ffilacfo Jutt&n
štev. 32	Nedelja, 12. avgusta	1934
Vinko Bitenc:
Citronček
Pravljica o metuljčku
Solnčni žarki pa niso zamerili Citronč-kovim odgovorom. Smejali so se in so postali še bolj razposajeni.
Čuri-Muri je včasi opominjal Citrončka, naj se varuje, da ga ne ujame deček Bine v svojo mrežo.
mlademu knezu Maju, ki je prihajal smehljajoč se, ves okrašen s cvetjem
Citronček je bil srečen. Razigrane volje je letal od cveta do cveta, se šalil s cvetlicami, srkal med iz polnih čaš in plesal nad dehtečimi tratami. Postal je skoraj malce ošaben, še za solnčne žarke se ni več zmenil, čeprav so ga vedno vabili, naj poleti više, k njim, v vsemirje.
»Ne bom,« je odgovarjal Citronček. »Enkrat ste me opeharili, zdaj me ne boste več.«
5.
Citronček se je že docela udomačil pri gostoljubni murnovi družini. Prirejal je krajše izlete v okolico, v mraku pa se je vračal domov. Hudobnega Aprila ni bilo več na spregled. Umaknil se je bil
»Kdo pa je to, deček Bine?« je poizvedoval Citronček.
»To je mladi nepridiprav tam nekje iz vasi,« je tolmačil Čuri-Muri. »Vsako poletje lovi metulje po travnikih. Tudi tvo-jo mamico je ujel, hudobnež.«
Citrončka je spreletelo.
»Počemu pa lovi metulje?«
»Ne vem,« je odgovoril Čuri-Muri.
Pa se je oglasila iz kota Čuri-Murije-va žena.
»Nekoč sem videla,« je dejala, »kako

/%oo<*
C*
** o
o o
Je deček Bine prebodel majhnega metuljčka z iglo in ga spravil v škatlico.«
>Joj, kaj takega! Se bom že varovaL Dobro, da ste me opozorili, striček.«
In Citronček je takoj pozabil na vse skrbi, ko je videl, da je Čuri-Muri snel gosli s stene. Veselo je zaplesal.
»Holadri, zdaj bo pa šola!«
Za petje Citronček ni imel posebnega veselja. Čuri-Muri si je mnogo prizadeval, da bi ga naučil kako pesmico, pa se je zdelo, da je ves trud zastonj.
Takole ob lepih popoldnevih se je pričel pouk in trajal včasi prav pod mrak.
»Zapoj: čuri-čri,« je učil godec muren.
Citronček pa ni mogel ničesar spraviti iz sebe. In tako je šlo vedno naprej, brez najmanjšega uspeha. Toda Čuri-Muri ni izgubil potrpljenja.
»Stara,« je zaklical ženi, »zapoj ti; Citronček, ti pa pazljivo poslušaj.«
Ko je Muri-Čura odpela, je pozval muren Citrončka, naj skuša ponoviti pesmico.
»O, zdaj pa mora iti,« se je navduše-vsJ Citronček. In je zapel: Holaulija, hopsasa, holadrija, hej, juhej!
Tenkoslušna pevca murna sta si zatiskala ušesa. Citronček pa je mislil, da je dobro pogodil in je še bolj korajžno nadaljeval.
»Nehaj, nehaj!« je kričal Čuri-Muri. »Popolnoma napačno. S petjem ne bo nič, Citronček, nimaš posluha.«
Citronček je prenehal. Žalostno je vprašal:
»Zakaj nimam posluha?«
»Kako morem jaz to vedeti? Vsak ni za petje. Poskusiva z godbo. Mogoče boš pri goslih imel več sreče.«
Čuri-Muri je napel lok in zaigral poskočno melodijo. Citronček bi bil najrajši veselo zaplesal, pa se ni upal, da ne bi ujezil svojega učitelja. Tudi pri pouku v igranju ni bilo nobenega uspeha.
»Na žalost ti moram povedati, Citronček,« je dejal Čuri-Muri, »da tudi z godbo ne bo nič. Ne gre, pa ne gre. škoda!«
Cifn>nček je užaloščen povesil krila, Čuri-Muri se je zamislil.
»Veš kaj,« je nenadno veselo vzkliknil, »ti bi bil kakor nalašč za plesalca! Že večkr?,t sem te opazoval, kako se nehote sukaš po taktih godbe. Jaz bom igral, ti boš pa plesal.«
že čez nekaj ur je znal Citronček plesati na vsako melodijo murnovo. In sijajno je plesal. Sama gospa Muri-Čura, ki je sicer precej skoparila s pohvalo, ga je pohvalila vpričo moža in kresnic.
Lučke kresnice so obljubile Citrončku, da ga bodo priporočile pri svojih sestri-
cah. Vsako leto na kresni večer prirede namreč kresnice veliko rajanje s pojedino. In takrat da bodo Citrončka povabile kot plesalca pri slavnostL
Citrončka je priznanje kar prevzelo. Ni več letal samo v bližnji okoliš. Letal je z njimi po več .ur daleč od murnovega doma. Pozno se je vračal domov, nekoč pa je celo izostal. Ko se je drugo jutro vrnil, ga je gospa Muri-Čura gledala postrani in se je jezno držala. Čuri-Muri pa ga je pokaral:
»Citronček, tega pa ne trpim v svoji hiši, da bi hodil zjutraj domov. Če me ne ubogaš, si boš moral poiskati drugo stanovanje.«
Citrončka je bilo sram teh očitkov. Tiho se je stisnil v kot in molčal.
Čez nekaj dni pa je dejal svojemu-dobrotniku :
»Striček, mislim, da sem se že dovolj naučil in tudi izkušenj imam že dovolj. Rad bi šel malo pogledat po svetu. Ali smem ?«
Godcu Čuri-Muriju in njegovi ženi se je Citronček tako priljubil, da sta le nerada mislila na ločitev z njim.
Resno je odgovoril Čuri-Muri:
»Ni ti treba vprašati, če smeš, ali ne. Jaz ti ne morem braniti, saj si samo moj gost. Le pojdi, mnogo se še lahko naučiš. Samo previden moraš biti, ker svet je hudoben.«
Citrončku se je storilo inako, ko se je poslavljal. Tudi godcu Čuri-Muriju je bilo težko; njegovi ženi pa so stale solze v očeh.
Citronček se je zahvalil za vse dobrote in je obljubil, da prileti včasi na kratek obisk. Nato je razprostrl krila in od-letel preko cvetočega travnika.
(Dalje prihodnjič)
Slovo Štirie:
Plamenica
Ko ob zatonu dneva nemir se te loteva — boječe zreš v temo!
Ne bodi plah!
Prižigi si p.lamenjco in dvigni jo z desnico visoko pod nebo!
Prežemi strah!
Naj vzorov, hrepenenj se plamen kvišku speoja in sveti v noč temno!
Dragi Jutro veki?
Te tri tedne pa res ne menjamo niti s sv. Petrom — vprašujete zakaj? Sv. Peter je deležen le prostora pri vhodu v raj, mi ga pa imamo povsod okrog sebe: pod nogami — morje, za nami krasen kraški svet. »Trboveljski Slavčki so na oddihu.«
Spomine, prelepe vtise z morja Imamo že z letovanja pred enim letom. Letos nam je pa že trda predla. Pri pevskih vajah smo vsi (kako bi ne bili, saj smo otroci) malo pregostobesedni in celo pevovodja g. šuligoj včasi ne pride do besede In posledica tega je bila, da nam je hotel gospod uiti na Mo-zirsko planino. Ali naša jezikavost je tudi zdaj opravila svoje delo: gospoda Šuligoja smo pregovorili, da gre z nami, da nam pokaže — morje.
Vozili smo se ponoči in vsi zaspani smo zjutraj ob 7. url zagledali našega starega modro-zelenega znanca. Po strmem tiru nas je vlak privlekel do postaje »Bakar-grad«. Utaborili smo se, kot že enkrat v bakarski osnovni šoli, ki je z nami spet zaživela. Zjutraj je polna zaspancev, opoldne lačnih otrok In zvečer neugnancev. Ko zazvoni zjutraj zvonec, vsi na dvorišče in nato pa — telovadi, len, da komaj vzdigneš nogo aH roko. Vse dopoldne, pa tudi popoldne nas je veliko kopališče polno, naših vzklikov ln kašljanja, ker zdaj pa zdaj kdo nevede in nehote odpre usta ter se napije slane morske vode. Pa kaj zato, če ti je tudi včasi grlo polno soli, a hrbet rdeč od nerodnega skoka, luštno je pa le. A za te krasne urice ob Jadranu bomo našemu pevovodji g. šuligoju večno hvaležni. Prisežemo!
Trboveljski Slavčki,
»Trboveljski Slavčki« — mornarji na Jadranu.
Danilo Gorinšek:
Poletje
Čez hrib iti dol, sred žitnih polj blesti žar zllat.
Srce kipi, plesalo bi, &red vročih trat.
Od, blažen čas, ko vsalk obraz se le smehlja —
— in čez in čez sam Bog z nebes razkošja da.
Zakaj pes preganja mačko
Mož in žena sta imela zilat prstan. Ta pnsitan je imel čudodelno moč. Kdor ga je nosil, pri tistem je bilo vsega v obilju. Toda mož in žena nista vedela tega in sta nekega dne čudodelni prstan prodala.
Kakor hitro je pa izginil iz hiše zlati prstan, je izginilo itz nje tudi blagostanje. Mož in žena sta .postajala čedalje bolj siromašna in nazadnje nista imela več česa jesti. Pri hiši sta pa bila pes in mačflca, im talko sta morala stradati tudi ta dlva.
Tedaj sta jela pes in mačlka ugibati, fcalko bi pomagala gospodarju, da pride zopet do blagostanja in sreče. Nazadnje se pes domisli in reče:
—	Treba je, da spet dobiva gospodarju in gospodinji čudodelni prstan. In mačka pripomni:
—	Prstan hrani kupec v omari, ki ne more nihiče do nje.
—	Vtlovi miš, — reče pes. — Miš naj zigiriize omaro in vzame prstan iz nje. Zagrozi ji, da jo zadaviš, če tega ne stori.
Ta svet je bil mački všeč; šla je in ujela miš. Z mišjo je šla k hiši, kjer je bila omara s čudodelnim prstanom. Pes je šel z njo. Prideta do globoke relke. Ker mačlka ne zna plavati jo vtzame pes na hrlbet, mačka pa miš, in talko so preplavali reko. Mačka odnese miš do hiše. Miš pregritze omaro in prinese prstan. Mačlka vzame prstan v gob-čelk in se vrne k reiki, kjer jo je čakaj pes. Spet so preplavali relko. Nato so jo ubrali domov, da bi razveselili gospodarja.
Ker pes ni mogel skakati preko agjrao in visokih zidov kalkor mačlka,
se je mačka s čudodelnim prstanom mnogo pre« vrnila domov. Tedaj je mc.č rekel ženi: — Mačka je čudovito bitje, vedno ji bova dajala dosti hrane in jo varovala kaikor svojega lasttiega otroka.
Ko je. pa naizadnue še pes pritekel domov, ga je sprejel gospodar s psovkami in udarci, češ, zakaj ni tudi on pomagal naiiiti prstana. Pes je čakal mač'ko, da bi ta pričala o njegovih zaslugah, ali mačlka se je zadovoljno grela poleg ognjišča in predila in ni ničesar zinila o psu. Tedaj se je pes razjeziti na sebično mačko, ker si je bila lastila še njegove zasluge, in kadarkoli jo je srečal od tistih dob, jo je napadel in preganjal
Od tistega dne preganjajo psi mačke, kjerkoli jih vidijo.
Pravljica o grbastem Tončku
Ob roibu gozda je stala že dvajset let preprosta kooica, v kateri je stanoval stari oglar s svojimi šestimi otroki. Žena mu je biila pred nekaj leti umrla in tako je bil ostali s petimi sinovi in ijuibiko hčerkico sam. Vsi dečki so bili zdravi in močmi, razen najmlajšega — Tončka. Tonček je imel na hrbtu veliko grbo in je bil vkljiuib svojim desetim letom majhen kakor škrat. Obrazek je Imel čudno zgrfbančen in bled, le oči so biile svetle in so venomer vprašujoče strmele tja v en dan. Njegovi bratje Lojzek, Tine, Gašper in Jože, ga niso marali; nagajali so miu kjerkoli so moglli in ga pretepali. Tonček, ki je vsak dan gnal kravo in dve kozi na pašo, se je tam neštetokrat bridlko zjokal Njegova edina tolažba je bila devetletna sestra Marica. Marica ga je imela i-z vse duše rada, ker je poznala njegovo dobro srce.
Nekega dne je šel Tonček spet s svojo skromno čredioo na pašo. Baš pre-
d en se je odpravili od doma, ga je bil Gašper neusmiljeno pretepel, zato ni čudo, da se je Tonček na paši spustil v bridke solze. Ko si je tako izplakral prvo žgočo bod iz srca, je pokleknil, sklenil roke in začel moliti:
»Ljulbi, dobri Bog, kaj sem .storil svojim bratom, da me tako .sovražijo? Nič več ne preneseni ■ tega življenja! Rotim te, usmili se me in vzemi me s tega sveta. Kako rad bom ležal v črni jamici pri svojii Hjiulbi mamici!«
Tako se je Tonček v molitvi počasi pomiril. Z rokavom suknje si je obrisal zadnje solze z Ec. A kaj je bilo to? Kakor da .hi bila zrasda iz tal, je stala

pred njim krasna mlada žena v svilen: obleki z dolgimi zlatimi lasmi. Tonček je obstal kakor okamenel Lepa, žeria je pa stopila k njemu in ga mehko viprašala:
»Tonček, revček moi- ali me ne poznaš?«	, ,, .
Tonček jo je pogledal in zmajal z glavo.
»Vila sem,« je rekla mlada žena, »varuhinja vseh girdiih in. zaouščenih otrok. Vem, Tonček, siromaček, da te niihče ne mara, a jaz bi ti rada pomagala !«
Tesnoba je objela Tončkovo srce. in ves zamaknjen je z vročičnim glasom žašepetal: »Vila sli? Prava vrla? Oh. tedaj; te prosim, pomagaj mi, pomagaj mi!«
Vila ga je pobožala z mehko roko in vprašala: »Povej mi torei kako željo.
pa ti jo izpolnim!«
Tonček ie dolgo premišljeval, in bolij ko je ugibal, kai bi — mana se je upal z besedo na dan. Naposled je žašepetal: »Draga vila, sama stori kakor se ti zdi prav. Ne vem. kaj naj si želim . Milsliim pa, da bi bil mnogo srečnejši, če bi me imel bratje tako radi kakor me ima Marica.«
Vila je p o kimal a in velela Tončku: »Zgodilo se bo tako, da bo zate prav. Pojdi domov in ne bodi več žalosten.« S temi besedami je vila izginila.
Tonček se je kakor v sanjah vračal s svojo Sredico domov. A kako se je zgrozil ko je našel doma svoje brate gribaste in pohabljene! Ko so bratje zagledali Tončka, so mu planiti naproti in jeli z jokajočim glasom pripovedovati: »Med tem, ko si bil ti na paši je prišla k nam lepa mlada žena in nas po vrati pobožala po hrbtih rekoč: »Postanite takšni kakršen je Tonček, da se ne bosite mogli več norčevati iz njega!' Preden smo vedeli kako in kaj, je izginila. Odpusti nam, Tonček, da smo gndo ravnali s teboj, šele zdaj vemo, kako okrutni in zlobni smo billi!«
In Tonček, ki je imel dobro srce, jih je objel in se z njimi vred razjokal, tako so se mu smilili. »Prosil bom vilo, da vas reši,« je dejal in jel prositi Boga, da bi mu še enkrat poslal varuhinjo vseh gindiilh in žalostnih otrok. In glej, vrata so se odprla, in vila je stala pred tujim. Tonček je padel pred njo na kolena in zaprosil:
»Usimiiti se moclih bratov, draga vila! Vrni jiiim zdrava telesa, glej, kako so nesrečni. 2al jim je, da so mi kedaj rekli slabo besedo in da so grdo ravnali z menoj!«
Vila se je Ijobiko nasmehnila, vzdignila Tončka in ga toplo privilla k sebo, i mtd tem ko se še ozrla ni na Tončkove brate, ki so kleče ječali okoli nje.
»Tonček, revček moj, tebi na lljirbo ; storim,: kar želiš! Vrnem jim zdrava telesa in prepričana sem, da bodo odslej zmerom dobri s teboj. In ker si zmova pokazal svojo plemenitost, dam tudi tebi zdravje in moč!« Zgodilo Se je, kakor je villa dejala, i Visi bratje so imeli mahoma spet zdrava, favna7 telesa, in Marica se ni mogla dovolj nagledatii Tončka, ki je bil zdaj večji in močnejši od svojih bratov. Odšlej so živeli otroci v najlepši slogi, in Tonček je postal lOuibljemec : svojiih bratov, ki so se mu vsak dan iznova zahvaljevali, da jim je z dobroto poplačal vise, kar so niiu brli hudega storili
JUTROVČKI PIŠEJO
Nemogoča zgodbica. Pri nas bi strašno radi imeli prašička, a kaj, ko nimamo nobene sobe in tudi nobene postelje odveč. Na srečo se domislim pametne rešitve. Kupil sem prašička za seme. Razrezal sem ga na koščke in jih vsadil na našem vrtu. Kmalu je prigledala iz tal ščetinasta rastlina z belimi in z rdečimi cveti. Beli cveti so dišali po masti, rdeči pa po slanini. Ko bomo okopavali krompir, bomo okopali tudi pražičke, in trdno sem prepričan, da bodo prav lepo rejeni.
Stanko Mlinar, uč. m. razr., Stara vas 52, Žili.
Kako sem ubil kačo. Ko sem šel te dni v gozd po borovnice, se je priplazila čez pot kača. V strahu sem za vpil: »Kača!« Potem sem pa zagrabil kamen in stekel za njo. Kamenjal sem jo toliko časa, da je mrtva obležala. Mrtvo kačo sem obesil čez palico in jo nesel domov. Doma so mi povedali, da sem ubil strupeno kačo — gada.
Boris Savnik, uč. IIL razr., Žabja vas, Novo mesto.
NEVERJETNE ZGODBICE
Grobna tišina v cerkvi je bila, na koru pesmice pele so se. Zunaj pa ploha ljudi je močila, ki so po solncu sprehajali se.
Polž in pa zajec sta se zmenila, da bosta za stavo kosila se. Sreča pa bila polžu je mila, ker prvi na cilj pridrvel on je.
Sta palček in orel visoko letela. Kdo neki od njiju bo višje letel? Tedaj pa seveda zmagal je orel, ker palčku na hrbtu on je sedel!
Je sestrica moja prav bridko jokala, ker mačice naše med nami več ni. Se včeraj jo večkrat je pestvovala, Danes jo snedla pa miška, je — hi!
Te zgodbice kratke resnične so vse, tako vsaj jaz mislim, ker ujemajo se. Kdor hoče — verjame, če ne naj pusti, Nejevernih Tomažev povsod se dobi! Edita Kral, uč. L razr. gimn. y Ljubljani
Dragi stric Matic! V neki knjigi iz predpotopne dobe sem čitala tole zgodbo: »Slon je rekel ribi: »Veš, draga se-
strica, tako sem žejen, da mi kar v trebuhu vino pljuska« Riba mu odgovori: »Jaz sem pa strašansko lačna!« In že skoči iz grma in poje slona. Vendar pa je še zmerom vzdihovala: »Jaz sem strašansko lačna!« Veš, dragi stric Matic, če je to res, ne vem. Meni se zdi nemogoče. Kako pa Teta?
Dragica Pajk, uč. IL razr. v Celju.
Cankarjeva 7.
ŽABJI PLES
Bilo je ob kresu, ob veselem žabjem plesu. Žabe so plesale, od veselja se jokale; ženil se je njihov kralj, nevesto zalo si je 'zbral. Ali kmalu konec je prišel, toda ta ni bil vesel; štorklja namreč je prišla, veselo je po vodi capljala. Ko opazila je ples, hajd na delo, saj je kres! žabe je pojedla vse, samo mlade neveste ne. Nevesta se milo razjokala, po svojem možu je žaPvala; še v štorkljin trebuh se čul je jok, kjer kraljeval je njen soprog. Pajk Nuša, Cankarjeva ulica 7, Celje.
Dragi stric Matic! Akoravno že več let prebiram Tvoj zgovorni kotiček — moj papa je namreč naročnik »Jutra«, odkar ta časopis sploh izhaja —, se vendar "i nikoli nisem sam oglasil. Sedaj, ko si razpisal nov natečaj, sem se pa le ojunačil, da Ti med prečudnimi zgodbami opišem tudi jaz nemogoči doživljaj iz lanskega poletja.
Bil sem na Gorjancih in užival bla-godat počitnic. Neke noči so me v spanju iznenadili gorianski škratje, ki so plesali v oblačkih neslutenih barv okoli studenca »Gospodična«. Prav na dnu »Gospodične« je kuril mlad škrat z dolgo, sivo brado velikanski kres. Ogromni plameni, ki so švigali iz mrzlega studenca, so segali do neba, obenem pa tako mogočno ožarjali vso okolico, da seip izpod svoiega šotora natanko razločil sleherno hišo v Novem mestu. Kakor so mi ljudje kasneje pravili, ni tisto noč v Novem mestu nihče prižgal podnevi lu-
B. To pa rad verjamem, ker sem v sija
tega kresa točno opazil, kako je na domačem vrtu v ogromnih skokih ves poten in upehan drvel pred brzonogo želvo droban polžek. še škratje so se čudili temu prizoru in vriskaje s solzami v °čeh preskakovali svoj kres. Ta moj doživljaj pa ni izmišljotina, temveč resnična prigoda, o kateri se lahko uveri vsakdo, ki bo prišel natančno istega leta in dne letovat na Gorjance, kakor sem lani jaz. Srčno Te pozdravlja Tvoj navdušeni Jutrovček
Vanja G rožnik, prvošolec, Novo mesto, Križatijska uL 9.
Nemogoča zgodbica. Počitnice so bile. Prostega časa sem imela dovolj in sem razmišljala, kaj na počnem. Zahotelo se mi je peljati se z vozom na iz-prehod. Takoj sem pohitela na Savinjo, ker sem vedela, da ostane tam marsikatera bolha brez gospodarja. Voziček pa itak imamo doma. Doma sem bolhi vpre-gla v voziček ter se odpeljala mimo hotela »Pošte« proti Teharju. Vse je šlo lepo, toda ko smo dospele do mestne klavnice, so bolhe zavohale kri in jo ubrale z menoj vred skozi okno v klavnico. Medtem ko so bolhe srkale kri, je prišel mesar ter mi zaklal najmočnejšo bolho. V smrtnem strahu za drugo sva jo pri zaprtih vratih popihali ven. Lahko si predstavljate, kako sem bila vesela, ko sem bila spet na cesti. Krenili sva z bolho proti domu. Ker je bila bolha prestrašena, je skočila ter si zlomila nogo. Kaj sem hotela, naprosila sem nekaj mož, da so mi jo pomagali naložiti na voziček ter jo peljali skrivaj nazaj na Savinjo. Prihodnjič bom rajši doma ostala in si ne bom več izmišljala takih izprehodov.
Krista Stožir uč. IV.b razr. mestne dekl. šole v Celju.
Dragi stric Matic! Lagati je greh! čeprav je lagati greh, se ti, dragi stric Matic, najprisrčneje zahvaljujem za lepo knjigo, ki si mi jo zadnjič poslaL Vsak dan jo prebiram in želim, da mi v kratkem pošlješ se kakšno knjigo. Da mi jo I boš rajši poslal, ti povem tole resnično zgodbico: Imamo velikega psa, ime mu je Niga. Pes dobi za zajtrk svežo žem-ljo, ki si jo gre vsako jutro kupit za 50 par k bližnjemu peku; prinese jo domov in jo poje na pragu. Tudi zadnj iteden je Niga redno dobival po 50 par na dan, toda ves teden ga ni bilo z žemljo domov. Zato sem šla v nedeljo za Nigom, da bi videla, kam nosi denar za zajtrk. Niga jo je mahnil pod neko drevo, tam je
spustil 50-parski novčič na tla in pričel kopati Izkopal je šest no. iičev, ki jih je bil shranil, pobral vseh sedem in jo od-kuril. Ti, dobri stric, Matic, gotovo misliš. da je šol Niga po 7 žemelj, da bi bil nedeljski zajtrk obilnejši. Motiš se! Ni šel k peku, ampak k mesarju g. Francetu Neredu v Rožno dolino je tekel in kupii izvrstno kranjsko klobaso za 3.50 Din. Polovico je dal meni, polovico je pa sam snedel. Lepo Te pozdravlja Tvoja
Breda Olifčič, uč. I. razr. višje narodne šole na Viču.
Ljubi, dragi stric Matic! Stric Trobenta, teta Brenta, jutri že sta k nam prišla, pripeljala ju je Rimska cesta z Velikim vozom sred neba. Stric prinesel je vse polno igrač, kolačev, posladic in najboljše sladke torte in orehovih potic. Tam v deželi Kjernibil, v morju jih je nalovil. Iz dežele Prazenkoš je prinesel počen groš. Iz dežele Gornatleh je prinesel meh za smeh, v mehu mamagaja dva solze sta pretakala. Tam pri mestu Kajvemkje kupil stare tri metle, z vode prah pometajo, pajčevino spleta je. Iz dežele Kajtimar je prinesel kozo v dar. Koza ima tri noge, na hrbtu rep, na njem roge. Ime je kozi Cicibic, pridi k nam Ti, stric Matic, reven si, pa boš bogat, ko TI dal bom ništerc zlat. Iz dežele Ničnires prinesel ga je stric prav res. Tam od mesta Strganžep ga privlekel je za rep. Priti hitro, stric Matic, na prazni mizi bo potic, čokolade in bonbonov najmanj za deset vagonov. Vseh dobrot bo v ubitem loncu, moje pismo je pri koncu: pozdravlja Te gospa papa in tudi naš gospod mama in bratec in sestrici dve, vsem trem je Pušeljček ime. Me k maši kliče iz line zvon, roko podam in — moj poklon.
Miran Ferjan, na osnovni šoli v Grosupljem.
Nemogoča zgodbica, štel sem pet let, ko se je rodil moj oče. Ves sem bil v skrbeh, kje bom dobil botra. V glavo mi pade rešilna misel. Skočim v mimo dirjajoči vlak ter ga obrnem in zdrvim z njim v bližnje gorovje k svojemu šestletnemu sinčku. Ta sin je namreč imel veliko posestvo, na katerem je go-jih žabe in polže. Povem mu, po kaj sem prišel in on mi obljubi, da bo šel očetu za botra. Nato skočim še k brivcu. Od-neljem ga na dom, da je obril očeta in mu ostrigel lase. Potem smo ga nesli h krstu, kjer je dobil ime Laž.
Rado Wicher, uč. ?-razr. pri g. Ušenič-niku v Poljčanah.
Ivan Albreht:	! "" 1 ,r™ »■■
VM	•	V • V •)
Mamica, cujes -t
—	Mamica, mati, čuješ. kako potrkal je nama na okno nekdo? —
»Nihče ni trkal, le veter je bil, ki se je tod miimo hiše podil.«
—	Mamica, kaj pa je tole bilo, kar nama ie v sobo posvetilo? —•
»Bila mesečina je, sinček moj, le mirno zasipi in nikar se ne boj —«
i— Mati, zakaj pa očeta še ni? —
»Ker mora za naju delati.«
i:
—	Oh, mamica, očka pa tukaj sfidi in čelo obliva rdeča mu kri —
»To so cvetlice na oknu samo. Moliva, otrok, da nesreče ne bo—«
Vse do Jutra molita mati in sin, a zijutraj :e rešen oče-trpin: Tovariši štirje iz rova gredo, na črnih no&ilh — mrliča neso.
Spretnim risarjem
Kako narišem ptička
Za bistre glavice
Rešitev
Kmet je nesel na drugi breg najprej kozo in zelje. Potem se je vrnil z zeljem na drugi breg in vzel volka s seboj. Tako je srečno spravil vse na drugo stran reke. če bi bil pa pustil zelje s kozo ali pa kozo z volkom, bi bila koza požrla zelje ali pa volk kozo. Savo Korinšek, uč. I. b razr. m. drž. real. gimn. v Ljubljani
Listnica uredništva
Uganke iz zadnjih številk »Mladega Jutra« so pravilno rešili: Groznik Vanja, prvošolec v Novem mestu; Štefan Vitko, uč. IV. razr. v Senovem pri Rajhenbur-gu; Ivan Korimšek, uč. IV.a razr. v Trbovljah L, Ferka Šekeranja, uč. ? razr., Bizeljsko, pošta Brežice.
Arnold Pristernik, dijak v Mariboru: Vaše zlogovnice na žalost ne moremo objaviti, ker smo s podobnim gradivom že obilno založeni.
Križanka »Kozliček«
Vodoravno: 1. del rudnika, 4. domača žival, 7. gledališka igra z glasbo, petjem in plesi; 9. upravna enota, 1L knjižna značka.
Navpično: 1. oglarska žgalnica, 2. domača žival — znamenje, 3. pisalni pripomoček, 4. rastlina — jed, 5. slovenski skladatelj (umrl 1932), 6. poškodba, 8. staroslovansko pleme, 10. površinska mera.
Rešitev križanke »Avto«
Vodoravno: 2. ura, 5. hip, 7. potovanje. Navpično: 1. kriv, 2. uho, 3. apa, 4. spi, 6. peš.
piiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiii
Kdo bi rad imel ves letnik 1933
»MLADEGA JUTRA"
v obliki knjige za majhen denar?
Ves letnik ima 424 strani in je okusno vezan v platno. Na svojo zalogo opozarjamo posebej vse šolske in druge knjižnice.
Vezani letnih „Mladega Jutra" stane samo Din 60.—
Izpolnite točno spodnjo naročilnico in jo pošljite na naslov:
UPRAVA »JUTRA« V LJUBLJANL
NAROČILNICA
Podpisani naročam.....izvodov lanske-
»a letnika »Mladega Jutra«.
Naročnikovo ime in točni naslov:
;