10 Narodne stvari. Domorodne pisma. —M— Med Kitajci in Slovenci je velik razloček. Kitajci imajo dolge kite, hodijo v coklah in bili so pred tisoč leti ravno toliko omikani kakor danes ; pri nas pa nosijo kite samo ženske , cokle samo kovači, in mi smo bili pred tisoč leti dosti manj omikani kakor danes. Vendar najdejo se tudi pri nas možici, ki nosijo dolge kite, kakor bi bili mandarinčeki, ki menijo, da narod naš potrebuje še tisoč let do zrelosti, in mu žele za narodno napredovanje okorne počasne cokle. Pred kakimi dvajset leti je bilo v Avstrii precej tacih Kitajcev; zavoljo tega so zahodnji Evropejci Avstrijo imenovali evropejsko Kino in menili so, da je s kitajskim zidom ograjena in ločena od inostranske omike in prostosti. Od tiste kitajske dobe k sreči le to vem, kar sem od druzih čul; prišel sem namreč v šole še le tisto leto, ko mnogokrat popoldne ni bilo šole, ker smo otroci hodili gledat, kako se v orožji vadi narodna straža; hodili smo gledat razsvitljena okna in vihrajoče zastave; nosili smo na suknjicah tribojne trakove, in ko je igrala narodna godba, smo upili: živio! pa nismo vedili, zakaj. Menili smo, da se vse to godi samo zato, da nimamo popoldne šole. To so bili veseli časi, dolgi prazniki, dobri učeniki, malo dvojk in kričali smo: živio! Pred tistim letom pa je bilo življenje dokaj drugače. Bilo je prepovedanih premnogo reči. Pisatelj, na priliko, je malo smel pisati, ker pregledaval in presojevalje njegovo pisavo, predno se je tiskala, čme-ren mož, ki je imel očala na nosu in zastarele možgane nad nosom; kar mu ni dopadlo, nič več ni vidilo belega dne. Bravec je ravno tako s čitanjem imel pravi križ; prežali so zopet drugi možje na prepovedane knjige, kakor mejni stražniki na prepovedan tobak, in polovili so toliko njim zopernih idej , da jih je v deželo prišlo kaj malo. Koliko nedolžnih idej pa se jim je zdelo tudi škodljivih! Celo govoriti nisi smel, kar si bodi. Otrokom je bilo prepovedano, v šoli slovenski govoriti; kaznovani so bili brez vse milosti in nosili so v kazen lesenega osla. Možki so sicer smeli govoriti sleherni jezik, na to pa, kar so govorili, so pazili sopet drugi čuvaji javne zaspanosti, in če je govornik izustil kaj nevšečnega, niso mu zamašili ust, ampak govornika samega so zamašili v tak prostorček, v kterem se je precej naučil jezik za zobmi držati. Samo misli se niso dale vohati in opazovati; in v glavah je bilo skrito veliko neprijetnega in prepovedanega blaga; obče razširjena je bila misel, da kitajski zid mora vendar pasti, in misel je meso postala. Nastopilo je tisto leto, v kterem smo toliko kričali ,,živio^^, da smo si grla usušili; od ne-navajene prostosti smo se tako upijanili, kakor Noe od prve vinske kapljice, in nastopilo je kmali potem tisto čutje , ktero Perzijan imenuje ,,bidak buden^% Nemec pa „Katzenjaramer^^ Mi Slovenci smo pa tako trezni, da za to bolezen nimamo pravega imena, in le rečemo, da nas so lasje boleli. Pa pustimo to, kar se je godilo pred 20 leti; obrnimo se enkrat v starodavno zgodovino nazaj. Nisem sicer tak zgodovinar, da bi vedil, koliko stoletij zgodovina molči od del našega naroda, al toliko vem, da v svojih šolskih knjigah nič nisem bral o slovenski zgodovini. Preveč tužno in dolgočasno bi bilo pretresovati vse vzroke, zavoljo kterih so očetje naši bili zadržani v narodnem napredovanji, in so zaostali za svojimi mejaši. Nekaj tega je vzrok naš narodni značaj; mi smo bolj miroljubni ter smo bolj sreČi zaupali, kakor mejaši naši; in ker smo bili v starih časih nekako prosto demokratično osnovani, smo imeli v tistih železnih časih preveč nezloge in prevdarjanja, predno smo se snidili, da bi šli nad sovražnika. Ker nismo drugim hotli krivice delati in je vse naše vojskovanje bilo le „bran", smo ravno s tem spodbujali sovražnike, da so nas napadali, kadar koli je bila priložnost. Tako so postala prva leta naše zgodovine žalosten krvav krst. Hranila je morebiti tudi viša previdnost glede bojevanja za občne narodne in človečanske pravice in za dobrotno omiko nas in več drugih slovanskih rodov nekako v reservi in nam še le pozneje odločila svitli dan. Bili smo, postavimo, sosedje Italijanov in tržili smo ž njimi, ki so bili zgodaj in močno omikani; imeli smo v deželi nemške plemenitaše, uradnike, duhovne, trgovce in obrtnike; in vendar priprosti narod sploh ni dosegel više omike. Tudi lega naše domovine ni našemu duševnemu napredku ugodna bila: zavoljo te lege je narod moral malo premožen ostati; brez blaga in blagostanja je pa težko misliti visi duševni razvitek. Naša domovina meji se z morjem. Kako velik vpljiv za narodni razvitek ima morje, 4 11 kaže zgodovina; nekteri narodi, postavimo, Grki, Ho-landeži, Danci (da povem samo male narode) so ravno po morji postali to, kar so. Pri nas pa je ob morji zemlja žalibog! najbolj nerodovitna — nesrečni Kras! — in gore se vlečejo ravno poleg morja, da nas od njega ločijo; nobena odprta dolina, nobena barkonosna reka ne gre od sredine proti morji. Kakor so gore napravile več vrst protivnib zidov proti morju, tako so ločile sredino domovine — kranjsko deželo skoraj na vseh straneh od sosednih sorodnih dežel, da nismo samo s političnimi mejami, temuč še bolj z naravnimi pregrajami raz-ločeni med sabo. Med sabo smo ločeni, zadnje narodne meje, kakor na Goriškem, Koroškem in Stajarskem pa so odprte, tako, da je pot do drugih narodov glaji kakor do lastne srede. Zavoljo tega so se tudi na laški, nemški in madjarski bolj ravni strani v teku stoletij počasi pa stanovitno krčile naše meje. Tudi reke nam nagajajo; drugod so gore pretrgale in v soteskah napravile pot sebi, blagu in ljudem, ravno pri nas pa imajo hladna pota pod gorami, čez ktere mora človek tovo-riti. Kako drugačen obraz bi imela Istra in Notranjsko, ako bi reke pretrgale bile tiste hribe, pod kterimi se premetavajo tako nekoristno? Celo naša mila Sava nam rada kJjuba; njeno posipanje, njene povodnji, njeno neukroteno pretakanje na levo in desno več škoduje^ kakor je koristilo težavno brodarstvo na nji. Tudi Drava je bolj ločila kakor prevažala rod k rodu. Velikih rodovitnih ravnin nimamo, kakor na zunanjih mejah; malo imamo večih dolin, ki tudi niso ne posebno rodovitne in ne po primeri razdeljene, tako da so v tem oziru celo Svajcarji v bolji legi, ki imajo naj-silniše gore v Evropi. Pokrajine naše domovine, kakor spričuje zgodovina, so nekdaj bile veliko širje, pa morale so biti redko obljudene; prebivavci so bili poljedelci, malo mest, veliko raztresenih sel so imeli, vsako selo je bila svoja županija; vse županije pa brez trdne vezi; ker po demokratičnih načelih nihče ni bil drugemu podložen, Čutje narodne edinosti pa premalo krepko. Skozi našo domovino je hrumelo veliko narodov v Italijo in druge jugozahodne dežele. Naši očaki so bili delavni, pobožni, in skrbeli so za dober živež; ti romarji pa so bili vse drugo kakor omikani in priljudni; pa močno so bili izstradani in lakotni. Njihovo pravilo je bilo: kar je tvoje, naj bo nioje: ker niso znali slovenski, so govorili z mečem in sulico; in da so bolje poznali svoj sled, so požigali naša sela, morili naše ljudi in jih saboj v sužnost vlačili. Mi krotki Slovenci pa smo vse pretrpeli; ko je odšla prva četa, so ostali Slovenci napravili praznik in občne veselice; pa depu-tacijo so poslali za romarji, ktera se je v imenu naroda zahvalila, da so silni ti romarji popustili še nekaj živih; med tem pa je prišla druga četa, vidila je Slovence veselo rajati in ukati, in rekla je: tem ljudem se dobro godi, planimo nad nje. Slovencem se je zopet huda godila, pa djali so: kaj tacega smo že prestali. Tako so slovenske okrajne obiskavali Huni, Goti, Avari^ Turki in pa še mnogi drugi narodi, kterih vseh se nikoli nisem mogel naučiti. Pridni naši očaki so morali pridno delati, tlaka jih je tlačila, in oni, ki so nekdaj bili vsi prosti in niso poznali gospoda nad sabo razun Boga, so dobili mnogo gospodov in narod je bil sužen. Od tod tista milotožnost, tisti izdihajoči glasovi naših starih narodnih pesem — kakor spomin zgubljene sreče in svobode. Ti gospodarji pa so med sabo vedno imeli boje in praske, razsipali so si svoje trdne gradove; v tem pa je trpel narod in dokaj je dela imel, da je gradove zopet zidal svojim gospodarjem. V srednjem veku so bile slovenske dežele prava „domena" germanske kulture; celo tuje duhovne je imela, ki niso znali domačega jezika. Znajdba knjigotiska nam je dala nekaj knjig, nekaj omike je zdaj prišlo v deželo, posebno tudi potem, ko je duhovstvo, po odpravljanji protestantizma iz dežele, jelo narod podučevati v prostem narodnem jeziku in s knjigami v ndrodnem jeziku pisanimi. Vendar je narod zaostajal za drugimi narodi, ker ni še bilo dušne zveze med našimi raznimi deželami, in tadanjim deželnim stanovom, ki so bili nemški, ni bilo mar za omiko ljudstva. Kar je bilo nemško ali laško, samo to je bilo omikano, slovenstvo seje potikalo po ubornih koČah; veliko ljudstva se je ponemčilo ali poitaliančilo in krčile so se naše ndrodne meje , kakor peščeni otok sred morja. Zadnjih tristo let je prišlo precej več reda v deželo, pa se je našel tudi kak mož^ ki je narodu žrtoval svoje dušne moči. Ko je Avstrija postajala močneja, je bilo podlož-nikom njihovo slabo stanje v veliko reČeh zlajšano. Pa Avstrija je imela do konca francozkih vojska rada to nesrečo, da se je morala silno in večkrat dolgo vojskovati. Te vojske so nam pridobile dokaj slavnih zmag, za narodno blagostanje in duševno napredovanje ni bilo dokaj dobička; in ravno Slovenci, ki so od nekdaj bili zvesti hrabri vojaki, so tudi vedno pošiljali veliko svojih sinov na daljna ptuja bojišča; veliko slovenske krvi je izteklo na nemških, laških, francozkih in španjskih poljih. Od Tanisa do Stralsunda, od Kadica do črnega morja trohne slovenske kosti. Zadnjih sto let vkljub francozkim vojskam smo vendar storili precej korakov naprej, če prav ni še sto let, odkar se mladina v šolah nekoliko slovenski jezik uči, in je le nekaj čez sto let, odkar se je rodil Valentin Vodnik. On je prvi tistih naših pisateljev, kte-rega ni pozabil precej drugi rod; pa pisati je začel še le konec 18. stoletja. Koliko pisarjev so takrat imeli že drugi narodi! Toda ponašati si sme narod naš^ da se je vedno poprijemal vsake prostosti, ktera mu je bila dana, in da je precej šinil kviško, kjer je tisek odnehal, da se tudi nikdar ni s prešernostjo in nespametjo prostosti nevrednega skazal. — V 19. stoletji smo že bolj naglo napredovali, in imeli smo celo a b c e d n e vojske! Skavsali smo se precej v abcedi, kakor se zdaj kavsamo v slovnici. Korošci, Stajarci, Primorci in Krajnci pa smo se ravno v tem spoznali, da smo sorodni bratje. Bohoričani in Metelkovci so si nasproti stali kakor nekdaj Guelfi in Ghibellini, in bojevali so se s srditostjo, ki bi bila vredna bila blagejše pravde. Imeli smo tudi Dajnčico in ogerski Slovenci so pisali madjarski. Med tem je pa potihoma prilezla Gajica po Savi v Ljubljano; Novicam gr^ zahvala, da so jo brez vojske nesle po vseh slovenskih pokrajinah in da je bila kmali fait accompli slovenski. Sovražne abcede so se vlegle zopet k pokoju in celo Bohoričica se je tako poskrila, da je ne najdeš drugje kakor v šematizmu ljubljanske škofije *) in v povesti sv. Genovefe. — Gajica je prišla od juga; to je menda bil naš prvi veliki dobiček ; ki smo ga prejeli od južnih bratov. Naše gore _ so obrnjene in naše reke teko proti jugovzhodu, od nekdaj je dokaj Slovencev potovalo v tiste kraje s trebuhom za kruhom; doli se je prevažalo naŠe blago, usnje, sukno in železnina; nazaj pa nismo druzega dobivali, kakor žito in vino, nič dušne hrane. Tedaj pa je plot omahnil in nič ne loči več duševne zveze in vzajemnosti v omiki med Slovenci in južnimi brati; zdaj si moremo roke podati, ni še prepozno. K sreči za nas toliko stoletij zapuščene Slovence je nehala tista dolga doba, v kteri se je narod ločil od naroda, ko je svoje sreče iskal v nesreči in pod- *) Tudi ta Sematizem za leto 1865 bode zagledal beli dan v našem sedanjem pravopisu. Vred. •p 13 ložnosti druzih narodov, in ko se je po nevestni politiki dal šovati narod proti narodu. Prepričali so se poštenjaki vseh omikanih narodov, da le v ljubezni med sabo in v odkritosrčni zvezi obstoji mednarodna sreča; kdor spoznd, lastno narodno vrednost, ceni tudi enako vrednost drugih narodov in spoštuje drugih narodno prizadevanje. Napredek in izobrazba enega naroda je tudi drugemu porok enakega vspeha. Razšir-Juje se spoznanje, da so vsi narodi enakopravni, da imajo enako pravico in sposobnost za omiko, in da je krivično, kterikoli narod zatirati. Da bi le še vse Časnike prešinilo poštenje! Časniki se zovejo ndrodni učeniki in trombe javnega mnenja; ali žalibog, da se nahaja ravno med temi „trompetarji'^ neverjetno veliko brezznačajnosti; mnogo, mnogo je še tacih, ki motijo in pačijo javno mnenje, mnogo gladiatorjev in kam-pionov, ki brez sramote prodajajo svojo glavo in pero temu, ki ga bolje plačuje; Bodi Bogu milo! da tudi mi Slovenci nismo brez takih tlačanov.