P»9Mm phlui ▼ (ototfaf iZJružm siti rlrii li ILUSTROVAMI LIST ZA MESTO IN DEŽELO JI C lil Cena 2 Din Izhaja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Tyr6eva (Dunajska) cesta 29/L PoStnI predal Štev. Slo. liaiun poStne hranilnice r Ljubljani Stev. 15.383 Ljubljana, 17. maja 1934 Naročnina za Četrt teta 20 Din, Tem bolje, tako bom lahko hkratu napravil tudi par posnetkov zveri!« Tedaj je pristopical komaj petdeset korakov od njega izredno velik žiraf-ski samec. Serketta je premagala iz-Ikušnjava: pomeril je v žirafo in sprožil. Zadeta v pleča se je mogočna za njim tiralico, potem se pa zanj nič več ne zmeni. Treba je bilo proti Dillingerju resneje nastopiti. Oblast ga je torej proglasila za najhujšega ameriškega zločinca in razpisala nagrado 25.000 dolarjev tistemu, kdor ji ga živega ali mrtvega spravi v roke. Natisnili so posebno brošuro in jo razdelili med vse ameriške policiste in varnostne organe ter v njej popisali Dillingerja in njegovo početje. Sedemkrat so ga obkolili in ga že skoraj imeli v rokah, toda vselej se jim je znal spet izmuzniti; zato «o postavili na noge posebno brigado 6000 policistov in detektivov, ki so ee s 600 avtomobili, tremi letali in 800 stražniki na konjih odpravili nanj na lov. Ogenj v hoielu Toda vse iskanje je ostalo brez uspeha. Tedaj je nastal ponoči v nekem čikaškem hotelu ogenj in eden 'izmed gasilcev je po sliki, ki jo je videl v časnikih, spoznal v nekem gostu toli iskanega razbojniškega poglavarja. Poklical je policijo in posrečilo se ji je spraviti Dillingerja na varno. Zaprli so ga v Čikagu, toda ftržava Indiana, kjer so posebno koprneli po tem, da bi ga videli na električnem stolu — saj je v Indiani izvršil največ zločinov — ga Čikaža-nom ni privoščila. Posebno rada bi ga dobila v pest neka ženska; morala je biti že nenavadno energična, drugače je ne bi bili izvolili v Lake-Countyju v Indiani za šerifa, to je za vrhovnega sodnega uradnika. Sicer je žival zgrudila na tla. Ostalo krdelo se je spustilo v divji beg. Ranjena žirafa je nekaj časa obupno otepala okoli sebe, toda na noge ni mogla več. Ta njen smrtni boj je hotel Serkett na vsah način dobiti na ploščo. Uravnal je kamero, velel spremljevalcu, naj zažge bliskovno luč, in že je sikaje zletel magnezijev plamen visoko v zrak in slepeče razsvetlil nočno temo. Leopard na plošči! Kakor o belem dnevu je ležala žirafa pred njima, divje otepaje z vratom in glavo — toda z grozo je tedaj lovec zagledal ob žirafinih zadnjih nogah razločne obrise velikega leoparda, ki je prestrašeno srepel v jarko bliskovno luč. Vse je kazalo, da se je bila zverina že zagrizla v ranjeno žirafo, ne sluteč, da je človek v bližini. Ravno je hotela odtrgati masten založaj, ko jo je neljubo zmotila magnezijeva luč. Toda med tem je bila spet legla egiptska Banka Baruch 15, Rae Lafayette, PARIŠ Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najku-lantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji tn Luksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bru- xelle«; Holandija: št. 1458-66, Ded. Dienst; Francija: št. 1117-94, Pariš; Luksemburg: št. 5967, Luxemburg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. tudi indianska državna policija prežala na Dillingerja, toda gospa šerif-ka je bila naglejša; najela si je posebno letalo in odletela z njim v Či-kago in tam zahtevala in tudi dosegla, da so ji izročili Dillingerja. Nato ga je z njegovo tolpo vred zmagoslavno prepeljala nazaj v Indiano in ga spravila v lakecountyjsko ječo. Vsa Indiana se je že veselila procesa in obsodbe razbojnika, toda Dillinger je oblastvom vnovič prekrižal račune: nekega dne so našli njegovo celico prazno, in tudi njegovih pajdašev ni bilo nikjer več. Seveda ni bilo treba dolgo čakati, da so se spet raznesli glasovi o novih zločinih Dillingerjeve tolpe. Vso Ameriko je prevzela pravcaia Dillingerska psihoza Prikazal se je zdaj tu zdaj tam, zdaj so ga videli v Čikagu, potem spet na srednjem zapadu in na jugu, v Kaliforniji, povsod hkratu, policija je delala s polno paro, prav tako nanj naščuvani reporterji velikih časnikov, ki so že pred tedni uvedli posebno >Dillingerjevo rubriko«. Res so aretirali par članov njegove tolpe, tema na pragozd; od jarke luči in koj nato nastopivše teme docela oslepljena moža nista razločila niti svoje dlani pred seboj. Sicer se je lovec pri priči sklonil in kriknil osuplemu Serkettu svarilo: »Pazite, leopard!« toda zverina je bila naglejša. V leopardovih šapah Prihodnji mah se je zagnalo mogočno telo med moža, ju podrlo na tla, da so aparat, stojalo in drugo orodje v širokem loku zleteli v gozd. Strašno renčanje in zlovešče puhanje jima je izdalo, da je leopard nad njima. Naglo ko blisk se je lovec zavalil po tleh v stran, krčevito stiskaje puško v roki. Serketta je pa nepričakovani napad našel docela nepripravljenega in je prišel pod lieo-parda. Zdaj je moral na lastni koži občutiti, da je afriški leopard mnogo, mnogo nevarnejši od indijskega tigra. Med neoboroženim Scrkettom in razdraženo zverino se je začel v temi srdit boj. Lovec ni mogel poseči vmes. Leopard je besno sekal z zobmi okoli sebe in zadajal nesrečnemu Angležu strahovite rane. Lovec je stal nekaj korakov od klobčiča, ki se je valjal po tleh, in zaman iskal priložnosti, da bi s kopitom svoje puške zamahnil po zverini in jo pobil. Tema je bilo ko v rogu in tako ni mogel razločiti, kje je človek in kje leopard, zakaj zver je neprestano plesala okoli svoje žrtve in ji s svojimi mogočnimi šapami zadajala strašne rane. Serkett je z obema rokama tiščal leopardovo glavo od sebe; pri tem mu je zverina mesarila spodnje lehti in prsi. Smrtnega ugriza v goltanec med njimi tudi >Babyja« Nelsona — toda o Dillingerju ni bilo ne duha ne sluha. Policija misli, da se skriva v Čikagu. Še ondan so našli na cesti prazen avto, ves preluknjan z revol-verskimi kroglami in okrvavljen; ugotovili so tudi, da je avto ukradel Dillinger 23. aprila. Zdaj patruljira policija po vsem Cikagu, preiskuje beznice in posebno ostro preži na ženski podzemeljski svet; zakaj vse, kar vedo o Dillingerju, upravičuje nado, da mu bodo s pomočjo žensk še najprej prišli na sled. Zenske so razen kokaina in »tijuank« — z mamili impregnirane, iz mehiškega obmejnega mesta Tiajuane vtihotapljene cigarete — največja Dillingerjeva strast. Dillinger je imel in še ima v Čikagu celo vrsto prijateljic. Zenske ga obožujejo, toda zadnje čase pozna samo eno, lepotno kraljico čikaškega podzemlja, Pearl Elliottovo, ki si jo je izbral za svojo ljubico. Pearl Elli-ott je prava Kirka; v čikaškem podzemlju so jo krstili za »Death-kisser«, smrtno poljubljevalko — nič manj ko petnajst razbojnikov so njeni poljubi že spravili v smrt. Da ne bo Johnny Dillinger nemara šestnajsti? se je nesrečnež sicer ubranil, toda njegov odpor je postajal vse slabši in slabši, žilava mačka je pa čedalje srditeje naskakovala. Ko so mu kremplji zadnjih nog leoparda začeli mesariti še trebuh, je jel njegov odpor kar vidno pojemati. Z obupnim naporom vseh svojih sil je še tiščal leopardovo glavo od sebe, toda dolgo ni moglo več trajati, ko bo podlegel. Serkett je obupno zakričal na pomoči Tedaj se je lovec, ki je moral do^ tlej prekrižanih rok gledati, ali bolje, poslušali strašni boj, vrgel v sredo med njiju, zagrabil leoparda in ga potegnil od Angleža. Nato je po bliskovito skočil po puško in ravno v trenutku, ko se je leopard rjoveS hotel zagnati nanj, z vso silo zamahi nil s kopitom po zverini. Še en udarec je zadel leoparda, potem je pa puško obrnil in sprožil v zverino. Takoj nato je vrgel puško proč, potegnil lovski nož in se z njim zagnal na mačko, zasadil vanjo rezilo in se z vso težo obesil na ročaj. Zverina je še nekaj časa otepala z nogami; toda njene moči so vidno pojemale^ Bila je zadeta na smrt. Do smrti pohabljen Strašni boj ni trajal več ko deset minut, toda bilo je dovolj, da je leopard neprevidnega Serketta zdelal malone do mrtvega. Lovec je tedaj zažgal ogenj, da prežene zveri, obenem je pa pri zubljih prasketajočega ognja obvezal strahovite Angleževe rane, kolikor je pač mogel. Drugo jutro je Serkettu vbrizgnil injekcijo proti tetanusu, potem je pa skoraj umirajočega ranjenca spravil na varen kraj in šel iskat črnce, ki • so taborili več ur daleč. Cele tedne je trajal prevoz do najbližnje postaje, med tem je bil prišel tudi zdravnik, ki so ga črnski tekači šli iskat. Dosti seveda ni mogel napraviti, zato je odredil, da Serketta prepeljejo v naj-bližnjo bolnico. Serkett je imel obe lehti razmesarjeni do kosti, razen tega mu je bil leopard zadal globoke ran v trebuhu in na stegnih, tudi drobovje je imel načeto; morali so izvršiti več operacij, preden so ga zdravniki za silo ozdravljenega odslovili. Celili štirinajst mesecev je ležal v bolnici, in ko jo je zapustil, da se vkrca na Angleško, sta ga bila sama kost in koza. Na obeh lehteh nima več mesa, da sta podobni okostnjaku, zakaj meso,; ki ga odtrgajo divje zveri, nikoli več ne zrase. Razen tega so mu moralij izrezati pol želodca in del črevesja; nesrečni Serkett je za vse življenje obsojen na uživanje samega mleka. Mlečna dieta in nemočne roke, ki ne bodo nikoli več mogle držali težke fotografske kamere, so mu ostale za večen spomin na bliskovni posnetek poginjajoče žirafe v afriškem pragozdu... <■ -________ Otok fta dcažfoi Zaradi razdelitve otoka Kašik Ada, ki leži med Burgasoin in Biijiik Ado, se dediči tožarijo. Pred leli je kupil Kosmeto Effendi otok za 100 turških lir, čeprav ni bil pripraven za kmetijstvo. Kajti tistih nekaj oljk ni vredno niti besede. Edino kozam je dober pašnik, ribiči pa na njem napenjajo svoje mreže, da se osuše. Nedavno je Kostnelo Effendi umrl, dediči so se pa sprli zaradi razdelitve otoka. Sodišče je odločilo, da se otok na javni dražbi proda. Baje bo dražba že te dni; Bog ve, ali bo iz-dražena vota zadoščala za soduijske in odvetniške stroške. * JUGOSLOVANSKA ZAVAROVALNA BANKA Cl v Ljubljani, Gosposka ulica 12 || J LH IT IJ H Te,ef’ 21-76’ 22 7G Podružnice i BEOGRAD, ZAGREB. SARAJEVO. OSIJEK, NOVI SAD in SPLIT ■■■ mmmammmmmmKmmmmmmmmmmmasmm ■ 2 zavitka sta potrebna za eno pranje po Schichtovr metodi: Ženska hvala za namakanje zvečer, Schtch-tovo terpentinovo milo za enkratno izkuhanje prihodnje jutro. TO JE CELO DELO P R I J J Poučni poskusi na Ce hočemo iti v boj proti sovražniku, moramo najprej vedeti, koga ti mamo pred seboj. Važno je tedaj, ida spoznamo bistvo raka. Rak ni tuje telo, ki vdre v človeka ali žival od zunaj. Rak je živo tkivo; fcato se začne brez bolečin, nezaznavno. Rak je nekaka vrsta rasti. V nekaterih primerih zavzame la rast nevarne oblike. Ti zli izrastki so mekontroljivi; na lepem načno okoliško tkivo, zamaše življenjske poti, zatro notranje organe in pretrgajo normalno funkcioniranje organizma: rak se je začel. V našem telesu je več vret tkiva, zatorej je tudi več vrst raka. Erwin Smith iz kmetijskega ministrstva Združenih držav je popisal rakove bule, ki se pojavijo v rastlinah, kadar spuste neke žuželke svojo etru peno tekočino vanje. V Nemčiji eo opazili, da dobi rastlina odolin rakove izrastke, če jo obsevamo z ra-'diio-aktivnimi žarki. Tudi pri nekaterih mušicah, ki žive v sadju, so odkrili rakove bule. Za rakom obole itudi ribe, kače, močeradi, krastače in nekateri ptiči (zla9ti sove). Toda bolj kakor pri vseh drugih živalih je proučevanje raka poučljivo pri podganah in miših. Nekateri teh glodavcev sami zbole za rakom, pri drugih ga ipa umetno zbude z vbrizganjem na 'poseben način destiliranega katrana. Konstitucija podgan in miši je v (Splošnem precej slična človeški, tudi njihova fiziološka razdobja spominjajo na človeška. Miš živi po navadi de tri leta; v tem času doživi kakor [človek detinstvo, mladost, zrelost in (Starost. Enoletna miš je kakor 45 letini človek. V tej dobi se pri človeku fin miši lahko začne rak. Proučevanje raka je pri miših zato precej olajšano, ker se ti glodavci hitro plode. Miš spravi svojih 50 mla-idiih na svet, vsak samec je pa oče povprečno 400 miši. Tako ima učenjak priliko v dvajsetih letih opazovati in proučevati svojih 55 do 60 ''mišjih rodov. Kar se tiče sprejemljivosti za raka, «e migi med seboj zelo razlikujejo. Tako so imeli priliko v laboratorijih opazovati mišje družine, pri katerih je okoli 80% samic samih od sebe obolelo za rakom na prsih. Spet pri drugih družinah niso opazili niti enega primera raka, čeprav so pregledali okoli tisoč živali iz 50 rodov. Kaj je vzrok tej različni sprejemljivosti? Ce vbrizgamo mišim in kuncem na poseben način destiliranega kaframa. zrasejo živalim bule. A to ne miSih in podganah pomeni, da bi bite vse živali dobile raka, zakaj pri nekaterih so te bule čisto nedolžne. Zdi se, da je reakcija odvisna od individualne konstitucije posameznih živali. Proučevanje te reakcije utegne znatno razbistriti vprašanje, kako nastane rak. Rakovo tkivo se da presaditi ter živi in rase v isti toploti, kakor jo ima človeško telo. Napravili so filmske posnetke celic tako zdravega kakor od raka prizadetega tkiva; prav tako so filmali tudi razpadanje rakovih oelic, obsevanih z radijem. Rako- Madrid, v maju. Ljubosumni zakonski možje si izmislijo najneverjelnejša pota in načine, da bi svoje žene zalotili pri izneveri. Tudi don Gusanto iz Madrida je grenil sebi in svoji ženi življenje, ko jo je zalezoval na slehernem koraku, prežal na njene telefonske pogovore, odpiral njeno pošto in naposled najel še posebnega detektiva, da jo je zasledoval, ko je šla z doma. Toda vse to mu oči vidno še ni zadoščalo, zakaj ravno iz tega, da ni našel nikakega dokaza njene nezvestobe, je sklepal, da ga vara na posebno premeten način. Sklenil je tedaj njeno zvijačnost še prekositi in se v la namen ni ustrašil ne denarnih izdatkov ne drugih nevšečnosti. V svojo delovno sobo si je dal prinesti velikansko omaro, ki je bila na zunaj docela slična nedolžni pisarni-ški omari za akte. Njena notranjšči- Ondau so v lizbonsko bolnico pripeljali s policijskim spremstvom na smrt bolnega berača. Zagrešil jo nešteto zločinov in je več presedel po ječah kakor na cestnih vogalih. Ko se mu je bližala smrtna uta, ga je obšlo kesanje in je prosil, naj mu pošljejo izpovednika. Ker ga pa ni bilo v bližini, je vzel v roke križ, ga objel, prosil vse, ki so bili zbrani okoli njega, odpuščanja, in zajecljal s pojemajočim glasom: »Jaz sem edini kriv strašnega umora, ki je pred leti vso deželo navdal z grozo. Toda nauiestu mene je že ve celice poganjajo in se množe z veliko hitrostjo. Potem so presadili rakovo tkivo v telo živali iste vrste, kakor je ona, ki so ji to tkivo izrezali. V takšnih okoliščinah se rak silno naglo razširi. Tako na primer doseže kos tkiva za rakom obolele miši že nekaj tednov po presaditvi rakovih celic težo petih gramov. Ta množina se da razdeliti na sto delov in presaditi ua sto miši. Ce ta postopek ponovimo pri vsaki živali, si naberemo, preden je leto okoli, več ko 400.000 kil rakovega tkiva. Iz tega vidimo, kako strahovito naglo se rak širi. Zraven je pa tako rekoč neumrljiv: raziskovalec raka Jensen je leta 1900 odrezal neki miši kos rakovega tkiva, ki živi še danes. tednov, poskrbel je pa kajpada tudi za dostop svežega zraka. Nekega dne je don GusantO_ dejal svoji ženi, da mora za delj časa odpotovati. Lepo se je poslovil od nje, še poljub ji je dal, nato se je pa skrivaj vtihotapil v svoje oprezovališče. Tam je sedel tiho ko miš, jedel konzerve, pil kislo vodo, sem pa tja tudi kakšen kozarček dobrega vina — in prisluškoval. Toda naj je še tako napenjal oči in ušesa, njegova žena ni storita ničesar, kar bi moglo njegov sum potrditi. Ko je že celih štirinajst dni čepel v tem prostovoljnem zaporu in še zmerom ni ničesar sumljivega odkril, je neke noči nenadoma pobesnel, skočil iz omare in začel razbijati stole. Lahko si mislimo, kako je to delovalo na ubogo ženo, ki je bila ravno sredi najslajšega spanca. Dobita je živčni šok in so jo morali odpeljati v sanatorij. Seveda je potem vložila tožbo za ločitev zakona in jo kajpada tudi dobila. dolga leta zaprt neki nedolžen človek. Njegovo ime je ...« Toda njegovo izpoved je presekala smrt. In zdaj živi vsa Portugalska pod strašnim vtisom, da neki kaznjenec že toliko let po nedolžnem vzdihuje v ječi. Časniki pozivajo policijo i.u sodišče, naj vse stori, da razkrije skrivnost, ki jo je vzel mrtvi zločinec s seboj v grob. llainat/eiša slcoisUa »Oprostite, gospod doktor, vendar ne boste zahtevali, da vam plačam celo tarifo! Pomislite samo, da je od mene vsa vas dobita hripol« (SNSSE 400.000 poklicnih zločincev imajo v Združenih državah. Na leto napravijo M zločinci, tako so izračunih, za svoiih 13 miljiard dolarjev škode (500 milijard dinarjev). ■ Ce Figuro ljubimka. »Kavno sem s« dal briti.« je razlagal Mr. lienry Watson milvvaukeejskemu sodniku za razporoke, utemeljujoč svojo tožbo. »Brivec mi je pripovedoval o svoji najnovejši ljubavni istoriji ter mi podrobno popisal svojo partnerico. Glejte, zdajle gre mimo. je dejal in pokazat skozi okno. Pogledal sem in — spoznal svojo ženo. Ker mi je pa brivec prav takrat nastavil britev na vrat, sem moral ostati miren.« — To vam verjamem.c je z razumevanjem pritrdil sodnik in tožbi ustregel. Umorjenec, ki še zmeraj živi. Pred 40 leti so v nekem majhnem portugalskem mestu obsodili kmeta Vincenta Jaferona na dosmrtno ječo, češ da je umoril nekega angleškega artista, ki je že enajst let prebival v istem mestecu. Čeprav je obloženec odločno tajil, mu ni nič pomagalo. Umorjenčevega trupla sicer niso našli: zato tudi niso .Taferona obsodili ua smrt. Prejšnji teden se je pa »umorjeni« Anglež nenadoma spet pojavil v onem mestu. Odšel je bil takrat na kratek izlet na Angleško — na izlet, ki je trajal trideset let. Po nedolžnem obsojeni kmet jo medtem že umrl. ■ Avtomobili po 17.0(1(1 Din. Ne pri nas, nego v Nemčiji. Tudi še ne danes, temveč šele čez nekaj mesecev, ako pojde vso po sreči. Nemška avtomobilska industrija se namreč bavi z mislijo, da bi spravila na trg ljudski avto za štiri osebe z največjo hitrostjo 80 km na uro. ki ne bi stal več ko 1000 mark, če se bo našlo vsaj 70.000 kupcev. Neki ameriški učenjak je odkril sredstvo. s katerim je moči zaznati vonjave do ‘24 metrov daleč. Ali ne bi bilo boljše, če bi bit našel sredstvo, ki bi se z njim dal vohati smrad 24 ur vnaprej? ■ Aljehin in Bogoljubov sta odigrala doslej 16 iger. 16. partijo je svetovni prvak po daljšem presledku spet dobil, tako da je sedanje stanje zmag 5:1 za dr. Aljehina. Neodločenih partij je bilo 10. Celotno razmerje je 10:6 za Aljehina. Match ho trajal še približno mesec dni. V Ujpestu na Madžarskem se vrši šahovski turnir, na katerem sodelujeta tudi naša rojaka velemojster dr. Vidmar in mojster Pirc. Od znanejših šahistov omenimo Tartakovvra, Flohra, Steinerja, Grunfelda, Thomasa, Treybala. — Dr« Vidmar je doslej izgubil že dve igri, Po 9. kolu si Pirc in Flohr delita 2. in 3. mesto (5 in pol točke), Vidmar je na 6. mestu (4 in pol točke). Amerika je nastavila svojim dolžnikom nož na vrat. Lani se je še zadovoljila s tako imenovanimi simbolnimi plačili zapadlih obrokov vojnih dolgov, letos hoče vse ali nič. Verjetnejše je, da ne bo nič dobila. Ali bo potem vendarle izpevidela, da je že zadnji čas, da se potegne črta pod vojne račune?. prehuda &$k na je pa bila na moč rafimr no ute-jena: imel je v njej pravca.o posteljo, električno luč in živež t za ve^ Kdo.fč ZkJfvCČ? Lizbona, v maju. Urednik je odložil svoj modri svinčnik in globoko vzdihnil, ko je zagledal malega Johnnyja Simsa. Johnny je zardel, v zadregi mencal klobuk v rokah in nemirno prestopal z ene noge na drugo. Potlej je urednik raztrgal Johnnyjevo zgodbico na kosce in jo vrgel v košaro za papir. Odložil je naočnike in jih jel čistiti, zraven je pa srdito gledal Johnnyja. »Rad bi prav za prav vedel«, je rekel ostro, »zakaj niste rajši postali špecerist. Mislim, da bi bili imeniten prodajalec sirovega masla in slanine. Nemara bi še tega ne znali. Zdi se mi, da ste se že rodili s posebnim darom, da spravite vse v nered, česar se doteknete.« »Ko bi mi hoteli samo pojasnili«, se je ponižno oglasil Johnny, »kaj je tako zanič na mojih stvareh.« Urednik je zastokal. Potlej je rjoveč planil s stola. »Pojasniti!« je zakričal. »Ti moj Bog — ali mar mislite, da je urednik za to plačan, da daje pojasnila? Zdaj pa poslušajte: če mi ne prinesete najpozneje v osmih dneh prvovrstne istorije, zletite na cesto, kakor ste dolgi in široki. Tako, zdaj pa dovolj besedi. Pod istorijo razumem nekaj popolnoma novega, a če ne znate razločevati, kaj je novo in kaj ne, potem pojdite in postanite špecerist, kakor sem vam pravkar rekel. Preden pa greste, vam bom še povedal, česa vam je treba, če hočete takšno istorijo najti: podjetnosti. In zapomnite si, fant, če se podjetnost ne rodi s človekom, vliti v glavo se ne da. Zdaj pa — ven. Slišali ste, kaj sem rekel. Istorijo do konca tedna ali sva pa opravila.« Ves pobit je odšel Johnny Sims iz uredništva. Kje naj vzame kakšno istorijo? Kaj je mogel drugega početi kakor hoditi okoli in z obema očesoma vestno prežati na dogodke? Če ne bo istorije, ne bo več službe. In če ne bo službe, ne bo kruha, zakaj edino,. za kar je bil poraben, je bilo pisanje. Po urednikovi sodbi še za to ne. ' Tako sam s seboj govoreč je Johnny odkolovratil v park. Tam si je kupil najnovejšo številko časnika, ki je zanj pisal, in sedel, da si bo članke v njem tehtno razčlenil. Kmalu so se mu oči ustavile na temle: Princ Siegfried Alcanski jc prišel za delj časa v London. Znameniti dragulji dobe novo okovje. Le malo ljudi na vvaterloojski postaji je slutilo, da je visoki mladi mož strumnega vojaškega držanja, ki je stopil iz vlaka ob drugi uri trideset, princ Siegfried Alcanski. Z njim je bila njegova žena, princesa Ilgrid, katere zagorela južna lepota se je tolkla z bledo poltjo njene znamenite londonske gostiteljice, ki ju je čakala na peronu. Prinčevski par se je odpeljal v bolel »Milan«, nato je pa obiskal znanega zlatarja Negrija. Princesa je imela, ko je stopila v trgovino, velik usnjat kovčeg, ven je pa prišla brez njega. V tem kovčegu so bili, tako domnevajo, znameniti dragulji, vredni bajne vsote pet sto tisoč funtov. Te dragulje bo gospod Negri na novo okoval. Ko je Johnny Sims to prebral, je preštel svoj drobiž. »Ravno dovolj, da plačam taksi do Bond-Streeta. Sodim, da bom tam že koga našel, ki me je prehitel. To bi bil le nov primer moje običajne smole. Vsc-kako pa velja srečo poskusiti. Naprej šorej!« S temi besedami je Johnny sedel Princesini dragulji Napisal C. Hedley Bar ker v taksi. »Zlatar Negri, Bond-Street«, je rekel. Nekaj trenutkov nato je Johnny stopil skozi velika vrata, kjer se je kakšno uro pred njim oglasila princesa Ilgrid. Zelo eleganten gospod mu je smehljaje prišel naproti po mehki preprogi. »Dober dan, gospodi S čim vam smem postreči?« »Rad bi govoril z gospodom Negn-jem.« Elegantni gospod se je spet nasmehnil. »To bo težko. Gospod Negri le redkokdaj utegne. Namestu njega sem vam jaz na razpolago.« Johnny je zmajal z glavo. »Ne, to mi ne zadošča«, je dejal. »Na vsak način moram govoriti osebno z gospodom Negrijem.« »Razumem. Gotovo se še niste z njim dogovorili. Bodite torej tako ljubeznivi in zapišite svoje želje, jaz mu bom pa oddal vašo posetnico.« Zdaj je Johnny napravil napako. Če bi bil dejal: »Moj obisk je v zvezi s princesinimi dragulji«, bi bil nemara kaj dosegel. Toda v svoji neizkušenosti je odgovoril: »Prišel sem v imenu ,Kurirja*.« Hotel je še nekaj reči, toda elegantni gospod mu ni dal dogovoriti. Stisnil je ustnice in nabral čelo. »Prav žal«, je rekel. »Mister Negri ne sprejema časnikarjev. Zbogom!« »Če vam rečem...« je vztrajal Johnny. »Zbogom!« Zunaj je Johnny obstal in hrepeneče strmel v hišo mistra Negrija. Nekje v tej hiši je bila istorija in odločen je bil, da jo dobi v roke. Ves obupan je hodil okoli hiše. Na levi se je razprostiral hodnik z oblo-ki. Obrnil se je tja in prišel na dvorišče, obdano na zadnji strani s štirimi hišami. Na eni strani je bila rešilna lestev. Na drugi strani je bilo vedro za vodo in pomivača. Ta po-mivača je bila v rokah nekega majhnega, živahnega moža z zelenim predpasnikom. Pomivača je čofnila v vedro, ko je mož zdaj prenehal brisati okno in pogledal Johnnyja. »Dober dan«, je rekel nekam negotovo. »Dober dan!« je odgovoril Johnny. »Malo se razgledujem.« Mož je prikimal. »Morda bi mi vedeli povedati, kako se je končala popoldanska dirka?« »Na žalost ne vem«, je odgovoril Johnny. »Hm,« je zamrmral majaje z glavo čistilec oken, »bojim se, da ,Kometu* niso prijala gomoljasta tla. Ta konj rad sliši svoj lastni topot... Ali bi radi kaj posebnega?« »Da«, je odvrnil Johnny upapolno. »Ali bi mi lahko pomagali? Gledani, kje je zadnja stran Negrijeve hiše.« Snažilec oken je prijel Johnnyja za roko. »Ali vidite okno z višnjevimi zavesami, tam kjer se konča rešilna lestev? Nu, tam notri leži nekaj tisoč funtov. Nemara celo milijoni. Demanti in smaragdi in safirji in drugega takega ongaja na prebitek. Da, in tistole je delovna soba starega Negrija. Čudna reč, da ga še nihče ni izropal, ne? Toda rad bi poznal vlomilca, ki bi bil kos jekleni omari tam notri. Saj prav za prav ni samo ena omara, dve sta, druga v drugi, in vnanja je osemnajst palcev debela. Razen tega ima patentno alarmno napravo zoper vlomilce, da spravi pol Westenda na noge, če se kdo ključavnice le dotekne. BiH Yeoman, oskrbnik hiše, mi je nekoč vse to razkazal. Poznam starega Billa že leta. Vsak praznik sva...« »Stoj«, je dejal Johnny, ki se mu je iznenada zabliskala misel. »Pravite, da je tamle ob koncu rešilne lestve njegova pisarna.« »Tako sem rekel.« »Lepo«, reče Johnny. »Zdajle bom splezal po rešilni lestvi. Toda zastran tega naj vas ne skrbi, saj nisem vlomilec. Stvar je ta, da moram strašno nujno govoriti s starim Negrijem, v trgovini me pa ni hotel sprejeti. In če mi uspe, zanesite se, tudi za vas ne bo slabo.« Bil je vroč julijski popoldan in okno mistra Negrija je bilo odprto, da je prihajal v sobo svež zrak. V trenutku, ko je Johnny Sims, ves umazan od plezanja po sajasti rešilni lestvi, obstal pred oknom, je bil mister Negri sam v sobi in je ravno prijel za telefonsko slušalko. Drugače bi se bila ta istorija za Johnnyja Simsa čisto drugače končala. Tako je pa slučajno Mr. Negri zelo zaverovano govoril, in Johnny je lahko prisluškoval, ne da bi ga bil videl. Petnajst minut nato je planil John-ny Sims ves razburjen v urednikovo sobo. »Brž!« je zavpil, »nakazilo za pet funtov! Na sledu sem največji senzaciji te sezone!« Urednik se je naslonil na stolu, odložil naočnike in zamežikal. »Kaj...« je hotel začeti, toda Johnny mu ni dal dogovoriti. »Slišite, če nisem čez dve minuti spet na cesti, mi je vse pokvarjeno. Sami ste rekli, da mora biti človek podjeten, če hoče iztekniti kakšno istorijo. Prav, meni podjetnosti ne manjka, še dosti več je imam, kakor je je kdorkoli kdaj imel pri vas. Pokažite tudi sami kaj podjetnosti! Dajte mi pet funtov, pa se lahko zanesete na senzacionalno istorijo, rezervirano izključno samo za kurirja*. Samo brž, za Boga!« Brez besede je urednik napisal ček. Johnny je bil v rekordnem času pri blagajniku. Zunaj je poklical taksi. »Vozite ko hudič,« je zavpil šoferju, »h Clarksu, izposojevalcu lasulj, na Leicester- Squaru!« Bilo je ravno pet, ko se je Johnny v drugo tisti dan prikazal ves zasopel v hiši Mr. Negrija. V drugo je elegantni gospod, ki je bil videti nekam otopel, hotel vedeti, kaj bi rad. »To kar bi rad,« je odgovoril Johu-ny poln zaupanja, »se tiče mistra Negrija in samo njega. Trdno sem prepričan, da me bo to pot sprejel.« »Gospod Negri vas ne bo niti v sanjah...« »Pač, bo,« je rekel Johnny z nasmehom, »vse namreč vem o ropu.« To je bilo za elegantnega gospoda preveč. Prebledel je. »Pa vendar ne boste... vendar ne mislite objaviti?« »Kakor pride,« je odgovoril Jolinny. Naposled je Johnny stal v sobi mistra Negrija. Draguljar je bil zelo bled in razburjen. V očeh se mu je jasno bral strah pred Johnnyjem. »Izvedeli ste že o ropu?« je vprašal nemirno. »Poslušajte,« je rekel Johnny, »nekaj vam moram prebrati.« In z veliko slastjo je začel brati: »Ideal « Kongresni trg 3 kemično čiščenje, barvanje In svet-lolikanje Težka reč »0, gospod doktor, kaj naj napravim, da ne bom tako debela? Ta zdravnik mi svetuje Marijanske Lažni, drugi pravi, da človek z jahanjem shujša, tretji me je poslal na morje — pa vse skupaj nič ne pomaga. Kaj naj napravim?« »Napravite na konju morsko potovanje v Marijanske Lažni!« »Znameniti dragulji ukradeni. Izguba princese Ilgride. Drzen rop v taksiju. Mistru Negriju, znanemu draguljarju na Bond-Streetu, so danes ukradli eno izmed najdragocenejših zbirk dragih kamnov na svetu. Dragulji, last princese Ilgride, ki stanuje v hotelu ,Milanu*, so baje vredni nič manj ko pet sto tisoč funtov. Očividno je princesa prinesla dragulje k Negriju, da jih da v novo okovje, in ker se Mr. Negri ni upal prevzeti odgovornosti zanje, jih je sklenil spraviti čez noč v banko. V roki je imel navaden usnjat kovček, ko je pred svojo hišo poklical taksi. Ko je taksi pognal, je skočil v voz neki mož in poveznil mistru Negriju čez usta s kloroformom napojen robec. Mr. Negri ni ravno krepak mož. Zato ni mogel odtrgati robca z ust in je kmalu izgubil zavest. Ko se je osvestil, je bil njegov napadalec seveda že izginil in z njim kovček z dragulji. Na nesrečo se policija ne more opirati na nič drugega kakor na to, da je bil napadalec na Mr. Negrija vitek mož s črno brado in brki.« Ko je Johnny končal, je izražal obraz mistra Negrija neizmerno osuplost. »Moj Bog, to je strašno!« je zaječal. »Kako morete vse to vedeti? Saj nisem nikomur pripovedoval! Živ krst razen mojih nameščencev in Scotland-Yarda r.i slišal od mene besedice. Strašno! Moj Bog, če pride kaj v javnost! Gospod, tega ne smete objavili. Moja edina nada je, da dobim dragulje nepoškodovane nazaj, preden princesa kaj izve o izgubi. Le od kot že veste? Od kod?« Johnny je bil zelo zadovoljen. »Žal mi je, da vira svojih informacij — priznali mi morate, da so točne — ne morem izdati. Kar se pa tiče objave, mister Negri, bi hotel slišati ponudbo v gotovini. Ce ta istorija ne izide, izgubim službo, in odpuščeni časnikarji dan današnji težko dobe drugo. Sami si lahko mislite, kakšna senzacija bi bilo Lo poročilo. Prinčev- »kih draguljev ne ukradejo vsak dan.« Mr. Negri je obrnil k Johnnyju svoj razdejani obraz. »Do svoje smrti,« je rekel, »bom preklinjal časnike Brez njih živ krst ne bi vedel, da so dragulji pri meni, in nihče mi jih ne bi bil ukradel. Le kako je mogel tat izvedeti, da sem imel namen dragulje ravno v tistem času spraviti v banko, to mi je uganka. In vi, gospod, kako ste odkrili, da jih mislim prepeljati v banko? Misliti si morem le to, da moji nameščenci ali pa detektivi s Scotland-Yarda niso molčali. In kaj ste holeli reči s ponudbo v gotovini?« Mr. Negri je globoko vzdihnil in si segel z roko v goste lase. »Mladi mož, lahko si čestitate, da ste po naključju prišli tej stvari na sled. Niti ne tajim, da bi poročilo o tatvini zelo škodovalo mojemu ugledu. Še nikoli doslej nisem izgubil lastnine svojega klienta, in zdaj...« Mr. Negri je zastokal. »Gospod, če se obvežete, da tega ne boste objavili, vam dam pet sto funtov.« »Pet sto?« je ponovil Johnny. »To pač ne kaže, da bi visoko cenili svoj sloves.« »Ne pristanete?« »Kaj še! Vaša tvrdka je bogata. Recite petnajst sto, pa se bom premislil.« Mr. Negri je pobesil glavo. »Prav,« je dejal. Segel je po čekovno knjižico. Johnny je vstal. »Ne trudite se s pisanjem čeka,« je rekel. »Slišal sem vašo ponudbo in lahko se zanesete, da se bom tehtno premislil.« Mr. Negri ga je osuplo pogledal. »To se pravi...« ■»To se pravi,« je nadaljeval Jolin-ny že pri vratih, » da moram najprej vprašati svojega urednika. Zbogom!« In pustivši mistra Negrija odrevenelega od groze, je Johnny odšel. * sj - Uredniki so blazirani ljudje; -nobena reč, če le količkaj diši po vsakdanjem, jih ne spravi iz ravnotežja. Johnnyja je urednik sprejel s hladnim migom glave. »Če nimate nič proti temu, bom sedel,« je začel Johnny nekam predrzno. »Za seboj imam dokaj naporen dan. Našel sem istorijo, ki jo lahko daste na prvo stran. In pravkar sem dobil ponudbo petnajst sto funtov, če jo potlačim.« Urednik je prestal čistiti naočnike. Skrbno si jih je nateknil na oči in napeto pogledal Johnnyja. »Začetek precej obeta. Kakšna je istorija?« »Istorija o ropu,« je rekel Johnny, »ropu draguljev princese Ilgride. Živa duša o tem nič ne ve razen Scot-land-Yarda, starega Negrija, njegovih ljudi in vašega blagorodja. Seveda bi jo hoteli potlačiti. Nadejajo se, da bodo dobili dragulje prej nazaj, preden bo princesa sploh izvedela, da so ukradeni.« Urednik je jel postajati nestrpen, toda Johnny je hladnokrvno nadaljeval. >Zdaj pridem h glavni stvari. S tem da sem našel to istorijo, mislim da sem nedvoumno dokazal svojo sposobnost, kakor mi boste morali tudi vi priznati, ko boste slišali podrobnosti. Nu, pa nadaljujmo.« Johnny je potegnil iz žepa svojo zapisnioo. »Preberite tole. In če se vam bo zdelo kaj vredno, mi povišajte plačo dvanajst funtov na teden in mi dajte triletno pogodbo.« Urednik je preletel Johnnyjeve zapiske. Potem je zapisnico odložil in Johnnyja ostro pogledal. »Ce vam ne povišam plače, bi kajpada sami izstopili in vzeli Negrije-vih petnajst sto funtov?« »...in začel špecerijo?« se je zasmejal Johnny. »Ne bojte se! Ne, ,Kurir* dobi to istorijo na vsak način. Starega Negrija sem le zato prijel, da izvem, koliko je zgodba vredna; če je zanj 1500 funtov vredno, ako se reč potlači, sodim, da je za nas še mnogo več vredno, če jo objavimo.« »Hm,« je zamrmral urednik, »za začetek čisto dobro. Zastran povišanja plače bom še premislil. Zdaj bi mi pa nemara povedali, kako ste do stvari prišli. Radoveden sem.« Johnny je položil na mizo zavojček, ki ga je ves čas imel v roki in ga zamišljeno gledal. »Ne vidim, zakaj vam ne bi povedal. Samo ostali mora čisto med nama.« Jel je pripovedovati, kako je bral v ,Kurirju' o obisku princese v Londonu in kaj mu je povedal klepetavi snažilec oken. »Tako sem kratko-malo splezal po rešilni lestvi,« je nadaljeval, »da poiščem leva v njegovi votlini. Okno njegove delovne sobe je bilo za ped odprto in obračal mi je hrbet. Ravno je telefoniral. Tako sem nehote slišal, kaj je govoril. Da bom kratek: telefoniral je banki, da bo ob štirih popoldne prinesel dragulje. Vse drugo vam je že znano. V Negrijev avto je skočil neki mož s črno brado. Ta mož se je poprej oglasil pri nekem svojem znancu kemiku in si priskrbel s kloroformom napojeno rutico. Nič lažjega ko to. Zdaj pa moram te reči spraviti nazaj. Ko bo zgodbica izšla, bom kajpada te stvari oddal na pošto. Ali bi si mislili, da je ta zavitek vreden pet sto tisoč funtov?« Urednik ga je topo pogledal. Mislil je, da se mu meša. »Ne razumem vas,« je dejal. »Stvar je vendar na moč enostavna,« je odgovoril Johnny. »Mož s črno brado šem bil jaz. Brado sem si kupil pri Clarksu na Leicester-Squaru. Tu notri so dragulji. — Saj dovolite, da si prižgem cigareto?« Hast/ett •za dame V nekem pariškem obzorniku beremo izčrpno obdelavo napak, ki jih delajo dame pri šminkanju ustnic: »Ostanite pni eni sami barvi, milostljiva! Verjemite nam, ni prijetno, tudi največjemu vašemu oboževalcu ne če mora dan za dnem, časih celo vsako uro z vami doživljati izpremi-njanje vašega okusa med kaminom in oranževo barvo. Odločite se enkrat za vselej in izberite si tisti odtenek, ki se poda vašemu obrazu. Časih je bilo morda res zanimivo, nemara tudi pikantno, če ste videli rjavolasko z nenavadno svetlo šniin-kanimi ustnicami. Toda, oprostite mi kruto besedo: lepo ni bilo nikoli. In potem, cenjene dame, še nekaj: vse imate prevelika usta. Na majhen obraz nikakor ne sodijo zmerom velika poltena usta. Pred vsem glejte, da si ne boste poveča val e spodnje ustnice. Če ste pa že prišle tako daleč, da nanesete rouge le na sredo ustnic, pazite, da ne boste zbudile videza dvojnih ust. Drobna črta na gornjem robu spodnje ustnice, malo zabrisana: popolnoma dovolj. Na gornjo ustnico si pa lahko naslikate srce, če hočete — tudi če ga nimate!« Grof MONTE - CRISTO ‘SlcmajM Napisal Aleksander Dumas sr. nadaljevanje Deklica se nasmehlja. »Tukaj je in iukaj,« odgovori in položi roko na srce in oči. »In kje sem jaz?« vpraša Monte-Cristo in se mehko nasmehne. »Ti si povsod,« odgovori Hay-dee. Monte-Cristo prime njeno roko, da bi jo poljubil, toda nedolžni otrok mu jo izmakne in mu ponudi čelo. »Zdaj veš, Haydee,« pravi grof, »da si svobodna, da si gospa in kraljica; če hočeš, lahko obdržiš sedanjo obleko ali jo pa zamenjaš za drugo, kakor te bo volja. Ce hočeš, ostani tu, ali se pa odpelji kam; voz bo zmeraj napre-žen zate, Ali in Mvrtho te bosta spremljala, da ti izpolnita sleherne željo. Le enega te prosim: ohrani skrivnost svojega rodu, ne izdaj nikomur svoje prošlosti, ne imenuj nikoli imena svojega očeta ne svoje nesrečne matere!« »Rekla sem ti že, gospod, da ne maram nikogar videti.« »Poslušaj, Haydee, v Parizu se ne boš mogla zmeraj tako odrezati od sveta kakor na Jutrovem. Spoznavaj še dalje življenje v teh severnih deželah, kakor si ga v Rimu, Firenci, Milanu, in Madridu. Koristilo ti bo, če že za stalno ostaneš tu ali pa če se vrneš v Orient.« Deklica široko pogleda grofa s svojimi velikimi, vlažnimi očmi in odgovori: »Ali pa če se vrneva v Orient, si hotel reči, gospod?« »Da, hčerka,« odgovori Monte-Cristo, »saj veš, da te ne bom nikoli zapustil. Ne zapusti drevo cveta, temveč se cvet loči od drevesa« »Tudi jaz te ne bom nikdar zapustila, gospod, ker vem, da mi brez tebe ni življenja.« »Ubogi otrok! V desetih letih bom jaz že star, ti boš pa čez deset let še zmeraj mlada.« »Moj oče je imel dolgo, belo brado, a to mi ni branilo, da ga ne bi ljubila; moj oče je bil star šestdeset let, pa se mi je zdel lepši od vseh mladih ljudi, kar sem jih poznala.« »Pa pustiva to, Haydee! Povej mi rajši, ali misliš, da se boš privadila tukajšnjim razmeram?« »Ali bom lahko tebe videla?« »Vsak dan.« »Zakaj me potem vprašaš, gospod?« »Bojim se, da ti ne bo dolgčas.« »Ne, gospod, zakaj zjutraj bom mislila na to, da bom tebe videla, zvečer se bom pa spominjala, da sem te videla; razen tega imam tri čuvstva v srcu, ki se z njimi človek nikoli ne dolgočasi: žalost, ljubezen in hvaležnost.« »Vredna hči Epira si, Haydee, ljubka in pesniško navdahnjena; vidi se ti, da izviraš iz rodu boginj, ki so doma v tvoji ožji domovini. Bodi torej mirna, hčerka moja, pazil bom, da se tvoja lepota ne osuje, zakaj kakor me ti ljubiš ko rodnega očeta, te jaz ljubim ko svojega otroka « »Motiš se, gospod; svojega očeta nisem ljubila, kakor tebtf ljubim, moja ljubezen do tebe je drugačna. Moj oče je umrl, jaz pa še zmeraj živim, toda umrla bi, če bi ti umrl.« Grof poda deklici z nežnim smehljajem roko in Haydee pritisne kakor vselej svoje ustnice nanjo. Monte-Cristo odide. Spodaj ga je že čakal voz, da ga odpelje na dogovorjeni obisk k Morrelu in njegovi rodbini. Pri Morrelovih V nekaj minutah je bil grof v Meslavevi ulici. Hiša, ki se je pred njo ustavil, je bila bela in prijazna, na dvorišču pred njo se je pa razprostiral majhen, ljubeče negovan vrt. V hišniku, ki je prišel odpirat, spozna grof starega Coclesa, leta pa njega ni spoznal. Maksimilijan je imel zase celo drugo nadstropje. Mladi mož je ravno nadziral hlapca, ki je snažil njegovega konja, ko se je pred hišo ustavil grofov voz. Kakor smo že rekli, je odprl Cocles. Baptistin je skočil s kozla in vprašal, ali bi gospod in gospa Herbaultova in gospod Maksimilijan sprejeli grofa Monte-Crista. »Grofa Monte-Crista!« vzklikne Morrel in odhiti obiskovalcu naproti. »Za grofa Monte-Crista sem zmeraj doma! Hvala vam, gospod grof, da niste pozabili svoje obljube!« In mladi častnik stisne tako prisrčno grofu roko, da pač ni bilo dvoma, da je ta obisk že nestrpno pričakoval. »Le naprej! Moja sestra je na vrtu in obrezuje ovenele vrtnice, moj svak pa bere časnik pri njej, zakaj kjer je gospa Herbaultova, tam je po navadi tudi gospod Emanuel.« Pri šumu korakov dvigne glavo mlada žena kakih tridesetih let, ki je skrbno obrezovala bohoten rožni grm. Ta žena je bila naša znanka Julija, gospa Emanuela Herbaulta. Ko je uzrla tujca, je nehote vzkriknila. »Nič se ne daj motiti, sestra,« ji reče smeje se Maksimilijan. »Dovoli, da ti predstavim grofa Monte-Crista.« »O gospod,« odvrne Julija in zardi, »moj brat ni lepo napravil, da me ni prej obvestil... Pene-lon!... Penelon!...« Neki starec, ki je prekopaval živo mejo iz bengalskih rož, zasadi lopato v zemljo in se počasi približa. Njegovi še zmeraj gosti lasje so se že precej pobelili; njegov bronasti obraz in ravni pogled iz živih oči sta izdajala starega pomorščaka. »Ali me niste klicali, gospodična julija?« vpraša. »Evo me!« Penelon se še zmeraj ni mogel navaditi, da bi hčerki svojega gospodarja rekel gospa. »Penelon,« pravi Julija, »sporočite gospodu Emanuelu, da imamo obisk, Maksimilijan naj pa odvede gospoda grofa v salon.« Potem se obrne k Monte-Cristu: »Saj mi dovolite, da vas za trenutek zapustim?« In ne da bi čakala odgovora, »teče v hišo. »Oprostite, dragi gospod Morrel,« pravi Monte-Cristo, »bojim se, da si zaradi mene delate pre-.več truda.« »Le poglejte,« se zasmeje Maksimilijan, »ali vidite onegale moža, kako si hiti slačiti jopič, da se bo vrgel v suknjič? O, gospod grof, glas o vas je že prodrl v Meslayevo ulico.« »Zdi se mi, da sem prišel k srečnim ljudem,« zamrmra grof, bolj sam s seboj kakor na glas. »O, srečna sta, lahko mi verjamete. Kako tudi ne! Mlada sta še, vedrega srca, ljubita se in denarja jima tudi ne manjka; 25.000 frankov imata rente, pa si domišljata, da sta bogatejša od Rothschilda.« »25.000 frankov še ni Bog ve kaj,« odgovori mehko Monte-Cristo. »Toda mlada sta še, kakor pravite, in imata še časa, da postaneta milijonarja. Kaj je vaš svak? Odvetnik? Zdravnik?« »Trgovec je bil in je prevzel posle za mojim pokojnim očetom. Ko je stari Morrel umrl, je zapustil pet sto tisoč frankov; pol sem dobil jaz, drugo polovico pa moja sestra. Njen mož, ki ni imel drugega, ko jo je vzel, kakor svojo poštenost, razum in neoma-deževano ime, si je hotel napraviti prav toliko denarja, kolikor ga je imela njegova žena. Delal je tako dolgo, da si je nabral 250.000 frankov; to se je zgodilo v šestih letih. Nekega dne je dejal svoji ženi: Julija, pravkar mi je jCocles prinesel poslednjih sto frankov, ki so mi še manjkali do 250.000. Ali se hočeš zadovoljiti s tem, kar imava? Kupčija nama vrže na Jeto 40.000 frankov čistega. Če hočeš, lahko prodava tvrdko za 300.000 fr. gospodu Delaunavu; toliko mi ponuja zanjo. Kaj rečeš?' .Prijatelj,' je odgovorila moja sestra, .Morellovo tvrdko sme voditi samo Morrel. Ali ni vredno 300.000 frankov, če lahko enkrat za vselej obvarujeva ime mojega očeta pred muhavostjo zavistne usode?' ,Tudi jaz tako mislim,' je pritrdil Emanuel, ,hotel sem samo slišati tvoje mnenje.' ,Prav, prijatelj. Moje mnenje je tole; kar sva imela izposojenega denarja, sva ga izterjala, vse menice so poravnane. Tako lahko napraviva črto pod račune in zapreva pisarne — nu, napraviva iakol' To je bilo ob treh popoldne. Ob četrt na štiri je prišel neki gospod, da bi si dal zavarovati dve ladji; posel bi utegnil vreči svojih 15.000 frankov čistega. .Gospod,' je rekel Emanuel, izvolite se obrniti zastran zavarovanja na gospoda Delaunaya. Midva sva se umeknila v zasebno življenje/ Tako, vidite, imata moja sestra in hioj svak samo 25.000 frankov rente.« Komaj je Maksimilijan dogovoril, ko se prikaže Emanuel. Spoštljivo pozdravi svojega gosta in ga povabi v hišo. V salonu jc vse dišalo po cvet- V 24 URAH barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suSI, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh tovarna IOS. REICH LJUBLJANA licah; velikanski šopek je komaj imel dovolj prostora v krasni japonski vazi. Julija, preoblečena in ljubko počesana, je sprejela grofa pri vratih. Vse v tej hiši, od žvrgolenja ptičkov do vesele vedrosti stanovalcev, je dihalo pokoj in srečo. Grof je kakor zasanjan obstal. Po nekaj sekundah molka se je iztrgal iz svojih sanj. »Oprostite, milostljiva,« je dejal, »sreča na človeškem obrazu mi je tako tuja in tako redko jo srečam, da se vas in vašega moža kar ne moram nagledati.« »Res smo srečni, gospod grof,« odvrne Julija, »toda verjemite mi, malo je ljudi, ki bi si bili svojo srečo tako drago kupili kakor mi.« Grof jo skoraj začudeno pogleda. »O, to je cela rodbinska povest, kakor vam je zadnjič dejal Chateau-Renaud,« se oglasi Maksimilijan, »toda vas, gospod grot, ki ste že toliko videli in doživeli, pač ne bi zanimala. Julija je prav povedala, mnogo smo morali prestati, preden smo učakali mir in srečo.« »In potem vam je Bog vlil balzam utehe v pekoče rane?« vpraša Monte-Cristo. »Da, gospod grof,« odgovori Julija, »storil je za nas, kar stori le za svoje izvoljence; poslal nam je svojega angela.« Rdečica zalije grofu obraz; vstal je in brez besede stopil po salonu. »Smejete se nam,« reče Maksimilijan, ki ni grofa niti trenutek izpustil iz oči. »O, ne,« odvrne Monte-Cristo. Njegov obraz je postal spet bled kakor zmeraj. Pokazal je z roko na stekleno polkroglo, ki je pokrivala črno žametasto blazinico s svilenim mošnjičem na njej. »Vprašujem se samo, kaj naj bo ta mošnjič, v katerem vidim nekakšen papir, zraven pa precej velik demant.« Maksimilijan se zresni. »To je naš najdražji rodbinski zaklad« »Bogme, demant je lep,« pripomni Monte-Cristo. »O, moj brat nima v mislih vrednosti dragulja, čeprav ga cenijo na svojih 100.000 frankov; hotel je le reči, da je ta mošnjič z vsem, kar je v njem, svetinja angela, ki smo pravkar o njem govorili.« »Ne razumem vas prav,« odvrne Monte-Cristo. »Pa oprostite, nisem hotel biti vsiljiv.« »Vsiljivi? Narobe! Ko bi vedeli, kako srečni smo, da ste nam dali priložnost, da lahko s kom govorimo o tej stvari. Hoteli bi jo razglasiti vsemu svetu, da bi tako kaj več izvedeli o našem neznanem dobrotniku.« Maksimilijan dvigne stekleno polkroglo, vzame pismo iz mo- šnjiča in ga da grofu. »Tote pismo,« pravi, »je dobil moj oče nekega dne, ko se je ravno pripravljal za obupen korak, tale demant je pa dal plemeniti neznanec moji sestri za doto.« Monte-Cristo razgrne pismo in ga z nepopisno srečo prebere; kakor naši bralci še vedo, je bilo naslovljeno na Julijo, podpisan je bil pa na njem pomorščak Sim-bad. »Neznanec, pravite? Torej moža, ki je to napravil za vas, še danes ne poznate?« »Še danes ne,« odgovori Maksimilijan. »Nikoli nismo doživeli sreče, da bi mu mogli stisniti roko, čeprav Boga dan za dnem prosimo te milosti. V vsej tej prečudni istoriji je neka skrivnost, ki ji še do danes nismo prišli do dna.« »O,« vzklikne Julija, »jaz še zmeraj nisem izgubila vsega upanja, da bom mogla nekega dne poljubiti našemu dobrotniku roko. Pred štirimi leti je bil Penelon v Trstu. Penelon, gospod grof, je oni vrli starec, ki ste ga prejle videli z lopato v roki; nekdanfi pomorščak opravlja zdaj pri nas vrtnarska dela. Penelon je torej pred štirimi leti opazil na tržaškem nabrežju nekega Angleža, ko se je ravno odpravljal na neko jahto. Pri priči je spoznal v njem moža, ki je prišel 5. junija 1829 k mojemu očetu in napisal 5. septembra tole pismo. Pravi, da bi dal dušo, da je bil res on, toda ogovoriti se ga ni upal.« »Anglež?« vpraša sanjavoMon-te-Cristo, izogibajoč se Julijinemu pogledu. »Anglež, pravite?« »Da,« pritrdi Maksimilijan, »Anglež, ki se je pri nas predstavil za zastopnika tvrdke Thomson & Erench v Rimu. Zato ste tudi lahko videli, kako me je streslo, ko ste ondan pri Morcerfu omenili, da sta Thomson in French v Rimu vaša bankirja. To se je zgodilo, kakor sem rekel, leta 1829; rotim vas, ako ste poznali tega Angleža, povejte nam!« »Toda če se ne motim, ste rekli, da banka Thomson & Erench ni hotela priznati, da bi vam bila napravila kakšno uslugo. Da se ni nemara ta Anglež hotel samo izkazati hvaležnega za katero dobro delo vašega očeta?« »Vse bi verjel, celo v čudež.« »Kako mu je bilo ime?« vpraša Monte-Cristo. »Zapustil nam m nobenega drugega imena,« odvrne Julija, ki kar ni mogla odtrgati pogleda od grofovega obraza, »kakor ime, ki se je z njim podpisal: pomorščak Simbad.« »In še to bo najbrže privzeto ime.« Videč, da ga gleda Julija čedalje pozorneje, povzame malomarno: »Ali ni bil ta mož nekako moje postave, morda nekoliko višji in vitkejši, z visoko ovratnico in zapetimi gumbi?« »O, tak ga poznate?« vzklikne Julija s sijočimi očmi. »Ne, samo nekaj domnevam. Poznal sem nekega lorda Wil-mora, ki je imel navado izkazovati velikodušna dejanja.« »Ne da bi se dal spoznati?« »Čudak je bil, ki ni veroval v človeško hvaležnost.« »O Bog,« vzklikne Julija in sklene roke, »v kaj pa potem ta nesrečnež še veruje?« »Vsaj takrat, ko sem se z njim seznanil, ni veroval,« odgovori Monte-Cristo, ki ga je ta iz globine srca prihajajoči vzklik globoko presunil. »Toda od takrat se je morda že utegnil prepričati, da človeška hvaležnost ni prazna beseda.« »In vi tega moža poznate?« vpraša Emanuel. »O, če ga poznate,« vzklikne Julija, »potem govorite, pokažite nam ga. povejte, kje je! Reci, Maksimilijan, reci, Emanuel, ali nam bo smel reči, da smo nehvaležni?« Monte-Cristo je začutil, da sta ga spekli dve solzi na očeh. Obrnil se je in prestopil po salonu. »V imenu Boga, gospod grof,« vzklikne Maksimilijan, »če kai veste o tem človeku, ne smete molčati!« »Bojim se,« odvrne Monte-Cristo, s silo premagujoč ganotje, »če je vaš dobrotnik res lord Wil-more, se bojim, da ga ne boste nikoli več videli. Pred dvema ali tremi leti sem ga srečal v Palermu, ko se je ravno odpravljal na potovanje v daljne kraje; ne verjamem, da bi se še kdaj vrnil.« »O, gospod grof, kako okrutni ste!« vzklikne Julija in solze se ji zasvetijo v očeh. »Milostljiva,« pravi resno Monte-Cristo, »če bi bil lord Wilmore to videl, kar pravkar jaz. vidim, bi še zmeraj ljubil življenje, zakaj solze v vaših očeh, bi ga morale spraviti s človeštvom.« S temi besedami ponudi Juliji roko; mlada žena mu jo toplo stisne. »Toda,« povzame spet Julija, loveč se za poslednji žarek upanja, »ali mar lord Wilmore ni imel domovine ne sorodnikov ne družine? Ali ne bi mogli...« »O, ne poizvedujte, milostljiva, ne zidajte na besede, ki so mi ušle! Ne, skoraj gotovo lord Wil-more ni tisti, ki ga iščete, zakaj bil mi je prijatelj in poznal sem vse njegove skrivnosti; zakaj ml ravno te ne bi bil zaupal?« »In vam je ni nikoli omenil?« »Niti z besedico.« »In vendar ste se spomnili ravno njega!« »Saj veste, človek v takšnih primerih lahko samo ugiba.« »Ljuba sestra,« priskoči Maksimilijan Monte-Cristu na pomoč, »gospod grof ima prav. Spomni se, kaj je pokojni oče tolikrat dejal: ,Naš dobrotnik ni Anglež.'« Monte-Cristo vztrepeta. »Vaš oče je to dejal, gospod Morrel?« »Moj oče, gospod grof. je videl v tem dejanju čudež božji. Prepričan je bil, da jc naš dobrotnik vstal od mrtvih. O, kako ganljiva je bila ta njegova vera! Čeprav je nisem delil z njim, mu je vendar nisem hotel ubiti. Kolikokrat je sanjal o tem in pri tem izgovarjal ime nekega dragega mu prijatelja, ki je moral že /davna) umreti. Ko se mu je bližala smrt in je v njegovih očeh že sijal plamen večnosti, se je ta njegova dotlej le nejasna slutnja izpreme-nila v prepričanje, in njegove poslednje besede so bilo- .Maksimilijan, naš dobrotnik je Edmond Dantčsl'« (pavdaš Piše Erich E. Keller Kakor se s Časom spreminjata miselnost in duševnost človeka, prav tako se spreminjajo narodni plesi. Vsi družabni in umetniški plesi kore-uinijo konec koncev vendar v narodnem plesu, ki izraža duševni ustroj narodov v ritmičnih gibih. To izražanje je pa v tesni zvezi z duhovnim in duševnim življenjem raznih časovnih dob in razdobij, hkratu je pa odvisno od značaja pokrajine. Severnjak, trd dn okoren, pleše čisto drugače kakor veseljak s solnčnega juga, hribovec se zasuče korajžno in mogočno, dočim se dolinec v mehkih gibih razneži. Flandrski kmet iz Rembrandtovih časov je plesal nerodno in okorno, srednjeveške gospodične 111 gospodje so pa ob lepih pesmih potujočih pevcev in godcev veselo poskočili v kolu. V okorni baročni obleki so morali plesati trdo in prisiljeno, kakor so predpisovale stroge dvorne etikete. Plod gracioznega irokokoja je bil nežno eleganten ples prelepih mamljivih damic v širokih obročastih krilih, obutih v majhne srčkane šolnčke z visokimi petami, ples elegantnih, smejočih se, galantnih kavalirjev v svilnatih, pestrih svečanih oblekah s čipkastimi ovratnicami in zapestnicami, belimi lasuljami in s kratkimi izumetničenimi srebrnimi bodali. V sleherni dobi so plesali drugače in sleherni narod pleše po svoje. Na francoskem dvoru so plesali poskočno a vendar svečano »sarabando«, prvotno španski ples v koraku z neštetimi figurami, ki je prav sličen naši polonezi. Francozi so plesali tudi italijansko »pavano«, ples v koraku v jdolgih vrstah, ki mu je ob zaključku sledil živahen, poskočen »saltarello«. Plesali so tudi hitri in veseli »gigue«, ki 60 ga prinesli z Angleškega. Ko je besnela po Franciji revolucija, je ljudstvo dalo duška svoji duševno sproščeni neobrzdanosti v divji »car-magnolic. Spanci ljubijo počasni »fandango« in od kastanjetov klopotaje spremljano živahno »seguidillo«, ki jo ponekod imenujejo tudi »bolčro«. Italijan pleše ob žvenkentu tamburina »vojo hitro »tarantello«, Rus divji ko-aaški ples, Poljak ognjeviti >krako-^iak«, a Južni Slovani svoje lepo >kolo«. Madžari pa se vrte v čardašu, v tistem svojstvenem plesu, ki je bistveno popolnoma v skladu z značajem nepreglednih ravnin in z divje ponosnim občutjem teh v Evropi naseljenih vzhodnjakov. Godba k čar-idašu je polna ritma in pijane ognjevitosti. Velika je madžarska ravnina ob ■lisi. Tam leži obširna pusta, gola, brez dreves, nekdanja Panonija iz rimskih časov. Od takrat, ko so si Madžari, pnišedši iz Azije osvojili te Sirne planjave, je bilo tam okrog vse °lasso« — prvi del muzikalnega stavka. Za tem se stop-nujejo tempo in kretnje. Cim bolj se plesalca razgrejeta, tem živahnejši postane ples. Ko objameta plesalca navdušenje in zanos, udari fant krepko s peto ob tla, za žvenketa z ostrogami, bijoč s peto ob peto. Z rokami si tolče čez hrbet po klobuku, okra- Ciganska godba Prizor iz Ufinega zvočnega filma »Kneginja čardaša« »Kneginja čardaša« Inge list v filmu rete »Grofica Marica« je tako pristno madžarska, da bolj biti ne more. V njih je smeh; čeprav je melodija ponekod nekam težko otožna, je vendar tudi močno vesela, solze in smeh so zlite v lepo muzikalno celoto. Saj so pa tudi K&lmanove pesmi v »Kneginji čardaša« prav take, prav tako vesele in prav tako trpko žalostne. Iz najrazličnejših madžarskih narodnih pesmi so zlite melodije za čardaš; vsa. božajoča melodika je v njih, vse kadence in dvozvoki, poskočne fantovske pesmi, ritem kopit divje jahajočih pastirjev in cmeravo tarnanje nesrečnih zaljubljencev. Čardaš torej ne more biti nič drugega ko vesel, živahen ples v dvočetrtinskem taktu. Užitek je gledati dobro uvež-bano dvojico, čikoša in njegovo dekle, ko se zavrtita sama pred očmi navdušenih gledalcev. Pri čardašu niso strogo predpisani koraki ne figure. Plesalca lahko godbi primerno zara-jala po mili volji, po svoje, tako kakor jima je pri duši. Ritem je pri tem Filmski drobiž Pester film z divjega zapada V času nemega filma je igrala Mae West v premnogem napetem filmu z divjega zapada. Nekoč, ko je na neki slavnostni pojedini v New Yorku pripovedovala, da je v prav kratkem razdobju igrala v več ko 100 cow-boyskih filmih, jo je nekdanji new-yorški župan smehljaje vprašal: »Čujte, Mae, kje neki ste pa staknili toliko filmskih sujetov?...« >čudaček! Sujetov vendar nismo nikoli menjali; konje pač...k Sramežljivost Godi se v Hollywoodu. Neki izredno spreten menažer je prislinil Ernstu Lubitschu (slavnemu režiserju) novo in mlade lepotico. Lubitsch se je seveda živo pozanimal za njene čare. »Pokažite mi, draga gospodična, svoje nožiče!« Mlada damica je sramežljivo privzdignila krilce, da se je »zabliščalo« levo koleno. Lubitschu se je od nestrpnosti kar zmeglilo pred očmi. šenem s trakovi; belo, široko in pisano vezano kratko plesalkino krilo in kratke široke plesalčeve »bregu-še« (platnene hlače) kar frčijo in so vrtinčijo v zrak. Ritem postaja čedalje bolj divji, gosli in cimbal pojeta vse ognjeviteje; pričel se je »friss« ali afriško«, drugi hitri del. Gledalci navdušeno vzklikajo in ploskajo, godba je divje razvneta, plesalca se vrtita kakor vrtavki... Takšen je čardaš, pravi osnovni čardaš, ki ga plešejo razvneti pari ob večerih in nočeh na pusti pri poljskih ognjih in ob belem iskreni to-kajcu. Tam polje vroča madžarska kri v polnih in mogočnih valovih. Tam donijo narodne pesmi, ki pojo o trpljenju in ljubezni. Cikoš zapoje z zanosom svoj »szeretlek«, »ljubim te.« Tam se razlegajo v nočno tišino ponosne pesmi o Rakoczyju in drugih junakih iz slavnih časov in polnijo mladeničem prsa s ponosom in željo, da bi postali nekoč enaki tem svojim Junaškim dedom. * »Dajte, za božjo voljo, še drugo nogo pokažite!« Mladenka je vsa v zadregi odvrnila: 2>Prav taka je, gospod režiser, kakor leva!« Lubitsch ni mnogo premišljal in dejal: »Naj bo. Angažiram vas za glavno junakinjo v filmu ,Dama z dvema levima nogama*.« Mae Wcst Pred nedavnim so si izbrali roparji Mae West za žrtev. Okradli so jo za nakit in krasne dragulje. Toda pokazala se je bolj junaško od kopice svojih tovarišev in tovarišic, ki iz strahu pred gangstri rajši molče in nikomur ne povedo o tatvinah. Prijavila je stvar policiji, ki je roparje našla in jih privedla pred sodnika. Odsihdob dobiva umetnica stalno grozilna pisma; zaradi tega ji je policija dodelila dva svoja krepka možaka, ki jo vsepovsod spremljata. Kadar umetnica filma, je krog in krog vse zastraženo, da bi se ne prikradel v bližino kak »maščevalec«. HUMOR Meiianska kuhinja Por Je zdrava in okusna zelenjava Kljub temu, da dobimo por skoraj vse leto, ga naše gospodinje še premalo poznajo. Prav dobra, okusna in zdrava zelenjava je, in poceni tudi. Podamo vam kaj načinov pripravljanja. Por z nastrganim sirom Potrebujemo: Dva do tri snopiče pora, 5 dkg masti, 5 dkg sira, sol in poper. Pripravimo: Por operemo in ga narežemo na primerne koščke. V slani vodi ga v mehko dušimo, nato pa odcedimo. Stebelca položimo v podolgasto kozico in jih polijemo i raztopljeno mastjo. V pečnici jih nato še deset minut dušimo. Za trenutek vzamemo kozico iz pečnice in potresemo dušeni por z nastrganim sirom, takoj na to pa postavimo kozico spet v pečnioo, da se sir na poru stopi. Por serviramo vroč. Por s paradižniki Potrebujemo: Tri do štiri snopiče pora, štiri paradižnike ali pa dve kavni žlički paradižne mezge, 5 dkg masti, 2 stroka česna, sol in poper. Pripravimo: Očiščeni por zrežemo na tri dele, ga položimo v kozico, zalijemo s prav malo vode, in 10 minut dušimo. Potlej popramo in osolimo po okusu in pridenemo mast. Paradižnike dobro umijemo in razkosane vmešamo med por. (Paradiž-ni mezgi prilijemo malo vode.) Ko smo vse to pridejali, dušimo jed še 10 minut in jo zgostimo z moko. Dušeni por Potrebujemo: Tri do štiri snopiče pora, 5 dkg masti, 2 stroka česna, sol in poper. Pripravimo: Por operemo in odtrgamo debelejše liste. Nato razpolovimo por, ga položimo v kozico in dodamo olupljen česen. Na vse nalijemo kozarec vode, osolimo in popramo ter por prav počasi dušimo. Če hočemo gosto omako, vmešamo med dušenjem še nekoliko moke. Porovo cvrtje Potrebujemo: Snopič pora. 2 jajci, 3 dkg nastrganega sira, sol in poper. Pripravimo: Od pora odluščimo trše zelene liste, ga dobro operemo in na drobno narežemo. V kozici dušimo por 15 minut v prav malo vode. Ko se je por omehčal, previdno odcedimo iz kozice vodo, do- Vsak bo kupil, Ker smo poceni kot ie nikoli Ant. Krisper I iiahliann .. Menini trg 26 damo masti in vlijemo nanj stepeni in osoljeni jajci. Na zmernem ognju popečemo jajca v trdo, nanje pa na-sujemo h koncu še nastrganega sira. Beluši (šparglji) na nov način Zdaj je zlata doba za beluše. Na trgu so čedalje cenejši. Beluši so dobra in prav okusna hrana. Navajeni smo pač jesti beluše kuhane, potresene z drobtinicami in povrh polite z vročim sirovim maslom. V juho jih tudi še kdaj pa kdaj damo. Udomačilo se je pa precej, da jemo beluše z oljem in kisom ali z majonezo. Prav ugodno boste presenečeni, če boste pripravili beluše po načinih, ki vam jiih navajamo: Beluši z jajcem Potrebujemo: 30 kg belušev, 2 do 3 jajca, nekaj masti, malo moke, eoli, popra in peteršilja. Pripravimo: Beluše operemo in kratko kuhamo v slani vodi. Nate jih odcedimo in narežemo na pol jubne koščke. V masti jih za tem dušimo. H konou vlijemo v kozico stepena jajca, osolimo in popopramo, navrh pa natresemo fino sesekljan peteršilj. Narastek iz belušev Potrebujemo: A kg belušev, 2 celi jajci, 15 dkg masti, 1/ia litra smetane, 25 dkg drobtinic, kupico belega vina, peteršilj, malo čebule, soli, popra, sok cele limone in dve žemlji. Pripravimo: Očiščene beluše pol trdo skuhamo v slani vodi, jih odcedimo in jih počez zrežemo v drobne lističe. Zemlje narežemo na tenke rezine. Močno kozico dobro omaslimo in vanjo naložimo sklad žemljevih rezin, ki ga potresemo z drobtinicami, soljo in ščepcem popra, na to pa nacedimo nekoliko razbeljene masti. Na žemljev sklad naložimo sklad belušjih lističev, nanj spet žemlje in tako dalje, dokler vsega ne porabimo. Na vrhu mora biti sklad žemljevih rezin. Smetano, jajca, Vabimo Vas k nakupu v najcenejii oblaiilnici S. »esfeez? Sv. Petra cesia 14 vino, limonov sok, opraženo čebulo, fino sesekljan peteršilj in nekoliko popra dobro stepemo in zalijemo s tem pripravljeni narastek. Na vrh natresemo še drobtinice in položimo nekaj koščkov masti. V vroči pečici pečemo narastek V* ure. (Se nadaljuje.) Moški čevlji Din 75*- Otroški čevlji Din 16*-Vsi z usnjenim podplatom Samo ena beseda Neki praporščak je prosil, da bi ga sprejel kralj Friderik Veliki. Ker se ga ne sluge ne adjutant niso mogli odkrižati, ga je naposled da’ kralj poklicati pred se, toda opozoril ga je, da ima mnogo dela in da mu zato dovoli samo eno beeedo. Praporščak se je pred vladarjem strumno vzravnal, potegnil iz žepa poročniški ukaz, ga pomolil kralju in dejal: »Podpišite!« Friderik prvi mah ni vedel, kaj naj stori. Potem je pa vzel ukaz v roke, se namuznil, prečrtal besedo »poročnik« in napisal namestu nje »stotnik« ter dejal novo pečenemu častniku: »Nate! Predrzneže imam rad. Toda če 9e še kdaj kaj takega pre-drznete, vas dam obesiti!« Ta častnik je postal pozneje eden izmed najsposobnejših pruskih generalov. Nima drobiža. Neki nemški mornar je rešil Škota, ki se je potapljal. Mož se je kmalu opomogel in dal mornarju bankovec za deset funtov ter se mu lepo zahvalil za rešitev. Toda spričo prirojene skoposti mu je kmalu postalo žal tolikega denarja; zato vpraša Nemca, ali mu ne bi pet funtov vrnil. »Ne, prijatelj,« odgovori Nemec. »Toliko drobiža nimam pri sebi, toda če hočete, lahko še enkrat skočite v vodo.« Rekordi V nekem mednarodnem hotelu se ponašajo zastopniki raznih narodov s svojimi domačimi rekordi. Pravi Američan: »Pri nas imamo milijarderja, ki ima toliko nameščencev, da izdeluje posebna tovarna samo gumbe za livreje njegovih ljudi.« »To še nič ni,« ga skuša pobiti Nemec. »Pri nas v Berlinu imamo trgovsko hišo, ki ima v najvišjem nadstropju poseben oddelek za žive zveri. Nekoč je ušel lev in je štiri tedne svobodno hodil okoli, tako velika je ta hiša. Sele ko so pogrešili 14. tekača, so prišli na to, da je zverina vsak dan enega dečka požrla.« Nedolžno se nasmehne Skot: »E, mi se z vami ne moremo meriti, pri nas je vse bolj majhno in nepomembno. Tako poznam v naših gorah neki potoček, ki je tako majhen, da ima samo en breg.« N VELECENJENA GOSPA! Pri nakupu blaga za obleke In manufakture sploh se (ld prihraniti. Ali poznate naše reklamne cene za pomladno sezono? Evo samo nekaj primerov: Porilnl Creppe, poludelen Itd. . . Din 0*— do 12*— Damsko volneno blago za obleke 28*— 35*-— 42*— Damsko volneno blago za plašče 56*— 75*— 98’— Blago za deške obleke.. 30*— 42*— 54*— Kamgarni za moške obleke • . 96*— 132*— 100*— Sifoni, prvovrstni, 80 cm • • , . 11*— 13*— 14*50 Za rjuhe: Molinos, 150 cm • . .17 — Domestlk, 150 cm . . 20v— 20*— Za kapne: šlfon Creton, 180 cm . 28*— 32*— 38*— Ogromna Izbera svile vseh vrst že od Din 12*— naprej Nudimo priznano prvovrstno blago Kdor pozna kakovost in ceno našega blaga, kupuje samo pri nas Specialna trgovina NOVAK-LJUBLJANA Kongresni trg 15 (pri nunski cerkvi) ZA VSAKO DAMO kvalitetna polepšavajoia sredstva PORENAL KREMA sulm m podnevi In mastna zn pono £1. stalno polepila vata lo pomlajata P O R F. p * C MILO blago dlSete nulo ta nego obra ra In rok ........... PORENAL PUDER fin, popolnoma neškodljiv, diskretno parfumiran, 12 barv . . . P O R E M I L K bloloSko mleko ra čiščenje obraza In odstranjevanje velllcib znojnlc KAMPHORMILK kafrov eliksir, ki tako) olstranl mozoICkc In ogrce.... PASTA M A I A L I S dovrScno umije In neguje občutljivo kožo. ki ne prenese mila . M I L C H KREMA odstrani hitro In stalno solnčne pege in madežu z obraza . . • 18*- 12'- 24'- 32'- 30'- 15'- 15'- 4 E F A I S BLANC krema Iz limonovega soka, ki no-gujo In polepia roke .... L A N O L I N KREME za masažo In pomlajevanje telesa, kor naredi kožo elastično • . ORO BARVA ZA LASE v vseh nljansah, dovrScno In trajno barva lase .......... VODA IZ KOPRIV staro In preizkušeno domače sred-stvo proti Izpadanju la« In »rhljaja F L O R I A R O U G E najfincjie francosko rdedilo za obraz v 12 krasnih nljansah . ROUGE ZA USTNICE Bonbon Rose v 4 barvah . » Rouge Do la Vle v 4 barvah • E A U DE LAHORE Eliksir za masato In krcpljenje gonsklli prsi , , t • , , , , DOBI SE POVSOD Glavno skladišče: 10'- 12*. 30'. 30'- 14*. 8«. 15- 40'- NOBILIOR parfumerija, ZAGREB, lllca 34 — Jelačičev trg 15 Izdaja za konzojoij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar: urejuje in oduovarja Marijan Beloševifi; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani) za tiskarno odgovarja 0, Mihaeli, vsi j Ljubljani,