403
Kratkočasno berilo.
(Navada pijančevanja je železna srajca"). Ni davnej, kar se je neka bratovšina treznosti snidila v Invernesu v Škocii. Mnogo se je govorilo in pomenkovalo v tem zbora, kar stopi nekdo izmed te bratovšine na oder in začne govoriti. Vse je omolknilo in poslušalo, kaj bo rekel. »Dragi moji! — je začel govor svoj — »pred 3 mesci sem obljubo treznosti storil in se zapisal v bratov-šino vašo". (»Pravo, prave!" je donelo od vsih strani). »En mesec potem sem že en cekin imel v žepu; nikoli še, kar pomnim, ni bilo cekioa v mojem premoženji". (Še bolj mu pričujoči naznanujejo svoje dopadajenje nad tem). „Ko je drugi mesec pretekel, sem imel že celo suknjo na sebi; vse žive dni ne vem, da bi jo bil imel poprej". („0, lepo,
lepo, pravo tako i" s j vpili brez konca in kraja vsi zbrani)* ^Štirnajst dni po tem, dragi moji, pa sem si kupil inert-vaško trugo". (Poslušava', popred tako veseli, osterme pri teh besedah). „Omolknili ste, dragi bratje! in ve'm, da vsak izmed vas zdaj misli: emu sem si kupil mertvaško trugo? Kupil sem si jo, bratje moji, ker sem bii popolnoma prepričan, da je bom potreboval, ako svoji obljubi le š e 14 dni zvest ostanem".                                                       #
(Kako se pravlica od »hude babe" na Krajn-skem pripoduje). Narodna serbska pravlica od »hudo babe", ki so jo »Novice" v 91. listu priobčile, je tudi med Slovenci znana, toda v nekoliko drugačni obleki. Ona se, kakor sem jo jaz iz ust nekega priprostega rojaka slišal,   takole glasi:
»Neki mož gre s svojo ženo, ki je neizrekljivo ter-masta bila, čez travnik, ki je bil ravno pokošen. Mož jame na cente kosce hvaliti, da jimje kosa dobro rezala in da so kaj lepo travnik pokosili. Žena mu v besedo seže in mu ven in ven ugovarja, da travnik ni pokošen, temuč ostrižen, verh tega ga se začne gerdo vjedati, in celo bedakom prištevati, da ima tako malo možganov, da celo majhne stvari ne more presoditi, namreč, da travnik ni pokošen temuč ostrižen. Mož si na vso moč prizadeva, ženo previriti, da je travnik pokošen; ali vse je bilo zastonj. Poslednjič moža togota zgrabi in ženo zavolj njenega strupenega jezika v veliko vodo, ki se je skozi travnik ver-vila, treši. Mož zdaj svojega hudega križa prost, se komaj nekoliko glavo ohladi ter domu prisope. Precej pa začne reveža vest peči, kaj da je storil, in sklene napčno djanje saj toliko, kolikor je še mogoče, popraviti. On gre tedaj svoje žene iskat, da bi jo dal pošteno pokopati. Išče je in išče toliko časa, da je tje dospel, kjer je voda izvirala. In tu se mu ščurkoma solze čez lica vderejo. Ljudje vidivši ga, kako je ves zamišljen po vodi se oziral, ga pobarajo: »zakaj žalujete in jokate?" On jim pično vse razloži. Ljudje ga osupojeno gledajo, in nekdo mu reče: »Smilite se nam, — pa brez zamere, ali se vam niso nekoliko možgani pregreti, saj vendar voda stvari, ki se vanjo veržejo, seboj doli vleče, vi pa greste svoje žene gori k izviru iskat?" »Bog bodi milostljiv meni in moji ženi! Naj vam povem, da sem ves čas v hudi šoli bil pri svoji ž«ni, in da sem se neprenehoma prepričoval, da je ona navado imela po svoji termi vsako stvar napčno spelje-vati; kako bi tedaj jaz, revni siromak, mogel misliti, da bo ona v smerti drugač delala, kakor je v življenji vajena bila?"                                                      Križnogorski.