Sonet.
^Z-lapojem ti o hrepenei skali, kako nosila je skrivnost viin pod sponami predjutranjih temin, dokler je niso arki obsijali.
Zapojem ti o zori jedva vstali, ki zlati smeh iz bledih e modrin razsula je nad gluho bol pein, da v iskrah so jim vrhi strepetali.
Ne bom ti pel o skali hrepenei,
zapojem ti o sebi: nema zver
sem stopal s srdom kroginkrog po jei.
In tebe pel bom, La mogona, ker
si dala dui moji sen o srei,
kot solnce skalam lu skozi vesmir!
Vladimir Levstik.
..Ljubljanski Zvon" 2. XXVIII. 1908.
5
600 Vladimir Levstik: Sonet.
In pognala se je raz postelj na ibke noge ter se opotekla proti iztrganemu, medlo plameneemu sijaju. A ni se mogla vzdrati; v hipu jo je pahnilo zvika proti tlom, da je padla s trdim padcem na obraz.
Prsi so zadele ob navpik trle kamen, ki je sijal ob njem iztrgani srni ar. V usta so ji stopile sladke pene; zaslutila je, da ji privre zdajpazdaj tok krvi iz njih kot zadnji gori v zasneenem lazu. Obrnila je polagoma glavo kviku; za hip so ji na iroko izpregledale oi in se zastirale v radostnem, sanjavem smehljaju.
Glej, izpod skeleih jo grudi vstaja in se dviga v solnne arke iztrgani, zavreni ar srca in njim se drui enak plamen, ki je vstal ravno tam, ali sedaj prav kot iz srede razbolelih prsi. In oba plamena vigata vie in vie in zdajci sta se strnila, spojila, ... in ah, bilo je, kot da se je utrnila kviku skozi rni strop ena sama arno plamenea zvezda in ugasnila nad njim.
Sonet.
Obstal je as pred mano sredi poti kot temen konjik, z zemljo obkopan, prirasle ure sodbi so na dlan in so strme povesile peroti.
In to je zdaj nikdar prekinjen dan, odkar s skrivnostjo si prila naproti in dala si elja molei zmoti in snanim njivam due cvetje sanj.
Pa zdaj si mimo. In megla se roga objemom praznim, gluhim boleinam, ponos pregreeni sreblje lastno kri.
Kamenitim uram se ne gane noga . . . Daj, Jozve moj! povelje e viinam: Zmagala si, zakaj bridkost stoji?
Vladimir Levstik.
Sonet.
J&do vas je gledal, sanje moje sree? Kdo te je slial, struna harmonij? Kdo slutil uro, ko si s udei razsula burjam roe hrepenee?
Kdo te je klical, demon, iz noi? Bolest! Kdo ti odpiral stroge jee, kdo ti je kopje naostril aree, da mukam konca in oddiha ni?
Za blagor terja dua mi viine . . . V meglah sloni nebo; njega tiine ne moti dih, ne ptiev klic, ne grom.
A kadar krikne srd: Obup! z viharja
grohotom besnim ves sv&t odgovarja:
Bil sem s teboj! In sem, haha! In bom!
Vladimir Levstik.
Ljubljanski Zvon" 11. XXVIII. 1908.
41
716 Vladimir Levstik: Sonet.
trdo! In e si e kdaj pogledava iz oi v oi, ne bodi sovratva nad nama!"
Ponudila nama je roko in je gledala v tla.
e si e kdaj pogledamo iz oi v oi . . . tam na koncu . . . na koncu te ravne ulice ... pa si poglejmo z veseljem in prijaznostjo !"
Mene je stresel mraz, ko sem ji stisnil roko, in udno teko mi je bilo pri srcu; ampak kar je zapisano, je zapisano, kakor je sojeno, je sojeno.
Spremila sva jo do duri. Tako smo li mimo ogledala, pogledali smo in srno prebledeli vsi trije. Vsi trije smo stali tam, vsi trije upognjeni, oi temne, vdrte, lica upala do kosti ... vsi trije obsojeni . . .
Odpri zapisnik zdaj, omoi pero! Zakaj: kar je zapisano, je zapisano, kakor je sojeno, je sojeno ... ne popravljaj zapisnika!
Se teden dni je do Boia!
-<*-
ve ko misli v dui osameli je zvezd na krilu mehkega neba, visokih zvezd . . . Njih svit na cesti beli hiti v polno. Do njih? Ne ve, ne zna.
Glej, ti si lu, kot lu med njih krdeli, in jaz sem cesta, kdovekje doma, in romam tja, kjer istost trepeta kot tvoja v vedrih glorijah nad eli.
Zato ti sluim v mislih dan in no ko sto elja mi bol loitve zanje, in vem: e tiho splule bi nad vrti
vse tvoje modre sanje v zvezd obro,
tako z viin bi se udile nanje,
kot je od lica venih solne do smrti.
Vladimir Levstik.
728 Oton Zupani: Sonet.
0 domovini . . . Tako teko mi je nocojnjo no, gospod. V tujini! In tako sam!"
Povesil je glavo na prsi. Vzdihnil je pridueno; mono telo mu je nalahko vzdrhtelo, kakor bi ga bilo zelo zazeblo ali kakor bi bil duil s silo jok.
Resnino, svetonono delo bi bilo, tolaiti ga. A nisem mogel. Sklonil sem glavo tudi jaz. Ker tudi vse moje gorje, ki ga utim nocoj kakor vse leto ob nobenem dnevi, v nobeni noi ne tako bridko in pekoe, ima vir in konec v tem dvojem: V tujini in sam . . .
V tujini in sam v ti blagoslovljeni, najudoviteji noi ... o sveta no, prealostna no . . .
Sonet.
v
"ig ava Indija? igav Bagdad? Kdo strelja naj, obea v Teherani? Kdo nadzoruj moritve po Balkani? Kam z zlatim kljuem carigrajskih vrat?
Razpregel zemljevid je diplomat: tovorov polni, glej, vsi oceani, zakladov nakopienih pristani Komu zemlje in morja blagodat?
I jaz razganem pred seboj papirje: glej rodna zemlja, naa draga prst! Ko drugi se borijo za vsemirje,
bo rod, ki biva tod, bo v dui vrst? O, kaj bo z vami, vi mejniki tirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst?
7./V1. 1908. Oton Zupani.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si