UZUS PRI OGOVORU V RUŠČINI
Jezik preučujemo navadno na dveh ravneh: na ravni strukture in na ravni norme. Pri prvi ugotavljamo osnovne, splošne zakonitosti, ki uravnavajo odnose med posameznimi jezikovnimi prvinami, druga pa nam razkriva dogovorjene, predpisane zakonitosti, ki so uzakonjene v normativnih slovnicah posameznih jezikov. Za popolno poznavanje kakega jezika pa je potrebno
spoznati tudi zakonitosti, ki tvorijo tretjo raven jezika — raven uzusa ali rabe.
Kaj je uzus, naj pokaže naslednji primer iz ruščine. Ob koncu šolskega leta se naš dijak s šopkom poslavlja od profesorja in mu pravi: Doiogoj tovarišč prolessor, blagodar-ju Vam za vsjo! Čeprav je bil stavek izgovorjen pravilno, je v stavku na ravni nor-
57]
me nekaj napak. Glagol blagodariV zahteva ob sebi tožilnik in ne dajalnik. Torej bla-godarju vas in ne blagodarju vam. Tudi prolessor v ruščini ne pomeni srednješolskega profesorja ampak le visokošolskega. Uporabiti bo treba samostalnik prepodava-teV ali kar učitel'.
Ce popravimo obe napaki, bomo dobili stavek Doiogoj tovarišč učitel, blagodarju vas za vsjo! S tem je sicer zadoščeno vsem pravilom ruske slovnice in vendar tako ne bo rekel nihče, ki zna rusko. Nekaj je še vedno napak. Gre za sintagmo tovarišč učitel'. Ta zveza zveni uradno, če ne celo nekoliko ironično, kar pa v naši situaciji nikakor ne bi smelo biti. Edina oblika, ki bi jo prenesel takšen položaj, je uporaba imena in patronimika (imja-otčestvo). Le ta oblika ogovora izraža spoštovanje in hvaležnost, ki naj bi ju čutil dijak v taki situaciji. Tako bi se stavek glasil npr.: Doro-goj Ivan Ivanovič, blagodarju vas za vsjo!
Kot vidimo, je na pravilnost uporabe neke jezikovne oblike vplivala situacija, razmerje med tistim, ki govori, in tistim, ki so mu besede namenjene. In to je področje, o katerem nam slovnica ne pove ničesar. To je raven jezika, na kateri veljajo posebni zakoni. Preučevanje zakonitosti, ki urejajo to raven človekovega sporazumevanja, je novo. Nanje je opozoril Eugenio Coseriu v svoji knjigi »Sistema, norma y habla« Montevideo 1952. Po njem se je za to raven jezika uveljavil naziv uzus ali raba.
O uzusu v ruščini je bilo napisanega že marsikaj (2—9), toda večinoma so ti članki zgolj registracija posameznih pojavov. Le redko se lotijo razlage (2,7,9). Nekateri so namreč še vedno mnenja, da gre v podob-
nih primerih le za vprašanje »stila« (1,4). Tako posamezne ogovore razvrščajo v »pogovorni«, »uradni« ali »nevtralni« stil. 2al pa te oznake ne ustrezajo, saj je npr. uporaba imja-otčestva obvezna tako v »nevtralnem« kot v »uradnem« stilu, važno je le, da ima tisti, ki govori, spoštljiv odnos do tistega, ki ga ogovarja. Zadevo je treba preučiti še z druge plati. Pričujoči članek skuša ugotoviti zakonitosti, ki se jim podreja uzus pri ogovoru sobesednikov v ruščini. Pri tem se opira na že objavljeno gradivo (3,4) ter na opazovanje sodobnega pogovornega jezika.
Kakšno obliko za ogovor sobesednika bomo izbrali, je odvisno od odnosa, ki ga imamo do sobesednika v določeni situaciji. Te situacije razdelimo lahko v dve veliki skupini, pač glede na to, ali sobesednika poznamo ali ne.
Ce sobesednika ne poznamo, je pri izbiri ogovora treba upoštevati naslednje prvine: spol, razliko v letih, stopnjo te razlike ter odnos do sogovornika.
Spol je lahko moški (Graždanin, zdes' pe-reboda net.') ali ženski {Graždanka, vy uronili plalok!]. Razlika v letih pokaže, ali je sogovornik starejši {T jot ja, skol'ko vremeni?) ali mlajši (Molodoj čelovek, skledu-juščaja ostanovka »Rosija«?); lahko pa je taka, da je sobesednik veliko starejši (Ba-buška, gde zdes' tretij pod"ezd) ali veliko mlajši (Da vot, sledujuščij, dočka!) Odnos do sobesednika je lahko pristen (Synok, peredaj, požalujsta!) ali uraden (rovarišč, eto ne vaša kniga?).
Pravilna izbira ogovora je rezultat kombinacij vseh omenjenih prvin, kot jih kaže razpredelnica.
OGOVOR NEZNANE OSEBE
58
Legenda:
+ prvina prisotna, — prvine ni, O prvina irevalentnaj
A moški, B ženska, C starejši, D mlajši, E veliko starejši, F veliko mlajši
G pristen odnos, H uraden odnos.
¦ Z devuška ogovarjamo tudi starejše osebe, če so v nižjih javnih službah.
Pri sobesedniku, ki ga ne poznamo, je treba upoštevati le naslednje prvine: odnos do sobesednika ter razliko v letih. Odnos je lahko pristen (Nina, ty uže obedala?), uraden {Samsonov, otvečaj urok!) ali spoštljiv {Fjodor Petrovič, ja vypolnil zadanie.).
Sobesednik pa je lahko starejši {Ilja Iljič, možno k vam?) ali mlajši (Vhodi, Vanja, vhodi!).
Kombinacije, ki določajo pravilno izbiro, so razvidne iz razpredelnice.
Legenda:
prvina prisotna, — prvine ni, O prvina irelevantna; A pristno, B uradno, C spoštljivo, D starejši, E mlajši;
* Včasih uporabljajo priimek tudi pri dobrem znancu, ima pa ta raba ironično šaljiv prizvok.
Posebno skupino glede ogovora znanih oseb tvorijo sorodniki. Izbira ogovora v teh primerih je odvisna od stopnje sorodnosti. Le pri tetah in stricih so situacije, ko zgolj tjotja ali djadja ne zadostujeta, ko je treba natančneje določiti ogovorjeno osebo, je treba k samostalniku tjotja ali djadja pristaviti še lastno ime. Prav tako bi kazalo obravnavati tudi hipokoristična imena tako pri osebnih imenih kot pri nazivih za sorodnike. Vendar je ekspresivnost teh besed že zaznamovana v njihovi obliki {Na-tašen'ka, papočka, babusja),
Ce primerjamo uzus pri ogovoru v ruščini z ustreznimi oblikami v slovenščini, bomo ugotovili, da se v večini primerov ujemajo. Slovenci navadno nimajo večjih težav pri obvladovanju te ravni ruščine.
Kljub temu velja opozoriti na nekatere oblike, kjer se ta dva jezika ločita. Razlike lahko razdelimo v tri skupine: take, pri ka-
terih v slovenščini ni ekvivalenta, take, pri katerih ni ustrezne oblike v ruščini, ter take, pri katerih nastane premik v pomenu in rabi, čeprav oba jezika poznata ustrezno obliko. K prvi skupini štejejo oblike mo-lodoj čelovek ter graždanin in graždanka. Prav posebno pa je treba opozoriti na zelo razširjeno obliko devuška, s katero v ruščini ogovarjamo neznane ženske, ki so v nižjih javnih službah (prodajalke, natakarice, sprevodnice ipd.).
Veliko truda zahteva od Slovenca uporaba za ruščino tako značilne oblike imja-otčestvo. Izreden pomen, ki ga Rusi pripisujejo tej obliki izražanja spoštovanja, nedvomno zahteva, da mu posvetimo vso pozornost. Zadeva je toliko bolj zapletena, ker so spričo pogoste rabe in dokaj zapletene glasovne podobe te oblike močno izpostavljene vplivom zakonov ekonomičnosti, ki povzročajo veliko krajšav in z njimi spravljajo nezadostno poučenega tujca v
59
neprijeten položaj. Čeprav je v iskanju zakonitosti v tej smeri že nekaj storjeno (10), problem še ni rešen.
Drugo skupino, kjer ni ekvivalenta v ruščini, tvorijo oblike »očka«, »mamka«, »mati«, s katerimi ogovarjamo starejše osebe, če v letih ni velika razlika. Ekvivalenta ni tudi za slovenski »gospod« in »gospa« ter »gospodična«.
V tretjo skupino spada uporaba samostalnikov »tovariš« in »tovarišica« s funkcijo, priimkom ali imenom, ki kaže, kako enake ali podobne oblike, ki jih srečujemo v obeh jezikih, pomenijo različno in so povod za interferenco ter nepravilno rabo. Zveza »tovariš« in funkcija izraža v slovenščini spoštovanje, zveza tovarišč in funkcija pa le uraden odnos do sobesednika. Pri pouku ruščine je treba upoštevati vsaj najvažnejše razlike v uzusu pri ogovoru v obeh jezikih. Pri učencih, ki jim je materni jezik slovenščina, je treba posvetiti pozornost predvsem rabi imja-otčestva ter razliki med rabo tovariš in tovarišč.
' Stepanov, J. S.; Osnovy jazykoznanija. Moskva 1966.
- Kostomarov, V. G.: Russkij lečevoj etiket. Obra-ščenija, formuly privestvija, proscenija, blagodarno-sti, Russkij jazyk za rubežom (1967), str. 56—62. ' Posobie po razvitiju navykov ustnoj reči dlja ino-strancev. Redaktor O. G. Motovilova. Izdanie 2-oe. Moskva 1967.
' Akišina A. A., Formanovskaja N. J.: Russkij re-čevoj etiket. Formy obraščenija i privlečenija vni-manija. Russkij jazyk za rubežom (1969), 4, str. str. 10—19.
' Vereščagin, E. M.: Voprosy teorll reči i metodika prepodavanlja inostrannycli jazykov. Moskva 1969. ' Vereščagin, E. M.: Bol' i mesto stranovedenija v praktike prepodavanija russkogo lazyka kak ino-strannogo. Meždunarodnaja konferencija prepodava-telej russkogo jazyka i literatury. Tezisy dokladov i vystuplenij. Moskva 1969.
^ Vereščagin, E. M.: Psihologičeskaja i metodiče-skaja karakteristika dvujazycija (bilingvizma). Moskva 1969.
' Vereščagin E. M., Kostomarov V. G.; Slranoveci-českij aspekt prepodavanija russkogo jazyka ino-strancam (k postanovke voprosa). Russkij jazyk za rubežom (1917), 1, str. 57—68; (z literaturo). ' Bolla K., Pali E. Papp F.: Kurs sovremennogo russkogo jazyka. Budimpešta 1968.
Avanesov, R. I.; Russkoe literaturnoe proiznoše-nie. Moskva 1968.
Matej Rode Gimnazija v Celju