G O I? NJE M E S T O Povest i/. zngrcliškrgii življenju / Mnunjua Hognimi' 12. Mimo oknu Simonove solu* je padal sneg. Bele in neme so potovale snežinke. Samotno so potovale •nimo steklu in se vrtinčile v počasnih krogih nu dvorišče. Že ored seboj. Vendar je pričela krasiti te puste, sive Stene, kakor je le mogla. Vezala je čipke in jih 'Uzporejnla vse naokrog, ne da bi mislila na to, pristojajo tam ali ne. V Jelko-služkinjo se je naselila blazna ljubezen do študenta, ki j‘> j‘* zavračal nalašč s trdo ’H'sedo. ko je spoznal, kaj se dogaja v njej. Podajal je osoren zato, da bi se naredil grdega in da *>< tako i/. nje pregnal vsako misel do njega. Toda °IU‘ «e ni zmenila za to. /delo se ji je. da bo Si|»on vendarle potrkal na njena vrata. Tudi če bi nemo sedel ob njej in ji z odkritim srcem govoril prijazno besedo, bi bilo to njej veliko in bi ji ta beseda vlila novega upanja v dušo. Toda on se ni menil za mehki, proseči izraz njenih oči. Gospodar je silil vsak dan z denarjem vanjo, a ona se ni mogla odločiti. Zdelo se ji je nekaj nemogočega, ubiti dete in živeti potem še kdaj srečno. Tudi gospodinja je spoznala njeno stanje in je rekla svojemu možu: »Bog ve, s kom ima? Morda s Simonom?« »Ne,« je odgovoril gospodar. »S Simonom ne. Mogoče s prejšnjim študentom ali pa s kakim plesaveem iz Jadrana .« Gospodinja je postajala vsak dan bolj odurna z Jelko in ji dala limeti, da je nemogoče, da bi taka še ostala pri njej v službi. Ko so začeli tudi drugi stanovalci hiše pripovedovati o Jelki, ji je rekla nekoč: »Veš ti, pocestna, da ne moreš več biti pri nas. Vse Slovenke ste enake.« Jelka je zajokala; a njeno zlato srce ji ni dalo, da bi povedala gospodinji resnico, dasi ji je prav ona sama prigovarjala, naj lepo postreže tistemu študentu... V vsem mestu ni imela Jelka nikogar, na katerega bi se obrnila. Dom je bil že iako daleč od nje, da je živel le še v sanjah, in vedela je, da bi bila onu, če bi se povrnila, v domači vasi le tujka, na katero bi kazali s prstom in jo gledali začudeno. Simon je s stanovanja izostajal vedno bolj. Za november ni plačal in gospodinja mu je zaklenila čevlje in staro obleko, če bi utegnil pobegniti. To je Simona razkačilo in se je jezil na Jelko, zakaj pušča gospodinjo v njegovo sobo. On ni nikak umazanec in bo plačal, čeprav malo pozneje. Jelka je zajokala. Njegovo sobo je čistila od najmanjšega prahu. Slekla je svojo podglavnico. ki je imela čipke, in oblekla z njo njegovo. On tega niti opazil ni, teh mehkih belih vtkanih rož, ki so bile pletene v nočeh i/. pritrganih ur. Vedno bolj je izostajal in preživel ali pa prespal noči pri »Črnem jagnjetu« na klopi za dolgo mizo. Tako je prišel tisti dan, ko so padale prve snežinke, ( l akih zgodb je bilo v Zagrebu že sto in jih bo še sto. Ni v njih prav nikake »romantike«, niti niso prav nič pretirune. ludi ni v njih kake posebne »estetike« ali kaj »novega« povedanega. Niso niti »ekspresionistične«, niti »staro in novo realistične«, niti hudo »umetniško visoke«, ampak samo — so. Samo ta oklepaj za svet prel rešujoče razgovore po ljubljanskih kavarnah.) Jelka je po spopadu z gospodinjo kot v neki pijanosti pritekla v Simonovo sobo in pričakovala, da se vrne. Nobenega upanja ni bilo več, kamor bi se oprla, razen tega ljubljenega fanta iz domovine. Da bi ji rekel le eno samo besedo! Zato je zbežala v njegovo sobo in tam čakala. Toda na- Mlmlika 1931 mesto njega je prihitel v sobo gospodar, razburjen radi kričanja svoje žene. Hitro je potegnil iz žepa pet sto dinarjev, stopil tik do nje in mahal s tistim denarjem proti Jelki. »Pojdi takoj k zdravniku, le popeljem jaz. Veš, da ne more ta stvar tako naprej!« Jelka je gledala tisti denar in neskončen gnus se ji je zbudil do denarja in do gospodarja. V istem hipu se je tudi porodil sklep v njej. Ni vedela še, kako bo vse to, toda ko je odrinila gospodarjevo roko, ji je drgetalo vse telo. »Več ti ne morem dati!« je vzkliknil gospodar, sedaj poln jeze. Ona ga je gledala z velikim prezirom. »Ne, ne razumete prav, saj nočem denarja,« je odgovorila mirno. »Prav res ga nočem, gospod! Verujte, da nočem, gospod! Ne bojte se, gospod! Vaša gospa ne bo zvedela niti besedice od mene, res, gospod! Še danes odpotujem.« »Kam pojdeš?« je vprašal gospodar, hipoma nenavadno prijazno. Jelka se je zasmejala, a ni odgovorila. »No, ali pojdeš domov?« »Da, gospod!« »To je najbolj pametno, če nočeš po moje. Vzemi ta denar, da bo za prvo silo, za pot.« »O, ne potrebujem za pot.« Začuden jo je gledal. Smejala se je z visokim, skoraj pojočim smehom. »Kaj me gledate? Ne verjamete? O, kako ste lepi! Poljubile me še enkrat, kot .ste me siokrat že. A, tudi temu vabilu ne verjamete?« Objela ga je neprestano se smeje. Celo ko ga je res poljubila, 11111 je prasnil njen smeli v tolsto lice, ki se je rdečilo pred njo. »Ali ni bilo lepo, kaj? Prosim vas, še nekaj! Tisti denar, ki ga tiščite v rokah, je moj.« »Na!« je rekel hitro. »Ne, ne! Študent še ni plačal sobe. Naj bo plačana s tem denarjem. In zakurite v (isti pečki nekoliko. Zunaj na zemljici je mraz, tako mraz in hladno in sneg jo je že pokril. Ne vrzite onega na cesto. Recite gospe, da je 011 meni dal denar, naj ga izročim vam. Boste naredili lo, kajne! Kara naj bi on položil svojo glavo? O11 je tako mlad in lep. Prezgodaj, da bi že ležal na mrzli zemlji. Tudi sestra mu je umrla. Vedite to. Toda kaj vam govorim. Prosim vas, pojdite takoj ven! Ne razumete, takoj pojdite ven! Poljubila sem vas vendar. Grdi ste kot plesniva kepa masti. Prosim vas, kaj me gledate! Pojdite ven!« Gospodar je ostrmel. Toda Jelka je dvignila pest in hotela udariti. »Pojdite ven, če ne, vas udarim in povem gospe!« Prepadel se je odstranil gospodar iz sobe. Ona se je opotekla na posteljo in krčeviti smeh se je spremenil v jok, v katerem se je stresalo vse telo. Snežinke so se enakomerno vrtinčile mimo stekla. Vstala je. Po joku so se njene oči lesketale čudno svetlo. Hitro je odprla predalček v mizi in vzela iz njega majhno knjižico. Stokrat je že strmela v to knjižico. Prsti so se ji tresli, ko jo je odprla. Na vrhu prve strani je bil pečat: Dekanat medicinskog fakulteta sveučilišta u Zagrebu. Pod njim Simonova slika še od mature in čeznjo široki plavajoči podpis: Simon Jeraj. »Saj ne bo hud, če vzamem, saj ne bo hud,« je jecljala. Potem je vzela tudi Poezije in skrila knjižico in Poezije za bluzo na prsi. »Saj ne bo hud, saj ne bo hud.« 13. Do zjutraj sta sedela Simon in Malči pri »Črnem jagnjetu«. »E, snežiti je začelo,« je rekel Simon proti jutru. »Snežiti je začelo,« je ponovila Malči. Simonu se je razvedril obraz. »Včasih sem silno rad gledal snežinke, veš, Malči! Nekaj čudovitega so snežinke.« Zahotelo se mu je, da bi zopet govoril tako lepo in navdušeno kot včasih v zimskih dneh v Ljubljani. Zasmejal se je široko. »Veš, Malči, svet postane čist, ko ga pokrijejo snežinke. I i, Malči, si žalostna radi tistega svojega klav rnega moža. Naj tvoja duša potrosi snežinke na njegov spomin.« »Ne govori mi o tem, prosim te.« I i si sedaj lepa in čista, šla si skozi bolečino in si sedaj lepa. Včasih sem gledal, na gimnaziji še, kako je padlo sonce skozi rdeče šipe naše kapele na bele rože na oltarju. Zdelo se mi je, da so šele tedaj postale lepe tiste rože. Tako si postala ti lepa, sedaj še lepša, liele rože so bile tudi prej lepe, toda ko je rdečina obarvala njih glave, lepe, kodraste glave belih aster, o Malči, potem so bile šele lepe. — Daj mi cigareto, Malči. I i si lepa, še lepša sedaj. Kri je obarvala tvojo dušo.« »Kako lepo govoriš!« »Da, saj me imenujejo pesnika, toda kljub temu mislim sedaj resno. — Tisti stražnik, Malči, včeraj sera spet govoril z njim. Če bi ne bil moški, hi prav tako postavil primero z rdečo lučjo. Tako pa je on človek kakor malokdo na svetu. Stavim, da ni niti ena grda misel skalila njegovih možgan dolga leta že. Jaz te seznanim z njim. On ima otroka, Jurkico. Videl sem jo. Nič se me ni bala. Alfred van Muyden: Pod jetnikovim oknom. (Ženeva, Muzej za zgodovino in umetnost.) Silno prisrčno dekletce, mali angelček, trinajstih let. E, Malči, to dekletce bi sedaj potrebovalo matere in hotelo bi morda še kakega brata ali kaj takega imeti poleg sebe. Poroči se ti, Malči, s tistim stražnikom!« Malči se je zasmejala na vse grlo. »Kaj se me bojiš, Simon?« Sedaj se je Simon udaril po kolenih. »Jaz, da se bojim tebe, jaz potepuh po volji vseh mogočnih carjev? Ha, Malči, kaj bolj pametnega bi lahko rekla. — Anica, prinesi dve črni kavi! — Da, Malči, kaj bolj pametnega bi se bila iznebila.« »Dobre volje si danes.« »Po volji vseh mogočnih carjev. Daj mi še eno cigareto, Malči!« »Ura bo osem. Moram v trgovino. Vzemi nekaj cigaret, da boš imel tudi za potlej.« »E, hvala ti, Malči! Popij še kavo! l aka je la stvar. Jaz sem mislil resno.« »Boš laže hodil z Regino, če se mene iznebiš. Tovariši pripovedujejo marsikaj.« »Kaj misliš, da o tebi in meni ne pripovedujejo; naj le pripovedujejo!« »Regina je dobro dekle. Kaj vedo ljudje, kaj je ona. Njeno ime je slovenski kraljica in je lepa, kot njen studenec pod Slemenom, h kateremu sem hotel peljati Marijo nekoč.« »In bi jo peljal še danes, če bi ona hotela.« »Predaleč, previsoko je Murija, Malči! Kaj vstajaš? Jaz bom še malo tu ostal.« Pomagal ji je obleči plašč in jo spremil do vrat, kjer ji je stisnil roko. »Na svidenje, Malči!« »Anica, obe kavi pripiši k vinu nocojšnje noči. Sedaj sem napisal novelo in jo odposlal in za gosli dobim vsaj šest sto dinarjev, za novelo pa neskončen honorar. Veš, Anica, mi pisatelji in pesniki ne dobivamo plače, ampak honorar, častno nagrado, biki, ki so najlepši, pa dobijo premijo.« Anica se je smejala. »Hočete še eno črno? Pripišem.« »Anica, naslov noveli sem dal Vineta, glavna oseba pa je Undena; ali veš, kaj je Undena?« »Ne vem.« »To je taka vila, ki živi v vodi in ima zelene oči. Ona ugrabi človeka in ga potopi v mesto na dnu morja. Tistemu mestu pa je ime Vineta, prav zato, kar je na dnu morja. Nikdar nisem mogel razumeti, zakaj so se skušali rešiti ljudje, ki jih je Undena ugrabila v svoje mesto, na suho nazaj. Anica, če se danes oglasi Reginu, ji reci, da me ne bo.« Vslal je in si oblačil suknjo. »Pazi na gosli, Anica!« Zapenjal se je tesno krog vratu. »Mislite na njene oči! Jako lepe oči ima,« je rekla Anica. »Lepa je kot angel in vas ljubi.« Simon jo je pogledal začudeno. »Kdo? Kaj govoriš? Misliš na Regino?« »Mislite na njene oči, Simon!« »Saj sem pil jaz in ne ti, Anica! Kaj mi govoriš sedaj o očeh. Jaz grem sedaj gori in doli gledat, kake so od znotraj trgovine po Iliči. Sneg je, kot vidiš. Človek se mora preskrbeti za zimo. Res, za zimo.« »Greste iskat službe?« »A kaj še. Nakupoval grem same dobre stvari,« je odgovoril in odšel. »Niti vino niti Regina ga ne more pomiriti,« je rekla Anica, ko je njegova črna postava stopila na cesto. »Sedaj se je naj hrže odločil, da si poišče službe.« »Prav za prav je neumno, ko sem se Anici zlagal, da sem napisal Vinelo. Niti besedice nimam napisane. Kar tako mi je prišlo na misel. Neumno bi bilo pisuti. Kdo bi razumel, da ima tudi utopljenec svoje življenje. On ni bled in napihnjen in ne grizejo ga karpi, ne, samo sanja, sladko sanja. Morski mah mu je ovenčal čelo. Vila Undena razganja z belo roko, s to belo roko valove nad njim in govori: .Valovi, ne bodite vihar, kajti moj fant spi na dnu mojega kraljestva. Ne motite, valovi, tihili sanj! Bodite, valovi, kristalne stene in gradite grad krog njega! Bodite, valovi, rdečo vino in natočite se mu v dušo! Bodite, vulovi, zibelka in zibljite ga v sen! Bodite, valovi, uspavanka in mu šepetajte zlate besede v dušo. Fant, moj edini, ki se me ni zbal, počiva v mojem kraljestvu. Umirajo njegove misli na zvezdo visoko. Lepša od zvezde mu bom jaz. O, jaz sem Undena, Regina sem, kraljica globin. Moje oči so plave in moja duša je lesket srebrnih školjk. Nabrala mu bom morskih rož. Žive so in prosojne kot svetloba. Živo srce imajo in videti je skozi stebla njih utrip. O, lepše so rože morja kot drevesa zemlje. Nasadila bom morskih rož krog njegovega gradu. Šepetala mu bom na usta sladke besede večne omame. Svoje srce bom stisnila na njegovo srce, in lučka, ki še bili v njegovem, naj ugasne vekomaj, naj ugasne to brezupno hrepenenje, to neizpolnivo koprnenje. Jaz sem Undena, Regina, kraljica morja.*« Ljudje so začudeni gledali čudnegu človeka, i je šel po Iliči in glasno govoril, /a njim se je že z »rala truma šolarjev in bil jim je v veliko veselje. Simon j i h ni zapazil. Slika za sliko je vrela skozi njegovo dušo, svet naokoli je izginil zanj* I oda, ko je smeh otrok postal preglasen, se j15 zdrznil in pogledal naokrog. Obstal je. f I Nikolu MuSič: Nu struži. (Zagreb, Strossmuyerjevn galeriju.) »še, še, gospod,« so tedaj zaprosili otroci in se strnili krog njega. Zardel je in se hitro umeknil v vežo. Otroci so odhiteli med smehom. »Zaslužek sem sklenil poiskati danes, sedaj pa so mi smejejo otroci. Vendar mora biti tega konec. Nočem, da l>i drugi plačevali vino /ume in da hi mi gospodinja skrivala obleko!« Z neko trmo, da si danes na vsak način poišče službo, je stopil na cesto nazaj. Ozrl se je gor in dol na obe strani. Trgovine, Kame trgovine, razkošne izložbe, napisi vseh vrst. njimi nezmerno bogastvo. Sele sedaj je videl, kako težko je stopiti mimo teh izložb, kadar člo-Vt‘k išče službo. Z nekakim posmehom so strmele v svilene obleke odete voščene lutke iz oken nanj, 8pepo in nepremično, te visoke, ponosne, bogate lutke. I.e eno bi slekel človek, ki hodi mimo, r°ven in razjedati od skrbi in bi bilo rešeno življenje njemu, ali njegovi materi, bratu, sestri. °tr<>ku. A lutke, lepe lutke, svetlih črnih oči, črnih °hrvi in kurminastih ustnic, te nerazrešljive sfinge ,laših dni. ki vedo. koliko oči se upira zaman v "jihovo lepoto in bogastvo, da «c radi njih prelikajo in dreve neskončne vrste vozov po zemlji, da križajo ladje morja, da se radi njih porajajo žaloigre in kri napaja zemljo, te lulke se rogajo Neusmiljeno h svojim voščenim posmehom. Na vse to je mislil Simon in vendar vstopil z nekako malomarnostjo v prvo trgovino in vprašal, ali imajo morebiti kako mesto korespondenta ali pa vsaj kak oglas, du bi ga prevedel na tuje jezike. Že samo njegov povaljani plušč, radi katerega so se odmeknile gospe kupovavke, ko je vstopil, je bil dovolj velik vzrok:, du so gu od-pruvili sicer prijuzno, a čim hitreje iz trgovine. Potem se je pomikal kot stroj brez vsake prave misli iz trgovine v trgovino, dokler ni bilo poldne in so trgovine zaprli. Naslonil se je nu nek zid. Cilud in študent stu nekaj čudnega. Simon je poznal Manciko, je poznal Mulči, imovitegn Kriluna in vsak izmed njih bi mu takoj dal, du bi bilo dovolj zn deset dni. A deset dni še ni odrešenje. kajti takoj za njimi pride drugih deset in tedaj bi bilo vsakemu študentu nemogoče iti še enkrat k onim trem. Simonu pa je bilo nemogoče ili tudi samo enkrut. Kajti kljub vsej svoji kluvrnosti, ki jo je živel te dni, je stal ponos ves nezmanjšan v njem. Vino in cigarete, du! Te stvuri je mogoče povrniti, če ne z godbo, ki jo zahtevajo in jo plačujejo z vinom in ciguretumi že od davnih časov, pa vsuj z upunjem, da pridejo nekoč gotovo tisti časi, ko bo lahko vrnil s cigaretami in z vinom. Jodu posojilo v denurju je Čudnu stvar. Lahko vrneš desetkrat toliko in vendar nisi vrnil nič. Bil si odvisen od onega. Glad pa ni nekaj tako težkega, kot ga popisujejo. Prvi in morda še drugi dan, ko je brez jedi, si človek res zaželi nekaj dobrega in toplega; tretji dan pa ta želja že skoraj izgine, le malo omotičen si in ceste in tramvaji so odeti v nekako meglo. Toda Simon je bil medicinec in je vedel, da se človek končno brez jedi le zgrudi na cesto kar tako, morda z manjšo utrujenostjo, kot če bi hodil pol dneva. A v bolnico ga odpeljejo potem prav gotovo, in tega ni hotel. Imel je še dva dinarja in se je v sebi boril, ali naj si kupi cigaret, ali naj grej v »Prehrano«. Od cigaret, ki mu jih je dala Malči, je imel še dve. Odločil se je, da pojde v »Prehrano«, kajti peti dan ne bo kar tako mogoče vzdržati brez kosila. Premagal je torej omotico in se napotil v tisto gostišče za brezposelne. V dolgi, večkrat zaviti vrsti je stalo kakih sto brezposelnih. Ko se je postavil v vrsto, so se obrnili vsi in ga gledali. Njega so ti pogledi zmedli, da se ni upal dvigniti oči, a polagoma se mu je med čakanjem pričela vzbujati porogljivost in dvignil je glavo ponosno. Po kaki uri je prišel na vrsto. »Izkaznico, prosim,« je rekla gospodična, od katere se je videl samo nos in oči ob odprtini. »Nimam.« »Potem morate plačati dva dinarja.« »A da, saj vem to.« Blagajničarka mu je dala listek. »Če hočete jesti brez listka, morate imeti dovoljenje od uprave.« »Vem, vem to, a ne potrebujem.« Oči za odprtino so gledule pomilovalno nanj. »Nič več ne pridem sem,« si je mislil Simon in šel potem k dolgi mizi. Delavci so se mu odmeknili, da je imel dovolj prostora. »Da bi le ne začeli pogovora z menoj!« »Kaj ste vi študent,« ga je vprašal kakor nalašč sosed na desni. V Simonu je vzkipela jeza. »Kak študent,« se je porogal. »Jaz nisem študent. Muzikant sem.« »In ste brez posla?« »Da!« »A, razumem. Vi ste prav gotovo igrali v kino. Sedaj so pa mnogo muzikantov vrgli na cesto, ker ki 110 svira sam.« Simon se je na to ugotovitev glasno zasmejal. »Kaj morda ni res?« je vprašal delavec. »Ne, ne! Vi se motite. Jaz nikdar nisem igral v kino. Jaz sem velik umetnik. Jaz sem Vatroslav Svetlin. Niste še čitali v časopisih mojega imena?« »Vašega imena? Ne, nisem še čital.« »Niste brali, ko sem gostoval v Parizu?« »Nisem bral,« je odgovoril delavec in gledal začudeno na Simona. »Vatroslav Svetlin, ne, ne spominjam se, da bi bil čital.« »Rečem vam,« je nadaljeval Simon, »tam je bilo življenje! Igral sem v veliki dvorani, v središču Pariza, zaslužil po pet sto frankov na večer. S svojo godbo sem omamil vse poslušavce v dvorani.« Simon se je ozrl naokrog. Vsi so ga pa gledali nenavadno sočutno. Mislil je, da bodo vprašali, kako je tak zašel v tole kuhinjo, in je v mislih že pripravil dolgo, izmišljeno povest. Toda kakor da bi se mu ne ljubilo pripovedovati, se je sklonil nad juho in jedel. Kar naenkrat je spet rekel neki delavec: »Da, du! Najprej raztrgajo človeku vse srce, ki ga ima, potem ga pa vržejo na cesto. Enim trgajo srce, drugim možgane, nuni delavcem roke. Tako je to, niti srce se jim ne sinili.« Na te besede je Simon ostrmel in se sramovul, da se je hotel rogati z lažjo, in videl je, da ga imajo po krivici za sebi enakega. »Ali takrat niste nič misliji na prihodnje dni?« »Kdo bi mislil na prihodnje dni!« »Tu ste pogrešili. Niste jih poznali in niti slutili niste mogli, da vas bodo postavili na cesto. Vi bi tukrut lahko prihranili. E, da bi mogel prihraniti jaz. Dvajset dinurjev sem imel pri delu na dan in še ženo in dvu otroka.« »Kuko živite sedaj?« »Kako? Tukaj le. Moli, pet let ima, prodaja razglednice po kavarnah. Mici, trinajst let ima, prodaja pecivo v Oktogonu. E, žena pu je nekoliko holehnn. Kar sram me je, da ne morem dobiti dela.« »Ali se vam ljubi še živeti?« je vprašal Simon. »Živeli?« se je začudil delavec. »Še pes mora živeti, pa ne, da bi ne jaz. ki imam ženo in dvu otroka. O, pa kako še živeti. 1'rebo bo živeti, da! V Francijo bi šel rad. Vi, ki ste bili v Pnrizu, ali veste, plačajo res tam delavcem do trideset frankov na dan?« Simon je bil v zadregi. »V Parizu ne, toda po drugih mestih — du, n ne povsod. Kukor človek nuleti. Pojdite vprašat na konzulat! Morda imajo zveze z agencijami. Morda bi dobili sedaj še pot plačano, da bi se pozneje odkupili z delom,« je dostavil, kakor je ci ni nekoč v časopisih in česur se je sedaj spomnil- »Hvala vam, gospod! Nu (o bo treba misliti-luni bi tudi Mici zaslužila. Še dve leti, pu bo dovolj močna za tvornico čipk ali papirja. Tu n* nič, rečem vam, gospod, tu v Zugrebu ni nič. Vsak dan nus čaka velika truma pred Kaptolom, p« »i nič.« »Še dve leti, pa bo dovolj močna Mici za kako tvornico papirja ali čipk,« je ponovil Simon v sebi in čudna grenkost mu je legla v srce. Vstal je, stisnil delavcu roko in odšel. V svoji trmi ni popustil in je iskal vse popoldne, toda ves njegov trud je bil brez uspeha. »Zdi se mi, da bo treba pustiti medicino in bežati v Ljubljano,« je rekel, ko je prišel na veliki trg. Gori in doli je hodil med množico, ne da bi vedel, kaj bi. Proti šesti uri pa je zapazil še en napis: Prevajalnica v vse jezike. Pretipkovalnica. Odhitel je gori do tretjega nadstropja, potrkal in vstopil. V veliki sobi je sedelo kakih dvajset tipkaric, oblečenih v črne plašče; vse so se za hip ozrle vanj, ko je vstopil. Le za hip so umolknili stroji in že je bilo slišati spet kavsljanje tipk na valje. On je bil sedaj ves zmeden. Videl je, da so v sobi same ženske in da ne bo s službo nič. Že se je hotel okreniti, ko ga je poklicala od okna neka gospa. »Vi ste pisatelj, kajne, in bi hoteli dati pretipkati rokopis? Mi naredimo poceni in v najkrajšem času,« je ponujala gospa. »Nisem pisatelj!« »Oprostite! Mislila sem, da sle. Imate dolge luse in ... kaj želite?« »Milostljiva, znam dobro nemški, italijanski...« »Žal,« ga je prekinila, »v pisarni imam, kakor vidite, same gospodične.« Postal je za trenotek, potem sc je priklonil bi se obrnil. »Počakajte, gospod! Znale vi mogoče dobro slovenski?« »Suj sem Slovenec,« je odgovoril razveseljen. »Počukujle nekoliko.« Poiskala je v predalu šop tiskovin. »Če niste umetnik, sle študent. Imuni neko stvar. Težavno. Sami strokovni izrazi iz medicine Reklama. Bi hoteli prevesti? Dvesto dinarjev, 1.1 mogoče še pride kaj takega.« Vzel je liste in prečila! prve vrstice. I akoj 1.1.1 je udarila v lica kri. Položili je hotel tiskovino, jih dvignil zopet in zopet položil nazaj. »Nočete?« »Ne morem prevajali (egu v svoj jezik. Imate Mogoče kaj drugega?' »Lahko noč, gospod! Klanjam se.« Bil je preveč utrujen in prepadel sedaj, da bi mogel porogati. Tipkarice so prenehale in se 1.1.1 izzivalno smejale. Počasi je odšel. Na hodniku 80 je obrnil, pristopil k vratom, du bi še enkrat P°trku|, u ni potrkal, le z roko je zamahnil. Usta N° se nui smehljala na drobno, ko je sel čez trg. (Dalje prihodnjič.) KAKO SMO SAMI! A. G. Tudi naš dom je imel nekoč kraljico: dobro našo mamo. V svojem srcu je pridelovala srečo za očeta in nas, s svojimi rokami jo je spredla in stkala in nas vse odela z njo. Zrasli smo na njenih kolenih, zibajoč se, ko je šivala pri stroju. Od njenih skrbi in žuljev smo živeli in vsi po vrsti smo se naučili trdno verovati — vanjo. Zdaj smo sami. Bila je pomlad. Na rebri za hišo so se rumeno prerivale trobentice. Trava je bila, da bi vgriznil vanjo. Na koncu podrte kamenite ograje je cvetel grm. In skozi bukve je kukalo in skozi smreke je žvižgalo vstajenje in življenje. Takrat so pri nas neprestano stopali ljudje čez prag. V sobi je dišalo po rožah in borki in sveče so stražile mamo od dneva v noč — od noči v dan. Moja misel pa je splezala kot desetnica po šmarničnem vencu do mrtvega srca in nemo trpela. Zdaj smo sami. In kadar se nas snide vseh šest pri očetu, nam je žalostno. Saj smo vendar sanjali nekoč, da bomo zrasli v velike, zdrave ljudi in bomo o praznikih nosili mami pokušat vsak svoj kruh. Zdaj pa ima vsak svojo bolečino, ki se ob pogledu na osivelega očeta še bolj razboli. In naš dom nima več kraljice. Pa nam je lako žalostno. Skozi kuhinjsko okence pokukaš, pa ni tam pogleda, ki je včasih tako živo govoril: vse za moje! Sedemo krog mize. Za enega preveč je pripravljeno. Spogledamo se. Sestra zardi in vsem je do solz. Po jedi molimo očenaš več: »Za našo rajno mamo«, in bolečina je v pobožno zategnjenem: »In ob naši smrtni uri.« Ni kota, ni besede, ni pogleda, ki bi ne ječal: »Tako smo sami!« A l eucrbarh. OB JUTRANJI ZARJI Na moje okno trka dež mehak ko hrepenenja plahi, tajni klic. V slapovih jug se lije prek goric, vanj daljnih rož sladko preveva zrak... Ah, vame je prečudno dahnilo iz daljnih, le zaslutenih daljav... Ko belih deklic plaho vdan pozdrav mehko, mehko se mi nasmehnilo ... O vstal bi, ranjen, in odšel, odšel! Zablodil v polje, v gaj in ves pijan od rož in sonca v boj zahrepenel. A v polju sneg — ko bela, hladna dlan blesti in še na vrtu ni skopnel, le moje okno zre molče v siv dan ... Vinko Žitnik. VRBA ŽALUJ K A V dolgih svetlorumenih curkih se pognala vrba je žalujka pod modrino jasnega neba; v dolgih svetlorumenih curkih spušča zopet se na temna tla ... In tako poganja se in pada _ (|an zu dnem> in ko onemogli ta napor njen zrem, mi pri srcu je tesno, tesno, ko da sam sem — to drevo ... Radi voj Rehar. NOCOJ Nocoj so prinesli vetrovi večerni pozdrav iz daljav, kjer duše so bolne in plakajo, kakor spokorjenci, ko odpuščenja čakajo ... Tako so plakali Judje nekoč nad zidi Jeruzalema in žalost nema jim grizla je v duše, da šli so Odrešenika iskat ... Ko našli ga niso, tožni, neutešeni so se po svetu razšli ... Nocoj so prinesli vetrovi večerni pozdrav iz daljav — in v moji duši je kakor v porušenem hrami daleč — tam daleč za tremi gorami... Radi voj Rehar. IZBRUH OGNJENIKA KETMAJA NA ALASK1 1912 Po R. F. Griggsu napisal V. Bohinec. 'l ihi ocean je največje morje Zemlje. Njegova nepregledna vodna gladina sega od ameriških do azijskih in avstralskih obal ter veže s svojimi valovi povsem različne svetove, Kalifornijo — s Kitajsko, Alasko — z Novim Zealandom; ali obstojajo kje na Zemlji večja nasprotja med naravo in kulturo, rastlinstvom, živalstvom, prebivalstvom, državami? In vendar druži kljub razdaljam več deset tisoč kilometrov vse te sicer tako različne dežele strašna naravna vez: valovanje neprestanih potresov in zamolklo bobnenje ognjeniških izbruhov. Kajti ves Tihi ocean obdajajo ognjeniki v skoraj nepretrganem vencu, ki poteka, izhajajoč iz Malajskega otočja, v dveh smereh: proti vzhodu globoko notri v Oceanijo in na Novi Zealand, proti severu pa preko japonskih otokov in Aleutov do Alaske, kjer se obrne z ameriško obalo proti jugu in se konča šele globoko doli v južnoameriški državi Chile. Prebivalstvo vseh teli obal živi v večnem strahu pred podzemskimi silami. Zdaj bruha Krakatau, »stari grešnik« vSund-skein prelivu, zdaj Fudži-jama ali pa Asama na Japonskem, zdaj oživi Bogoslov v Aleutih, zdaj divjajo zopet žrela mehiških in južnoameriških ognjenikov! Med naj večje ognjeniške izbruhe štejemo izbruh Ketmaja na Maski v juniju 1912, ki je to goro postavil namah na čelo vsem vulkanom Zemlje; ima namreč največje ognjeniško žrelo, kar nam jih je doscdaj znanih. V šolskem atlaniu Ketmaja ni. kajti še pred nedavnim je bilo to prazno ime, ki ga je poznal komaj kak ribič ob Selikovovem prelivu. Danes pa ve zanj v Ameriki sleherni otrok. Visok je 2135 m in stoji tam, kjer se cepi polotok Maska od severnoameriške celine. V njegovi okolici se dvigajo med krasnimi jezeri in obenem med dvema morjema še številni drugi ognjeniki: Trident, Noževa konica, Martin, Megik, Novarupta, ki vsi delujejo. Posebno zanimiva p<> je med temi ognjeniki ležeča »Dolina desettiso-čerih hlapov«, kjer se jo razklala zemlja v neštetih razpokah, iz katerih uhajajo še sedaj pare i n plini, lo pri rod no čudo je tako svojevrstno, da je predsednik Združenih držav VVilson pro-g asil še med svetovno vojno ozemlje okrog ket-maja z Dolino deset tisočerih hlapov« vred za nedotakljiv prirodni park, ki tekmuje po svojih znamenitostih s številnimi sličnimi parki v Ameriki, zlasti pa s tistim ob Ycllows(onski reki. Dne 6. junija 1912 je nenadoma pričel padati ognjeniški pepel nad vso severnozahodno Ameriko. Ugibali so, odkod naj bi ta pepel izviral, in le polagoma se je zvedelo, da je najbolj prizadet Kodiak, ribiška vas na istoimenskem otoku v južnozahodni Alaski. Iz zemljevidov je bilo razvidno, da je Kodiak oddaljen od najbližjega alaškega ognjenika 170 km in svet si zato glede ognjišča katastrofe dolgo časa ni bil na jasnem. Prva brzojavna poročila so sicer omenjala tudi Ketmaj, vendar pa je posebna ekspedicija ameriške Geografske družbe dognala šele tri leta pozneje, da je bil baš on povzročitelj te velike nezgode. Alaska je namreč zelo od rok in le malo obljudena, kar je bilo v srečo človeštvu, kajti kljub temu, da so se dogajali tam prizori, ki so popolnoma izpremenili lice zemlje daleč naokrog, vendar ni bilo nikakih človeških žrtev. Učenjaki pa so imeli priliko, da so proučevali zanimiva vprašanja o delovanju notranjih sil Zemlje, ne da bi jih pri tem težila misel na strašni smrtni davek, ki ga sicer take katastrofe redno zahtevajo. O izmerah ketmajskega izbruha dobimo morda vsaj bledo predstavo, če si predočimo učinek, ki bi ga imel lak prirodni pojav v kaki domači pokrajini, recimo v Ljubljani, ki jo naj Bog obvaruje lake nesreče. Če bi prišlo do enako mogočnega ognjeniškega izbruha n. pr. na Krimu, bi bil ognjeni, oziroma parni steber viden v Benetkah in še dalje, torej vsaj 200 km daleč. Bobnenje eksplozij bi se razločno slišalo v Londonu in v ( arigradu, ognjeniški plini in pare pa bi zagrnili Vs<> Zahodno Evropo. Ob ustju Volge bi oslepela nezavarovana medenina in v pari se nahajajoča žveplena kislina bi razjedla razobešeno perilo. I ja do Cetinja bi deževne kaplje radi primešanih kislin občutno opekle ljudi po obrazu in rokah. ^ Zagrebu bi pepel ležal "> cm na debelo, najbolj pa v tem mestu povečalo strahoto dogodka dejstvo, da bi vladala tu skozi 60 ur popolna tema, temnejša od vsake druge teme: svetilnika, ki bi jo drzuli v iztegnjeni roki pred seboj, se ne bi videla. O strahovitih dogodkih, ki bi se odigravali v Ljubljani sami, si ni mogoče napravili podrobne slike. Vsnk poskus reševan ja bi bil nemogoč, kajti n>ti en Ljubljančan ne bi preživel katastrofe; Vsa °kolica do Medvod in Vrhnike in zraven še enako veliko ozemlje bi bilo razdejano. V njem bi za-z'jale silne razpoke in bi iz njih privrela žareča tekoča lava v strašnih curkih. Podobna strašnemu (,Knju bi uničevala vse, karkoli bi dosegla, in 'brisala bi sleherno sled o mestu. Več mesecev hi !>'lo nemogoče priti tudi le v bližino Ljubljane. V Krimu pa bi nastalo žrelo, ki bi bilo globlje kot je ta gora sedaj visoka. Zgodovina ketmajskega izbruha se ne pričenja morda z običajnimi znanivci erupcije, potresi in drugimi predznaki, kakor jih poznamo od drugod. Nikdo ni slutil, da se bo zgodilo kaj nenavadnega, šele ko je bilo ogroženo tudi življenje in imetje ribičev v zgoraj omenjenem Kodiaku, so spoznali, da gre za velikansko naravno katastrofo. Vreme je bilo 6. junija 1912 jasno in sončno, ko se je nenadoma pojavil s severnozahodne strani teman oblak. Ob petih popoldne je pričel padati na Kodiak siv pepel. Edino, kar se je zdelo domačinom nenavadno, je bilo to, da se je zabliskalo in da je istočasno zagrmelo; grom je namreč v teh severnih pokrajinah povsem neznan pojav. Pepela se nikakor niso ustrašili, saj leži Kodiak v docela mirni, neognjeniški pokrajini. Nemirni so postali šele, ko čudni pojav ni hotel ponehati. Eno uro pozneje se je pepel začel zgoščevati in ob pol sedmih zvečer je bil že tako gost, da je zakril dnevno svetlobo. Pokrajino je pokrila neprodirna tema, in sicer v deželi, kjer je zaradi visoke geografske širine v juniju skoraj 24 ur docela svetlo. Plast pepela je na tleh dosegla debelost 12-5 cm. Ko je zjutraj 7. junija ta neobičajni »dež« ponehal, je bil vsakdo prepričan, da je pojav sedaj pri kraju. Potoki in vodnjaki so bili seveda nerabni; prebivalci so dobivali vodo od dveh ladij, ki sta bili v pristanišču. Kapitan ene teh ladij poroča o nadaljnjih dogodkih takole: »Opoldne je pepel pričel padati iznova. Ob pol ene je bil že zelo gost in pol ure pozneje nisi videl več niti 15 m daleč. Ljudi se je polastila velika osuplost, kajti izprevideli so, da na Kodiak ne pada le mimogrede pepelnati dež, kakršen se more pojaviti nad skoraj vsakim krajem ob Tihem oceanu, temveč da so izročeni na milost in nemilost pri-rodnemu pojavu, ki mu ni primere. Bledi in prepadeni so prebivalci begali sem in tja. Nekateri so pričeli popivati in zato sem naprosil gostilničarja obeh kodiaških gostiln, naj krčmi zapreta. Storila sta to drage volje; bila sta z menoj istega mnenja, da je v teh težkih urah treba treznih glav. Ob d veh popoldne nas je zavila tema kot v kozjem rogu. Opazovali smo v zraku težke električne motnje in naša brezžična postaja je molčala. Sprejeli smo na krov nekaj beguncev. Spali smo le malo in smo s strahom pričakovali jutrnjo zoro: ni je bilo, noč je trujala dalje. Dasi smo bili odstranili ves včerajšnji pepel, so bili sedaj krov, jambori, vrvi in čolni zopet pokriti z debelo plastjo drobnega prahu in pen. Prejšnji pepel je bil siv, novi pa je imel rumenkasto barvo. Žve- 169 Mliiilikn IVM Ivan Vavpotič: Odrski osnutek za 1. dejanje Fin/.garjevega »Divjega lovca«. plene pare so od časa do časa napolnjevale zrak in marsikdo se je spomnil Pompejev in njihovega pogina. Z gora v bližini smo culi, kako so se rušili s pobočij pepelnati usadi, iz katerih so puhteli do nas dušljivi oblaki prahu in pepela. Posadka je bila že od sedmih zjutraj vsa v službi. Možje so med delom na krovu zadevali drug ob drugega, ker slabo svetlikajoče se električne žarnice in svetilnice nikakor niso mogle predreti strašne teme. Moštvo je neprestano kidalo pepel z lopatami in štirje curki iz ladijskih brizgaln so čistili krov, da ga osvobodijo strašnega tovora. Včasih se je zdelo, da je ves trud zaman! Zvonovi pravoslavne cerkve1 so doneli zunaj v temi in skoraj vsa soseska se je pritipala do božjega hrama, da si poišče v njem tolažbe. Pepel pa je padal dalje. Usipal se je curkoma; brnel je krog nas in obdajal nas je od vseh strani. Mračni bliski so trajno švigali krog jamborov in neprestano grmenje je še stopnjevalo grozoto peklenskega plesa, ki je razsajal krog ladje. Vročina je postajala vedno hujša in zrak, kar ga je še preostalo, je bil težak, soparen in duši j iv. Pod krovom je bilo neznosno, na njem pa še slabše. Prah je mašil nosnice, nam curljal preko hrbta in nam žgal oči kakor jedka kislina. Ptiči so se opotekali v zraku in vreščeč padali na ladjo. Tretji dan smo sprejeli na krov vse prebivalstvo iz Kodiaka in okolice, bilo jih je okoli 500. 1 Na Alaski bivajo Se danes Številni Rusi, kajti do 1. 1867 je bilo to ozemlje v ruski posesti. Pepelnati dež pa je ponehal šele krog poltreh popoldne. Nebo je polagoma dobivalo rdečkasto barvo in končno smo zopet spoznavali predmete v okolici, dasi so bili od pepela povsem izpre-menjeni. Drugi pepelnati dež je nasul ll-5cm debel sloj. Ponoči od 8. na 9. junij je pričel padati še tretjikrat, k sreči pa je proti jutru ponehal in nasul le tanjši sloj pepela. Vendar pa je ves pepel, kar ga je padlo na Ko-diak, meril 25 cm še potem, ko se je bil že sesedel!« C) izbruhu samem nimamo tako natančnih poročil, kajti najbližji ljudje so bili tukrat od Ketmaja oddaljeni kakih 30 do 50 km. Neka skupina ribičev z Beringovega morja je izbruh sicer videla, a preplašil jih je tako, da so v divjem begu mislili le na rešitev. O dogodku pozneje niso vedeli povedati drugega kot to, da je gora zletela ob velikem ognju v zrak in da je ogenj tekel po gorski stezi nizdol, razvijajoč pri tem silen dim. Nekoliko dalje od Ketmaja so bili ribiči v Kaflijskem zalivu. Radi zakrivajočih jih gora izbruha samega sicer niso mogli videti, ptič pa so hudo trpeli zaradi pepela. Slučajno se je ohranilo pismo ruskega ribiča Orlova, ki je pisal svoji ženi takole: Ob Kaflijskem zalivu v Alaski, 9. junija 1912. Moja draga Tanja! Naj Ti poročam najprej o naši nesrečni vožnji. Ne vem, ali bomo še ostali živi in zdravi. Vsak trenotek pričakujemo smrti. Pa to naj Te nikar ne skrbi. Gora tu v bližini je zletela v zrak, tako da smo povsem pokriti s pepelom; na nekaterih mestih leži dva do tri metre visoko. Začela se je ta reč 6. junija. Svetilnice morajo goreti noč in dan. Dnevne svetlobe sploh ni videti. Skratka, strašno je in vsak čas nas lahko zaloti smrt! Vode tudi nimamo; reke so vse pokrite s pepelom, pepel se vprav meša z vodo. Tu je tema in pekel, grmenje in bobnenje. Niti tega ne vem več, ali je noč ali dan. Vanka Ti bo povedal vse podrobnosti. Poljubljam in blagoslavljam Vaju, zdravstvu j ta! Odpusti mi. Morda se pa vendar še snidemo, Bog je usmiljen. Molita za nas! Tvoj soprog Ivan Orlov. Pripis: Zemlja se trese, sleherno minuto se bliska. To je strašno! Vsi molimo. Ivun Vavpotič: Odrski osnutek za 2. dejanje Finžgar je vega »Divjega lovca«. Vendar tudi v tem kraju, 47 km od Ketmaja, ni nikdo izgubil življenja. To je jasen dokaz, da opasnost ognjeniškega pepelnatega dežja ni prevelika. Ivan Orlov se je torej rešil in se zopet sešel s svojo rodbino. II. Razen teh preprostih ribičev ni bil torej nihče v bližini Ketmaja in ker iz njihovih poročil ni bilo mogoče dobiti prave slike o poteku izbruha, so ga skušali raztolmačiti na mestu ameriški znanstveniki pod vodstvom profesorja R. F. Griggsa, in sicer v letih 1915, 1916, 1917 in 1919. Preiskali so v najtežjih okoliščinah vse ketmajsko ozemlje in odkrivali čudo za čudom. Že množina lave, kamenja, pepela in tako dalje, ki je prišla ob izbruhu Ketmaja in njegovih sosedov na zemeljsko površino, se je izkazala za tako veliko, da si je prav za prav sploh ne moremo predstavljati. V svoji knjigi jo primerja Griggs s proizvodnjo gramoza in drobirja v Združenih državah Severne Amerike, ki znaša 50 milijonov ton na leto. Skupna teža ketmajskih izmečkov je znašala kakih 28.700 milijonov ton, kar pa je cenjeno zelo nizko. Iz tega sledi, da je Ketmaj le z enotedenskim »delom« spravil na dan vsaj toliko grušča, kolikor bi ga mogli dobaviti vsi kamnolomi Združenih držav v 575 letih! Če bi torej hoteli tekmovati s Ketmajem, bi bili morali začeti z delom 150 let pred odkritjem Amerike; seveda bi morali obratovati ves čas do današnjega dne tako in toliko, kakor obratujejo sedaj. Pepel je prekril zelo obsežno ozemlje. Kakih 2500 km’ je bilo po-kritih z 90 cm visoko plastjo, 6400 kms še s 60 cm debelim slojem itd., 6 mm debela plast se je opazila na 109.000 km’ (Jugoslavija meri 248.000 km'-). Ni čudno, da je imela silna množina pepela v zraku za posledico tudi to, da so se v Ameriki, v Lv ropi i'i celo v severni Afriki pojavili nenavadni oblaki, ki so zadrževali veliko množino sončnih žarkx>v in jih odbijali nazaj v vsemir. Tako se je zmanjšala m°č in učinkovitost sončnega obsevanja in po-vprečna toplina severne poloble se je 1912 in 1915 °kčutno znižala, najbolj v septembru 1912, nam-Peč za 0-9° C. Ce bi se bil pepel obdržal v zraku dolgo časa, bi lahko postal usoden za rastlinsko kajti že kolebanje topline za pol stopinje potisne v enem poletju žitno mejo za 135 km na jug. Pod sicer enakimi pogoji bi torej izbruh, kakor je bil ketmajski, onemogočil dozorevanje pšenice v 135 km širokem pasu ob severni žitni meji! Pare in plini ketmajskega izbruha so potovali mnogo dalje, kot so bile slišne eksplozije. Še več mesecev po izbruhu je po vsej Alaski in v velikem delu Severne Amerike večkrat nastopil smrad po žvepleni kislini. Ognjeniški plini so se pogostoma spojili s parami v oblakih in so izzvali kislo deževje, ki je bilo zaradi svoje jedkosti zelo neprijetno. Na razdaljo 600 km od ognjenika je žveplena kislina uničila velik del rastlinstva. Na neki ladji, ki je bila ob izbruhu sredi morja in 1100 km proč od Ketmaja, so radi par izgubili pravkar očiščeni predmeti iz medenine v najkrajšem času svoj sijaj. Iz Vancouvra v Rritski Kolumbiji, ki je oddaljen od Alaske 3000 km, so brzojavno poročali 12. junija, da so številne gospodinje, ki so bile razobesile lepo belo perilo, doživele žalostno presenečenje. Ko so ga namreč hotele likati, je razpadlo v krpe. Šele ko so se nekatere pritožile v trgovinah, kjer so bile perilo kupile, se je pojasnil pravi vzrok: lepo platno so uničile kisline s Ketmaja. Najbolj zanimivo pa je bilo zasledovati spremembe, ki jih je katastrofa povzročila po pokrajini sami. Američani so dognali, da je zajezil velik gorski usad v zvezi z izbruhom strugo Ketmajske reke. Obsežno jezero, ki se je nabralo za njim, pa je 1. 1915 predrlo zaporo ter preplavilo dolino tja do morja, na razdaljo 10 km. Za lavo voda! Pritisk, s katerim so zajezene vodne množine vdrle v dolino, je bil tako mogočen, da je voda z enim samim silnim valom kratkomalo odnesla gozdove, ki jih je bil ognjenik še pustil. Le v dolnjem teku reke, v bližini morja, kjer se je s hitrostjo 30 m v sekundi deroča voda nekoliko unesla, je gozd še ostal, vendar pa je tudi napol polegel. Skale, ki jih je voda prinesla s seboj, so bile silno velike; merile so po več metrov v premeru, naj večja pa je imela obseg 17 m. Tako štejemo povodenj v ket-majski dolini med največje, kar jih sploh poznamo. Gorske usade so raziskovavci dognali v ognje-niškem ozemlju še drugod. Neki gori so celo dali ime »Padajoča gora«, drugo pa so imenovali »Bobnečo goro«; z obeh je namreč neprestano padalo kamenje v večjih in manjših podorih. Da se gibanje kamenitih usadov še ni ustavilo, je razumljivo, če pomislimo, kako strašno se je pretresla ob katastrofi vsa pokrajina. Upoštevati pa moramo tudi, da pokriva vrhove ognjenikov debela plast snega in ledu — saj smo v Alaski! Pepel in kamenje, ki je padlo nanj, se sedaj ruši, čim se spremeni zaradi toplotnih sprememb ravnovesje ledene podlage. Neustrašeni raziskovavci so obiskali tudi ket-majsko žrelo. V gostih oblakih so 19. julija 1916 po težavnem plezanju dospeli na njegov rob in tu čakali ob veliki napetosti trenotka, ko se bo megla razpršila in dovolila pogled v ognjeniški prepad. »Končno se je megla le odmeknila; nemi smo strmeli v sliko, ki nam jo je nudila globina. Nahajali smo se nad prepadom tako ogromnih izmer, da njegove velikosti nismo mogli oceniti niti približno. Navzdol, navzdol, vedno dalje navzdol je drsel naš pogled, dokler ni bilo pobočje tako prepadno, da mu ni bilo mogoče slediti dalje. Na dnu pa je počivalo čudovito jezero tajinstveno zelenomodre barve, kakor so n. pr. barvana jajca drozga, in bilo je obenem mlečnato kakor kako ledeniško jezero v Švici. V sredini je ležal otok podkvaste oblike, najbrž ostanek troskastega stožca, ki je nastal med zadnjimi utripi izbruha. Vzdolž jezerskega obrežja so sikali parni stebri, ki so vreli iz sleherne razpoke. Na nasprotni strani smo zapazili žveplenorumene lise, na dveh manj strmih krajih pa so se širila obsežna snežišča.« Poznejša merjenja so dognala, da je žrelo Ketmaja široko 4'8 km, torej toliko, kolikor znaša razdalja od Ljubljane do Save ali od Maribora do Peker. Obseg njegovega roba meri 1^ km. Do jezera na njegovem dnu je 1130 m, jezero samo pa meri 2-8 km2, je torej več kot še enkrat tako veliko kakor Blejsko jezero. Doslej je veljal Kilanea na Havaijskem otočju za naj večji delujoči ognjenik sveta; sedaj mora to čast odstopiti Ketmaju, kajti vse njegove mere so manjše od ketnmjskih. Zlasti velika je razlika v globini, ki znaša manj kot eno sedmino ketmajske; na j višja točka kilanejskih sten leži namreč le 150 m nad dnom ognjeniškega žrela. Posebno presenečenje je čakalo raziskovavce na severozahodni strani Ketmaja, v dolini, ki drži k Beringovemu morju. Na nekem poizvedovalnem izletu je opazil Griggs na prevalu, ki ga imenujejo Ketmujsko sedlo, neznaten oblaček. »Mel sem si oči in pogledal še enkrat tja. Ne, ni bilo dvoma, točno na prevalu se je dvigal iz majhnega ognjenika droben steber pare. Ko smo dospeli do prevala, smo našli tla vsa preprežena z razpokami in manjšimi špranjami, ki je iz njih sikalo pol ducata večjih in morda sto manjših parnih curkov. Srce nam je močno utripalo, ko smo se bližali raztrgani ploskvi. Večina pare je uhajala iz špranj, ki so bile široke le nekaj centimetrov. Puhala je iz njih z znatno hitrostjo in z votlim hrumenjem. Mogli smo pristopiti in greli smo si roke ob parah, ki so bile pri izstopu iz zemlje sicer zelo vroče, a so se v zraku brž ohladile podobno kakor vodna para iz samovarja. Obenem so izstopale različne druge snovi, ki so širile čudno izprijen vonj in iz katerih so se tvorile na tleh usedline v prav živahnih barvah. Med njimi je bil zlasti žveplovodik z značilnim smradom po gnilih jajcih, prav tako tudi žveplo, ki je dajalo pisani skorji rumeno barvo. Pogled v pokrajino onstran prevala nam je zastiral manjši hrib, za katerim se je dvigal večji oblak pare. Ko smo ga prekoračili, se je pred nami razgrnila slika, ki je pač med najbolj čudovitimi, kar jih je kdaj zazrlo človeško oko. Kakor daleč je segal pogled, je bila dolina napolnjena s stotinami, s tisoči — ne, dobesedno z desettisoči kadečih se oblakov, ki so vreli iz razpokanih tal. Z našega stališča so bili videti drobni kakor one male fumarole (curki dima) v bližini; ko smo pa skušali cenili razdalje, nam je bilo jasno, da morajo nekatere biti vprav velikanske. Posamezne med njimi so pošiljale proti nebu parne stebre, visoke do 300 m in razblinili so se šele v te j višini. Po skrbni cenitvi smo prišli do zaključka, da je bilo krog tisoč teh stebrov višjih od 150 m! V razdalji kakih 20 km je zavila dolina za neko višnjevo goro; parni stebri so segali prav do tja, dalje pa oko seveda ni moglo prodreti. Na prvi pogled nam je bilo jasno, da smo tu naleteli na nekakšen drugi Yellowstonski park, o katerega obstoju doslej niti beli niti urojenci niso nič vedeli. Skušal sem ohraniti mirno kri in trudil sem se, da bi vršil skrbno svoja opazovanja. Kljub temu pa sem osvetlil v razumljivi želji, da dobi in slike, kar dva filma iz edinega dragocenega svitka, ki sem ga imel na tem potovanju s seboj; moral bi bil vedeti, da je bilo fotografiran je na to razdaljo nemogoče. Nekaj trenotkov smo stali kakor okameneli in smo srepo strmeli v mogočni prirodni prizor v globini. Potem pa smo hiteli nizdol v želji, da ga vidimo od blizu. Bilo je, kakor da so se sešli parni stroji vsega sveta in nenadoma razgnali svoje varnostne zaklopke, da bruhajo odvišno paro kakor za stavo v zrak. Nekatere fumarole so izstopale vzdolž skupnih razpok druga za drugo in v dolgih vrstah; druge so bruhale vsaka zase. Na j večja se je dvigala na pobočju nekega griča iz gnezda špranj, ki so sličile razpokom kakega ledenika. Bila je tako velika, da smo jo jasno videli kljub temu, da je bila od nas kakih pet kilometrov. K sreči je pihal s prelaza močan veter ter gnal pare od nas proč in v dolino, sicer pač ne bi bili tvegali nadaljnjega prodiranja. Razen delujočih špranj je bilo še na tisoče drugih, ki so ob našem poselil mirovale. Enako kakor ob ostalih'so barvane usedline pokrivale ila tudi ob njih. Že po površni raziskavi, ki smo jo napravili na dan odkritja, 31. julija 1916, smo spoznali, da je razpoklin moralo biti na desettisoče. Pod tem prvim dojmoin smo dolino tudi krstili za ,Dolino deset tisočerih hlapov*. Želel bi, da bi bil moj besedni zaklad dovolj bogat za pravilen opis čudne mešanice zoprnih vonjev, ki so jih širili hlapovi. S povsod širečimi 8e žvcpclnimi plini so se mešali tudi taki z organskim vonjem; spominjali so kar hkrati na osmojeno volno, na lisičino in na trohnobo. 1 lini nam niso škodovali, vendar pa smo večinoma pazili, da nam je veter pihal v hrbet. Dolge špranje, ki so povsod vzbujale naso Pozornost, so bile očividno ustja razpoklin v kajenju, skozi katero so privreli na »lan hlapovi žareče tekoče gmote, ki je bila pridrla do zemeljske površine. Presenetilo nas je, da je potekala glavna smer delujočih špranj pravokotno na vrsio »turih ognjenikov. Poznejša merjenja so dognala, . (Fot. Fr. KniSovec.) Halo! Vi lani! Mar mislite potopiti moje mreže?« je zavpil. »Ali ni na morju tudi za vas še prostora?« Vodja nordlandskega čolna ni niti glave dvignil, ko je s pevajočim naglasom odvrnil: »Bomo pač smeli razpeti mreže na božjem morju. Nismo vedeli. da je morje tukaj na severu od Staviiringcev.« »Pazi!« je mrmral Kristaver in zavil z vetrom in že se je zopet zibal v smeri na kopno. Naslednjega dne je snežilo in pri odhodu iz pristanišča je bil isti direndaj kakor prejšnji dan. Pomemben dan za Stavaringce, ki bodo prvič letos dvignili mreže. Pa na loviščih je bilo radi meteža nemogoče se ravnati po kopnem in tako je vozilo sto in sto čolnov ure in ure sem in tja in iskalo svojih plavač. Za nekaj čolnov na desno in levo so se pojavljala jadra; to je drselo sem. ono tja; možje na krovu so bili čez in čez zasneženi, pa so že zopet izginili v metežu in nova jadra so drsela mimo njih. Ne da bi kaj videli, so slišali od čolna do čolna: »Si kaj našel?« »Ne. in ti ?« »Ne.« I)a so v loviščih, to so čutili, niso pa vedeli, ali vozijo v zapadno smer na Stamsund ali vzhodno na Kabelvaag. Čolni so jezdili na svinčeno sivih valovih, medtem ko je z nizkega neba padal sneg nanje. Nekateri so imeli jadra v vetru ali so jih pa privili, da bi premišljali, drugi so pa vozili kar v slepo, v ved ni nevarnosti, da se zalete s kljunom v bok sosednega čolna. Tipali so kakor v temi, megla se pa ni hotela razvleči, pol dneva so blodili tako sem in tja po sivih vodah. Slednjič je neki Nordlandec našel svojo plavečo, nato so se drugi spomnili, v kateri smeri od nje so včeraj ležali, in našli tako tudi svojo. Jakob je imel tudi danes srečo, naletel je prej nego vsi drugi Stavaringci na svojo plavačo, in ker je bil Mrož« spustil svojo zapadno-južno-znpadno od njega, ni bilo več težko se spoznati. Privijte jadro, izpostavite vesla, plavačo na krov! Svečan trenotek za Larsa. Zdaj bo pomagal dvigati lofotske mreže. Mogoče bo dober, mogoče slab plen. Blagostanje ali pomanjkanje, vse je odvisno od tega, kaj je v mrežah. Zdaj, zdaj jih bomo dvignili, že j ih začenjamo. Lars je sedel pri veslu, da bi držal čoln na mestu, pa je gledal na vrv, ki je vršela čez škripec, da je kar škropilo. Vedno teže gre, že mora več mož poprijeti. Mreže se začno dvigati iz globočin. Zdaj se začne lov. Oče je bil izpustil krmilo in prijel za kavelj, pripravljen, da potegne vsako ribo, ki bi se izmotala iz mreže, v čoln. Ostali možje so pa vlekli in vlekli, z njih obrazov ni bilo razbrati, da vlečejo zaslužek iz morja, ne, vse je obvladal samo ob- čutek. da vlečejo nekaj težkega v čoln. Vlecite, vlecite, ahoj! In siva gmota se prikaže nad škripcem, prva mreža. Voda se cedi iz nje, pa mogočne bele rokavice mož niso nič manj mokre, hrbti se jim krive, noge se upirajo, obrazi se pačijo, oj. je to težko! Vlecite, ahoj! Sto in sto sežnjev so mreže dolge, težke in vise poševno, kakor da hočejo na vsak način nazaj v globočino in povrh še Elezeusa in Henrika Kabbena s seboj čez krov. Pa ta dva se upirata z nogami, vlečeta, vlečeta in zmagujeta. Škripec brenči in meče vodo. Prva mreža je prazna. I ucaie sežnjev globoko je bila v morju, da se razgleda, sedaj pripoveduje, da ni nič videla. Šest mož' v čolnu to dobro razume. Če bodo druge mreže isto povedale, čemu so potem prav za prav na tem divjem morju, čemu garajo in zmrzujejo! Še vedno vlečejo in slednjič pride nekaj živega v čoln: prva polenovka letos. Sivi ribi s svetlim trebuhom, širokim gobcem in ugaslimi očmi je malo mar. ali dobi kaj žreti, ali jo pa drugi požro. Henrik Rabben jo dvigne iz mreže, prime za gobec z repom navzdol. Srednje velika polenovka. Pa je prva v tem letu. Vlekli so ure in ure. Znoj jih je polival. V dolgih presledkih so dvignili še nekaj rib. Ko je bila zadnja mreža v čolnu, jih je bilo vsega skupaj mogoče sto. Med tem je metež ponehal, in ko so metali vnovič mreže, je postalo mrzleje. Veter je pihal od kopnega in morali so križariti vso dolgo pot nazaj v pristanišče. Vedno hu jši mraz je pritiskal in možje, prepoteni od dviganja mrež, so morali mirno stati v čolnu in čakati, da jim pomrznejo mokre srajce na golih telesih. Ko so se naslednjega jutra zbudili, so morali radi slabega vremena ostati na kopnem. Ves dan je divjal vihar, odtrgaval ladje in jih metal ob čeri, v sundih in pristaniščih se je zibal hrešče cel gozd jamborov, s streh je odnašalo daleč preko pristana opeko, v zraku so se pa s težkimi, trudnimi peroti prerivali beli galebi. Njih vreščanje je bilo čuti kakor zlovešče znamenje z neba. Pristan je postal ječa več sto možem. V štacuni se je gnetlo ljudi v debelih jopah in širokokrajnih klobukih, lu pa tam se je vzpenjal z naporom trop ribičev na pečino, kjer so stali nato z vihrajočimi suknjami v viharju, z rokami ob klobukih, da jim jih ni odneslo. Z mahom preprežena slana morska voda jim je pršela v obraz, jih bila po licih in jim jemala vid. Doma ni bilo kaj početi. Vrvi in mrež še ni bilo treba popravljati, seveda one, ki so jih bili Lofotski ribiči vlečejo nastavljeno mrežo iz morju. včeraj napeli v morje, bodo težko še kdaj videli. Slab začetek, zares. Med temi tisoči mož, zbranimi na štirih ali petih skalnatih otočkih v mor ju, je bilo komaj kakih dvajset žensk. Nekaj ribičev je stanovalo z ženami in hčerami vse leto tu. Pri »kralju«, zdravniku in župniku je bilo tudi nekaj služkinj: nekaj deklet so pripeljali za gospodinje Nordlandei s seboj. Pa bilo je tudi nekaj gospa v klobukih in nekaj gospodičen, ena je bila vzgojiteljica pri zdravniku, druga z naočniki pa lelegralistka. Ribičem sledi na Lofote cel trop ujed. Tudi te so bile že tu. Bili so Židje z urami, krošnjarji, poroče-vavci, komedijanti, ki so prirejali v pristanu predstave, misijonarji, ki so pridigovali v ribiškem domu. bil je (likaj možak z lajno in s prezebajočo opico v rdeči obleki. Tudi agentje za najcenejši prevoz v Ameriko so se bili znašli, trgovski pot -niki za poljedelske stroje, velik možakar z izgotovljenimi oblekami v dveh vrečah, ki jih je nosil eno spredaj drugo zadaj. Pa kaj, ko pa še ni bilo zaslužka. Edino izseljeniški agent je vzbujal nekaj zanimanja, saj je lov kazal slabo. Več dni so morali ribiči radi viharja ostati na kopnem. In če je pristal parnik, vozeč vzdolž Lofotov, je poročal o prevrnjenih čolnih, ki jih je nosilo po morju. Nekega jutra pa je zopet legel mir na morji'. Zunaj na loviščih so našli mreže na vse strani razmetane, raztrgane in drugo v drugo zapletene. Zares slab začetek! Pa kar v hipu so se pojavile ribe. 8. Ribe! Prišlo je čisto nepričakovano. In niso si mogli, ko so se pojavile ribe. želeti boljšega vremena. Lahna sapica kodni vestfjord-ske vode, na milje daleč je videti na loviščih skupine črnih točk: čolni in nad njimi galebi in beli oblački. Morje je vzburjeno in vendar ne meče valov. Trnkarji imajo pri vsakem lučaju ribo na trnku, težke ribe drgetajo na vrvicah, tudi mreže S(> danes težke, možje vlečejo in vlečejo in mreže, ki gredo čez škripec, so polne rib, zdaj pa zdaj pade katera nazaj in plava H trebuhom navzgor. I>« vodja jo potegne s kavljem čez krov. Danes no dolgo na morju, saj morajo vse te ribe vzeti iz mrež, preden mreže spet nastavijo. Hal up uhoj! Arntu in Larsu ni bilo lahko držati čolna na mestu, vedno globlje se je pod težo rib potapljal. Zadnji in srednji del čolna sta bila že zvrhoma polna, skoraj ni bilo nič več prostora, zunaj je pa še toliko mrež! — Hal up ahoj! Pa kaj zato, če je dan minul, ne da bi bili deli kaj v usta, bil je zanje dogodek: kdo se je brigal za to. če se mrači..Možje so se potili, tega so bili navajeni, sicer jim je bilo pa danes vse novo. Spogledovali so se in smejali in zopet z vsemi močmi vlekli. In K leze us ni zdržal, da bi ne zakikirikal. V sosednem čolnu, severno od njih, je stal mož in mu odgovoril in ta je znal še vse bolje kikirikati. Ni bilo časa, da bi sečlovek razgledoval, pa iz daljave je zakikirikal tret ji petelin in bogve če ni šlo kikirikanje kar milje daleč. Tu pa tam je nastal med dvema čolnoma prepir: zamotale so se jima bile mreže in opravka je bilo dovolj. Lars, ki je moral ves dan držati za težko veslo, je dobil na dlaneh mehurje, opazil jih je pa šele, ko so bili izmetali vnovič mreže in v mraku veslali nazaj v pristan. Bilo je dobro mil jo daleč in v protitoku s težko obloženim čolnom; treba se je bilo pošteno upreti in Lars je opazil, tla je bila vsa dlan polna mehurjev, pa je moral veslati, veslati kakor vsi drugi. Preden pride večerja in potem postelja, je treba še vse le ribe iztrebiti in nihče ga ne vpraša, ali je truden. Zdaj je čas lova, za to so tu pod Lofoti. Lars je čutil, kako mu pokajo mehurji, kako se krči koža in se zajeda volnena rokavica v golo meso, pa je bilo še daleč do brega in sedaj veslaj in veslaj. Vedno težji in težji se je zdel čoln, vse moči je bilo treba napeti, bilo je pozno in dela še čez glavo. Za njimi je ležala temna ploskev Vestfjorda v mesečini, ki je v njej valovilo morje. Od vseli strani se je culo škripanje vesel in pljuskanje čolnov, daleč zadaj je začel neki Nord-landec peti in Kaneles Gomon je gonil veslo in pel z njim — ves truden. Pred njimi je stala lofotska stena z zasneženimi vrhovi, bleščečimi se v mesečini kakor srebro, spodaj na obrežju so se pa videle luči morskih svetilnikov in luči pristanov, na milje daleč v tihi večer. Lars je opazil, da mu postajajo rokavice mokre; bile so rane, ki so krvavele, pa še je bilo daleč do brega in veslali so proti toku. Zelene in rdeče svetilke v luki so ga pozdravljale, parnik s celo vrsto žarečih oči je plul mimo, Lars je spustil za trenotek veslo, bilo mu je, kakor da pritiska dlan ob razbeljeno železo, pa že ga je očetov klic zdramil in poprijel je znova. Veslaj, veslaj, naj te žge golo meso, to sicer res ni prijetno, pa zdaj velja priti na kopno in pospraviti ribe! Pri trgovskih barkah, ki so v zalivu nakladale ribe, je bil že peklenski trušč. Onih malo, ki so bili že z delom gotovi in na kopnem, je bilo zvrnilo že nekaj kozarčkov, saj se je čulo od vseh strani petje in hrup. Pa pri Stavaringcih je bilo lako, da so ribe vedno poprej očistili, preden so jih prodali: iztrebili so jim drobovje, jim odrezali glave, nasolili ikre v čebrih in jih šele na pomlad prodali, ko so bile ugodnejše cene, jetra so pa jemali s seboj in sami iz njih kuhali ribje olje, ker jim je to več neslo. Zato stoj pozno v noč pri svitu svetilke na produ in čisti dvanajst do petnajst sto polenovk, preden pomisliš na večerjo in spanje. Vreme je ugodno, pa zelo mraz. Nož para ribje trebuhe in grla, pri tem delu roke ne preneso rokavic, kri in sluz se prijemlje prstov, dlani in zapestja in primrzuje v led. Arnt Aasan se mora vsemu temu šele privadili; kar nič mu noče od rok in prsti skele, da bi se človek razjokal. Tiho je postalo na morju, tudi v pristanu je vedno tiše, pozna noč je že. Pa Staviiringci so še vedno pri ribah. In naj traja še tako dolgo, ribe morajo biti osnnžene, četudi bi morali brez spanja zopet na lov. Larsove, od veslanja ožuljene roke pri vsakem prijemu od morske vode slanih rib zaskele, da bi najrajši poskočil in tulil. Pa naj mar joka kakor otrok, on, ribič lofotski? Ni prijetno stati pripognjen, zlasti če si utrujen; pa noži režejo, jetra gredo v ta čeber, ikre v onega, drobovje pa kar v morje. Mesec se zrcali v sundih, sneg škriplje pod nogami, pristan počiva v spanju, tu pa stoje možje in molče trebijo ribe. Šele ko se je začelo daniti, je dejal Kristaver: »Lars, hitro! Pristavi kavo!« Opotekaje se je fant odšel, v glavi mu je šumelo, vsi udje so ga boleli, otekle roke so mu krvavele. Pa kaj? Zdaj je pod Lofoti na lovu. Slednjič je svetilka v izbi obsevala dvanajst mož, ki so sedeli pri vroči kavi za mizo in komaj še utegnili namazati s čim košček kruha. Koža jim je bila razpokana od mraza, potu in morske vode, oči tope od bogastva, ki so ga zrle, še bolj od pohlepa, najbolj pa od dela. In ko so bili slednjič z jedjo pri kraju, se je Lars skoraj opotekel proti ležišču, omahnil nanj in zaspal v škornjih, kakor je bil. Zdelo se mu je. da je spal samo trenotek, ko so ga očetove pesti zopet vzdramile. »Vstani, vstani! Mi moramo ven.< Lars je odprl oči in strmel v očeta. Bi ne smel vsaj trenotek še spali? »Pojdi, pojdi, mar ne vidiš, da so drugi že v čolnu. Spali bomo, ko ne bo rib. Na požirek kave!« Fant je zvrnil skodelico, vteknil kos kruha v usta in štorkljal za očetom, k veslu za ves dan. Šele pozneje je zvedel, da je medtem, ko so drugi prodali na krovu trgovske ladje štirinajst slo ril), vendarle nekaj ur spal. In prišli so dnevi, ko so bili Lofoli kakor v vročici. Vreme je držalo. V pristan so prihajali in odhajali parniki, z ribami naložene ribiške ladje so razpenjale jadra za odhod, druge so zopet prihajale prazne k nakupovanju, plavajoče kuhinje ribjega olja so bile vrgle sidra in povpraševale po jetrih, sleherni večer se je vračalo ribiško bro-dovje težko obloženo v pristan. Sele pozno v noč leže mir na morje. Mirno diha v mesečini Veslfjord, skrajne skjiire so posedli galebi. Temno morje, nad njim luna, vzdolž lofolske stene pa milje daleč luči svetilnikov in pristanov. Beli trebuhi ledenikov kipe pod sinje nebo: polarna noč z zvezdami v pramenih polarnega sija. Pa dnevi potekajo in slednjič pride nedelja. 9. Nedelja. Sobotna noč je in jutri je nedelja. Šest ležišč, tri in tri, eno nad drugim, na vsakem po dva možu iu vseh dvanajst spi in jim ni treba po nekaj urah zopet vstati. Z nazaj povešeno glavo dihajo prosto v dolgih globokih dihljajih, temu ali onemu je zdrknila raz koleno odeja, gola noga moli čez rob ležišča. Smrčanje dvanajsterih mož je kakor bobnenje morja ob čereh; smrčijo, mrmrajo v snu in spe. Do skrajnosti utrujeni so se, razznojeni in zagoreli možje, pogrezali vedno globlje v nezavest. Kakor volna mehko je bilo njih spanje, vedno globlje in globlje; nihče jih ni dramil; ni jim bilo treba vstati in so spali. Mogoče je bil ta ali oni v začetku še pretruden, še prepoln različnih predstav, da bi mogel mirno ležati. Za povešenimi vekami so se vrstile slike: veslajo, da se jim trga na dlaneh koža, da se vidijo gole kosti, iz morja se dvigajo roji polenovk, ki zakrivajo kakor jate ptic sonce: Resnično! Polenovke letajo po zraku in vse so srebrne, ne, iz zlata so, — samo bogastvo. Pa polagoma ugašajo predstave, spočiti so že toliko, da se zares čutijo trudne; kakor v gorki prijazni megli leže, v pokrajini miru, v raju pokoj a. Danilo se je v izbi, pa oni so spali; nastal je bel dan in so spali; prišlo je poldne in noben se ni zbudil. Obrnili so se na drugo stran in spali. Mračilo se je že, pa so spali. Mala okenca so poslala siva. nato temna in še vedno so spali. Slednjič se je zravnal Per Suzansa, si mel zaspane oči, poiskal vžigalico in potegnil z njo po zidu: ura je bila sedem. Za nedeljsko jutro pač še prezgodaj za vstati. In potegnil si je odejo preko glave in spal dalje. Zunaj je postajalo živo. Elezeus je začutil potrebo iti iz izbe. Ko se je vrnil, je udaril po steni: »Fantje vstanite, polnih štiri in dvajset ur smo spali, v nedeljo zvečer je. Slišite? Vstanite! Skuham vam kavo.« Prižgal je svetilko, pospravil po izbi in pristavil kotliček k ognju. Drugi so spali naprej. Pa Elezeus je bil sedaj nežen in dober, saj je bil srečen. Izmislil si je nekaj posebnega. Dal jim bo od svojega dobrega opresnega kruha, ga namazal z maslom in sirupom, narezal ga v lepe koščke in jih v skledi ponudil kot zajtrk gospodi, ležeči v Posteljah, ob osmih zvečer. Umil se je, napravil naravnost prazniško, pokesal lase in brado, poiskal višnjevo pikčasto srujt o *11 si jo predpasal kakor sobarica predpasnik, lu k() je bil z vsem gotov in se je v 12 skodelicah kadil« kava. je zapel božično pesem in jih s pesnijo zbudil, — naj mislijo, da je božič, ko dobe '«ke slaščice v posteljo. Ko so se slednjič vzravnali in sc zopet zavedeli. je prišel k njim sosed in pripovedoval, da je bil župnik s cerkovnikom danes sam v cerkvi, ves Postan da je spal. Zdaj so šele doumeli, da ni bilo jutro, marveč večer, spogledali so se in začutili, da so lačni kakor volkovi. Ves teden niso imeli gorkega v ustih, dan na dan so stradali, danes morajo dobiti kaj boljšega, nego je kava in kruli. »Molje!« je dejal nekdo. »Molje!« je ponovila večina. To je jed! Letos je še ni bilo na mizi. Vsi so hoteli molje. »Henrik,« je dejal Per Suzansa, »v tem si ti mojster, to vem. Daj, spravi se na delo!« In medtem ko je Henrik zunaj pripravljal večerjo, je moral Lars s črnilom in peresom na dan in pisati za može pisma izpod Lofotov. »Molje! Prostora, ljudje! Zdaj pride nekaj imenitnega za v usta.« Henrik je prinesel več skled z narezanim kruhom, nato je prišel lonec poln kuhanih, kadečih se jeter, od katerih je v vsako skledo položil precejšen kos. Mast se je svetila na pločah kruha, nastrgal je sira in ga potresel čez jetra in kruh. čez vse pa je vlil v dolgem zlatem curku sirupa. Vse skup je do dobra pomešal z žlico, da je bilo kakor kaša. Ha. kako diši! Dvanajst mož je sedlo k mizi in zajelo. Komaj, da so še vedeli, kdaj so imeli zadnjič žlice v ustih. Zdelo se jim je, kakor da so, odkar se spominjajo, živeli ob kavi in kruhu. Tn zdaj je bila več kot pojedina. Bila je prava pravcata veselica. Neverjetno, kako hitro so se praznile sklede. Pa Henrik je imel še in še jeter in nove sklede so prihajale na mizo in žlice so znova zajemale. Kaj, že zopet so sklede prazne. Saj je šele začelo dišati. Le-ta ali oni je popustil jermen za pasom za nekaj lukenj. Ni vsak dan veselica v pristanu. (Dalje prihodnjič.) Bogat ribji lov — težke polenovke, ujete na Lofotih. KO SO HRASTI ŠUMELI ZGODOVINSKI ROMAN Spisal S. R. Minclov / Iz ruščine prevel B. Vdovič Peto poglavje. V tem ko je Ščokin pri mostnih vratih prežal na Grunjo, se je na nemškem dvoru zgodila nerodnost. Ogromni Tjurja,1 ki je z vnemo zdravil svojega mačka s pijačo že ob sončnem vzhodu, se je majal vzdolž dortsov. Ne vedoč, kaj bi počel, je lezel v vsako prodajalno, razsvetljeno le od luči, ki je padala skozi vrata, razpehaval ljudi in, ko se je prerinil prav do prodajalne mize, vsakega Nemca nesramno, dolgo in molče ogledoval od nog do glave, kakor bi ga hotel fc očmi izmeriti. Pomočniki, Čez glavo zaposleni z delom, se niso zmenili zanj, in Tjurja je, ko je bil postal četrt ure, lezel v sosedno prodajalnico. V eni pa je naletel na Karla, ki se je z nekom razgovarjal. Tjurja ga pogleda in zdajci zastoka, da se je čulo po vsej prodajalni, nato počasi počene kakor od bolečin in se prime z rokami za senci. »Kaj ti je fant?« ga nekdo sočustveno vpraša. Tjurja se, ne. da bi odgovoril, zravna, pomaje z glavo in pograbi, nepričakovano za vse, Karla za njegov višnjevordeči nos. »Moj Bog! Kakšen nos je to,« je rekel s skoraj jokajočim glasom in vlekel krivečega in otepajočega se hlapca za seboj: »Psom bi ga bilo treba vreči, on ga pa s seboj nosi!« Bučen smeh je napolnil prodajalno. Razljučeni Karel je počakal ugodnega trenotku in je z vso močjo brcnil svojega razžaljivca s koncem čevlja v (rebuli. Tjurja je izpustil njegov nos in še dobil tako zaušnico, da se je prevrnil čez prag in skoraj podrl nekaj ljudi. »A, ti bi se rad tepel?« je divje zarjul in rinil z dvignjenimi pestmi nazaj. Izza mize so skočili irije prodajavci tovarišu na pomoč; zamolkli udarci so začeli mlatiti Tjurjo od vseh strani. »Bratci, naše bijejo! Pomagajte!« je zavpil po dvorišču z obupanim glasom in otepaje se Nemcev planil iz prodajalne. »Kaj je? Kdo bije? Zakaj?« so se razlegali grozeči glasovi med prerivajočo se množico, ki ni vedela, zakaj gre. Nekaj ljudi, med temi tudi Djakon in Ščenok, je hitelo ljurji na pomoč. Iz prodajaln so začeli skakati Nemci; množica se je umeknila od odprtih vrat, vzdolž katerih so se postavili Nemci v vrsto; z obeh strani se je vsipalo zmerjanje in psovanje; še malo, pa bi se bil vnel boj na pesti. V tem trenotku se je pokazal na vratih Šujski. Alderman z vsemi ratmani mu je šel naproti in ga pozdravil na ta način, da je iztegnil predse desno roko s snetim klobukom in se pri poklonu doteknil z njim zemlje. Hrup pri prodajalnah je povzročil, da se je Šujski ozrl. Zaradi sonca si je zaslonil oči z roko, izprevidel, zakaj gre, in dal jezdecem ukaz, naj pomirijo ljudi. Konjiki so obrnili kopja s topim koncem naprej in udarili na množico; ta je planila k prodajalnam. Nekateri, ki so se zazijali, so popadali skoraj pod konje, mnogi pa so bili deležni darov v obliki višnjevih marog in bul od kopjišč. »Le dajte jih, tepce, le po njih!« je kriknil Šujski vzpodbujaje jih za njimi. »V ječo vrzite šuntarje!« Tudi Djakon in Ščenok, videvši prihajati rdeče jezdece z naperjenimi kopji, sta smuknila v množico. Na mestu pretepa sta ostala samo zmršeni Tjurja, ki je izgubil šapko, z okrvaljenim obrazom, in vzbesneli Karel s svojim, v nekakšno peso izpremenjenim nosom. Jezdeci so, ne dotakni vši se njega, odgnali Tjurjo kakor jarca v stran in, ogledavši se po množici, ki je začela godrnjati, hitro pograbili še dva kričača ter jih, sklenivši krog okoli njih, odgnali k vratom. Šujskega pa že ni bilo več na dvorišču; spremljan od načelujočih Nemcev je šel, vedno noseč glavo pokonci, v prostore stevena pogledat izbrane vrste barvastega sukna. Grunja s svojimi tovarišicami in Ščokin, ki jim je v majhni razdalji komaj sledil, so bili na sredi mostu, ko so jim prišli nasproti jezdeci, ki so vedli kake tri ljudi. lllodje plavajočega mostu, ki je bil že tako prenapolnjen z ljudmi, se je začelo tam, kjer so jahali jezdeci, skoraj za četrtino pogrezati v vodo, tako da je voda oblivala pešce do gležnjev. Zmerjanje in psovanje je spremljalo jezdece. »Moskva dela krivico, pomagajte!« je kričal nekdo, ki je šel peš med njimi. Zadnji jezdeci so s srditimi obrazi krepko drezali kričača s kop j išči v hrbet. Glas zajetega se je zdel Vasiliju znan; prerinil se je bliže in spoznal Tjurjo. »Kam jih vedete, ljudje božji?« je vprašal naj bližjega jezdeca. »Hodi mimo!« se je zadrl ta zaničljivo. »Odgovarjaj, kadar te kdo vpraša, Moskva osrana!« je vzkipel Vasilij. Jezdec je v odgovor zamahnil s kopjem in Vasilij je komaj še odskočil, da je ni dobil. Jezdeci so odjahali mimo. Razjarjeni Ščokin je že hotel na glas pozvati ljudi okoli sebe, naj zmečkajo in v vodo vržejo Moskovce, a spomnil se je na Grunjo ter na svojo obljubo, pa se je umiril. Nekdo ga je prijel za komolec. Ščokin se je obrnil in zagledal Djakona in Ščenka. »Tjurjo so pobrali!« je zagodel Djakon. »Sem videl. Pa zakaj?« je na kratko vprašal še ne mirni Vasilij. Djakon se je udaril z roko po stegnu in se zukrohotal, kakor bi pobobnal po praznem sodu. »Nemcu je skoraj nos odtrgal. No, in ta nos!« je rekel majaje z glavo in zvončkljaje s kra-guljčki na kapi. In povedal je Vasiliju vse, kar se je zgodilo. Na le-tega licu se je pokazal smeh. »Ali je sedaj tiho tam?« je vprašal in pokazal z glavo na stene nemškega dvora, ki so se videle onstran reke. »Tiho!« je prepričano odgovoril Ščenok. »Deset konjikov je ostalo še tam in bojar sam.« »Tjurjo je treba osvobodili...« je rekel Vasilij skrbljivo. »Seveda!« je poirdil Djakon. »Vesta kaj. bratca,« je nadaljeval Ščokin, »jaz moram takoj na nemški dvor, vidva pa pojdita za jezdeci in izsledita, kam bodo Tjurjo zaprli. Samo — da mi nihče s prstom ne gane brez mene!« je dodal zabičuje. Djakon in Ščenok sla prikimala in se odpravila v mesto. Vasilij je pohitel za Grunjo. Šesto poglavje. Oddelek konjikov, ki so gnali ljudi, ter rjovenje in tuljenje Tjurje je obrnilo nase pozornost mnogih in po mest nem tržišču se je hitro raznesla vest o nekem dogodku, ki se je zgodil na nemškem dvoru. Ko se je čez dve uri vrnil Vasilij iz /apskovja >n se pokazal na trgu, se je pritisnil k njemu dečko neskladnih udov, dolg kakor žrd, s skrbmi »a obrazu. »Cuj. Vasilij Petrovič!« je rekel polglasno, ‘loteknivši se Ščokinove rame. Ta se je ozrl v njegovo stran. »Kaj, Klim?« ga je vprašal. »Slabo je, slabo...« je zašepetal s skrbjo in mu sklonil k uhu, »mnogo naših so pograbili.« »Koga, kdaj?« je vzkliknil Vasilij. Anton Plestenjak:. Predmestna ulica. »Skoraj pravkar. Štirideset ljudi so pobili, prav toliko pa pohabili.« »Kje?« »Na nemškem dvoru.« Ščokinu je odleglo pri srcu. Pogledal je Kli-movo, kakor dlan od strani ozko lice, na ogromno jabolko, ki mu je štrlelo iz dolgega in tenkega vratu, in se je nasmejal. »Eh... gusinjušku!«1 mu je ušlo. »Kateri tepec pa te je naplahtal?« »Vsi govprijo!« je odvrnil Klim. »A kdo je to tebi povedal?« Klim je motril množico. »Tam ... onile!« je rekel, zagledavši rusca, ki je švigal kakor ščuka od ene skupine do druge. »To so same čenče,« je odgovoril Vasilij, »jaz sem bil pravkar sam na nemškem dvoru. A pojdi, pripelji tega novičarja sem!« Klim je planil v množico in kmalu privedel k Vasiliju rusca; ta se je nemirno oziral in se, ko je srečal pogled Ščokina, delal, kakor da 011 sam hiti, da pride k njemu. »Zakaj po nepotrebnem ščuvaš ljudi?« ga je strogo vprašal Vasilij. »Od katere klepetulje si pa pobral vesti o nemškem dvoru?« »Jaz? ... Jaz nisem nič ...« je zamrmral rusec, potresaje z rameni. »Kako nič? A meni, kaj si pripovedoval?« ga je presekal Klim. »Lažnivec, ti lažnivi!« Rusec je ošinil s svojimi vodenimi očmi Klima, nato pa Ščokina in uvidel, da ne kaže tajiti. I11 hitro je porinil svoj ostronosi pegasti obraz Vasiliju k ušesu. »Nalašč sem to napravil!« mu je rekel poine-žikuje, »naj Moskvo majceno potrepljajo, saj je kaj dobiti od nje!« »To se ne sme!« ga je rezko prekinil Vasilij s takim glasom, da je lokavi izraz takoj zginil z rusčevega obraza in se izpremenil v ponižnega. »Da se mi nihče nikogar s prstom ne dotakne. Cdej, da si privežeš jezik! Ako si z nami zapleten, boš tudi našo pesem pel. Pojdi se rajši pripravljat za jutri!« Ščokin se je obrnil h Klimu: »A Djakona nisi videl?« »Videl... tukaj se je lovil prej.« »Pojdiva ga iskat!« Ščokin in Klim, ki je resnično spominjal na oskuben gosji vrat, sla odšla po trgu. Rusolasec je ostal sam in je nekaj minut gledal za njima. »Kakšen vojvoda se je oglasil!« je zlobno zamrmral predse. »Še nekaj časa, pa boste vsi plesali, kakor bom jaz godel!« Pljunil je in odšel po trgu. Kakor široka luža krvi, prerezana z dolgim črnim pasom — z ozko plastjo oblakov — je izginjala ruj na zarja na večernem nebu. Na jutro je bilo pričakovati vetra, če ne celo burje: od nemške strani je že začel v sunkih buhati veter, sukaje prah in loputale tu z oknicami, tam z vratnicami. Ulice Pskova so bile skoraj prazne; samo trgovci, ki še niso vsega končali, in pomočniki so pokrivali kupe blaga z rogožami in ponjavami. Tu pa tam so se pokazale medvedje oblike stražnikov, zavitih v ovčje kožuhe, s kosmatimi kapami na glavi in z gorjačami v rokah. Po hišah so povsod večerjali. Pri koncu večerje je bil doma tudi Šujski z ženo. Dvojica se ni skladala ne po postavi ne po zunanjosti. Čez mero težka in velika, na sredi kakor pernica tesno zažeta, po običaju belo in rdeče naličena bojarinja je bila videti precej živahnejša in urnejša od svojega nekam lesenega moža. Cmokaje in z naslado je pravkar dojedala velikega, mehko kuhanega siga1 in njeni sivi, z mastjo zaliti očesci, ki sta pogledavali izpod črnih obrvi, na široko pobarvanih na popolnoma brezdlakem mestu, sta se iskrili od zadovoljstva: mož ji je privlekel z nemškega dvora takih darov, da se jili ni mogla nagledati in so še kupoma ležali okrog po klopeh. Šujski je sedel, držeč v levi roki nevelik srebrn korec, z desno pa se je prijemal za dolgo brado in jo počasi vlekel skozi pest od podbradka navzdol do konca. Zdaj pa zdaj je goltnil, odpil nato nekoliko iz korca in ga postavil spet na mizo nazaj. Komaj je poslednji košček siga. polit z oljem in posut z nasekljanim jajcem, izginil v mehka usta bojarinje, so se odprla vrata in pojavil se je visok, plečat sluga. »Andruška je prišel, milostni gospod!« je sporočil zvočno. Šujski se je zgenil in blagodušni izraz mu je splahnil z lica. »Pokliči ga, pokliči!« je odgovoril. Sluga je izginil in čez malo časa so se vrata na polovico odprla in skoznje se je postrani, kakor ogor, ki se je postavil na rep. privil rusec; pokrižavši se pred ikonami, sc je sedečima nizko poklonil. »Pozdravljen!« je odgovoril Šujski na njegov pozdrav. »Kaj poveš dobrega?« Rusec se je skrivil in nalaliko zakrilil z rokami. »Kje boš kaj dobrega dobil, bojarin? Uškuj-niki se pripravljajo na odhod ...« »Vem ... saj si mi že povedal to ...« »Jutri zarana!« »Jutri?« je znova vprašal Šujski in obrvi so se mu dvignile. Pomolčal je in pobobnal s prsti po mizi. »Kaj pa posadnik? Ali se pripravlja, da jih zadrži?« »Nikakor ne!« je odgovoril rusec. »1, kje jih pa zadrži: do petdeset uškujev jih pojde!« »To je torej v najslabšem slučaju pet sto duš?« »Pet sto duš? To je veliko! — In tisti trije, ki si jih dal odvesti in zapreti, spadajo tudi med uskujnike.« »Misliš?« »Ne mislim — vem! In ne verjamem, da jih drugi ne bodo skušali oteti, ker so od sile razkačeni!« »Kaj bo iz tega?« »Saj se neumno ljudstvo... srdi na tebe. gospod 1 n so pobrali, govorijo pa. viš, kakor da so Jih stirideset in da so jih prav toliko na tvoj »kaz pobih in pohabili...« i i- Je vidno pohlcdel in oči so se mu /•«' bliskale. »Kakšen tepec pa je raznesel take govorice?« je vprašal. Rusec je zmajal z rameni: »Bog vedi, kdo, bojarin! Govorica je kakor veter; odkod je pihnil, ne doženeš!« »Se ni morda kdo od naših kaj zlagal, da bi se hvalil? Zabiti so že dovolj ...« »Vse mogoče ...« je odvrnil rusec. »Mislite, da ste tu v Moskvi, ka-li, da kaj takega čenčate?« je jezno nadaljeval Šujski. »Ali ne razumejo vaše buče, da nas je tukaj peščica in nas v eni uri lahko vse pobijejo?« »I, saj jaz nisem nič kriv, milostni gospod . ..« se je ves skrčil in mirno odgovoril rusec, »jaz razumem ... Bog se usmili! Se mar ozira jezik na svoj vrat? .. . Vsak kolikor toliko ščuva tukajšnje ljudi, tako je!« Kar se začuje na cesti šum tiho hodečih ljudi, v okno pa prileti kamen in pade z razbito sljudo in oknico vred v sobo. Kakor vihar je takoj za njim udarilo v okno tuljenje, rjovenje, mijavkanje, lajanje in vpitje množice glasov. Rusec se je umeknil k vratom, Šujski pa se je stisnil kakor do smrti upehan volk v desni sprednji kot. Bojarinja se je že vrgla k darilom in jih začela grabiti na kup, a se je že vzravnala: zunaj je kakor po čarovniji vse utihnilo. Šujski je odprl okno in zagledal v somraku večera čuden prizor: sredi ulice, naravnost nasproti njega se je na nekem sodu dvigal ogromen, v meniško haljo oblečen človek, pokrit ne z okroglo čepico ne s koničasto oglavnico. Krog njega je kakor okamenela molčala pisana množica. Človek v meniški halji je iztegnil roko in pokazal z njo na Šujskega od razburjenja in raz-kačenosti bledi obraz, ki se je bil strmeč pokazal v oknu. »lli-ši le-tej .. .« se je sredi tišine bobneče razleglo s soda po vsem Detincu in se odbilo od ogelnega stolpa, »gospodu Šujskemu, njegovim otrokom in poslom ter vsej nesramni Moskvi — n®j jo trga vrag, — a-n-a-th-e-m-a-!!!«1 Izbruh krohota in krikov je pretresel hišne »tene. V Šujskega so se vsipale kepe prsti in ku-nienje; en kos m ti je priletel v prsi, nekaj jih je Padlo v sobo. Šujski je odskočil v stran. »Hej, hlapci!« je kriknil s hreščečim glasom. »Stražo sem! Na kopja z njimi!« Hlapca, ki sta bila pritekla, sta planila spet 'z sobe. Od zunaj se je slišal hiter topot bežečih n°g in ni pretekla minuta, pa je spel nastopila tišina: ulica je poslala prazna. Straža, ki je sko- čila iz hiše z naperjenimi kopji in s helebardami, ni našla na njej žive duše: tam je stal samo prazni sod in se valjala nekoga raztrgana čepica. Razjarjeni Šujski se je, sipaje psovke na Pskoviče in obetajoč jim vse mogoče nesreče, kakor žoga točil po sobi od stene do stene. Rusec se je molče naslonil v kot pri vratih in je. kakor bi bil zrasel z njim, le glavo obračal zdaj na bojarinjo, ki se je izpostavila v odprtem oknu, zdaj na bojarja. Duri so zaškripale in rusec je brž vteknil nos v nastalo zev: od tam se je pokazal bradat obraz in rdeča enoredka. Rusec se je z njim polglasno pomenil nekoliko besed. »Kar vstopi!« je pristavil in se obrnil k Šujskemu: »Bojar, Ignat je prišel k tebi.« Šujski se je ustavil sredi sobe. »Kaj je?« je rekel rezno, ko je bil komaj z glavo pokimal v odgovor na nizki poklon in pozdrav vstopivšega korenjaškega mladca. »Ne vem, kako bi ti sporočil, bojarin?« je rekel ta in se znova klanjal. »Vrala v ječo so vlomili in vse tri ljudi, ki si jih bil ti poslal, odvedli...« »Kdo? Kaj?« je zavpil Šujski in zaleplal z nogo. »Se ne ve, gospodar,« je odgovoril Ignal in povesil glavo. »S stražo sem hodil pravkar, pridemo k ječi, glej — vrata na stežaj in naša dva, ki sla stražila, zvezana na tleh. Gremo v luknjo, tam pa nikogar, prazno ... Nesreča je!« je prostodušno pristavil in vzdihnil. »S stražo naj se hodi vso noč po Detincu!« je zdajci hripavo rekel Šujski, »vrala Delinca se zapahnejo, da ne more nihče ne ven ne noter!« Ignat je privzdignil košate temne obrvi in dvomljivo pogledal Šujskega. »A posadnikovi ljudje in popi iz stolnice, kaj s temi?« je vprašal, mencaje v rokah šapko in po medvedje prestopaj e se z noge na nogo. »Naj sede... jutri bom videl, kaj je sloriti!« »In nikogar ne pustiti, niti samega posadnika?« je, čudeč se, vprašal znova Ignat. »Nisem že rekel? Idi!« je zarjul nanj Šujski in Ignat se je umeknil, poklonil in (oliko da se ni prevrnil čez prag, izginil za vrati. »Dovoli mi, bojar, izreči besedo,« je izpre-govoril priliznjeno rusec, odločivši se iz svojega kota. »No?« »Ne vzemi, čuj, v zlo mojih glupih besed — da ne hi iz tvojega ukaza kaj hudega nastalo...« »Zakaj hudega?« »Ukazal si zapreti trdnjavo; toda naj se, kar Bog ne daj, kaj zgodi, se mi v njej ne moremo ubraniti nesreče: kako naj jo držimo? Malo nas je, zalog tudi ni. Pobijejo nas vse kakor kure ...« »Gotovo, gotovo!« je povzela bojarinja in plosknila z rokami. »Kaj je storiti, ljudje božji?« Šujski je pričakovaje gledal rusca. »Dovoli mi, batjuška bojar, da ti zopet napravim uslugico,« je ta repkaje in priliznjeno nadaljeval s tišjim glasom. »Za tebe, vidiš, sem pripravljen dati življenje, samo veli... 1 nesreča se da odvrniti i veliko korist ti napravim. Do-voliš li?« »Pripoveduj!« Šujski je sedel na klop in rusec je stopil tik k njemu in se nagnil k ušesu ... »Majhno govorico vržem med ljudi,« je zašepetal in pokazal zobe kukor lisica. »O čem?« »O Nemcih. Puščico, ki so jo sedaj Pskoviči nate namerili, navrnem na Nemce.« »Kako?« »Boš že videl!« je mirno, toda prepričano odgovoril rusec. ».Samo ne oviraj ničesar in ko-njikov ne pošiljaj nikamor, naj se zgodi karkoli; saj ni to tvoja, namestnikova, briga, temveč po-sadnikova! Naj posreblje juho on in njegovi ljudje...« Gube na čelu Šujskegu so se slednjič zgladile in ustnice mu je izpreletel smeh: razumel je, zakaj gre. Njegove misli je razumel tudi rusec in njegove vodene oči so se zasvetile. »Dovoliš?« je zašepetal. »Dobro,« je rekel Šujski, »toda bodi previden! Ako se ti obnese, te nagradim, ako te zasačijo, boš visel; v tej zadevi nisem tvoj branitelj!« Rusec je napravil z rokami kretnjo, kakor da se hoče nečesa ubraniti. »Saj tudi ni treba!« je odgovoril. »Vse napravim gladko.« Šujski je vstal, vzel iz skrinje v kolu nekaj srebrnega denarja in gu pomolil ruscu. Ta ga je, skrivivši se v grbo, hlastno in hlapčevsko ponižno sprejel in podstavil perišče kakor za večji blagoslov. »Morda bo treba koga pogostiti, — na, tole zu žganje,« je pristavil knez. Rusec je stisnil denur v pest, pomolil pred ikonami in smuknil k vratom. »Pa reci Ignatu,« je zakričal Šujski za njim, »nuj hodijo straže samo okrog moje hiše: vrat trdnjave ni treba stražiti... Sem se premislil!« Tn se je nasmejal (er zadovoljno pomencal roke: lepa kuša se kuha za njegove žaljivce. (Dalje prihodnjič.) MOST V VEČNOST Globoko v meni trepeta skrivnost: globoko v meni v večnost sega most. In ko je največ trnja krog srca, in ko tema zastre mi blesk sveta: sam Jezus in Marija čez ta most prispeta v mojo žalost in bridkost. In v meni je tedaj svetlo, svetlo, da bi umrl, tako mi je sladko, sladko. Nebesa zrem odprta na stežaj ... In mene vabi Jezusov smehljaj in dlan Marije me sladko, sladko boli... ... Tedaj v meni v večnost most drži------- Vinko Žitnik. MRTVO HREPENENJE Sam po pustih ulieuh pohajum, sam po trotourjih črnih žalosten postajam. Moj pogled je žalosten, teman, mimo mene vro ljudje... Ko svetilnik v morju sam stojim in z meno j je žalostno srce ... Mlade sunje so se ruzbegnile, zduj le pust je dan, rože so se posušile — hrepenenja vozel zdaj je razvozlan ... Štcfnn Tonkli. PLSANOPOllg p *» + <** G* » * a •*» • IVP — 'V/ T |Uf f IV«« »V» • “J* «•:•» «*» *v» «*;•» SLOVANSTVO SEDAJ Jnn šedivy Temelji slovanske vzajemnosti. Slovanskega sveta ne sinemo presojati s stališča velikih zapadnih narodov. Zakaj na Zapadli ni narodnih skupin, ki bi jih mogli primerjati s Slovani. Jezikovna sorodnost vseh li slovanskih narodov je tako veliku, da se za silo vsi razumejo. Na lanskem kongresu slovanskega katoliškega dijuštva v Ljubljani so se vršile razprave in predavanja v sedmih slovanskih jezikih, u vendar so jim udeleženci dobro sledili. Med nekaterimi slovanskimi narodi, kukor n. pr. med Husi, Ukrujinci in Belorusi, med Hrvati in Srbi, med Čehi in Slovaki pa jezik sploh ne dela težav. Take jezikovne sorodnosti ni niti med Germani, h katerim prištevamo Nemce, Angleže, Švede, Norvežane in Dance, niti med Romani, t. j. Italijani, Francozi, Spanci i.dr. Če govoritu v svojem narečju, se komaj razumeta celo Itulijan iz severne in južne Italije, ali Pa Tirolec in Prus, četudi sta sinova istega nemskegu naroda. Zlasti v tujini, kjer človeka tem bolj prevzame ljubezen do materinega jezika in pa potreba po stiku R sorodnimi dušami, začutijo Slovani še tem bolj živo, da so med seboj brutje. O kakem podobnem čustvu medsebojnega bratstva pri Germanih ali Romanih ni »ledu. Nobene skupine zapadnih narodov pa tudi ni nikdo takoj ob vstopu v svetovno zgodovino zvezal s tako močnimi in svetimi vezmi, kakor stu Slovane "v. Ciril in Metod, katerih zaslug in pomena ni mogoče dovolj poudariti. Brez sv. bratov bi Slovani, če ne vsi, pa vsaj po večini izginili z zemeljske površine, kakor so pomorjunski in polabski Slovani. Zakaj Slovani se Sirjenju krščanstva pač ne bi mogli dolgo “»tavljati Če se ne bi pokristjanili pod vplivom svet.li bratov, bi jim razširjali krščanstvo Nemci, ki so skušali z mečem in orožjem povečati svoje uspehe, ki jih niso mogli zaradi neznanja jezika in tuje miselnosti doseči s poukom in pridigo. Kakor v naši dobi je tudi tedaj skušala izrabljati misijonarstvo v svoje namene tista država, ki je pošiljala misijonarje. Medtem ko so misijonarji širili krščanstvo, je hotela država narodom odvzeti svobodo in jim vsiliti svoj jarem. Tako nasilno širjenje krščanstva je seveda moralo vzbuditi odpor. V takem boju je izginila večina polabskih Slovanov. Enaka usoda bi pretila tudi ostalim Slovanom, ki še niso imeli takrat tako mogočnih držav, da bi se lahko sili uprli. Sv. Ciril in Metod sta bila tako polna tiste globoke mistične pobožnosti, ki je doma samo na Vzhodu, da sta z njo prekvasila tudi tista slovanska plemena, ki sta jih pokristjanila. Ti Slovani so potem dobili v dediščino njuno oporoko, da privedejo h Kristu vse ostale poganske Slovane. S tem so Nemci in drugi imperialistični narodi izgubili povod, da bi pod krinko širjenja krščanstva mogli razširjati svojo vlado med Slovane, jih iztrebljati in ponemčevati. Slovani niso širili med svoje poganske brate krščanstva, ki je vera ljubezni, z mečem in s krvjo kakor Nemci, ampak z ljubeznijo in razumevanjem, kar je bilo radi jezikovne in krvne sorodnosti tem laže. Ker pa sta sveta brata s papeževim dovoljenjem uvedla slovanski jezik v krščansko bogoslužje, se je krščanstvo tem laže širilo in Slovani so se razmeroma hitro pokristjanili. V duhu tedanjih razmer so Slovani šele s pokristjanjenjem stopili v krog kulturnih narodov. Ko sta sveta brata povzdignila slovanski jezik v bogoslužni jezik, sta s tem onemogočila tujim narodom, da bi se vmešavali v slovanske verske zadeve. Bogoslužni jezik je na-tavno postal tudi književni jezik, iz katerega so črpali vzhodni Slovani svojo moč in tolažbo tudi v težkih časih tatarskega in turškega jarma. S svojim razumevanjem slovanske miselnosti, s svojo globoko pobožnostjo, s svojo požrtvovalno ljubeznijo do slovanskih plemen in s tem, da sta uvedla v bogoslužje in književnost slovanski jezik, sta sv. Ciril in Metod položila Slovanom tako trdne verske in narodne temelje, da so v glavnem srečno prestali vse težke preskušnje. Dve sto petdeset let so bili Rusi pod tatarskim jarmom. Ko so se ga 1. 1480 osvobodili, so že ječali pod turškim jarmom Srbi, a kmalu nato Bolgari in deloma tudi Hrvati. Štiri sto let je trajala za Srbe in Bolgare ta Kalvarija, dočim so Slovenci, Hrvati, Poljaki, Ukrajinci in Rusi prelivali svojo kri v borbi s Turki, da se je mogla ostala Evropa tem mirneje razvijati. Razen razmeroma majhnega dela Srbov in Hrvatov v Bosni in Hercegovini ter peščice Bolgarov so si Slovani v tej dobi stisk in nasilja vendar ohranili svojo vero, svoje ozemlje in svojo narodnost. Ko so Turki vezali sile slovanstva na Vzhodu, se je pojavila nič manjša nevarnost še na drugi strani. Na katoliškem Zapadu se je začelo veliko uporno gibanje proti Cerkvi. Že v 14. stoletju je nastopil v Angliji krivoverski Viklef. Jan Hus je v začetku 15. stoletja začel presajati njegove zmotne nauke z vso odločnostjo med Čehe. V 16. stoletju sta nastopila Cvingli in Kalvin, ki sta odtrgala od katoličanstva velik del Švicc in 1’ ranči je. Angleški kralji so skoraj istočasno vsilili Angležem anglikansko protestantovstvo, Martin Luther pa je odcepil od katoliške Cerkve večino nemškega naroda. Kalvinstvo in pa zlasti luteranstvo je začelo resno ogrožati tudi Slovane. Protestantovstvo razpada na nešteto ločin že pri Nemcih, ki imajo največ smisla za skupnost in organizacijo, a pri Slovanih bi gotovo še bolj. Saj je že nekaj desettisočev čeških protestantov razbitih v več skupin. Slovaški protestanti niso mogli razpasti v več cerkva samo zato, ker jih združuje borba proti katoliškim Slovakom, ki jih ogrožajo s svojim zelo razvitim verskim življenjem. Tako razklane Slovane bi lahko Nemci in Italijani uspešno hujskali v uničujoče medsebojne borbe, da bi tem laže prodirali na Vzhod. Na zunaj razdrobljeni protestantovski Slovani ne bi mogli braniti svoje bojne črte na jugovzhodu. Ne mrzlo protestantovstvo, ki vodi v versko brezbrižnost, ampak samo iz živega krščanstva izvirajoči vrelec verskega ognja in tolažbe jim je mogel krepiti sile, da so lahko vzdržali turško vlado in turške napade. Brez dvoma bi tudi zapadni in južni Slovani podlegli boljševizmu, če bi bili protestanti. Zakaj vsi Slovani so zelo sprejemljivi za nove prevratne misli in načrte. Dočiin jih Zapad pretehtava, ocenjuje, študira od vseh plati, jih pa Slovani sprejmejo takoj za resnične in najboljše ter jih začno uresničevati. Tako so tudi najbolj prevratni načrt Zapada, komunizem, začeli v življenju najprej uveljavljati vprav Slovani, in sicer z gorečnostjo in požrtvovalnostjo verskega apostola. Edino moč in vpliv katoličanstva sta preprečila, da se ni vse slovanstvo zaletelo v najbolj orjaški in najsmelejši poskus svetovne zgodovine, kako namreč čez noč namesto krivičnega kapitalističnega družabnega reda uveljaviti bolj pravičnega. Ob tem poskusu, ki je v sedanji zamisli zgrešen, bi tako vsi Slovani potrošili mnogo svojih najboljših sil in vrednot. Ta izguba pa bi nikakor ne odtehtala nekaterih pridobitev, ki bi se rodile iz tako nenadnega prevrata. Res je protestantovstvo ustvarilo Slovencem in Lužičkiin Srbom književni jezik, ali to ni bil njegov namen, ampak samo sredstvo za širjenje nove vere. A v 16. stoletju bi pač že tudi nemški misijonarji uvajali slovanske jezike v knjige. Ta nesporna zasluga protestantovstva pa bi bila brezpredmetna, če bi luteranstvo zmagalo. Zakaj ta vera temelji na nemški kulturi, je prežeta z nemškim duhom in nemško miselnostjo in ima svoje duhovno središče med Nemci, ki bi prav tako vtapljali v nemško morje ostale Slovane, kakor delajo s Kašubi, Ma/.uri in kljub književnemu jeziku tudi s protestantovskimi Lužičkimi Srbi, dočim se 15.000 katoliških Lužičkih Srbov odlično drži že cela stoletja. Samo delovanju svetih bratov se je zahvaliti, da med sedaj katoliškimi Slovani ni zavladalo protestantovstvo. Lutrovo vero so namreč sprejela samo tista slovanska plemena, ki se niso pokristjanila pod vplivom delovanja sv. Cirila in Metoda, ampak pod nemškim pritiskom in se jih je zato krščanstvo samo površno prijelo. Pri pravoslavnih Slovanih pa za protestantovstvo sploh ni bilo ugodnih tal zopet prav radi delovanja svetih bratov. Krivn vera se je mogla širiti samo tam, kjer so verniki radi pojemanja verske gorečnosti in verskega življenja med duhovniki izgubili stik s cerkvenim življenjem. Saj je katoliško ljudstvo na Za-padu redko slišalo božjo besedo, latinskega bogoslužja v cerkvi ni razumelo, molitvenikov v domačem jeziku ni imelo in jih tudi ne bi znalo čitati, a drugače se skoraj nikdo ni brigal za njegovo versko življenje. Medtem pa so verniki na slovanskem Vzhodu, kjer je sicer pridiga redka, razumeli v cerkvi evangelij in vse molitve, ki jih opravlja duhovnik v staroslovanskem jeziku. Vse versko teženje svoje duše so mogli izlivati, ko so prav v duhu sedanjega liturgičnega gibanja spremljali duhovnika pri sv. daritvi in mu skupno odpevali. Protestantovska zahteva narodnega bogoslužnega jezika in sodelovanja vernikov pri službi božji, ki je bila v takratni dobi verskega gladu ljudstva zelo mamljiva, na ta način ni mogla imeti uspeha med vzhodnimi Slovani. Ko se je 1.1054 izvršil najžalostnejši dogodek v zgodovini krščanstva, da se je do tedaj enotna cerkev razdelila v katoliško in pravoslavno, takrat so po tuji krivdi razpadli tudi Slovani v dve verski skupini: Poljaki, Čehi, Slovaki, Hrvati in Slovenci so ostali katoličani; Srbi, Bolgari in Rusi, a tudi Ukrajinci in Belorusi, ki so se pozneje deloma zedinili s katoliško Cerkvijo, so se pridružili pravoslavju. Ali dočim bi protestantovstvo za vedno onemogočilo prijateljsko razmerje med tistimi Slovani, ki se ne bi še ponemčili, je cerkveni razkol uresničenje slovanske vzajemnosti samo odložil. Po padcu Carigrada v turške roke, zlasti pa po I. 1589, ko je bil moskovski metropolit povzdignjen v patriarha, je postala Rusija duhovno središče vsega pravoslavja. V Rusiji so se vzgajali pravoslavni duhovniki, ruske bogoslovne knjige so se širile v izvirniku in prevodih med pravoslavne narode, ki so čim dalje bolj gledali v Rusiji svojega očetovskega zaščitnika. Ko je Peter Veliki 1. 1721 namesto prejšnjega patriarha upostavil sv. sinodo, kjer je imel odločilno besedo od vlade imenovani prokurator, je dobila ruska vlada vpliv na rusko in s tem na vse ostale pravoslavne cerkve. V bojazni, da bi se zedinili s katoliško Cerkvijo in se tako odtrgali njenemu političnemu vplivu, je sirila ruska vlada mržnjo in predsodke proti katoličanom. \ svoji državi pa je I. 1H75 s silo pognala vso ukrajinske katoličane vzhodnega obreda v pravoslavje. Na drugi strani pa je med katoličani iz političnih ozirov širila mržnjo. napačne vesti in predsodke do pravoslavnih Avstrija. Tako se je zdelo, da se l><> mogla slovanska vzajemnost uveljaviti na eni strani samo med pravoslavnimi, na drugi strani pa med katoliškimi Slovani. Svetovna vojna pa je zlomila obe sili. ki sta ovirali razvoj vseslovanske vzajemnosti, namreč ruski carizem m Avstrijo. V Jugoslaviji in Poljski pa zivu skupaj katoliški in pravoslavni Slovani, kjer se lahko med seboj spoznavajo in zbližujejo. Tako je Sele sedaj nastopil ugoden čas za delo za slovansko vzajemnost. Starih predsodkov se moremo znebiti samo tako. < a st medsebojno spoznavamo. To pa je tudi najboljša po medsebojni ljubezni. Zakaj nikdo ne more vzlju-u 1 »egu, česar ne pozna. Zato ni mogoče dovolj poudarjati, kake važnosti je študij slovanskih razmer, jezikov, književnosti in zgodovine. NOVE KNJIGE France Veber: Sv. Avguštin. Osnovne filozofske misli sv. Avguština. V Ljubljani 1931. Cena 80 Din. — Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani bi pač ne bila mogla primerneje otvoriti svoje poljudno-znanstvene in poučne zbirke »Kosmos«. Prva knjiga te zbirke je lilozofska študija o Avguštinu, o tem orjaku duha, ki je tako izvirno in globoko zastavil v krščanski filozofiji in katoliški teologiji ter dal krščanski in s tem evropski kulturnosti tako edinstvene, pa obenem neminljive pobude in usmerjenosti, da po pravici pravi avtor, da se ga »mora ob 1500letnici njegove smrti enako hvaležno in dostojno spominjati obojna, svetska in cerkvena Evropa«. Vebrova knjiga o Avguštinu ni in noče biti Avguštinova biografija, oris in opis Avguštinovega življenja. Tudi ni ta študija strogo historično filozofska razprava. Motri Avguštinovo filozofijo, razvoj Avguštinove filozofske miselnosti z vidika sodobnosti in še posebej z vidika avtorjeve filozofske usmerjenosti. Zato pa študija tudi napravlja skoraj vtisk, da podaja avtor v njej »prav za prav le nekega svoj ega Avguština, ne pa Avguština, ki in kakor je prod 1500 leti dejanski umrl«. Ta vtisk avtor sam vnaprej čuti in se ga prav nič ne boji (str. 10). -Vebrova študija se zdi kakor klic modernemu človeku: nazaj k Bogu! Ob naj večjem bogoiskatelju Avguštinu kaže ta razprava tudi bogoiskateljem in razdvojencem naše dobe, da ga ni človeškemu srcu pokoja razen v Bogu, in ne človeškemu spoznanju trdnih tal razen v spoznanju Resnice, božje duhovnosti, ki je izvor vso načelne veljavnosti. Po pravici kaže Veber na Avguština kot apostola načelnega življenja in ga vzporeja z našo dobo. ki ji vprav živi jenske načelnosti tako manjka. Globoko presoja avtor našo dobo. Najbistvenejša njena oznaka je antropocentričnost njena. Človek je v središču modernega snovanja in iskanja. Pa ta moderna aiitropocentličnost hira na zunanjosti, je brez načelnosti, na skepticizmu in dvomu, je brez trdnosti načelnega spoznanja, na naturalizmu, ji ni mar nadnaravne božje milosti, na tchnicizmu, prezira, kar bi človeka neposredno dvigalo in njega samega izpopolnilo, na kolektivističnem socializmu, ne meni se za konkretne človeške poedince, prezira ob družnosti osebnost. Sodobni aiitropocentričnosti nasprotna je Avguštinova. Tudi Avguštinu je človek premnogo, zavzema osrednje mesto, a bodi usmerjen v Boga. Nje-gova antropocentričnost je teoecnfrična, »kakor to vsaka prava antropocentričnost biti mora«. Laiški klic sodobnemu človeku z najvišjega mesta miselnega, znanstvenega snovanja: nazaj k Bogu! močno izzveneva 'z Vebrove knjige. Klic k Bogu jo duša in srce Avguštinovega dola, njegovo filozofijo in teologije, jo duša 'll srci> Avguština človeka, misleca in svetnika, /ato je p„fl Avguštin« vredna taka jubilejna proslava, ki kliče sodobnega. Bogu odtujenega človeka nazaj k Kogu, modernega dvomljivca nazaj k Besnici, v prihodnost vkopanega človeka nazaj k veri v potrebo milosti Vebrov sv. Avguštin jo izšel kot poljuduo-Zl|anstvena knjiga. Poljudno pisana se nam knjiga no Tudi zunanja oprem« prekaša opremo poljudnih knjig. [,. dostojen izraz Avguštinovega jubileja. to! Ob Avguštinovem jubileju Slovenc, se vodno »isnio dobili prevoda Avguštinovih Izpovedi, te res v najboljšem, pa tudi v najstrožjem smislu svetovne knjige. Hvala Bogu! Prihodnje leto dobimo tudi tega, in sicer izpod peresa prof. Sovreta v založbi Mohorjeve družbe. Tako bomo tudi maloštevilni Slovenci vredno obhajali petnajsto stoletnico Avguštinove smrti: z Vebrovo monografijo in Sovretovim prevodom. Z. Fran / g e č : Ali spolna vzgoja res ni potrebna? Ljudska tiskarna v Mariboru. — Knjiga je pisana docela z brezverskega stališča. Zakon pojmuje popolnoma po boljševiško, devištvo mu je suha veja. Govori o naravni vzgoji k neki višji naravni etiki, a to je etika, v katero se uvršča tudi zmerna ipsaeija, t. j. samoskrumba. Pravi, da brez znatne škode, ker druge, razen materialne, ne pozna. To je etika, recimo kakšne pasme opic, nikakor pa ne človeka, ki hoče biti človek, kaj šele kristjan! To se pravi, da je Fr. Žgeč popoln etični naturalist. Metoda pa. ki vodi k taki etiki, je taka. da jo priporočamo vsakemu, ki hoče, da izgube otroci vsako spoštovanje pred skrivnostjo življenja in božjega Stvarnika. Kdor pa hoče iz svojih otrok vzgojiti cele ljudi, bo to knjižico z gnusom uničil. O Freudovi teoriji, ki je močno vplivala tudi na to knjižico, bi omenila le to: zatirani spolni nagon razjeda v podzavesti osebnost le, če se zatira zgolj vnanje spolno doživljanje, dočim se duh utaplja v nečiste misli, predstave iu želje — še odrasle ljudi vodi to v histerijo. Kdor pa si ohrani čiste tudi misli in vso dušo, temu je boj zoper neurejeno spolnost prav eden gUivnih virov za notranjo rast in za silo osebnosti. Naši krščanski svetniki niso bili nikaki histerični slabiči, cele osebnosti so bili, junaki. Taka jo tudi čistost, ki jo zahteva krščanska nravnost: čistost v mislih, predstavah, željah, besedah in dejanjih. In samo ta etika nam bo mogla vzgojiti rod, ki bo dovolj krepak za težke borbe iu žrtve, ki nam jih obet« prihodnost, površna in nedosledna naturalistična etika Žgečeve brošure ga ne bo. (O Freudovi teoriji, njeni upravičenosti in njenih zmotah glej razpravo v Hochlandu, febr. 1931, prof. dr. Siegfried Belin, Die lllusion einer Gcgcnvvart. Streiflichter iiber die proisgekronte Psycho-«n«lyse, str. 397—416.) — Pisatelj te brošure je vzgojitelj na šoli, ki jo pohajajo skoraj izključno otroci katoliških staršev, in sicer tudi dekleta. Katoličani, zlasti katoliški roditelji odločno ugovarjamo, d « katoliško m 1 a d in o vzgaja človek, ki j a v a o g r d i n « u k o n a š e ver o in žali naš verski čut iu naše versko prepričanje. Milica Grafenauerjev«. V. I. Al banov: Med življenjem in smrtjo. Dnevnik udeleženca Brusilovske odprave. Prevedel B. V d o v i č. Celje, 1930. Mohorj eva knjižnic«, zv. 32. — Izmed prevodov, k«r jih je izšlo zadnji čas, se mi zdi eden najzanimivejših — in mislim, d« tudi drugim, ki iščejo v knjigah več, nego zgolj literaturo — oris nesrečne odpravo poročnika Brusilova, ki jo z ladjo »Sveto Ano« hotel ob severnih bregovih Sibirijo loviti živali, ki žive v teh neobljudenih ledenih pokrajinah. Knjiga Med življenjem in smrtjo« ni no roman, ne napota potopisna povest, ne izmišljena zgodba. Kar čisto enostavno pripovedovanje ladijskega krmari« Albanov«, ki jo s trinajstimi možmi zapustil »Sveto Ano«, katero jo uklonil večni led in je že skoraj poldrugo loto zajeta od ledenih gromad plula, d« ni nihče vedel kam. Krmar Albanov v tej knjigi popisuje svoj pohod od ladje do kopnega. Tri mesece jo trajala ta strašna pot. Vodila jo peščico slabo oblečenih, za silo obutih, nezadostno opremljenih, preslabo hranjenih, od skoraj dveletnega tavanja po večnem ledu obupanih ljudi po nagromadenih ledenih skladih, brez poti, brez pravega cilja. Albanov popisuje to tavanje čisto suhoparno, z nekam mornariško poslovnimi izrazi, ugotavlja samo, kaj se je zgodilo ta, kaj drugi dan, popisuje neizrečene težave na poti, boj z večnim ledom, ki se je lomil popotnikom pod nogami, težko borbo za življenje, pa silno trpljenje in muke vseh vrst. Čisto hladno popisuje, kako tem nesrečnim popotnikom gi-neva živež, kako se neprestano bore z ledom in mrazom, kako jih vedno iznova prevari upanje, da bodo vendar že dosegli kopnino. Silen zaklad energije, junaštva in možatosti, neznano silo dejanske ljubezni do bližnjega razkriva ta popis. Brez solzavosti, brez olepševanja pripoveduje, kako izginja tovariš za tovarišem, brez hvale, skromno, stvarno opisuje svojo borbo z malodušnostjo obupanih sopotnikov. Le včasih se pod to hladno stvarnostjo zablesti toplo srce, ki tako človečansko odpušča, ki zmaguje nad strastjo, ki ves čas — tudi v najtežjih trenotkih — trdno veruje v rešitev. In ko po devetdesetih dneh dospeta od vse odprave komaj dva samo na pol še živa v zimovišče, se oddahne s piscem tega zapisnika tudi bravec prav iz srca. Zdi se ti. da si bral davno zgodbo homerskih junakov ali pa povest o Kolumbovem drznem potovanju v Novi svet. — To je knjiga za odrasle in za mladino. Za to še prav posebno. Naučila jo bo vzvišenega zatajevanja samega sebe, možatosti, hrabrosti, vztrajnosti v izvrševanju dolžnosti in požrtvovalnosti. — Če bo Mohorjeva knjižnica izdala še več takih knjig, bo res prava ljudska knjižnica. Vdovičev prevod je kar imeniten, kot izvirno delo. _a. NAŠE SLIKE Alfred v a n M u y d e n: Pod jetnikovim oknom. Naslov slike pove, kje se dogaja prizor. Pred dvakrat zamreženim oknom stoji mlada žena in dvigu otroka k debelemu omrežju. Iz ječe ven steguje jetnik roko in boža ljubkega otročička, ki ltoče k očetu. Tega ne vidimo. Pretemno je v ječi in le iz pogledov žene in deteta sklepamo, da stoji za železjem on sam, steguje roko po otroku in govori z njima. Tudi psiček je zavohal gospodarja in se veselo zaganja navzgor k oknu. Zadaj sedi ob culi starka, najbrž jetnikova mati, skriva od žalosti obraz med kolena in joče. Po oblekah obeh žensk soditi, se dogaja prizor nekje v Italiji nekako pred pol stoletjem. Slika je bogata s čustvenostjo in prav izrazito podaja žalostno snidenje jetnika s svojci. S tem, da umetnik glavne osebe dogodka ni pokazal, je postala podoba še bolj zanimiva in še bolj dramatična. — Muydenovn (1818—1898) slika visi v muzeju za umetnost in zgodovino v Ženevi. Nikola M a š i č : Na straži. V belem platnenem oblačilu z bogato vezenim telovnikom in v opankah leži na bregu krepak mož. Za širokim pasom mu tiči handžar in okovana starinska kubura (dolgocevni samokres na kresilni kamen). Ob pasu ima pritrjeno srebrno pušico za smodnik. Starinska puška leži pripravljena za strel. Četaševe oči ostro gledajo v nižavo, odkoder naj pride sovrag. Slika mladega, močnega moža kaže vso napetost duha in volje, razodeva pa obenem tudi veliko telesno silo enega tistih neštetih brezimnih in neznanih junakov, ki so se na našem jugu borili stoletja za vero in za svoj narod. To so bili tisti silni junaki, ki so se upirali tujčevi vladi in ki niso dali, da bi narod obupal v tujčevih sponah. Okoli teh junaških borcev za svobodo je ljudstvo splelo venec junaških pesmi in pripovedk, s katerimi se je hrabrilo v dneh žalosti in obupa. — Mašičeva slika visi v znameniti Strossmayerjevi galeriji v Zagrebu, katero je ustanovil in bogato podprl veliki djakovski škof J. J. Strossmayer. Iz te zbirke znamenitih hrvatskih, srbskih in tudi slovenskih slikarskih umotvorov (razen teh sodobnih slik je v galeriji tudi precejšnje število del starih italijanskih, flamskih in drugih mojstrov), bomo ob priliki priobčili še kaj. O »Poletju« Ivane Kobilce. O zadnji barvasti prilogi Mladike (Ivana Kobilca: Poletje) smo zvedeli od sestre pokojne slikarice te zanimive podatke: »Poletje« je slikala Ivana Kobilca v Podbrezjah na Gorenjskem (ne v Parizu ali v vasici Barbizon). Slikala je v Matjaževem vrtu. Za model (deklica, ki plete cvetno kito) ji je bila njena najmlajša sestra. Deček, ki sedi pred njo, je Blekov Janezek iz Podbrezij (umrl je v 2. gimnaziji). deklica ob sedeči pa je Janezkova sestra Bičkova Katrica (Katarina Škofič), ki je letos v aprilu samska umrla. Bila je stara 46 let. Deček, ki stoji ob ograji in gleda slikarico, kako dela, je Vrtarjev Joža, sedaj častnik in zet pokojnega generala Tomšeta. Hvaležni smo gospe Pintarjevi (rojeni Kobilca) za ta pojasnila. Saj je s tem lepa slika vnovič zažarela, ko diha z nje naše sonce, naše cvetje in zelenje in naši ljudje. PO OKROGLI ZEMLJI Zamorska ljudovludn. Po Pismu spada med stvari, ki pretresajo svet, tudi ta. če se hlapec gospodarstva polasti. Zamorska ljudovlada Liberija v zapadni Afriki to potrjuje. Američani so namreč 1.1847 svoje nekdanje zamorske sužnje osvobodili in jim ustanovili ob Poprovi obali v Gorenji Gvineji republiko Liberijo, kjer naj bi se zamorci vladali sami. Dežela je bogata, dasi j® dokaj divja (močvirja, pragozdovi, savane), a podivjali so tudi i/, Amerike priseljeni zamorci. Uvedli so zopet suženjstvo: sužnje ima vlada, sužnje imajo kmetje, sužnji delajo na ladjah, sužnji so v vojaških službah. Zato mislijo Združene države Severne Amerike vzeti zadeve te zamorske republike zopet v svoje roke in jili predložiti Zvezi narodov, da se suženjstvo če treba tudi zgrda zatre. Na pritisk Zveze narodov je ondotni predsednik že moral izdati proglas, da so vsi sužnji svobodni, in teli je okrog 400.000. Mesto iz zavržene šare. Kdor bi mislil, da so v Ameriki sami milijonarji in nebotičniki, bi se bridko motil. Ob največjem razkošju mnogih se stiska najhujša beda se veliko večih; je pač tako: povsod ne more biti vsega dovolj; če j«* ponekod preveč, je pa drugod premalo Blizu mesta Chicago (Čikago) so si brezposelni in brezdomci zgradili novo »mesto« iz same za^rzene šare: nerabljivih avtov, razpadlih ba-ra itd. Mesto hudomušno imenujejo Hooverville (Hu-vcrvil) ii 1 i Hooverjevo mesto, češ, tako se nam je po-Je bil Hoover predsednik Združenih držav. 1 udi župana so si izvolili, ki kajpada stanuje v polomljeni baraki. IZ DUHOVNEGA ŽIVLJENJA DRUŽINE Milica Grafcnaucrjcva PRIPRAVA NA USTANOVITEV RODBINE I« če si bi* tako odločil zu zakonski slan, moraš tudi vedeti, kako izbirati bodočega zakonskega druga. Nikar v zakon za vsako ceno! Zakonsko občestvo se sme zgraditi le na razlogih, utemeljenih v drugovi osebnosti. Zato je edini polnovredni razlog za zakon — ljubezen, zakonska ljubezen, to je ljubezen, ki vodi v zakon in ki naj v zakonu neprestano raste. Če moža in ženo veže ta ljubezen, se vzajemno izpopolnjujeta, izžarevata ljubezen v družino, se ustalj ujeta bolj in bolj v neizpremenljivi Ljubezni. Noben izmed njiju se ne prevzema ponosen ob drugovih slabostih. Obzirno, čim manj opazno, z največjo nežnostjo popravljata drug drugega. In kadar je ljubezen največja in najbolj cista, se poraja vedno iznova iz nje molitev: »Gospod, naj moja ljubezen ne bo nikoli sebična, ne vsiljiva, niti drugu »adležna. Velika naj bo vedno in močna, četudi mora biti začasno večkrat tiha in skrita, ker bi drugueua takrat utesnjevala duha in ovirala delo drugovo.« Razen vzajemne, prave zakonske ljubezni je samo Se en razlog nravno sprejemljiv, da se nanj zgradi zakonsko občestvo, namreč nekaka zasilna ljubezen, *° je globoko medsebojno osebno spoštovanje — spoštovanje je seveda tudi bistven del zakonske ljubezni. Zakonsko občestvo, zgrajeno na samem spoštovanju, imenujemo zakonsko občestvo takozvanc resignirane ljubezni. Ni mogoče vsakemu, da bi uresničil svoj ideal, razmere pa ga vendar silijo, da vstopi v zakon. In če hoče potem iz »zasilne ljubezni* skleniti zakon, ni naravnost grešno, četudi se tak zakon prav gotovo ne sklada docela s pravim zmislom zakonskega občestva. Tudi so mnogi ljudje, ki so za pravo, vso dušo zajemajočo zakonsko ljubezen nesposobni, pregrobi, pretopi ali duhovno premalo razviti in smejo vendarle stopiti v zakon, če jih vodi vanj tudi dosti bolj površna ljubezen. Docela nezadosten razlog je zgolj čutno poželenje po drugu brez prave resnične ljubezni. Nezadosten je dalje vsak razlog, ki ni zvezan z osebnim razlogom. Zakon iz zgolj takih razlogov je predrzna igra s časno in večno srečo, res prava loterija, kakor ljudje zakon radi imenujejo, igra brez utemeljenega upa na uspeh. Nečisto razmerje med zaročencema pa je kakor vsako drugo nečisto razmerje greh zoper ljubezen. Če je prej prava zakonska l jubezen med zaročencema tudi bila, jo tiiko nedovoljeno razmerje ubija, kajti ljubezen hoče drugemu dobro, z grehom pa mu delaš zlo. Kolikokrat gre med narodom glas o zakoncih, ki so se tako nesveto pripravljali na zakon in si potem brž skočili v lase. Pravijo namreč: »Poprej sta pojedla vso ljubezen, pa je za zakon ni nič več ostalo.«1 Lisbcth Burger pripoveduje v svoji knjigi V. J. St. marsikaj o tem, koliko gorja izhaja iz takega razmerja med zaročenci. Na str. 47 do 53 pripoveduje n. pr. pretresljivo zgodbo o nesreči, ki je zadela ponosno dekle, edinko iz odlične imovite družine. »Samo enkrat, edinkrat sem bila slaba. Ali je mogoče, da je z menoj res ,tako‘?« vprašuje zaupnico-babico dekle vsa iz sebe. Bilo je, res »tako«. In ženin — brezverec, prej ji je obetal cerkveno poroko in versko odgojo otrok — je njeno stisko dobro izrabil. Dan pred poroko je poslal nevesti notarja s pisano pogodbo, katero naj bi podpisala in po besedah te pristala na civilno poroko in brezversko vzgojo otrok, češ, da ne more biti drugače radi zvez in napredovan ja. Ako bi nevesta na to ne hotela pristati, bi bil prisiljen, da odstopi od poroke. Nevesta pa ni pristala na to, da:,i je celo oče zahteval, naj sprejme pogoje, ko je zaznal o »škandalu«, Pehnili so jo z doma. Pozneje bi jo bil‘ sprejeli sicer zopet nazaj, toda — brez otroka. Ostala pa je zvesta. Poprej razvajena edinka, si je našla skromno mesto, da je služila kruha obema, detetu in sebi. Šele po mnogih letih se je doma polegla jeza in se je obema zopet odprl dom. Zares pa je vsedobri Bog v tem slučaju vprav očividno porabil hudo v dobro. Kajti bilo bi še vsi linje, ako bi se bila ravnala nevesta po volji ženinovi: zatajila bi Boga in se poročila z neznačajnim ženinom in brezvercem. Že poroka z drugovercem prinaša vernemu soprogu nepregledno mnogo bridke boli s seboj. Ali vodi nujno do nesoglasja, ali pa nastajajo med obema soprogoma notranji prepadi, globine, ki so drugu bolj in bolj zaprte, daljne in tuje. Prikrivata si jih vzajemno, drug drugemu molčita o njih — iz ljubezni. Zakonska vez in ljubezen s svojo skupnostjo takih zakoncev Bogu ne le ne približuje, še oddaljuje jih od Boga. Kolikor se vsak zase trudi, da bi se bližal Bogu, toliko se notranja enotnost rahlja. Nesoglasje med njima raste, ker v vsaki blagi duši hrepenenje po Bogu biva, ne zamre, pa se ne moreta strniti oba eno-dušno v najvišji, najlepši in najblažji skupnosti, v skupnosti božje ljubezni. ‘ Izrečno pa svarim tukaj pred vsako drzno, naglo sodbo! Kdo nuj si upa obsoditi mlada človeka, ki sta se kedaj spozabila in potem takoj prevzela vse nasledke našel Kdo si upu vreči prvi kainen nanju, ko gU Kristus Gospod Se im ubogo p resu sinico ni pustil vreči! In otroci! Vsa grenkost in vsa bol se ob njih v poteku vzgoje stotero poveča. Oba jih ljubita. Oba jih hočeta vzgojiti dobre, toda vsak po svoje. Drug uničuje delo drugemu. Otroci gledajo in doživljajo predvsem njun zunanji zgled, ne spoznajo vroče notranjosti, ki jo zaklepata vendarle pretežno vsak vase, in zrastejo versko brezbrižni, mlačni. Edino pravilno se odloči omenjena nevesta: ^Ne morem povečati prve krivde z drugo, ne zatajiti svoje vere, ne prodati duše svojega otroka, ubožca nerojenega.« Lisbeth Burger razkriva tudi iz zakonov mnogo gorja, ki izhaja iz istega vira: iz nečistega razmerja med zaročenci. Kaže nam zakonce: žene brez dostojanstva in časti, ponižane in otopele, može tako ohole in drzke napram ženam, da bi se ne upali nastopati tako napram zadnji dekli. Redno odgovarjajo ti možje: »Čemu pa je žena!« A ženam izzveneva pobitost in ravnodušje v obtožbi: »Kaj hočem, ko pa sem ga ,morala vzeti*!« Taka nevredna razmerja med soprogi, izguba človeškega dostojanstva, predrzna ponižanja in žalitve žene in oholi, nemožati možev prezir napram njej, vsemu temu so glavni vir nečista razmerja med zaročenci. Fant, ki zahteva od dekleta premišljeno in drzno — uslugo na škodo čistosti, ni vrlega značaja, ne blagega srca, je kruto sebičen. Prvovrsten značaj tega ne bi zmogel. Vez z možem takega kova ženi no prinaša sreče, življenju ne lepote, pač pa bridkosti. Mož, pravi mož, viteško čuva čistost in nedotaknjenost žene. l ak mož bi nedostojnega razmerja z zaročenko ne le ne zahteval, marveč bi ga niti ne prenesel. Drzna, ponovna zahteva po uslugi dvomljivi' vrste je tedaj znamenje ncblagcga, sirovega človeka, je svarilno znamenji' zoper nameravano zvezo. Prej porablja ta ali oni vso zvitost, vsa sredstva, ves svoj vpliv na dekle, češ: Dokaži, da me imaš res rada, bodi vsaj enkrat vsa moja, sicer ti sploh ne morem verjeti, da me ljubiš.« Ali siroveje: »Mačka v Žaklju ni' kupujem.« Pozneje pa postaja pesem drugačna. Dasi je mož sam zakrivil padec prezaupljivega, lahkovernega bitja: žene, vendarle naprti isti mož pozneje vprav ženi. krivdo, ne sebi. Nobenemu možu namreč docela ne izgine iz duše vzor: žena čista in blaga, vredna spoštovanja, vredna zaupanja in ljubezni brez pridržka. Resnica pa bije vzoru v obraz, in to boli vedno iznova. V duši kljuje prepozni kes in očita: Zakaj nama vsaj ona ni obvarovala najine najdražje sreče! Ni se izkazala vladarice, ni uveljavila svoje najlepše ženske oblasti: upirati se zlu in voditi k dobremu, zato je zapravila oblast za vse življenje. Ne more več brzdati neugnane, često divji' moške narave, kakor jo ukloni spoštljiva ljubezen kar redno in prostovoljno pod oblast čiste in dobre žene. Razen škode, ki jo prinaša nedovoljeno razmerje poznejšemu zakonu, prinaša tako razmerje še drugo škodo vsakemu krivcu posebej. Oškoduje jima značaj in oslabi nravno silo. Oslabi zlasti spretnost in moč za samoodpoveil in samovlado, za žrtev in za vlado v prihodnji rodbini. Žena naj tedaj gleda, da vstopata v zakon oba čista. Čista prihaja žena v novi dom kot njegova venčana kraljica, katero ljubi in spoštuje mož. 'laka le more vplivati nanj. KAKO SE VARUJMO MOLJEV O molju lahko trdimo, da je eden najhujših škodljivcev v gospodinjstvu. Dosti je sicer drugega mrčesa, ki ni samo škodljiv, temveč še nadležen, gnusen in kvaren zdravju, vendar pa ni o nobenem toliko pritožb kakor o osovraženih moljih. Čudno se nam zdi. da spada ta nepridiprav k metuljem in je torej v sorodu s temi nežnimi in lahko-krilimi žuželkami. Ni pa molj škodljiv kakor popolna žuželka, kot metulj, temveč le dokler je še gosenica (ličinka, črviček). Razviti molj (metulj) sploh ne more delati nobene škode, ker nima grizočih čeljusti, ampak samo zvito srkalo. Znano je, da se v splošnem skoraj vse gosenice hranijo z rastlinsko hrano; toda pri molju ni tako. Hrani se s snovmi iz živalstva, posebno z volno, krznom in pernatimi predmeti. Od tkanin, iz katerih so narejena naša oblačila, je samo še bombaž in kar je platna (rastlinskega izvora), česar se molji ne lotijo. V Nemčiji so izračunali, da jim uniči molj na leto za 300 milijonov zlatih mark volnenih oblek, perila, tkanin za pohištvo, preprog itd. Ta velikanska vsota nam jasno kaže, kako potrebno bi bilo najbrž tudi pri nas, da bi vse gospodinje dosledno pričele zatirati tega škodljivca s pomočjo higiene in preskušenih sredstev. To pa nikakor ni lahko delo; predvsem je treba to žiya-lico, zlasti pa njeno življenje nekoliko poznati, kakor vsakega drugega škodljivca, ki ga skušamo uničiti. \ naših stanovanjih se pojavljajo tri vrste moljev: svetlorumeni s u k n a r s k i m olj, ki uničuje obleko (volno), rjavosivi krznarski molj, ki kvari krzno, ter perui molj. Najbolj razširjen in tudi najbolj škodljiv od vseh je suknurski molj; njegovi gosenici najbolj prija volna. Vprašamo se: Kako pa pridejo te živalce v naša stanovanja, iz sobe v sobo, iz ene omare v drugo'!1 Samice so to, ki letajo okrog in iščejo primernega prostora, kamor bi zalegale svoja jajčeca, ali pa pridejo na obleko kot gosenice, ki se kaj rade plazijo okrog. Prazna pa je vera, da prilele molji v stanovanje sedaj v zgodnji pomladi, ako pridno odpiramo okna. Molji niso prijatelji belega dne, pa tudi vetra i» dežja ne marajo. Letajo namreč samo zvečer, zato odpirajmo podnevi okna brez vse skrbi na stežaj. Vsakega letečega molja, ki ga zalotimo v stanovanju, pa skušajmo uničiti. Samica znese 60—200 jajčec na volneno blago, n e da bi j i 1) prilepila na t k a n i n o ali vlakna, kot dela drug mrčes, n. pr. uši iu stenice. Po 7—12 dneh, kakršna je pač toplina, se izležejo iz jajčec komaj I mm dolge, rumenkastobele gosenice. Te razjedajo potem volno ali dlako in si iz zgrizene snovi narode cevko, ki jo vedno vlačijo s seboj in jo po potrebi tudi širijo. Gosenica razjeda iu razjeda dragoceno tvarino, dokler ne dorasle. Takrat je dolga 10 nun iu se zabubi. Po nekaj dneh že prodore iz bube metulj. Na ta način se razvijejo v enem samem vročem poletju lahko 3 4 rodovi tega škodljivca. Sedaj pa najvažnejše! Kako naj se tega nebodigatreba varujemo? Kakor pri vseh družili, je tudi pri tem škodljivcu laže iu bolje paziti, tla nam no zaide v obleko, nego pu ga zatreti, ko se je že vgnozdil. Dokler se še ni naselil, se ga najlaže in najbolje obva- rujeino s snago. Vse obleke, prte, preproge, pobla-zinjeno pohištvo itd. moramo pogosto zračiti, stepati in krtačiti. S tem vzamemo moljem potrebni mir, da bi se mogli naseliti in razmnoževati; če pa so jajčeca že na oblekah, jih pa s stepanjem in krtačenjem odstranimo, ker niso pritrjena na blagu. Če tako ravnamo z volnenimi in kožuhastimi predmeti, se nam moljev ni treba bati. Najnevarnejši čas je poletje, ko zimske obleke ne nosimo, temveč jo imamo shranjeno kje na podstrešju. V tem času je potrebno, da znesemo vso zalogo vsak teden enkrat na zrak in sonce, kjer vsak kos zase natančno skrtačimo in skrbno stepemo, preden ga zopet shranimo. Dosti gospodinj pa često ne utegne med poletnim časom stepati teh volnenih oblek vsak teden. V takem primeru se je pa treba poslužiti namesto snaženja kemičnih sredstev. To je posebno potrebno, ako odide morda vsa družina z gospodinjo vred za daljšo dobo iz stanovanja. Zoper molje je naprodaj mnogo najrazličnejših stvari, od katerih veljajo seveda vse za prvovrstne, a včasih vse skupaj niso kaj prida. Naftalin, pa tudi kafra so snovi, katerih smo se prej posluževali zoper molje; te dve snovi samo nekaj časa zadržujeta metulje, ne uničita po moljeve zalege. Tudi jih ne moremo porazdeliti popolnoma enakomerno med shranjeno robo, ki dobi potem vsa močan duh po teh snoveh. Glede omenjenih in podobnih sredstev je bila gospodinja že pogostokrat razočarana. Dobri sredstvi proti moljem sta »CII oboi« in »Novomortan«, ki učinkujeta zelo krepko, n imata poleg tega slabe lastnosti, namreč da razmeroma hitro izhlapita in da imata močan, za marsikoga precej neprijeten duh. Vsem tem nedostatkom pa hoče od pomoči nov kemični proizvod proti moljem » M o 11 e n h e x e «. 1 o je l>ela, zrnata snov aromatičnega vonja, ki pomori moljeve gosenice po 10—12 dneh, jajčeca po 4 dneh. metulje pa že v 24 urah. Tvarina ne škoduje niti vlaknom niti barvi tkanin. Obleke, ki jih hočemo shraniti, posujemo s tem prahom ter jih zložimo v nepredušno zaprt pločevinast zaboj ali kovčeg. Za I ra' potrebujemo I —1-5 kg tega praška. Vsak kos obleke, ki smo ga določili za shranjevanje preko poletja, je treba najprej kar najtemeljiteje in najnatančneje skrtačiti ter pri tem ne pozabiti nobenega Siva in gube. S tem odstranimo zalego, ako je že na oblekah. Potem pa šele poskrbimo, da molji ne morejo blizu. Tudi dosedanji način zavijanja volnenih izdelkov v platno ali papir (papirnate vrečice) ima uspeh, ako pazimo, da so vsi kosi obleke zanesljivo brez zalege in da so vrečice tako nepredušno zaprte, da ne moreta niti metulj niti gosenica skozi kakšno zarezo ali špranjo do obleke. Zoper molje pomaga tudi znani eter » I i m i t « in univerzalno sredstvo zoper mrčes »F* lit«. /. drobnim razpršivcem porazdelimo snov enakomerno po oblekah, nanesemo jo pa tudi v gube, žepe itd. Če ravnamo pravilno, ta snov ne pušča sledov na oblekah in učinkuje (> mesecev. Priporočljivo pa je, da tudi omaro ali zaboje, kamor mislimo spraviti zalogo zimske obleke, napršimo s tem sredstvom. Mnogo boljii nego vse našteto je seveda novo-dobni narin, ki postopa popolnoma drugače. \omcii<* tkanine, žimo, perje in podobne snovi obdelajo kemično tako, da postanejo za molje neužitne. Teh reči ne žre noben molj, kakor se na primer ne loti bombaža ali platna. Ta pripomoček je »Eulan«. Četudi leže molj svoja jajčeca v blago, prepojeno s to snovjo, blagu to ne škoduje, ker morajo gosenice na taki tkanini poginiti od lakote. Mnogo predilnic in tovarn je že začelo izdelovati volno, varno pred molji, kar je za narodno gospodarstvo velikega pomena. Tudi če si kupimo za pletenje in kvačkanje zimskih oblek tako volno, smo potem brez skrbi, da bi nam ta škodljivec uničil, kar smo s trudom in stroški pridobili. Tudi pohištvo lahko poblazinimo z blagom in žimo. ki sta zavarovana proti moljem. Koliko manj skrbi — pa tudi manj dela (stepanja)! Še blago, ki je bilo že v rabi, nam kemične čistilnice prepoje z culanom. Upajmo, da upeljejo tudi naše trgovine blago, ki je varno pred molji in ki bo polagoma izpodrinilo dosedanjo robo ter s tem odvzelo gospodinjam hudo, vsakoletno skrb, kako bi se varovale ali rešile moljev. Zaenkrat pa še velja geslo, ki presega vsa kemična sredstva, namreč: Pridno s n a ž i obleko in stanovanje, kajti podlaga vse higiene je red in s n a g a. š. H. NEKAJ O VITAMINIH Vitamini so danes, skoraj bi rekli, najvažnejša stvar v naši prehrani. Moderna znanost o higieni nam je predrugačila skoraj ves način našega življenja. Ugotovitve higiene seveda posegajo tudi v praktično življenje, zlasti v delo sodobne kuharice. Naše matere, tudi meščanske ali iz takozvanili boljših rodbin, so imele pri kuhi samo to skrb, da bo jed okusna in bo lepo servirana na mizo. Dandanes pa zadeva kuharico še nova, tretja, silnejša skrb, kateri se morata podrediti stari dve: hrana mora bili redilna, zdrava; jedilni list mora biti sestavljen tako, da dobiva telo s prehrano vse najvažnejše hranilne snovi v pravem razmerju. Današnja kuharica zlasti ne sme pozabiti na vitamine, te snovi, ki dajejo telesu moč, zdravje in oporo, ki jih učenjaki sicer že poznajo po njih učinkih, o katerih pa še ne vedo povedati, kaj so in kakšni so. Toda sodobna kuharica se je že sprijaznila z njimi in pri izberi hrane pazi na to, da postreže s tako hrano, ki ima v sebi zadostno množino teh dragocenih snovi. Zato mora dobro vedeti, katera živila imajo v sebi vitamine in pa katere vitamine ima v sebi to in ono živilo. Kot je znano, razni vitamini nimajo posebnih imen. Učenjaki so jih krstili s črkami A, B, C in D. Največ vitaminov ima v sebi pomaranča, pa tudi limona in sploh vse sadje. Precej časa je že, odkar so dognali, da ima tudi zelena v sebi veliko vitamina C. Zato imajo Američani navado, uživati zeleno skoraj pri vsakem obedu, pripravljeno na ta ali oni način. Na Japonskem rasle posebna vrsta zelene, ki ima v sebi prav toliko vitaminov ( . kakor n. pr. pomaranča ali limona, kar so dognali učenjaki šele. zadnje čase; od tedaj se je ta rastlina začela hitro širiti zlasti po Ameriki. Itidi naša redkvica ima v sebi mnogo lega vitamina in je zato zelo zdrava za stare in mlade. Norveški znanstveniki pa so zadnje čase dognali, da ima tudi slanik v sebi veliko vitaminov, in sicer vitaminov A in D, tako da z uživanjem slanikov skoraj lahko nadomestimo uživanje ribjega olja, ki ga nekateri ne morejo prenesti. Ker je prišla pomlad, zato ponovno opozarjamo na sirovo hrano. Stari ljudje so govorili, ne da bi kaj slutili o vitaminih: »Spomladi je vsako zelišče, ki za plotom požene, dobro in zdravo.« Pred 40 leti pa je sloveč zdravnik zapisal za splošno takle recept glede prehrane: »Jejte mesa malo, prikuh, kolikor hočete, sadja in zelenjave pa, kar le morete veliko.« Tudi ta mož ni poznal vitaminov, pa se kar ujema s tem, kar današnje zdravstvo priporoča glede hrane. KUHARICA Orehovi poljubčki. Mešaj četrt ure 5 dkg sirovega masla, 5 d kg sladkorja in eno jajce. Nato primešaj 3 g jelenove soli, 4 dkg zmletih orehov, nekoliko drobno zrezane limonove lupine in 17 dkg moke. Vse prav dobro premešaj in oblikuj okrogle hlebčke, ki jih napraviš iz tega testa 35 do 40. Vsak hlebček povaljaj v raztepenem beljaku in s sladkorjem zmešanimi orehi. Pokladaj jih na pleh in speci v srednje vroči pečici. Narastek iz smrčkov (mavrahov). Napravi bešamelj iz 5 dkg sirovega masla, 5 dkg moke in četrt litra mleka. Ko se nekoliko ohladi, ga dobro zmešaj in primešaj 3 rumenjake in še mešaj četrt ure. Nato prideni majhen krožnik v masti ali sirovem maslu z drobno zrezano čebulo dušenih smrčkov, ki so se nekoliko ohladili, osoli; ko vse dobro premešaš, primešaj sneg 3 beljakov in končno še vse narahlo premešaj in stresi mešanje v dobro pomazano skledo. Postavi v pečico, da se rumenkasto zapeče. Zelena krompirjeva juha. Kuhaj '/.j kg olupljenega in na kosce zrezanega krompirja v l'/a 1 vode. Posebej pa duši v 2 žlicah olja 2 pesti na rezance zrezane kiselice, špinače ali solate in srednje debelo zrezano čebulo. Ko je krompir kuhan, ga pretlači z vodo vred k dušeni kiseliei, prideni še strok strtega česna, žlico kisle smetane, zmešane z žlico moke, in za noževo konico popra. Ko vse prevre, stresi v skledo, v kateri si razmotala eno jajce. Omaka iz janeževih listov. Napravi bledo prežganje iz (> dkg masti ali sirovega masla in iz 5 dkg moke, v katerem si zarumenila pol žlice drobno zrezane čebule. Razredči prežganje z zajemalko mrzle vode, prilij še juhe, da je omaka primerno gostljata. Nato prideni 3—4 drobno zrezane janeževe liste, žlico kisle smetane, nekoliko soli, kuhaj vse skupaj nekaj minut. Nazadnje prideni še žlico kisa ali limonovega soka. Citronov odcedek. Kuhaj v snažni, ne mastni posodi 1 kg sladkorja i pol litra vode toliko časa, da se potegne kapljica od žlice, s katero mešaš. Nato prideni kuhanemu slad- korju precejeni sok 12 limon in naj vse skupaj vre četrt ure. Še gorak odcedek nalij v segrete steklenice in zamaši kakor vsak drug odcedek. Tudi ga uporabljaj kakor vsak drug odcedek; tudi čaju da prijeten okus. Kako ohranimo citrono več mesecev svežo? Citrono zavij v svilen papir in jo položi na zračen prostor, ali zavito zakoplji v suh pesek. — Kadar citrono prerežeš, vedno položi odrezano ploskev na krožnik, da se ne posuši. Kašnati narastek z drobnjakom. Kuhaj 8 dkg z vročo vodo oprane kaše v četrt litra zavrele vode, prideni žlico olja, nekoliko soli in kuhaj kašo 15—20 minut. Kuhano kašo postavi vstran, da se nekoliko ohladi. V skledi zmešaj za lešnik sirovega masla in 1 rumenjak, prideni nekoliko ohlajeno kašo, žlico drobno zrezanega drobnjaka in sneg 1 beljaka. Ko si vse narahlo zmešala, namaži skledo z mastjo in stresi vanjo kašnato mešanje, ki ga razravnaj in postavi v pečico, da se nekoliko zapeče. Ko je narastek dovolj pečen, ga postavi kot samostojno jed s solato ali kislim zeljem na mizo. Kašnati narastek s kuhanim svinjskim mesom se pripravi kakor z drobnjakom, le da namesto drobnjaka prideneš žlico drobno zrezanega mesa ali mesene klobase. Kašnati narastek iz ostalega kuhanega ali pečenega mesa se pripravi prav tako kakor z drobnjakom, samo da prideneš kaši žlico drobno zrezane in v žlici masti preevrte čebule (drobnjak opusti) in 1—2 žlici drobno zrezanega mesa. Sirovi ali mohantovi cmoki. Mešaj četrt ure žlico masti ali sirovega masla in eno jajce. Nato prideni 10 dkg pšeničnega zdroba in 5 žlic mrzlega mleka; premešaj, pokrij in postuvi za eno uro vstran, da se zdrob nekoliko napoji. Nato primešaj 3 dkg drobtin, 15—20 dkg sira iu 3 dkg moke. Vse skupaj premešaj in napravi iz tega 4 cmoke, ki jih počasi kuhaj v zavreli, slani votli pol ure. Kuhane vzemi iz vode, jih položi na krožnik, zreži in zabeli s sirovim maslom, ko si poprej v njem zarumenila kake pol žlice krušnih drobtin. Postavi cmoke kot samostojno jed s kislim zeljem ali pa s kislo ali sladko solato na mizo. Berlinska torta. Mešaj četrt ure . dkg sirovega masla, žlico sladkorja in rumenjak; nato prilij četrt litra toplega mleka, osoli in prideni 35 dkg moke, premešaj iu prideni vzhajani kvus. ki si ga pripravila iz 3 žlic toplega mleka, žličiee sladkorja iu 1 dkg drožja. Nato vse skupaj dobro stepaj 20—30 minut; testo po vrhu nekoliko potresi z moko, pokrij in ga postavi na toplo. ( a vzide. Vzhajano testo stresi na desko, ga razvaljaj za pist na debelo iu izreži z velikim ohodccm, ki j*"1 zii torte, in ga položi v obod, ki si ga dobro namazala. Ka P° vrhu pomaži precej na debelo z mezgo in potresi z 2 dkg na drobne listke zrezanih in v pečici zarumenelih mandeljev. Po vrhu pa napravi mrežico, ki jo zvaljaš z rokami. w n ZAKRATeKCA.S Bojazen. , Profesor magije: »Sedaj pride najsijajnejša točka današnjega sporeda: .Izginotje človeka izmed občinstva*. Ali je kdo med cenjeno gospodo, ki bi hotel brez sledu izginiti?« Takoj se oglasi mlad gospod, ki je s tem zadovoljen. Kar ga zagleda bankir Mojše, ki je bil slučajno prisoten, in zavpije v skrajni razburjenosti: »Bog me ne udari! Stojte, gospod profesor, nikarte! 'la človek je moj blagajnik!« Varčevanje. »...Torej ti si začel tudi že varčevati pri teh slabih časih?« »Seveda!« »Kako pa to napraviš?« »I, dolžan ostanem vse!« Napak razumel. Predstojnik: »Sinoči sta pri .Konjičku’ dva tukajšnja gospoda prav pošteno udrihala po meni. \i pa ste sedeli poleg, ne da bi bili besedo zinui.« Uradnik : »Gospod načelnik, jaz načeloma ne zabavljam na svoje predstojnike!« Natakarjev samogovor. »Čudno — moji najboljši gostje so tisti, ki imajo malo denarja. Ti dajejo največ napitnine, zato da l>i jih ne imeli za revne; bogati ljudje so pa večinoma umazani, zato da jih ne bi imeli za bogate.« Čedna družina. Prvi r o k o m a v h : »Pa poznaš svojega zagovornika osebno?« , . . y , D r n k i roko m a v h : »Seveda, saj je nas rodbinski zagovornik. On je že našega starega očeta zagovarjal.« I/. zborovanja veleobrtnikov. Predsednik: »Pri visokih dividendah, ki jih moramo plačati svojim delničarjem, nam je nemogoče, da bi zvišali svojim podložnikom plače; zagotavljamo pa jim svojo nezmanjšano blagonaklonjenost!« Zastopnik nameščencev: »Na to si dovoljujem čislanemu ravnateljstvu predlagati, naj rajši zviša naše plače, nam namenjeno blagonaklonjenost pa prenese na cenjene gospode delničarje!« Pridnost. »Ti ne veš, kako je naš hišni gospodar priden! Danes je bil že ob šestih zjutraj pri nas in nam je stanovanje podražil!« Srečen zakon. Mati: »Zdi se mi, da vajin zakon ni posebno srečen!« Hči : »O, narobe, mama!« Mati: »Sosedje pa pravijo, da so slišali, kako sta se ta teden strašno prepirala s tvojim možem.« liči: »To je grda laž! Saj že dva tedna nisva izpregovorila besede!« Usmiljenje. »Kako pa to, da se vaš mož zmerom veseli, kadar pridemo do kakega studenca, saj on ne pije vode?« »Seveda ne; ampak, kadar se vsi okrepčajo, potem ga ne morem pustiti, da bi bil žejen ... potem sme tudi 011 potegniti požirek konjaka iz svftje čutare!« Samostojen kritik. $ Policijski komisar: »Fant, povej po pravici, kdo te je našuntal, da si tej gospe šipe pobil, ko je klavir igrala?« D e č k o (ponosno): »Nobeden ... sem sam muzikaličen!« UGANKE Urejata Peter Butkovič - Domen in Josip Novak. Zlogovnica. (M i rol j ul). Vižmarje.) Poišči 8 dvozložnih besed nastopnega pomena: bolezen, poglavar, opora, ime konja, pseudonim znanega ugankarja, moško ime, strojni del, sovražno dejanje. Prvi zlog vsake besede ima dve, drugi zlog pa tri črke. Če si dobil prave besede, povedo prvi zlogi naslov znane pesmi. števil niča. (Kolšek Kr., Orlavas.) f, 2, 3, 4, 5 moško krstno ime, 3, 6, 2, 5, 7, 8 obrtnik, 7 svetopisem. oseba, žensko ime, rimska naselbina, 3, 7 orodje, 4, 7 žensko ime, posmrtnobivališče, del pohištva. čitaš imeni dvcli 9, t. 10, 9, 8, 11, 4. 8, 7 9, 3, 4, 5, 7 8, 4, 12, 5, 2, <), 3, 2, 6, 2, 12, 2, 13, 9 4, 3, 7, 8, 7 V prvi in tretji vrsti mest v Jugoslaviji. Dvojni konjiček. (Krunce, Središče.) Ks ki ll() oo zi j es dt af v S in be .ra bi zv l,.k vv hi ri CII <>t oi 1 h e e rk ri eo bi oa a v sr br eS e/. j* 0 j n v v d va ra Mo/.aik. (Vinko, Tolmin.) Razvrsti črke tako, da dobiš v vsakem osmerokotu po eno besedo, ki se med seboj lovijo in so sledečega pomenu: 1. skupina vojakov, 2. proizvod dima, 3. cv etlica, 4. del voza, 5. domača žival, 6. krma, 7. ptič, 8. najdražje, 9. žvižg, 10. povelje, II. pijača, 12. lovska priprava. X ~X aX a a aX I A ' I | c, 2 I E , ,1 E ! < E I X I XjXjlX‘k X j k ii2! lP |m| s [ o| X,oX XoX |ok|o| | P| e i P| X r XsXsXsX |S I io | S » i T , e ! tI 7 I u| \_vX_vX_LX_L X Solnčni zahod. (J. A., Celje.) Za Rinimo nagrado. Note. (J. Beli*. Ljubljano.) v Steber. (Vladimir, Dol.) z 1 v a i 1 0 i a j n i v 0 j u o v 1 v t o j e k i p s o 0 o š r d b s o n j l> 0 h e o k e d d k s v 1 i Vremenska uganka za maj. (—ol—, St. Vid.) (a — ž) + b + c + d + (e — v) + + (f — o) + g + (h — r) = ? a - član družine, b = dragocena tekočina, c mesto, znano iz grške zgodovine starega veka, d vodni sesalec, e = domača žival, f = števnik, g = soglasnik, h sladek sad. Črkovnica. (Janez Ložar, Ljubljana.) : = . ! ? moško ime. ! ? ! . pokrajina vjugoslnviji. ? ! . ., : opora, ,.;!■= lovec, ;!:!■= mesto v dravski banovini prideljenein ozemlju. Križal ka. (K. J., Ljubljana.) i 2 4 | 1 % (> 7 m <> ■i H 1° | ■ 12 n ■ 1 14 1 15 1(> | ■ 171 IS !■ 1<> ■M 21 ■ 22 2** ' 241 ■ JT 26 ■ m28 29 jol Vodoravno: I. oseba iz sv. pisma, 4. nastopi za dnem, 7. predlog, 8. žensko krstno ime, K), ptica, 12. reka v Afriki, 14. števnik, 16. vas pri Domžalah, 17. del stavbe, 18. pretakanje solz, 20. vladar, 22. električni pol, 25. osebni zaimek, 27. reka v Rusiji, 28. predlog, 29. gorovje v Ameriki, 30. del telesa. Navpično: I. arabsko mesto, 2. oblika pomožnega glagola, 3. rimski domači l>og, 4. rastlina, 5. rimski denar, (>. čer, 9. predlog, 10. podoba, II. žensko krstno ime, 13. moško krstno ime, 15. žensko krstno ime, 18. globel, 19. doba, 21. reka, ki se izliva v Donavo, 23. oseba iz svetega pisma, 24. darilo, 20. veznik, 28. uvto-znumka. Rešitve je pošiljati do 20. vsakega meseca na naslov: G. višji šolski nadzornik Josip Novak, Vižmarje, p. št. Vid nad Ljubljano. Tudi vse rokopise /.a uganke pošiljajte zastavljavci ugank na isti naslov. Lepo risane uganke homo primerno nagradili. Rešitev u gnu k v aprilski številki. Palma. Namesto rimskih številk vstavi odgovarjajoče črke v abecedi (f = a, II = b). Poševne črte — žarki ti povedo, da moraš začeti pri najnižjem, t. j. v drugem predalčku prve vrste, nato vzameš črko iz šestega predalčka in tako vse tri vrste, da dobiš: Tudi v deželi palm so naši bratje. Š a 1 j i v k a. Ker so lačne. Števil n ic a. Ključ: Breg, plan, kot, ud. — Kdor ne ubogn, ga tepe nadloga. Molitveniki. Veljajo le cene molitvenikov z rdečo obrezo. Dinarji pomenijo črke iz abecedo, pare pa črko iz naslova molitvenika. Dobiš: Molitev je zlat ključ do božjih zakladov. Posetnic a. Tiskarna in knjigoveznica. Č r k o v n i c a. Začni v desnem spodnjem voglu ter odbiraj črke poševno gori in doli, da dobiš: Čim več je notranjega krščanstva, tem več je sama-rijanske ljubezni. I) o p o 1 n i 1 n a ugank a. Fasada, rajnik, smokva, furije, imenik, načelo, žargon, grčavo, Andrej, ročica. Dobiš: Fr. S. Finžgar — Divji lovec. Iz k e m i j e. Namesto imen elementov napiši njihove samoznuke: Ca, N, K, Ar, F, U, N. Te. K, K, Kr, S. Ni. K pa dobiš: Cankar, Fuiitck, Kersnik. Vre m e n s k a u g a n k a z a a p r i 1. Slana v aprilu je bolj nevarna kot poleti toča in suša soparna.