Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - I Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 ■ tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina...............L	1.000
Letna naročnina..................L	2.000
Letna inozemstvo ................L	3.000
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Leto XVI. - Štev. 30 (803)
Gorica - četrtek 23. julija 1964 - Trst
Posamezna številka L 40
Slovenci v Lurdu
Zmaga Goldwaterja nad Scrantonom
V	jutru 15. julija so slovenski romarji v Lurdu doživeli izredno presenečenje. Na cestah so se pojavili razna-šalci časopisa »Lourdes Eclair« in vihteli posamezne številke, kjer je bilo videti na prvi strani ogromen napis čez vse kolone: Slovensko romanje (v slovenščini!), pod njim pa na levi slika sv. Cirila in Metoda iz nove slovenske romarske zastave, v sredi prizor ob priliki blagoslovitve nove zastave, kjer je videti turškega škofa v spremstvu msgr. Silvani j a, gg. Kavalarja, dir. Janežiča in Čretnika, na desno od tega prizora pa podoba Matere božje na isti zastavi. Nato je sledilo slovensko besedilo, ki ga priobčujemo bolj spodaj, ki je bilo sestavljeno tako, da se lur-škim stavcem ni bito treba ubijati s sičniki č, š in ž. Pod tem pozdravom Lurški Materi je bila objavljena fotografija vse slovenske romarske skupine
—	nad 800 oseb —, na srednji strani pa še članek v francoščini »Le pelegrinage slovene a Lourdes«. Našim bravcem, izmed katerih je nedvomno bila večina lurških romarjev, hočemo zato v današnjem: uvodniku postreči z obema člankoma, ki sta bila letos, 15. julija v Lurdu objavljena, prvi, kot že rečeno v slovenščini in drugi v francoščini.
»MARIJA, SKOZ ŽIVLJENJE VODITI SREČNO ZNAŠ«
pojemo doma in v tujem svetu, posebno v Marijinem Lurdu.
Iz vseh krajev smo prihiteli: iz Trsta in Gorice ter slovenskega Korotana, izseljenci iz Pariza, iz rudnikov v Severni Franciji, iz tovarn v Stuttgartu. Prihiteli smo k svoji materi Mariji.
Toda nismo prihiteli ne sami, ne praznih rok. V duhu so z nami vsi rojaki; s sabo smo prinesli zalivalo, tegobe, molitve, bremena in grehe slovenskih fard, trpljenje, krivice in upe slovenskega naroda.
Mati! Ne zabi ljudstva, ki se z ljubeznijo in z zaupanjem k Tebi zateka pri Gospč Sveti, na Svetih Višarjah, na Sveti gori, na Brezjah in na vseh drugih romarskih krajih, na gosto posejanih po vsej slovenski zemlji.
Naj se ob Tvojem materinskem srcu oddahnejo srca tvojih otrok, naj ob Tebi, ki Te noben greh ni skazil, mi sami postanemo sveti, brez greha!
Mnogim med nami se kolena krivijo, ker trpljenje, bremena, krivice presegajo meje. Ti, ki si na Golgoti stala, ko je na lesu umiral Tvoj Sin, daj nam poguma, da bomo tudi mi, vsak zase, vsi skupaj hrabro in vdano nosili svoja bremena; pomagaj nam, da bomo razumeli, da je veliki petek trpljenja zagotovilo zmage!
Tudi med nami dozorevajo polja, mogla bi dati obilo sadov, a delavcev manjka. Zato Ti, Marija, varuj slovenske duhovne pastirje, in Ti, o Mati, poskrbi, da Slovencem nikdar in nikjer ne bo manjkalo svetili duhovnikov.
Mati, poguma nam daj, Tvojim otrokom! Bratom slovenske krvi, ki so Tvojega Sina ali zapustili ali ga sploh ne poznajo, pa milost izprosi, da bodo eni in drugi prejeli betlehemsko blagovest!
Ko bomo v nekaj dnevih spet odhajali na svoje domove, se moramo vrniti polni dobrote, polni svetosti, polni zaupanja, polni poguma, saj bomo s seboj nosili Kristusa, Tvojega Sina, in Tvoja materinska ljubezen bo ogrevala srca Tvojih otrok. Tako bomo kos izpolniti svoje poslanstvo v Cerkvi, za katero Te ob vesoljnem cerkvenem zboru prav posebej prosimo, zanjo in za vse, katere je Tvoj Sin Izbral, da jo vodijo.
Ko smo prihajali, nas je objel Tvoj mehki pogled, ko bomo odhajali, bomo odhajali v zavesti, da nas spremlja Tvoj materinski blagoslov. Isti mehki materinski pogled nas bo sprejemal, ko bomo na slovanskih tleh poklekali pred Tvojo podobo, v preprostih domovih in v Tvojih cerkvah.
Zato bomo vedno z lahnim korakom in pogumno stopali po Tvoji poti, pa naj bo ta pot posuta z veseljem ali trpljenjem. S pogumom si bo slovenski narod pod Tvojim materinskim vodstvom sam tkal svojo usodo, ko ga bo pri tem bodrila zavest, da si Ti, Marija, Mati nas vseh in da smo vsi Slovenci Tvoji otroci.
SLOVENSKO ROMANJE V LURD
(Prevod članka »Le pelegrinage slovene a Lourdes«)
Več kot 800 slovenskih romarjev je včeraj dospelo v Lurd. Po zadnji svetovni vojni je to dvanajsto večje romanje Slovencev na ta sveti kraj.
Prvo se je vršiio julija meseca 1958. leta, pod vodstvom nepozabnega škofa msgr. dr. Gregorija Rožmana, ki je naslednje leto umrl kot begunec v Združenih državah Severne Amerike.
Kakor leta 1958. je tudi letošnje romanje zbralo okrog lurške votline Slovence iz Trsta in Gorice iz Italije, Slovence s Koroške v Avstriji, izseljene Slovence iz Zapadne Evrope ter posamezne rojake iz Slovenije v Jugoslaviji.
Slovenci so najmanjši narod izmed slovanskih narodov. Komaj 2 milijona jih je doma in po svetu. Večina jih živi v okviru slovenske republike, ki je del Jugoslavije. Močni slovenski manjšini se pa nahajata tudi v državah, ki mejita na Jugoslavijo; v Avstriji na Koroškem je celo nekdanja zibelka slovenstva. Krepko pa se držijo Slovenci tudi na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. K temu je treba dodati še močne slovenske naselbine v Zapadni Evropi. Samo v Franciji so organizirani kar v petih izseljeniških župnijskih skupnostih: v Parizu, Aumetzu na Moselli, v Lievinu v provinci Pas de Calais, v Merlebachu (Lorena) ter v Nici na Južnem Francoskem. Zelo mnogo Slovencev pa živi tudi v Severni Ameriki (ZDA, Kanada) ter v Argentini in Avstraliji.
Slovenci posedujejo zemljo, kjer so se v teku zadnjih stoletij stalno križali gospodarski in politični interesi treh glavnih evropskih ras: slovanske, germanske in romanske. Samo to dejstvo že priča, da so Slovenci od vseh Slovanov Zapadu naj-bližji, istočasno pa najbolj izpostavljeni pritisku vseh vrst.
Slovenci so prišli na ozemlje, ki je sedaj njihova domovina, v 6. stoletju. V teku stoletij so zaradi germanskega pritiska zgubili skoro tri četrtine svojega teritorija.
Kristjani so postali zelo zgodaj: že v 7. stoletju. Misijonarje sta jim pošiljala Oglej iz zapada in mesto Salzburg iz severa. Cesar Karol Veliki je odločil, naj bi bila reka Drava mejna črta med obema misijonskima področjima.
Prihod slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda v drugi polovici 9. stoletja pomeni tudi za Slovence važen doprinos k njih dokončnemu pokristjanjenju. Njun zgodovinski pomen je v tem, da sta znala proti raznarodovalnemu nemškemu krščanstvu in k razkolu težeči bizantinski Cerkvi slovanske narode iz osrednje Evrope vključiti v sklop rimskega krščanstva in doseči deset stoletij pred 2. vatikanskim koncilom uporabo slovanskih jezikov v bogoslužju.
Z utrditvijo krščanstva med Slovenci se Je hitro razširila tudi pobožnost do Matere božje, ki je neločljivo povezana z njenim Sinom. Dokaz za to ljubezen do Marije je 510 svetišč na slovenskih tleh, ki so Mariji posvečena.
Prav ta zvestoba do Marije je slovenskemu narodu pomagala, da je brez večjih pretresov preživel dobo turških vpadov ter poskuse protestantske reformacije na slovenskih tleh.
Druga polovica 19. stoletja In prva desetletja 20. stoletja pomenijo za Slovence cvetočo dobo verske obnove, ki so jo Izvedli v duhu svetosti umrli škof lz Maribora Anton Martin Slomšek, čigar proces za beatifikacijo Je že sprožen v Rimu, pa
škofje Mahnič, Napotnik, Sedej ter izredno goreči škof iz Ljubljane dr. Jeglič Anton, znan po svojem geslu »Po Mariji k Jezusu« ter njegov naslednik škof - trpin dr. Rožman, ki je vse svoje sile posvetil zlasti organiziranju Kat. akcije v Sloveniji.
Pa je prišla druga svetovna vojna in prinesla katastrofo tudi slovenskemu narodu. Trije okupatorji in domači komunisti so tekmovali med seboj, kdo bo uničil več svetinj, ki so bile drage slovenskemu ljudstvu. Znova so se Slovenci oklenili svoje nebeške Matere. Konec maja 1943. je ljubljanski škof dr. Rožman ves slovenski narod posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu, njeno milosti polno podobo z Brezij, ki se je srečno rešila pred nemško brutalnostjo, pa je ustoličil v ljubljanski stolnici.
Od leta 1941. do 1945. je slovenski narod odločno branil svoje narodne pravice in svojo vero nasproti svojim zunanjim in notranjim sovražnikom. In ko je tako dolga leta krvavel iz nešteto ran, je v začetku junija 1945. doživel najhujši udarec: Angleži so vrnili novim oblastnikom v Jugoslaviji 12.000 protikomunističnih borcev, ki so jih potem komunisti skoro do zadnjega brez procesa pobili.
Med tem, ko so narodi na Zapadu v znova pridobljeni svobodi veselo zadihali, pa se je križev pot slovenskega naroda po 1. 1945. nadaljeval in se mu še ne vidi konca. Prva leta so bile ječe in koncentracijska taborišča jsolna duhovnikov in Cerkvi ter veri zvestih vernikov. Vsi kraji, ki so nosili svetniška imena, so spremenili svoje ime. Vse katoliške publikacije (bilo jih je nad 90) so bile zatrte, vse katoliške organizacije prepovedane, semenišča — razen nekaj redkih izjem — zaplenjena. Versko življenje doživlja ovire vsepovsod, kar je tudi lahko doseči, saj vsemogočna policijska država lahko vsak trenutek odvzame po veri živečim vernikom možnost gospodarske eksistence.
Režimu je uspelo zrahljati prej visoko moralo slovenskega naroda in mladino v precejšnji meri odtrgati od Cerkve in Boga. Ni mu pa uspelo naroda v celoti zapeljati na pot brezboštva. številna marijanska romanja znotraj chžave in za težke razmere kar številni duhovski in redovniški poklici pričajo, da režim v svojem brez-božniškem naporu ni uspel.
Kar se tiče Slovencev v Italiji in Avstriji, uživajo le-ti popolno versko svobodo, dasi se morajo še vedno boriti za pravice, ki jim gredo kot članom narodnih manjšin. Njih življenje poteka zato v mnogo lažjih okoliščinah kot življenje Slovencev v komunistični Jugoslaviji. Zato imajo zamejski Slovenci, kakor tudi ostali izseljeni Slovenci po Zapadni Evropi, ZDA, Kanadi, Argentini in Avstraliji še posebno odgovornost pred svetom in domovino: ostati zvesti Cerkvi in slovenski zemlji, ki jim je dala življenje.
Prevedel: —ek
Kocka je padla v republikanski stranki. Na konvenciji v San Franciscu so delegati republikanske stranke s prodorno večino izvolili voditelja konservativnega krila Barryja. Goldwaterja za kandidata na novembrskih volitvah za predsednika ZDA. Prejel je 883 glasov in s tem bil izvoljen že pri prvem glasovanju. Njegov glavni tekmec Scrantom pa je dobil le 214 glasov. Za kandidata za podpredsedniško mesto je Goldwater izbral Williama Millerja, republikanskega voditelja iz New Yorka.
Tako se je zaključila tekma v republikanski stranki za določitev kandidata za Belo hišo, ki je že več tednov vznemirjala ne samo ameriško, temveč tudi svetovno javnost. Globoko je tudi razdvajala same pristaše republikanske stranke, ki so v Goldvvaterju videli prevladanje najbolj ekstremističnih političnih nazorov.
Kljub formalnemu sprijaznjenju Scrantona in njegovih pristašev Goldwaterjevi zmagi v stranki, je razcepljenje v republikanskih vrstah postalo dejstvo, ki ga lepe izjave ne morejo prikriti. Prvič se je zgodilo, da so v republikanski stranki, ki je veljala za stranko zmernih konservativcev, prevladali ekstremistični elemen-
ti. List »New York Times« s tem v zvezi pripominja, da je bila letošnja konvencija »nekaj posebnega, ker je manjšini uspelo vsiliti svojo voljo večini, ki brez moči opazuje, kako stranka drsi na preživele in zastarele pozicije.«
Podobno mnenje izražajo tudi drugi vplivni listi, ki Goldvvater-jev uspeh ocenjujejo kot konec ugleda republikanske stranke, grožnjo za ZDA in nevarnost za ves svet. Čeprav se je Gokhvater-jevo zmago pričakovalo, vendar je njegov uspeh vznemiril ameriško javno mnenje, ki ni vajeno tako ostrih političnih premikov. Ostaja vprašanje ali je Golchvaterjeva zvezda le začasen pojav ali je del ameriškega javnega mnenja dejansko spremenil svoje tradicionalne politične nazore. To bodo povedali volivci na volitvah 4. novembra.
Konvencija vladajoče demokratske stranke bo 23. avgusta v A-tlantic Cityju. Edini uradni kandidat je sedanji predsednik Johnson. Na splošno sodijo, da je njegova zmaga zagotovljena kljub bučnemu Goldaterjevemu pojavu. Nasprotno sodijo, da bodo prav dogodki v republikanski stranki prispevali k boljši zmagi demokratov.
Zasedanje Commonweitha
Prejšnji teden se je v Londonu zaključila konferenca ministrskih predsednikov držav Commonwealtha. Udeležili so se je predstavniki 18 držav, ki so članice britanske skupnosti narodov. Te države so: Velika Britanija, Avstralija, Kanada, Nova Zelandija, Indija, Cejlon, Pakistan, Malezija, Jamajka, Trinidad in Tobago, Gana, Uganda, Kenija, Nigerija, Sierra Leone, Tanganjika in Zanzibar, Malavi in Ciper.
Letošnje zasedanje te britanske »družine« narodov je potekalo v precej razburljivem ozračju. Osrednji problem na dnevnem redu je bil položaj v britanskem protektoratu Južni Rodeziji, kjer obstoja nevarnost, da tam vladajoči belci na lastno pest okličejo neodvisnost dežele. Nad tem so ostale afriške države zelo zaskrbljene, ker bi po lem načrtu temnopolto prebivalstvo, ki tvori dve tretjini vsega rodezijskega prebivalstva, ne bilo soudeleženo pri vladi, ampak bi nad njim bela manjšina lahko izvajala politiko rasne segregacije (apart-haid) po zgledu sosedne Južne Afrike.
Večina predstavnikov afriških držav je od britanske vlade zahtevala, naj to namero rodezijskih belcev prepreči z vsemi sredstvi, tudi z vojaško silo, če je treba.
V	tem oziru je bil najbolj glasen predsednik Gane Nkrumah. Po začetnih polemikah se je konferenca zaključila z vrsto kom-
promisov, s katerimi so za silo pomirili nemirne duhove. Številna vprašanja so ostala odprta, druga so rešili z načelnimi izjavami. Kljub hudemu pritisku večine udeležencev konference ni Velika Britanija hotela sprejeti nobenih obveznosti glede Južne Rodezije kakor tudi glede gospodarskih sankcij proti Južnoafriški republiki.
Zasedanje Commonwealtha je prej ko slej pokazalo, da so taka »družinska« srečanja sicer koristna za izmenjavo mnenj, da pa za ceno samega lastnega obstoja ne more izvajati kake izredne oblasti nad svojimi člani.
Enoten pogrebni obred v Belgiji
Od 1. julija dalje velja v vseh župnijah bruseljske nadškofije za vse enoten pogrebni obred. Navodila v tem smislu je dal župnikom v posebni okrožnici sam kardinal Suenens, s čemer je udejstvil smernice, ki jih je dal že poprej. Cerkev, tako trdi med drugim kardinal, sočustvuje z bolečino vseh svojih sinov; kot mati ne sme delati razlik med raznimi stanovi in položaji v družbi. Pastoralne smernice je dal kardinal tudi glede nabirk v cerkvah. Smisel in namen nabirke naj se razložita pri maši v trenutku darovanja s kratkim primernim nagovorom.
Openski dekan msgr. Silvani v najbolj vzvišenem trenutku sv. maše pred lurško votlino
mm • >. I. i:: ; ?:
Naši romarji so že vsi doma in spet pri svojem delu. Toda njih misli se še vedno vračajo na svete kraje, ki so jih obiskali in skoro se ne morejo vživeti, da je vse ie mimo. Bilo je lepo, prelepo, predokus nebeškega raja.
NA POT PROTI LURDU
Sončna je bila nedelja 12. julija. Sonce sreče je sijalo tudi v dušah vseh udeležencev, ki so se že od jutra naprej pripravljali, da odidejo na določene postaje in zasedejo svoja mesta na romarskem vlaku.
Ta je bil sestavljen iz 12 vagonov. Prišel je iz Francije, ker italijanska direkcija železnic ni bila v stanu sestaviti ga. Pred odhodom iz Trsta se je zgodil še neprijeten incident. Romarsko vodstvo je hotelo nalepiti na okna vlaka napise: Slovenci a Lourdes (v Lurd). Pa so odgovorne železniške oblasti to zabranile. Seveda, kakšno pohujšanje za zunanji svet, če zve, da živijo v Trstu tudi Slovenci in so v stanu pripraviti si svoj lasten romarski vlak. Kljub vsem lepim besedam in zagotovilom vedno ista pesem: treba je tajiti navzočnost Slovencev v Trstu, na Goriškem in v Slovenski Benečiji, ker ne gre, da bi na meji države Živeli ljudje, ki so sicer italijanski državljani, pa hočejo ostati zvesti slovenski materini besedi.
Kar se ni zgodilo v Trstu, se je potem nadoknadilo v Milanu. pot, tja in na-
Anton Lapanja
SLOVENSKO ROMANJE V LURD 1964
V krogu na nebu prižgane so zvezde v mraku nocoj, od rajskega svita obdane; kot v zlatu blesti se njih soj.
Med njimi najlepša je ena: Brezmadežna! Sije kot kres, med nami v molitvi češčetia, Marija, kraljica nebes.
V votlini se turška Kraljica v svetosti kot zarja blišči.
O sveta, prečista Devica, srce nam skrivnostno drhti.
Poslušaj nas, Mati presveta, izpolni nam srčne želje, podari nam dušno veselje, dobrotno otri nam solze.
Razlita se v srca je sreča za milostni Tvoj blagoslov, in pesem odmeva goreča iz tisoč in tisoč glasov.
Tu v sladkem, preprostem napevu se pesem iz src oglasi; ob tužnem domačem odmevu si sreče srce zaželi.
Pozdravljena, turška Kraljica, okrevaj mi dušno gorje!
Odhajam, in ginjen raz lice Z roko si otiram solze.
zaj, so potem napisi na oknih oznanjali, kdo so romarji, ki v vlaku potujejo. Seveda, ko smo stali na povratku v Genovi, si je moral neki železniški uslužbenec spet dati duška zoper Slovence z besedami: Gti Sloveni sono una gente di pe-corai senza cultura.
Spanci v Barceloni so pa voditelju skupine dali drugačno izjavo: »Jamds hentos tenido en nuestro hotel gente ton amable, disciplinada .v cortes.« (Nikdar še nismo imeli v našem Irotelu tako prijaznih, discipliniranih in vljudnih ljudi).
Ob 11,55 je romarski vlak potegnil iz tržaške postaje. Vmes je pobral še naše ljudi iz Sv. Križa ter Nabrežine, nato pa privozil v Tržič. Tam sta že čakali romarski skupini iz Slovenske Koroške 133 ljudi) pod vodstvom dr. Janeza Polanca ter goriška skupina pod vodstvom g. Jožeta Juraka in p. Fidelisa Krannerja. (140 ljudi). Prvi so prispeli s Koroške v treh prostornih avtobusih, drugi pa v dveh podjetja Ribi iz Gorice. Na povratku se je izkazalo, da je bila ta rešitev najbolj modra. Brez avtobusov bi morali romarji zaradi občutne zamude vlaka ostati v Tržiču do jutranjih ur ter čakati na zvezo proti Gorici in Koroški.
Ves romarski vlak je štel 700 romarjev, katerim se je v Milanu pridružila še delovna ekipa pavlincev iz Milana, ki so vse romanje bili organizirali. Glavno vodstvo romanja so tvorili dr. Stanko Janežič, Franc Štuhec ter Stanko Zorko iz Trsta, z,a špansko skupino je bil odgovoren Jože Jurak, duhovno vodstvo pa je bilo v ro-
kah gg. Jožeta Juraka in dr. Janeza Polanca. Vodstvu v pomoč je bila dodeljena skupina tržaških skavtov, ki se je res odlično obnesla in s svojo požrtvovalnostjo nemalo prispevata k uspehu celotne romarske poti.
Brez posebnih neprilik je potekala vožnja proti francoski meji. V Milanu in Genovi so se pridružili še zadnji romarji, prav tako pa tudi vagon z barom, ki se je izkazal za zelo potrebnega ter zlasti zelo učinkovitega za preganjanje silne vročine, ki je udeležence spremljala vso pot.
Na francoski meji ni bilo nobenih formalnosti, ne tja ne nazaj, kot da bi meja sploh ne obstojala. Večina romarjev mejnega prehoda sploh ni opazila, saj je kazala ura 2 ponoči. Kmalu po Nici se je začelo daniti. Ob Sinji obali je vlak drvel proti največjemu južnofrancoskemu pristanišču Marseilleu. Ob 7. zjutraj so romarji dosegli prvi cilj svojega potovanja. Hitro so jih sprejeti vase prostorni avtobusi in čez četrt ure so že vsi bili v svetišču Marije božjega Varstva (Notre Dame de la Garde), ki kraljuje na pečini nad mestom in od koder je čudovit razgled na mesto, pristanišče in Sredozemsko morje. Na povratku so avtobusi vozili tako, da je bilo dano romarjem videti slavno »La corniche« — obalno cesto, ki več kilometrov spremlja postajo v Marsilleu. Spet so brzeti kraji mimo oken in kamor si vrgel pogled, povsod vinogradi s svojimi nizkimi trtami.
Po mestu Toulouseu, od koder je vlak odpeljal ob 16J0, so se prikazali v daljavi Pireneji. Pokrajina je postala bolj gozdnata, prepletali so jo travniki in žitna polja, vse je postalo sveže in za oko prijetno osvežujoče.
Točno po voznem redu je vlak ob 20,10 obstal na turški postaji. Sonce je bilo še na nebu, kajti v Lurdu zahaja eno noč kasneje kot na Tržaškem ali v Avstriji. Romarje so pozdravili gg. Ignacij Čretnik, direktor slovenskih dušnih pastirjev v Franciji, Stanko Kavalor, izseljenski dušni pastir za severno Francijo ter dr. Jožef Felc, ki je pripeljal svojo skupitio iz Stuttgarta. Tako je slovenska romarska skupina z rojaki iz Francije in Nemčije v trenutku zrastla na preko 800 oseb.
Pa ni bilo dosti časa za pozdravljanje. Treba je bilo hitro oditi v določene hotele, povečerjati, se oprati in pripraviti za obilni in naporni program naslednjega dne.
DNEVI MILOSTI
IN BRATSKE POVEZANOSTI V LURDU
V	torek 14. julija — za Francoze je bil ta dan narodni praznik, ki spominja na padec ječe Bastilje l. 1789 — so se ob 9. vsi naši romarji zbrali pred kipom Brezmadežne na trgu pred rožnovensko baziliko. Tam je g. Ignacij Čretnik najprej pozdravil turškega škofa in ga naprosil, naj blagoslovi novo romarsko zastavo, posrečeno delo našega priznanega slikarja Toneta Kralja. Na eni strani je podoba Matere božje z napisom: »Sveta božja Porodnica — bodi naša pomočnica«, na drugi strani pa slika slovanskih blagovestnikov z napisom: Sv. Ciril in Metod, varujta slovenski rod!«
Lurški škof je blagoslov z veseljem izvršil, spregovoril nekaj priložnostnih besed ter se dal fotografirati skupaj s slovensko skupino.
Nato pa so naši romarji v procesiji s pravkar blagoslovljeno zastavo na čelu odšli k lurški votlini. Tam je opravil sv. mašo dekan iz Opčin msgr. Natal Silvani, sv. mašo je vodil g. Franc Štuhec, po sv. maši pa je g. Jože Jurak spregovoril zbrani množici o Lurdu, ki je potrjenje za našo vero, dokaz za pravo usmerjenost naše Cerkve ter vabilo, da zaupamo v Marijino sredništvo. Vse navzoče je pozvat, naj se svoje vere nikdar ne sramujejo, riuti sodelujejo s Cerkvijo pri njenem a-postolatu in se z zaupanjem obračajo k Mariji v vseh telesnih, zlasti pa dušnih potrebah. Zaključil pa je govornik svojo Z zanosom in doživetjem podano pridigo Z molitvijo, ki so jo rta glas z njim izgovarjali vsi navzoči: »Spomni se, o premila Devica Marija«.
Takoj po pridigi je sledilo običajno slikanje, nakar so imeli romarji svoj zasluženi odmor do evharistične procesije popoldne. Zaradi silne vročine se je izvršila kar v prostorih prostorne podzemske bazilike sv. Pija X. Zvečer pa so spet vsi udeleženci z za gone tjem v srcu sodelovali v procesiji z lučkami in prepevali turško himno.
Prišla je sreda 15. julija. Slovenska romarska skupina se je zmanjšala za 90
oseb, ki so tisto jutro zgodaj odpotovale proti Španiji.
Preostali Slovenci, še vedno jih je bilo nad 700, pa so že ob 7. zjutraj opravili sv. križev pot, nato pa so se ob 10. udeležili v baziliki sv. Pija X. vzhodne maše, ki jo je opravil dr. Stanko Janežič ob asistenci dr. Kosmača in g. subdiakona Mar-kuža.
Popoldne so naši romarji bili prosti. Izrabili so čas za nakupovanje spominkov, za osebno pobožnost, za počitek, pa tudi za vzpon z žičnico na Pie de Jery, od koder je čudovit razgled na Lurd in njega okolico ter na zasnežene vrhove mogočnih Pirenejev v ozadju.
Četrtek 16. jutija je bil določen medsebojnemu spoznavanju in povezavanju. Zjutraj je bila za vse udeležence skupna maša v zgornji baziliki, nato pa je bila dana možnost za ogled betkarranskih jam, ki zelo sličijo Postojnski, 50 km zahodno od Lurda. Trije avtobusi so ponesli skupino naših ljudi na ta kraj naravne lepote in umotvor božje stvariteljske moči.
Popoldne so se pa zbrali naši rojaki po evharistični procesiji k bratskemu srečanju v dvorani Naše Gospe. To srečanje je vodil dr. Stanko Janežič iz Trsta, govorili in pozdrave so pa prinesli ga. Ljubka Šorli iz Gorice, dr. Janez Polanc s Koroške ter g. Stanko Kavalar v imenu slovenskih izseljencev iz Francije.
Tako je prišel 17. julij, dan slovesa od Lurda. Kljub silni vročini, ki je vse dni vladala v Lurdu, so bili naši ljudje dobro razpoloženi in vedno pripravljeni, udeleževati. se vseh pobožnosti. Ob 11,30 so se še enkrat zbrali ob lurški votlini, kjer se je v imenu vseh romarjev poslovil od turške Marije dr. Stanko Janežič. Odveč bi bilo opisovatif kaj tako slovo vsebuje: je pač slovo od Matere, katere večina v tem življenju ne bo več videla. Toda ostaja svetlo upanje: na svidenje nad zvezdami!
Ob 15,00 so bili naši romarji spet na vlaku. Brlizg lokomotive, plapolanje robcev v slovo, pesem: »Z Bogom spet Marija pravi...« in Lurd je postal doživetje, iz katerega bodo udeleženci črpali moč za krščansko življenje vse do smrti.
K MARIJI NA MONTSERRAT
Ob 20,30 se je romarski vlak ustavil na postaji v mestu Narborme. Tam jih je s klici in mahanjem rok pozdravila španska skupina, ki je uro prej brez nezgod vsa srečna in zadovoljna prispela s tridnevnega bivanja v Španiji.
Kako se je imela pa ona? Treba je reči: odlično. Doživetja so prekosila vsa pričakovanja.
Iz Lurda do Barcelone je bilo treba prevoziti 550 km. Vodstvo se je odtočilo za daljšo pot, mimo Tolousea do mesta Nar-bonne ob Sredozemskem morju, ker je bolj složna in široka. V Narborme je bilo kosilo, ob 17. pa sta avtobusa prečkala pri kraju Le Perthus francosko mejo in Pireneje, ki na tistem kraju niso kaj visoki. Francozi se za skupino niti zmenili niso, Španci pa so malo po potnih listih »popečatiti« in že je udeležence pozdravila španska zastava. Viva VEspana!
153 km je bilo nato še do Barcelone.
V	mestu Figueres je bilo treba osvežiti grla in pregledati cene, ki so bile za naše pojme čudovito nizke. Pot je peljala nato mimo slikovitega mesta Gerone proti obali, ki je svetovno znana pod imenom Co-
vo v španščini namreč ne pomeni priden, temveč krepak, junaški, napadalen. Vrstile so se plaže, weekend-hišice, hoteli, popravila po cestah vsepovsod, kajti Španci so tako kot Jugoslovani šele zadnja leta odkrili, da so divize iz tujskega prometa za državno gospodarstvo zelo važna stvar.
Ura je kazala 21^30, ko so se naši «Španci« izkrcali pred svojima hoteloma. Sprejem s strani hotelske uprave je bil izredno topel in prav tako postrežba s strani osebja izredno pozorna. Kaka razlika z Italijo, zlasti pa s Francijo!
Drugi dan, v četrtek 16. julija, je bil določen za obisk Montserrata —■ Nažagane, zobčaste gore. Udeleženci sedaj te gore, odkar so videli njene oblike, ne bodo nikdar več pozabili. Naravnost pravljična je v svoji zgradbi, kot je prišla iz božji rok.
Zal so avtobusi naredili enourno zamudo. Tako ni bilo mogoče opraviti skupne pobožnosti pri glavnem oltarju, ker se je že pričela koma maša. Zato so pa dali prijazni benediktinci našim romarjem na razpolago kamerin (kapelo) za kipom Matere božje, kar se je izkazalo še za bolj prav, kajti bili so sami. G. dekan msgr. Silvani je imel sv. mašo in je pridigal, petje 'in molitev pa je vodil g. Jože Jurak. Lepa je bila misel, ki jo je g. dekan povedal: »Španci so se komunizmu z orožjem v roki uprli in zmagali, potem ko je bilo umorjenih v treh letih 17.000 duhovnikov in nad milijon vernih ljudi. Tudi slovenski narod se je uprl komunističnemu brezboštvu z orožjem v roki. Bog pa mu zaenkrat ni dal zadoščenja kot španskemu narodu. Prosimo zato montserrat sko Mater božjo, da skrajša tudi slovenskemu narodu dneve preiskušnje in poskrbi, da bi bila, nedolžno prelita kri temelj verske spomladi bodočim slovenskim rodovom!«
Le prehitro je bilo treba oditi nazaj v dolino. Med udeleženci bi skoraj prišlo do upora. Vsi so kritizirali odločitev zastopnika pavlincev, da je treba rešiti kosilo v Barceloni in se nemudoma vrniti. Res je bila zgrešena odločitev, da se je v Barceloni. Naj bi se bilo opoldansko kosilo preneslo na Montserrat, pa bi bilo vse v redu. Montserrat zahteva vsaj 6 ur bivanja, da se ga v celoti ogledaš. Zato so mnogi sklenili, da bodo izrabili prvi možnost, ki se jim bo nudila, in se vrnili na Montserrat.
Popoldne istega dne je španska skupina v avtobusih prepotovala vse mesto in občudovala široke ulice in ogromno površino, ki jo mesto zavzema. Od cerkva sta bili vredni ogleda zlasti starodavna stolnica ter nadvse moderno zidana in še ne dovršena cerkev Sv. Družine.
Proti večeru pa so zlasti udeleženke (moških je bilo le malo) napolnile trgovine ekrog stolnice. Glavni predmeti za nakup: pahljače, mantille (pokrivala za na glavo), konjaki in španska vina.
Naslednje jutro je bilo treba obiskati še narodno svetišče Srca Jezusovega Tibidabo (Dal ti bom). Spet sta sopla dva avtobusa v hrib in se zagrizla v strmino. Brez večje zamude sta odložila romarje pred svetiščem, ki ga je priklical v življenje sv. Janez Bosco in ga zato upravljajo salezijanci. Tam so naši ljudje prosili Srce Jezusovo, naj odpusti žalitve, ki mu jih zlasti sedanji slovenski oblastniki in sedanji rod prizadevajo, naj nakloni slovenskemu narodu čim prej čas prave verske
Tako je prišel čas slovesa od Tibidaba in Barcelone. Zapeli so motorji, spet se je prikazala Costa brava, spet je vse potnike razveselil restavrant pri mestu Figures. Treba je bilo zapraviti ves španski drobiž, zato so prejela grla bolj izdaten dež, nato pa je bilo treba z melanhonijo v srcu dati Španiji slovo. Adios, Espaiia — Z Bogom Španija, tvoja svetišča, tvoje modro nebo, tvoje sinje morje, tvoji prijazni ljudje. In Hasta la vista — na svidenje ob prvi priliki!
DOMOV!
Od Narbonna je bila vsa romarska skupina zopet kompletna. Noč na vlaku je bita vroča, a bar je odlično deloval in bil dorasel svoji nalogi.
V	soboto zjutraj je vlak že spel proti Genovi. A čisto po polževo. Nezadovoljni železničarji so spet mislili, da je štrajk za potnike najbolj primerno razvedrilo. Zato se je bilo treba odpovedati misli, da bi gg. duhovniki v Genovi maševali. Zato je tudi vlak v Vicenzo namesto ob 14,17 prispel ob 19,15. Polnih pet ur zamude!
Pa je vodstvu romanja le uspelo, da je za zaključek vse romarje povedlo v Marijino svetišče na hrib Monte Berico. Najprej so prejeli okusno večerjo, nato pa je bilo slovo od Marije. Zadonela je zahvalna pesem, pridružila se ji je »Marija skoz’ življenje« in že je bil vlak spet nared za odhod.
Z dvourno zamudo so naši ljudje prispeli v Tržič in Trst. A nato sedaj ne misli nihče več. Zavest, da so bili pri lurški Materi in na Montserratu, vse udeležence osrečuje in jih bo okrepčevalo vse dotlej, ko bodo poromali k božji Materi v nebeški Jeruzalem.
—	ej
Koroški Nemci si dajejo žalostno spričevalo
O lepo uspelem srečanju mladine iz Trsta, Gorice in Koroške Sveti in v Celovcu smo že poročali. Prav tako o nestrpnosti nekulturnih nemških prenapetežev, ki so s sramotilnimi napisi in hujskaj Šimi letaki skušali to srečanje če že ne preprečiti, vsaj ovirati. Sadovi te gonje so prišli do izraza prejšnji torek 14. julija. Na večer je bilo vrženih v tiskarno Mohorjeve družbe sedem pasjih bombic, od katerih so tri eksplodirale. Materialne škode k sreči niso povzročile. Mimoidoči so storilce videli, med njimi dva mladostnika. Vendar ju policija do sedaj, ko to pišemo, še ni mogla izslediti.
Le s kakšno pravico se smejo v bodoče avstrijski Nemci še potegovati za svoje rojake v Južni Tirolski, ki jim pod Italijo skoro ničesar ne manjka v narodnostnem oziru, ko v svoji lastni državi ne prenesejo enega samega izraza življenjske sile slovenske manjšine na Koroškem?
Veseli smo, da nismo člani tako ma-
lo	zrele narodne skupnosti, kot so koroški Nemci. Res se čudimo, da so zgubili vsak čut za sram. Svetovna javnost jih je te dni obsodila. In to nam zadostuje!
Za uveljavitev naših zahtev
Kot smo že zadnjič poročali, se je deželni svetovavec Slovenske skupnosti dr. Josip Škrk na zadnji seji deželnega sveta odločno zavzel za uveljavitev slovenskega jezika v deželnih organih in uradih. V ta namen je zahteval, da gre njegova izjava o uporabi slovenščine na uradni zapisnik.
Toda zadeva je za Slovence tako važna, da ni bilo mogoče ostati samo pri tej načelni zahtevi. Saj gre bistveno vprašanje, ali bomo smeli v občevanju z deželnimi organi uporabljati materni jezik ali pa bo člen 3 deželnega statuta, ki govori o enakopravnosti vseh državljanov ne glede na jezik in narodnost, ostal le mrtva črka.
Zaradi tega je svet Slovenske skupnosti smatral umestno, da se o tej temeljni naši narodni zahtevi uradno izrečejo tudi ostali izvoljeni slovenski predstavniki v slovenskih občinah. V ta namen so občinski sveti slovenskih občin na Tržaškem in Goriškem bili pozvani, da odobrijo resolucijo o zahtevi uporabe slovenskega jezika v vseh deželnih organih in uradih.
Akcija je v polnem teku. V teku tega tedna se bodo sestali vsi občinski sveti in odobrili omenjeno resolucijo
PROTESTNA RESOLUCIJA
Svet liste Slovenske skupnosti je v zvezi z dogodki na seji deželnega sveta dne 9. 7. 1964, na kateri je predsednik dr. Teodoro de Rinaldini onemogočil slovenskima svetovavcema dr. J. Škrku in dr.
šiškoviču govoriti v slovenščini, sprejel posebno resolucijo. V njej predstavniki liste Slovenske skupnosti ugotavljajo, da je preprečitev uporabe slovenščine v deželnem svetu v kričečem nasprotju Z naravnim pravom, z osnovnimi krščanskimi, socialnimi in demokratičnimi načeli, z deklaracijo o člo\’eških pravicah, Z ustavo italijanske republike in z mednarodnimi dogovori; protestirajo proti teptanju ene izmed osnovnih pravic slovenske etnične skupine v deželi Furlaniji - Julijski Benečiji in ogorčeno obsojajo razgrajanje v deželnem svetu; končno zahtevajo, da ogovorni organi deželnega sveta Furlanije - Julijske Benečije kakor tudi demokratične stranke, ki so v njem zastopane, izpolnijo svojo moralno, demokratično in ustavno dolžnost ter v skladu s 3. členom posebnega statuta deželne samouprave zajamčijo v pravilniku deželnega sveta pravico do uporabe slovenščine.
Predstavniki liste »Slovenske skupnosti» poudarjajo kot veren tolmač slovenskih pravic in koristi, da se Slovenci v Italiji ne bodo nikdar odpovedali pravici do uporabe svojega jezika v javnih organih, ker so prepričani, da jim te naravne pravice ne more zanikati nobena sila na svetu, ki se označuje za demokratično, krščansko in socialno, in ker se zavedajo, da je uresničenje te osncnme pravice prvi pogoj za ustvaritev pravega in trajnega sožitja med državljani obeh jezikov ter sosednih držav.«
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Gospodu
dr. Teodorju de Rinaldiju
predsedniku Deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine
TRST
Zastopniki liste »Slovenske skupnosti« so z globokim obžalovanjem in zaskrbljenostjo sprejeli na znanje, da je predsednik deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine dr. Teodoro de Rinaldini onemogočil slovenskima svetovavcema na seji deželnega sveta dne 9. 7. 1964 govoriti v slovenščini, ki je jezik narodne manjšine na Tržaškem, Goriškem, v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini, ter s tem dal potuho razgrajanju šovinističnih svetovalcev. Dogodek je vzbudil val ogorčenja med slovenskim prebivalstvom, ki je bilo doslej prepričano in ki kljub zadnjemu nečastnemu dogodku še vedno pričakuje, da bo v okviru deželne samouprave doseglo tiste osnovne pravice, na katerih uresničenje nestrpno čaka že ves povojni čas.
V	zvezi s tem zastopniki »Slovenske skupnosti« na svojem sestanku z dne 13. 7. 64
ugotavljajo, da je preprečitev uporabe slovenščine v deželnem svetu v kričečem nasprotju z naravnim pravom, z osnovnimi krščanskimi, socialnimi in demokratičnimi načeli, Z deklaracijo o človeških pravicah, z ustavo italijanske republike in z mednarodnimi dogovori;
protestirajo proti teptanju ene izmed osnovnih pravic slov. etnične skupine v deželi Furlaniji-Julijski krajini, ki je dobila na temelju ustave posebni statut prav zato, ker živi na njenem ozemlju ljudstvo, katerega jezikovne in druge značilnosti morajo biti vsestransko pravno zaščitene;
izjavljajo,
da odločno obsojajo razgrajanje v deželnem svetu, ki spominja na nečloveško ravnanje fašizma, ki je skušal slovensko manjšino v Italiji duhovno in fizično iztrebiti, ter
zahtevajo,
da odgovorni organi deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine kakor tudi stranke, ki so v njem zastopane, izpolnijo svojo moralno, demokratično in ustavno dolžnost ter v skladu s 3. členom posebnega statuta deželne samouprave zajamčijo v pravilniku deželnega sveta pravico do uporabe slovenščine.
Predstavniki liste »Slovenske skupnosti« poudarjajo kot verni tolmači slovenskih pravic in koristi, da se Slovenci v Italiji ne bodo nikdar odpovedali pravici do uporabe svojega jezika v javnih organih, ker so prepričani, da jim te naravne pravice ne more zanikati nobena sila na svetu, ki se označuje za demokratično, krščansko in socialno, in ker se zavedajo, da je uresničenje te osnovne pravice prvi pogoj za ustvaritev pravega in trajnega sožitja med državljani obeh jezikov ter sosednih držav. Zato bi priznanje te osnovne pravice slovenske etične skupine v Italiji samo okrepilo demokratično ureditev dežele in države ter s tein še bolj zavarovalo njune višje interese.
Gorica-Trst, 13. julija 1964
Izreden val vročine po vsej Italiji
Vso Italijo, zlasti severno in, Tirensko obalo je zadnje dni zajel silen val vročine, ki je zahteval smrt 21 oseb. Pretežna večina teh oseb je utonila, ko je iskala hladila v rekah in v morju. Najvišjo temperaturo so zabeležili v Rimu: 37 stopinj, Prav tako v Trentu.
Tudi v našem mestu so zabeležili včeraj na letališču najvišjo letošnjo temperaturo 36,8 stopinj v senci.
Kulturni večer slovenskih umetnikov v Torontu
Prijatelji slovenske umetnosti so v Torontu v Kanadi pripravili v preteklem mesecu lep kulturni večer. Zbrali so se v prostorih na 1557. Eglinton W. Pozdravni govor in povezavo je vodil g. Vilko Čekuta. C. g. Sodja iz Torontske slovenske župnije pa je prisotnim govoril o stari in moderni slovenski umetnosti. Za njim je govoril še kipar prof. France Gorše in oba razstavljavca iz New Yorka gg. Vodlan in Zupančič, ki sita se oba še zelo mlada pred divema letoma izselila v ZDA in v tako kratkem času dosegla zavidljive uspehe. Slovenskim umetnikom iskreno čestitamo!
f Dekan Franc Krhne
V	Vipavi je po dolgem hiranju umrl v četrtek, 16. julija predpoldne, veliki duhovniški trpin, msgr. Franc Krhne, bivši dekan v Postojni in še prej glavni urednik dnevnika »Slovenec« v Ljubljani.
Rojen je bil v Vipavi 28 . 8. 1882, v maš-nika je bil posvečen v Ljubljani 12. 7. 1906 in je služboval v dušnem pastirstvu po raznih župnijah v Sloveniji. Ker pa je imel posebne darove za časnikarstvo, so mu pred prvo svetovno vojno poverili uredništvo »Slovenca«. Po prvi svetovni vojni ga najdemo kot dekana v Postojni, ki je tedaj pripadla Italiji. Po prihodu fašizma na oblast je imel pokojni g. France hude neprilike z novo fašistično vlado. Goriški nadškof Margotti ga je imenoval za kon-zistorialneiga svetovalca, da bi javno dal priznanje temu odločnemu duhovniku. A to ni moglo preprečiti, da bi ga ne zaprla fašistična vlada. Kaj so z njim v zaporu počeli, nihče ne ve. Le to vemo, da je ob padcu fašizma prišel iz ječe s popolnoma otemnjenim razumom in ni bil več sposoben za nobeno delo. Zato je zapustil Postojno in se je preselil na svoj rojstni dom v Vipavo, kjer je životaril, a maše-
vati ni nikdar več mogel. Prejel pa je še pred smrtjo sv. zakramente in takrat se je spet zavedel ter je še hotal objeti sedanjega dekana. Pa je bil že preslab in roke mu niso hotele več biti pokorne. Odšel je h Kristusu, kateremu je ostal vse življenje zvest.
Pokopali so ga v Vipavi z vsemi častmi v soboto, 18 julija dopoldne. Naj naš sobrat pri Bogu uživa mir, ki mu ga svet ni hotel dati.
Njegov nekdanji sošolec
Še vedno uhajajo iz Jugoslavije
Pretekli teden smo v Gorici zabeležili zopet dva pogeba iz bližnje Jugoslavije. Prvi je pribežal neki dvajsetletni mesarski pomočnik iz Voj vodine, ki je splezal preko žice pri svetogorski postaji in se nato javil orožnikom na bližnji stanici. Izjavil je, da se želi izseliti v Francijo, kjer živi njegova sestra. V četrtek zvečer pa je mlada mati z dvema nedoletnima otrokoma tajno prešla mejo v bližini Šempetra in na goriški kvesturi zaprosila za politično zatočišče. Vse so poslali v zbirno taborišče pri Sv. Soboti v Trstu.
Nova doktorja
Prejšnje dni je na tržaški univerzi z odliko promoviral za doktorja kemije g. Joško Bednarik, sin prof. Rada Bednarika.
Na isti fakulteti je diplomirala tudi gdč. Anamarija Budihna.
Obema doktorjema k doseženemu uspehu iskreno čestitamo!
Kongres za liturgično vzgojo
Od 25. do 30. julija bo v Montseratu pri Barceloni mednarodni kongres katoliških umetnikov. Na njem bodo obravnavali temo: liturgična vzgoja umetnika in umetniško vzgoja duhovščine.
E F UM ž
Drugi festival znanstveno -fanstičnega filma v Trstu
Po uspehu, ki ga je dosegel prvi festival znansitveno-fantastičnega filma in po odmevu, ki ga je zbudil v svetu, je bilo pričakovati, da se bo ta manifestacija ponovila. Kritika je namreč pokazala veliko zanimanje za lanski festival; prav tako je občinstvo s svojo udeležbo dokazalo, da se zanima za boljše in resnejše filme kot pa so mnoga neumna in pornografska dela zadnjih let.
V	četrtek 9. julija se je odprl v Trstu drugi festival znanstveno-fantastičnega filma, ki dobiva v kinematografiji vedno večji pomen. V sugestivnem okviru — na dvorišču gradu Sv. Justa — se je vršila ta kulturna manifestacija, ki pa še ni našla svoje prave poti in še vedno išče formulo. V Avditoriju pa je bila filmska retrospektiva fantastične kinematografije: vsak popoldan so se predvajali klasični filmi. Imeli smo priliko gledati dela pionirja tovrstne kinematografije Georges-a Melies-a. Nadalje so predvajali filme Fritza Langa, Rene-ja Claira, Protazanova i. dr.
Po klasičnih filmih, ki smo jih gledali v Avditoriju, lahko trdimo, da je najboljša znanstvena domišljija nastala pred petdesetimi in še več leti. Danes se zdi namreč težko ponoviti inteligentne in jasne nauke Melies-a, Claira in Langa.
Naj omenimo tudi, da je bilo v dvoranah gradu razstavljenih kakih devetdeset del iz slikarstva in kiparstva, vedno v okviru znanstvene domišljije. Razstavlja-
li	so izključno sodobni umetniki (z izjemo Arcimboldi-ja): Dali, Ernst, Miro, Del-vaux, Picabia, Brauner, Lam, Nahtan in še razni drugi.
Prvi dnevi festivala so precej razočarali. Predvajani so bili filmi, ki niso imeli z znanstveno domišljijo nobene zveze. En sam film med njimi, japonski »Atoragon«, se je precej držal te vrste. Zdelo se je že, da bo lanski festival nadkrilil letošnjega. Toda »duleis in fundo« še vedno drži in tako smo v torek 14. julija, gledali dober angleški film »Obsojenci« (The damned) režiserja Josepha Loseya. Po fantastičnih pošastih in čudnih morah prejšnjih filmov se je to delo lotilo za nas aktualnejšega problema atomske smrti in nevarnosti radioaktivnosti: ta film je bil v resnici znanstveno-fantastičen.
Vsega skupaj je bilo na letošnjem festivalu predvajanih štirinajst filmov, od katerih je bilo deset dolgometražnih in štirje kratko-metražni; v retrospektivi pa deset dolgih in deset kratkih filmov, čud-dno se nam je zdelo, da se letos Sovjetska zveza ni udeležila festivala. Z največjo udeležbo se je postavila Velika Britanija, ki je poslala kar tri filme.
Prvo nagrado je prejel angleški film »Obsojenci«, drugo pravtako angleški »Prvi ljudje na luni«. Češki »Popletena planeta« je prejel zlati pečat kot najboljši kratkometražni film. Če pomislimo, da je Češka
RAZNE
Mikojan - novi predsednik ZSSR
Sovjetska zveza je minuli teden dobila novega državnega poglavarja v osebi Ana-staza Mikojana. Izvolil ga je vrhovni sovjet ZSSR. Dosedanji predsednik prezidija vrhovnega sovjeta Leonid Brežnev je bil razrešen te dolžnosti in se bo posvetil delu v partiji kot glavni sekretar. Predlog za to zamenjavo je dal Nikita Hrušoev.
Novi sovjetski državni poglavar Ana-staz Ivanovič Mikojan se je rodil leta 1895 v tifliški guberniji v Armeniji. V Tiflisu je tudi študiral bogoslovje armenske pravoslavne cerkve. Med boljševiško revolucijo se je aktivno udejstvoval kot partijski organizator. Nato je skozi ves čas med in po drugi svetovni vojni imel važne funkcije v visokih državnih službah. Leta 1955 je postal podpredsednik vlade in kot tak v zadnjem času vodil več parlamentarnih in trgovskih delegacij na obiskih v mnogih državah. Spremljal je Hruščeva med obiskom po ZDA. Njegova zadnja misija je bil obisk na Japonskem pred dvema mesecema.
Afriški vrh in Čombe
Na vrhunski sestanek afriških držav v Kairu bi moral priti tudi kongoški ministrski predsednik Mojzes čombe, ki je po vrnitvi iz Evrope v domovino sestavil novo kongoško vlado. Večina afriških -ministrov se ni mogla sprijazniti s tem dejstvom in je zato zahtevala, da se mu prepreči priti na konferenco. V ta namen so poslali koingoškemu predsedniku Kasavu-buju brzojavko, v kateri je rečeno, da navzočnost kongoškega premiera čombeja na
na lanskem festivalu dobila dve nagradi, moramo sklepati, da je tovrstna kinematografija tam precej razvita.
Na splošno je letošnji festival pokazal zboljšanje napram lanskemu, vendar še ni našel pravilne poti. Vsekakor je treba priznati, da ima ta kulturna manifestacija precejšen odmev v mednarodnem tisku, zato je upati in želeti, da se bo iz leta v leto bolj izpopolnila.	Mira
Radio Trst A
Teden od 26. julija do 1. Avgusta 1964
Nedelja: 9.00 Kmetijska oddaja. — 9.30 O vincu zapojmo. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »šerif Trepetlika«. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. — 12.15 Vera in naš čas. — 14.30 Sedem dni v svetu. —
15.00 Zlata risanka: Petula Clark. — 16.00 Mojstri groze: Oscar Wilde: »Cantervillski strah« - pripravil Franc Jeza. — 18.30 Kino, včeraj in danes - pripravil Sergij Vesel. — 21.00 Folklora z vsega sveta.
Ponedeljek: 12.15 Iz slovenske folklore: Niko Kuret: Ljudstvo baja, ljudstvo poje: »Po sledovih ribe Faronike«. — 19.00 Tržaški in goriški pianisti. Pianist Gojmir Demšar. — 19.15 Iz lovčevih zapiskov: Ivan Rudolf: (9) »Pogumna srna«. — 21.00 Francesco Cilea: »Adriana Lecouvreur«.
Torek: 11.45 Jugoslovanski orkestri in pevci. — 12.15 Zenski liki. — 18.30 Simfonična dela Richarda Straussa. — 19.15 Pripovedke o narodnih junakih: (4) »Robin Hoodd«. Napisala Desa Kraševec. —
21.00 Radijska novela: Miško Kranjec: »Liza«.
Sreda: 11.45 Italijanski akvarel. — 12.15 Pogled na svet. — 13.30 Z melodijo po širnem svetu. 18.30 Orkester v osemnajstem stoletju. — 18.50 Slovenski romantični samospevi. — 19.15 Tržaška gledališča: Claudio Gherbitz: (4) »Gledališče Mauroner«. — 21.00 Simfonični koncert.
četrtek: 12.15 Potovanje po Italiji. —
18.00 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije: Zbor »Aquilee« iz Basiliana, — 19.15 »Prazgodovina naše dežele«. Pripravil Dante Cannarella. (5) »Prebivavci«. — 21.00 »Skrivnosti starega divana«. Igra v treh dejanjih, ki jo je napisal Alessandro De Stefani, prevedel Martin Jevnikar. — 22.55 Slovenski in jugoslovanski solisti.
Petek: 12.15 Žena in dom. — 18.30 Najlepše romantične simfonije. — 19.15 Jadransko morje: Gojmir Budal: (4) »Obli-kovitost morskega dna«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. Urednik Egidij Vršaj. —
21.00 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. — 12.15 Zavojevavci gora: Dušan Pertot: (4) »Najvišja gora Severne Amerike«. — 15.00 Volan: 25. oddaja za avtomobiliste. — 15.30 »Vozniki«. Igra v devetih slikah, ki jo je po povesti Filipa Terčelja za radio napisal in oddajo režira Jože Peterlin. — 17.00 Bodoči solisti. — 18.30 Slovenski in jugoslovanski skladatelji. — 19.15 Počitniška srečanja - pripravil Saša Martelanc, — 20.45 Zbor »Tone Tomšič« iz Ljubljane, ki ga vodi Lojze Lebič.
NOVICE
konferenci voditeljev afriških držav in. vlad ni zaželena. Predstavnik kongoške delegacije je to označil za vmešavanje v notranje zadeve Konga. V znak protesta je kongo-ška delegacija sklenila, da se ne bo udeležila vseafriške konference v Kairu.
Osem mesecev zapora uredniku »L’Unita«
Odgovorni urednik komunističnega dnevnika »L’Unita« Taddeo Conca je bil od porotnega sodišča v Rimu obsojen na osem mesecev in deset dni zapora, ker je v svojih člankih žalil predsednika države. To se je zgodilo dne 21. in 23. novembra 1963 ob priliki neredov, katere so povzročili gradbeni delavci, ki so protestirali proti delodajavcem. Oba članka so smatrali za žaljiva in so zato odgovornega urednika Taddea Conca obsodili.
Uničevalne povodnji na Japonskem
Medtem, ko je naše kraje zajel val neznosne vročine, poročajo iz Japonske o uničevalnih povodnjih, ki divjajo po srednjih in južnih krajih dežele. Po zadnjih, še nepotrjenih vesteh, naj bi te povodnji povzročile smrt 106 oseb ki na stotine ranjenih. Brez strehe je ostalo 30 tisoč ljudi, medtem ko je bilo porušenih 20 tisoč hiš. Do povodnji je prišlo nenadoma, ko se je utrgal oblak in so vse reke prestopile bregove. Sila vode je bila ogromna, hiše so se podirale kot bi bile iz lepenke. Prizadeti so tudi kraji, ki so bili pred kratkim pozorišče hudega potresa. Voda je sedaj dokončala uničevalno delo potresa.
RZASKE
NOVICE
Velika matura na slovenskih šolah v Trstu
Pretekli teden so se zaključili zrelostni izpiti na slovenskih višjih šolah v Trstu, to je na klasičnem in znanstvenem liceju, na učiteljišču in trgovski akademiji. Izpitnim komisijam se je predstavilo 72 kandidatov in kandidatinj. Štirje se sploh niso javili, eden pa je odstopil.
Uspehi so razočarali. Bili so slabši kot lani. Niti polovica kandidatov ni uspešno zaključila mature. Izdelalo jih je samo 23 (31,94%), popravne izpite ima 35 kandidatov (48,61%), za celo leto pa jih je bilo odklonjenih 14 (19,44%).
Na klasičnem liceju so izdelali: Ivan Ban, Andrej Beličič, Marija Peterlin, Vesna Sandalj, Ivan Figelj.
Na znanstvenem liceju: Barbara Gruden, Vilma Malalan, Danijela Mavec, Sonja Orsini.
Na učiteljišču: Ana Marija Glavina, Neva Merlak, Ana Komjanc, Ivica Nabergoj.
Na trgovski akademiji: Nada Birsa, Danica Čepar, Filip Fischer, Sonja Grulil, Nadja Pahor, Nadja Roiaz, Stojan Spetič, Nidija Stocovaz, Marija Stritar, Orietta Umari.
Izredna seja občinskega sveta na Repen tabru
V ponedeljek, 20. julija se je sestal občinski svet na Repentabru k izredni seji, ki je bila sklicana v zvezi s prepovedjo slovenščine v deželnem svetu.
Občinski svet je soglasno odobril resolucijo, ki so jo naslovili na predsednika deželnega sveta dr. de Rinaldija in je zelo podobna tisti, ki so jo sprejeli tudi predstavniki liste »Slovenska skupnost« na svojem sestanku, 13. t. m.
V resoluciji je povedano, da je slovenščina jezik narodne manjšine na Tržaškem, Goriškem, v Beneški Sloveniji in v Kanalski dolini. Zato je prepoved slovenščine v deželnem svetu v kričečem nasprotju z naravnim pravom, z osnovnimi demokratičnimi načeli, z deklaracijo o človečanskih pravicah in z mednarodnimi dogovori. Poleg tega je tako ravnanje nasprotno zamisli, zakaj je bila ustanovljena pokrajina Furlanija-Julijska krajina. Ta pokrajina je dobila poseben statut prav zaradi jezikovnih manjšin, ki v njej živijo in ki bi morale biti še posebej zaščitene. Prepoved uporabe slovenščine spominja na divjaške metode fašizma, ki je skušal slovensko manjšino v Italiji fizično in duhovno iztrebiti, zato dela malo časti predstavnikom sedanjih vodilnih demokratičnih strank in nasprotuje tudi 3. členu posebnega statuta deželne samouprave.
Dvojezični napisi v tržaški okolici
Na seji tržaškega občinskega sveta v ponedeljek, 20. t. m. je tržaški župan dr. Franzil odprl debato o vprašanju dvojezičnih napisov na Opčinah, ki ga je na prejšnji seji sprožil komunistični svetovalec Padovan.
Odgovoril mu je v imenu demokrščan-skega bloka svetovalec Colom. Najprej je dejal, da komunisti niso iskreni, ko branijo pravico narodnih manjšin. Nato je ponovil stališče, kot ga je glede manjšinskega vprašanja začrtal I. 1961. na študijskem posvetovanju demokristjanov v S. Pellegrinu bivši tajnik KD Belci. Celo pok. sv. očeta Janeza XXIII. je poklical svetovalec Colani na pomoč z nekaj citati iz
okrožnice »Mir na zemlji«. Trdil je, da so vrednote človeške osebnosti in družine okrnjene, če se staršem ne prizna pravica, vzgajati otroke po svoji volji v nacionalnem pogledu ali če se državljan slovenskega jezika ne more izražati v svoji materinščini. Toda, ko je prišel do konkretnega vprašanja, ali naj se postavijo na Opčinah dvojezični napisi, je vsa svoja prejšnja izvajanja zavrnil z malo duhovitim dokazovanjem, da ne more doumeti, kakšno korist naj bi imel okoliški kmet od tega, če bi se znašel pred napisom, kjer bi bila Bazovica napisana s črko »c« namesto z dvema »zz«.
Tako dokazovanje dela kaj malo časti šibki logiki demokristjana Colonija. Prvič je na Tržaškem mnogo krajev, kjer se slovenski naslov razlikuje kot noč in dan od italijanskega. Kako naj Slovenec, ki pride iz Jugoslavije, ve, da je Monrupino Repentabor? Drugič ni šlo za Bazovico, ki se res slučajno v italijanski pisavi enako izgovarja kot v slovenski, temveč za Opčine, kjer obstoji poleg Opicine še naslov postaje na Opčinah Poggio Reale del Car-so. Tretjič ne gre za domače kmete, da se na cesti orientirajo. Ti že vedo, da je Pese Pesek in Trebiciano Trebče in zato dvojezičnih napisov sploh ne potrebujejo. Gre za vse, ki prihajajo od drugod in ne vedo, skozi katero naselje se vozijo. In končno: dvojezični napisi izpričujejo, da se v naselju govorita dva jezika. To bi moralo biti merodajno ,in nič drugega! Naj bi vsi, ki se vozijo skozi naše vasi, vedeli, da se vozijo skozi jezikovno mešano ozemlje.
Prav tega pa si mnogi italijanski krogi tujcu, morda še bolj pa svojim lastnim ljudem iz notranjosti Italije ne želijo priznati. Zato so pripravljeni posameznikom dati določene pravice, podpirati slovensko šolstvo, govoriti o pravicah slovenske manjšine, le v javnosti naj bi bilo vse italijansko, da bo pred svetom ohranjen videz, da je Italija narodnostno enotna država, slovenska manjšina pa nepomembna in razpršena skupnost ob' meji.
Menimo, da je v tem ves problem javne dvojezičnosti. Zato bi morali vsi Slovenci po vseh krajih, kjer živijo, dosledno na trgovine in gostilne postaviti dvojezične napise. Ta dvojezičnost bi prej ali slej imela odjek tudi v javnih napisih na ulicah in križpotjih.
Ali ni smešno, da v Kanalski dolini, kjer živi slabotna slovenska manjšina in ki ni zaščitena z nobenim posebnim statutom, povsod najdemo trojezične napise (italijansko, nemško, slovensko), pa zato celovitost italijanskega ozemlja ni prav nič v nevarnosti, pri nas na Tržaškem in Goriškem pa taka dvojezičnost nekaterim takoj pamet zmede in jih napravi nepristopne za logično razpravljanje?
Poldnevna zapora trgovin med tednom
Tržaški prefekt dr. Mazza je izdal dekret, s katerim je odredil medtedensko zaporo trgovin na področju tržaške pokrajine. V ponedeljek, 20. t. m. je začel veljati v tržaški in miljski občini in sicer za sedaj le v poskusni obliki. To zaporo so zahtevali trgovci in njih uslužbenci, ki si želijo vsaj nekaj prostosti med tednom, pristanek na njihovo zahtevo pa so dala tudi razna sindikalna združenja ter tržaška in miljska občinska uprava, medtem ko ostale okoliške občine nanjo še niso pristale. Ob sredah popoldne bodo n. pr.
•v
C. g. Jožef Kocijan, zlatorna^nik
bo v nedeljo 26. julija ob 10.30
PEL SLOVESNO MAŠO
v BAZOVICI, svoji rojstni vasi, kjer je.pred 50 leti prvič opravil sveto daritev. — Bazoviška župnija vabi vse farane, prijatelje in znance č. g. zlatomašnika k izredni slovesnosti.
Borec za resnični mir
zaprte trgovine z živili, sadjem in zelenjavo, mlekarne in delikatese ter drogerije, ob sobotah popoldne urarne, papirnice in knjigarne, ob ponedeljkih dopoldne manu-
fakturne trgovine in veleblagovnice z enotnimi cenami. Ukrep o medtedenski zapori pa se ne nanaša na ribarnice, mesnice in cvetličarne.
□ RIŠKE
NOVICE
Tragičen požar v našem mestu
Preteklo sredo je v stanovanju Torella Lenci na Korzu Verdi 69 nastal požar, ki se je zaradi velike količine nagrmadenih škatel v stanovanju naglo razširil. Ko je sin prišel v stanovanje, je našel svojo mater, 71-letno Ano Lenci na tleh s hudimi opeklinami. Ona je namreč povzročila požar, ko je hotela kot vsako jutro zakuriti ogenj v štedilniku. Nesrečno ženico so prepeljali v bolnišnico, a je po nekaj urah podlegla. Tudi sin je zadobil opekline in še dva ognjegasca, ki sta pomagala pri gašenju. Škodo cenijo na dva milijona lir. Žalostni dogodek je v mestu pustil globok vtis.
Kriza mestnih avtobusov
Ze tretji teden traja stavka mestnih avtobusov »ATA«. Uslužbenci stavkajo, ker jim podjetje še ni izplačalo honorarjev za prejšnji mesec junij. Mestne zveze so zato omejene na najnujnejše. Opravljajo jih avtobusi drugih podjetij. Preteklo sredo je občinski svet razpravljal o tej zadevi vso noč. Verjetno, da bo mestne avtobuse prevzela druga tvrdka, a do sedaj še ni prišlo do nobenih dokončnih zaključkov.
Prekinjen promet pod gradom
Zaradi okvar, ki jih je napravila voda v predoru pod goriškim gradom, so pričela te dni mestna podjetja v Gorici s popravili teh okvar. Dela bodo predvidoma trajala do konca tega tedna.
Mernik
Iz našega kraja je bolj malo slišati. Živimo ob meji, ki je faro raztrgala, ljudi pa napravila brezbrižne za slovensko stvar. Tako je zadnjič »Kat. glas« poročal, da so bile uzakonjene slovenske šole povsod, razen v Merniku na Goriškem, ker pač v Merniku že nekaj let ni bilo učencev za slovensko šolo. Tako so jo šolske oblasti upravičeno lahko ukinile.
Preteklo nedeljo pa je doživel Mernik svojo kokošjo senzacijo. Štirje izletniki iz Remanzaeca so, ko so vozili skozi Praprotno blizu Mimika, odkrili kokošji rod, ki se je mirno pasel ob cesti. Ker je bilo bolj na samoti, je vsako toliko eden izmed potnikov stopil iz avtomobila, zagrabil kokoš ali piščanca in potem je šlo spet veselo naprej. Ko pa so na isti način zaplenili purana kmetu Sgubinu, je bilo lovske idile hitro konec. Sgubin je namreč tatvino opazil, skočil na motorno kolo, jih v Merniku pred gostilno dohitel in nemudoma poklical orožnike iz Dolenj. Ti so še pravočasno prišli in lovske »trofeje« zaplenili. Nič niso
pomagali izgovori mladih zlikovcev, da so perjad po nesreči povozili in nato vzeli s seboj. Zagovarjati se bodo morali pred sodiščem.
OBVESTILA
RAVNATELJSTVO Državne srednje šole
s slovenskim učnim jezikom v Trstu -ulica L. Frausin 14 sporoča, da je rok vpisovanja v prvi razred do 25. julija t. 1.
DEKLICE kolonije Slokada v Tambrah javljajo, da se bodo vrnile domov 30. julija okrog poldne. Starši jih bodo lahko pričakovali • v Sesljanu, v Sv. Križu, na Proseku, na Opčinah, v Bazovici, na Ka-tinari in končno v Trstu, v ulici Flavio Gioia — pri glavni železniški postaji.
DEČKI iste kolonije bodo odpotovali v Tambre 31. julija. Zdravniški pregled bo na slovenski osnovni šoli v ulici sv. Frančiška 40 ob 8. uri. Odhod bo ob 9. uri.
DUHOVNE VAJE ZA DEKLETA V TRSTU: V Domu Šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu (ul. Delle Docce 34) bodo duhovne vaje za dekleta od 23. avgusta zvečer do 27. avgusta zjutraj. Vzdrževalnina znaša 2500 lir. Duhovne vaje bo vodil g. dr. Jakob Kolarič CM.
Letos bo le en tečaj duhovnih vaj, zato naj se dekleta pravočasno priglasijo.
DAROVI
Za Mladinski dom v Bazovici: Zofija Križmančič 1.000; N. N. iz Trsta 10.000 lir Bog povrni!
Za Marijin dom v Rojanu: Gorjup Franc 4.000; Trost Josipina 1.000; Mafreda Katarina 4.000; dr. N. N. 10.000; Š. M. 3.000; družina Kosmina-Trampuš v spomin pok. Marije Widmann 2.000; Kerkoč Eleonora 2.000 lir.
Bog plačaj!
Za Zavod sv. Družine: Hladnik Terezija 2.000; dr. Vrtovec 10.000 lir.
Bog povrni tisočero vsem blagim dobrotnikom !
Za Alojzijevišče: J. R. 5.000; Šorli-Bratuž 2.000; Hladnik Terezija 2.000; družina Frandolič 2.500; V. A. Doberdob 2.000; D. N. v zahvalo za zdravje 5.000 lir.
Bog povrni vsem dobrotnikom!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 30, osmrtnice L 50, več 7% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močmi Tiska tiskarna Budin v Gorici
Vatikanski tednik »Osservatore della domenka« je nedavno pod naslovom »Papeži včeraj in danes« objavil v posebni številki veliko delo ki ga je izvedlo zadnjih pet papežev, predvsem pa papež Pij XII. v korist miru in za medsebojno sporazumevanje med narodi.
Po kratkem uvodnem povzetku o poslanstvu papeštva omenja vatikanski tednik napore, ki so jih doprinesli papeži Benedikt XV., Pij XII, Janez XXIII. in Pavel VI., da bi preprečili obe zadnji svetovni vojni, da bi skrajšali njuno trajanje, da bi olajšali trpljenje in da bi vzpostavili med narodi dolgotrajen mir.
Od 82 strani je nad 70 posvečenih papežu Piju XII. On je namreč doživljal vso dramo druge svetovne vojne in bolj kot vsak drug opozarjal odgovorne državnike na načela mednarodnega sožitja.
S to dokumentirano razpravo je bil dan izčrpen odgovor na obrekovalno gonjo, ki je v zadnjem času skušala ponižati velikega papeža in ga celo označiti kot so-krivica strahotne vojne in vseh nasiljih, ki so jo spremljala, predvsem pokola Judov v nacističnih taboriščih. Vrsto člankov, ki so jih napisale odlične cerkvene in laične osebnosti, potrjujejo doslej neizdane listine in številna pričevanja oseb vseh slojev in vseh dežel.
Iz objavljenih strani spoznamo jasno in premočrtno predanost, s katero se je papež Pacelli trudil od prvega dne svojega papeževanja, da bi odstranil grozečo nevarnost vojne, pri čemer ni opustil nobenega poizkusa za mirno ureditev sporov. Ko se je zdelo že vse izgubljeno, se je Pij XII. še enkrat obrnil na vladajoče državnike ter jih opozoril na njihovo odgovornost pred narodi, pred omiko in pred zgodovino z besedami: »Ničesar ni izgubljeno, vse pa je lahko izgubljeno z vojno.« Ko je izbruhnil spopad, ni papežu preostalo drugega kot skušati omejiti njegov obseg in lajšati njegove posledice. Navedene so poslanice, ki jih je Pij XII. napisal lastnoročno in jih poslal belgijskemu kralju, holandski kraljici in veliki vojvodinji v Luksemburgu, v katerih je protestiral proti vdoru nacističnih sil v njihove dežele.
Temeljna tema publikacije pa je obširna dokumentacija o delu, ki ga je izvršil papež Pacelli v korist ujetnikov, pogre-šancev, beguncev, vseh preganjanih, vseh žrtev vojne in predvsem Judov, številne strani govorijo o odločnem in ganljivem pogumu in plemenitosti, s katerima sta Pij XII. in katoliška hierarhija ščitila in skušala rešiti Jude v Franciji, Nemčiji, Italiji, Poljski, Madžarski, Bolgariji in v drugih evropskih deželah. Publikacija se zaključuje z izrazi priznanja Judov in z izrecno izjavo papeža Pij a XII., ki je lahko rekel sam o sebi: »Ni bilo napora, ki ga ne bi bili storili, ne skrbi, ki bi je ne bili opustili, samo da preprečimo strahotne deportacije in izganjanje ljudi z rodne zemlje. Ko pa je trda stvarnost razočarala naša najbolj utemeljena pričakovanja, smo spet storili vse, da bi vsaj zmanjšali ostrino strahotnih dogajanj.«
Irska vodi glede misijonov
V sorazmerju s prebivalstvom nudi Ir-skaska največji prispevek misijonskemu apostolatu po svetu. 310 duhovnikov od 400, ki so-povprečno posvečeni vsako leto v deželi, je poslanih v misijonske dežele. Irska, tako je dejal v nekem intervjuju nadškof iz Armagha Conway, je ohranila globok smisel za verske vrednote. To dokazuje tudi vedno naraščajoče število duhovniških in redovnih poklicev, ki jih nudi Cerkvi.
tllllllllllllHlIimilllllllllllllltlllfllllllllllHIIIIIIIIIIIIHIIMIItllllllHIIIIIIIII^^
40.
IJMIIIICI
»Vsaj tako so mi grozili!« je prikimal. »Predvčerajšnjim je bilo. Nemci so mi vlomili v hišo. Da sem bil vojni kurat in da sem na goriški fronti podžigal upornike, naj zavzamejo Gorico, so kričali. Zanikal sem. Nikar naj ne tajim, so rjoveli, prav jaz da sem bil. Iz opisa prič vedo, da je bil partizanski kaplan hrust, zajeten velikan, prav tak, kot jaz. Ker so se tudi domači zaklinjali, da ni res, da sem bil vedno doma v Vipavi, so me vrgli na avto in odpeljali v Gorico. Zaprli so me v temno celico in iskali dokazov. Včeraj so me vlačili od Poncija do Pilata, me ponovno zaslišali in ml grozili s smrtjo. Soočili so me z raznimi osebami in končno so le morali priznati, da so se vŠteli. Proti večeru so me izpustili. Prenočil sem pri znancih v Gorici. Ker ni prevoza, sem jo ubral peš
domov. Jutri je nedelja, doma moram biti, mod svojimi, v teh norih časih z vseh strani vdira med nas gorje, poplava pogube nas hoče prav pokončati.«
Nato je v pretrganih stavkih pripovedoval, kako so Nemci požigali in plenili pod Nanosom in na Pivki.
MODROVANJE V CRNIŠKEM ŽUPNIŠČU
»Težke dneve smo doživeli na Primorskem,« je tedaj spregovoril dekan Novak, »a še težje v Sloveniji. Tam je bila in še vedno je prava Babilonija, prava Španija! Popolna zmešnjava in bratomorno klanje! Čudno meglena, nejasna in protislovna so poročila. Pa tako grozotna, da jim kar ne morem verovati. Ne morem si ustvariti slike o dejanskem položaju, ki je vsekakor skrajno razdrapan in tragičen. Nemci so zasedli Ljubljano in zdaj prodirajo na Dolenjsko in Notranjsko. Vodstvo pokrajinske uprave v Ljubljani je prevzel general Leon Rupnik. Italijanska armada se je razsula: da bi si zagotovila prost prehod v Italijo, je predala partizanom vse orožje,
tudi topništvo, oklopna vozila in tanke. V četniških odredih in v vaških stražah je nastala zmeda, več, preplah: številni oddelki so se razšli in spet drugi so se prebili v Ljubljano ali v bolj utrjene postojanke. Partizani so izkoristili uro zmešnjave in razkroja za iztrebljenje vseh nasprotnih slovenskih vojaških formacij in za dejanski prevzem oblasti v deželi. Namesto da bi pozvali četnike in vaške straže na združitev vseh slovenskih sil za skupni boj proti okupatorju, so naperili izključno zoper nje svoje orožje in likvidirali več postojank vaških straž, tako v Stični, v Begunjah, na Blokah, v Dobcu, v Bezuljaku. S pomočjo italijanskih topničarjev so razrušili postojanko na Grčaricah, kjer se je bil utrdil osrednji odsek slovenskih četnikov, ki so ga sestavljali večinoma bivši oficirji jugoslovanske vojske, in zgodovinski grad Turjak, kamor so se bile zatekle posadke dolenjskih vaških straž. Tako so partizani z italijansko pomočjo zlomili odpor protikomunističnih borcev. Tako sta strankarska zagrizenost in pohlep po ob-
lasti pregazili narodno slogo in izdali resnične narodne interese.«
Kot da ga je sprožila nevidna vzmet, je vipavski dekan skočil na noge, in osupel in bled strmel v sobrata, nato je zakli-klical: »Kaj? Da so se klali in morili! Medsebojno so se pokončavali? Torej ni šlo za razdeljene vloge! šlo je zares!«
»Za razdeljene vloge?« ga je vprašajoče gledal Novak. »Kako to misliš?«
»Kako mislim? Kot Slovenec vendar! Slišal sem o medsebojnem obračunavanju, a menil sem, da je šlo za zločine neodgovornih elementov.
V	globini duše sem le upal, da so si pripadniki vaških straž, četniških odredov in partizanskih oddelkov razdelili vloge, da bi si izdatneje pomagali in se lažje krili pred tujimi osvajači. Trdili so mi, da vaški stražarji pošiljajo orožje četnikom in partizanom, da četniki zagotavljajo stražarjem, da jih ob prihodu zaveznikov sprejmejo v svoje vrste, in da nudijo partizani svoja gorska zatočišča vsem, ki so prisiljeni preiti v ilegalo.«
»Oh, sveta naivnost!« se je bolno nasmehnil dekan Novak. «Ze stari RimljarU so učili: "Divide et impera!” Razdeli podjarmljeni narod, z lahkoto ga boš obvladal! To je storil nad nami okupator! Na pat' tizanske akcije je odgovoril z represaljarni
nad nedolžnim prebivalstvom, ki- je bilo postavljeno pred izbiro: ali s partizani v gozd, v smrt od gladu, ali pa seči Pd orožju zoper partizane. Rimski imperatorji so priganjali gladiatorje: "Meč vzemi, ubij nasprotnika, pa boš živel!” Ljudstvo je hotelo živeti, zagrabilo je za orožje in se uprlo partizanom. Tako se je narod razklal v dva tabora, okupator pa je zvito delil sile, da je borbena sposobnost belih in rdečih ostala približno enaka, nihče ni srn©l prevladati, nihče propasti, oba sta moral® krvaveti. General Ruggero, poveljnik pl®' ninskih lovcev "Cravatte rosse”, je novd11' bra 1942 jasno povedal v Ljubljani: "Med vami Slovenci bom ustvaril takšno s<> vraštvo, da ga petdeset let ne boste ntogU odpraviti!" «
(se nadalF‘1'
je)