-----   69   -----
Slovenske humoreske.
Po narodnih pravlicah spisal Vicko Dragan.
II.
Verbovčani so prebrisane glave. Naj povem kakšno od njih.
Po Verbovškem germovji raste dosti divjega hmela. Neki Verbovčan, kteri je križem svet obhodil, jim svetuje, naj varijo pivo (ol), ker imajo dosti hmela. Piva ni nobeden še pil. Kakšna pijača pa je to? vsi ga barajo. Diši kakor konjšica, in mislim, da hmel v konjšici zavreti dajo. „To pa vendar ni mogoče" — rečejo stari sosed Ropotar.
------    70   ------
v
Ali skusiti znamo. Skusijo. Zupan pervi pivo pokuša, pa se bridko derži kakor Vlah na pepelnico. Svoje blago peljajo v Gradec. Na plači gospoda pijačo pokuša. rTo je strup |*  — vsi zakričijo in   naše pivovare  vtaknejo   v ječo.
Doma prodajavce željno pričakujejo, ker radi bi zve-dili, kako so blago prodali. Mine Miholovo, Martinovo, mine Koleda, — prodajavcov ni še domu. ?5Bogme! ušli so nam s penezi" — reče modra glava, prisežen mož Bercko Vertoglavič — hočemo jih iti iskat.4<
Zbrali so dva stara pravična možaka. Nobeden izmed njih ni še bil pri županu zatožen, da bi bil kakošno krivico storil, — nobeden teh, čeravno sta obadva bila kru-Ijeva, še ni imel noge v kladi.
Pozimi nista mogla iz doma zavoljo slabih nog ob Jurjevem, kadar je vse zeleno bilo, pa so pivoprodajavce že spustili domu.
Ker gradčki gospodi pivo ni dopadlo, si iz hmela niso več dobička iskali. Pustijo še ga dan današjni rasti, rekši: ,;naj imajo vrablji Cvrabci) v njem gnjezda."
Vrablje Verbovčani posebno radi jedo. Enkrat se je žalostna pripetila. Zvedel je mlad Verbovčan, da v orehovem bednji so mladi vrablji. Pove to sosedom. Sosedi grejo ž njim, pa kak do luknje priti? Eden drugemu naj na ramo stopi; tako bo šlo. In zgodilo se je tako. Ze naj bolj zgornji segne v bedenj, in zakriči: „imam ga že", ko naj bolj spodnji radovednež vpraša: „kakšni so?tc ter gor pogleda, in vse gornje na tla strosi. Samo nar bolj gornji visi, celo roko v bednji deržeč, med nebom in zemljo.
Kako ga bodemo na zemljo dobili? vsi žalostno vprašajo? Hitro se najde modra glava. Verzimo sekirico, da se roka odseka; da pa nebode se ubil, položimo na zemljo pernato blazino, in da se ne bode v graben skotnil, denimo čez blazino brano. Storili so tako. Da temu revežu potla niso vrablji več dišali, in da ni jih nikdar več spe-Ijaval, se ve, pa kaj je Verbovčanom za enega Verbov-čana! — saj vsako leto jih sto maček iz repišča prinese, sto pa kobila iz verbe bincne.