296
Vojeslav Mole: Ivanu Groharju.
Vojeslav Mole:
v                      Ivanu Groharju.
ADel si od nas, zamišljeni brat,
in zdaj je osamljena naša pomlad,
žalujejo breze — bele neveste,
in njive so polne tožnih šumenj
in brazde naše razgaljene,
kdo še zdaj vanje bo solnca sejal?
Spletajo v grme se rože zasanjane,
iz belih oblakov zre sinje nebo
na loge prebujene,
dobrave oživljene,
in h grudim labodjim pritiska škrjančkov si smeh.
In zdaj si zapustil nas, tihi naš brat?
Zlatijo kot tvoje sanje se zvezde večerne,
zemlja pod njimi v molitvi trepeče,
tajinstveno himno potok šumi
in slavec ¦— ne poje o tebi?
Ne poje o sanjah prečudežnih, sanjah o solncu in moči,
o pesmi prekinjeni, iskri ugašeni,
o tvoji nevesti bolesti?
Pomlad je, pomlad!
Nad svežo mogilo
vse polno potočnic, vijolic, narcisov!
Priklili iz srca so tvojega,
iz zemlje naročja,
kjer z njeno spojila se tvoja je kri,
kjer tajno so sveto najvišjih skrivnosti
solnca žejne ugledale tvoje oči.
Dobro ti tam je, zamišljeni brat?
Nad zemljo razmočeno sanja večer,
s cvetočega vrta bezeg dehti,
in kakor odgovor trepeče drhtenje
čez zemljo brezmejno v začudeno noč,
kakor da pesem o solncu in cvetju, o zvezdah, življenju
pod bregom zasanjanim potok šumi . . .