217
Spominski listi.
Njihova Prevzvišenost
gospod dr. Andrej Bolimajrr
25 let kneznadškof v Gorici.
III.
Ko je bilo s tem, kar sem do sedaj opisal, napravljeno v Gorici središčno ognjišče vsega cerkvenega in duhovskega življenja in delovanja, obrnili so nadškof očetovsko svoje oko na dušno-pastirstvene razmere po škofiji, katere potrebe so spoznavali po rednih kanoničnih obiskovanjih. Obhodivši prva leta vso škofijo do zadnje kapelice, prihajale so pozneje samo veče fare vsako peto leto na vrsto.   Kdor ve, kaj
se pravi po nevarnih gorskih krajih potovati, znal bode ceniti pastirske obhode našega kneza. Pa kaj, saj nam še tiči v udih strah od unega leta (13. junija 1863), ko so pri Bukovem se splašenega konja na trda tla padli. Hvala Bogu, da je to edina pomenljiva nezgoda v 25 letih. — O teh vizitacijah so bili vselej — ne kakor gospodar, ampak kakor oče med svojimi.
Spoznavši tedaj po kanoničnih obhodih ali po drugih potih potrebe katerega kraja, prizadevali so si, pomagati mu. In tako vidimo nadškofijo na pol prerojeno. Novih cerkvi je bilo v preteklih 25 letih zidanih 11 [v Plaveh, obeh Vertojbah, na Gradu (v Mirnu), na Srednjem, na Kamnem, v Borjani, na Sedlu, v Flumiželu, v Kronbergu in Gargarji]; razširjenih 9 [Stržišče, Soča, Škrbina, Doberdob, Opačeselo, Me-dana, Rutarji, Doljenja, Barbana]; posvetili so nadškof? cerkva: v Škrbini, Plaveh, Breginji, Kronbergu, v obeh Vertojbah, in (leta 1876. 13. julija) slavno baziliko v Ogleji. — Vik ar i j atov novih so ustanovili 10: v Kronbergu, na Srednjem, v Plaveh, na Kamnem, na Polici, v Trenti, v Oseku, Branici, v Jamljah in v Doljenji; fari novih je 10: Breginj, Zgonik, Marijan, Moraro, Joanniz, Sv. Lucija, Št. Martin v Brdih, Koj-sko, Šmarije, Batuje. Duhovnišč (farovžev) 19: v Batah, Cepovanu, Kronbergu, Prvačini, na Srednjem, na Kamnem, v Nemških Rovtah, na Polici, v Trenti, Kobaridu, Oseku, Batujah, Branici, Jamljah, Cerovem, Štanjelu, Merniku, v Doljenji in v Gorici (pred prvostolno cerkvijo); — popravljenih duhovnišč je 11: Gradiškuta, Avč, Drežnica, Roča, Ravna, Šmarije, Corona (v Lahih), Barbana, Kobljaglava. Koliko sitnih, dolgoletnih pisarij za vse te naprave!
Duhovnijam je treba duhovnikov. Kar se tiče duhovnega naraščaja, so naš viši pastir srečniši, ko mnogi drugi škofje; pri nas ni tako občutno pomanjkanje dušnih pastirjev, kakor drugod. Koliko mašnikov so neki naš metropolit v 25 letih posvetili? Tristo in devet in osemdeset; pa ne, da bi vsi ti bili naši domači mašniki. Goriški nadškofi primeroma veliko več, ko drugi škofi, mašnikov ordinujejo zato, ker jih mnogo semkaj prihaja iz bližnjih italijanskih škofij, katerih škofje ne smejo o vsakem času ss. redov deliti. Uže prvi duhovnik, na pr., ki so ga sedanji nadškof (avgusta meseca 1855. v kapeli sv. Antona) v mašnika posvetili, bil je iz Benetek (Anton Nik. Andr. Bassi). Leta 1859 (meseca julija) so 21 mašnikov posvetili v Ljubljani, v nunski cerkvi, v kateri so tisti čas tudi sakrament sv. birme delili.
Škofe so posvetili 4 — vse štiri svoje poddruž-nike — 2. maja 1858. 1. dr. Jurija Dobrila o, tisti čas puljskega , zdaj tržaškega škofa; — 5. septembra 1875. 1. dr. Iv. Kr. P o ga carja, škofa ljublj.; — 6. oktobra 1878. leta dr. Jan. Ne p. Glavina-o, škofa puljskega; in 23. maja 1880. dr. Pr. Pere ti č a, škofa krškega. Vsi so posvečeni v Gorici, samo dr. Pogačar v Ljubljani.
Preobširen za namen te spomenice bi bil knezonad-škofov životopis, ko bi hotel jez vsa dejanja in vse dogodke njihovega pontifikata na drobno in pragmatično razpravljati; dovoljeno mi bodi torej le še nekatere bolj očitne reči našteti. V duševnem oziru naj omenim, da so za njih vlade tri redovi svoje hiše v nadškofiji ustanovili: jezuiti, šolske sestre „de Notre Dame" v Gorici in sestre Previdnosti božje sv. Kajetana v Kor-minu. Cerkvene bratovščine so se razširile; češčenje presv. Srca Jezusovega se v čedalje večih krogih goji; cerkvena zavednost se je povsod vzbudila. Sijajna priča temu nepozabljiva velikanska procesija za Pija IX. na Sv. Goro 2. septembra 1872., katere so se tudi  nadškof  udeležili.    Priča  temu  neverjetno   obilni
218
zneski milodarov za papeža, ki so se po škofiji pobirali. Priča temu živo zanimanje za Pija IX. in vse njegove jubileje in druge slavnosti, pa tudi prisrčno zanimanje za našega goriškega višega pastirja mašniško 50letnico 1871. leta 24. septembra.
Kakor se je pod njihovim zavetništvom in po modrem njihovem vplivu razvijalo cerkveno življenje domd, tako so opravljali apostoljsko svojo službo tudi na korist avstrijsko-katoliške in vesoljne cerkve. Dvakrat, v letih 1856. in 1867., so bili pri škofovskih posvetih na D una j i; 1. 1861. pa (24. aprila) so šli v Beč kot ud gosp. državne zbornice. V Rim so potovali v prvo 17. maja 1862. Papežu Piju so se brž prikupili; dokaz temu rimska častna naslova: ,,Nobilis civis Romanus" in „Solio Pontificio Assistens". Slovesen in ginljiv je bil Nj. Prevzvišenosti odhod iz goriške prvostolnice v Rim k Vatikanskemu cerkv. zboru 1. decembra 1869. Vrnili so se iz Rima sred meseca marcija 1870. Dne 3. avgusta 1871. leta so razglasili sklepe Vatikanskega zbora, kakor že leta 1865. (8. febr.) znani „Syllabus" — ali prav za prav neznani, ker ga namreč tisti, ki najbolj proti njemu upijejo , najmanj poznajo ali vsaj ne razumejo. — Se dveh dokaj pomenljivih cerkvenih dogodkov ne smem pozabiti. Leta 1863. dne 15. avgusta so kronali v romarski cerkvi na otoku Barba na ondašnjo slovečo podobo Matere božje vpričo ranjk. patriarha beneškega Trevisanato a, nadškofa Videmskega, preč. gosp. Andr. Casasola-e in druzih odličnih duhovnikov. — Z veliko svečanostjo so 2. septembra 1877. na Sv. Gori posvetili za obljubni altar postavljen v spomin že omenjene procesije od 1. 1872.
V  prebuditev ali ohranitev duhovnega življenja in cerkvenega duhd med duhovščino vabili so jo — včasih vsako leto, včasih vsako drugo leto — k duhovnim vajam, katerih so se zgledno tudi sami redno udelež-vali. — Tudi za ljudstvo so enake vaje zdaj tu, zdaj tam napovedovali. Pač lepo so izročene jim verne v božjem strahu vzdrževali, da le ne bi bilo svobodnjaštvo med nje luljke zasejalo!
V  dopolnitev slike še nekaj črtic. Dohodki goriških nadškofov niso prebogati, obilo pa jih je, ki na škofijska vrata trkajo, mnogo potreb je v mestu in po deželi, katerim mora služiti veliki oče ubozih. Tu je treba cerkvam ali kateremu duhovniku pomagati, tam sramožljivim beračem; tu zavode podpirati, tam spet o raznoterih pobiranjih doneskov za dobrotne namene kaj dostojnega na polo zapisati. Le en par izrednih zneskov naj sem postavim: za damaste v presbyteriji v prvostolnici so podarili nadškof 1000 gld., za poravnavo prostora pred in okoli Velike cerkve druzih 1000 gld. Bog ve pa, koliko tisuč gold, v 25 letih!
Ker sem uže pri finančnih rečeh, naj povem, da se je za knez Gollmayr-jeve vlade tukajšnja grof Thur-nova zastavljavnica in ž njo združena hranilnica vsa preuravnala, da se zdaj lahko meri z najboljšimi takimi napravami. (Omenjeno našo napravo — ki im& cerkven značaj — oskrbuje namreč nadškof z 2 mestnima župnikoma.)
Težavni časi za avstrijske škofe v cerkveno-politi-škem oziru so prišli leta 1868. Naš knez so se držali prislovice: Srednja pot najboljša pot. Zmernost jim je bila vselej načelo; principa niso nobenega žrtvovali duhu nove dobe. Da je temu tako, kaže med drugim zanimiva okrožnica do duhovščine od 24. julija 1869. 1., s katero vpeljujejo in razlagajo nove šolske postave. Kako vestno znajo varovati principe, posname se tudi s tega, da jim zastopanje cerkve v šolskih svetih po dotičnih duhovnikih do današnjega dne le nekako kot poluradno in zasilno velja; v nadškofijskem šematizmu namreč se vsa ta stvar i gn o ruje. — Močno je večkrat prečastit-
ljivega atarčeka žalila novodobno-liberalna breztaktnost in cinična brezozirnost marsikaterih vladinih organov v cerkvenih zadevah. Hvala Bogu, da imamo presvetlo dinastijo , ki zna vse navskrižnosti modro in čudovito taktno poravnati. Dinastiji so naš viši pastir prisrčno zvesto vdani. Presvetli cesar to v6 in pokazal je svojo milostljivo prijaznost našemu nadškofu — kakor o vsaki priliki — tako sosebno v Trstu 19. marcija 1869. leta; podelilo jim je takrat Njihovo veličanstvo veliki križ reda Leopoldovega. Tajni svetovavec z naslovom ,,ekscelencija" pa so bili že od 1. 1863.
H koncu naj še dostavim, da so nadškof prečastiti dr. Gollmayr povrh skrbi za duševno blagostanje goriške nadškofije, prizadevali si zboljšati tudi men-salno imetje. Prizidali so svoji palači lepih prostorov; zboljšali ves vrt in vinograd (polovica trti je mladih) in kupili prostorno senožet vrh griča za menso. V Spesi (v Lahih — poleg Brd) 2 uri od Gorice je zapustil grof Kamil Thurn en grad io dva kolona nadškofijski mensi; drugi 2 koloniji (kmetiji) so pa nadškof za menso ukupili. Veliko so storili tudi za domačo kapelo.
To je tedaj — dasi ne prav živa — podoba vele-častitljivega in mnogozaslužaega cerkvenega glavarja goriškega, čigar 2oletaico smo v četrtek, 21. junija, sv. Ivana Krstnika dan svečano obhajali.