kr Jjubljai\sXi
Leposloven in znanstven. list?
Štev. io. V Ljubljani, dnč i. vinotoka 1893. Leto XIII.
Iz popotnega dnevnika.

elJim alejkum, ti Sin mojih dnij, »očij! Sedaj te gledam, Carigrad, Z bedeči m i očmi.
20. Vrhu hriba Bulgurlu.
Nad Skutarijcm v Mali Aziji.
Kateri tvoj počt, Ves daljni, vztočni svet! Pomore mi, da prav povčm, Kar čutim v Srci vnet?
Neb*') s svetloboj vsoj Smehlja se nad tcbtfj; Nemara, da še srfmo v čar Zaljubljeno je tvoj.
Kd«5 k ist mi vodi naj, Da bi naslikal zdaj T<5 živo bajko pred sebrfj. Ta čudni vztočni raj?
Zakdj li baš Tatstr Zdaj tvoj je gospodar? O, Allah! ti že veš, zakaj . Kaj nam, kaj nam to mar!
foHi
pač v prozorno to gAz Ovijaš si beli obraz? Saj vemo, da rajši razkrila Obličja bi svojega kras.
Kjč vzrasla ti roža si, kjč? Kjer gore Gruzinske stojč? Čegave so sčm presadile Te v haremske vrte rokč?
21. Haremski roži.
Carigrad, Kiat-hanč.
Kd<5 zrčti smč v tvoje oČt', Temnejše ko vztočne noč»? Alj mladcu . . . pohotnemu starcu Lepota zdaj tvoja Cveti?
In hliniš mu čuvstva sred, Ki kupil kot lčp kos blagd Na Stambulskem nočnem te sejmu Za polno je mošnjo zlatd? —
O po m n ja. V 21. pesmi t, verzu je beseda g d z tuja (francoska gaze), ki po. menja obče znano lino prozorno tkanino. Da nc bi polna francoska oblika gaze koga motila zarad stika, pisal sem, kakor jo izgovarjamo.	Pis.
22. Šumi, Marica . . .!
1	Plovdiv, Diambas-tcpc.
iitmi, Marica, po rsCvni zeleni,	Šiimi, Marica! ... O robstvu li pčsem
Sdmi po raji bolgarskem naprčj I	Časov minulih otožno šumiš?
Da jo pozdravljam id bratovsko zemljo,	Kar jih kdaj nrirod tvoj solz je pretakal,
Glasno povsod i greddč ji povčj!	Rčka vseh tistih ti solz mi se zdiš ♦ . .
Sumi, Marica, poslej o svobddi, Pčsem veselo zanosno le poj! Doba verig se in spon ne povrne, Nikdar več sužnik Bolgrfr ne bo tvoj!
j^udd ti, kaj ne ? je moj Dunav ponosni! Po sdteski tesni preriii se tdd? Ob desni, ob levi tč skalnate gore Trdo odkazujcjo vsčdnjo ti pot!
23 V kazänski soteski.
Dolnji Dunav.
Po dgrskih Širnih ravninah svobodnih -Kakd vse drugače on4d pač je prčj! Svobodno razširjaš se tam, kakor hočeš Kdd upa tam sitnih ti staviti mčj?
A tdd po Kazdnu ! . . . Gnev tvoj jaz razumem, Razümem bdi tvojo in Čutim s tebdj: — Včš, umu in srcu trinogi nam tudi Odmčrjajo često pretesni tir svoj . . .
A. Aškerc.
Nova
ovölj kcsanja v prsih in bridkobe, Nemir in dvojba v duši se poleži. Med strune zopet roka moja sezi, In pesem v svoj me vödi svet čarobc!
Čemtf v minulo gledati življenje, Da vstajajo bolesti kot mrazovi Iu cv&ino plenijo življenje z lica?
pesem.
Srčnost, ne ruši drage mi zvestobe, Ki danes novič jo obetaš k zvezi, Protivi z mano se viharni jezi, Spominov moč pogrezni v večne grobe '
Za mano hrupno svetno je vrvenje, Za mano naj spomini so njegovi — Vesela pesem bodi mi družica!
Miroljub.



Abadon.
Bajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren. (Dalje.)
X:
amorad zopet sameva, ne da bi si dlje želel Plahtaličeve , družbe. Nosi in izpreletava se nad dolinami in jezeri sli-j kovitega Korotana, brez trdnega namena, brez jasne želje
in brez zanimanja zäse in za krasno zemljo pod seboj. Nepopisno utrujen si žcH spanja; toda zaspati ne more, ker nima telesa. Iznebiti se želi lčva s človeško podobo, ali zopet se ustraši brezčasja in brezprostorja. Odloči se torej dalje begati po praznini nad zemljo. Plava najprej nazaj proti Triglavu, želeČ, da se vrne v sedanjost, v XIX. stoletje.
Stopi na Triglav. Ali tam vidi samd sveže cvetice, ki krijd grob Slovogojev, in orle, ki mirno čepč okrog gomile. Odtod splava proti domu. Vender tudi tam ne vidi sedanjosti, ampak med logi in travniki razvaline znanih mu gradov in tržišč. Vrnitev v sedanjost inu je torej zabranjena. Priskutila se mu je nova Evropa razvalin in poži-vinjenih robov; zatd se napoti v Ameriko, da bi videl, ali se res ameriška bodočnost razvija po evropskih načelih, kakor je nedavno trdil tovariš Plahtalič. —
Ta želja se mu izpolnjuje. Iz prva plava proti zapadu takd urno, da ne vidi zemlje pod seboj. Po malem pa polega ta burnost, in Samorad razločuje pod seboj zemeljsko površino. Zanimlje ga bohotna hrastova šuma, sredi nje lena, kalna reka z mnogimi strugami in med temi strugami in soparnimi mužamj razvalina mesta v velikanskem razmerji. Nehotč se spusti med te podrtine in sčde na vrh razpokanega zvonika, s katerega lahko opazuje razsežno prežalostno okolico, ki je vsa mrtvotiha, brez sledu človeškega bivanja.
Dočim premišlja, katero mesto nekdanje Evrope je to razdo-riŠče, bliža se mu starček častitega obličja. Na pisanem turbanu ima dijamant, ki se IcskeČe kakor solnce; odet je v zeleno svileno haljino in za rdečim širokim pasom nosi starinsko orožje z umetno okovanimi ročniki, ki so obsuti z biseri in dragimi kameni. Starček pristopi in se nemo prikloni, prekrižavši roke na prsih.
Samorad ga gleda ves zavzet. Kar se spomni, da ga je že videl, ali pred malo dnevi ali morda pred nekaj stoletji na razvalinah mesta Babilona — ako tista prikazen po trditvi Abadonovi ni bila zgolj sanja.
Starček dč prijazno in sočutno:
—	Blagost ti, tožni duh iz zapada, ki hodiš semkaj žalovat po razpadu Evropine slave in veličave! —
Samorad odgovori:
—	Nisem duh, ampak živ človek iz devetnajstega stoletja; nimam pa telesnega života, ker sem svojega posodil nadzemeljskemu duhu. Dovolite, da vas pozdravim blagega znanca! Prijazno ste me vzprejeli na razvalinah starega Babilona in me spremili v sijajno dvorano babilonskih kraljev. Ondu sem ugledal Semiramido kraljico. Ko pa sem ji pritiskal poljub na ustnice, razpršilo se je vse okolo mene in padel sem na tik v Parizu v ječi, na pol razstreljeni. —
—	Spominjam se tega sestanka pred nekaj stoletji in opraščam vam tisto predrznost, da ste hoteli poljubiti slavno mojo kraljico. Davno je že temu, in mnogo ste morali prebiti od ondaj, kakor se vam bere na obrazu. Hudo ste kaznovani, ko morate sedaj v Evropi gledati vse lo, kar ste nekoč opažali z Nimrodovega stolpa. Saj ste celd podobni sedanji Evropi. Njeno kakor vaše teld je v oblasti azijskega duhd. Vi pa ste zgolj senca in prazen spomin kakor vsa slava nekdanjih evropskih gospodarjev te zemlje. —
—	Kdo ste vi, blagi duh? —
—	Nekoč vam tega v svoji žalosti nisem hotel razodeti. Sedaj je žalost minila. . . Genij sem Včlike Azije in bivam sedaj slučajno tukaj, da primerjam razvaline vašega Pariza podrtini svojega Babilona. Tukaj okolo se namreč prostira razdorišče mesta Pariza. Ali se še domišljate orjaških razvalin babilonskih? Ali še pomnite, kakd sem vam tedaj prerokoval, da bode Babilon celd v svojih razvalinah veli-častnejši, nego je ta groblja blatnega Pariza? Izšlo se je, kakor sem prerokoval. —
—	Oh, blagi duh, prežalostne spomine mi budite 1 —
—	Takd je, prijatelj moj! Nihalo na uri svetovne zgodovine je krenilo na našo stran. Sedaj je Azija gospodarica in vrača Evropi
tisočletne krivice. Za nekaj stoletij se to nihalo zopet vrne na vašo stran, in ponavljalo se bode takovo nihanje semtertjä na stoletja in stoletja; vender ne večno. Zakaj naše zgodovinske döbe so proti večnosti krajše od jednega nihaja na uri. —
—	Res žalostne prizore morajo gledati moje oči, zavedene po krutosti nadzemeljskega duha, ki je vedno trdil, da mi bode služil in stregel I —
—	Pustiva tistega dubäl Morda vam jaz odprem veselejše prizore. —
—	Oprostite mi izpdved, da gledč na to, kar sem dosedaj videl v novi Evropi, ne pričakujem količkaj veselega prizora l Videl sem ljudi brez slobode s krinkami na glavah in gledal vzgojo po načelih, ki se protivč vsem ČloveČanskim nazorom. Država, postavljena na takov temelj, ne more biti srečna. —
—	Prijatelj, ne govorite o sreči 1 Kdo je srečen? Ali ne samd tisti, kdor se ogiblje sreče ? Kakd si mislite srečno državo, dočim zgodovina take ne poznd? Sploh se na našem planetu vse i zp rem inj a, suče, obrača, in nič novega ni pod solncem. Danes je na vrhunci robstvo in krinka, jutri zopet sloboda in prosta beseda. Danes vzgaja deco robska država, jutri prosta rodbina ali pa nihče. Človeštvo ne izumrč, pa se tudi ne poboljša ne po tem ne po drugem načelu. —
—	Bodočnost me ne zanimlje več. Izvolite pa odgovoriti perečemu vprašanju, kakd je mogla Evropa zagaziti v takov nečuven poraz? Za mojih dnij je bila vsem učenjakom-zgodovinarjem verska resnica, da rodovi iz daljne Azije ne utegnejo več, kakor ob zvršetku starega veka, uničiti evropske omike in prosvete, stoječe na temelji krščanstva. —
—	To so bile meglene teorije. Jaz vam pokažem istinita dejan-stva in njih učinke. Samd izvolite stopiti z menoj v predor gore šentgotardske. Ondu je središče elektriških zvez, najmenj iz tretjine sedanje Evrope, in veliko hranilišče listin in elektriških posnetkov. Tam utegnete čuti govore, razzvenele pred stoletji, prav takd, kakor so se ondaj govorili; in po no vč se pred vami obrazi, položaji in kraji v vsi nekdanji resničnosti svoji. Takisto bodete lahko opazovali iz dalje vso sedanjost. Ne bode vam žal, če me spremite. Rad vas učim, in časa imam za vas tudi sto let, ako me hočete in smete poslušati. —
Naša breztelesnjaka ostavita mužnati gozd, v katerem se pogrezajo in razkrajajo ostanki divotnega Pariza, in se bližata velikanom visoke Švice, katerih sivi vrhovi in ledena polja še vedno neizpreme-njeno strmč proti jasnemu nebu. Stopita na goro šentgotardsko in v
predor, ki je nekdaj rabli železnici. Po kratki hoji v tčmi se jima odprč krasna, z vijolasto in rumenkasto Jučjo razsvetljena otlina, katere prostornost daleč preseza vse jednake zgradbe iz devetnajstega stoletja. Tu notri se bavi množica ljudij v krinkah in brez njih z opravki, katerih rokodelstvo in namen sta Samoradu popolnoma nova. Toda opazovati mu ni moči; ves truden sčde v naslanjač, in takoj ga objame nekakova nezavest brez sänj. Ko se za nekaj časa vzbudi čil in okrepčan, povzame starček:
— Rekli ste tam na pariškem gradišči, da je bila vaša evropska zädruga in prosveta zgrajena na trdni skali krščanstva. Tudi jaz poznam krščanstvo, saj je prišlo iz Azije, matere vzvišenih idej. Res čuda je ustvarila ta vera v zapadu; aH počasi ste se naveličali krščanstva, in napdsled je bilo državam in posameznikom samd gosta zavesa, za katero ste se čimdalje bolj odtezali krščanskim načelom in zapd-vedim. Iz stare zapdvedi ste naredili novo: »Rabi svojega bližnjika, kakor bi bil samd zate na svetu U Kakor so posamezni ljudje zagazili v nenasitno sebičnost, takd so tudi države zanemarjale vzvišene ideale blagosti in pravice; in počasi se je slabil njih značaj v nestalnost zmotrov, v zavistno tekmovanje za slučajnimi koristimi in v vedno pripravljen napad naroda proti narodu. V tej nestalnosti brez plodnih velikih načel so največ odločevale umetno narejene parlamentarne večine. Te so ustanavljale zakonite naredbe po svojih nazorih. Te naredbe so trajale, dokler niso drugačne veČine po drugačnih nazorih osnovale novih postav. Takd se je porajalo mnogo nezadovoljnikov in splošno nezaupanje v obstoj zakonitih položajev. Osebna oblast vladarjev je bila omejena po ustavah, in državniki, ki so upravljali državo v vladarjevem imeni, morali so se ozirati na glasove takd zvanih närodnih zastopnikov in na takd zvano javno mnenje. Blagost državi, kjer se zmerno rabi sloboda, ne da bi se kršila pravica, kjer so državniki razsvetljeni in se zavčdajo visokih zmotrov svoje države, kjer so närodni zastopniki slobodno voljeni in vestni v svojem pozivu in kjer javna glasila oznanjajo prave, istinite misli in želje närodove! Toda take državne döbe so bile kratki jasni dnevi med brezkončnimi nočmi in viharji. Zakaj vsaka država je sestavljena od posameznikov, in če posamezniki slobode ne rabijo zmerno, če niso pravični in nepristranski, če so se izneverili krščanskim nazorom, onda tudi ne moremo zahtevati, da bi bila celota vzvišena in vzorna nad posameznimi deli. Takd je često glas raznih parlamentov, v katerih je časih odločevala slučajna ali umetna večina, nasprotoval mnenju in zahtevam državljanov. Novine, ki so bile največ orožje in orodje posameznih strank
in denarstvcnih mogotcev, niso bile glasnice pravega javnega mnenja; temveč umetno so narejale in zavajale javno mnenje po naročilu. Tolikanj radodarna priroda je čudno skopa z genij al ni mi možmi; in če se porodi genijalen mož, delujejo proti njemu človeške razmere, zavist in bojazen takd silno, da smemo zmatrati za epohalen dogodek, Če stopi genijalen državnik na državno krmilo. Bilo je tudi v poslednjih evropskih dobah genijalnih državnikov, ali vsak je bil käj skoro izpodrinjen. Zavist tekmecev, krik nasprotne stranke in obča bojazen pred novimi idejami, vse to mu je izvilo krmilo iz rok. Vedno dobro pa so državno umetnost pogodili gladki možjč navadne čelne visokosti, ki se, kar se tiče njih zmožnostij, niso dvigali nad sredomernost, dasi so mrli za občudovanjem samega sebe. Taki možjč so bili strankam ugodni. Ogibali so se namreč vsake velike ideje, nobena stranka se jih ni bala, vsaka pa je pričakovala koristij od njih, ker so omahovali od stranke do stranke in se nagibali sedaj tem, sedaj drugim koristim, danes takd, jutri drugače, ako so sploh mislili na jutri. — Takd so države počasi zagazile v brezdejansko, brezmiselno vsakdanjost, in vsihale so jim vrline kakor Človeku, medlečemu od starosti.
Nič ugodnejši niso bili vzajemni odnošaji evropskih držav. Ob zvršetku XIX. stoletja ste sklicavali ljudske shode, ki so zahtevali splošno razorožitev, snovali ste društva, ki so težila na to, da se meddržavni prepiri rešujejo po mednärodnih sodiščih, in vsi skupaj ste pričakovali, da vas velika evropska vojska otmč bremen oboroženega miru. Neizvedne ideje, prazne sanje! Kakd naj se zvrši splošna razorožitev, kadar država državi ne verjame, da se vsaka razoroži hkrati, resnično in popolno. In naj se tudi vse razorožč, vedno še bode bolj obljudena, bolj omikana in bogatejša država močnejša od menj razvite sosede in tej še vedno nevarna. Mednärodno sodišče bi bilo pač za prepire, v katerih grč za sämo pravico. Toda za pozno Evropo so bila bolj važna vprašanja, tičoča se državnih koristij. So pa take koristi, ki se dosežejo samd na kvaro druge države, ali take, katerih druge države ne dopustč iz zavisti ali tekmovanja. To so vprašanja moči in sile, in takih ne reši nobeno razsodišče za zeleno mizo, ampak samd kri in jeklo na bojišči . . . Slučaji, usodni slučaji, katerih nihče ni slutil, zanetili so grozovito vojsko, kakeršne do tedaj ni poznala zgodovina: vender za njo ni nastopila ddba, v kateri bi si närodje oddehnili in opomogli. Sklenil se je pač mir, toda sebična korist drugih držav, ki so si ondaj, ko se je sklepal mir, prisvojile besedo, nenasitnost premagalčeva in neusmiljena ponižava premagane države
so v mirovne pogoje vsadile kali prihodnjega razpora, in toliko da je bil mir slovesno oznanjen »za večne čase«, že se je hlastno pripravljalo na novo vojsko.
Dočim so države tekmovale v vojnih silah in v iznajdbah novih branil in gonobfl, odkladajoč vse druge naloge omikane države vsak dan od danes do jutri, vzdihali so državljani pod bremeni, katera so jedva premagovali, uporabljujč vse duševne in gmotne sile. Napdsled pa opeša vsaka moč. Zemlja, kolikor je bila umetno in skrbno obdelana, izsesala se je. Izdelki tvornic in rokodelstva se niso mogli razpečavati, ker je domä rastoče uboštvo oviralo prodajo, v stranskih deželah pa je bilo tržišče zaprto, nekaj po tekmovanji dežela, ki so prodajale ceneje, nekaj po tamošnjih domačih izdelkih. — Posamezniki so obubožali, zatorej je tudi državam nedostajalo pomočkov. Takd so prišle države polagoma pocl tajno, a čutno oblast lastnikov velikega premičnega imetka. Ti denarstveni mogotci so tudi v državljanskem imovinskem razmerji rabili svoj razdorni vpliv. Načeloma so bili sevčda ravnopravni drugim državljanom, kakor sta tudi maček in lev jednega plemena, dejanstveno pa pravica v mogočnih rokah deluje vse drugače kakor v šibkih. Takd so ti mogotci potegnili v svoje roke plodnejša zemljišča in premogokope, boljše tvornice in prometna podjetja. Kadar pa nihče ni mogel dlje ž njimi tekmovati, odločevali so ceno živil in drugih potrebščin, delili blagost in imovinsko pogubo, narekovali javno mnenje, in države so ob troških izsesavanih državljanov morale delovati na korist teh ošabnih lastnikov premičnega kapitala, povsod vplivajočega, nikjer ugrabnega in vedno sebičnega.
Posamezno ljudstvo v takem razmerji ni moglo uspevati. Nravstven vzornik ne more biti, kdor gleda dan na dan razuzdanstvo in krivičnost Zadovoljstva tam ni, kjer je večina ubožna, in bogata samd neznatna manjšina, katera si je bogastvo nakopičila, zlorabčč svojo slobodo ter imovinsko stisko drŽav in državljanov. Takd je počasi izginila domovinska ljubezen, ker domovina je kruh jemala, ne da bi ga dajala. Sploh je bilo vse takd kakor ondaj, ko je Bog naročil očaku Noetu, naj si steše ladjo.
Takšno zunaj še nekoliko sijajno, znotraj pa nepopravno in trhlo razmerje evropsko smo opažali tam v daljni Kini tem radostneje, ker smo se bali Evrope, dokler je uspevala v rasti prebivalstva, bogastva in vojne sile. Evropa ali ostala Evropa pa se je bala Rusije, katera se je počasi razvijala na neizmernem, rodovitem prostoru in je jednako težila na Evropo kakor na južno Azijo. Oprezna skrb za svojo korist, evropski denar in evropsko orožje, vse to nas je napotilo, da smo
se zvezali z Evropo za napad na nevarno Rusijo. Mi smo pritisnili od vzhoda, Evropa je udarila od zapada, in podrli smo Rusijo. Držeč se starih azijskih načel, pobili smo ogromno množico ljudij po vsi Rusiji. Ko pa je minil prvi strah in trepet, tedaj smo milostno krotili zasvojeno Rusijo, takd da so se ljudje skoro sprijaznili s prevratom in z novimi azijskimi gospodarji. Bili so namreč zopet siti in varni zunanjih sovražnikov in pozabili so närodno svojo dinastijo, ponos närodne države in vso tisočletno zgodovino. V Rusiji smo naselili preobilico domačega kitajskega prebivalstva — pridne, zmerne, varčne ljudi. Zemlja je bila rodovita, bogastvo in število prebivalcev nam je naglo raslo, in takd smo brez težave delovali na razvitek vojne sile, dočim je v ostali Evropi čimdalje bolj pešala zemlja, pojemala množina in vrlina ljudij in se je povsod javljala trohljivost občih odno-šajev. Predno je zapadna Evropa spoznala velikansko svojo bedastočo, da je v razdor Rusije poklicala na pomoč čile kitajske rodove in predno je od Amerike dosegla pomoč, katere je moledovala proti nam, stopili smo naprej za korak, katerega nam je narekovala skrb za naš obstanek, in osvojili smo si tudi ostalo Evropo bolj s strahom in z izdajstvom nego po zmagah na bojišči. Ljudstvo gladnikov in sužnjev nas je vzprejelo kakor davno zaželene rešitelje. Neusmiljeno smo podirali mesta in gradove, grozno smo morili. Obči strah, ki je obhajal ljudi, bil jc temelj njih pokorščini.
Ko je bila vsa evropska celina v naših krepkih rokah, ni se nam bilo več treba ozirati na običaje in spomine stare Evrope, temveč bilo nam je do bodočnosti, da obdržimo pribojevani svet, da odpravimo možnost uporov in da Evropo, kakor nekako kitajsko naselbino, uredimo takd, da ostane vedno zavetišče preobilemu prebivalstvu matere Kine.
Že v XIX. stoletji se je Evropa odlikovala po obilici učenjakov in književnikov. Sluli so zlasti nemški učenjaki, ki so izumili dokaj globoko premišljenih teorij, kakd je vladati närodom in državam. Tiste teorije se pač niso mogle uresničevati, odkar ni bilo evropskih držav, ali utegnile so biti dobro tvorivo. Naša vlada je torej sklicala najpremetenejše kitajske državnike in sloveče evropske učenjake iz slčharne stroke državnih ved. Ta zbor je po temeljitih obravnavah izumil državno upravo našega evropskega Kitaja, in ta uprava je gotovo vzorna, ker so jo osnovali izkušeni naši modrijani in izmed evropskih veleumov največ Nemci, katerih teorije so bile nekoliko slične našim nazorom. Oprijeli so se ti privojevani učenjaki naše države prav goreče in nam služili zvesto in učenjaški marljivo, čim smo jih pridobili
z visokimi naslovi in odlikami, kar nas ni stalo t roška. Poglavite obravnave so se tikale vere in prostosti. — Kar se dostaje vere, določil je učenjaški zbor, da se odpravi krščanstvo, sicer pa smč vsakdo verovati, kar hoče. Krščanstvo se je prepovedalo, ker smo se že v starem Kitaji uverili, da načelno nasprotuje nepogojni vsemogočnosti države in brezozirni pokorščini državljanov. Zakaj pravilo: »Bogd moraš bolj slušati nego ljudi« ne ugaja našim nazorom. Ali tudi evropski učenjaki niso zagovarjali krščanstva. Nekateri namreč sploh niso imeli vere, nekateri so bili raznih ver, vsak o svoji trdčč, da je prava, in nekaterim je bila naravnost vzor tista država, v kateri se državno oblastvo nič ne ozira na verska čustva posameznikov. Da se moremo krščanstva otresti in ogniti, vzeli smo v roke vso slčharno vzgojo mladine. Uspeh je bil nagel in je presegel vse naše nädeje. Kar je bilo po-loviti mladine, vteknili smo jo v nove zavode svoje, starina evropska pa je pomrla. Nista zamrla dva človeška rodova, in že je bila vsa Evropa kitajska in vzgojena po naših nazorih. Sevčda, v pomočkih nismo bili skopi in izbirčni; zatorej se nam je v nekaj desetletjih posrečilo, da smo raznärodili vse närode evropske, česar prej navzlic vsem naporom niso dosegli večji närodje proti manjšim.
Kar se tiče vprašanja prostosti, zavrgli smo takisto evropske nazore in uredili državo po azijskem načelu vesoljnega robstva. Uva-ževali smo v tem pogledu, da stane uprava z občim robstvom menj, da se državna vsemogočnost in neomejena oblast, za katero so se navduševali tudi evropski učenjaki, more izvesti samd na podlagi obče pokorščine in da evropska prostost ni mogla ubraniti pogube vaših držav, dočim je naša stara kitajska država z azijskimi nazori preživela ves evropski srednji in novi vek. Naši državi na čelu je sevčda človek; ker pa ne poznamo Boga, zatd nam je človeški vladar Bog, in imamo ga za neumrjočega, vsevedoČega in vsemogočnega. Nihče podložnikov ne smč izustiti, da mu je gledal v obličje, nihče slikati njega podobe, nihče izgovoriti njegovega imena. Upravo ogromne države vodijo mnogi državniki, kakor drugače ni možno. Kdo je med njimi višji, kdo nižji, nihče ne vč in ne smč vprašati. Vsem je zapovedana stroga zvestoba in odkritosrčnost. Mišljenje vsakega državnika pa se nadzira z nekim stolom očite izpdvedi, čegar delovanje ste Že videli. Za vsako pregreho, za vsako kvarno nakano najvišjih državnikov in takisto najnižjih podložnikov pa stoji smrtna kazen, ki se izvršuje brez nobene milosti.
Ker je vlada vseh ljudij mati, vzgojiteljica in strahovalka, zatorej nimamo zasebne imovine, ne poznamo rodbine, dedovinskega nasledstva
in vzajemnih pogodeb, in še pojma nimamo o tem, kaj je pravo, kaj pravosodje. Nihče nima pravic, vsakdo ima samd pokorščino; zatorej smo pa tudi vsi jednaki, in državna oblast razpolaga z našim Življenjem in z našo smrtjo popolnoma slobodno. Davkov nimamo, ker dela vsakdo za državo brez osebnih dohodkov; celd denarja ne poznamo, saj bi ga tudi ne mogli rabiti, ker nimamo nič prometa. Vidite, takd preprosto se vlada pri nas in takd malo časa je trebalo, da je v Evropi umrlo krščanstvo in se je iztrebila vsa sloboda!
Vender naša država ni jednostavna. Veliko rabimo učenjakov, dasi zdelujemo brez bogoslovcev, pravnikov in modroslöveev. Zadoščajo nam zdravniki, tehniki in upravniki. . . Zdravniki prirejajo živež za vse državljane, in to takd popolno, da ne potrebujemo lekaren. Pri nas ni boleznij in kuge, in ljudje so trdni še v pozni starosti; zakaj nc bi, ko ima vsakdo primerno hrano, zdravo teld ter obleko in stanovanje, vedno podložno zdravniškemu nadzorstvu. Zdravniki preiskujejo duševne in telesne zmožnosti vsakega državljana, družijo in razdružujejo naše zakone, oddajajo novorojence dojnicam, deco v primerne šole, mladino v delavnice in odločujejo, kdaj prestani življenje pohabljenca ali onemoglega starčka. Naši tehniki daleč prese-zajo američanske svoje tovdriše. Železnice smo odpravili, zakaj država jih nc potrebuje. Ne mogla bi jih pa tudi vzdrževati, ker so naši predniki porabili malone ves premog. Porabljamo pa vsako vodno moč in izkoriščamo, kolikor možno, elektriške sile. Kakd bi sicer mogli razsvetljevati svoje podzemeljske zgradbe, rabiti toliko vročine za razna izdelovanja in vzdržavati krdela redarstvenih zrakoplovcev in povsod razprežene telegrafske in telefonske zveze? Jako se tudi trudimo obnoviti plodovitost zemlje, katero so nam predniki ostavili vso izmolženo. Zasadili smo gozde ob morji in na gorah ter zajezili veliko rek. Naše pridne roke in naš um ter voda, luč in gorkota izpod neba, vse to Evropo zopet prenovi, da bode to, kar je bila pred tisoč leti. Sedaj sevčda Evropa ne more živiti toliko ljudij kakor nekdaj; in država mora skrbeti, da 111 lakote in potrebe. Zatorej se pri nas leto za letom preračunja, koliko se smč nastopno leto naroditi novih državljanov, gledč na povprečno število usmrtitev in na pridobitev novih virov za hrano državljanov. Ta račun ni lahek, kakor ni lahka razvrstitev prebivalstva v opravila in okraje, da jih tukaj ni preveč in tam ne premalo, da se ne izdeluje neke potrebščine preveč, neke premalo in da se nikjer ne vgnjezdi nezadovoljstvo ali kaka posebna navada. Iz tega ozira se vam morda opravičujejo tiste krinke, ki jih nosijo ljudje, da ne poznajo drug drugega in da se ne morejo pogo-
varjati, ako niso pod nadzorstvom, posebe odločenim, da pazi na občevanje. —	«
Starček umolkne, Samorad pa mčni:
— Oprostite, častiti genij, da izrečem nekaj pomislekov proti državni vaši osnovi. Zdi se mi, da tujci vašo državo še hitreje poderd nego ste vi Evropo. —
Starček odgovori: — Priznati moram, da je tudi naša država kakor vsaka človeška reč nepopolna in podvržena smrti. Vender napada tujih närodov in poraza se še dolgo ne bojimo. Evropa in največji del Azije je sedaj jedna zložna država, prijateljsko združena z ostalo sorodno Azijo. Napasti bi nas utegnili samd Američani iz Amerike ali iz Afrike; toda temu ni povoda. Vedno imajo prepire, vedno državne prevrate, zatd ne morejo pripraviti velike napadne vojske. Republikam, kakeršne so ameriške države, tudi ni dana tista poželjivost po tujih deželah, katero so podedovale monarhije že iz Časov Nimrodovih. Dalje je v Ameriki še dosti rodovite zemlje, dosti premoga, dosti prostora pridnim ljudem, prebivalcev pa še vedno premalo. Čemu bi z nevarnostjo iskali v tujini, kar se jim varno in obilo ponuja domdr Kakor praktični ljudje bi pa tudi spoznali, da si svoje moči, svoje blaginje ne povečajo prav nič, ako si osvojč našo državo. Naših ljudij ne rabijo, ker jih ne morejo privaditi drugačnemu delu in življenju; naših pridelkov ne potrebujejo, in naša hrana jim je strup. Nasproti pa mi ne potrebujemo njih izdelkov; njih kruha in mesa celd uživati ne moremo, ker nimamo zdb. Ne čudite se temu! Naša hrana je vedno mehka, in ker zanjo ne potrebujemo zdb, izpadejo nam, največ pa že otrokom ne zrastd drugi zobjč. —
Kakd pa naj pridejo Američani v naše zemlje ? Ob morji je povsod gost les, poln zverine. Ceste ni nikjer, takisto ne hiše, ugodne za njih potrebe, ogleduhov in vodnikov ne morejo najti, ker nihče ne vč, kaj se nahaja dan hodd za njegovim začasnim bivališčem, kje so naša skladišča, kje je sredica naše moči in vlade. Pripetilo se je že često, da je priplula tuja ladja v naša prirodna pristanišča. Redarji-zrakoplovci so jo takoj zapazili in objavili. Odplula je na dotično mesto zrakoplovska četa in je z varne višave na ladje spustila steklene oble. Te oble se razletč na ladji aH na vodi in razširijo Živ, tudi na vodi neugasen ogenj in omoten smrad. Takd pokonča ladje ogenj, ljudi pa strupeni smrad. Vse smo takoj uničili in nikogar nismo pustili, da bi povedal rojakom svojim, kakd so se pokončali njega tovdriši. Takd Še danes zmatrajo našo zemljo za deželo, s katere bregov se nihče ne vrne. — Če nas napadd z veliko silo, postavimo pa tudi mi
veliko brambo proti njim, premer znatno prederd v deželo. Naša zra-koplovna vojska bode sovražnike gonobila z elektriškimi streli, z ognjem in morečim plinom; gibala se bode brez opasnosti v zračnih višavah in srčno napadala tuje nasilnike, zakaj branila bode po srčnem nagibu sebcohrane krušno svojo mater ter se ne bode bojevala samd na povelje ali iz takd zvanega patrijotizma ob lačnem želodci kakor nasprotna vojska. —
Samorad mčni: — Prav vaši podložniki, vzdihujoči pod krutim trinoštvom, ne bodo zvesti branitelji svoje države. Robovi so, in ro-bovo orožje je izdajstvo. SliČni bodo poslednjim evropskim domobrancem, ki so se tudi napadovalcem udali na milost in nemilost, pričakujč, ako ne poboljška, vsaj izpremembe svoje usode. —
— Motite se, prijatelji nadaljuje starček. Vam je bila država malik Moloh, kateremu ste žrtvovali život in imetje, tožčč, da vam preslabo vrača vaše žrtve. Vam je bila država idealna vsota narodovih močij. prcdstaviteljica njega slave in prosvete. Toda kdor je gladen in ubožen, ne ogreva se več za državo, ki mnogo jemlje in malo daje; kdor je sam oslabel, ne zanaša se na moč združenih osla-belcev; in za slavo in prosveto narodovo se ne zanimlje prepalo ljudstvo, kateremu celd ni več do osebnega poštenja. Mi ne delujemo z ideali. Pri nas je prva: siti želodec. Zatorej so naši siti državljani zadovoljni in ne modrujejo o možni izboljšavi svojega stanu. Mi smo tudi vsi jednaki, in nihče izmed nas ni videl boljšega življenja od svoje brezskrbne vsakdanjosti. Vaši državljani pa so vse dni gledali razliko stanov, in gladniki — nezadovoljniki — negovali so v svoji prostosti tisoč neizpolnjivih želja ter zajedno obupavali o neprehod-nosti potov, ki naj držč do sreče. Izdajstvo je bilo pri vas prirodno; pri nas bi bilo nezmiselno, ker nihče izmed nas ne more od njega pričakovati najmanjše koristi. Očitate nam robstvo. Robstvo je samd tam, kjer sta sluga in gospod. Te razlike pri nas ni. Robstvo je bilo pri vas, najobčutnejše robstvo! Težak, sluga, rob je robotal na vse pretege za majhno mezdo in ne vedoč, kje bode obedoval jutri. S kakimi Čustvi je gledal potrato in razkošje svojega gospodarja, ki si je prigrabil milijone z lokavostjo svojo in z Žulji svojih težakov? Najhujše pri tem pa je bilo, ker so vašemu robu vsak dan trobili na ušesa, da smo vsi bratje, in da ima ubomi težak prav toliko pravic kakor bogatin in da mu je takisto odprta pot do milijonov, potrate in razkošja kakor milijonarju. Dobiti je izvestno tudi pri nas nezvestobe ali nepokorščine, toda taki slučaji so redki, in kazen je pregrehi za petami. Toda malokdaj pride do kazni, ker vsakdo vč, da ji ne
uide, ako se je pregrešil. Da se bojč kazni, to je najjačje varstvo proti zločinstvu. —
—	Menim, da prav s svojimi naglimi kaznimi brez kazenskega zakonika ustvarjate velike krivice. —
—	Nikakor! nadaljuje starček. Vi ste v pravicah in v pravosodji vedno poskušali, vedno izpreminjali, delali izjeme in pridržke, kakor da vas peče vest ali da nečete izvrševati prava vselej nepristransko. Izumili ste celd porotna sodišča kakor zašČitje proti možni pristranosti državnih sodnikov in bobnali ste, da je to velika slobod-nostna pridobitev, dasi ima državna oblast pravico, ob gotovih slučajih porotna sodišča nadomestiti z izrednimi sodišči in zločinca postaviti pred porotno sodišče, katero ni pristojno gledč na mesto storjenega hudodelstva. U čakali ste tudi porotna sodišča, takd sestavljena, da se je v porotniškem mnenji bolj izražala strankarska strast ali ndrodna mržnja nego pravno čustvo. Pri nas se sodi drugače in nepristransko. Kaj je kaznjivo, vč že vsakdo po svoji vzgoji, in ne potrebujemo za to pisane knjige. Sodno ravnanje pa je jako jed-nostavno. Velik nemški učenjak nam je izumil stol očite izpdvedi, kar pa ni tezalnica, ker mi ne poznamo torture nekdanje omikane Evrope. Človek, sumnjiv zločina, posadi se na takšen stol in povč na vsa vprašanja čisto resnico. To izpdved poslušajo trije možjč, izžrebani sodniki, ali po telefonu ali iz oČij v oči. Sodniki tudi sedč na takih stolih, torej izrekd sodbo po vestnem svojem prepričanji. Če prisodijo na kazen, tedaj se zločinec takoj usmrti z elektriko, ne da bi ga še odvezali od stola. Ako pa je oproščen, izpije nekov sok, da pozabi vse, kar je govoril; in odveže se od stola. Tudi sodniki izpijd po sodbi tisti sok, da pozabijo zločinca, zločin in sodbo . . . Izvolite pogledati tja v nekdanji Korotan, ondu zapazite dva človeka, ki sta nedavno prebila smrtno kazen. —
Dočim se pripravlja žica za ta pogled v daljo, pripoveduje starček, da se trupla navadnih obsojencev pošljejo v kemiške tvornice, kjer jih razkrojč in koristno porabijo kakor vsa druga človeška trupla, ker mrliči se ne pokopujejo. Nenavadni zločinci se pa javno izpostavijo. — Vsak takšen zločinec je sam svoj kip. Vi ste stavljali spomenike slavnim, zgodovinskim osebam, da ste se bahali ž njimi. Mi jih stavljamo zločincem, da so v svareči vzgled. Obsojenčevo truplo se odprč in potlej se s posebnim strojem napoji tekočine, katera se skoro strdi kakor kamen. Ta kamen, pristni obsojenčev stas, postavi se na podnožje, v katero je vdelana bronasta plošča, ki naznanja, kaj je kip zakrivil. —
Samorad pogleda skozi temno okence na konci pripete žice in takoj ugleda dva človeška kipa. Obraza sta bila kakor živa, samd oči so osteklele.
r> . , . .	. L. 18. 4. X.
Prvi kip ima napis: ——:-~——
IV. 5. 9. I.
Želel je slobodno misliti. T ,	X. 81. 5. VII.
In na drugem se čita: ---—===—
0	D. 170. 2. III.
Dvojil je o neumrljivosti našega vladarja.
Prvi kip hrani okamenele ostanke vodje zrakoplovni četi, drugi pa učenjaka Rudovara. Obe osebi poznamo iz prejšnega poglavja. Vzgrožen gleda Samorad ta spomenika in miluje poslednjega svojega pravnuka. Genij Včlike Azije nadaljuje:
— Vi ste kaznovali samd hudobno dejanje, pustivši božji pravici kaznovanje zlobnega naklepa. Mi ne priznavamo Bogä, zatorej nam ima država božjo oblast in pravico kaznovati tudi zlobne naklepe: zatorej sta dnadva okamenela. Zakrivila sta najzlobnejši, najnevarnejši zloČinstvi: zločinstvi, kateri sta naperjeni proti obstoju in bistvu naše drŽave. Kjer veljä splošna pokorščina, kjer ima državna oblast misliti in skrbeli za vse in za vsakogar; tam ni prostora slobodnim mislim, tam se misli jedino to in takd, kakor je zapovedano vsakomur. To je takd dosledna reč, da se ne smete čuditi, če smo zraven krščanstva prepovedali tudi vso umetnost, vse pesništvo in modroslovje, vso zgodovinsko in govorniško vedo. Mi nimamo leposlovja, ne poznamo nekdanje vaše splošne omike, in našim matematikom bi se zdelo smešno meriti tek nebeških zvezda ali se ukvarjati z vprašanjem, je li se suče zemlja okolo solnca ali solnce okolo zemlje. Slobodno modrovanje bi nam izpodkopalo vso državno osnovo: saj ne smemo dopuščati, da bi kdo drugače mislil nego delal, namreč prvo slobodno, drugo neslobodno, ker skoro potem bi ljudje zahtevali slobode tudi v dejanji. — Takisto jc zločinstvo, naperjeno zoper bistvo naše države, dvojiti o neumrljivosti našega vladarja. Ker ne poznamo nad-zemeljskega gospodarja nad človekom, prisvajamo popolnoma dosledno božja svojstva svojemu pozemeljskemu vladarju in verovati moramo, da je on popolno bitje, obdarovano z neumrjočnostjo, vsemogočnostjo in vsemodrostjo. Kdor misli, da je naš vladar človek kakor mi drugi, ta čini pravo veleizdajstvo. Sicer ste nekaj' jednakega poznali že v stari Evropi. Ondaj ste pač z ustavami omejevali osebno oblast svojih vladarjev, toda vladna uprava vam je bila vsemogočna, neumrjoča,
in težko bi bil pri vas ušel kazni tisti, kdor bi trdil, da celotno poslovanje državne uprave ni nezmotno. —
—	Vaša država trapi bistvo človekovo, razvoj in blažitev duhd; torej nc more imeti stalnosti. —
—	Mi ne trapimo duševnih močij, mi jih samd urejamo, da vsakdo služi celoti in da se ne ustvarjajo sredobežne sile. Kam ste vi zabredli s svojim prostim razvojem duševnih darov ? Poglejte pa nasproti našo mater, kitajsko državo I Poznali ste jo nekoliko že v XIX. veku. Katera država se je mogla tedaj meriti ž njo, kar se tiče starosti in Števila prebivalcev? Naša sedanja država pa je osnovana strože nego stara kitajska. Mi smo za nje ustanovitev porabili vse izkušnje domaČega Kitaja in vso učenost osvojene Evrope; mi imamo izdatnejših, naprednejših pomočkov za svojo ohranitev in ne toliko nevarnih tekmecev kakor nekdaj Kitaj, ki je sedaj z nami prijateljski zvezan. Do nedogledne bodočnosti se nam ni bati napada in poraza od nikogar. Vender se pogubi tudi naša država, in po Evropi, katero smo zasadili z gozdi in izpremenili v rodovit raj, zopet zagospodari evropsko pleme, ki bode uživalo plodove našega truda in naše varčnosti. Zgodi se to pozno, vender zgodi se pač. Nič stalnega ni pod solncem, katero tudi ni večno. Tudi naša država se mora pokoriti zakonu vseh človeških naprav. Postarali se bodemo in umrli, in tiste prirodne sile, ki delujejo na to, da iz trohnobe zaklije novo življenje, razdrobč tudi naše carstvo. Vsako bitje nosi v sebi kal smrti. Smrtna kal evropskim državam je bila sloboda; našo državo zamori prav to, kar jo sedaj vzdržuje: rob-stvo. V robski pokorščini zamrč počasi vsa volja in opeša ves razum. To peŠanje duševnih sil prestopa in se množi od rodti do rodu. Jed-notno vladanje po neizpremenjenih načelih in delitev vsega delovanja med posamezne izvežbance, ne da bi se roka in duh kdaj bavila z drugim opravilom in ne da bi človek kdaj užival nenavadnih razvedril, to dvoje pa činuje na to, da posamezniki več ne vzmorejo napredka in novih iznajdeb in da vsa državna uprava okosteni. Med državljani se javlja topoglavost, blaznost; množč se samoumori. Državni stroj pa celd v navadni vsakdanjosti ne zdeluje, kakor bi moral in kakor je posloval nekdaj; v nenavadnem slučaji pa odreče vse poslovanje. Takd pridemo do splošnega poraza . . . Takova je človeška nravi V sredi, v zmernosti ne ostajamo, ampak begamo od skrajnosti do skrajnosti in ondu zagazimo do robdv, ki nas strmoglavijo v prepad. Videli smo vaše države, osnovane na temelji krščanstva in slobode, videli smo, da ste ostavili krščanstvo in da vas je sloboda vseh proti vsem, sloboda, izvedena do skrajnosti, zavedla v prepad. Posnemati nismo
smeli vaših vzgledov; morali smo poiskati nasprotno stališče. Zgradili smo torej državo na temelji materijalizma in robstva ter zabredli v nasprotno skrajnost. Lepd se dä učiti zmernost: »Sustine et abstine« : Pokorščina ne smč zatreti slobodne volje in misli: Sloboda ne smč ubraniti podrejanja posameznikov pod višji zakon in ozira na jednake pravice in koristi bližnjika: Državam kakor državljanom je treba ideal-nosti, povzdigati morajo duhä kvišku in krotiti sebične strasti, ker človek ne živi za nasičevanje nenasitnih strastij, in država ni zgolj närod v orožji. Vsakdo poznä resnico takih naukov, toda ravnä se po starem reku: »Video meliora proboque, deteriora sequor« . . . Kadar je mera polna, tedaj nas strahuje nadzemeljski vladar, najsi ga priznavamo ali ne, in kaznuje närod z narodom, skrajno slobodo s skrajnim robstvom, Evropo z Azijo, Azijo z Ameriko in obratno. Takd se vrti kolobar človeške usode od stoletja do stoletja, in kar je danes na vrhunci, to se nagne jutri nizdolu, da zopet vstane. Takd je naša svetovna zgodovina svetovna sodba: večno strahovanje, večno se ponavljajoče človeške zlobe in bedastoče, danes takd, jutri drugako, bistveno pa vedno jednako — ker nič novega se ne zgodi pod solncem! —
To izrekši se starček razprši v sivo brezlično meglilo. Samorad pa zrč začuden prčdse in sanjavo premišljuje, ali jc bil ta starček oseba ali prikazen kakor morebiti nedavno na razvalinah babilonskih? Ali so bile njega besede, katere takd spominjajo Abadona, iskreno mnenje ali mameče slepilo? Dočim takd omahuje, jame se megla gostiti in iz nje vzrase človeški stas, ves podoben Samoradu, kakeršen je bil pred štirimi leti v cvetji in zadovoljstvu zlate mladosti.
Samorad se preplaši in zakliče: — Kdo si, zlobni duh, ki me trpinčiš, očitajoč mi nedolžno moje lice iz dobe vzorov in blagih želja? —
Prikazen odgovori: — Nisem zloben duh, ako ti očitam dobo, ko še nisi poznal kesa in obupa . . . Bil sem ti zvest spremljevalec po dejanski zemlji in ob breztelesnem beganji v sanjavi bodočnosti. Često sem te svaril, toda bil si gluh in se nisi oziral näme. Zopet te hočem opominjati; toda vrniva se najprej v istinitost XIX. stoletja in posetiva mojo in tvojo rodno hišo. —
Samorad gleda očito vesel domači dvorec; ki še vedno kaže blaginjo in ukusni red svojega gospodarja,' drevje, upognjeno pod ovočjem, trsje. polno zažetega grozdja, kozolce, natlačene s snopovi, in povsod vesele obraze ter vidni blagoslov božji. Na misel mu pride
huda ura ob požaru njega pristave, katero vidi danes nepoškodovano. To vse ga nekamo vznemiri, da vpraša mladeniško prikazen:
—	Povej mi, spremnik, kdaj sem poslednjih gledal svoj dom ? —
—	Čas merim kakor ti — odgovori prikazen. Če ti ne včš dneva, meni tudi ni znan. Sicer pa nama grč za bodočnost, da živiš in nc umiraš samd kakor ves ta čas, ko so te vezale spone Abadonove. Moč imam do zlega duha in opominjam te, da se mu odrečeš in zahtevaš nazaj život in prostost. —
Toliko da prikazen to izusti, pristopi Abadon, kakor bi bil v zrasel iz tal. Tudi Abadon ima Samoradovo lice. Samorad se zopet ustraši svojega obraza. Kakor je lice, katero mu očita mladeniška prikazen, zdravo, bodro in sočutno, takd je tisto, katero nosi Abadon, strastno — medlo in utrujeno — pokoja želeče, in Samorad bi gotovo slastno segel po prvem lici, ako bi smel voliti. —
Abadon uprč togotne oči v prikazen; ta pa se ne gane, ampak govori obrnjena k Samoradu:
—	Najprej včdi, da ta zli duh, ki se je sedaj prismradil semkaj, nima moči do mene in tudi do tebe ne, dokler mi pustiš, da govorim s teboj. Torej odpri besedam mojim ušesa in srce! Jokati moram po tebi, kakor so nekoč po očaku Jobu jokali njega prijatelji! Jobu je ostal zdrav vsaj duh; tebi pa ni ostalo nič. Svoj život si zamenjal za ta ostudni meh, od katerega še senca ni tvoja, ampak Abadonova. Tvoja volja ni več moška, ampak liki jesenski list, ki ga prenaša veter od grma do grma. Tvoj um pa deluje takd, kakor da sta opešala ves spomin na tvojo nekdanjo zavest in vsa razsodnost. Moreš li odgovoriti, čemu motriš meglene obraze nastopnih stoletij, ki te nič ne pekd, in zapiraš oči jasni sedanjosti, v kateri živeti in delati je tebi dolžnost ? Ali si zadobil količkaj tiste obljubljene koristi za svoje dejansko življenje, ko si gledal črkobčra Slovogoja, brezznaČajnika Rudovara in na razvalinah evropske prosvete človeške pätvore, poži-vinjenc po azijskem trinoštvu? Ali si se kdaj v peklenski svoji obmani vzpel do sodbe, da je vsa ta bodočnost, ki je mikala tvoje oči, zgolj premišljeno sleparstvo? Ali si se kdaj zavčdal, da si utopljen, izgubljen, če jadraš dalje s tem vetrom na svojem čolniči brez krme ? Ne želim, ne pričakujem tvojega odgovora; sam bodem odgovarjal. Razgrniva sliko tvojega življenja — ako se smč življenje imenovati takd brezvoljno brezumno opotekanje — od danes nazaj do tistega dnč, ko te je Abadon potegnil iz Save; razmotriva tvoje bedastoče in tvoja potovanja, in potlej pridem morda do zadovoljstva, da nisem govoril gluhim ušesom. —
Kuj si videl in čul iz döbe po XIX. stoletji? Zgolj ztobo in bedastočo, vojsko bratov proti bratom, splošno dirjanje v prepad, poraz svojega naroda in vse Evrope, zatem robstvo, kakeršnega doslej ne pozni, zgodovina človeška. Vse si videl peklenskočmo, brez najmanjše iskrice nebeškega ognja. Sestavno si se uvajal v tisti Abadonov pesimizem, ki je žalostna, sramotna maroga našega veka, go-noben zločin in podla bedastoča. . . Član si človeške zädruge in naudan si bil blagih upov in namenov. Kazalo se ti je, kakd se človeštvo napdsled poživini, in predočeval se ti je podli značaj poslednjega tvo-jega potomca: to vse z namenom, da sam ne čislaš življenja, da se ti Življenje priskuti kakor naloženo breme in da bode dovršetek vse tvoje omike, vseh tvojih blagih naporov značaj, kakeršnega si videl na Rudovaru . . . Član si majhnega naroda, ki se vztrajno bori za svoj obstanek in za svojo čast. Kazalo sc ti je, kakd je prepadel v smešnost in podlost in napdsled uničil malone samega sebe: to vse z namenom, da se iznebiš ljubezni do rodne zemlje in se otreseš tistega prirodnega čustva, ki te veže na rojake tvoje. Takd dosledno si se pojil s pesimizmom, da si verjel prizore, ki nasprotujejo zakonom prirode in večne pravice ter vsem pojavom zgodovine človeške. Takd te je se stavno vzgajal tisti duh, ki te izvestno ni zastonj otčl iz savskih vrtincev, Otčl te je zdse, za svoje kraljevstvo, katero ti je nedavno slikal tolikanj peklensko; in sedaj te vzgaja zase, da bodeš nekoč propovednik njega blago vesti — razčlovekujočega pesimizma. Plahtalič, Slovogoj, Rudovar in tisti genij Včlike Azije, katerega si našel na razvalinah mesta Pariza, vsi so bili zgolj prikazni Abadonove, kakor je laž tisočera, resnica pa jedna; laž prikupna in vabeča pod krinko resnice, dočim je resnica preprosta in trpka. Najprej si nosil obroč na vratu — sramotno znamenje robstva; potlej pa si zabredel še globočje, zamenivši svoje teld za ta prazni lev. Tvoj lev je pristna slika sedanjega pesimizma. Zavedeni po napačni vzgoji, slečete dejanskega človeka, ustvarjenega po božji podobi, zavrgši svojo krepost in zaupanje v samega sebe, svoje verstvo in ndrodnost, in hkrati oblečete lev Abadonove podobe: brezbistven lev domišljave in skep-ticizma, lenega fatalizma in plašljive brezupnosti. V tak lev potlačeni, pač čutite svojo ničnost in sodite potlej, merčč ves svet po sebi, da je človeštvo prokleto v ničnost in da so ljudje na zemlji res samd zemeljski metež, kakor ti je nekoč laskavo očital novi tvoj bog Abadon.
Takd omamljen si gledal skozi Abadonove nadčnike in iz njegovega leva človeško zgodovino minulih in bodočih časov. Čuda torej ni, da si videl slikano vse mračno na mračno, zgolj človeški prepad
3S*
in poraz in nikjer vesele nebeške luči. Vender je neovržna resnica, da človeštvo napreduje In da se blaži. To resnico nam razodeva prav statistika, na katero se je sklicaval Abadon in se sklicujejo takd radi pesimisti, dokazujoč prepad človeške zädruge. Statistika, ta najnovejša veda, ki je dokazala čudovito rednost takd v pojavih prirodnih slučajev kakor v činih proste Človeške volje, veda, ki kakor pristna fotografija istinsko razkriva vse razmerje človeške zadruge, ne dopuščajoč olepševalnega slikanja ali Potemkinovih vasij; ta statistika nam pač podaja važni nauk, da so bedastoče in zlodejstva ne samd učinki strast (j in napak posameznih ljudij, temveč takisto posledice splošnega stanja človeške družbe v dotični dobi. — Toda nuja nam tudi važnejši in tolažilni nauk, da vsak napredek v državnem redu in v splošni omiki, vsaka poboljšava v pridelovanji in v občilih, vsaka nova koristna iznajdba blagodejno in stalno činuje na človeško zddrugo, in to v vseh ozirih in mnogo hitreje in jačje, nego smo pričakovali. NiČ ne ostane samično in brez posledic. Ne topi, strašljivi fatalizem, temveč živa, blagodejna poboljšljivost človeške družbe odseva iz ma-tematiško gotovih podatkov statistiške vede. Ta veda nam kaže, da za izboljšanje človeštva ne potrebujemo novih kazenskih prepdvedij ali novih verskih zapdvedij, temveč jedino napredovanja povsod načete splošne izobražbe in razumnosti. Sploh nam podaja statistika tolažil no gotovost, da napredujemo z omiko vred, da se človeška zloba manjša, da se lajša gmotna beda nižjih stanov in da se množi splošna materije! na in ideelna imovina.
Vi, mladeniški pesimisti z nazori umirajočih starčkov, poudarjate, da človeštvo hira in da se stara zlasti Evropa. Res se staranju in razpadanju po dovršeni dobi svojega razcvita in svoje moči ndtodje takisto ne morejo izogniti kakor ne posamezni človek. Tudi duh vsega n&roda ali naroda kakor celote nima življenja brez meja. Kadar je doseženo najboljše, mora nam ugajati slabše, ker se vedno poraja novina, in kadar je dospel ndrod do vrhunca, mora se napotiti nizdolu, ker ne more ostajati; pot nizdolu pa je navadno hitrejši od pota vkreber. Sploh se ne more nobena človeška naprava ali namera izvesti do skrajnih posledic, ker vsega človeškega početja se drži zmota in greh in vsakemu zemeljskemu bitju je že pri postanku vcepljena kal prihodnjega prestanka. . . Toda pota božje previdnosti so neza-sledna; ako pa jih izkušamo zasledovati, moramo v človeški usodi iskati tudi večne pravice in večne ljubezni božje. Zatorej se nihče ne smč predrzniti do pesimistiške trditve, da je človeštvo že dospelo do poslednje dobe svojega zemljevanja. Koliko tisočletij so
•a
po zemlji lomastili ihtijosavri in njih svojat, predno so se pogreznili v kredo! Ti, človek, božja podoba, pa si ne upaš zase pričakovati vsaj toliko tisočletij, kolikor jih je bilo danih tisti golazni in nakazni ? Vera te uči, da je po padu prvega človeka minilo Štiritisoč let, premer je prišel obetani Spasitelj, da nam odveže prokletstvo izvirnega greha. Ali ne dvojiš o božji pravičnosti in ljubezni, ako pesimistiŠko trdiš, da bode doba, v kateri se more človeštvo udeleževati duševnega preporoda po krščanstvu, krajša, nego je bila ddba tožnega čakanja na učlovečbo božjega sinu? Pomisli dalje, koliko närodov Še čaka ozna-njevalcev božje blagovesti; koliko je še divjakov in samojedov (člo-vekožerov), ki so tudi pozvani k splošni prosveti; koliko je še poravnati očitih zgodovinskih krivic, kakd malo je še ljudij na zemlji za te velikanske prostore in kakd neizmerno je bogastvo in koliko je živil, katera hrani zemlja, še nenačetihl In ta naša zemlja nam še celd ni znana po vseh rodovitih pokrajinah — kamoli obdelana. Če preudariš vse to, moraš pesimiste zavrniti z upravičeno sodbo, da človeštvo še ni pri kraji, ampak vedno še v prvi dobi svoje zgodovine. Ako smemo vzporejati celotno človeštvo posameznemu človeku in značaju njega dob, onda smemo z drugimi besedami reči, da nas čaka Še velika nedogledna mladeniška in moška doba svetne zgodovine, predno se človeštvo jame starati in prepadati v vseh tistih bedah in grehotah, o katerih nam prerokuje Sveto pismo. Potlej stoprav pride »dan Gospodov«, »dan sodbe in povračila«. — »Prvine se raztopč, in zemlja zgori z vsemi stvarmi na nji.« In kdaj se to zgodi? »Tistega dneva in tiste ure ne vč nihče, tudi krilatci v nebesih ne, nego j edin i Oče.«
Pesimisti prav radi vzporejajo našo dobo upadajoči in medleči döbi rimske države v starem veku. To jc neosnovana vzporedba, strašljiva pretirava obrabljenega reka, da se ne zgodi nič novega pod solncem. Prav nezmiselno je, s tistim merilom kakor stare čase meriti tudi popolnoma predrugačeno pozorišče in na vse drugačnih temeljih osnovane položaje sedanje dobe. Stari vek je ječal pod robstvom in malikovalstvom. Sedanji omikani svet ne poznä robstva in ga odpravlja, koderkoli se širi evropska omika. Ta omika prešinja počasi vse in se razteza neustavno. Skoro spoznamo vso zemljo, kjerkoli morejo bivati ljudje, in vsi ljudje bodo deležni omike in napredka. Vedno več zemeljskih zakladov se bode našlo in razkrilo, vedno več površine bode podano pridnim rokam, umno'poljedelstvo in obrtnost napredujeta, trgovina se Širi, občila med ndrodi se boljšajo in raztezajo. Povsod je napredek, in njega pridobitkov so deležni vsi omikani nä-
rodje. Imovina stoji na temelji dela, varčnosti in pravne varnosti, in ne več kakor nekdaj na1 plenit vi in vednem strahu pred izgubo. Celd nižji stanovi, ki so stopili na mesto nekdanjih robov in tlačanov, imajo mnogo več potrebščin nego nekdaj in živč ob njih ugodno in pravno-varno kakor še nikoli. Med omikanimi narodi ni več možna splošna lakota, toliko so se izboljšale trgovinske zveze, in toliko bolj zadoščajo občila. Takisto se razvijajo in spopolnjujejo mednärodne zdravstvene naprave, in obvarovani smo tistih strašnih kug starega in srednjega veka. Blaginjo in omiko starega veka so podrli vztočni barbari; tudi tebi se je kazalo, kakd so sinovi ostarelega Kitaja v robstvo vkovali moderno Evropo. Käj takega sedaj ni več možno. Vsa zemlja bode skoro poznana, tudi stari Kitaj se ne bode mogel več zapirati vplivu evropske omike. Naša prosveta, države, osnovane po evropskih načelih pravne varnosti in uredovanega gospodarstva, širijo se čimdalje bolj po vsi zemlji in stopile bodo v pravne mednarodne zveze med seboj. Neosnovan je torej strah, da bi Še kdaj barbari porušili evropsko kulturo; nasprotno pa je velik dobiček za vse naše nastopnike, da podedujejo vso našo omiko, vse iznajdbe in tudi vse imovinske pridobitve svojih prednikov. Pomisli poslednjič Še krščanstvo! Sedaj kakor nekdaj ima vnetih oznanjevalcev, neustrašenih mučencev in neustavno se širi po vsi zemlji, blažčč srca in krotčč strasti ljudem in narodom ter nudčč vsakemu človeku milote in tolažila, kakeršnih ne vzmore nobeno malikovalstvo, nobeno modroslovstvo in nobeno slepflo Abadonovo ... Ni torej res, da se ne godi nič novega pod solncem, ampak očito je, da napredujemo po stezah vere in nravnosti, omike in slobode kvišku k idealnim zmotrom, in sicer tolikanj, da se käj takega dosedaj ni zvršilo pri nobenem närodu, kolikor jih poznä zgodovina naše zemlje. —
Ti, sinko majhnega, mehkega ndroda, ki si gledal lepo svojo domovino pokrito s Šumami in najlepša svoja mesta v podrtinah, ki si videl, kakd je umiral poslednji Slovenec, izvestno se bojiš, da se tvoj närod stisne in izpodrine ob splošnem napredovanji večjih nä-rodov, kateri mu ne bodo dopuščali posebnega razvijanja, bojiš se, da se potopi v drugih närodih kakor tvoja Sava v tujem Dunavu 1 Bojazen tvoja ni upravičena ne pred Bogom ne pred zgodovino Človeško. Pred Bogom ne, ker te je ustvaril, ker ti je podaril tvoj lepi jezik in lepo domovino in ti ni odrekel pravic, podeljenih drugim narodom. Božjo pravico imaš torej do življenja, kakor krožijo okolo solnca po svojih tirih veliki in mali planetje in drobni planetoidi. Pred človeško zgodovino ne, ker ni preminil še noben versko in nravstveno
krepak närod, kakeršen je izvestno tvoj, dokler je čuval vernost in nravnost, ti svoji najvišji blaginji.
Žarki vesoljnega napredka budč veliko pleme. Slovan stopa sedaj na dan; in če mi vstajamo, tedaj je dnih strah, ki so vstali, dokler smo mi spali. Zatorej se postavljajo proti nam in se krčevito držč položajev, katerim je, dasi so bili krivični, stoletno priposestovanje nadelo videz pravice. Hudo peče gotovo tudi tebe, da nas porogljivo prezirajo, ker si v desetletjih nismo nabrali toliko idealnega bogastva kakor drugi v stoletjih; da nas zaničljivo potiskajo na stran, ker smo mladi in majhni; da nam odrekajo marsikaj, kar je drugim slobodno; da je marsikdo čutil pristranost, kjer je pričakoval jednakopravja; da nekaterniki zmatrajo slovensko tvojo zavest za greh, ki se ne odveže ne na tem ne na dnem svetu; da se ponekod togotč zaradi češčenja naših svetih blagovcstnikov, ki sta nam oznanjujč sveto včro, utemeljila tudi slovstvo; in da razni skriti in očiti klevetniki umetno izkušajo buditi nezaupnost državne oblasti proti zvestim närodom; in morebiti st žc z marsikaterim rojakom vred, ki je bridko trpel posicdicc svoje slovenske zavesti, vzdihnil: »Exoriare aliquis nostris ex ossibus ultor«! Vender ne boj se vsega tega in ne posnemaj strašljivccv, ki se od-tezajo närodnemu delu, ker ni prijetno! Vsi ti sovražni pojavi, ki se porajajo in gojč proti nam, vsi so prirodni in se ponavljajo vselej, kadar k obedni mizi, kjer sedč trije, prisčde četrti, ki zahteva svojega pravičnega deleža in se ne dä odpraviti z ostanki, namenjenimi pros-jakom. Človeška čud je taka, da radi izgresimo pot pravice in pametnega mišljenja, kadar nam jc poudarjati pravico drugih proti nam; in najbolj zapiramo oči pravici in resnici, kadar moramo dajati iz rok, kar bi radi obdržali, dasi je bila naša posest krivična.
Omika bode blagodejno činjevala tudi v tem pogledu. Po nji se zavčmo svoje vrednosti in skupnih koristij z bratovskimi närodi. Samozavest in vera v sebe nas bode jačila in jeklenila pri trnjevem delu in vztrajnem naporu za närodne blaginje. Teh pa se bodemo zvesto oklepali, ker bodo pridobitve našega truda in ne samd milostni darovi. Če smo vsak posebe jeklen značaj, onda smo vsi skupaj nepremagljiva trdnjava. Dokler smo takšni, imamo važno prednost pred večjimi närodi, kateri že dolgo uživajo tiste pravice, za katere se mi še borimo. Mi vztrajamo in smo krepki, dokler delamo v znoji svo- * jega obraza; dni pa razkošno uživajo pripodedovane blaginje, katere jih niso stale truda, in se mehkužijo v brezskrbni varnosti. Omika pa bode vplivala tudi na naše nasprotnike. Spoštovali in uvaževali nas bodo, odkar se spoštujemo sami, in potihnili bodo vsaj nekateri
tistih klevetnikov, ki sedaj pljujejo toliko ogrde na nas. Vremena se bodo razjasnila, in korfčno dospemo tudi mi korakoma do zmotra, katerega nam je zastavila večna pravica in ljubezen.
Neko v o posebno svojstvo je podeljeno nam Slovanom, ki svoje sedanje domovine nismo pridobili največ z mečem v roki kakor večina drugih närodov. Tudi najhujši protivniki nam ne odrekajo blagih duševnih vrlin in posebne rödne idealnosti. Dobrotna roka, ki vodi človeško usodo, prebudila je slovanski närod pozno za drugo Evropo in ga prihranila za posebne zgodovinske namene, v katerih se na korist človeške zädruge uveljavi rödni značaj slovanski; in nemara je res, kar pojd naši pesniki-preroki, da so Slovani, ki samd »bran« poznajo in še imena nimajo za napadovalni osvojevalni boj, dasi jih je Bog ustvaril »kakor listja, trave«, izvoljeni, zasnovati in izvesti mir in spravo med vsemi omikanimi närodi.
Nam Slovencem pa podeli Bog to milost, da napredujemo samd korakoma, da si pridobimo vsako postanko z naporom in žilavim delom in da nam ne padajo v nardčaj darovi, ki se radi pogube, kakor so se prejeli brez truda. Mlad närod smo še in potrebujemo stroge vzgoje za svoj obstanek in za dosego častnega mesta med närodi. Krilati rek »6 {jt-vj ^y.psk avfrpM—o; oo	veljä takisto
za närode kakor za posamičnika. Samd naporen napredek, prosveta in pravica, ki jih pridobivamo in čuvamo ob närodovcm znoji, osreči nas, sicer prezgodaj počijemo in zaspimo. V tem pa pride sovražnik in zaseje ljuljiko med pšenico. Vzgled opazujete prav sedaj lahko v kranjski vojvodini. Ondu je Slovencem nekaj let politiŠko solnce sijalo mileje nego ostalim slovenskim pokrajinam; zatd pa se je närod vspaval v nekovo leno zadovoljstvo. V tem se je v »närodu-svetniku« ustanovila nova politiško-katoliška ali katoliško-politiška stranka, katera načelno mrzi närodnost ohranjujoče napore starejše närodne stranke, ne da bi delovala proti potujčevanju našega näroda ter bije svetovni, stari boj konservatizma proti liberalizmu, kakor da korači naš mali närod Evropi na čelu in bi bil izvoljen dobojevati ta boj in potolči tiste liberalce liki pastirček David, ki je usmrtil velikana Golijata. Da le ne bi nikdar opazovali še tega, kakd drži pot od närodnega mišljenja do protislovenskega delovanja skozi vrata tega novega nadnä-rodnega društva 1 Vender dosti o tej epizodi slovenske zgodovine, ki je vender koristna, ker kranjsko slovenstvo zopet budi in tesneje druži k prepotrebnemu delu za närodni obstanek . . .
»Zora puca, bit če dana«! Kažejo se znamenja, da duh brato-Ijubja in pravice, prešinjen po krščanskih vzorih, zopet veje nad ev-
ropskimi državami in da pojemajo časi, ko so se delili närodje in delile dežele po volji zmagovalčevi, ko je preminila marsikatera manjša država, ker je bila večji na poti, in ko se je v jedni in tisti državi večji närod čutil žaljenega na svojem veličastvu in oškodovanega na svoji imovini, ako je tudi manjši närod zahteval svojih prirodnih in pisanih pravic. Ni ga näroda, ki se takd trdno oprijemlje svoje posesti, in koristi kakor Angličani. Vender glej, prav ta närod spoznava stoletno svojo krivico proti irski deželi; in Angličani, ki nikakor nimajo priimka viteškega näroda, bodo toliko plemeniti, da prej ali slej tudi poravnajo svojo in svojih očakov krivico. To je pravi liberalizem l Vsak važni korak na stezi pravice, pristnega liberalizma in napredka v katerikoli večji evropski državi pa neizogibno vpliva na ostale države, katere niso več kakor nekdaj druga od druge ločene s kitajskimi zidovi . . . Vedno je bil srdit boj med sebičnimi koristimi in vzvišenimi idejami. Človeška zgodovina je napolnjena s takimi boji, toda kri, prelita v njih, bila je plodonosna za närode kakor rosa za travnike; zakaj za slučaj, za kratke dobe so pač zmagovale sebične koristi, stanovito nadvladale pa so napdsled ideje. Takd je zmagala vsaka vzvišena, človeštvo osrečujoča ideja, naj se je tudi morala najprej posvetiti s krvnim krstom . . . To je časovni napredek, ki se ne dä ustaviti ne s tajitvami ne s topovi; to je zmaga krščanske ljubezni, kateri je vzor »jedna čeda, jeden pastir«. Takd tudi nam nekoč, vender gotovo, nastopi dan närodnega vstajenja, in uresničijo se preroške besede našega Stanka Vraza:
»Svi narodi brada, svi su božja četi a, na njih jedno nebo i jedan Bog gleda; i ko jedno sunce nad sv im i izhodi, jedno stoj i vladaj pravo nad narodi \< —
Duh umolkne. Ko pa vidi, da Abadon še vedno na strani stojčč srepd gleda plahega Samorada, takoj zopet povzame:
— Opral sem počrnjeno sliko bodočnosti Evrope in tvojega näroda. Teže mi bode oprati tudi tebe. Atom si v človeški množini, ki se vedno poraja in nadomešča, vedno druži in giblje, kakor bi bila večna. Samo atom si. Toda če vrabec ne pade raz streho brez volje božje, onda si tudi ti dokaj vreden za Bogä in za človeštvo. Vreden si tem več, ker se je zli duh toliko zanimal zäte, da te je otčl nepremišljenega samoumora in da te sedaj vzgaja za posebne peklenske koristi, dasi je pekel po njega trditvi že prenapolnjen. Kakšen je njegov namen, takoj razvidiš, ko presodiva dosledno tvoje napredo-
vanje na stezi pesimizma. Najprej ti pa mora biti do tega, da se od-povčš duhu laži in temote ... —
V tem hipu stopi Abadon med duhä in Samorada ter šepne temu na uhd:
— Najprej se spomni sodbe svoje in Cvetänine; potlej, če hočeš, poslušaj tega sanjača! —
Ta opomin Samorada toliko presune, da milo pogleda duhd in mu veli, naj prestane govoriti. Duh se razjoče in izgine Samoradu, rekši: — Nesrečni Narobe-Črtomirl Še jedenkrat ti hočem odpirati preslepljene oči; ali gorjč ti, če pridem prepozno! —
Zmagovalec Abadon pa zakliče za duhom: — Še je Samorad moj in — v sponah, ki ne odpadejo na gole sanje in besede 1 Še bode gledal svet skozi moje nadčnike in se napajal moje modrosti! —
(Dalje prihodnjič j
>
Utrinek.
A hipno zvezda se utrne, Izgine mi izpred očij, Sreč pa žalost mi zagrne, Duh moj boji se temnih dnij . . .
Breda.
m
Odkar mi je okd uzrlo
Najlepšo izmed vseh zvezdd, Za vse mi je sreč umrlo, Le k nji pošilja broj želja.
Triolet.
ti
o v svet šumeči sem zaščl, Otožen gledal sem ljudi vesele, Mladenke hladen gledal sem raze vele, Ko v svet šumeči sem zaščl Src& krasote vse mi niso vnele, Po tebi bolj sem hrepenčl, Ko v svei šumeči sem zaščl. Otožen gledal sem ljudi vesele.
Več ne primerjam te ljudem; Odkar poznam svetd podlosti In tvojega sreri kreposti VeČ ne primerjam te ljudem. Sreč mi pdlje od radosti, Da tebe ljubiti le smem — Več ne primerjam te ljudem, Odkar poznam sveta podlosti!
Doran.
Pogubni malik sveta.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Dalje.)
X. Izum zrakoplovne ladje.
ozrio zvečer pride domdv težko pričakovani Krat, Ar-
>0, nič hudega,« odgovori' Krat. Veselega obraza poda roko temu in dnemu »Zadovoljni bodete z menoj«, pravi roditeljem. »Danes sem imel sdsebno srečen dan — vse se mi je izteklo po volji.«
»Tvoj veseli obraz mi daje upanje,« mčni oče Arhont, »da Ablon ni ranjen na smrt; morda ohraniš tudi dnemu rokodelcu roko, katero mu jc polomilo kold samoprelčino?«
»Res jc takd. Nisem se zastonj učil zdravilstva. To je moje najboljše plačilo, da lahko hitro pomagam ranjencem in bolnikom, če jim je sploh možno pomagati. Veselite se pa tudi vi z menoj. Vaše svareče, toda dobrotne besede so Ajaka takd genile, da vas prosi, naj mu naložite kakeršnokoli kazen, samd obvarujte ga tiste sramote, katera bi ga zadela na vesoljnem narodnem zboru, ko bi se vpričo občinstva izkazoval za hudodelnika. Rad grč v vsak rudnik, še rajši pa v daljne gozde, pripravljat drva ali kar mu zapoveste.«
»Ako imaš priče njegovega kesatija in njega prošnje, pokličem prčcej jutri okrajnega sodnika. Upam, da mi pritrdi ustreči Ajakovi želji. — Kaj pa misliš opravljati jutri; ali imaš kaj posebnega posla?«
»Ravnokar mi je naznanil krmar našega zrakoplova, da na planini nad Divjim poljem pričakuje moje zdravniške pomoči pastir, katerega jc na paši vol dregnil pod rebra. Občzali so ga menda sami za silo, kakor vedd in znajo, toda rana je pregloboka, torej zahteva moje pomoči, c
»Prav takd! Kar telefoniraj krmarju, kar hočeš; okrajnemu sodniku pa takisto naroči, naj se mi pridruži jutri ob prvi uri po solnčnem vzhodu v naši samotkalnici. Ce utegnem, pripeljem se potem z drugim zrakoplovom za teboj na planino. — Kaj si pa izvolita vidva?« vpraša naju.
»Če je Sokratu po volji«, odgovorim jaz, »mene miče iti s Kratom, da bi videl še kaj več okolice, zlasti kakovo pastirsko krajino.«
hontov sin.
»Kaj te je zamudilo tako dolgo?« vpraša, skrbna mati
Hrizila.
»Sokratu je prav,« pravi Arhont, »Harita bi šla takisto rada z vama. Zgodi se. Sedaj pa lahko noč!«
»Lahko noč!« pristavita mati in hči. »Zgodaj vstaneva; ako treba, pokličeva vaju.« —
Drugo jutro, toliko da se zdani, že odrinemo po ozračji. Takd gladko in mirno teče zrakoplovna ladja, da dospemo na planino že ob solnčnem vzhodu. Bilo je jutro, kakeršnega si le more kdo želeti. Ko se spustimo na tla, povzame Harita:
»Tukaj se razprostirajo pred nami največji pašniki naše občine. Kakor vidita, kraj ni prestrm. Višina je bolj ravna, nekaj samd je je hribaste in dolinaste. Po dolinah je dovolj grap. Okrog in okrog njih so zeleni pašniki in gosti lesovi.«
Baš prižene pastir nekaj goved, pastirica pa nekaj drdbnice. Okrog čede skače velik pes, glasno lajaje. Pastir in pastirica prepevata svoje arkadske narodne pesmi, kakor bi se kosala s ptičjim petjem in žvrgolenjem, vmes pa se razlegajo glasovi raznih živalij.
»Vsak po svojem časti bogove na vse jutro,« mčni Sokrat. »Ali ne slišiš od daleč drugih pastirjev, ki piskajo na piščali in podajajo glasove drug drugemu, kakor bi se klicali? Glej, ondu na travniku pod gozdom pase pastirica ovce. Poglejva, kaj počenja, s čim se igrä.«
Stopiva k nji. Osuplo naju pogleda, ali ne prestraši se naju kär nič. Na vprašanje, kakšno žival ima v nardčaji, odgovori: »Ježa sem ujela. Navajen me je; kär nič več ne skrije glave pod ježico, kadar ga primem. Toda ne samd jež, tudi ptičica, ki skače ondu okrog grape, ima me rada. .Pastirica4 ji pravimo. Ali vidita? Sedaj mi je celd vpričo vaju sedla na rame. Oče moj pravijo, da se pastirici pod perutnicami skriva pastirski bog Arkad. Izvestno ima pastirica nekaj skrivnostnega v sebi, saj se takrat, ko pogosteje zahaja med čedo, nenavadno množi živalski razplod. — Pravi bog Arkad pa ima svoj brlog tam v dni dolini,« nadaljuje zgovorno deklč; »ondu vidita njegovo podobo. Pastirji zahajamo tja, kadar bi ga radi vprašali käj skrivnega. Tiho se mu zašepeče vprašanje na uhd. Vprašujč si mora vsakdo z dlanjd zatisniti ušesa in jih držati zatisnjena, dokler ne pride med ljudi, ki se pogovarjajo. Sedaj pa hitro roke z ušes! Prva beseda, ki jo zaslišiš, to je Arkadov odgovor tvojemu vprašanju. — Drugi pa pravijo, da biva bog Arkad časih tudi v starih drevesnih duplih. Ondu spi opdldne v največji vročini, in gorjč pastirju, ki bi ga vzbudil s piščalko svojo! Časih pa vzame Arkad näse podobo pastirjevo, pride po čede in jih goni po dobrih pašnikih, da se redč kär vidoma.
Toda ne samd ljubeznivi Arkad obkroža naše čede in radosti pastirje, tudi nagajivih bogov je dovolj. Tem prištevamo zlasti Satira. Šaljiv in navihan je takd, da se ne šali samd s podlesnimi dekleti ali nim farni, nego lovi celd nas, pastiricel Zadnjič mi je jeden takd nagajal in me lovil, da sem segla po razcepljenem brezovem polenu, vteknila ga s koncem v ogenj in ga pomolila Satiru gorečega pod kozjo brado. Ves osmojen je odnesel petč.«
Videč, da jo radi poslušamo, jame deklč še živeje pripovedovati arkadske basni o prečudnih netopirjih »vampirjih«, ki podnevi visč po stropih v brlogih, ponoči pa njemu, kogar zalotijo v gozdu, izpijejo kri. Pripoveduje o globokih jamah, iz katerih puhti takd strupen dih, da se ptica, ki leti čez jamo, ali jagnje, katero skoči ččznjo, kar zaduši. Deklč poznd ribnike v gozdih, ki požro slčharno žival, da se jim Ie približa; niti riba ne more živeti v njih.
»Toda da vidite dne brloge, v katerih hrani bog Arkad svoje bisere, pripete na stropih, da se vse leskeče od njih, kakor se leskeče zvezdnato nebd! Srebrne in zlate sveče visč od sten, zadi pa ima svojo posteljo, svoje kopališče, vroče in kipeče slapove, ki ga zaziba vajo v sladko spanje.«
Pastir, ki je doslej poslušal poleg nas, pristavi: »Ko bi kdo takd potrpežljivo poslušal mene, zvčdel bi Še čudovitejše prikaze ar-kadskih okrajin 1 Prčcej koncem tiste grape, kjer izvira studenec, stanuje bog Sirink, ki uči nas pastirje vsakovrstne stvari piskati na piščalke. — Ondu v jamo, za tisto sivo skalo, nosijo zveri teleta, katera zasačijo, kadar planejo iz gozda na čedo. Kolikokrat sedimo ponoči ob ognji na paši in pazimo, kje se prikaže zver, da jo ubijemo. Časih se nam posreči, časih pa nam venderle uide, bodisi s plenom ali brez njega.«
Gredč nekoliko dalje, pridemo do toli čiste mirne studenčnice, tekoče izpod brega, da vode niti ni videti, pač pa se zrcali nebd in solnce v nji. Komaj pristopi k nama Harita, da bi pogledala v studenec, že vzklikne pastirica: »Nikar ne glej v vodol Kdor gleda v studenec, uzrč često namesto samega sebe nimfo, ki mu zre čez rdme, in tedaj je izgubljeno njega življenje!« —
»Kakd pa tukaj tebi ugaja vse, kar vidiš in slišiš?« vpraša Harita zamišljenega Sokrata.
»Kaj bi mi ne,« odgovori Sokrat, »saj je idiliško življenje tolikanj mikalo celd starogrškega bogä Apolona, da je šel čede past med arkadske pastirje.«
Dočim smo se takö rado vali pastirski preprostosti in njih basnim, ozdravljal je Krat svojega bolnika, ranjenega pastirja. Občzal ga je in poučil njega ženo in družino, kako naj ga obezujejo, da se mu hitreje zaceli rana, ki sicer ni prav nič nevarna.
Baš ko se odpravljamo v zrakoplov, priteče Harita z višjega griča nad smrečjem, katero nam zapira razgled na ravnino okrog domačega sela. Harita poroči, da je krmar opazil z daljnogledom, kakd se je Arhontova ladja dvignila v zrak. »Počakaj mo torej očeta, kakor smo se zmenili sinoči,« opomni deklica.
»Najsi teče zrakoplov gladko in hitro po zraku,« pristavi krmar, stopi vši k nam, »vender vidim nekaj hitrejšega. Ondu za zapadnim hribovskim sedlom se dela nekaj hudih črnih oblakov. Vihar se vidi v oblakih, žene jih proti naši planini, napošev, ne celd proti očetovi ladji. Če bi zadeval ladjo ravno nasproti, imela bi hud boj z viharjem. Upati pa je, da dospe k nam pred hudo uro.»
»Stopimo na grič k ladji, vender bi s&ma rada videla, kaj se godi z očetovim zrakoplovom,« pravi Harita.
Zgodilo se je po nji želji. B I je v družbi tudi nje brat Krat. Hitel je naprej s krmarjem in komaj čakal, da seže po daljnogledu. Ladja Arhontova se je sicer videla na prosto okd, ali kaj se je godilo na nji, tega ni bilo razločiti. Nekaj Eolove sape, katero je izpustil poredni bog, bilo jc čutiti po zraku, vender nc toliko, da bi posebno zavirala tek zrakoplovu. »Oče so napeli jadra pošev,« izpregovon Krat, »bržkone jih zadeva od strani močan veter; vender dokler pritiska po strani, prisilijo ga z jadri, da jim pomaga ladjo goniti proti nam. Res je, hitreje se bliža, Nedolgo, in očetov zrakoplov bode ob planinski ravnini.«
Toliko da se Arhontova ladja spusti na tla tik naše ladje, vzdigne se vihar, da bi malone hipoma potrgal vsa jadra, ako bi jih strežniki hitro ne potegnili s stebričev na tla.
»Sedaj se pa le znesi vihar in ploha,« povzame oče Arhont po-tolažen, da je srečno ušel vsi nevarnosti. »Sicer imamo dovölj zavetja tukaj pod vrhovnim ladjinim strojem, ki dela zajedno streho nad glavo, toda napeti bi morali venderle ob strančh ob stebrih močne slonove kože, da bi nas obvarovale plohe. Časa je še dovolj, torej izvolite si, kar hočete; ali počakamo tukaj v ladji hude ure ali ji uidemo v pastirsko poslopje?«
»Kjer se vam zdi varneje in kjer bi utegnili več videti,« pravim jaz, »tam bi bil rad, če je vsem prav.«
»Počakajmo torej nevihte tukaj,« odgovori oče Arhont, vidčč, da so mi vsi pritrdili. »Saj nas ne zadene käj hudo; okrog iti okrog smo zavarovani z visokimi gozdi, in baš na zapadu. odkoder se pri-podi vihar, zapira mu pot mogočno hrastovje in smrečje.«
Toliko da se zavarujemo v ladjah, že pade ob hudem piši nekaj debelih kapelj in tudi nekaj srednjedebele toče.
»Ptiči se skrivajo,« pravi Harita, »in si iščejo zavetja — nevihta bode huda! Glejte divjega golobčka! V dno ladjo pod streho se zateka.«
Zdajci za vrešči po hrastovji in smrečji, vihar zatuli po gozdu, kakor bi grmelo razljučeno morje po obrežnem skalo v j i, »Glejte l« vzklikne Krat, »kakd nevihta pripogiblje in lomi smreke — tam dve, tam tri in zopet tri! Križema jih meče kakor slabe kolce, s koreninami jih izdira in treska po tleh! Baš je razčesnila košat hrast in ga grmčč treščila ob tla!«
Vse vprek buči in bobni vihar, da si Harita kär ušesa maši. V piši pa lije ploha, kakor bi jo sam bog Jupiter Pluvij izlival iz svojih orjaških čebrov. Ali se še nisi odvadil svoje strele, stari oča grških bogov? Kaj takd strahotno treplješ z očmi, da se ogenj vnema in bliska — strela šviga, grom se razlega prav nam nad glavo! Na vse kraje udarja strela, tam v visoko smreko, tu v strelovod nad pastirskim poslopjem, in ti koma nas za zrakoplovom je treščilo v tisti stari velikanski hrast, da se je kär pokadilo iz njega! Prekolje se hrast in razčesne visoko nad tlčmi, ogenj mu švigne iz razcepljenega debla. Na strelovodu pod nami se prikaže ogenj svetega Elma. Hvala Bogü 1 Sveti Elm naznanja s svojo svetilko konec grozne nevihte! — —
Ko se potem bližamo domu, nagovorim očeta Arhonta: «Danes se pa čudim, da ste s svojo ladjo veslali proti hudemu viharju! Saj so se celd ptiči, ki so vender po pri rodi ustvarjeni za pozračno življenje, vsi preplašeni skrivali po zavetjih!«
»Res, hud piš je bil spotoma,« odgovori oče Arhont, »toda dobro narejena zrakoplovna ladja se ne boji viharja. Samd kadar zrak le premočno teče ravno proti nji, ne more iz lepa naprej. Tedaj jo pa zakrmimo nekoliko pošev, proti zračnemu toku, in jo sedaj zavijemo nekaj na desno, nekaj na levo iti takd jo polagoma spravimo dalje. Poškodovati pa ladje v zraku skoro ne more nobeden vihar; nevarneje bi sevčda bilo, ako bi se zadelo več ladij; takrat bi utegnil treščiti vihar drugo ob drugo takd silno, da* bi se na njih käj polomilo od buta. — Ako si dobro ogledaš stroj na zrakoplovu in spoznaš njega uredbo, umeješ zdajci vse, kar ti pripovedujem. Ako ti je
kaj do tega, stopiva bliže, pa ti razkaŽem vso napravo. Glej, podlaga ladji ali nje korito je dvojno, kakor bi položil ožje korito v širše. Nekaj prostora med njima, kar ga ostaja okolo vezij, napolnjeno je z nepredornimi mehovi, napetimi z najložjim plinom, z vodikom. Zbok te naprave je ladjino korito za toliko ložje, da utegne ladja nositi nekatera druga bremena, n. pr. elektrodinamiške stroje, ki jo gonijo. Toda vodikovega pomočka nahajaš še več. Streha nad glavo nikakor nima namena navadne hišne strehe, ampak jedina nje zvrha je tista, katero sva spoznala pri koritu. Streha ima namreč mnogo večjo otlino, vso napolnjeno s tankim, lahkim vodikom. Ta olajšuje nje breme, da plava malone sama po sebi, kakor plava po ozračji mehur, napolnjen z vodikom. Pazi pa tudi na nje obliko. Vse je podolgasto, vse ob krajih priščipnjeno; na tej strani, kamor leti, nima nobene široke stene. Taka je uredba, da ti veter ne zadeva nobene preširoke stene, ki bi se mu ne mogla izogibati — Toda s tem, kar si videl doslej, ne mogla bi se niti prazna ladja po zraku pomagati kaj bolj, nego si pomaga ali ne pomaga napeti mehur aH zračni balon, ki ti ni nič drugega nego zgolj igrača vetrovom 1 Poganjati jo je treba, kamor se misliš peljati, in nositi mora tudi bremena. Zatd ji moraš prinarediti, kar je dala priroda težkemu ptiču, da se lahko nosi po zraku. Priroda mu je dala močne peruti. Takisto vidiš pri naši ladji na vsaki obstranski ploskvi po štiri močne prožne peruti. Krmilo je navadno, kakerŠno ima pomorska ladja. Tudi gonilo se ne loči dosti od sedanjega pomorskega gonila. Na vretenu je nasajeno polžasto kold z jednim zavojem, kakeršno ima parnik na vijak. Ko se vrti polžasto kold z vretenom v mirni vodi, ne ostaja ti na mestu, nego giblje se po vodi dalje. Goni ga namreč tlak vodč ob polževlco tem močneje, čim hitreje se vrti polžasto kold. Takšno je gonilo. Ali kar je posebne novine, to vidiš ob strančh pod streho in nad glavo. Ondu so na vsaki sträni po štiri močne, velike prožne peruti, ki ti celd tedaj, kadar se gibljejo počasi, tolikanj tlačijo zrak nizdolu, da jih nasprotna zrakova prožnost drži z ladjo vred plavajoče v ozračji. Saj vidiš, kakd se kakor ptičje peruti gibljejo gori in doli. Ali pri zrakoplovu ti ne trepnejo vse peruti zajedno gdri in ddli: po vrsti mahneta srednji dve na obeh strančh ob tistem času, in takoj za njima končni dve tudi obe zajedno. Na koncih so v starih dneh pridevali nekakšne lopate, katere so po potrebi mahale gori in doli kakor ptičji rep; aH sedaj jih nima ladja nikjer. Zadošča namreč vzajemno delovanje krmila in polžastega kolesa namesto ptičjega gibanja z repom. — Toda ptičjega gibanja perutnic ne umeješ na prvi pogled, poskusiti ga moraš.
Takisto tudi bolje umeješ ustroj ladjinih perutnic, če poskusiš jed-nakomerno gibati z rokami. Takd I Proti meni se obrni, po konci se drži 1 Dvigni roke, drži jih razpete, jedno na desno, drugo na levo stran, nekoliko više, nego imaš glavo, toda ne nad glavo, ampak ob strani. Obrni dlani od sebe, pripogni jih za pestjd toliko, da se povesijo s prsti vred. — Dobro! Pripravljen si. Kakor sedaj držiš roke, pritisni prčcej obe nizdolu. Kaj si čutil ob dlančh ?«
»Kakor bi bila zavela sapica ob dlan in med prste.«
»Sedaj pa stisni nadlehti postrani k telesu, pritisni še roke k nad-lehtčm. Sedaj imaš roke zložene tik telesa, kakor ima ptica v miru zložene perutnice tik sebe. Kakor jih držiš, dvigni jih počasi tik ušes. Ko prideš s pestjd nad glavo, tedaj šele razprostrl roke, to na desno, dno na levo stran. Prav takd! Sedaj imaš roke v tisti lčži, kakor si jih imel, predno si ž njimi trepnil nizdolu. Pristavi še v mislih, da imaš na rokah nataknjenc ptičje peruti in da jih giblješ prav takd, kakor si gibal prazne roke. Na jih, natakni jihl Poskusi! Dobro! No, kaj si čutil ?«
»Ko sem razprostrte roke s perutnicami hitro pritisnil nizdolu, upiralo se mi je nekaj, kakor bi bil zrak od spodi pritiskal ob peruti, in ko sem drugič — da bi videl, kaj je — čvrsteje pritisnil nizdolu, zazdelo se mi je, da me zdajci tisti tlak dvigne v zrak.«
»Prav takd je, kakor si čutil prožni tlak stisnjenega zraka. Prožnost zraka, ki si ga tlačil, dvigala te je. Sedaj pa menda sam včš, zakaj je treba roke pritiskati k životu ali povešati peruti, dočim jih vzdiguješ.«
»Mislim, zatd, da se ne vzbudi kaj nasprotnega zraka, ki bi utegnil pritiskati nizdolu, česar se je treba varovati.«
»Res je! Sedaj včš, kaj je pogoj umetnemu plavanju po zraku. Toda poleteti, kamor bi hotel, tega bi vender še ne znal. Toliko pa si spoznal o zračnem tlaku, katerega provzroča gibanje perutnic, da me bodeš rajši poslušal, ko ti bodem dalje govoril o plavanji po-zračne ladje. — Vidiš, sedaj se gibljejo peruti na zrakoplovu. Dočim trepnejo nizdolu srednje štiri in dvignejo ladjo, dvignejo se končne štiri brez posebnega zračnega tlaka. V tistem trenutku pa, ko se srednje začnd krčiti, razpete so že končne peruti in trepnejo nizdolu, dočim se srednje dvignejo. Zadi za temi, ki so baš migale gori in doli, pripravljena je za vsako še druga perutnica. Ko bi se sprednja polomila, dosti je, da pritisneš na td-le ročicd, in zdajci se ti namesto polomljene nasadi nepokvarjena. Takd je odpravljena slčharna nevarnost.«
»Kaj pa, ko bi gonilni stroj opešal in izgubil svojo moč?«
»Ali nisi opazil, da baš sedaj, ko sem govoril, ni stroj gonil perutnic, ampak roka moja? Če odreče stroj, toliko je vselej mdž na zrakoplovu, da ne gonijo samd teh osem perutnic, nego tudi krmilo in vreteno s polžastim kolesom. Nevarnosti torej ni. — Da poskusiš šc drugo uredbo gibanja, stopi na klopico pod krmilom. Primi za ročico l Naravnost jo drži. Glej, sedaj pa zasučem jaz vreteno s polžastim kolesom. Kaj ne, ladja plava naravnost naprej? Kakd pa sedaj, ko ga zavrtim nazaj — ladja ti tudi splava nazaj. Kaj pa, če pritisnem krmilo na levo stran? Glej, zrakoplov grč s sprednjim koncem na desno. Pritisni na desnol Sprednji konec se pomika proti desni strani. Dovolj.« —
Ko zakrmimo ladjo na oder in stopimo z nje, poslovimo se od drugih, ki jih spremi Sokrat domdv, midva s krmarjem pa stopiva v ladjarnico. Ali je to šumenje in gibanje 1 Ondu vršč kolesa, ob katerih izdelujejo mehaniki vsakovrstne sestavine zrakoplovne ladje: tukaj močna jeklena vretena, ondu polžasta kolesa; tu prožne peruti, tam vodove in ročice. Na zadnjem konci pa vidiš v ladjarnici dvorane, polne zvršenih izdelkov in po stenah visečih načrtov. Poleg teh prostorne sobane, v katerih se učč mehaniki, zrakoplovci in drugi mehanike, elektrike in proučavajo zrak v njega mirnem in vetrovnem stanji. Vsak učenec zrakoplovja se dejanski vadi tega posla, predno hodi poslušat uk. In čim bolj kdo vzpričo pouka umeva zvezo posamičnih delov, tem bolj se trudi, da svojeročno izdeluje vsakovrstne sestavine. Suhega uka ti tukaj tudi ne iščejo nI mladeniči nI odrasli možjč, razven radovednikov, katerim čas dopušča, da se ogledajo tudi v tej stväri.«
»Ali mi veste povedati, kakd so si vender vaši praočetje izmislili zrakoplovno ladjo? Pri nas na Zemlji uprezajo ladjo na napet mehur ali balon, in takd si mislijo, pridevaje mu potrebne sestavine, prirediti zrakoplov, ki bi zanesljivo plaval po zraku.«
»Po tem poti, ne včm, da bi dosegli Sjvoj namen. Starodavno ikarstvo je na Martu pomagalo izumiti zračno ladjo. Dolgo mora biti človek vajen ptičjega gibanja; potem šele spoznä, kakšen stroj se prilega prirodi in kakšen ne. Brez basni o izumu našega zrakoplova pa tudi nismo. Pripoveduje se takd-le: Nekdaj se je kosalo v letanji pet izurjenih zrakoplovcev. Daleč daleč letč z ddma. Utrujeni sčdejo na vrh visoke gorč. Zdajci pa obide najmočnejšega nekova slabost, da ga niti ni mdči vzdramiti. Napdsled ga vzbudč šiloma. Ali kaj ti ugledajo ? Živ je sicer še, toda gibati se nc more. Vzdignejo
mu roko, nogo — toliko da jo izpustč, povesi se kakor mrliču. Kap ga je zadela. Kaj sedaj ? Na gori ga ni pustiti, umrl bi od lakote. Poskušajo ga odnesti, kakor odnese orel ovco. Dva ga držita po konci, da se ne zgrudi, dva zletita in se letčč zaganjata vdnj, da bi ga dvignila in odnesla. Ali zaman; prctežak je. Odnesel bi ga morda ta ali dni, ko bi se mu živ oklenil okolo života, ali takšnega ne dvigne nobeden teh ptičev. Kaj storiti ? Imeli so precčj vrvij s seboj. Pri-vežejo ga na dve. Močnejša dva si opašeta vsak svojo vrv okolo pasu in zletita v zrak, drug nad drugim. Vzdigujeta in vzdigujeta, toda dvigniti ga ne moreta. Sedaj poskusijo drugače. Močnejša dva lčžeta drug poleg drugega na tla. Gdrenji leži na levi perutnici spod-njega, z desno perutnico pa pokriva njega hrbet. Razmakneta se še toliko, da ostane med njima prostora tretjemu tovarišu. Takd ležeča ju prosta tovariša zvežeta. Kakd pa sedaj zleteti ? Sila si vč pomagati. Vstaneta, stopita na podrto smreko proti tanjšemu koncu, ki se upo-gibljc pod njima. Zagugljeta se in zletita. Ko se navadita letati skupaj zvezana, približata se pod kvišku strmeči konec podrte smreke, kamor sta tovdriša posadila ponesrečenca, opasancga z vrvjd. Tega potegneta zvezanima ptičema na hrbet, takd da leži na perutnicah med njima, in vržeta ptičema vrv okolo vratu, da bi ne zdrsnil. Ptiča se vzdrži ta v zraku, dasi težko, in počasi letita dalje. Ali pomagati jima je treba. Hitro priletita prosta tovariša. Pridružita se jima spodaj ob nogah in se sprimcta, s perutnico nad perutnico, posnemaje vzgled zvezanih gdrenjih tovdrišev. Takd ju podpirata, dvigaje ju kvišku, kadar dnadva pešata. In glej, srečno ti dospd v dolino — otet je mrtvoudni tovdriš, izumljen je osnovni zakon zrakoplovne ladje!
V basni pomagajo štiri združene perutnice nositi breme po zraku — naša ladja ga nosi z osmimi.«
(Daljo prihodnjič.)

mraku.
zčmljo pada hladni mrak, Pod nebom plava ptič legale.
Ko zemlji noč se porodi,
Mrak pada Često na src£, Zamrö mi vroče v njem željč.
Nad noč pa mojega sred Tožeča pesem priigrd . . .
Rästislav.
Pod nebom ptičji spev zveni.
Kako se branijo rastline nepoklicanih
gostov.
Spisal M. Cilenšek. (Dalje.)
nogo več jc takih rastlin, ki ali nimajo pritlehnih kolo-barov, ali pa, če jih imajo, v svojih listih ne izločajo nikakeršne tekočine. Njih stebelni listi so porasteni z dlačicami, katerih lepki sok je drobnim žužkom nevaren. Ako so ti stebelni listki prave oblike in takd postavljeni, da bi morale živalce prekoračiti njih spodnje dele, hotčč do medu, ni se nam bati, da ne bi obvisele na njih. Sösebno pripravni za takovo lov so pri-listki stebelnih listov, in sicer zatd, ker so pričvrščeni večinoma ob spodnjem delu posameznega lista ali pa na steblu. Mnogo rastlin ima baš po prilistkih jako razvite kosmatinice, katere so s svojo lepko tekočino pristen jez, katerega ni mogoče prekoračiti.
Najraznovrstnejši in najmnogobrojnejši pa so v tem pogledu dni listi in lističi, ki so nameščeni prav blizu cveta in katere navadno imenujemo krovne lističe. Zlasti pri košaricah, katerim napravljajo krovni lističi nekako v košek, na čegar dnü so pritrjeni neznatni, toda mnogoštevilni cvetovi, morali bi nekrilati žužki preko te ograje, toda to se jim ne posreči, ker so posamezni lističi — sösebno na spodnji strani — prevlečeni s sluzjd in večinoma takö postavljeni, da štrlč naravnost od stebla in kažejo tihotapcem namazano plat. Bodisi da se izceja lepki sok iz vse gdrenje mrenice, bodisi da ga izločajo samd pojedine kosmatinice, na sprednjem konci izpremenjene v žlezico, učinek je povsod jednak. Za vzgled bodi iz ogromne množine omenjen samö močvirski dimek,košarica, ki prav navadno rase po vlažnih travnikih in svoje zlatorumeno cvetje odpira meseca ržčnega cvčta in malega srpana. V košku sedi mnogo drobnih cvetov, katerih cvetni venec je v spodnji polovici cevast, v görenji pa jezičast. Iz cevi gleda dolg vrat, nacepljen na dve brazdi, ki sta usloČeni navzven, torej takö postavljeni, da ji lahko doseže krilata živalca, ko je sedla na raze vetje. Dočim potiska svoje sesalce v cev, kjer je medovnik, dotakne se tudi brazde in pusti na nji nekaj cvetnega prahu, ki ga jc donesla z druge rastline tiste vrste. Mislimo pa si nekrilatega žužka, ki je dospel v potu svojega obraza (močvirski dimek jc visok 30 do ') Crepis pahulosa.
120 c?n) do razcvetja vrhu stebla in konec vej. Tu ga vzprejmejo neŠtevilne črnkaste lepke kosmatinice, štrčeče iznad koškovih lističev, in mu zaprd pot do medu. Kjerkoli poskuša, nič ne pomaga, povsod se mu odpira smrtonosna past. Kaj si hoče! Otare si znoj s Čela in si morda misli: »Mnogo je poklicanih, malo pa izvoljenih,« in se odpravi nizdolu, da si poišče drugje toli priljubljene slaščice. Vender ta in jednaki tovžiriši v resnici niso poklicani gostje naše rastline, zakaj prišedši od spodi na razcvetje, plazijo se med posamičnimi cveti, izpraznijo medovnik za medovnikom, osnažijo si usta in jo popihajo drugam. Toda priroda jim je to onemogočila, uvažujoč" zlasti to, da bi potemtakem marsikatera rastlina ne porodila semena in morala poginiti.
Jednako koškom košaric so razvite lepke čašice, kakor jih vidimo na prav mnogih rastlinah. Semkaj štejemo razne ustnatice, zijalke, kamenokreče in druge.
Toda nc samd nekrilati žužki so nepoklicani gostje, temveč dosti je tudi krilatih, ki marsikateri rastlini ne ugajajo. Zlasti samovratec je zeld izbirčen, in zatd povejmo čitatelju, kakd se brani tihotapcev. Lističi, ki sestavljajo njega valjasti cvetni vencc, so ob dnu kadunjasto izdolbeni in izločajo iz trdnega staničja omenjene globelice prav mnogo medu. Proti koncu je staničje cvetnega venca mehko in njega posamezni lističi sc naslanjajo nalik kožnatim cunjicam ob pestičev konec. Pestič je razmemo jako velik, ob konci lijasto vdrt in more samd tu vzprejemati cvetni prah. Lijev rob je precčj napet, žmulast in na zunanji sträni prevlečen z lepko tvarino. Krepkih žužkov, ki priletč po zraku in imajo vsaj 12 mm dolgo sesalo, ne ovira ta naprava prav nič. Med venčevimi lističi in opisanim pestičem je potisnejo na dnu do medovnika in pustč hkrati nekaj cvetnega prahu v pestičevi globelici. Nekrilati in tudi krilati majhni žužki, ki bi brez nobene koristi pokrali med, prilepijo se ob pestičevem robu in navadno ondu tudi poginejo.
Nikdo pa bi menda ne pričakoval, da je tudi mleček (mlečni sok) nekaterih rastlin izvrstna naprava proti nepoklicanim gostom. V pojasnilo omenimo samd našo vrtno ločiko (solato), ki se odlikuje po obilem mlečku. Navadno ostaja mleček v stanicah zaprt in se izceja iz njih samd ondu, kjer si jih poškodoval. Mravlja n. pr. lahko pride do najvišjih listkov, do cvetnih recljev in še više. AH čim više se plazi, tem mečje je staničje in napdsled je takd mehko, da se ne more ustavljati mravljinim trdim krempeljcem. Sedaj se pretrga pod Monotropa.
to sedaj pod 0110 nogo, in iz vsake ranice stopi nekaj lepkega mlečka, ki obvisi na nogah. To je mravlji odveč in zatd jame snažiti noge med čeljustimi. Toda ko se takd prestopa, rani rastlino še bolj, in ker se mleček hitro strdi in izpremeni v nekovo rjavo tvarino, prilepi živalco takd, da si ne more več pomagati.
Iz vsega, kolikor smo doslej zvčdeli, lahko sklepamo, da zadržujejo lepke snovi, ako jih je käj ob poti do cvetja, zlasti take nekrilate živalce, katerih teld je obkoljeno s trdnim kitinastim oklepom. Med temi je pripisovati največjo nalogo nekrilatim mravljam. Menj se bojč takih naprav živali mehkega telesa; zlasti polži se jih izogibljejo takd, da izločajo, prišedši do dotičnega mesta, mnogo sluzi in pridejo takd po gladkem poti do hrane. Toda tudi tem kakor sploh živalim z mehko odejo vč priroda nasprotovati s trni, bodicami in ostrimi zobci, n dočim pregazijo mravlje malone vsako še takd bodečo rastlino, 'ustavijo se mehke živali pred takimi napravami in se zbojč vsake dotike z bodečimi rastlinskimi deli. Zatd pa tudi ni boljšega branila proti njim, nego so bodice, ostri zobci in trdne, bodeče Ščetine, ki so nameščene ondu, kjer bi morale dotične živalce do cvetja. Pretežno množino takih tvorin nam je zmatrati za rastlinska branila, in število njih je toliko in takd raznovrstno, da jih skoro ni mdči označiti na drobno. Zatd bodemo navedli le poglavite črtice o njih, v posameznosti se ne moremo spuščati.
Dočim štrlč trni ponajveč kär naravnost od rastline, ali pa so s svojo ostjd obrnjeni na viš ter takd varujejo zelenje, da ga živali preveč ne sklestijo, gledajo bodice in bodeče ščetine po steblih večinoma nizdolu, in sicer takd, da bi njih osti vzprejele Živalce, ki na-merjajo zlezti na viš. Tudi bodice po listih so vsaj nekoliko ustvarjene takd, in ako ogleduješ razcvetja raznih osatov, uvcriš se lahko, da zrd bodice vsaj spodnjih lističev proti tlom in zapirajo pot nepoklicanim gostom. Pogostoma tudi lahko opazuješ, kakd se na nekaterih rastlinskih mestih namnožč nizdolu obrnjene iglice. Zlasti po gdrenjem delu stebla med dvema ali več listi in spodaj po listih jih je časih jako mnogo, kakor se lahko uveriš, ako pregleduješ razne srhkolistnice, ustnatice in grintovce.
V obče smemo trditi, da se tembolj kopičijo bodeče tvorine, čim bolj se bližamo cvetu, in vsakdo se še utegne spominjati, da so raznih osatov višji listi bolj okovarjeni mimo nižjih in njih koškovi lističi zopet bolj od prvih. Nedostaje celd takih rastlin, katerih stebla in listi so popolnoma gladki in brez raznih ostij, dočim so se nastavile
te Šele po krovnih in cvetnih lističih. Povsod znana in le prcraz-širjena modrica (modriš, žitnica) nam bodi za vzgled. Steblo in listi so gladki in nimajo nikakeršnih bodečih tvorin po sebi; drugače pa krovni lističi, ki delajo košek. Ti pokrivajo drug drugega kakor opeka v strehi, in zlasti spodnji in srednji nosijo po robu toge in ostre zobce. Vsi so ukrivljeni navzven in požend živalce v beg, ki so prisopihale do njih. Celd mravlje, ki za jednake naprave niso preobČutne, ustrašijo se jih takd, da pobegnejo nizdolu.
Naša žitnica je pa zanimljiva tudi z druge Strani, in sicer zatd, ker nas poučuje, da je tudi pot, po katerem se gibljejo živalce v cvetu, velike važnosti. Nje prašniki dozorč pred brazdo in nje gdrenji pe-stičev del leži okolo 4 mm nad cevastim cvetnim vencem ter je takd postavljen, da se ga mora dotakniti vsak žužek, ki je sčdel na cvet. Ako bi pa ti mogli dohajati od spodi do medovnika, posrkali bi slaščico, brazda pa, ki je, kakor rečeno, 4 mm više, ne dobila bi cvetnega prahu in ne mogla bi roditi semena. Da se pa to ne zgodi, za to skrbč omenjeni zobci po robu koškovih lističev.
Kaj posebno so ustvarjene nekatere ustnatice in zijalke. Ponekod stojč namreč v cvetnem venci in celd po prašnikih drobne, zobcem podobne ščetinicc, ki poklicanim gostom kažejo pot do medu, nepoklicanim pa ga zapirajo. Prav lepd nam kaže to napravo mačji rep. Kakor malone pri vseh ustnaticah, pokriva tudi pri njem prašnike in brazdo strehasta gdrenja venčeva ustnica, da dež in rosa ne moreta do njih. Venec pa je vender toliko odprt, da bi drobni žužki, došli po zraku, lahko porinili svoje sesalo ob spodnji sträni venčeve cevi do dnä in se takd nasrkali slaščice ter se nikakor ne doteknili prašnikov in brazde. Ali to se jim vender ne posreči, zakaj spodnja notranja stena venčeve cevi kar štrli od ostrih ščetin, katerih se žužki zeld bojč. Poklicani gostje pa se ved d drugače. Izognejo se ščetinicam in potisnejo sesalo nekoliko više pod gdrenjo ustnico ter mahnejo sedaj po prašnikih sedaj po brazdi in prenesd cvetni prah na drugo sorodno pojedinko.
Po jednakih napravah se odlikujejo tudi razni ušivci, ki rastd večinoma le po visokih planinah. Izmed njih je prirezani ušivec2) res čudno zavarovan. Spodnja venčeva ustnica ima ob sredi precčj globok, ob desni in levi strdni žmulasto obrobljen žleb, po katerem morajo čmrlji potisniti sesalo do medovnika, ako bodi njih poset rastlini v prid. Le kadar se držč tega pota, klecne zaraidi posebnega mehanizma gdrenja ustnica nizdolu; iz prašnic se vsuje cvetni prah, in brazda,
*) Leonurus. a) Pedicularis recutita.
skrita v stisnjeni ustnici, nagne se nad kosmatina, ki si prisvoji kolikor toliko cvetnega prahu. Ako bi pa ril čmrlj nekoliko više nad omenjenim žlebom v cvet, ne mogel bi delovati dni mehanizem in bil bi popolnoma odveč. Toda tega se ni bati; za to je skrbela pnroda säma. Gdrenja ustnica je namreč po robu okovarjena z ostrimi zobci, takd da bi se jih morala živalca dotekniti, hotčč priti nekoliko više do medu. Ali tudi krepki čmrlj se boji ostrih zdb in si rajši poišče mesta, ki je tudi rastlini na korist.
Nekaj podobnega imajo razni črnilci,samd da pri njih zobci niso na venci, ampak na prašnikih, in sicer na prašnih nitkah, ki nalik obroču ali dvema zobatima čeljustima zaslanjajo vhod do medovnika. Pomena pa so prav jednakega in rabijo rastlini v to, da kažejo poklicanim gostom pravi pot.
Napdsled še nekoliko o drobnih bodičicah, kakeršni h imajo cvetovi nekaterih srhkolistnic. Zlasti gabezi2) se odlikujejo po njih. Tukaj namreč niso nameščene na notranji venčevi steni in tudi ne na prašnih nitkah, temveč na posebnih venčevih zaklopnicah, ki so pritrjene med prašniki in katerih rob je okovarjen z rtastimi drobnimi zobci. Te zaklopnice molč proti venčevi sredi navzgor in se stiskajo druga ob drugo, takd da nastane otel stožec, obrnjen z ostjd proti venčevi odprtini, skozi katero je potaknjen pestič. Samd spredi nimajo posamezne zaklopnice zobcev, in takd nastane luknjica za pestič, zaradi katere je tudi mogoče, da potisnejo žužki svoje dovolj dolgo sesalo do dna, kjer je med. Samd tedaj, kadar sladkajo na opisani način, osmučejo najprej brazdo iti potem prašnike ter prenesd cvetni prah na drugo rastlino. Med zaklopnicami ne poskušajo predreti do slaščice, dobro vedoč, da bi si ranili sesalo ob ostrih zobcih. Te zobce moramo zmatrati za kažipote poklicanim gostom; ker pa na drugo roko odvračajo žužke s kratkim sesalom, ki bi rastlini ne bili v korist, moramo priznati, da so naše zaklopnice tudi branila proti nepoklicanim gostom.
Doslej opisane naprave, naperjene proti nepoklicanim gostom, videli smo večinoma ob poti aH na poti, katerega se morajo držati ne-krilati žužki, hotčč dospeti do cvetja, in le malo jih je bilo, ki so razvite tudi v cvetu samem. To je käj lahko umevno, zakaj bajerčki, napolnjeni z vodo, lepiva in na vse strani štrleče bodice v notranjem cvetu, vse to bi ne bilo na pravem mestu, ker bi odganjalo živalce, ki so rastlini sämi na korist. No, tega v rastlinstvu ni; narobe, cvetovi so
J) Melampyrum. 2) Symphytum.
večinoma uravnani takd, da morejo poklicani gostje povsod brez posebnih težav do medu. Zatd pa lahko pričakujemo, da v cvetu samem — na dnem poti namreč, katerega morajo premeriti tudi krilate živalce s sesalom ali celd z životom — ni brezpogojnih zaprek poklicanim gostom, temveč samd tvorine so, ki zapirajo pot nepoklicanim živalcam in ga kažejo poklicanim posetnikom.
Omenjeni dvojni nalogi ustrezajo kaj izvrstno dlakaste tvorine. V večjem številu združene v mrežaste, vršaste in jednake skupine, zapirajo jedni živalci pot do medu, druge pa, ki ima daljše sesalo in je brez pomisleka lahko porine skozi mehke dlačice, ne ovirajo prav nič. Tudi krepkejše teld jim rabi dobro, da lože odpahnejo omrežje. In res je v cvetu prav pogostoma vlakastih tvoriti, da ga branijo nepoklicanih krilatih živalij.
Tega sevčda ne smemo tolmačiti takd, da je odkazano vsem dlakastim tvorinam, kar jih je v cvetovih, le jedno opravilo in da se ne razvijajo tudi na steblih in listih, ampak to nam je umevati takd, da imajo omenjene tvorine po listih in steblih malokdaj nalogo odganjati živali od cvetja, nego da služijo rastlini drugače, dočim so dne v cvetu sdsebno branila proti nepoklicanim gostom.
(Dalje prihodnjič.)
Jara gospod a.1'
Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.)
XI.
j ti je — Anka? Ali si bolna?«
»Kaj če biti? Pusti me vender!« To je bil malone vsakdanji jutranji razgovor pri Vrbanojevih, kadar je on po zajutrku vzel klobuk in palico, da odide v pisarno.
S tem je bil tudi razgovor končan; Andrej je zaprl duri za seboj, Anka pa je jela pospravljati po sobah.
Okolo pdldne je pristopical Pavel po tlaku, ki je bil narejen od šiljastih kamenčkov, nabranih na produ ter se presledkoma raztezal ob hišah nasproti sodnikovemu stanovanju.
') Na strani 561. stoj v 20 vrsti od spodaj namesto »na prvi pogled« — »na prvi poskus.«
Uljudno je pozdravljal sodnikovo gospd, ki je stala skoro vselej ob tistem času pri oknu:
»Dober dan, milostiva gospa!« zaklical je s ceste. »Kakö se imate?«
Ančika pa je prijazno odzdravljala.
»Ali ste že opravili v pisarni? Kako krasen dan je tol«
Takd je odgovarjala časih.
»Ali pač pridete zvečer h Krači? Ste li namenjeni kam drugam?« vprašal je potem adjunkt.
»Ne včm, ne včm! Pa — da se vidiva 1«
»Klanjam se!«
Takd se je vršilo skoro vsak dan opdldne.
Vrbanoj je prihajal pozneje domöv, šele okolo jedne ure; potem pa se tudi ni hitro vrnil v pisarno. Zvečer je šel rad na izprehod. Navadno je vzel Ančiko s seboj, in kadar je ni, prišel je po izprehodu pdnjo ter krenil ž njo vred v krčmo h Krači. Tam je obsedčl; domä nista kuhala večerje, ampak naroČila sta si jo tukaj. Sodnik je taro-kiral z notarjem in ranocelnikom, če pa teh ni bilo, z davkarjem in učiteljem ali s komer drugim izmed navadne družbe; soproga njegova pa se je razgovarjala sedaj s tem, sedaj z önim, navadno pa s Pavlom. Pustila je časih tudi vso družbo in odšla gori v očetovo sobo — saj je Krača gospd imel še vedno kakor za domačo hčerko — in ondu je urejala krčmarju potrebne račune ali mu tudi pisala nujna pisma.
V tej sobi je bila zapadla Pavlovi strasti in svoji slabosti öno veselično noč ob farni stoletnici. In v tej sobi sta se sedaj pogostoma shajala. Pavel je pustil družbo v spodnjih prostorih in spremljal sodnikovo soprogo v gdrenje sobe. Nikomur se to ni zdelo čudno ali neumestno, zakaj oče Krača je bil tudi zvečer navadno v görenji sobi, ali pa je Minče tamkaj kolovratil po stopnicah; torej ni nikomur prišlo na misel, da bi opazoval te adjunktove shode s soprogo sodnikovo. Doli v gospodski sobi so mešali kvarte, in bori vinarji, za katere so igrali slčharni večer, potovali so iz skledice v skledico. Kakö vesel je bil notar, če je zakričal dozdevno uspešen »kontra«, in kakö radostno je zopet sodnik pobral novce, če je srečno ustavil naperjeni poraz 1
»Kaj pa imate nocoj takö važnega?« vprašal je Pavel nekoč, stopi vši v görenjo sobo, kjer je oče Krača, stoječ ob pisni mizi, počasi narekoval nekaj tajnega AnČiki, ki je s peresom v roki le na pol slišala njega besede, pač pa tem bolje korake Pavlove.
Oče Krača zmiga z rdmeni, stresne nekoliko görenji Život in pravi malomarno: »Nekov lopov me hoče oslepariti ob hrasto vini. Pa jaz se ne dam — in se ne dam!«
»Saj ne bode takd hudo!« mčni Pavel in sčde oblastno s tlečo smodko v ustih na malo zofo v kotu sobe.
»Za nekaj sto goldinarjev — to je dovolj!« zagodrnjd Krača. »Jaz sem prodal po naši meri, dni pa hoče laško mero l Tukaj pa je razlika na kubik —«
»Pustite kubik,« nasmeje se adjunkt, »pišite mu, kakd ste prodalil«
»Ančika, piši!« veli Krača in vtakne roke v žep; potem dvakrat, trikrat polglasno zazvižga in prestopi sobo do vrat; tam se naglo obrne in deje na pol proseče, na pol pa, kakor bi vsa stvar ne bila vredna piškavega oreha:
»Gospod adjunkt! Morda ste takd dobri, da ji poveste, kakd naj perd obrne?«
V tem pa tudi že odprč duri in stopi na hodnik.
Kratka tišina zavlada v sobi; ostala dva čujeta le, kakd odhaja oče po stopnicah. Ko se pa zaloputnejo spodi vrata v gostilniško sobo, skoči Ančika izza mize 1*11 steče k adjunktu.
»Pavel, Pavel, ali me res ljubiš?«
On pa jo molčč stisne nase in srkajoč vso slast te nepoštene ljubezni, vleče vedno na uhd, ali se nc Čuje morda zopet korak na stopnicah ali pred vrati.
Navadno ni bilo nikogar.več gori, in Pavel jc šel mirno v spodnjo sobo, prej se še glasno razgovarjajoč z očetom ali z Minčetom, kateregakoli je pač srečal na poti. Nocoj pa so zdajci zabobneli težki koraki Kračinega očeta po strmih otlih stopnicah. Ko vstopi, že sedi Ančika pri mizi in se dela, kakor bi nekaj pisala, Pavel pa si užiga ugaslo smodko.
»Ti pa počasi pišeš!« deje starec in iztika po predalih bližnje omare.
»Gospä menda skoro dokonča!« pravi adjunkt in počasi odhaja.
»Kaj naj še pristavim? Kakovo grožnjo morda?« hiti Ančika.
Pavel se vrne in deje nasmehoma: »Zapišite še, da bode v osmih dneh zarubljen, ako ni zadovoljen z našimi kubikil«
»Takd je prav! To je dobro I« razveseli se Krača.
Ko adjunkt zopet stopi v spodnjo sobo, tedaj je vsa družba kakor navadno zatopljena v igro, takd igralci, kakor gledalci. Sto-prav, ko jame jeden novič deliti kvarte, oglasi se notar: »No, kje si pa ti zopet tičal, Pavel ?«
»Svčte, svčte sem dajal!« mčni adjunkt in izpije pol kozarca.
Trgovec pa, ki je sedčl poleg sodnilca, hoče z nogo dregniti nasproti sedečega davkarja, kakor bi se imela v čem sporazumeti, zadene pa ob Vrbanoja.
»Kaj je?« vpraša ta, pa le še bolj zamišljen v igro.
»Oh — oprostite, 'nič — nič!« izgovarja se trgovec.
Toda kakor so se srcčavali z očmi — vsi razven sodnika, ki je vtikal kvarte v roko, in razven adjunkta, ki jc naročal Minčetu, naj prinese vina — takd je hitela le jedna misel od prvega do zadnjega; vsi so čutili, slutili, da, znali, kje je bil adjunkt in zakaj je bil tam, kjer je pač bil; samd jeden tega ni čutil, ni slutil, ni znal; do sedaj je bil šc vedno slep za to — Andrej Vrbanoj.
Časih se je celd zgodilo, da ni slušal soproge, ko je ob pozni uri tožila, da jo že glava boli, da je zaspana, da je čas iti domdv.
»Počakaj nekoliko, da se še kaj razgovorimo!« dejal je navadno. Ako mu je pa sdsebno ugajalo v krčmi, obrnil se je do adjunkta 1*11 dejal v pošteni svoji najivnosti: »Pavel, spremi jo do hiše. saj vidiš, da se boji; mi pa rečemo še jedno J«
In Pavel je potem spremil Vrbanojko.
Nocoj so šli skupaj iz krčme. Poslovili so se na cesti, in vsak je krenil proti domu, le Pavel je spremil notarja slučajno, ali pa, ker se mu še ni poljubilo iti spat; postala sta zopet na mestu, kjer sta razmotrivala pred toliko toliko meseci — dve leti je bilo skoro — je li Vrbanoj pameten ali neumen, da jemlje dno Kračino punico.
Nocoj žene notarja, da ustavi korak. Pod njima šumi potok v globoki strugi, in kakor dno noč pred dvema letoma, ko so praznovali Vrbanojevo poroko, takd se penijo danes tam d61i valčki med kamenjem, po nebu podi južen veter prezorne kosme oblakov, ki sedaj in sedaj zlezejo preko lune; iz daljne, gdrenje soteske sčm pa se oglašajo jednakomerni udari fužinskih kladiv, na pol zvenčč, na pol bobneč — kakor sladka nadeja — kakor temna grožnja!
»Kaj bode iz vsega tega?« vzklikne Valentin, obstavši pred svojim spremljevalcem.
»Kaj bodi ?« zavrne ga ta in suče v roki kljukasto svojo palico kakor vreteno.
Vsak je dobro včdel, da je drugemu predmet tega razgovora jasen.
»Pomilujem tebe in Vrbanoja I Nesreča je to — zänj; zäte pa je —«
Valentin je umolknil, kakor bi mu beseda ne hotela iz grla.
»No — kaj?« izpregovori Pavel počasi.
»Sramota — če že hočeš včdettl«
»Sam pometaj pred svojim pragom in pusti tisto učiteljico v miru, ki je skoro slčharni teden pri tebi, kakor bi ti služila za pisarja 1« vzklikne adjunkt v divji jezi.
»Pavel! Ne umejem te! Julika prihaja k moji ženi in to niti pogostoma ; jaz pa —«
»Ti — ti--tebi so namenjeni ti poseti!«
Valentin se je zavedal, da sta brez krivice on in Julika; vender pa ga je v tem trenutku navzlic vsi razburjenosti prešinil spomin, da ga časih dna Julika res zanimlje, in morda bolj, nego bi smel ali mogel opravičevati pred strogim sodnikom, ali na priliko pred svojo ženo. Toda to so bila le Čustva, katerim ni dal nikdar duška.
»To je zopet — nesramnost l« vzhitel je, ampak v vsem vzkliku je bilo nekoliko neodločnosti, katero si je izkoristil njega nasprotnik.
»Kaj pa včš o meni in Vrbanoj ki ? Da sem ji prijazen? No, jaz ne včm, kakd prijazen si ti Juliki ? Ti si se ž njo celd vozil do Zagorice, jaz z Vrbanojko še nikdar!«
Sedaj pa Valentin vzrase.
»Ponavljam ti, da je to govoričenje nesramno 1 Svoje občevanje z Juiiko lahko zagovarjam povsod, ako bi bilo treba, tudi vožnjo v Zagorico, ako hočeš!«
»Pdsti mene v miru, kakor bodem jaz odslej puščal tebel«
Rekši se obrne domdv.
»Prav takd!« sikne Pavel.
»Le glej, da tc Vrbanoj kdäj ne nabije!« zavrne razsrjeni notar še jedenkrat
V adjunktu zavre, da bi se vrgel za njim, toda premisli si.
»Prismoda! Čemu se pa vtika v moje stvari?« zagodrnjä in udari po mostni ograji. Natd počasi odkoraka domdv. Prišcdši do sodnikovega stanovanja, ugleda gori še razsvetljena okna; toda vse je tiho. Nekoliko postane na cesti.
»Čemu jo je pa vzel — to Ančiko?« deje sam v sebi, kakor je bila rekla ona že nekolikokrat svojemu soprogu. »Jaz bi jo bil tudi lahko! — Pa morda je bolje takd!«
In s tem lahkomiselnim tolažilom počasi odide. —
Notar je legel prav slabovoljen spat.
»Na mojo dušo!« zarotil se je, »nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari — in ako se ta dva bedaka skoljeta ali uničita — jaz ne črhnem ni besede več! Kaj mi do — jednega ali drugega — ? Juiiko pa tudi nečem več v hišo! Da bi vrag te jezike!«
Hotel je še ženi povedati o nocojšnjih .dogodkih, toda premislil si je in odložil stvar za drugič.	(Dalje prihodnjič.)

Dr. h. c. Teodor Elze.
Spisal m. p.
Sedemdeset! Kakd rad bi bil napisal slavnostni spis slovenskemu starini ob sedemdesetletnici njegovi! Milo se stori človeka, mislečemu, kakd malo naših vrlih mdž doseže to svetopisemsko starost. V najlepši döbi jih objame »zädnja ljübca — bčla smčrt* närod u v največjo žalost in izgubo. Kje naj poiščemo vzroka temu sila žalostnemu prikazu ? Kje je kal tej nesreči? . . . Kruti boj z življenjem v mladosti! . . . Närodni modrijan sicer pravi, da je siromaštvo mati zdravja; toda ta izrek moramo tolmačiti le »cum grano salis«, zakaj dejansko razmerje ga izjaluje. Povsod vidimo, kakd padajo v rano jamo v najjači moški dobi, ko bi smeli od njih pričakovati najkrasnejših, najdovršenejših umotvorov, dejanj! Toda »Slovenec
nima sreče!«---Zatd pa od vseh stranij jako navdušeno in vzgled no
požrtvovalno pozdravljajo ustanovitev prepotrebnega nam društva »Radogoja*. Vivat, crescat, floreat! Takd bodetno otimali in ohranjali närodu čile, delavne moči do visoke döbe, kakeršno dosezajo pri drugih närodih možjč, ki utrjujejo närodno zavest ter širijo närodno čast in slavo. Takd si zagotovimo ne le razvoj našega malega näroda v vseh njegovih potrebah, temveč tudi njega obstanek; zakaj vsak närod, ki hoče vztrajati na svetovnem pogorišči, mora biti svet zäse.
Toda kam smo zašli?
Sedemdeset! . . .
Izredno veseli porabljamo ugodno priliko, da napišemo nekoliko slavnostnih vrstic o mdži, ki si je pridobil nemalo zaslug za najživahnejšo, a tudi dolgo najtemnejšo dobo naše književnosti, o dr. Teodorji JU žeji.
Prokletstvo je tiščalo ob tleh vse, kar je bilo in ker je bilo v zvezi s protestantstvom. Preganjali in dušili so je na vseh strančh. Slovenska dežela je prebila hude dneve. Ljudstvo je trpelo na duši in na telesi. Iztirali so iz dežele neukrotne in neupogljive propovedovalce luteranske; zakaj uničiti se mora najprej oseba, nositeljica načel, da se tem lože udušf načelo sämo! Izkopali so mrliče iz grobov; z ognjem in mečem so uničevali slč-harni sled protestantstva; izgnali so iz dežele Lutrove privržence, cele vozove knjig so požigali na raznih krajih. Takd so priborili tlä katoličanstvu. In vender: kdo je bil kriv, da je sploh moglo priti v deželo protestanstvo ? Uresničile so se zlate besede Inocencija III., ki jih je izgovoril leta 1215. na lateranskem koncilu, da »vsa popačenost ljudstva izvira poglavito od duhovščine. Če greši duhovnik, maziljenec, stori, da greši ljudstvo*.
Toda ni ga bilo Slovenca, ki bi se bil lotil temeljito proučiti dno žalostno-veselo döbo, da bi jo nam bil pokazal v pravi luči brez strastf,
stvarno, kakor zahtevajo znanstveni zakoni, nikar pa, kakor želč krogi, ki bi radi uničili sled na öno živahno dobo, kakor se jim je že posrečilo udušiti celo spomin na Cirilo-Metodijske čase, takd da se jim je zdel v XVI. veku slovenski jezik poleg madjarskega prebarbarski za knjigo.
Ali prišli so možje, ki so proučevali to döbo, po krivici tako razvpito. Razpršili so vlažno meglo, ki je branila jasni pogled v daljne čase. In med njimi je v prvi vrsti naš slavljenec, ki je lekar priobčil v drugem zvezku letopisa, katerega izdaja zgodovinsko društvo protestantsko v Avstriji, spis: »Die slovenischen protestantischen Katechismen deš XVI. Jahrhunderts* str. 79.—100. Le ta spis je le prvi del obširnejšega spisa, ki' bode obsezal tudi postile, molitvenike, obrednike. S tem bode nekako sklenil svoje štiridesetletno delovanje na tem polji. Naključje pa je naneslo, da praznuje letos tudi svojo sedemdesetletnico, kar nam daje prijetno priliko, da mu postavimo majhen spomenik v naši književnosti, katere najstarejšo döbo nam je pojasnil z velikim trudom, z nemalimi žrtvami.
Zäl, da ni veliko, kar moremo povedati o njega življenji. Se te drobtinice smo dobili sila težko.
Teodor Ljudevit Elze se je porodil leta 1823. v Altnu pri Desavi na Anhaltskem. Šolal se je v Desavi. Od leta 1842. do leta 1845. se je izobražal na vseučiliščih v Tlibingnu in v Berlinu. Končavši te študije, živel je šest let na Laškem, na Nemškem in v Avstriji. Leta 1852. je bil imenovan za protestantskega župnika v Ljubljani. Odtod je odšel leta 1865. v Meran na Tirolskem. Od leta 1869.—1891. pa je služboval v Benetkah, kjer še živi kakor zasebnik.
Svoje ure je porabljal naš slavljenec zelö pridno. Učil se je raznih predmetov poleg dnih, ki jih je terjal njegov poklic. Bavil se je z zgodovinskimi študijami, zanimala ga je numismatika, bavil se je z modernimi jeziki. Kolikor sem mogel dognati, govori razven materinega jezika tudi francoski, laški, angleški — njega že mrtva soproga je bila angleškega rodu. Ali tudi slovenščine si je prisvojil toliko, da dosti dobro umeje Dalmatinovo Sveto pismo, katero si je bil kupil.
Tako se je usposobil, da je lahko prevzel guvernersko službo pri se-veronemškem princi.
Predno je prišel župnikovat v Ljubljano, prebil je sösebno zanimljive in živahne dneve na Laškem, zlasti v Firenciji, v dnem navdušenem krogu, ki je pripravljal združitev nesrečno razklanega polotoka Käj rad se spominja önih navdušenih in navdušujočih časov, in morda dobimo še kdäj vrlo zanimljive spomine njegove. Škoda bi bila,' ako bi jih vzel s seboj v tihi grob, kakor to storč — Bogu potoženo — slovenski veljaki. Opominjam le, kolike važnosti bi bili Trstenjakovi spomini I —
Leta 1852. je prišel v Ljubljano, kjer je našel zbor pridno delujočih, navdušenih mOž, ki so se natecali orati dosedaj skoraj popolnoma neobdelano polje domače zgodovine.
Kakor mnogo drugega, kar je koristilo duševni in telesni blaginji nd-rodov, poklical je na dan vrli nadvojvoda Janez zgodovinsko društvo v Gradci. Odtod so ustanavljali podružnice, ki so si pridobile za poznavanje domače zgodovine nevenljivih zaslug. Takö so jo otvorili tudi v Ljubljani. Mnogo rodoljubnih mOž je stopilo v kolo ter pridno podpiralo proučevanje in razjasn je vanje domače zgodovine. Dandanes si niti ne sanjamo, kakö pridno, kak6 požrtvovalno so zastavili svoje moči, da bi pospeševali početo delovanje, možjč, katerim je že njih stanovska dolžnost jemala obilo časa, provzročevala veliko truda, zahtevala od njih žrtve in zatajevanje. Vse to vzmore plameneča navdušenost, iskrena ljubezen. Sevčda, tačas je presinjalo srca, dvigalo prsi upanje, da dobodo ntfrodje svoje pravice, da razpadejo lanci, pod katerimi so vzdihovali tlačani v razmerji, človeka ne vrednem. Zlasti Slovani, posebe Slovenci so se vzdramili, zavedli se svojih pravic. Ti so se potezali za politiške pravice, drugi so orali na književnem polji ter se trudili povzdigniti dosedaj malone izključno versko književnost slovensko. Da je zgodovina morda najmočnejši motor v življenji narodovem in v življenji posameznikovem, tega menda ni treba šele dokazovati. Zatö pa moramo zelö zahvaljati öne možč, ki so vztrajno delovali in razjas-njevali domačo, sevčda ne bogato zgodovino. Pomilovati moramo le, da so politiške meje društvu odmerile področje, dasi bi pač moral vsakdo vedeti, da politiška nasilna meja ne loči närodov. In takö vidimo v Ljubljani kranjske zgodovinarje, ki so kakor čebelice zbirali kamenje za lepo zgodovinsko poslopje, za kranjsko zgodovino, katero je pozneje sestavil A. Dimitz. Društvo je imelo svoj arhiv, svojo knjižnico in je leta 1846. začelo izdajati izvestja, ki pa so končala leta 1868. V teh izvestjih je nakopičenega veliko gradiva — vender ga je treba rabiti zelö — oprezno. V svoji navdušenosti je prišel marsikdo s pota, in v društvu samem se je začela gibati opozicija, ki je dala duška svojemu mišljenju na občem zboru dnč 15. avgusta 1858. leta. Uprli so se (Dežrnan) osobito Trstenjakovim spisom, katere je sam Miklosich obsodil v ,Slav. Bibl.* IT. pg. 169. Natö predlaga ljubljanski evangelijski župnik, naš slavljenec, naj se izvoli redakcijska komisija dveh gospodov. Njegov predlog je obveljal. (»Mitth. f. Krain.« 1858. str. 34., 35.).
Tega društva se je oklenil tudi Teodor Elze. Njega je morala pač Še posebno zanimati zgodovina protestantstva na — Kranjskem, Odločil se je tudi, da spiše zgodovino kranjsko v XVI. veku. Gradivo mu je raslo in raslo, in vender je bilo treba raziskati še mnogo nejasnih stvarij. ZatO je
začel priobčevati razne članke, rezultate svojega delovanja. Veliko njegovih spisov bereš v omenjenih izvestjih.
Zbiral je gradivo za svoje študije po raznih arhivih na Kranjskem. Delo je bilo sitno, težavno, še posebe zänj, ki je protestant. Saj se še drugim zapirajo marsikateri arhivi, ki hranijo veliko važnega iz davnih časov! Vzroki so raznovrstni Morda bode kdaj prilika, da nekoliko obširneje iz-pregovorimo o tej pereči, žalostni stväri.
Skoro pa se je uveril naš slavljenec, da hrani kranjska dežela morebiti najmenj listin in drugih prič, zlasti iz dne dobe,' katero se je namenil opisati. Zatö je iskal podatkov v sosednih deželah in odpotoval na Nemško, kjer je našel, osobito v Stuttgartu in v Tlibingnu na Virtemberškem, obilo knjig in listin, katere je pridno izčrpaval in prepisaval na mestu samem, ne pa kakor je delal nekdo, ki si je dal poslati v domovino listine, da jih prepiše ter priobči, pa niti ne takd, da bi nas zadovoljilo; zakaj kadarkoli se mu je poljubilo — pokaj pa, kdo vč? — omenil je kär na kratko listino ter takö često izpustil in prezrl važne podatke. —
Takö se je posrečilo gospodu Elzeju zvčdeti o knjigah, o katerih prej ni bilo ne duha ne sluha. Toda pri tem ni ostal. Kjerkoli je upal najti slovensko knjigo iz protestantske dobe, ni ščedil ni novcev ni truda. Takö je posetil vse važne knjižnice na Nemškem. Iz imenika slovenskih protestantskih knjig, katerega si jc sestavil, uverimo se lahko, da jih je največ na inih, nemških knjižnicah — kar je za nas sicer ugodno, a tudi — žalostno. Od vseh teh knjig si je prepavziral ali dal prepavziratt naslovne strani. Takö si je nabral krasno zbirko, za katero ga lahko zavidamo. Na njo bodi opozorjena naša »akademija« — si licet parva coroponere magnis — da svoječasno otmč to zbirko pogube ali razpršitve . . .
Priobčiti prvo samostojno delo o teh študijah je našemu slavljencu ponudila prilika, ko je praznoval leta 1863. petindvajsetletnico svojega pa-stirovanja evangelijski superintendent g. Gottfried Franz.
Tega leta izide knjiga: »Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain während des sechzehnten Jahrhunderts. Von Theodor Elze, evangelischem Pfarrer in Laibach. Wien. Druck von Carl Gerold's Sohn.« 1863. 8°. VIII + 60 str.
Ta knjiga je dandanes že zelö redka. Vender pa je velike važnosti za spoznavanje protestantske döbe na Kranjskem. Koliko truda mu je prizadela knjižica in kaj je nje namen, pripoveduje nam kratko in jedernato v predgovoru: »Nicht eine ausführliche und vollständige Geschichte der evangelischen Superintendenten in Krain während des sechzehnten Jahrhunderts — denn das wäre zugleich fast eine vollständige Geschichte der evangelischen Kirche in diesem Lande überhaupt — sondern möglichst voll-
ständige Lebensbilder derselben zu geben, ist die Absicht dieser Schrift. Wie schwierig diese Aufgabe ist, weiss niemand besser als der Verfasser selbst, der sich nun seit mehr als zehn Jahren mit der Erforschung dieses bisher so unbekannten Theiles der evangelischen Kirchengeschichte beschäftigt hat«. Dalje pripoveduje, daje vestno porabil: Valvasorja; Waldaua ; Schnurrerja; Dobrowskega; Sillema; toda le malo je bilo posneti iz teh pisateljev. Porabil je dalje izvestja zgodovinskega društva kranjskega, »Notizenblatt* ces. znanostne akademije na Dunaji, Radicsevega »Herbarta«; Hurterjevega , Ferdinanda II * ; Sixtovega ^ Verger i ja* in Strausovega »Frischlina«. Toda mnogo je »unrichtig, einseitig und unzuverlässig«, takd da mora zgodovinar sam vse proučiti in preiskati.
Nat6 podaja živote: i. Primus Trüber (i.—29); 2. Sebastian Krei (30.—32.); 3. M. Christoph Spindler (33.—49.); 4. Bartholomäus Sim-plicius (50.—51.); 5. M. Felician Trüber (52.— 60.).
Da ujameš tod in tam v tej knjižici napake, priznava gospod Elze sam, zakaj ^dies diem docet4; vender pa je te oskodnosti popravil v poznejših spisih, kolikor je bilo mogoče.
Ali v tej knjižici ni prvič opisal Trubarjevega življenja. Leta 1857. so slovesno otvorili protestantsko cerkev v Celji. Pri tej priliki je govoril gospod Elze slavnostni govor, ki je natisnjen v predgovoru brošure: ,Die Einweihung der Andreaskirche*. Le-td je prečastitega gospoda Orožna sila užalilo, zakaj »der Verfasser, Theodor Elze, Pastor in Laibach, . . . sucht . . . manches Unwahre an den Mann zu bringen . . .« Cf.: »Das Bisthum und die Diöcese Lavant. 1880. III. Theil.« str. 67 ... Na str. 123. pa imenuje to početje: »Geschichtsfalschung®.
Začudil sem se nemalo, prebravši to rezko sodbo sicer zaslužnega gospoda Orožna. Nevedoč si razložiti te stvari, obrnil sem se do prijaznega mi gospoda dr. Elzcja. Natd mi je odgovoril tak<3-le: »Was meine Vorrede zur ,Einweihung der Andreaskirche' 1357 betrifft, so enthält die darin enthaltene Biographie Trubers noch sehr viel Unrichtiges, was ich später in den Superintendenten' 1863 verbessert habe, wie auch diese wieder in späteren Aufsätzen verbessert wurden — dies diem docet . . . Das auf die ,Andreaskirche' Bezügliche aber enthält gar keine Forschung, sondern — wie ich auch (vielleicht zu undeutlich) angedeutet habe —die Lokalsage über dieselbe . . . Ich nannte daher diese Kirche ,sagengeschmückt', und Hr. Orožen wusste damals ausser seinem artigen Vorwurf der ,Geschichts-fälschung' nichts weiter zu sagen, als dass ,er von solchen Sagen nie etwas erfahren habe*. Natürlich war es mir nie der Mühe wert, derartige Aeusse-rungen weiter zu berücksichtigen. Es galt mir derartige Polemik nichts,
die stets weiter gehende Erforschung der geschichtlichen Wahrheit alles. Und so stets noch heute.«
Orožnova sodba se mi ni videla le trpka in rezka, ampak naravnost krivična, kar dokazuje že to, da leta 1880. ne poznä drugih važnih spisov Elzejevih.
Drugi Elzejev strokovnjaški spis je 2.) sPrimus Trüber und die Reformation in Krain" v Herzoga »Realenciklopädie für protestantische Theologie und Kirche.« Band XXL Gotha 1866. 8°. (pg. 360.—379.). Ta spis podaja na devetnajstih strančh krasno sliko protestantstva na Kranjskem. Le-tä in g6ri omenjeni »Superintendence« so vrlo rabili A. Dimitzu, spisu-jočemu kranjsko zgodovino. Da bi pa le tu obširneje govorili o teh in drugih spisih, zavšdlo bi nas predaleč od našega namena; dovdlj je pač, da navedemo njega spise, kolikor smo jih zvčdeli. Žal, tudi v tem ne moremo podati ničesar popolnega. Vender pa je razvidno iz njih, kak6 plodno je deloval v raznih strokah.
Izmed vseh spisov, katere lekar navedemo, pa moramo še posebe imenovati slavnostni spis: 3.) „ Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain. Festschrift von Theodor Elze, evangelischem Pfarrer in Venedig. — Tübingen. Verlag und Druck von Franz Fries.c 1877. IV -f- 109 str. — Ta ukoviti spis, ki je pojasnil, kakö je bilo mogoče, da se je takö hitro udomačila na Kranjskem Lutrova vera, prinesel je gospodu Elzcju diplomo častnega doktorstva, katero mu je poslalo v priznanje vseučilišče v Tübingnu.
Njegovi spisi, kar nam jih je bilo mogoče zvčdeti, so :
I. Zgodovinski.
A) O reformaciji na Kranjskem.
1.	Primus Trubers Denkmal in Derendingen. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 1861, str. 63.
2.	Die Anfange der Buchdruckcrei in Krain. Ibidem 1861. str. 90. in 1863. str. 11.
3.	Budget des evangelischen Gymnasiums in Laibach. Ibid. 1862. str. 1 io.
4.	Ueber Hitzingers Berichtigung einiger Punkte in Primus Trubers Leben. Ibid. 1864. str. 85.
5.	Besprechung von Radics' Herbart VIII. von Auersperg. Bit. aus Krain št. 13., 14-, 15-
6.	Primus Trüber. Ergänzungsheft zum Lesebuche f. d. oberste Klasse der evangelischen Hauptschulen in Oesterr. Wien 1863. str. 330. d.
7.	Die evangelischen Kirchenräthe in Steiermark, Kärnten, Krain und Görz während des XVI. Jahrhunderts. Prot. Bit. f. d. evang. Oesterr. 1863. št. 35.
8.	Zur Geschichte der evang. Kirchenbegängnisse in Innerösterreich während des XVI. Jahrhunderts. Prot. Bit. f d. evang. Oesterr. 1864. .št. 13.
9.	Besprechung von: Kausler und Schott: Briefwechsel zwischen Christoph, Herzog v. Würtemberg, und Peter Paul Vergereius. Lit. Centralblatt in Leipzig. 1876. št. 8.
10.	Die Einweihung der neuerbauten evang. Christuskirche in Laibach. Enthaltend die Ansicht der evang. Kirche und die bei Gelegenheit deren feierlichen Einweihung abgehaltenen Reden. Laibach. 1852.
11.	Kurze Geschichte der evang Gemeinde in Laibach im 19. Jahrhundert. Evang. Glaubensbote. Villach. 1856.
12.	Die Einweihung der neugegründeten evang. Andreaskirche in Cilli am 25. März 1857.
13.	Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain während des sechzehnten Jahrhunderts. Wien. 1863. 8°. VIII + 60 str.
14.	Primus Trüber und die Reformation in Krain. Herzog: Realency-klopädie für protest. Theologie und Kirche. Band XXI. Gotha. 1866. 8°. Str. 360.-379-
15.	Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain. Tübingen 1877. vel. 8°. IV -f 109. str.
V ^Jahrbuch-u der Gesellschaft f. d. Gesch. des Protestantismus in Oesterreich* je priobčil nastopne spise, ki so tudi večinoma posebe odtisnjeni:
16.	Die Anfänge des Protestantismus in Krain. 1880. 8°.
17.	Paul Wiener, Mitreformator in Krain, Gebundener des Evangeliums in Wien, erster evang. Bischof in Siebenbürgen. 1882. 8°, str. 1.— 52.
18.	Die frühesten Opfer des Protestantismus in Kärnten, 1883. 8°.
19.	Die slovenischen protestantischen Gesangbücher des 16. Jahrhunderts. 1884. str. 1.—39.
20.	Zur Geschichte der Reformation in Krain. 1891. str. 171.—179.
21.	Die slovenischen protestantischen Katechismen des XVI. Jahrhunderts 1893. str. 79.—100.
B. Občczgodovinski:
22.	Urkundenregesten aus dem gräfl. Auersperg'sehen Archive in Auersperg. Mittheilungen des hist. Ver. f. Krain i86r. str. 11.
23.	Urkundenregesten aus d. Archive des Schlosses Ortenegg. Ibid. str. 61.
24.	Urkundenregesten a. d. Archive des Schlosses Graffenegg. Ibid.
25.	Beiträge zur fünf hundertjährigen Gründungsfeier von Ncustadtl in Unterkrain von Th. Elze, A. Dimitz. A. Kraus und Dr. H. Costa. Ibid. 1865. str. 25.
26.	Za bivanja v Ljubljani je izdajal: Jahresberichte der evang. Gemeinde in Laibach.
27.	Gotschee und die Gotschewer. Laibach. 1861.
II. Teološki.
28.	Razne propovedi in različni govori.
29.	Spisi in doneski v različnih cerkvenih listih.
IV. German is tiški in be le t ris tiški.
30.	Die Sage vom Schloss in Laibach. Mittheilungen. 1853. str. 79.
31.	Die deutschen Familiennamen in befehlender Form. i860.
32.	Zwerg Laurin. Meran. 1867.
33.	Der Norggsbrunnen am Martingerberge. 1863.
34.	Tirol und das Eggenlied. Augsb. Allg. Ztg. 1874. št. 251.
35.	Maiblumen. Gedichte. Tübingen. 1876.
36.	Razni spisi so raztreseni v časopisih »Ueber Land und Meer«; »Ausland* ; ^Dioscuren* ; ÄDaheim* i. t. d.
37.	O Shakespearu je pisal v: »Shakespeare-Jahrbuch« V, XII, XIII, XIV, XV. — »Dioscuren« 1883. (Villa Belmont), 1886 (Bianca Collalto).
V. O n um is ma tik i:
38.	Numismatische Studien zur Culturgeschichte. Mittheilungen. 1856. str. 73.
39.	Die Münzen Bernhards Grafen von Anhalt, Herzogs von Sachsen. 1. snopič. Berlin 1870. 2. snopič. Berlin 1881. Tretji snopič še pride. —
Končno naj še omenimo:
40.	Gesch. der prot. Bewegungen und der deutschen evang. Gemeinde in Venedig. I^ipzig. 1883. in
41.	Razne spise v: .Rivista Cristiana. (Mart. Lutero alia Dieta die Vor-mazia 1875. i. t. d.).
S tem pa nikakor nismo nav&lli vseh njegovih spisov, katerih je legija.
Predno završimo le-tä oskromni život, naj povčmo Še o prijaznem na-klučji, ki je naklonilo našemu slavljencu veliko književno redkost.
Kakor je obče znano, bilo je določeno, da natisne Dalmatinov prevod Svetega pisma Janez Mandelc (Manlius, Männel) v Ljubljani. Natisnil je že prvo polo na poskušnjo, kär pride ukaz, da se mora zatreti njegova tiskarna. — No, nekega dnč pride, če se ne mo^im, bukvovez h gospodu doktorju Elzeju v Benetkah ter mu prinese staro tiskano pölo. Kakd se začudi gospod Elze, držčč v rokah poskusno polo Mandelčevega tiska Dalmatinove biblije l
Taka je usoda knjig in spisov!
Končajmo! Žkl nam je, da ne moremo podati popolnega života o dr. Elzeji, ki je tolikanj zaslužen za poznavanje naše protestantske književnosti. Toda prijazni čitatelji naj blagoizvolijo čislati i dobro voljo, kjer nedo-staje moči; zakaj oskromnost sicer vzgledno prijaznega in uljudnega gospoda Klzeja preseza le še njegova učenost. Srčno želimo, da nam ga mili Bog ohrani še dolgo dolgo čilega in zdravega, da še kdäj izide njega že obljubljeno delo: ,Leben und Briefe Trubers* . . .
O izšlem njegovem spisu »o katekizmih0 pa izpregovorimo obširneje, ko izidejo i nadaljevanja.
riS»
O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah.
(Dalje.)
Ti stavki Neumannovi so uprav kremeniti; näme vsaj so vplivali silno. Težko, da. bi se kateri čitatelj ubranil njih vtisku; težko tudi, da bi kdo katerega izmed njih izpodbil. In vender so vsi ti stavki takö prirodni in preprosti, da se mora človek čuditi, zakaj jih ni postavil že kdo drug pred Neumannom: pač pravo Kolumbovo jajce. Tudi jaz sem samö slučajno naletel na Ncumannove čitanke, ko sem si nabiral sploh nemške čitanke, da bi iz njih Črpal primernega gradiva za pismene naloge, in bil sem po njih, naj priznam odkrito, kär očaran; in ko sem jih predložil na ogled v Oni skupščini slovenskih filologov, ki se je sešla začetkom lanskega leta na poziv g. ravnatelja Wiesthalerja, da določi njega vadbam pisavo lastnih imen staroklasiških, tedaj se je čula o Ncumannu le jedna sodba, da so njega čitanke izmed dosedanjih najizvrstnejša, in soglasna je bila hvala tudi o njih obsegu, zunanji ličnosti in — last, not least — o njih ceni. Že takrat smo sklenili, da jih kär najprej predložimo za slovensko-nemški nižji gimnaziji ljubljanski. Da tega sklepa nismo zvršili takoj, branili so nekateri pomisleki; vč jih uvažiti, komur so znane težave, katere treba premagati, ako se uvčdi nova učna knjiga. Uveden je bil pri nas v I. in II. šoli (in je še) Prosch-VViedenhofer, a v III. in IV. Kummer - Stejskal. Le-tä je vsekakor za naše razmerje neraben, ker je pretežaven, Prosch - Wiedenhofer pa, dasi izdelan po Lampljevi metodi, ima v prvih dveh zvezkih, zlasti v prvem še dosti lahkega, pripovednega štiva, ker sta se njiju izdajatelja kolikor toliko ozirala na nenemške gimnazije. Ker pa so bile največje pritožbe naperjene zlasti proti Kummer-Stejskalu, kazalo je vsekakor počakati, kak 6 se obnese III. in IV. zvezek Prosch-Wiedenhoferjev, zlasti ker sta se izdajatelja samä obrnila do
jednega naših tovarišev, priporočajoč za ljubljanski gimnaziji svoj III. zvezek in obetajoč, da mu že pošljeta korekturne pole. Takö je ostalo za šolsko leto 1892./93. vse pri starem. Proseh in Wiedenhofer sta v tem res dovršila III. zvezek ter ga poslala profesorju-tovžlriŠu na ogled, ki ga je takoj izročil tudi meni. Toda kakö neprijetno sem bil presenečen! Krenila sta tii omenjena izdajatelja, ki sta prej pobirala nekamo stopinje za Lampljem, celö na drugo pot in zabredla v napake, katerih »instrukcije« načelno svarč. Zajemala sta namreč za silno obsežni tretji zvezek (357 stranij!) bolj jedno-stranski nego katerikoli drug čitankar samö iz zgodovine, prirodopisja in domoslovja ter ga takö tudi razdelila: A. Aus der Geschichte (str. 1. — 293 ). B. Aus Natur und Heimat (str. 294.—350.). Prvi del bi kär naravnost lahko rabil učitelju zgodovine v III. šoli kot pomožna knjiga; ali kakö se ujema to z »instrukcijami«, ki se upirajo ravno temu početju dosledno in kär najodločneje? In ako bi tudi navzlic vsem opominom in svarilom in-strukcijskim ustrezalo täko uvajanje učencev v kulturno življenje srednjega veka (gl. Pr.-W. predgovor str. III.) nemškim gimnazijam, kaj naj poenö učitelji in učenci slovenskih gimnazij s takimi skupinami: Die Urzeit und die alten Germanen; Karl der Grosse; Aus der Zeit der sächsischen und fränkischen Kaiser; Aus der Zeit der Hohenstaufen i. t. d? Strmeti pa moramo, če pregledamo berila posamičnih skupin. Prva (Die Urzeit und die alten Germanen) obseza zaporedoma tc-le točke: Die Urzeit: Die Deutschen um Christi Geburt; Die Religion der alten Germanen; Baidur und Mistel; Die Feier des Juli-Festes bei den Germanen; Weihnachten; Altgermanische Todtcnbestattung; Das Grab im Busento; Schwerting der Sach sen herzog; Althessische Sage; Kriegswesen der Germanen. — Sedaj smo pri kraji s prvim oddelkom; naj se upehani čitatelj oddahne; gotovo vzklikne : »Germania und kein Ende!« Mislim, toliko jednovitosti bi bilo preveč i najskrajnejšemu Nemcu-nacijonalcu. Da nas poleg take brezkončne germanologije (str. i.—293.), drugi, neprimerno kratki dsl, dasi nosi na čelu patrijotiški pečat (»Aus Natur und Heimat*, str. 294.—350.) ne more odškodovati, to je popolnoma jasno. Sicer pa jako dvojim, da bi sploh ministerstvo odobrilo tak nestvor; doslej vsaj o njega aprobaciji ni bilo čuti ničesar. Potemtakem pa je izginil dober del pomislekov, ki so ovirali, da se ni predlagalo, naj se uvšde na nižjih naših gimnazijah Neumann. Res da so i njega čitanke našim dijakom nekoliko težavne, toda nikakor težje nego katerakoli druga nemška čitanka. Priznavam, da bi sodile za inojezične gimnazije posebne, nalašč zänje sestavljene čitanke, ali spomniti treba izjave z odločilnega
1
mesta, da se ni nädejati njih izdajatelju nikakeršne državne podpore.1)
') Že odkar smo napisali gorenje vrstice, došli so nam ugodnejši glasovi, ki nam pričajo, da na višjem mestu niso nenaklonjeni takemu podjetju.
Najbolje bi sevčda bilo, da bi se združili učitelji inojezičnih avstrijskih srednjih šol ter si skupno sestavili čitanke, po Neumannovem načelu sevčda, toda lože, v zmislu znane analitiške metode.
Da pa Neumannova načela, ki so sicer po mojih mislih z ozirorn na »instrukcije * jedino prava, dobivajo še posebno veljavo za nemške čitanke na nenemških gimnazijah, to se mi vidi takd jasno, da o tem ne potrošim ni besedice več. Rad bi poznal učitelja, toli kratkovidnega, da bi izbiral in vrstil berila, poučujoč v nemščini dijake nenemce, po drugih ozirih (letnih časih, i. t. d.) negoli po njih rastočih in množečih se težkočah.
(Dalje prihodnjič.)
V. Bezek.
K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega.
(Dalje.)
čitovat-vdta adj. integer. Habd. ad 256, 777. Gašparoti 4.32 i. t. d.
—	čizmen, a, o. Stiefel-, Škvorc 223. — čizmešija m. der Schuster, ki čižme šiva. Škvorc. — Čišmešinski adj. Schuster- Škvorc 223. — člzmica f. dem. čižma. Mulih ap. 1432. — Čkmna adv. heimlich. Vrarnec kron. 14 a 45 b Kocijančič 5.22 i. t. d. Z dodanim ji čkomaj: počela ju je nago varati na čkomaj. — čkomcz adv. = čkoma. — čk&men mna vino adj. heimlich. Jurjevič 548 čkomno v pustinju vam je putuvanje. — čkomtti heimlich thun, schweigen Gašparoti 3.242 na ovu krivicu Kristušu vučinjenu da bi vsi vučeniki gluboko čkomeli, sv. Jakob i Januš . . . pregovore: . . i. t. d. čkomiča zimlica; navadno: škoma, škomce, škometi: škomeča zimlica. — Čmelinjak m. der Bienenstand. — črniti == boleti, o zobeh: zubi čmč. — č migniti čmlgnem verstummen. — čmrček 111. die Feldgrille. — čogana f. ime kravi = čdga. — Č6gin m. ime volu čogastemu. — č&k čds 1 takd viče svinjar svinjam. -t- čohovina f. zähes Rindfleisch. — čoltek m, budalast človek, der Thor. — Čonkljavec m. ki je čonkljav, Vramec kron. 201 b.
—	čbrtati čortam se = čohljati se. — fatkati Č« tkani, o svinjah, ogr. Gönczy 92. včrtinja pomije vlejva svinjam v kopanjo. Briileč bežijo ete domou s pašnika i s silov se sünejo na kopanjo. Ni! Že jejo. Zdaj samo čotkajo.
—	črido n. govori in piše se često zraven čreda: Habd. Zagrebec, Matakovič, Reš. — črlpje in črepji = črepinje. Škvorc 271== črepovje. — Čri>š-njavec m. = črešnjak. — črehijavka f. nekovo jabolko, drobno, žolto, dozori s češnjami. — ČrevobZdina f. = črevobolja, Pergošič 93. — črljenica f. nekovo jabolko in neka sliva, okrogla, debela, črljena. — črljinka f. ime
kravi črljene barve. — črljenkast adj. rötblich, Zagrebec 2.284. GaŠparoti 1.147 i. t. d. — črljinobU adj. rothweiss. Vranic 1.13. — crljemča f. die Rothe. Reš 96, Lalangue med. 47. 51. 83. — črljenomltčen adj. Švagel 1.286 poglej, o Marija! jesu Ii ovo črleno mlečna lica sina tvojega! — Črljenožolten adj. rothgelb. Lalangue med. 152. — č milina f. juha iz krvi. — čnijAva f. ime črni kravi. — črnookica f. fižol, ki ima pri klici kakor črno okö, Varaždin. Mlada beseda, če ne, slula bi črnoočica. — črno-zlateničen adj. Kocijančič Fi lot. 4.5 ako toga ne včinimo, obsudi nas, da smo črnozlatenični skazlivci. Vranič 2.88 i. t. d. — čmozlateničnost f. Kri-stijanovič 135. — črnulja f. črne polti krava in svinja. — črvivo n. das Gewürm.	(Dalje prihodnjič.)
M. Valjavec.
Prinos k slovenskemu knjištvu.
(Dalje.)
Izvestja za leto 1886./7.
Dunajsko Novo Mesto Drž. gimn. Detela. dr. Franč.: Des Plautus Aulularia und Moličres L' avare. 31 str.
Solnograd. Knezoškofovska zasebna gimn.: »Collegium Borromaeum« (z javnostno pravico). Ilauthaler, F. Willibald'. Li bell us de c ima-tionis de anno 1285. Ein Beitrag zur kirchlichen Topographie von Steiermark und Kärnten im 13. Jahrhundert. Aus dem vaticanischen Archive. 28 str.
Hall. C. kr. frančiškanska gimn. Šorn Josip'. Beiträge zur lateinischen Grammatik. 30 str.
Gradec. Druga drž. gimn. KraŠan Frani.: Beiträge zur Geschichte der Erde und ihrer Vegetation. 20 str. (Glej iste gimn. izvestje za leto 1881./2.).
Celje. Dri gimn. Potočnik Engelbert: Zur Methodik des deutschen Sprachunterrichtes an byg lot ten Untergymnasien. 15. str.
Maribor. Drž. gimn. Steinwenter, dr. Artur: Suleiman der II. vor Marburg 1532. 26 str.
Ptuj. Dež. mala gimn. Železinger Franč'\ Die Notwendigkeit der Sprachstudien zur Förderung der formalen und intellectuellen Geistesbildung im allgemeinen und eine kurze Andeutung des besondern Bildungswertes
des Unterrichtes in den classischen Sprachen. 20 str. (Glej iste gimnazije izvestje za leto 1 885-/6.).4
Celovec. Drž. gimn. Grill i t se h Alojzij-. Beiträge zur Geschichte der Pest in Kärnten. (Fortsetzung und Schluss). 16 str. (Glej iste gimn. izvestje za leto 1885-/6.).
Ljubljana. Drž. gimn. 1. Pleteršnik Maksimilijan: Slovenščina na ljubljanskem liceju. 3 str. — 2. Šuman Josip: Weitere Bemerkungen zu einzelnen Stellen der Platonischen Apologie des Sokrates. 13 str.
Novo Mesto. Drž. gimn. Roprivšek Lavoslav: Die Gegner des Hellenismus in Rom bis zur Zeit Ciceros. 17 str.
Pazin. Drž. gimn. Zavadlal Miha: Wodurch wird die Ueberlie-ferung, dass Sophokles den Philoktetes im höchsten Greisenalter geschrieben, im Stücke selbst bestätigt? 29 str.
Litomerice. Drž. gi mn. Unter for eher Avgust: Beitrag zur Dialect-und Namen sforsch u ng des Pusterthaies. 20 str. (Glej iste gimn. izvestje za leto 188475.).
Brno. Druga nemška drž. gimn. Pajk Janko: Zur Theorie der menschlichen Nachahmungen. Eine psychologische Studie. (Fortsetzung und Schluss). 15 str. (Glej iste gimn. izvestje za leto 1885./6.).
iglava. Drž. gimn. Primožič\ dr. Anton: Ueber den Gebrauch und die Bedeutung des Wortes >Idcc< bei den bedeutendsten Philosophen. 26 str.
Ljubljana. Drž. realka. Raid Anton: Staple ton. Neznanega prelagatelja evangelija preložena po Stapletonu v XVII. veku. 47 str.
Budejeviee. Drž. gimn. Patigler Josip: Ethnographisches aus Tirol - Vorarlberg. 46 str. 1) Ueber einstige Wendensitze in D eu t sc h tiro 1. — 2.) Die Dialectgebiete in Tirol-Vorarlberg. (Versuch mit Kartenskizze).	(Dalje prihodnjič.)
V. Bežek.
Književna poročila.
v.
O jeziku Prešernovem.
(Dalje.)
Ozreti se hočem najprej na nekatere do vršne glagole pri Preščrnu, katere je grajal g. dr. Fr. Celestin v svoji razpravi, ponatisnjeni iz »Vienca« (pag. 62). Meni se zdč upravičeni, zakaj štejem jih v kategorijo takö zva-nega neomejenega ali vsakočasnega sedanjika. Tak sedanjik v s a k o-
krat n os t i, izražen z d o vršnim glagolom, stavi se v izraz opetovanega dejanja zlasti v zvezi s prislovi vselej, vsakokrat, bodisi da je tak prislov izrecno postavljen, ali da se iz lahka dä v mislih dostaviti, in pojedini slučaj je tedaj reprezentant mnogih opetovanih (vseh jednakih) slučajev. Nekateri menda mislijo, da treba, če govorimo o dejanji, ki se ponavlja, staviti redno imperfektivni (opetovalni) glagol. Tako mnenje bi pa bilo očito napačno. Pravilno govorjeno je n. pr.: »Pridno nas obiskuje (splošno), vsak dan nas obišče (specificirano); redno nosi ali donaŠa, vsako jutro prinese; domdv hodi spat, vsak večer pride« itd. Če pravim ,vsak dan prihaja k nam«, mislim si tudi lahko, da pride po večkrat na dan. Zdržema sklenjeno ponavljanje (šege in navade) se izraža z imperfektivnimi glagoli, na pojedine slučaje razdeljeno, s pogojno časovnimi stavki opredeljeno ponavljanje pa s perfektivnimi. Če je to res — in po večem menim, da je — tedaj se nam ni spotikati ob perfektivnem glagolu v verzih (22, 18):
Spomfnj v potöpu mine, Ljub&ui bolečine Vsak ddn spet oživi!
češ. da nam je staviti za izraz ponavljanja imperfektivnik oživlja. Toda oživlja bi tudi lahko pomenilo: po večkrat oživi ali pa izkuša oživiti, (praes. de conatu). Komur je žc splaval up po vodi, ta se smrti ne boji, potop ni nič strašnega za obupanca, zakaj reši ga ljubezninih bolečin, začasni počitek pa ga ne oprosti teh bolečin, ampak vsako jutro mu jih vzbudi iz nova. Tak dovršni glagol je sličen empiriškemu aoristu v grščini, katera v splošnih, za vselej veljavnih izrekih poleg sedanjika tudi lahko stavi takö zvani gnomiški aorist.
V verzu (80 8): »Poväbi ga dčklic 6če al brät* je pač dovršni glagol popolnoma utemeljen. Kancelir zahaja pridno v mesto k neki družini, kjer imajo več možitnih hčera, vedno je vabljen, ali bolje: vselej je povabljen, kadar grč; nepovabljenemu mu ni treba iti nikdar tjä, zakaj jeden ga gotovo vselej povabi, če ne oče gospodičin, pa njih brat, kateremu je menda tudi dosti do tega, da se sestre pomožč; ker v mestu ne bi radi, da se pretrga občevanje z nadobudnim kancelirjem (dobra partija!), dobč o vsaki priliki povod, da ga povabijo, sedaj oče, sedaj brat, drugokrat zopet morda skrbna mati, samd gospodičine same menda ne, ker bi se morda ne spodobilo.
Prav takö imamo sedanjik vsakokratnosti v verzih (136. 10): Kolikokrdtov me po mesti žžne Zaglčdat tšbe žčlja; ne odkrije Se min' obr&/. lepote '/aieljžne.
G, C. bi menda rajši imel odkriva, toda po krivici, zakaj umeti je navedeno mesto nekamo takö-le: Kolikokrat (mnogokrat) begam po
mestu, da bi te kje ugledal, oziram se v okno tvojega stanovanja, iščem te v gledališči, na plesišči,4 na izprehajaliŠčih, nikjer te ne uzrem, ne pokaže se mi (nobenkrat) mili tvoj obraz.
Jednako si v verzu (118. 6). »Odtčgneš pršcej svöj obraz oččm« ne moremo misliti odtezaŠ namesto perfektivnega glagola, zakaj ona v resnici vselej obrne svoj obraz v stran, če zapazi, da jo on motri iz bližine, da so njega pogledi nänjo obrnjeni; ne da bi samö poskušala, a mu ne mogla odtegniti svojega obraza, v istini mu ga vselej skrije.
Tudi v naslednjih vrsticah bi imperfektivni glagoli, postavljeni po ukusu g. C., nikakor ne bili umestni (107. 13):
Ne zmisli, de dih pčrve Siip'ce bode Odnčsel td, kar misli s b stvarile, P o z d b i kdj nesrčč prestdnih škdde.
Mladost lahkomiselna, kakor je, ne pomisli nikdar, da lahko najmanjša sapica podere nje zračne gradove, in najsi jo zadene nesreča, vselej hitro pozabi komaj zaceljenih ran.
Na isti sträni v prvi vrstici pravi Preščren, da je videl, »de le petica d ä imč slovčče.» — G. C. misli, da bi se moralo glasiti daje (pflegt zu geben), jaz pa si pesnikove besede rajši razlagam takč-le: Vselej, če kdo zasluje, vidimo, da mu je bogastvo pridobilo slavo, nepetičen mož ne najde iz lepa priznanja, ne pribori si slave. Takö je bilo, takö je, takö menda tudi ostane. To je izkustven stavek (Erfahrungssatz), za vselej veljaven izrek (vvcoav)), in Grk bi brez pomisleka postavil svoj aorist. Primeri: OOosi? i TT X OUT •/;<>£ v zxyy ofctato; <ov (ne obogati).
Sodil bi človek, da je čitateljev in razlagavcev prva dolžnost, da si poskusijo pesnikove besede, kakeršne so, pravilno raztolmačiti, in potlej šele, če se nikakor ne dadö razložiti, smeli bi trditi, da se ni prav izrazil, potlej šele bi smeli njegov izraz grajati in ga (morda) popravljati, pri nas pa, baš Preščrna obsodijo käj hitro, in to je že nekaka tradicija, češ, Preščren je Gorčnjec, tedaj jc njegova slovenščina vsa pomešana z germanizmi (?), odtod toliko napačno rabljenih perfektivnih glagolov. Ravno navedenih mest gosp dr. Tertnik sicer ne navaja, gledč teh se torej njegova razprava z »Vien-čevo« ne strinja in molčč odobruje naštete perfektivnike — kar je tudi popolnoma prav! — Toda imamo Še drugih mest, kjer se tudi g. dr. Tertnik spotika ob Prešernovih perfektivnikih, priporočujč namesto njih iraper fektivnike. Oglejmo si še teh nekatere.
V zabavljivem napisu, ^Čebčlice ščstomerjevcam* namenjenem, mčni g. razpravljavec, da bi se morala glasiti tretja vrstica: »Ne vč, kam se cezüre de v a jo« (namesto dčjo). K temu mnenju ga je utegnila zavSsti množina; pri jednini bi se mu bil morda perfektivni glagol zdel čisto na-
raven, in bržkone bi se ne bil spoteknil ob stavku: »Ne - vč, kam se ceztira dene (kam se imä dejati)«; a tii je bilo ravno pomisliti, da je Preščren rabil plural $cezure4 z ozirom na mnogovrstnost cezur v istem heksa-metru. Pesnik, ki v istem heksametru napravi več glavnih zarez, cezur ne deva, ampak jih dene; ako pa v vsi vrsti šestomerov rabi vseskozi cezuro »penthemimeres«, tedaj jo deva ali stavi za tretjo arzo. Navedeno pušico pa kaže menda razlagati takd-le: Če kdo postavi v šestomeru namesto daktila (ali jednakoveljavnega nadomestila t. j. sponcleja) samö trohej, tedaj pride s cezuro v zadrego, tedaj ne vč kam dejati cezuro (kje naj napravi zarezo). Da bi kdo ne včdel, kam se sploh devajo cezure-, to ne more biti posledica navedenega pogoja, kakor bi morda prej včdel, potlej pa ne, ampak le v tistem posamnem slučaji, kadar je zverižil šestomer od trohejev, ne more pogoditi mesta odločni glavni cezuri.
(Dalje prihodnjič.)
L. P.
LISTEK.
Zbrani spisi Pavline Pajkove. Naznanili smo že v poslednji številki prvi zvezek zbranih spisov, katere je pri Dragolinu Hribarji v Celji izdala nosa dobroznana pisateljica, gospd Pavlina Pajkova. Izredno ukusno natisnjena knjiga obseza poleg životopisnih in književnih črtic O gospč pisateljici, katere je spisal g. prof. dr, Janko Pa/k, v prvem oddelku pesmi, v drugem pa „Občutke na novega leta dan" ter noveli . ,0 d 10 m k i iz ženskega dnevnika" in „Blagodejna zvezdica". — Pesmi so bile priobčene v posamičnih letnikih mariborske „Zore" in so leta 1878. izšle v posebni knjižici, torej so večinoma že znane slovenskemu občinstvu. V obče nnm ugaja ta in 6na. dasi je oblika časih nedostatna. Pograjati moramo nekatere stike, ki dandanes, ko se je vzpelo slovensko pesništvo na razmeroma visoko stališče, nikakor ne prebijejo stroge kritike \ spotikamo se semtertja ob prisiljenem naglašanji, nepravilnih ali vsaj dvojbenih slovniških oblikah in ob neobičnih besednih razpostavah, kakor n pr. v zvezah: ,,Na-tč spomin me sili, bridko da vzdihujem (namesto: „. . . da bridkö vzdihujem). Takih zvez je v knjigi prav dosti. Zasledili smo tudi v uikalnih stavkih tožilnik namesto rodilnika (takisto pozneje v prozi); primeri: „Brezna dni plam z molitvo vneto da ne vgasim" (16.), „Moj dar ti ne bi tak zaničevala, tak mrzlo ne bi dala mi slovo" (56.), „Iščem, pa ne čujem petje slavčevo" (63) i. dr. Ne gledč na te nedostatke, zmatramo za najboljše pesmi v zbirki tč-le: „Motto", „Cvetlicam" (dobra ideja; verz: „Ko glasno nam, prem neme, k srcu govorite" je dosti trd); „Sirota", „Milih pokojnikovih dan", „Novomašniku", „Tvoje mokre oči", „Osameli cvetici", „Jesen" (razven končne kitice), „Materni glasovi" in „Gazele". — „Občutki na novega leta dan" so prvi spis pripovedne vsebine in so pokazali že leta 1876., da smč slovenska književnost pričakovati še marsikaj lepih del iz peresa gospč pisateljice. Jako dobro pogojeni so „Odlomki iz ženskega dnevnika", kjpr se je pisateljica globoko zamislila v duševno življenje mlade deklice, kateri se je vzbudila prva, žiti, da nesrečna ljubezen. Dejanja je sicer malo, ali refleksije se takd strinjajo z mišljenjem in čustvovanjem dekliškim, da smo lo novelo radi čitali od začetka do konca. Spis pa bi se
bral dokaj lepše, <la je gospä pisateljica razvezala nekatere brezpotrebno dolge Stavke (primeri str. 127., 128., 129., 14c., 142., 143., 148., 149., 151.). Takisto jezik te novele ni tak6 gladek kakor v nastopni noveli „Blagodejna zvezdica", priobčeni prvič v „Kresi", Tukaj razpolaga gospd pisateljica z lepo pripovedno tehniko, vč zanimljivo in resnično risati značaje ter skrbi za živahen razvoj dejanja. Omenimo Še, da je prevod „Blagodejne zvezdice" izšel tudi v češkem ilustriranem listu „Svetozoru". — Da izrečemo končno sodbo o prvem zvezku zbranih spisov gospč Pavline Pajkove: Težišča tej knjigi je iskati v razpravncm in pripovednem delu, kjer se razvija vsa moč pisateljičina; v tem nas potrjujejo tudi poznejši spisi, ki so svoje dni izšli v „Kresi" in nekoliko tudi v našem listu. Ker je gospa Pavlina Pajkova mimo tega malone jediua pisateljica, kar jih šteje sedanja književnost slovenska, uverjeni smo, da si pridobč nje zbrani spisi dosti prijateljev med čitajočim občinstvom, zlasti med ženskim svetom. To želimo cenjeni gospč pisateljici od srca!
Izvestja »Muzejskega društva za Kranjsko« prinašajo v svojem 4. sešitku nadaljevanje Koldarjevc študije »Boj na Krajinah in zmaga pri Sisku pred 300 leti«, potem »Nekoliko črtic o turških vojskah«, v katerih prof. dr. Fr. Kos v posnetku priobčuje deset izvirnih zgodovinskih dokumentov z leta >536.-1538., nadaljevanje «Slovenskih osebnih imen v starih listinah«, katera je nabral prof. J. Scheinigg iz Zahnovega zbornika »Codex diplomaticus austriaco-frisingensis«, in končno zapisnik kranjskih mahov iz peresa župnika S. Robiča. V »Mabh zapiskih« čitamo nastopne beležke: »Poročila z Grškega« (prof, S. Rutar)y »Podobi sv. Jurija in sv. Ahaca v cerkvi Sv. Radegunde v Srednji Vasi v šenčurski fari pri Kranji« (arhivar A. Koblar), »Vrata iz leta 1638 v Kranji« (ravnatelj Ivan Šubic, ponatisek iz izvesija strokovne šole ljubljanske), »Dva stara zvonova« v zvoniku podružnice Sv. Lovrenca v Radohovi Vasi«, »Ostanki neke vrste retabel-oltarja v podružnici Sv. Trojice v Gradci, v šentpeterski duhovniji na Notranjskem«, »Soka sv. Petra v dvorski cerkvi, fare polhograške« (vse troje priobčil S), »Črna štorklja«- (pre-parator F. Schuh), »Dve opazki k Vrhovčevi .Zgodovini Novega Mesta'« (župuik J. Šašelf) in naposled poročilo o Pečnikovih izkopinah na Gori pri Šmariji na Dolenjskem. — Na platnicah so zabeleženi darovi deželnemu muzeju leta 1893 , tri glagolske listine iz 16. stoletja in hrvaška listina z leta 1591. — Izvrstno uredovana »Izvesija« naj bodo našim čitateljem iz nova toplo priporočena.
Trtna uš in trtoreja. Navod, kako se jc mogoče vkljub trmi uši s trtorejo uspešno baviti. Po najnovejših skušnjah spisal (van Bett, učitelj na vinorejski šoli v Mariboru. Celje 1893. Tiskal in založil Dragotin Hribar. 116 str. Cena mehko vezanemu izvodu 40 kr., po pošti 45 kr. — Poročilo prihodnjič.
III. Letopis slovenskih posojilnic 1892. Sestavil po naročilu načelstva „Zveze slovenskih posojilnic" fvan Lapajne, šolski ravnatelj v Krškem — Slovenske posojilnice so od lanskega leta lepo napredovale, zakaj dandanes jih štejemo že 61 (proti lanskega leta), ki so po deželah razdeljene tako-le: Na Koroškem jih je 17, na Kranjskem 14, na Primorskem 9, na Štajerskem 21. Zadružnikov so imele koncem 1S92. leta 26643, torej za 3708 več nego leta 1891., denarni promet pa je znašal 1892 leta 13,326.676 gld. (za 2,785.910 gld. več nego leta 1891.) — Lapajnetova knjiga ima 12 tabel, katere pojasnjujejo še posebne opazke, mimo tega več člankov, tičočih se delovanja slo ve tisk i h posojilnic in delovanja njih zveze. Sosebno važen je spis o pravilih slovenskih posojilnic z ozirom na njih temeljni in na trgovinski zakon.
Sketove čitanke. Neumorni pisatelj slovenskih čitank, gosp. dr. J. Shet je zopet priredil dve novi čitanki, in-sicer »Slovensko Čitanko za četrti razred skednjih šol« in »Sta roslo v e n sk o čitanko za višje razrede sred"
njih šol.« Prva knjiga je že natisnjena ter obseza 90 prozajiških in pesniških beril na 188 straneh v os merk i; veljala bode 80 kr. Izdd jo tiskarna »Družbe sv. Mohorja«, ki jo je žc predložila visokemu ministers!vu v potrdilo. — Staroslovcnska čitanka pa bode imela okolo 12 pol v osmerki ter obsezala uvod v staroslovensko slovstvo, kratko sta-roslovensko slovnico, staroslo vensko čitanko in slovar. Prevzela jo je v založništvo c. kr. šolska zaloga na Dunaji. Tiskati se začne skoro iu bode bržkone dovršena do meseca svečana, tako da jo bodo učenci lahko rabili že prihodnje šolsko leto. — Mohorjeva tiskarna je tudi nedavno izdala Sketovo knjigo »SI o ven is c h es Sprach-und Ueb u ngs b u cht v peti izdaji, str. 296 v osmerki; cena gld. r-30. Peta izdaja se le malo razločuje od četrte, tako da se lahko rabita obe izdaji skupno. Le semtertja je gospod pisatelj kij malega popravil ali ugladil.
Dijaški koledar za navadno leto 1894. III. letnik. Izdala in založila „Narodna Tiskarna." — Poleg navadnih koledarskih stvarij prinaša ta priljubljeni koledar letos životopis Jana Kolldrja z lepo sliko iu pregled dubrovniške literature. Knjižica, ki se priporoča tudi po lični zunanji obliki, stane 60 kr, ter se dobiva v „Narodni Tiskarni" in pri vseh knjigotržcih.
Nov slovenski list. Prejeli smo prvi dve številki novega politiškega lista »Sloge«, ki je začel minuli mesec izhajati v Gorici. »Sloga« izhaja vsako prvo in Četrto soboto v meseci in veljd za vse leto I gld. 20 kr. Naročnino vzprejema A. m. Obizzi v Gorici.
Praška »Politik« o Aškerci. V 254. številki praške „Politike" je priobčil znani književni kritik g. Fr. Selak v Zagrebu pod zaglavjem „A. Aškerc. Sloveuischer Dichter" obširnejšo studijo, v kateri pravi mimo drugega: „Seit etwa einem Decennium beherrscht den slovenischen Parnass A. Aškerc, ein Mann von urkräftiger Begabung, der in sein Volk schon manchen zündenden Funken geschleudert hat und seinem etwas schwerfällige» Idiom Harmonien entlockt, welche beweisen, dass die slovenischc Poesie noch nichts von ihrer männlichen Kraft eingebüsst hat, dass sie vielmehr ihren Beruf, die Nation durch die harte Lebensschule zu läutern und eines schöneren Loses würdig zu machen, unentwegt erfüllt. Aškerc hat insbesondere die bislang von den Slovenen wenig gepflegte epische Dichtung mit einem Ruck zu klassischer Vollendung erhoben, ist der erklärte Liebling der vorwärts strebenden Jugend und offenbar berufen, auch das kommende Jahrhundert massgebend zu beeinflussen". — V interesantno studijo so vpleteni nekateri prevodi Aškerčevih poezij, tako ,.Javor in lipa", „Poslednje pismo" iz peresa Selakovega, potem pa „Dvorski norec" in „Pevčev grob", katera je svoje dni v nemškem prevodu priobčil A. Funtek v ljubljanskem uradnem listu (glej letnik 1890., 12 štev. našega lista). — Selakova prevoda hočemo ponatisniti v prihodnji številki.-
Slovensko gledališče. Iz oficijalnega poročila, katero je razglasilo „Dramatično društvo" o gledališki dobi X893./94., posnemljemo, da se bodo letos predstavljale sosebno nastopne premijere: „Dolenjska železnica" {lokalizirana po češkem izvirniku dr. Štolbe), Baluckega „Občinski svetovalec", „Brez boja" spisal Šimdček, Nevskega ,,Daniševlji rod", Pailleronova „Miška", BozdScha .,Iz dobe kotiljonov", Mčilhacova „Mamsell Ni-louche". Na repertoaru so tudi Moserjev „Knjižničar", Dumasova „Dama s kamelijami", Zabehov „Razkolnikov", Scribova „Adrienne Lecouvreur", Duma sov „Kean" in Mo-ličrov „Skopuh". — Izmed oper se bodo pele zlhsti Smetanova „Prodana nevesta" in istega skladatelja „Poljub", Blodkova opera „V vodnjaku", Bendlov „Stari ženin", poljska opera „Ilalka", dalje „Cavalleria rusticana", „Qrožar iz Wonnsa" in „Marija Rohanska". — Dramo bode kakor dosihdob vodil režiser g. Ignacij Borštnik, vodstvo opere pa sta prevzela gg. Fr. Gerbič in J. Nolli. Poročati je končno še, da je „Dramatično društvo" poleg dosedanjih igralcev angažiralo nove pevke in pevce, tako prvo
dramatiško pevko gospodičino Lešfins ko, koloraturno pevko gospodičino Rt ho, prvega tenorista gospoda Beneša in prvega basista gospoda Vašička. — Lani angažirani basist Fe-dyczkowski je odstopil.
Dvestoletnica smrti Valvasorjeve. Dnč 19. m. m. je minilo dvesto let, odkar je umrl slavni kronist Valvasor. Na Krškem se je ustanovil odbor, da bi posla vil ta spominski dan; toda ker je v Valvasorjevi hiši sedaj hiralnica, ni se mogla letos hiša primerno obnoviti in zato spominska plošča ne vzidati. Slavnost se je odložila na bodočo pomlad.
Vodnikova slavnost na Koprivniku se je zvršila dnč 27. malega srpana po določenem vzporedu. Spominska plošča, vzidana v ospredje župnega ddma, ima na levi strdui letnico 1793, na desni pa 1893. in potem napis: »Spominu stoletnega godu ko-privniške fare in njenega prvega duhovnega očeta Valentina Vodnika postavili častilci Vodnikovi.« Spodaj se še čitajo Vodnikovi stihi: »Rodila Te Sava, ljubljansko poljč, navdala Triglava Te snežne kopč « — Lepe slavnosti se je udeležilo mnogo preprostega ljudstva, pa tudi dokaj posvetne in duhovske gospode.
Nova srbska drama. Ljubo Petrovič je izdal »Sudjaje«, dramolet v treh dejanjih s petjem. Delo je nagradila »Matic» Srbska«. Cena 1 dinar.
Srbske skladbe. Nedavno je izšel prvi zvezek srbskih ndrodnih pesmii, katere je za klavir in petje priredil Rajo Puvlovie, igralec srbskega narodnega gledališča. Cena 3 dinare.
»Balkanska carica«j znana drama Črnogorskega kneza Nikolc I., preložena je sedaj tudi na ruski jezik. Prevod je oskrbel Milan Žerajie, ki je bil za tO odlikovan z Danilovim redom četrte vrste.
Michal Hornik, duševni voditelj lužiških Srbov, praznoval je dnč 1. m. m. šest-deseiletnico svojega rojstva in zajedno štirideset letnico svojega književnega delovanja. Njega ime je tako tesno združeno z vsem napredkom lužiških Srbov v minilih 40 letih, da mu po pravici prisloji častni pridevek oče lužiškega ndroda. Hornik je izdal mnogo filoloških spisov, narodnih pesmij, zabavnih, šolskih in verskih knjig; predsednik je „Matici Lužiški", ustanov ni k in podpornik mnogih društev i. t. d. — Več o gibanji lužiških Srbov bode poročal „Ljubljanski Zvon" v daljnem krasnem potopisu ,,Tri dni ob Sprevi'1, katerega smo že meseca svečana prejeli od g. J. Manltianija; žil, da ga doslej še nismo utegnili priobčiti.
Listnica. Svojmir. Nekatere priobčimo. — Ivo M „Izpoved1' je dobra po ideji, ne tako pO obliki. Naznanite nam točni svoj naslov, da Vam pišemo. — Ilircc. Vaša „Fantazija" je tako nejasna, da je niti nc umejemo. — D — F. T. Za nas nerabno. „Balada na narem gradu" je preširoka iu proti koncu popolnoma neutemeljena ; poleg tega nima kär nič baladnega značaja. — Troškn. Danes ni bilo prostora, torej prihodnjič. Morda nam pošljete še k&j !
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.