Stran 342.
Politični pregled.
Notranji položaj. — Tudi najnovejše konference, ki so se vršile mej cislitvanskimi in mej ogrskimi ministri te dni na Dunaju zastran nagodbe, še niso prinesle zjedinjenja in listi poročajo zopet klavrnejše o položaju. Vender prevladuje mnenje, da težava ne tiči toliko v tem, ker se obe ministrstvi še nista zjedinili, kakor v tem, da vlada ni na čistem s Čehi. Zadnje dni je bil podpredsednik mladočeškega kluba dr. Stransky pri ministrskem predsedniku Korberju in je prišel do spoznanja, da cehi od te vlade nimajo ničesar pričakovati. Malo dni poprej je dr. Stransfcy imel političen shod, na katerem 3e je izrekel za to, da naj cehi rajši zahtevajo od vlade univerzo v Brnu, kakor pa češki notraji uradni jezik, ker je univerza za narod večjega pomena, a če bi se Nemci uprli zahtevi po univerzi, naj cehi začno proti nagodbi obstrukcijo. To je dalo Češkim listom povod, da obširno razpravljajo o eventuvalnosti obstrukcije. MladoČeški listi so odločno za to, da češki poslanci obstruirajo nagodbo, staročeški listi pa svare pred obstrukcijo, češ, če pade tudi Korber, novo ministrstvo ne bo uzeto izmed nasprotnikov nagodbe, nagodba pa se na vsak način uveljavi, bodisi s parlamentom ali brez parlamenta. V tem smislu se je izrekel tudi neki češki veleposestnik, ki je mnenja da v slučaju, ako bi ne bilo mogoče, rešiti nagodbo parlamentarnim potom, se ne porabi § 14. nego se poseže globlje. To pač pomeni, da v tem slučaju pride do premembe ustave.
Stran 343.
Italija. — V torek se je italijanski kralj odpeljal v Berolin na obisk nemškemu cesarju.
Francija. — Klerikalno rojalistične ustaje v Bretoniji je konec. Na bojišču so ostali pravzaprav le trije častniki, podpolkovnik Saint-Kemy, kapitan d' Quince in major Le Boy Ladurie, ki pridejo radi svoje upornosti pred vojno sodišče. Bretonci, duševno in telesno zanikamo keltsko-galsko pleme, polno vraž in ostankov nekdanje druidske vere, so klerikalizmu lahko pristopni. Duhovniki, samostani in nune imajo med Bretonci velikanski ugled Zato so jih klerikalci lahko fanati-zirali. V francoski armadi pa je mnogo častnikov, ki so bili vzgojeni v klerikalnih institutih, katerim so bili učitelji samo-stanci. Vojna šola v St. Cyr ima le klerikalne učitelje, zato pa so njih učenci poslušno orodje klerikalno-rovalistične struje. častniki odpovedujejo pokorščino ter se pri tem sklicujejo na svojo vero. Kakšne razmere morejo vsled tega postati, si je lahko misliti. Pripeti se lahko, da odpovedo drugi častniki pokorščino, češ, da so svobodomiselni in brez vere Tako more končno vse častništvo štrajkati iz raznih privatnih razlogov, ki nimajo z vojaščino in disciplino nikake zveze. Vojni minister Andre postopa zategadelj z neizprosno ostrostjo in pometa iz častništva nemirne in nepokorne duhove. Njegova metla je velika in trda. Generalni štab se je do malega prenovil, v vojni šoli St. Cyr je odstavil vse klerikalne učitelje in jih nadomestil z državnimi ter upokojil in prestavil celo vrsto častnikov. Andre posega s trdo roko v razne vojaške kraje, ter navaja z ostrostjo vojaštvo discipline in tovarištvo. Zato pa ga psujejo klerikalni listi z najgršimi priimki. Andre je prava sreča za Francijo v sedanjem času.
Rusija. — Ker dobivajo kmetske ustaje na Euskem čimdalje nevarnejši značaj in se vedno bolj pogostokrat ponavljajo, je objavil ruski minister zunanjih del okrožnico, v kateri trdi, da je povzročilo te kmetske nemire večinoma „socijalno-revolucijonarnaw skupina, katera hujska kmetske stanove in jih uporablja v svoje svrhe. Ministrstvo ima natančen načrt teh, baje državi nevarnih elementov, ki delajo propagando po vseh gubernijah. Poiščejo si namreč najbolj nadarjene in inteligentne kmete, poučujejo jih v zgodovini in socijologiji itd. in kadar so zreli za revolucionarno gibanje, jih razpošilja po vseh gubernijah v različne vasi, kjer nastopajo pod krinko kramarjev, poslov itd. kot najnevarnejši agitatorji. Tako imajo revolucijonarci daleč segajoče zveze med narodom; podpirajo jih pa zlasti učitelji, učiteljice, učenci duhovniških seminarjev, ranocelniki, vrtnarji in dr. Že leta 1898. je razposlalo ministrstvo razglas, v katerem opozarja vse gubernatorje na tajno agitacijo med narodom ter na namene vladi sovražnega „društva v obrambo narodovih pravic", ki namerava ustanoviti po gubernijah posamezne družbe ter vzdigniti potem h kratu ves ruski kmetski narod proti vladi. Že leta 1898, torej je zahtevala vlada, naj posamezne gubernije strogo pazijo na početje svojih podanikov, ter naj s pomočjo policije zatro že v kali vsako upornost. In ker so se gubematorji premalo brigali za te zahteve vlade, in se nevarni kmetski nemiri — na primer v guberniji Poltava in v sosednih pokrajinah — vedno bolj razširjajo, ponavlja minister notranjih del iznova zahteve izza leta 1898 Toda samo s policijo, s knuto in nagajko ruska vlada ne bo mnogo opravila. Vedno ponavljajoče se slabe letine ter razširjajoča se lakota na Euskem je pač znak, da so rusko kmetijstvo ter sploh razmere na Euskem potrebne temeljitih reform, o katerih   pa   ni  doslej, žal, ničesar slišati.
Revolucija v Venezueli. — Ustaši zmagujejo skoro povsod. Zavzeli so tudi že luko Barcelono, ki šteje 13.000 prebivalcev. Vladne čete so se po krvavem boju udale. Ustaši so udrli v mesto, oplenili hiše in trgovine ter pomorili mnogo žensk in otrok.
Amerika. — Vojne na Filipinih še ni konec, dasi so imeli Američani že ogromno stroškov in žrtev. Od 4. februvarija 1899 do 30. aprila 1902 so  izgubili Američani v bitkah  in
praskah — skupaj 2561! — že 139 častnikov in 4016 mož, ki so bili ubiti, ter 190 častnikov in 2707 mož, ki so bili ranjeni. Eazen teh je padlo, ponesrečilo in umrlo 282 častnikov in 4188 mož. Torej skupaj 11.522 mrtvih in ranjenih. Vzlic vsem grozovitostim niso Američani gospodarji niti glavnega otoka Filipin, otoka Luzona. Le obrežje je američansko, notranjost pa še vedno filipinska. Na otoku Mindanas pa nimajo skoraj nobenih uspehov. Mohamedanski narod Moros, ki šteje okoli 800.000 duš, ne priznava američanske nadvlade. General Chaffee je brzojavil američanski vladi, da se mora začeti z Morosi vojna. Vlada mu je vojno dovolila. Morosi so bojevit narod, ki si je znal tudi proti Špancem ohraniti nekako neodvisnost. V Manili pa sodijo ujete filipinske generale. Obsojeni bodo za več let v ječo. Kruti američanski častniki, ki so počenjali neverjetne bestialnosti, pa se oproščajo. Častniki so dali Filipince potapljati v vodo, pretepati brez preiskave. Nekega avstrijskega žurnalista pa je neki poročnik pretepel in pohodil. Poročnik je dobil za to le ukor. Vojne še dolgo ne bo konec.