V POROČNI NOČI. ELI POSVEČENO. SPISAL E. E. LJUBLJANA. Skozi raztrgane oblake je pošiljal mesec svoje srebrne pramene v sobe, in v nje- govi bledi luči razločevale so se nejasne konture posameznih predmetov. Iz vrta do- nelo je ljubko petje .slavčevo, pod oknom cvetel je španski bezeg- ter napolnjeval sobe se svojimi omamljajočimi vonjavami. A on, sedeč ob robu svoje postelje, se ni zmenil za vse to, dasi je ljubil take gorke' noči. Kako bi se pa tudi veselil, danes, ko je praznovala ona, ki je vnela v njem prvo, čisto liubezen, kateri je bil vdan iz vse duše, svojo poročno noč — z drugim ! Zamislil se je v one čase, ko sta sku- paj vživala vso srečo nilade ljubezni. Po njenem bratu jo je bil spoznal ; že pr^'i- krat napravila je nanj globok utis. Prihajal je večkrat, ljubil jo je, in ljubila ga je tudi ona. Tako sta bila srečna! Kadar Daj 274. jima je srce prekipelo, sedla sta h klavirju in sta igrala. Igrala sta s čutstvom, kajti oba sta ljubila godbo. Posebno pa se jima je priljubila jedna melodija. To sta zaigrala kar nehotoma, kadar sta bila sama, in pri tej ji je nekoč tudi odkril svojo ljubezen. In ona, presrečna, sklonila je svojo zaru- delo glavico ter jo sramežljivo položila na njegova prsa. Tako sta skupaj preživela krasno, srečno dobo. Toda znana, stara povest : Pr šel je drugi, bogatejši, zaljubil se je v njo, in ker je bil bogatejši, sprejeli so ga njeni starisi z odprtimi rokami. Njega je bolelo, ko je videl, da ljubi tudi ta njo, da jo zasleduje z gorečimi po- gledi, da je nemiren, kadar vstopi ona v sobo, da išče le njene družbe. Bolelo ga je to neznosno, ker se je bal za svojo mlado ljubezen, za edino veselje, ki ga je imel na zemlji. In res je za nekaj časa opazil, da sluša ona svoje stariše, da postaja hladnejša ; spoznal je, da mu je bila tudi ona od- tujena. Žalosten je zapustil hišo, kjer je bil užival največjo srečo. A nje ni pozabil. Danes je bil srečal na ulici dolgo vrsto voz. V drugem sedela je ona, v beli obleki, z vencem na glavi, poleg nje pa mlad gospod s cilindrom. Pred očmi se mu je stemnilo, ko je zagledal ta prizor, odhitel je, sam ni vedel, kam. . . . Nocoj torej je bila njena poročna noč, noč, v kateri je ona, ki mu je bila ^-se. na veke zapadla drugemu. Mehanično je sto- pil h klavirju. Pod prsti zadoneli so mu krasni zvoki onega notturna, katerega sta bila tolikrat skupaj igrala. A ko je prišel do onega veličastnega mesta, pri katerem ji je bil nekdaj odkril svojo ljubezen, je melodija kar naenkrat prenehala v ki-ičeči disharmoniji, glava omahnila je na klavir, in njegovo močno telo stresalo se je v divjem ihtenju........ i Gostje so se čudili, da je bila nevesta tako nenavadno bleda, razburjena. Dočim so bili vsi drugi veseli, dočim se je vrstila napitnica za napitnico, bila je ona tiha in otožna. Naposled je vstala in zapustila dvorano. Malo trenotkov pozneje so doneli skozi odprto okno njene tihe sobice harmonični zvoki Chopinovega notturna v tiho noč..., j 275