu sprejet v ljubljansko Alojzijevišče. Tu je ostal do 7. gimnazijskega razreda. Ker pa ni čutil v sebi poklica za duhovniški stan, je ostavil ta zavod. Po končani maturi leta 1896. je odšel kot enoletni prostovoljec v Plzenj in potem na dunajsko univerzo, ki jo je z izvrstnim uspehom končal leta 1901. Še isto leto je bii imenovan za profesorja slovenščine na tržaški c. kr. državni gimnaziji, od koder ga je poklicala lani državljanska dolžnost na bojno polje, kjer je našel dne 4. pret. m. junaško smrt za domovino, ki jo je tako iskreno ljubil. Dne 5. julija je zagrnila zemlja našega sivega Krasa zemske ostanke vrlega moža, katerega nesebično in vztrajno delo ter zasluge ohranimo tržaški Slovenci v večnem spominu in iskreni hvaležnosti. ALOJZIJ BRAVNIČAR Kadet Srečko V i lf a n , učitelj v Knežaku, nam piše z bojnega polja z dne 17. julija t. 1.: »Smrt strašno pobira v vrstah učiteljev-bojevnikov. V bojih od 1. do 6. iulija je padel tudi goriški učitelj-kadet v rezervi — tovariš Alojzij Bravnič a r. Zadnji večer sva se borila skupaj, ko smo zmagovito zavračali napade Itali1janov. Drugo jutro pa je Bravničar padel. Ranjenci pravijo, da je bil zadet od krogle, potem pa zakopan od sovražne granate v strelskem jarku. Do zadnjega diha je bil junak na svojem mestu in je branil svojo Goriško pred Ijutim sovražnikom!« Alojzij Bravničar je služboval kot učitelj-voditelj na enorazrednici v Stržišču na Tolminskem. Rojen je bil v Tolminu leta 1892. ter je dokončal učiteljišče 1. 1911. Bil je torej mlad po letih starosti in službe, pa je to mlado in cvetoče svoje življenje daroval svoji lepi in ljubljeni domovini! Da bi se tudi iz njegove krvi rodila naša lepša bodočnost! Bodi učitelju - junaku časten spomin! RADO MERŠEK. Iz Rocola pri Trstu pišejo: »Dne 11. julija je padel na bojišču na Koroskem v najlepši dobi svojega življenja tovariš Rado Meršek, učitelj na C. M. šoli pri Sv. Jakobu v Trstu. Vest o njegovi smrti je provzročila neizrečeno žalost in potrtost v Rocolu, kjer je bil pokojnik doma in poznan kot jako blaga in plemenita duša ter marljiv in vnet delavec na narodnem polju. Čeravno komaj 23 let star, je bil že tretje leto predsednik C. M. podružnice v Rocolu, tajnik konsumnega društva itd., katera društva so lepo in čvrsto napredovala pod njegovim vrlim vodstvom. Bridko ga bodo sedaj pogrešala, ker v Rocolu sploh ni slovenske inteligence, ki bi ga nadomestovala. Mnogo se je tudi zanimal in brigal za otroški vrtec, ki mu je bil jako pri srcu. Njemu gre velika zasluga na narodnem in gospodarskem napredku našega Rocola. Gotovo bi dosegel še lepe uspehe kot ugleden in splošno priljubljen domačin, ko bi ga ne bi!a prerana smrt dosegla na bojnem polju. V znak žalosti svojemu tajniku je razobesilo konsumno društvo zastavo na pol droga. Tebi pa, predragi in nepozabni Rado, kličemo potrtega srca: Počivaj v miru!« Tovariš Ivan V r š č a j.piše o padlem junaku v »Edinosti«; Ko sem 1. oktobra leta 1912. v novem šolskem poslopju Družbe sv. Cirila in Metoda vpisaval učence za novo šolsko leto, se mi je predstavil simpatičen mladenič z dekretom vodstva družbe kot novoimenovani učitelj. Bil je Rado M e r š e k. Razveselil sem se novega tovariša posebno zato, ker je bil plod slovenske družbine šole v Tr- stu. Šolal se je do vstopa v strok. zavod pri Sv. Jakobu, zahajaje iz zapuščenega Rocola v staro šolo v ulici Giuliani. In danes, ko še niso minula tri leta od vstopa Merška v narodno službo, ga ni več. Padel je kot branilec domovine proti sovražniku, katerega zavratno delovanje je čutil še kot otrok. Težko bo pogrešal zavod ljubeznivega učitelja. Tih in miren, si je znal pridobiti srca svojih predstojnikov, tovarišev in mladine, za katero je neumorno deloval. Vsako prjliko je uporabil, da bi koristil mladini in zavodu, iz katerega je vzrastel. Dasi šele začetnik v šolski službi, je vendar povsod in vselej s prirojenim čutom pedagoga pogodil pravo ter zdaj bojazljivemu učencu z očetovsko milim postopanjem pregnal bojazen in užgal v srcu otroka željo po znanju in izobrazbi, tam pa z resnim in odločnim glasom posvaril dečka, ki mu šolski red ni ugajal. V Meršku je slovenski šoli v Trstu odvzeta mnogo obetajoča moč, ki je ne bo mogoče tako lahko nadomestiti. S strokovnim znanjem je združeval svoje od otroške dobe sem segajoče poznanje tržaških razmer ter se vedno trudil, da bi bil v korist naši mladini in naši stvari sploh. Bil je zadnji med deveterimi učitelji C. M. deške šole, ki jih je domovina pozvala na branik. Dne 20. majnika t. 1. šele se je poslovil od tovarišev in mladine, torej tik pred napovedjo laške vojne, in danes ga ni več. Tolaži nas eno: zadnji poklican in doslej edini p'adel. Le tri leta, zadnjega niti do sklepa ne, je služil na slovenski šoli, kamor je prišel takoj po dovršenih študijah. Minule jeseni je v prvem odprtem roku položil v Gorici predpisani izpit ter imel pred sabo bodočnost, ki bi mu nudila mnogo prilike, da bi deloval za izobrazbo sploh ter za svoj narod še posebe. Ne! Moral je prekiniti svoje delo v najlepši dobi ter dati življenje za domovino na bojišču proti staremu zayratnemu sovražniku Avstrije in nas Slovencev še posebe. Med tovariši, med katerimi ni imel nasprotnika, mu je zagotovljen blag spomin, mladina pa mu ostane hvaležna in domovina ga vpiše med svoje hrabre branilce! Vzornemu slovenskemu učiteliu-junaku slava! VOJESLAV KRIŽ. Došla nam je žalostna vest, da je dne 20. marca t. 1. umrl v Przemyslu ljubi in zvesti tovariš Vojeslav Križ, učitelj na štirirazrednici v Zavrčah v Ptujski okolici. — Kakor učitelj in potem kot vojak je tovariš Križ vedno in v polni meri izpolnjeval svoje dolžnosti, a ni mu bilo dano, da* bi gledal uspehe svojega dela: Njegovo mlado, za vse dobro in lepo navdušeno življenje je prezgodaj ugrabila kruta smrt! — Rojen je bil leta 1888. v Zavrčah, učiteljišče je dovršil leta 1910, definitivno je bil nastavljen leta 1913. Bodi idealnemu tovarišu-junaku siadak počitek v daljni zemlji in trajen spomhi v naših srcih! USODA UČITELJEV V VOJNI. Izza zadnjega izkaza je padlo 217 čeških učiteljev, ranjenih pa jih je bilo 606. — Nemških učiteljev s Češkega je padlo 200, ranjenih pa je 414. — Moravskih nemških učiteljev je padlo 54, ranjenih je 339. — Zgornjeavstrijskih učiteljev je padlo 24, ranjenih je 73, ujetih 11. — Francoskih učiteljev je doslej padlo že 1600, ranjenih pa je 4000. U&TEL.JI IN VOJNA. »Floreat Etona!« Pod tem naslovom je priobčil angleški list »Daily Mail« nekrolog po nekem učitelju, ki je padel na bojišču, ter piše navdušeno: »Učitelj »Eton Collega« je žrtvoval svofe življenje za domovino in za nas! Kaj takega se ni zgodilo še nikdar, krona je to našim zmagam!« »Edinost« temu dostavlja: »Tako slave na Angleškem enega učitelja, ki je padel za domovino. Pri nas pa je šlo na stotine učiteljev v boj, na stotine jih krvavi in veliko jrh je že žrtvovalo svoje življenje za domovino. Po »Agramer Tagblattu« posnemljemo, da je iz Hrvatske nad 600 učiteljev pod orožjem! Čast učiteljstvu, ki je v mirnih časih pionir kulturnega dela, graditelj narodne bodočnosti, a v vojni na bojnih poljanah branitelj narodove grude! Z odhodora učiteljev na bojišče so pa učiteljice na deželi postavljene pred ogromno nalogo: vršiti morajo svoje delo in nadomeščati učitelje. Naj citiramo zopet po »Tagblattu«: Mnogo je še mladih deklet med njimi, vendar so vse v navdušenju za svoj poklic, v ljubezni do naroda našle moči1, da odlično, da skoro neverjetno vrše sedaj svojo nalogo. Nadzorniki so polni hvale za neumorno delo učiteljic. Izborno so se obnesle v tem vojnem letu! Ponosne smejo biti na to, da so dosegle, da šola ni toliko trpela zaradi vojne, kolikor se je bilo bati i-z početka. Narrodu pa je v dolžnost, da vsaj sedaj začne prav ceniti vrednost učiteljstva in njegovega dela. Posnema naj druge prosvetljene narode, ki se ponašajo s svojim učiteljstvom, mu gredo povsod na roko, ga podpirajo in cenijo.« OLAJŠAVE PRI VPOKLICANJU POD OROŽJE. Olajšavo v vojaški1 službi bodo od zdaj naprej uživali tudi oni vojaki višjih starostnih letnikov, ki se sicer ne morejo izkazati z zadostno šolsko izobraizbo, ki pa imajo zaradi svojih osebnih kvalitet in svojega stališča v življenju višjo stopnjo izobrazbe. Ti vojaki se ne bodo uporabljali za navadno delo v vojaščnicah in smejo tudi zunaj vojaščnice stanovati. Dobili bodo poseben znak. HRVATSKA IN SLAVONIJA. Na vsemi Hrvatskem in po vsej Slavoniji -^e morejo vsa ptema oddajati odprta, zaprtih pisem sploh ne pošiljaljo naprej. Hrvatska in Slavonija sta proglašeni za vojnc ozemije. BREZ NASLOVA. Hrvatski »Jutarnji List« prinaša članek, v katerem se najprej sklicuje na dunajsko »Neue Freie Presse«, ki sedaj odkrito priznava, da je politika v naših pokrajinah doslej mnogo pogrešila, in konec pripovesti je bil, da so monarhiji zvesti podaniki postali tujci nai lastnih tleh, a gospodarji so postali — tujinci. Ne prihaja nam na misel, da bi koga sedaj obtoževali, ali zgodovinska resnicai je, da je bilo vpra- šanje italijanskega vseučilišča eno glavnih vprašanj italijanske politike in da so se dali razvneti zanje tudi nekateri naši italijanski poslanci, na katerih patriotizmu ni dvomiti — kar potrjajo njihove izjave. Sklep vlade — piše »Jutarnji List« — da napravi konec vsem tem nespodobščinam, pomenja priznanje storjenih pogrešk. Ali to priznanje je vladi le na čast in je obenem najbolji dokaz njene jakosti. Priznavanje pogrešk je vsekdar znak moralne in fizične moči. Drugi znak te moči leži v načinu, v energiji, s katero se mislijo te reforme izvesti. Brez vsakega obzira, ravnim potom, v najkrajšem času, na|j Trst zopet dobi trsto obličje, ki mu pripada. Trst, kakršen je danes, ni produkt ne italijanske marljivosti, ne kulture, ne italijanskega naroda, ampak predvsem; skrbi, ki mu jo je vlada posvečala od nekdaj. Ne glede na vsako drugo pravo, sledi že iz tega dejstva pravica monarhije, da1 z lepo ali z grdo privede Trst nazaj na tisto pot, na kateri je bil v dobi najhitrejega svcjega procvita. Ne vemo, ali je bil ta namen vlade, ali že ta čin sam na sebi1 je neko zadoščenje za slovensko in hrvatsko prebivalstvo Trsta. Pa že zato^ pozdravljamo — tako zaključuje rečeni hrvatski list — vladino namero, zakaj, naj se zgodi, kar hoče, tai namera more nam le koristiti. NAČELNIK NEMŠKE NAPR. STRANKE O ZDRUŽITVI VSEH NEMŠKIH SIL V AVSTRIJI. Pri neki slovesnosti v Pragi je izjavil načelnik nemške napredne stranke med drugim: »Ena želja in pričakovanje prešinja vse avstrijske Nemce: da se, ko se boi končal bojni vihar in bo zopet zaisijalo mirovno solnce, združijo vse nemške sile, da vodilno z drugimi narodi sodelujejo na obsežni politiški, gospodarski in socialni pomladitvi naše države, da se našim potomcem zagotovi srečna bodočnost.« NAČRTI ZA BOSNO. General Sarkotič, ki je3 sedaj nekaj mesecev sem zapovedujoči general in poglavar v Bosni in Hercegovinije posebnemu dopisniku »Berliner Tageblatta« povedal nekatere svojih namenov glede uredbe Bosne v polftiškem, gospodarskem in socialnem oziru. — Predvsem se bo predrugačil bosanski šolski sistem. Šef šolske uprave stoji na sledečem stališču: Zemlja naj se vrne kmetom. Kmetiški sin, ki so ga doslej poslali1 v šolo, se je redno lotil politike, zaradi česar je baš v mladi Bosni mnogo duševnega proletariata, dasi je v tej izražito agrarni deželi v prvi vrsti potreba inteligenten kmetiški stan, stan samostalna mislečih kmetov. ki ga ne more pridobiti' vsak politiški agent. Oimnazij in realk naj bo manj, več pa gospodarskih in obrtnih učilišč. Mi botno kmetal prisilili, da bo dal vsaj enega svojega sina v delavnico, in če se pokaže potreba, bomo sami dali potrebna sredstva. POROTNA SODIŠČA. S cesarsto naredbo od 7. julija 1915, ki je bila objavljena v državnem zakoTiiku in v uradni »Wiener Zeitungi«, se namerava ustavljenje delovanja porotnih sodišč za vso državo podaljšati do konca marca 1916; vendar pooblašča cesarska naredba vlado, da tudi že poprej lahko odredi, da prično porotna sodišča zopet delovati. »RDEČI KRIŽ«. Njegova c. in kr. Visokost prevzvišeni gospod general konjenice nadvoivoda Franc Salvator, c. in kr. generalni nadzornik prostovoljne sanitetne oskrbe, je izdal na njemu predložene izkdze q sedanjem delovanju družbe »Rdečega križa« sledečo ©krožnico: »Iz za prvo polletje vojne predloženih izkazov razvidni uspeh delovanja zavodov »Rdečega križa« na deželi me je povsem zadovoljil. Izrekam vsakomur, ki je pri tem sodeloval, ali naj pri' ustanovitvi bolnic, ali vodstvu in upravi, ali strežbi ranjencev in bolnikov — za njih trudapolno delovanje, s katerim se je dodegel tako izvainreden uspeh, svoje popolno priznanje in najpresrčnejšo zahvalo.« ČASTNO KNJIGO izda c. kr. ministrstvo za deželno brambo(Ehrenhalle) za one osebe deželne brambe, črnovojništva in orožništva, ki so bile v teku sedanje svetovne vojne ali z Najvišjo pohvalo, odnosno s hrabrostno ko lajno odlikovane, in tistih, ki so pred sovražnikorrii padli. Ker se pa ta častna knjiga more v celotnem obsegu šele po končani vojni' izdati, je imenovaiio1 ministrstvo odredilo,, da prične takoj izdajati posamezne zvezke te knjige, da se zamore javnost obvestiti še v teku vojne o hrabrostnih slavnih činih naših junakov, ki se požrtvovalno borijo za našega presvetlega cesarja in domovino. Ker je izdaja te knjige za sedanji rod kakor tudi za potomce velike važnosti, se županstvom, priporoča, da vplivajo kolikor mogoče na to, da svojci, starši, sorodniki tistih oseb. ki so bile na katerikoli način v tej vojni odlikovane, oziroma ki so pred sovražnikom padle, dopošljejo kratek življenjepis s sliko (fotografijo), rojstnim letom, domovno občino, staTiom (samski ali oženjen), številom otrok, poklic itd. Pripominja se, da se bodo doposlane slike brez vsakih stroškov dotični stranki zopet vrnile. Štev. 13. UCITELJSKI TOVARIŠ, dne 20. avgusta 1915. Stran 3. ad 6. Bravničar Alojzij, u. Šebrljak (padel na Južnem bojišču meseca iulija 1915). Po' tej izpopolnitvi je torej danes naših naročnikov-vojakov: s Kranjskega * 57 s Štajerskega 55 s Primorskega 65 s Koroškega 1 skupno število 178