382
Kmetijske novice in izkušnje.
Živo plotovje.
Vrtnarski nadzornik Hermann v Proskavi pripo-ročuje zasajenje živega plotovja. Nasvetuje pa sledeči način: zemlja bodočemu živemu plotu se naj rajola 1 meter široko in 80 centimetrov globoko. Ko je zemlja se vsedla, zasadimo 2—31etna drevesca ali sadike v dveh vrstah za debelejši plot v treh, ki so 20 centim. narazen, sadike pa v vrstah po 15 centimetrov vsaksebi. Prva leta treba vršičke prirezavati in sadike k tlem pritiskavati in med seboj prepletati. Tako se dela, dokler se vsaka večja vrzel ne skrije. Zatem je umestno z vrtnimi škarjami živi plot pravilno dvakrat obrezati.
Najboljše rastline za živi plot so beli glogov trn gaber, potem: višnja (Cerasus Mahaleb, Weichselkir-sche), brest (Ulmus campestris var. suberosa, Feldulme). Posebno ta nam daje izvrstnih živih plotov, ki so gosti do tal in dobra skrivališča in vališča ptičem. Tudi brinje (Juniperus communis, Wachholder) priporočajo; vendar pri tem moramo oprezni biti pri obrezovanji.
Polaganje novega sena in ovsa.
Francoska vojaška komisija delala je z več konjiškimi regimenti poskušnje. Hotela je izvedeti, kako bi se konji obnašali pri novem načinu polaganja krme.
Poskusili so najprvo s polaganjem novega sena, pomešanega s starim ovsem. Izmed vsakih 100 konj ostalo je 53 ali 53% glede na telesno kakovost pri starem, 25% se je odebelilo, 12% postalo krepkejih in trdnejih, 5% je izgubilo na teži in 5 oslabelo. Zato so poskusili polagati samo novo seno, kar pa je imelo slabih nasledkov, čeravno so vsi konji novo seno rajši žrli kakor staro. Lotila se jih je občna slabost, močno so se potili in naposled niso hoteli več radi jesti. Izvrstni vspeh pa je imelo polaganje novega ovsa, kajti vseh 1800 konj, s katerimi se je poskušalo, se je vidno popravilo.                                                      «
Divji kostanj dobra pitavna hrana.
Mnogovrstne poskušnje, na pr. na knez Schwar-zenbergovih posestvih v Weihenstephanu, pokazale so, da je divji kostanj dobra hrana za pitanje, debeljenje živinčet, zlasti goved in ovac. Kostanji pa morajo biti dobro dozoreli, posušeni in šrotani ali zmleti. Govedom se daje na dan do 5 kil vsakemu.
Žival pridobi vsaki dan po 1 kilo na živej teži, čeravno se njej ne daje nič šrotanega zrnja. Sicer se jej rado zapira, pa temu se odpomore s tem, da jej bolje solimo. Tudi ovcam dobro tekne šrotani kostanj in ga povžijejo na dan do 2/3 tega, kar se jim sicer bi sena položiti moralo.
Zimska grašica.
v
Časih trpijo kmetovalci pomanjkanje krme za živino, to pa spomladi, ko je zimska klaja pokladena, nova zelena pa še ni prirastla. V takošni nezgodi pomaga zimska grašica. To je posebna vrsta navadnega grahorja, ki se je privadila prenašati zimski mraz. Ona stori povsod, kjer navadna poletna grašica pro-speva; zemlja se ji enako kakor tej pripravlja in stori v težki in lahki zemlji. Posejati pa jo moramo kolikor mogoče rano, avgusta in prve dni septembra, da se mlade rastlinice še pred zimo ukrepijo. Pozimi časih slabo kažejo, to je pa le navidezno, ker si kmalu opomorejo, brž ko nastopi topleje vreme.
Za krmo jo kosijo pred deteljo. S košnjo ni čakati, ker grašica hitro raste in kmalu poleže. Rano pokošena grašica požene drugokrat in daje še dovolj krme za drugo košnjo. Semena daje več kakor poletna grašica. Najbolje sejejo zimsko grašico v str-nišča, s katerih se je žito spravilo meseca julija ali v začetku avgusta.