Franc Bačnik, artilerec IX. korpusa Topničar v ilegali Franc Bačnik je Gorenjec. Če odmislimo znane šale na racun Gorenjcev, nam preostane skupek človeških lastnosti, ki naj bi kinčale tršate može gorenjskega porekla: skromnost, redoljubnost, preudainost, natančnost, klenost, pridnost, trdoglavost, odrezavost, predanost in še kaj. Tak mož je tovariš Bačnik in na srečo je takih ljudi širom naše domovine še veliko. Franc se je rodil 1913 v Valburgi pri Smled-niku: • »Težko je bilo življenje y bivši Jugosla-viji. Izučen za trgovca dela nisem dobil, od-ločil sem se za aktivno vojaško življenje: še-le tam je bilo slabo ...« • Pripovedoval je o nesmiselnem zaposlo-vanju in neutrudnem šikaniranju preplaše-nih podoficirskih kandidatov, ki niso imeli nikdar prostih uric, nikoli dobro očiščenih pušk, četudi so se orožja bleščala, da je kaj. Enota je kapitulirala na velikonočni petek v Polju nad Ljubljano. Tega dela svojega živ-ljenja se tovariš Bačnik spominja kot sla-bega, najslabšega, najgrenkejšega ... • 11. aprila 1944 so nemške enote napadle XXX. divizijo in na Ledinah je komandir artilerijskega voda Franc Bačnik doživel svoj ognjeni krst kot partizanski topničar. Imeli "šo smolo, Nemci so topove zajeli, vendar pa so Švabom že v naslednji akciji zaplenili novo baterijo: • »O partizanski artileriji je na splošno malo znanega. Nihče se še tudi ni dovolj po-globil v razTike bojevanja VII. in IX. korpu-sa. IX. korpus je bil vkleščen med dve za okupatorja življenjsko važni železniški oskr-bovalni progi. Teren na tem delu Primorske je hribovit, grapast in prepreden s potmi. Posebno topničarji, na pobudo korpusnega štaba novoustanovljene enote, smo imeli tež-ko delo. Oviralo nas je marsikaj. Imeli smo nemške, italijanske, ruske in francoske topo-ve. Ustrezno municijo smo večinoraa porabili v prvi bitki in orožja so zato kmalu romala nazaj v skrivališča. Sčasoma smo se znašli sami ter iz vseh mogočih delov in ob pomo-či naših delavnic v Cerknem izdelovali čud-ne granate, ki pa so bile dovolj uporabne. Trdim, da so korpusni topničarji dosegali odločujoče uspehe pri uničevanju sovražnih postojank ob napadih brigad na Hotedršči-co, Tmovo, Gorenjo vas. Prvi smo se znašli tudi ob hudi cerkniški tragediji. Minomet na- še enote je začel z minami biti po Nemcih, ki so pravkar praznili trgovino v središču kraja. Granata je usekala blizu že pol nalo-ženega voza in Švabi so jo urno pobrali...« • Ob pripovedovanju tovariš Franc rad sklene roke pred seboj, jih razpre in dlani bliskoma stisne v pesti. Zamiži in se sprosti, kakor po silni eksploziji. Z raehkim glasom in veliko topline pripoveduje o ljudeh, ki so jim v tistih hudih časih nudili zavetje, jih podpirali, hranili, jim prevažali težka orožja: • »Veliko je junaštev »malih« Ijudi, ki ne bodo nikoli in nikjer zabeležena ...« • Preživeli topničarji se skušajo tem lju-dem danes nekoliko oddolžiti. Nadaljujejo na primer z izdajanjem brigadnega lista »TOPNICAR«. Na straneh brošure imajo po-gosto besedo ti očanci, matere, očetje, ki se živo spominjajo takratnih dogodkov. Tisti čas dandanašnji ponovno osvetljujejo. Tova-riču Bačniku je ta hip zbiranje in evidenti-ranje posameznikov in dogodkov najvažnej-ša naloga. V posebnem Odboru nekdanje top-ničarske enote IX. korpusa pripravljajo knji-go Zgodovino artilerije IX. korpvisa, mono-grafijo o partizanskih topničarjih. Tovariš Franc je zadolžen predvsem za evidenco: • »To je zamotano delo. Začel sem tako-rekoč iz nič. Enota se je selila, večala, bila končno v Trstu, nadaljevala y Tolminu, Blo-kah, Ribnici... Nazadnje se je razformirala, arhivi so se porazgubili. še največ je bilo najti v Muzeju revolucije. Danes imamo ob-širen seznam 400 in vec imen, od tega 300 še živečih borcev. In zakaj to delamo, zbiramo? To je zgodovinsko pomembno, mladini y pre-mislek, za vnaprej, za prenašanje tradicij, da se natančno ve, kako je bilo ... • Prekleto žal mi bo in težko si bom od-pustil, da bi na seznamu ne bil omenjen to-variš, ki je z nami sodeloval v tistih težkih, a lepih časih. Da, lepih časih, polnih tova-rištva in nesebičnosti. Veste, takrat ni nihče posebno vidno hrepenel po činih ali si ustvar-jal posebne načrte za naprej. Danes si bil, jutri te lakko že ni bilo več ...« • Zdaj je Franc Bačnik upokojenec že lep čas. Vmes je kot topniški častnik službo-val v različnih krajih po državi, v borih dveh letih končal ekonomsko šolo, bil trikrat par-tijski sekretar, dva mandata predsednik ŠZDL v krajevni skupnosti ... • »Dovolj je bilo ...«, je preprosto izjavil. Neutrudno zbira monografsko gradivo in je takorekoč topničar v ilegali. Trdi, da živi si-cer skromno, vendar solidno. In kako se ka-že skromnost, ki jo pripisujejo Francu Bač-niku? Na manevrih ob Tisi leta 1947 je vr-hovni komandant tovariš Tito glasno pohva-111: • »Bačnikov divizion je bil najboljši... Yesel pohvale pa Franc vendarle ni mo-gel iz svoje kože: • »Pohvala? Samo pohvale ne ...« Bogomir Šefic