Jari: Prvi obisk Preltmurfcs Sramežljivi Ormož, ki mimo vozečemu se potniku ne pokaže svojega obraza, je ostal za nami. Železna kača se je vila okoli slovenjegoriških gričev, okopanih po božjem soncu. S tovarišem sva sama sedela v kupeju. Vožnja naju je vkljub pestrim slikam, ki so bežale mimo oken, utrujala. »Ti, poglej Svetinje! Ali niso vredne svojega imena?« »Da.« »Kmalu pride Jeruzalem in Vrazova domaČija.« »Da.« »Kaj ti je? Kako moreš biti ob tej lepoti top?« »Kako moreš t)b tej počasni in enolični vožnji še ohraniti zanimanje za pokrajino?« Nisva več govorila. Oba sva čakala, da zdrkneva preko veržejskega mosta v nepoznano prekmursko pokrajino. Oba jo bova danes prvič videla. Od trenutka do trenutka sem se bolj pogrezal v prieakovanje nečesa novega, nenavadnega. Razumel sem Kolumba, ki ga je gnalo hrepenenje po novi zemlji, po novih ljudeh v objem Oceana. Kaj smo mi Gorjanci, Kranjci, Štajerci vedeli nekdaj o Prekmurju? Kaj vedo danes o njej oni prišleki, ki si domišljujejo, da so bili pregnani v slovensko Sibirijo? Ali so ti ljudje v civiliziranem meščanskem mehkužju res zgubili vsako občutje za lepoto pokrajine in za nepotvorjeno I.eposredno do- broto ljudi? In kako naj razumejo potrebe tega mladega, dovzetnega slovenskega ljudstva, če se ozirajo vedno nazaj preko stena? Prekmurje sem ob Malešičevem »Kruhu« vzljubil, ob Sušnikovih »Profilih« občudoval — ob Kranjčevih novelah in romanih pa mi je postalo Sfinga, nerazrešena uganka. Ali lahko da mešanica mongolske in slovanske krvi res tako razvraten človeški element ? Dvomim ... »Beltinci!« S tovarišem se ozirava skozi okno, a vidiva le kolodvorsko stavbo. Vsenaokoli sama polja in ob poljih drevje, ki skriva človeška naselja. Prijatelj domačin naju pričakuje, naslonjen na svoje novo kolo. Obraz mu je ves nasmejan in razodeva dobrodošlico. Ko sprejmeva tudi midva kolesa, se požencmo med njive in začenjamo uživati prijetnost ravnih prekmurskih cest. Nikjer v Sloveniji ni vožnja s kolesom tako prijetna kakor v Prekmurju. Niso ceste tiste, ki te raznežijo, niti vitki topoli, mimo katerih brziš, ampak ta širna ravan, ki te radi neskončnosti dela omotičnega. V tej ravnini razdaljo hipno požiraš, pa se ti vseeno zdi, da ni nikjer konca. Ta zemlja ti bo vkljub živemu beganju oči od ene strani do druge ostala skrivnost. In ko gledaš ob nedeljah ob cerkvah in sosednih hišah na stotine koles in ko srečuješ na cestah otroke, ki so komaj splezali na to proletarsko vozilo ter sedaj drvijo z največjo spretnostjo mimo tebe, se porodi v tebi spoznanje, da živi tukaj praktičen rod, ki ni tako odmaknjen od sedanjega časa, kakor bi nekateri hoteli. Prijatelj naju ni pustil, da bi razmišljala. »Prav je, da sta prišla. Jutri imamo v naši vasi sejem. In v lendavske gorice se bomo peljali pokušat zlato kapljico in poslušat zvon sv. Trojiee. Ves teden morata ostati.« Le s težavo ga med dihanjem poslušam in se mu hvaležno nasmejem. Skoro me je medtem zaneslo v neko mlakužo ob cesti, ki je bila še nedavno grajski ribnik. Tukaj čutiš dih smrti, ki objema tako zvani prvi stan (grofje). Medtem ko so po ostali Sloveniji gradovi in graščine po večini v razvalinah, za katere se briga le kak romantičen pesnik in dolgočasen zgodovinar, je tukaj graščinska slava in strah pred njo še živa zanimivost. In ko stopiš v gosposko beltinsko cerkev, lahko občuduješ baržunaste sedeže rodbine Zichy, ki si je v preteklosti pridobila gotovo velike zasluge za cerkev. Zato ima še danes patronat nad nekaterimi župnijami v tej pokrajini. Beltinci so lep, živahen kraj. Tu je cerkvena in gospodarska matica za številne vasi v okolici. Ni čuda, da je kraj premožen in da trgovina cvete. Tukaj se prvič pomešamo v večjo družbo domačinov. Prijazni so, zgovorni in ko bi razumel v celoti njihovo narečje, bi se počutil popolnoma domačega med njimi. Velika življenjska sila žari iz njihovih lepih, močnih postav. Toda Kranjčevega in Godinovega zgolj čutnega tipa nisem zasledil niti ob pozni večerni uri, ko se dobra kapljica z marsikatero dušo poigra. Nikoli nisem verjel, da bi se v Prekmurju borili samo za uživanje in denar. Odkar so ti dobri in zaurpni Ijudje po- stali moji znanci, verjamem umazanim pravljicam iz te dežele še manj. V zgodnjem jutru nas je sonce zvabilo proti vzhodu, v Turnišče na sejem. Turnišče res ni več vas. Pol ure hodiš po glavni cesti ob hišah in v stranskih »ulicah« lahko zgubiš orientacijo. Te hiše, ki se vrsti]o tik ob prašni ce3ti, niso panonske kmetske stavbe. Vsakemu predmestju bi delale čast. Tu je imela nekdaj čevljarska obrt svoje zlato dno. Tako so nam pripovedovali v gostoljubni Zadravčevi hiši. Daleč preko Mure so vozili svojo robo in z Medjimurci so se znali pobotati, da so se vračali z napetimi denarnicami. Industrija pa je padla kakor slana na cvetočo pridnost teh ljudi. Na sejmišču je silno živahno. Kričanja in prerivanja ni ne-konca ne kraja. Kakor v odmorih na plesišču se mladi ljudje zadevajo drug ob drugega. Obrazi žarijo, beseda postaja živahnejša. Srečujem znance z Gomilic, Lipe in Nedelice, iz Polane, Črensovec in Hotize. Pa tudi Madžarov iz Dobrovnika ne manjka in z Goričkega ter od one strani, iz Bogojine so prišli po svoj izkupiček na sejem. Praznik je danes v Turnišču. Cerkev sv. Marije je sedaj proti poldnevu sicer osamela, a zato se gostilničarji veselijo številnega obiska. Kdo bi zameril tem težakom, če si po napornih dnevih tešijo svoje težave v skromnem razvedrilu? Popoldne, ko je sonce naravnost žgalo na lzmučenih cestah, ko so polja žarela v ognju z neba, smo mahnili preko mirnih vasi, zbranih okoli svojih kapelic, in mimo skromnega doma prekmurskega buditelja in voditelja k hladilnim valovom mrke Mure. Koliko podob in spominov ti domišljija pričara, ko počivaš v toplem pesku na robu nekdanje kraljevin sv. Štefana! »Ti valovi so nam pokopali Žižeka.« Škoda je tega izbornega fanta! Imel je oči ne samo za gmotne, ampak tudi čhihovne potrebe svojih ljudi. Ta se ne bi izneveril tisočletnemu duhu svojega ljudstva. »Zakaj toliko mlade prekmurske inteligence zaide v materialistieni tabor? Ali so surovosti iz Tkalčeve dobe čisto pozabljene?« »Če je nekaj naših dijakov zavrglo vero svojih očetov, tega niso krivi naši domovi. Res je borba za vsakdanji kruh pri nas radi prenaseljenosti dvakrat težja kot pri vas tam preko Mure, vendar naš narod ne bo nikoli sprejel levičarskega evangelija. Škoda pa je, da je za materialne potrebe naše pokrajine tako malo razumevanja!« Šumenje Mure je postalo tiše, sončni žarki so jo še rahlo božali. Pesem večernih zvonov je združila tri kolesarje v eni misli: »Bog čuvaj nad temi ljudmi in to deželo!« Zjutraj smo se prebudili v Dolnji Lendavi. Začuda slikovito lego ima. Nam, ki smo vajeni gričev in planin, je tukaj prijetneje kot na neskončni ravnini od Murske Sobote navzdol. Lepe hiše, na katerih se blesti precej slovenskih imen, se vrstijo ob cesti na vznožju grajskega hriba. Moti te samo meja tik ob mestu. Dve zgovorni ženski se prepirata pod oknom. Tuja madžarska govorica zaudarja na ušesa. Uradniki, ki ne znajo tega jezika, so tukaj reveži. Dobro, da so gospod Štefan študirali nekaj časa v Sombathelju! Spomnim se tudi prijatelja Linke, ki je tukaj mogočen gospod in neusmiljeno podira prekmurske gozdove. Pozvoni. Zgodnja ura je še — in služkinja, ki pride odpirat, si ne upa buditi gospoda. Tako se vozimo mimo mrkih uradnikov, učiteljev, financarjev in orožnikov, ki so povsod na svetu enaki, in krenemo kmalu za mestom po blatnem kolniku v ozko drago, ki se počasi dviga proti lendavskim goricam. »Jo napot, Lajsci-ur!« nas pozdravlja viničar, ko opazi mladega gospodarja. »Letos vam je rodno! Jesen bo vesela.« Ko bi bilo povsod tako, da bi se delavec z gospodarjem lahko veselil pridelka! Skupno stopamo od trsa do trsa — od grozda do grozda — proti slemenu sv. Trojice, kjer počiva grof Hadik, katerega truplo se ni povrnilo v prah. Z griča plavajo oči daleč tja do kapele in v medjimurske ravni, kamor more oko prodreti, daleč, daleč od nas se nebo dotika zemlje. Oj zemlja slovenska, vredna si, da se človek zagleda v tebe! Vredna si, da stojijo na tvojih mejah budni stražarji, ki čuvajo nad teboj in tvojim rodom. Ali čuvamo tudi nad tvojim duhom? Sonce se je potapljalo za Slovenske gorice, kakor mogočen zlatnik. Iz lendavskih goric je donela pesem: »Ko so fantje proti vasi šli...« Lokomotiva je zatulila, proti Čakovcu smo se začeli pomikati. Nama, ki sva bila prvič v Prekmurju, pa je bilo otožno v duši.