TEMA MESECA S pionirji turnega smučanja Z NAMI NA POT Turno smučanje v zahodnih Karavankah TEMA MESECA Bivaki Z NAMI NA POT Kočevsko 4 3,90 € V E S T N I K R E V I J A Z A L J U B I T E L J E G O R A Ž E O D L E T A 1 8 9 5 2017 Planinska zveza Slovenije, Planinska trgovina PZS na sedežu: Dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur, po pošti: p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po telefonu: 01 43 45 684 v času uradnih ur, po faksu: 01 43 45 691, brezplačna telefonska številka: 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu), e-naročila: trgovina@ pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. Uradne ure v Planinski založbi PZS, Ljubljana, Dvorakova 9: v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure (odmor za malico: 10.30–11.00). INFORMACIJE, NAKUP in NAROČILA: Slovenski planinski muzej Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana, telefon: 08 380 67 30, faks: 04 589 10 35, e-naročila: info@planinskimuzej.si I N F O R M A C I J E ∙ N A K U P ∙ N A R O Č I L A PLANINsKA zvEzA sLOvENIJE, PLANINsKA tRgOvINA Pzs NA sEdEžU dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico: 10.30–11.00). PO POštI p. p. 214, sI-1001 Ljubljana PO tELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur br zplačna tel fonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKsU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina Pzs: http://trgovina.pzs.si. sLOvENsKI PLANINsKI MUzEJ triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si P IZ PLANINSKE ZALOŽBE - AKCIJA Andraž Poljanec Planinsko-izletniški vodnik Bohinj V knjižici so na 104 straneh opisani izleti in planinske ture na območju Bohinja. Kot izhodišča so na začetku vsakega opisa navedeni kraji, do katerih se lahko pripeljemo z avtomobilom; izjeme so Rjava skala, kamor te pripelje gondola smučišča Vogel, ter vzpona na Veliko Špičje in Vrh nad Škrbino, ki sta opisana kot samostojni turi z izhodiščem v Koči pri Triglavskih jezerih oz. v Domu na Komni. Paleta izbranih izletov in tur je silno pisana, kot je pisan Bohinj. Zatorej si bo lahko vsakdo z lahkoto izbral primeren cilj, ki je pravzaprav samo pika na »i« prehojeni poti, polni doživetij, navdihov, srečanj, razgledov. Format: 110 mm x 170 mm; 104 strani, zgibano, broširano CENA: V času od 15. 4. 2017 do 15. 5. 2017 lahko vodnik kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 5,50 €* (redna cena: 11,00 €*). *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. NOVO V PLANINSKI TRGOVINI PZS Vodniški učbenik, že tretja, dopolnjena izdaja Izšla je nova, že tretja dopolnjena izdaja Vodniškega učbenika. Vsebina učbenika je primerna za vse vodnike, ne glede na njihovo kategorijo. V knjigi najdemo vsebine za varno in kakovostno izvajanje tur, izletov in pohodov v vseh letnih časih, ne glede na način gibanja (plezanje, turna smuka ...) ter zahtevnost planinske poti ali brezpotja. V primerjavi s starimi izdajami so bila obsežneje prenovljena poglavja o kulturni, sociološki in pravni osnovi vodništva, prvi pomoči in reševanju, gorskem okolju, načrtovanju, izvedbi in analizi akcij, nevarnostih v gorah, gibanju in tehniki vodenja ter o turnem smučanju. Vodniški učbenik združuje teoretične vsebine celotnega predmetnika usposabljanja za vodnike PZS, ne glede na njihovo kategorijo. Format: 148 mm x 210 mm; 480 strani, lepljeno, šivano CENA: 24,90 €* *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. -50% UV OD NI KV E S T N I K Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 117. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4600 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali  po telefonu 080 1893 (24 ur na dan). Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Spuščanje novega Bivaka II Foto: Anže Čokl Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Medtem ko sem se spuščal po vrvi, sem nad sabo zaslišal čuden zvok. Takoj sem spoznal tisti zoprni šum, ko se odkruši skala. V hipu sem pogledal gor in s kančkom očesa še ujel okoli meter in pol dolgo ploščato skalo, ki je tik mimo mene v prostem padu odfrčala mimo. Prav začutil sem pritisk zraka, ki ga je sprožila. Medtem ko se je s truščem razbijala v stenah pod mano, sem se zagledal v oči francoskega gorskega vodnika, ki jo je sprožil. Jasno mi je bilo, zakaj – ker je hitel in se po debelih zamaščenih vrveh kar po rokah spuščal in odskakoval od stene, pri tem pa pač sprožal vse, kar ni bilo najbolj čvrsto. Prav nič se nisem čudil, da ni ob tem niti trznil, le malce negotovo me je pogledal, ko pa je videl le mojo zaprepadenost, ne pa jeze, ga v naslednjem hipu že ni bilo več. To je bilo lani septembra na najstrmejšem delu nad ramo Matterhorna. Kaj sem hotel s to zgodbo povedati? To, da je v gorah nevarno, da so v zahtevnih, zimskih ali ledeniških gorah še toliko bolj zahtevne razmere. Tudi če smo še tako previdni, imamo bogato znanje in izkušnje, žal to vedno ne pomaga. Dokaz za to je ravno letošnja zimska sezona, ki je bila naravnost katastrofalna. Ne le po številu nesreč, ampak tudi glede na izkušenost ponesrečencev. Prejšnji teden (napisano 9. aprila, op. p.) je z grebena Triglava pri sestopu v smrt omahnil izkušeni planinec, nekaj dni pozneje nas je presunila tragedija izkušenega reševalca Igorja Zlodeja, s katerim sva se dobro poznala, in soplezalke na Višu. Pa član slovenske alpinistične reprezentance Domen Petrovčič, ki je marca nesrečno zdrsnil v bavarskih Alpah. In novembra nesreča v plazu vrhunskega alpinista Domna Kastelica na Mont Blancu. Posebej tragičen je bil decembrski konec tedna, ko so v samo dveh dneh usahnila tri življenja, najprej planinec v Poncah, nato alpinistka in zdravnica v Olševi in še alpinistični pripravnik v severni steni Škrlatice; četrti pa je bil tik pred novim letom na Oltarju prav tako pripravnik za alpinista. Veliko sreče v nesreči sta imela rateški in ljubljanski reševalec ob zdrsih, prvi na poledenelem območju Jalovca, drugi na ledenih pobočjih severne strani Špika Hude police, oba še okrevata. Kaj reči ob vseh teh nesrečah? Naj damo prav mnogim komentatorjem na družabnih omrežjih, ki obsojajo alpiniste in vse, ki so si izbrali drugačno življenje od poležavanja z daljincem v roki, všečkanja in anonimnega komentiranja ter pametovanja o smislu zahajanja v gore, kot se sprašuje v enem izmed člankov na temo nesreč novinarka Tina Horvat? Obstajajo tudi drugačne razlage, takšne, kakršno je za slovenski časnik dal vrhunski alpinist Marko Prezelj: »Le redko najdem očiten razlog za nesrečo plezalca, edino razlago najdem v neki usodi. Neštetokrat sem se znašel v okoliščinah, v katerih bi se mi lahko zgodilo nekaj usodnega, pa se mi ni. Kako naj najdem razlago, zakaj se mi ni? Mladeniču, polnemu energije, pozitivcu v vseh pogledih (gre za Domna Petrovčiča, op. p.), se je to zgodilo, in pri tem mi razumska razlaga odpove. Po drugi strani pa si ne predstavljam, da človek, kot je bil Domen, tega ne bi počel. Nekdo, ki najraje sedi za računalnikom, bo težko razumel, da lahko človeka žene še kaj več.« Zato smo hribovci srečni ljudje. Vladimir Habjan Hribovci smo srečni ljudje UVODNIK 1 Hribovci smo srečni ljudje Vladimir Habjan TEMA MESECA 4 Izzivi obnov bivakov Miro Eržen TEMA MESECA 7 Pomembni javni objekti Miha Kajzelj TEMA MESECA 12 "Stara dvojka je bila narejena genialno" Zdenka Mihelič TEMA MESECA 17 Problem vzdrževanja in obnove bivakov Aleš Zdešar INTERVJU 19 Klemen Premrl Mire Steinbuch JULIJSKE ALPE 24 Pogled v smaragdno zelene oči Olga Kolenc ZGODOVINA PLANINSKIH KOČ 28 Osli in konji deležni vsaj bombonov, vodniki pa ne Kristina Menih PLANINČKOV KOTIČEK 32 Zakaj v Kranju ni morja Kristina Menih Z NAMI NA POT 34 Utrinki s Kočevskega Andrej Mašera KOČEVSKI HRIBI 43 Ledena jama na Stojni in vampi po tržaško Franci Horvat DOŽIVETJA GORA 46 Prečenje slovenskih Karavank Nino Fijačko POTOPIS 50 Potepanje po Pirenejih Lidija Zajec INTERVJU 54 Peter Dakskobler Marjan Žiberna VSI MOJI TRIGLAVI 58 Vzgoja mladega planinca Samo Rugelj ZDRAVJE 60 Brezskrbno potepanje po tujih gorah Petra Zupet OBLETNICA 62 Jubilej PD Snežnik Ilirska Bistrica Darinka Dekleva MINIATURA 64 Ključ do Ključice Aleš Nosan PRAZNUJEMO 66 Dva jubileja Maruška Lenarčič, Andreja Erdlen GORSKO CVETJE 69 Z instinktom do najdbe Ivan Premrl FOTO ZGODBA 70 Kosmatinci si upajo! Polona Gorišek 72 NOVICE IZ VERTIKALE 73 NOVICE IZ TUJINE 74 ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 75 LITERATURA 77 PLANINSKA ORGANIZACIJA 79 SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ 79 TRIGLAVSKI NARODNI PARK 80 V SPOMIN VSEBINE VSEH PLANINSKIH VESTNIKOV OD LETA 1895 DALJE NA WWW.PVKAZALO.SI. Miro Eržen Slovensko planinsko društvo (SPD) si je že ob ustanovitvi v letu 1893 postavilo zahtevne cilje na področju gradnje planinskih koč. Poleg zanesenih načrtov propagiranja hoje v hribe in opisovanja lepot gorskega sveta sta bili gradnja planinskih koč in nadelava poti najvidnejši znamenji ne samo ustvarjanja osnovnih pogojev za vse številnejše obiskovalce gora, pač pa tudi narodnozavednega boja z dotlej prevladujočimi tujimi planinskimi organizacijami v slovenskem gorskem svetu. Ta dejavnost je bila izrazita vse do prve svetovne vojne, ki pa je seveda prinesla opustošenje planinskih koč, in mnoge od njih (posebno tiste ob rapalski meji) so še kar nekaj časa ostale v posesti vojaštva kot obmejne vojaške stražnice. Posledica tega je bila, da so se SPD oz. njegove podružnice z vso vnemo lotile obnove pa tudi gradnje novih koč. Od nekoč do danes Izzivi obnov bivakov TEMA MESECA 4 Od nekoč do danes Izzivi obnov bivakov Glede na to, da SPD ni ravno kazalo navdušen­ ja nad alpinizmom, ki se je v alpskem svetu iz zlate dobe že zdavnaj prevesil v zahtevno plezanje prven­ stvenih smeri v ostenjih najvišjih gora, je v letu 1921 prišlo do ustanovitve Turistovskega kluba Skala, kar je nedvomno dalo pomemben pospešek vrhunske­ mu alpinizmu pa tudi drugim športnim in kulturno­ ­umetniškim dejavnostim Slovencev v gorah. Razvoj alpinizma, ki je bil osredotočen predvsem na plezanje v domačih gorah, je prinesel tudi potrebo po gradnji bivakov kot opornih točk alpinistov, pred­ vsem v predelih, kjer v bližini ni bilo planinskih koč. Ne smemo namreč pozabiti, da je v tistih časih žele­ znica predstavljala glavno prometno povezavo do iz­ hodišč v osrčja gora. V takih razmerah, predvsem z velikim navdušenjem, pripadnostjo in velikimi na­ pori, so graditelji (med katerimi so v Julijskih Alpah prednjačili Jeseničani) v obdobju od 1935 do 1955 zgradili kar devet bivakov. Graditelji bivakov so pri iskanju lokacij upoštevali predvsem optimalna izhodišča za alpinistične vzpo­ ne, pri sami konstrukciji in uporabi materialov pa vre­ menske in druge razmere, v katerih morajo bivaki kljubovati zakonom narave, razpoložljivost teh mate­ rialov ter dejstvo, da je bilo treba ves gradbeni material na lokacijo prenesti na hrbtih gorniških navdušencev. Zato so bivaki v obliki in izvedbi svojevrstni pomniki časa, v katerem so bili zgrajeni. Če k temu dodamo še gorniško spoštovanje reda pri njihovi uporabi, potem so to tudi pričevalci časa, ko se je etični planinski ko­ deks izvajal v pravem pomenu besede. Način obiskovanja gora se spreminja Krepka desetletja po gradnji bivakov (ki so v vsem tem času doživeli zgolj delno zamenjavo in izboljša­ nje notranje opreme) smo priča velikim spremem­ bam na vseh področjih planinstva, ki imajo seveda svoj vpliv tudi na bivake. Zgrajene so bile številne pla­ ninske koče, z gradnjo avtocest se je bistveno izboljšal in časovno skrajšal dostop iz velikih urbanih središč do izhodišč za gorske ture, marsikje so zgrajene goz­ dne ceste omogočile udoben dostop visoko v gorski svet. Bistveno boljša oprema in fizična pripravljenost al­ pinistov in drugih obiskovalcev gora sta skrajšali čas obiskovanja gora, kar dokazujejo tudi podatki o šte­ vilu nočitev v planinskih kočah. V letu 2010 posodo­ bljeni zakon o Triglavskem narodnem parku je poleg omejitev za obiskovalce gorskega sveta prinesel tudi otežene pogoje za obnovo sicer dotrajanih bivakov. V planinskih društvih, kjer se poleg osnovnih planin­ skih dejavnosti intenzivno ukvarjajo z oskrbovanjem planinskih koč, v dani situaciji, ko so (skoraj) usahnili vsi viri družbene podpore vzdrževanja koč, obnova in vzdrževanje bivakov s finančnega vidika nista rav­ no najvišja prioriteta. Nekdanji Bivak II Foto: Oton Naglost P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 5 Pogosto jih v slabo voljo spravlja tudi dejstvo, da po­ stajajo bivaki zatočišče tistih, ki v njih želijo preživeti "brezplačen vikend paket" v gorah in se s tem izogniti stroškom bivanja v planinskih kočah. Pri tem ti obi­ skovalci velikokrat ne upoštevajo osnovnega etičnega kodeksa obnašanja v bivakih, kar dodatno poslabšuje njihovo stanje in ustvarja negativen prizvok pri "pra­ vih" obiskovalcih gora. Kako torej naprej? V taki situaciji se nedvomno poraja kar nekaj vpra­ šanj, vezanih na večje obnove, rekonstrukcije ali celo novogradnje bivakov. V PZS si vsekakor želimo, da bi bili o namerah tistih, ki to načrtujejo, ustrezno obve­ ščeni, saj bi se tako ob skupnem sodelovanju lahko iz­ ognili marsikateri nevšečnosti, ki se pri teh aktivno­ stih poraja. Na videz velikodušne ponudbe raznih sponzorjev pri obnovi bivakov se kasneje (tudi zaradi preslabo ali sploh ne dogovorjenih pogojev sodelovanja z lastni­ kom ali upravljavcem bivaka) izkažejo kot problema­ tične, in to z več vidikov. Ko se zadeve zapletejo in je porušeno zaupanje med vsemi vpletenimi, je urejanje takega stanja s strani PZS na način, da bi bili zadovolj­ ni vsi, in načrtovanje obnove opravljeno na način, ki omogoča legalno izvedbo, zelo nehvaležno opravilo. Zavedamo se, da je treba obnovo oz. rekonstrukcijo planinskih objektov obravnavati z različnih vidikov, pomembno je tudi njihovo arhitekturno umeščanje v tako občutljiv prostor, kot je gorska krajina. Dober premislek o tem, katere objekte in na kakšen način obnoviti, rekonstruirati ali celo zgraditi nove, terja te­ sno sodelovanje tako lastnikov in upravljavcev biva­ kov, arhitektov in izvajalcev del kot pristojnih ustanov ter PZS. V PZS smo v programska vodila, sprejeta na skupšči­ ni v letu 2016, zapisali, da obstoječa mreža planinskih koč in bivakov zadošča. Navsezadnje je eno izmed pomembnih vprašanj, kako posodobljene bivake tudi upravljati, da se bodo uporabljali, za kar so bili posta­ vljeni. Prav zaradi vprašanj in izzivov, ki se pri obnovi ali no­ vogradnji bivakov (pa tudi planinskih koč) odpirajo, smo se v PZS odločili, da organiziramo posvet1 in po­ skušamo to področje osvetliti z različnih zornih ko­ tov. Razstava nagrajenih idejnih rešitev za bivak Fanton v italijanskih Dolomitih v galeriji Dessa v Ljubljani je bila odlično izhodišče za začetek te razprave. Nedvo­ mno je arhitekturno oblikovanje objektov v visoko­ gorju in njihovo umeščanje v prostor področje, ki pri­ naša veliko izzivov, ne samo za arhitekte in vlagatelje, pač pa tudi za strokovne ustanove, ki sodelujejo pri oblikovanju prostorske in druge zakonodaje. Za pla­ ninsko organizacijo to pomeni povezovanje vseh de­ ležnikov v okviru gospodarske komisije in s tem pri­ spevanje k oblikovanju optimalnih rešitev. m 1 Posvet je 5. 10. 2016 potekal na Planinski zvezi Slovenije. Bližina alpinističnih izzivov, uporaba takrat razpoložljivih materialov in praktične izkušnje graditeljev so bili ključni elementi gradnje prvih bivakov. Na fotografiji stari Bivak pod Skuto. Foto: Tomaž Marolt Uporaba sodobnih materialov in arhitekturnih rešitev ter s tem večja funkcionalnost in skladnost z gorskim okoljem naj bi bila vodila pri gradnji sodobnih bivakov. Na fotografiji Bivak pod Skuto. Arhiv AO PD Jesenice 6 Najpomembnejša funkcija bivakov je funkcija zavetišča in v izjemnih primerih humanitarnega objekta, ki lahko reši življenje. Da to upravičijo, morajo biti stalno odprti in namenjeni vsem obiskovalcem gora: planincem, alpinistom, jamarjem … Namenjeni so prenočevanju za eno noč, in ne večdnevnemu bivanju oz. počitnicam. Namenjeni so tudi za izhodišče, oporno točko pri osvajanju teže dostopnih ali zelo oddaljenih ciljev v gorah, ki presegajo okvir enodnevne ture. S tega vidika so slovenske gore skorajda premajhne (prenizke) in ta razlog večinoma ni upravičen. Pomembni javni objekti Aktualni vidiki gradnje bivakov v Sloveniji TEMA MESECA Miha Kajzelj Da bi jih planinci in alpinisti lahko uporablja­ li, morajo biti postavljeni ob mrežo planinskih ozna­ čenih ali neoznačenih poti, tisti, ki so dostopni le al­ pinistom, so nesmiselni. Bivaki morajo biti oddaljeni od drugih planinskih postojank, sicer ponujajo mo­ žnost brezplačne alternative kočam. Nekateri so na­ stali tudi zato, ker na nekaterih lokacijah ni bilo dovolj razlogov ali energije za postavitev oskrbovane koče. Vsekakor so pomembni javni objekti v dragoceni gor­ ski naravi in si s stališča arhitekture, enako kot koče, zaslužijo najboljšo obravnavo. Če je v času nastan­ ka jeseniških bivakov veljalo, da so namenjeni alpi­ nistom, koče pa planincem, se je to z leti spremenilo: danes so bivaki namenjeni vsem. Smiselnost bivakov v slovenskih gorah V naših gorah imamo kar nekaj bivakov, okrog 15 planinskih in nekaj jamarskih. Nekateri zasebni biva­ ki planinskih društev niso na seznamu planinskih po­ stojank. Glede na dostopnost in oddaljenost od izho­ dišča so pri nas upravičeni bivaki nad 1500 m oz. tisti, do katerih je najmanj dve uri hoda, najbolj smiselni pa tisti v visokogorju nad 2000 m. Ti, ki so niže ali bliže, so odveč, saj so preblizu urbanim območjem oz. ce­ stam. Namesto zavetišča so postali nekakšne počitni­ ške hišice odprtega tipa, kjer občasno kdo večdnevno počitniško biva. Lastniki jih zato zaklepajo, s tem pa se prvotni namen popolnoma izgubi in njihov smisel postane vprašljiv. V kategorijo preveč obleganih ali pa zaklenjenih spa­ da večina niže ležečih bivakov, med njimi na primer Bivak pod Luknjo, ki je preblizu Aljaževega doma v Vratih, Bivak pod Špikom (ki je sicer smiseln kot iz­ hodišče za alpinistične vzpone v visokih stenah) in nekdanji Bivak pod Ojstrico (preblizu Koče na Kle­ menči jami). Od slovenskih bivakov so v Julijcih naj­ bolj smiselni Bivak I v Veliki Dnini, Bivak II na Jezerih, Bivak IV na Rušju in Bivak na Kotovem sedlu, v Ka­ mniških Alpah pa Bivak pod Skuto, Bivak pod Grin­ tovcem in Bivak v Kočni, ki pa je preveč oddaljen od glavne poti skozi Dolce, ob kateri bi lahko stal. Poseben primer je bivak v severni steni Storžiča, ki je dostopen le po alpinističnih smereh in je njegovo postavitev težko razumeti. Izvrstno lokacijo ima naš najviše ležeči bivak na Morbegni,1 ki pa je nelegalen in v zasebni lasti. Najboljše bi bilo, če bi lastnik sam 1 Pravo ime ruševin italijanske vojašnice pod Glavo v Zaplanji je bilo Vojašnica Vittoria Emanuela tretjega, o čemer smo v Planinskem vestniku izčrpno pisali, v spominu planincev pa bo ostala kot Morbegna. "Bivak" poleg vojašnice je predelan vojaški bunker. (Op. ur.) Bivak I v Veliki Dnini (avtor Drago Korenini, 1935), prvi jeseniški bivak, si kot naš prvi bivak (pred njim je le Aljažev stolp) zaradi svoje oblike in izpostavljene ter zahtevne postavitve na noge zasluži spomeniško zaščito. Arhiv AO PD Jesenice Bivak v Kočni iz leta 1952 z obnovljeno streho (2011), eden izmed štirih bivakov s klasično polvaljasto obliko. Zaradi oblikovanja in izpostavljene, razgledne lokacije na travnatem pomolu ga je vredno spomeniško zaščititi. Foto: Marjan Ručigaj Nekdanji (prvi) bivak pod Skuto iz leta 1946, arhitekta Vlasta Kopača, je primer izjemne arhitekturne zasnove z lomljeno aerodinamično streho in dvonamensko uporabo notranjosti s sklopnimi ležišči in mizo. Foto in skica: načrti Vlasta Kopača, knjiga Iveri z Grintovcev. popravil svojo napako in bivak podaril enemu izmed planinskih društev v javno uporabo. Bivaki kot kulturna dediščina Nekateri od starejših slovenskih bivakov zaradi svoje značilne arhitekturne zasnove in postavitve v prostor predstavljajo zanimiv košček slovenske arhitekturne dediščine, zato bi jih bilo smiselno spomeniško zava­ rovati. V to skupino zagotovo spadajo trije z arhetip­ sko obliko polvalja: Bivak I v Veliki Dnini, Bivak II na Jezerih in Bivak v Kočni. Vredna ohranitve oz. rekonstrukcije sta še dva nekdanja bivaka arhitekta Vlasta Kopača – prvi Bivak pod Skuto in skoraj identični Bivak pod Ojstrico – ki pa sta žal oba že davno propadla. Ob nedavni zame­ njavi Bivaka pod Skuto se na PD Ljubljana – Matica za to žal niso odločili, pri Bivaku pod Ojstrico, če bo do njegove obnove kdaj prišlo, pa je za takšno odloči­ tev še priložnost. Posebna naloga so zavetišča na lokaciji nekdanjih pa­ šnih planin (tistih najviše ležečih), kjer bi lahko pod budnim očesom spomeniškega varstva rekonstru­ irali nekatere izmed propadlih objektov in s tem re­ šili naselbinsko dediščino. Lep primer je zavetišče na 8 planini Zapotok, ki je bilo v organizaciji AO PD Bo­ vec že obnovljeno. Dogodki ob zamenjavi Bivaka II Ideja o zamenjavi Bivaka II na Jezerih v letu 2015 in s tem povezano živahno dogajanje je obrodilo dvojen rezultat. Bivak II je bil v organizaciji AO PD Jesenice uspešno rekonstruiran, zavrnjeni bivak arhitekturne­ ga biroja Ofis pa je pristal na Malih podih pod Sku­ to, kjer je zamenjal stari bivak PD Ljubljana ­ Matica. Glede Bivaka II se je prvič v zgodovini pokazalo, da so nekateri bivaki vredni zaščite kot objekti kulturne de­ diščine. AO PD Jesenice so z rekonstrukcijo dokazali, da znajo ceniti arhitekturno presežnost svojega biva­ ka in si zaslužijo priznanje za ohranitev pomembne­ ga koščka planinske arhitekturne dediščine. Pobuda o zamenjavi Bivaka II je nastala pri arhitektih, kar je nov pojav, hkrati pa ločeno in neodvisno tudi pri lastnikih. Pri izbiri najboljše oblikovne rešitve no­ vega bivaka je bil uporabljen način spletnega glasova­ nja na blogu organizatorja. Izbiralo se je med štirimi projekti, ki so jih pod mentorstvom arhitektov iz bi­ roja Ofis zasnovali študentje s Harvarda, kar je precej nenavadno. Če bi res želeli, da se izbira med različ­ nimi projekti, bi bilo normalno izpeljati javni natečaj, odprt za vse arhitekte in s strokovno žirijo, ki bi izbra­ la najustreznejšo rešitev (kot za bivak bratov Fanton v Dolomitih 2014 – glej članek PV 1/2017). V prihodnje bi se morali takim pristopom izogibati, pri dogajanju pa bi morala kot pomemben glas aktiv­ no sodelovati strokovna komisija PZS in svoje mne­ nje tudi javno objaviti. Čeprav bivaki večinoma niso v lasti PZS, so javni objekti, in le PZS se lahko zavzema za širši javni interes. Novi Bivak pod Skuto (Ofis arhitekti 2016), oblikovan kot prispodoba gora samih, kjer se za vsako goro skriva še ena. Nesorazmerno velik kamnit podstavek bo ohranil spomin na to, da je bil prvotno namenjen za zamenjavo Bivaka II na Jezerih. Foto: Miha Kajzelj Novi Bivak pod Skuto je kakovostno izoblikovana gorska arhitektura, ki s kompozicijo treh zamaknje­ nih volumnov predstavlja metaforo neskončnosti gora – za vsako goro je še ena gora in za njo še ena. Zaradi privlačne zunanje oblike je prostorsko vzne­ mirljiva tudi notranjost. Bivak je bil načrtovan za lokacijo Bivaka II v Julijcih, potem pa uporabljen kot zamenjava starega Bivaka pod Skuto, ki pa ga še ni bilo treba zamenjati, saj je bil v solidnem stanju. Na tej lokaciji je to že tretji bivak, kar je pri nas svojevrsten rekord. Opazno je, da objekt ni bil namenjen za to lokacijo, saj je postavljen na nesorazmerno velik kamnit pod­ stavek, s katerim se je prilagodil novi. Nova zimska soba Doma Petra Skalarja na Kaninu Novi bivak je arhitekturni presežek z enoprostorsko zasnovo v obliki enostavnega prisekanega volumna, ki v dinamičnem položaju lebdi nad pokrajino. Sta­ tična zasnova je inovativna, bivak je izdelan iz tankih križno lepljenih lesenih plošč, ki sestavljajo zunanje stene in tri podeste za spanje, ki se skozi enotno po­ končno okno odpirajo proti razgledu v dolino. Lah­ ka montažna gradnja z lesenimi ploščami je vzorčni primer za prihodnje snovanje gorske arhitekture, ki je kot splošno razširjen trend v Alpah končno dosegla tudi nas, prvič pri projektu zimske sobe na Prehodav­ cih (arhitektura: Premica Celje). Lokacija bivaka v bližini Doma Petra Skalarja pa je nesmiselna, ker bi zimsko sobo, ki je po navedbah la­ stnikov glavni razlog postavitve, lahko zagotovili zno­ traj doma, ki bo, kot se govori, v kratkem obnovljen. Arhitekti bi se skupaj z lastniki objekta morali bolj P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 9 potruditi glede izbire lokacije, saj je v prostranem Ka­ ninskem pogorju veliko bolj smiselnih lokacij – dve lokaciji dotrajanih jamarskih bivakov, lokacija stare Kaninske koče in še kakšna. Problem slabe izbire lo­ kacije izhaja tudi iz tega, da je že Dom Petra Skalar­ ja na neposrečenem mestu, saj je preblizu smučišča. Sploh je postavljanje novih objektov ob obstoječih ko­ čah napačna strategija, saj več objektov na istem me­ stu pomeni urbanizacijo, ki ni zaželena. Dobre so tiste rešitve, kjer so v enem celovito zasnovanem objektu zajete vse funkcije planinske postojanke. V naših go­ rah se je treba zavzemati zoper prizidkarstvo in gra­ dnjo vedno novih servisnih objektov ob kočah. Vizualno izpostavljena postavitev bivaka je spreme­ nila percepcijo pojavnosti doma, ki prej s smučišča ni izstopal ali pa ni želel izstopati. S svojo magnetično pojavnostjo bo novi bivak hitro postal objekt arhitek­ turnega razglednega turizma s strani žičnice. Lokacijo za sponzorsko podarjeni bivak so na Občini Bovec izbirali predstavniki PD Bovec, LTO Bovec in DGRS Bovec (katerega predlogi glede druge lokacije žal niso bili upoštevani). Če bi pri tem aktivno sodelo­ vala PZS, do te napake ne bi prišlo. Namesto da bi se razpravljalo o tem, ali bivak sploh potrebujemo, se je razpravljalo o tem, kam naj se umesti darovani objekt. Seveda ga je še vedno možno prestaviti na drugo, bolj smiselno lokacijo. Zaradi pričakovane prevelike oble­ ganosti je objekt že od vsega začetka uvrščen v kate­ gorijo zaklenjenih in je kot zavetišče neuporaben. Bivaki so postali ambicija zvezdniške arhitekture Bivaki so najcenejša naložba za največji promocij­ ski uspeh. Gorska arhitektura je fotogenična, ker je fotogenična že sama gorska narava. Vsak objekt je v privlačnem gorskem okolju videti še bolje, to pa je s pridom mogoče uporabiti v promocijske namene in tudi brez težav pridobiti sponzorje za gradnjo. Gra­ dnja bivaka stane nekaj deset tisoč evrov, kar je za dobro organiziran tim, ki zna pridobiti sponzorje, majhen zalogaj. Zato novi pojav, ko arhitekti skupaj s sponzorskim timom lastniku ponudijo brezplačno zamenjavo objekta, ni presenečenje. S stališča finan­ ciranja je to za lastnika ugodno, sicer pa precej spor­ no. Lastniki s svojo privolitvijo v tak način financira­ nja izgubijo vlogo avtonomnega odločevalca o obliki, funkciji, načinu postavitve, saj se podarjenemu konju ne gleda v zobe. Arhitekturna stroka izgubi temelj­ ni vidik o demokratični izbiri rešitve za javne objek­ te. Bivak pod Skuto in zimska soba na Kaninu se v zadnjih letih v tujini in doma pogosto pojavljata v številnih uveljavljenih arhitekturnih in splošnih me­ dijih, celo na CNN in v National Geographicu. Obja­ vljanje arhitekturnih del v medijih je normalen pojav, saj ima javnost pravico biti obveščena, ne bi pa sme­ lo biti glavni namen gradbene naložbe. Povečano za­ nimanje javnosti za gradnje v gorah, ki lahko uspe le zvezdniški arhitekturi, bo imelo morda tudi stranske pozitivne učinke za obnovo celotnega fonda planin­ skih koč, ki so prav tako lahko zanimiva in kakovo­ stna arhitektura, vendar so naložbeni vložki bistve­ no večji. Vloga Planinske zveze V smislu zaščite javnega interesa bi morala Planinska zveza nujno prevzeti nadzor nad vsemi gradnjami v gorah in si pri ministrstvu za okolje izboriti status Zimska soba Slavka Svetičiča - Slavca pri Domu Petra Skalarja na Kaninu (Ofis arhitekti 2016) je primer nesmiselno postavljenega objekta, ki je zaradi pričakovane preobleganosti s strani smučišča zaklenjen in kot zavetišče neuporaben. Foto: Bojan Rotovnik 10 pomembnega glasu. Zanimivo je, da si tudi drugi od­ ločevalci želijo krovnega nadzora PZS. V okviru PZS je treba ustanoviti arhitekturno komisijo, ki bi spre­ mljala in usmerjala dogajanje na področju gradnje bivakov in koč in bi kot strokovno telo postala sogla­ sodajalec v imenu PZS za vse nove posege: novogra­ dnje, prizidave, nadzidave, rekonstrukcije, rušitve. Pred leti sprejeto stališče PZS, da se nove planinske postojanke ne postavljajo več, je smiselno in naj velja še naprej, saj jih imamo v naših gorah že dovolj. Vo­ lumen planinskih postojank naj se ne povečuje, saj apetiti turizma, ki prodira v gore, ne bodo nikoli do konca zadovoljeni, zato jih je treba omejiti oz. obdr­ žati sedanje stanje. PZS si mora prizadevati, da vpliva tudi na dogajanje glede postavitve jamarskih bivakov, treba je vzposta­ viti stik z Jamarsko zvezo in doseči sporazum. V letu 2015 je bil v brezpotju postavljen nov jamarski bivak na Dleskovški planoti, na Kaninskih podih pa že de­ setletja obstajata zasilna bivaka pod Kaninom in pod Vrhom Ribežnov. Za jamarske bivake bi morala ve­ ljati enaka pravila kot za planinske. Nekatera izhodišča za načrtovanje bivakov Za projekte v gorah, tudi za bivake, je pomembno poznavanje planinstva in njegove zgodovine kot specifičnega kulturnega pojava in iskreno spošto­ vanje neokrnjene gorske narave, ki je s postavlja­ njem novih objektov ne želimo pokvariti. Estetika je pri oblikovanju bivakov pomembna, vendar je pomembnejša premišljena arhitekturna umestitev na izbrano lokacijo, kjer se pokaže etični odnos do gorske narave. Glede odpornosti na veter je za bivake smiselno, da so volumni čim bolj kompaktni. To je smiselno tudi s stališča helikopterskega prevoza v celoti izdelanega objekta na lokacijo, kar je najboljša rešitev. Zunanja stena naj bo trdna in aerodinamične oblike, da čim bolje kljubuje vetru. Njena najpomembnejša naloga je zaščita notranjosti pred vetrom, zato ni treba, da bi bila stena pretirano izolirana in debela. Notranji prostor naj ima čim manjši volumen, da se hitro se­ greje, hkrati pa naj bo ergonomsko dobro izkoriščen. Pomembne so lopute za zračenje z možnostjo zapi­ ranja. Najboljši način oblikovanja zunanje oblike je oglata aerodinamika, ki je tudi najlaže izvedljiva. Za­ obljena aerodinamika je sicer še boljša, vendar težko izvedljiva in draga. Bivak naj bo postavljen na trden, vendar čim manjši temelj, da se gorska tla čim manj poškodujejo. V ne­ katerih primerih je možno sidranje neposredno v matično skalo ali postavitev na noge. Konstrukcija naj bo trdna, vendar zaradi omejitev helikopterske­ ga prevoza čim lažja. Najboljše so rešitve, ko je zuna­ nja opna oblikovana kot statično stabilna forma, npr. klasična oblika polvalja. V sodobnem času so postale možne rešitve s tankimi križno lepljenimi lesenimi ploščami, ki so hkrati konstrukcija in stena. Vhod v bivak naj bo zasnovan tako, da je vstop omo­ gočen tudi pozimi, ko je objekt zakopan v sneg. Ve­ trolov je dobrodošla rešitev, vendar pomeni izgubo prostora v notranjosti ali pa nepotrebno povečanje volumna navzven. m Zimska soba na Prehodavcih, obnovljena 2013 (Premica arhitekti), je v naših gorah prvi primer statične zasnove iz tankih križno lepljenih lesenih plošč in z učinkovito zasnovo nadkritega vhoda, ki omogoča vstop pozimi, ko je bivak zasut s snegom. Foto: Anže Čokl 11 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Novembra 2015 so člani Alpinističnega od­ seka (AO) PD Jesenice, skrbniki bivaka, skalaški bi­ vak prepeljali v dolino, ker ga je bilo treba obnoviti in ker so jim obljubili novega. Sedanji novi bivak, ki je rekonstrukcija starega, so na mesto prejšnjega posta­ vili konec septembra 2016. Skoraj leto dni je bilo me­ sto na Jezerih med Rokavi in Dovškim križem pusto, a zgodba novega bivaka še zdaleč ni pusta, je prava mala saga. O legendarni dvojki, o preostalih bivakih in kakšne izkušnje je prinesla izdelava novega, sem se pogovar­ jala z Majo Perko, načelnico AO PD Jesenice, ki se že dalj časa ukvarja z oblikovanjem in je, kot zase pravi, "hobi tišlerka", in z Darkom Bernikom, članom odse­ ka, sicer pa elektroinženirjem s širokim spektrom za­ nimanja. Zakaj je bila nekdanja dvojka tako legendarna? Zakaj temu bivaku skoraj vedno dodajo pridevnik legendarni? Darko: Dvojka je imela najlepši razgled in ga še ve­ dno ima. Iz tega izhaja, da je bivak postal legendaren. Je kralj bivakov. Že pred sedmimi leti, v julijski številki Planinskega ve- stnika leta 2010, je tako zatrdil tudi pisec planinskih vodnikov in publicist Andrej Mašera v razmišljanju o potrebnih in odvečnih bivakih: "Bivak II na Jezerih pod Rokavi je po legi in gradbeni izvedbi nedvomno kralj julijskih bivakov. Tak naj tudi ostane!" Kolikokrat sta vidva spala v dvojki? Maja: Jaz enkrat. In to šele zdaj, ko smo jo rekonstrui­ rali. Vedno sem bila le enodnevna obiskovalka. Darko: Jaz nikoli, morda enkrat, ker je bil vedno za­ seden. Sem pa zato bivakiral pod bivakom. Ko ste sprejeli odločitev, da se prvotni Bivak II od- strani, ste ga v vsej njegovi izvirni podobi podarili Slovenskemu planinskemu muzeju (SPM). Kako ste sprejeli tako odločitev, je to morda predlagal muzej? Maja: Ne, to je bil naš predlog. Enostavno smo si rekli, da ga ne moremo peljati na smetišče. Tako sem poklicala v SPM in jih vprašala, ali bi radi naš Bivak II. Bili so čisto navdušeni: "Skalaški bivak! Seveda!" To je tehnična kulturna dediščina in bi jo bil greh zavreči. Ali ste pri umestitvi bivaka v sklop SPM sodelovali tudi z AO PD Jesenice oz. odseka? Darko: Ne. Mi smo ga samo podarili z dobrim na­ menom. Maja: Ko so bivak postavili na sedanje mesto pri mu­ zeju, so me iz muzeja poklicali, če bi lahko preverila, ali je bivak tak, kot je bil na Jezerih. Odlično so nare­ dili, priporočila sem jim le, naj dodajo še gašperček in kakšne stare odeje, da bo tako kot na Jezerih. Zdenka Mihelič Teče dvainosemdeseto leto, odkar je Miha Čop, jeseniški starosta in dolgoletni predsednik jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala, leta 1935 dal idejo za postavitev Bivaka II na Jezerih pod Rokavi. Mesto so izbrali nekoliko niže od Šplevte, na Gruntu na Jezerih, načrte je izdelal Karel Korenini, temelje so izkopali junija 1936, bivak pa je bil dokončan leta 1937. "Stara dvojka je bila narejena genialno" Kralj julijskih bivakov v novi preobleki TEMA MESECA Darko Bernik in Maja Perko Foto: Zdenka Mihelič 12 Kakšni so izzivi gradenj v gorah, predvsem pri biva- kih, na podlagi vaše izkušnje? Mislite, da je bivakov dovolj ali da bi bilo treba postaviti še kakšnega? Darko: V tem delu Julijcev je bivakov gotovo dovolj. Sem pa slišal, da so težnje drugje. Radi bi jih postavili v Kamniško­Savinjskih Alpah. Na Kaninu so ga po­ stavili, pa imajo zdaj cele polemike, ali ga je bilo treba postaviti ali ne. A to je stvar lokalne politike, tega mi ne moremo soditi. Maja: Triglavski narodni park (TNP) zelo zausta­ vlja gradnje, tako da tu zagotovo ne bo več kakšnega novega bivaka. Tam, kjer pa ni območja TNP, je či­ sto drug svet. Naše izkušnje glede gradnje bivaka sva z Darkom predstavila tudi v SPM in na posvetu PZS o bivakih v Ljubljani. Ali bivake še potrebujemo ali so zadnje čase le po- ceni spanje za obiskovalce gora in iskalce motivov za dobre fotografije? Koliko so bivaki uporabljeni? Darko: Nekateri res ne zmorejo narediti ture po na­ črtu in si enodnevno turo razdelijo na dva dneva. Temu so bivaki tudi namenjeni. Drugi namen biva­ kov je zavetje, če te dohiti nenadno poslabšanje vre­ mena in se tam lahko skriješ pred nevšečnostmi. Tre­ tje pa je res, da gredo ljudje zgodaj zjutraj ali zvečer fotografirat gore in prespijo, da zjutraj ujamejo še sončni vzhod in prebujajoči se dan. Maja: Bivaki so zelo uporabljani, še preveč. Zgoraj je že pravi turizem. Žal se dostikrat zgodi, da gredo lju­ dje v bivak veseljačit ali si celo načrtujejo prenočišče za večdnevne ture. Tako sem na neki češki spletni strani našla prodajo petdnevnega paketa, kjer je predvideno spanje v Bivaku IV pod Luknjo, nato spanje v zimski sobi v Vratih, potepanje po gorah in sestop v dolino. Skrbite za štiri bivake, Bivak I v Veliki Dnini na 2180 m, Bivak II na Jezerih (2118 m), Bivak III za Akom (1340 m) in Bivak IV na Rušju (1980 m). Kaj sploh pomeni skrbeti za objekt oz. vzdrževati bi- vak? Lahko malo več povesta o tem? Darko: Naše izkušnje kažejo, da stari bivak ne bi zdržal toliko let, če ga ne bi vzdrževali. Bistvo vseh objektov v visokogorju je vzdrževanje. Tega nihče ne poudarja in vsem je to samoumevno. A pri tem je ogromno dela. Vsak bivak ima svojega gospodarja. Po­ samezniki so za "svoj" bivak skrbeli po deset let in več. Gospodarjeva naloga je skrb za bivak, pregled stanja, poročanje odseku itd., ob večjih delih pa tudi poziv k delovni akciji, za katero se na odseku zorganiziramo in gremo pomagat. Ko smo odstranili staro dvojko, so nas prav napadali. Kar naenkrat je bil od vseh, ljudski. Ko pa ga je bilo treba vzdrževati, je bil le naš. Maja: Bivakov ni lahko vzdrževati. Treba je peš na ra­ menih nesti vse orodje, material itd. Dvakrat na leto je zagotovo treba iti k vsakemu bivaku, enkrat na dve leti – oz. po potrebi prej – jih pobarvamo. Potem so tu še tesnjenje lukenj, popravljanje poškodb in okvar, npr. pri oknu, itd. Za vsako delo je treba trikrat na bi­ vak, oceniti škodo, natančno vedeti, kakšen material in orodje potrebujemo, vse prinesti in nato vse popra­ viti in v bivaku zmontirati. Darko: Vzdrževanje pomeni barvanje, odpravljanje in popravljanje poškodb, ki so lahko človeškega ali na­ ravnega izvora. Hujše so tiste človeškega izvora, sploh ko je posredi vandalizem. Če kdo kaj nenamerno po­ škoduje, običajno pove in se vsaj opraviči. Škoda, na­ rejena iz objestnosti, pa je teže popravljiva. Od 179 slovenskih planinskih objektov je 164 oskrbovanih planinskih koč, drugo so bivaki, ki so do neke mere opremljeni. Kaj imajo vaši? Maja: Enka, dvojka in trojka imajo podloge za spanje in odeje, vzglavnike, na trojki so tudi pečka, metla, ne­ kaj posode, kanistri, drva, ki jih pripravimo enkrat le­ tno. Preostalih ne oskrbujemo z drvmi. Štirko na Ruš­ ju smo bili zaradi turizma primorani osiromašiti na Novi Bivak II na Jezerih Foto: Anže Čokl 13 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K minimum, vseeno pa ima bivak odeje. Hrana in pija­ ča nista zaželeni v nobenem od bivakov, čeprav bi ne­ kateri to radi videli; hrana namreč privablja miši. Ali po tem bivaku sledi obnova ali rekonstrukcija še kakšnega vašega bivaka? Maja: Vse bivake bi bilo treba obnoviti, enka je še starejša od dvojke. Če bi se za to odločili, bi morali iti spet v lov za sredstvi. Po koncu dela z dvojko sem bila najprej vsa navdušena, da bi začeli obnavljati enko, a zdaj sem se že malo umirila. (Smeh.) Darko: Najprej se bomo malo odpočili, potem bomo videli, kako naprej. Rekonstrukcija dvojke je bila velik zalogaj na vseh ravneh, a po drugi strani tudi lep izziv. Če tega ne delaš z veseljem, pri tem nimaš kaj početi. Kateri je bil največji izziv pri rekonstrukciji dvojke? Maja: Kar vse je bilo izziv. Od birokracije, tehnične iz­ vedbe do Darkovega načrta, gradnje, dela in postavitve. Darko: Največji izziv je bil, ko smo bili na nuli – ko smo videli, da ne bo ne prvega ne drugega bivaka, sta­ ri bivak pa smo že pred pol leta (12. novembra 2015) prepeljali v dolino. Tudi finančno smo bili na nuli. Ta­ krat je padla odločitev, da bomo bivak naredili sami. Kakšna je torej zgodba novega Bivaka II? Maja: Prvi bivak, ki je zdaj postavljen pod Skuto, je bil v celoti narejen s sponzorskimi sredstvi. AO PD Jesenice bi moral urediti le njegov prevoz. Ko je pri­ šlo do težav glede postavitve prvega novega bivaka na mesto stare dvojke in sta TNP in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije rekla, da tak bivak na Je­ zerih ne bo stal, je šel ta pod Skuto. Tudi za drugi novi Bivak II je bilo mišljeno, da bo narejen s sponzorskimi sredstvi, a kar naenkrat sponzorskih sredstev od arhi­ tektov ni bilo. Začeli smo malo debelo gledati, od kod bomo dobili okoli osem tisoč evrov začetnih sredstev. To je bil uvod. Darko: Po tehnični plati ni bilo mogoče zgraditi dru­ gega bivaka. Bilo je neizvedljivo. Gre za projekt, ki je samo na papirju, in ga ni zdaj nikjer. Na idejno skico podjetja Ofis smo zastavili cel kup vprašanj, a nismo dobili nobenega odgovora in tudi nobenega kompro­ misa niso bili pripravljeni skleniti. Šlo je za princip: vzemi ali pusti. Denar bi seveda dali mi, ne da bi lah­ ko imeli pri tem kakšno besedo. Maja: Takrat so začeli postavljati bivak na Kaninu, ki so ga prav tako pripravili v Ofisu. Da so bivak prepeljali gor, so ga morali razžagati. Takrat smo videli, da bi bila pri nas gradnja bivaka na Jezerih, kjer nimaš delavnice ali potrebščin, misija nemogoče. Prav tako so bile ne­ katere njihove rešitve nesmiselne, nerešeni sta bili tudi prezračevanje in odvodnjavanje. Bivak je bil sicer arhi­ tekturna lepota, a žal delan z drugimi vzgibi. Na pod­ lagi vsega in ko smo videli, da je ta projekt obsojen na propad, smo se odločili, da ga bomo naredili sami in po svoje, ob Darkovih pripombah na Ofisov predlog pa sta se oblikovali tudi želja in ideja, kakšen bivak želimo. Kakšen bivak ste si torej želeli? Darko: Ko sem razmišljal o novem bivaku, sem pre­ študiral stari bivak in videl, da je, po domače pove­ dano, narejen genialno. Fantje, ki so ga naredili, niso ravno priplavali po juhi. Genialna je specifična zvon­ časta oblika, ki je dobro kljubovala vetru, stal je na tleh brez temeljev, notranja konstrukcija je rebrasta, narejena iz lesa, ki je bil verjetno sekan in sušen po pravilih, ki so nekoč veljala. Bivak je bil tudi mojstro­ vina v smislu prekrivanja, krovci oz. špenglarji so delo tako dobro naredili, da veter bivaku nikoli ni prišel do živega in tudi zamakal ni. Želeli smo si torej tak bivak, kot je bil stari. Pa da bo izdelan iz jekla, aluminija in lesa, ker sta pri nas doma les in kovina, in sicer tako, da bo prenesel veter do dvesto kilometrov na uro in velike količine snega. Rekli smo si tudi, da ga mora­ mo na lokacijo pripeljati že izdelanega, vzdrževanje mora biti preprosto in ponuditi mora občutek zavetja in domačnosti, ne atraktivnosti. Pri nekdanjem Bivaku II Foto: Andrej Trošt Montaža lesene konstrukcije Arhiv AO PD Jesenice 14 Zbrali ste se v ožji skupini, poleg Darka še Raf Kol- bl, Maja Perko, Mirko Klinar in Rajko Tušek, da bi premleli Darkovo idejo o gradnji v okviru odseka. Maja, vas je Darko težko navdušil za svojo idejo? Maja: Ni se mu bilo treba pretirano truditi, Darkova ideja je takoj padla na plodna tla. Treba je bilo le rešiti zadevo od prej in zagrabiti novo. Darko: Vedel sem, da imamo vire in možnosti, da bi­ vak naredimo sami. Če tega ne bi imeli, se dela ne bi lo­ tili. Šlo je za timsko delo, en sam človek tega ne bi nikoli naredil. Imeli smo tudi odprta ušesa za vse nasvete. Na pomoč nam je z več kot odprtimi rokami priskočilo še jeseniško podjetje KOV, ki nam je odstopilo delavnico za gradnjo bivaka. Tri ključne komponente so se tako dobro sestavile: vedeli smo, kakšen bivak želimo, da ga lahko naredimo sami in kje ga bomo naredili. Pridobili smo tudi nekaj finančnih sredstev in donatorjev. Kako je potekala priprava, izdelava in postavitev novega Bivaka II? Darko: Osnovna ideja je bila, da bivak naredimo v dolini, ga prepeljemo gor in ga postavimo na mestu starega brez kakršnihkoli gradbenih del na terenu. Pri Ofisovi ideji bi morali za bivak na Jezerih izkopati do­ ber kubik temeljev, pripeljati tja beton in tla zabetoni­ rati, poleg tega bi morali bivak prepeljati na Jezera v več kosih, ker je bil pretežak. Maja: Veliko z odseka nas je delalo, vsak je prispeval svoj trud in delo z največjim veseljem. Kjer je volja, vse na­ rediš. Bili smo navdušeni kot otroci. Na začetku nismo čisto vedeli, ali nam bo uspelo, vendar smo si zaupali in vsak dan postajali večji mojstri. Za neposredno izdelavo smo porabili okoli 430 ur. K temu je treba prišteti še ure za načrtovanje, projektiranje, pridobivanje dovoljenj, donatorjev in dokumentacije. Mnogo stvari je bilo izde­ lano v domačih delavnicah. V delavnici KOV smo dva meseca delali vse popoldneve in vsak možen trenutek. Darko: Rekli smo si, da bomo bivak naredili v treh mesecih. In smo ga. Za 29. september 2016 smo bili že dogovorjeni s Slovensko vojsko za prevoz, pri tem smo seveda upali, da bo lepo vreme. Ko je helikopter uspešno odložil bivak na predvideno mesto, kar zara­ di velikega nihanja in lovljenja še zdaleč ni bilo lahko, smo si oddahnili in nazdravili s šampanjcem. Brala sem, da ste glede na sliko iz leta 1936 in na trenutno stanje s terena namerili, da je v osemde- setih letih odneslo več kot pol metra hriba. Kako ste rešili to zagato? Darko: Res je, imeli smo težave zaradi erozije. Novi bivak smo tako na sprednji strani in zadaj desno po­ stavili na tri kovinske noge, zadnji levi del bivaka pa leži na tleh. Te noge, ker so teleskopske, bomo lahko glede na stanje terena tudi podaljševali. Na mestu sa­ mem smo uporabili vse pritrdilne točke starega biva­ ka, prav tako traverzo, tj. železni profil, novi bivak stoji tako na istem mestu kot stari, ki je imel idealno mesto. Novi Bivak II je lepo zaživel v svojem okolju. Od- zivi ljudi so več kot pozitivni. Kaj vse ima ta bivak in koliko ljudi lahko v njem najde zatočišče? Darko: Res je. Bivak je ljudem všeč. Skoraj ni bilo dneva od postavitve, da ne bi imel obiska ali nočitve. Pri projektu so sodelovali: Darko Bernik, Rok Fel- din, Mirko Klinar, Maja Perko, Raf Kolbl, Rajko Tušek, Aleksandra Božnar, Metod Smolej, Majda Reber- šak, Božo Družijanič, Marko Štojs, Miha Rakar, Miha Novak in drugi člani AO PD Jesenice ter Anže Čokl. Donatorji pri novem Bivaku II: KOV, Impol, Siapro, Sij Acroni, GRS Jesenice, Reflex, Elektro Gorenjska, Ko- mag, Enos, PIN+, Wurth, Merkur trgovina, Tavči ta- too, Tapro grosist, Prevozi Zorko, pomagali pa sta nam tudi PZS in Slovenska vojska. Podrobnejši opis del in sodelujočih je zapisan na spletni strani odseka (http://www.alpinizem.net/?page_id=437). Iz doline Vrat do končne lokacije je bivak prenesel helikopter. Arhiv AO PD Jesenice Delo hitro napreduje. Foto: Anže Čokl 15 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Za to, da smo ohranili obliko, smo dobili veliko po­ hval, čestitali so nam tudi na TNP in Zavodu za var­ stvo kulturne dediščine Slovenije. Bivak ni zaklenjen in v njem lahko spi šest ljudi, če je sila, pa tudi več. Zu­ nanja oplata je iz aluminija, siva, znotraj pa je lesen in zato deluje toplo. Spredaj ima večje okno in zadaj lino, ima klop in mizo, prezračevalne line spredaj in zadaj ter priročni zaboj za orodje, ki je istočasno klop. Vgra­ jen ima majhen solarni sistem za polnjenje mobilnih naprav po dveh vtičnicah USB, in ne wifi, kot nekateri pišejo. Še vedno pa je treba imeti s seboj polnilni kabel. Maja: Ima tudi ter­ mometer, vpisni zve­ zek, karnise in zavese (smeh), konopljeno vrv za obešanje peri­ la, metlo, smetišnico, da lahko vsak za se­ boj počisti, in ležalne podloge ter odeje. Ne smem pozabiti še na angela va­ ruha, ki je pričvrščen v bivaku, da varuje bivak in vse, ki se tjakaj zatečejo. Med zanimivimi pripetljaji ob rekonstrukciji Bi- vaka II je zgodba o vsakodnevnem tehtanju biva- ka. Zakaj ste ga vsak dan tehtali? Darko: Novi Bivak II je nekoliko težji kot stari, ki smo ga stehtali še na Jezerih. Tehtal je 905 kilogramov in v dolino ga je prepeljal helikopter Slovenske vojske, ki edini zmore prevoz tako težkih tovorov. Nova dvoj­ ka je nekoliko težja in večja. Je pet centimetrov daljša, skupno je dolga 305 centimetrov, za deset odstotkov smo namreč lahko presegli prostornino prejšnjega, in tri metre široka, na najvišji točki pa je visoka 1,8 me­ tra. Vojski, s katero smo se dogovorili tudi za prevoz novega bivaka na svoje mesto, sem obljubil, da bivak ne bo težji od tone in sto kilogramov. Obljubo smo držali. A da bi to izpolnili, sem bivak vsak dan po za­ ključku del še stehtal. (Smeh.) Tudi nova dvojka je siva. Kaj odgovorite na pri- pombe, da bi moral biti bivak, če je namenjen obiskovalcem v stiski za prisilno zavetje, če je me- gla, nevihta, noč ipd., izrazitejše barve, da je opa- zen med skalami? Bivak Suringar pod Montažem je npr. rdeč. Darko: To je temeljna dilema arhitektov. Dva vidika sta. Eden je narediti bivak opazen že na daleč, pobar­ vati ga rdeče ali oranžno, da ga vsi vidijo. A ga tudi vsi kritizirajo kot tujek v okolju. Drug vidik je, da se bivak neopazno vklopi v okolje in greš lahko hitro mimo njega. Naš verjetno ni ne eno ne drugo. V praksi je dober bivak tisti, ki je kompromis med tema dvema vidikoma. V Dolomitih je na primer zmagal rdeče pobarvan bivak, na drugem mestu pa je bil bivak ru­ meno pobarvan. Maja: Kot nam je na predavanju v SPM o izzivih gra­ dnje v gorah – od prvih bivakov do sodobnih gorskih koč – povedal arhitekt Luca Gibello iz Torina, je zanj Zanimiva dejstva o bivakih AO PD Jesenice: Najbolj obiskan je Bivak IV na Rušju. Najmanj obiskan je Bivak I v Veliki Dnini. Najhitreje dostopen je Bivak III Za Akom. Najlepši je Bivak II na Jezerih. najlepša koča na Monte Rosi, imenovana kristal, ki je zunaj kovinska in se staplja z okolico, notri pa je le­ sena. Trenutni trend je, pravi Gibello, da so bivaki in koče v gorah navzven kovinske, sivo blesteče, znotraj pa lesene z domačim vzdušjem. Vsak objekt dobi v gorah, še posebej z leti, neko svojo dušo. Kaj je dvojki dalo to dušo in s čim ste jo vdahnili novemu bivaku? Zdi se namreč, da se ti tudi nova dvojka prav tako usede v srce. Darko: Predvsem njena starost, priljubljenost in nav­ dušujoča okolica s pogledom na Triglav in Steno so dali stari dvojki dušo. Maja: Predsednik PD Jesenice Vladimir Hlede mi je enkrat na vprašanje, kaj je štos te dvojke, dejal: "V dvojki čisto drugače diši!" Darko: Novi dvojki pa smo dušo vdihnili s svojim delom, saj smo v njej pustili del sebe. Za nas je to kot otrok, otrok naše generacije. Ponosni smo nanj, nare­ dili smo ga iz čistega veselja in da bi ljudem služil. Po­ leg tega je okolica še vedno neopisljivo lepa kot prej. AO PD Jesenice praznuje letos sedemdeset let in med drugim bodo pripravili zbornik, v katerega bodo vključili tudi vpise, cvetke, doživetja, kritike in pohva­ le iz številnih vpisnih knjig oz. zvezkov iz svojih biva­ kov, tudi iz stare legendarne dvojke, ki bi imela marsi­ kaj povedati – o gorah, ljudeh in doživetjih. m Bivak II stoji na svojem mestu in postavitelji nazdravljajo s šampanjcem. Foto: Anže Čokl Notranjost nove dvojke Foto: Anže Čokl 16 V območju TNP je 7 bivakov, ki jih Planinska zveza Slovenije obravnava kot planinske objekte: ­ Bivak I v Veliki Dnini, ­ Bivak II na Jezerih, ­ Bivak III Za Akom, ­ Bivak IV na Rušju, ­ Bivak pod Špikom, ­ Bivak pod Luknjo, ­ Bivak na Kotovem sedlu. Vsi bivaki ležijo v prvem varstvenem območju na­ rodnega parka, torej v osrednjem območju parka, ki je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanja naravnih vrednot, prvobitnih naravnih območij divjine, rastlinskih in živalskih vrst, njihovih osebkov in habitatov, naravnega razvoja ekosistemov in naravnih procesov brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov. Omejitve pri posegih znotraj TNP Znotraj prvega varstvenega območja narodnega par­ ka velja prepoved gradnje novih objektov. Dopustne so nadomestne gradnje objektov v okviru gabaritov in namembnosti obstoječega objekta. Nadomestna gradnja je opredeljena posebej z Zakonom o TNP Bivak I v Veliki Dnini Foto: Tomaž Marolt Razumevanje problema je mogoče razložiti na konkretnem primeru obnove Bivaka II na Jezerih. Ta primer nam je lahko šola in izhodišče za uspešne zgodbe v prihodnje. Problem vzdrževanja in obnove bivakov Upoštevanje varstvenih režimov znotraj TNP TEMA MESECA Aleš Zdešar (ZTNP­1), veljavna zakonodaja s področja graditve objektov pa nadomestne gradnje ne pozna več, zato so možni tudi zapleti v zvezi s tovrstnimi posegi. Do­ pustne so tudi rekonstrukcije objektov na način, da se ne povečuje obseg, in brez spremembe namembno­ sti. V zvezi z že izvedenimi obnovami in morebitnimi novimi obnovami bivakov menimo, da tako specifič­ nih objektov, kot so bivaki, ki so navadno postavlje­ ni v visokogorju (problematičen dostop), zgrajeni iz posebnih materialov (npr. pločevina) in na poseben način (npr. ovalna oblika) ter za prav poseben namen (zatočišče pred slabim vremenom), ni mogoče obrav­ navati enako kot objekte v dolini, namenjene za biva­ nje, gospodarsko dejavnost in podobno. V primerih, ko obstoječega bivaka zaradi dotrajanosti ni mogoče več uporabljati oz. vzdrževalna dela niso več možna, je zamenjava takega objekta v enakem obsegu glede na zgoraj navedeno specifiko in omejitve smiselna. Zakon predpisuje tudi, da se pri gradnji novih ali na­ domestnih objektov in pri rekonstrukciji ali obnovi obstoječih prednostno uporabljajo materiali, značil­ ni za narodni park, in se gradi skladno z značilnostmi kulturne dediščine v narodnem parku ter na način, ki upošteva stavbno tipologijo območja, še posebej na planinah in v starih vaških jedrih ali stavbnih gručah. Bivaki so tako specifični objekti, da ni možno pred­ pisovati značilne stavbne tipologije, ki jo predpisuje zakon. Zavedamo se razlik, ki so v času med prvotno zgrajenimi in današnjimi bivaki nastale v razvoju ma­ terialov in načina obdelave. Zato ne vztrajamo pri oblikovni skladnosti novo­ načrtovanih obnov bivakov s starimi bivaki. Arhi­ tekturnih rešitev ne pogojujemo, saj so pogoji pri rekonstrukcijah in nadomestnih gradnjah že tako ali tako zelo omejujoči. Predvsem je treba izhajati iz eno­ stavnosti gradnje, funkcionalnosti, ustrezne zaščite pred vremenskimi ujmami in uporabo materialov, ki so značilni za ta prostor. Oblikovne omejitve se lahko pojavijo le pri bivakih oz. objektih, ki so v bližini dru­ gih objektov in tvorijo z njimi prostorsko celoto. Primer Bivaka II na Jezerih Obnova Bivaka II na Jezerih je lep primer, kako se zgodba tako zaradi zakonodaje kot tudi neustreznega pristopa odgovornega projektanta lahko zaplete. Pro­ jektant je namreč kot pooblaščenec vlagatelja AO PD Jesenice v postopke pridobivanja naravovarstvenih in kulturnovarstvenih pogojev ter soglasij vložil že izde­ lano oblikovno rešitev bivaka. Pri načrtovanju objekta ni upošteval varstvenih reži­ mov, ki izhajajo iz Zakona o TNP (ZTNP­1). Name­ sto da bi se prilagodil izhodiščnim pogojem, je v pro­ jektu prikazal bistveno večje mere starega bivaka, da bi upravičil bistveno večji obseg rekonstruiranega bi­ vaka, katerega obliko so skrbniki bivaka sicer odobrili. Žal je bilo tovrstno zavajanje ugotovljeno že po izda­ ji naravovarstvenega in kulturnovarstvenega soglasja, in ti sta bili na podlagi novih dejstev naknadno pre­ klicani. Zaradi tega dejstva je nato prvotno mišljeni preno­ vljeni bivak na Jezerih pristal pod Skuto, AO PD Je­ senice pa se je moral tako postopka kot tudi ideje in izvedbe lotiti povsem na novo in s svojimi lastnimi močni in sredstvi. Mediji so zgodbo seveda obrni­ li projektantu v prid in celo s prstom kazali na točno določeno konkretno osebo ter na neustrezno zako­ nodajo in rigidnost TNP ter dajalcev soglasij. m Bivak na Kotovem sedlu Foto: Peter Strgar 18 Klemen Premrl (1973) je preplezal pet najtežjih lednih oz. kombiniranih smeri na svetu,1 povrhu pa lani februarja s Timom Emmettom še trenutno najtežjo ledno smer na svetu, Interstellar Spice, WI 12, 80 m. Vse v vodstvu in prosto, brez počivanja in visenja v kompletih. Nekateri mediji, tudi tuji, so ga poimenovali najboljši ledni plezalec na svetu. Pravi, da je na svoj dosežek ponosen, a pozna kar nekaj plezalcev, ki jih ceni in za katere meni, da so boljši od njega. V letih od 1998 do 2003 je tekmoval v svetovnem pokalu v lednem plezanju. Je član AO Tržič in Društva GRS Tržič. Plavaj s tokom in zajemaj z veliko žlico Klemen Premrl INTERVJU Mire Steinbuch V ledu ste dosegli odmevnejše uspehe kot v skali. Kako to, da ste se bolj posvetili plezanju po zamr- znjeni vodi? Mogoče zato, ker mi je že od začetka šlo v ledu malo bolje. Z lednim plezanjem se ukvarja manj ljudi, in čim malo bolj resno plezaš, postaneš relativno dober. Sicer sem več plezal v skali, toda v ledu so se prej po­ javili rezultati in mi dali dodaten zagon. Bi Helmcken Falls2, kanadski slap, v katerem mo- raš pod debelim ledom iskati svedrovce z detek- torjem kovin, lahko imenovali mokre sanje lednih plezalcev? Mislim, da ja. Ledni plezalci ne moremo plezati teh­ nično in atletsko tako zahtevnih smeri, kot so v skali. Slapovi so lahko navpični, a je le malo previsov. Da bi si plezanje otežili, smo si izmišljevali razne stvari, npr. kombinirano (miks) plezanje in tekmovalno ledno plezanje. Ker smo hoteli še težje, smo morali vključiti tudi previsne dele skale. Vedno smo želeli najti previ­ sen ali vsaj toliko strm led, da bi ga bilo težko preple­ zati. S tega vidika se mi zdi, da Helmcken Falls so mo­ kre sanje lednega plezalca. Pri ocenjevanju smeri Wolverine (ang. rosomah) v slapu Helmcken sta s soplezalcem Timom Em- mettom preskočila štiri stopnje, z WI 7 na WI 11. Kakšen je bil odziv v plezalskih krogih? Deležna sva bila velike polemike, tudi nekaj kritike. Uredniki spletnih portalov in revij so mi pisali, če bi lahko razložil, kako sva prišla do take ocene. Plezalci nikoli ne preplezamo ocene, vedno le smer. Ocene so zgolj pomagalo, informacija. Po težavnosti sva lahko 1 Posnetke plezanja si lahko ogledate na strani http://www. klemenpremrl.com/Adventure-projects. 2 V tem primeru falls pomeni katarakt, slap, in je edninska oblika. Na reki Murtle v Wells Gray Provincial Parku v Britanski Kolumbiji je namreč sedem slapov, eden od njih je Helmcken. Poimenovali so ga po dr. Johnu Sebastianu Helmckenu zaradi zaslug, ki jih je imel pri vključitvi Britanske Kolumbije v Kanad- sko konfederacijo leta 1871. smer primerjala s kombiniranimi smermi. Vedel sem, kako težka je M11, ker sem jo že preplezal. Wolverine je fizično tako težka kot miks M11, a se pleza samo po vodnem ledu (water ice, WI). Se je ocena WI11 obdržala? Da. Ponovil jo je Raphael Slavinsky, potreboval je več poskusov in ni znižal ocene. Kako obvladujete strah? Naši možgani preventivno vidijo določene situaci­ je bolj nevarne, kot so v resnici. Dobro je, če se tega zavedaš. Pomembno je, da se umiriš in ne odreagiraš Klemen Premrl pred slapom Helmcken Foto: Tim Emmett 19 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K takoj, seveda če imaš čas. Ko se podirajo seraki, se moraš hitro zganiti. Ne odzovem se vedno impulziv­ no, na prvo žogo; umirim se in poiščem rešitev. Ali v tveganih situacijah, ko vam gre za nohte, po- stanete religiozni? Sem veren, toda ne v krščanskem smislu. Kadar sem v taki situaciji, se ne slepim, da mi bo pomagal nekdo tam zgoraj. Zanašam se predvsem na svoje izkušnje in znanje, na pripravljenost. Dostikrat si mislim, glej, če si toliko treniral in se tako potrudil, da si prišel do sem, si pa tudi zaslužiš kanček sreče. Kaj je za vas uspeh in kaj neuspeh? (Dolg premolk.) To bo pa težko … nočem biti banalen. Uspeh je takrat, ko neuspeha ne šteješ za neuspeh. Ko uspeš, je vse jasno, samo po sebi umevno. Pravi uspeh je takrat, ko ti kaj ne gre, kot si si zamislil, ko ti ne rata, in če tega ne vidiš kot poraz, se mi to zdi uspeh. Iz »neuspešnih« tur se največ naučimo. Kaj vas navdihuje? Morda tudi literatura? Zlagal bi se, če bi rekel ja. Nisem ravno goreč bralec. Motivirajo me lepe stvari, ki so estetsko zanimive, narava sama. Led je lep, a spremenljiv. Tudi drevo je lahko lepo, npr. tisto v Bohinju, ki ga vsi hodijo slikat. Kadarkoli se lahko zapelješ tja, vedno je tam, led pa je minljiv. Motivira me neznano, avantura, nepredvi­ dljivo. No, do neke mere tudi literatura, zgodbe, ne­ kaj sem pa le prebral. In tudi to, da narediš korak na­ prej, ven iz cone udobja, čez rob. Ko se drugi usedejo, ti stopiš naprej pogledat v naslednji zaliv. Kakšen je odnos oz. razmerje med fizično in psi- hično močjo? Drugega brez drugega ni. Všeč mi je rek, da je Klemen Premrl med prvenstvenim vzponom v smeri Clash of the Titans, WI 10, v slapu Helmcken, februar 2014 Foto: Klaus dell’Orto 20 najmočnejša mišica med ušesi. Nisem več rosno mlad, čar plezanja je v tem, da lahko psihično napreduješ do konca svoje poti, fizično pa si omejen z zakoni narave. Psihična pripravljenost je tem bolj pomembna, ko se iz športnega plezanja pomikamo v alpinizem. Od nje je odvisno, koliko si pripravljen trpeti, tvegati, neka­ tere stvari so odvisne samo od tega, koliko časa si pri­ pravljen biti na mrazu in riniti v breg. S tem ne mislim nič slabega. To je psihična odlika, ki je nimajo vsi. Ko sva z Aljažem Anderletom še tekmovala, sva hodila na seanse k profesorju Tušku. Prebral sem nekaj knjig o tej temi in spoznal, da je psihična priprava dostikrat pomembnejša, kot si predstavljamo. Lepo je, če so fi­ zične in psihične lastnosti v harmoniji. Harald Berger, trikratni svetovni prvak v lednem plezanju, je umrl med treningom v ledeni votlini, ker se je nanj zrušil večtonski ledeni strop. Kdaj pomislite tudi na tako možnost? Ja, seveda sem pomislil na to, temu posvečam vso po­ trebno pozornost. Hari je bil moj prijatelj, veliko smo se družili na svetovnih pokalih. Ko sem na Islandiji plezal v ledenih jamah, sem imel slab občutek in sem bil previden. Stvari oceniš, poskusiš, presodiš, da so varne, a kljub temu nekje v ozadju misliš na to. Če­ prav je človek zelo previden, se mu lahko marsikaj zgodi. Ne samo, da mu pade nekaj na glavo, stvar se lahko kolosalno podre. Kako vaša družina prenaša oz. sprejema vaše le- dne pustolovščine? Mlajša otroka sta še tako mlada, da v tem ne vidita nobene nevarnosti. Ati rad pleza, trenira, gre ple­ zat – to je del vsakdana. Za starejšo hčerko ne vem, kako gleda na to … Stvari skušam prikazati v normal­ ni obliki. Ljudje jih dostikrat vidijo bolj strašne, kot so v resnici, jaz jih želim predstaviti realno. Zavedam se nevarnosti, treniram, pridobivam znanje in izkušnje, da to lahko počnem varno, ne zaletavo. Vsi pa se za­ vedamo, da je alpinizem lahko nepredvidljiv, neva­ ren. Petra, moja partnerka, hčerka Boruta Berganta, že ima tako izkušnjo, ve, za kaj gre. Iz tega ne delamo drame. Meni se ne zdi, da je plezanje tako prekleto nevarno. Konec koncev bi nazadnje lahko vsi obse­ deli doma. Ko je nekdo tako dober, kot ste vi, ga sponzorji po- iščejo sami ali se jim mora »ponuditi«? Vsi moramo sponzorje krvavo iskati. To je čisti po­ slovni svet, tu ni romantike. Če v tebi prepoznajo nekaj dobičkonosnega, te poiščejo, in obratno, ko ti pričakuješ, da ti bodo koristili, jih nagovoriš. V alpi­ nizmu je relativno malo denarja, le tisti res najboljši toliko iztržijo, da preživijo, si nekaj ustvarijo, vzdržu­ jejo družino, pridejo do hiše in avta. Večina profesi­ onalcev je kvaziprofijev, saj morajo biti vsaj še gorski vodniki. Pobiramo drobtinice. Če niste profesionalni plezalec, kako zaslužite za vsakdan? Imam srečo, da sem zaposlen v družinskem podje­ tju. Moj oče je arhitekt, ustanovil je majhno podjetje. Ker je potreboval partnerja zgolj na papirju, sem šel zraven. Nisem študiral arhitekture, zgolj ekonomijo, vendar nisem diplomiral. Vedno sem gledal očeta, ko je risal, to me je zanimalo. Delam kot tehnični risar in vodja projektov. Z bratom sva zdaj lastnika podje­ tja, sem sam svoj šef. Ves denar, ki ga potrebujem za življenje, zaslužim v podjetju. Tisto, kar dobim od sponzorjev, ne pokrije niti stroškov plezanja. Ste motivacijski govornik, bili ste gost na Kreativ- nih jutrih v Ljubljani. Kakšni publiki predavate? Trudim se pripraviti dobra predavanja. Na začetku se mi tega ni ljubilo početi; čeprav so me spraševali, ali bi predaval, me to ni pritegnilo, po naravi sem bolj in­ trovertiran … P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 21 21 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Govorite pa tekoče in veliko … … predavanja mi nikoli niso ležala, dokler nisem do­ jel, da bom govoril o stvari, ki jo zelo dobro poznam. In takrat sem se sprostil. Če nekaj preplezam, je to do­ bro samo zame, nihče drug nima nič od tega. Lahko pa motiviram druge. Razlika med sedenjem na kavču in gledanjem smučanja po televiziji ter turno smuko na Kotovem sedlu je samo ena majčkena brca v rit, samo majhna spodbuda. Če bom svojo zgodbo pred­ stavil na pravi način, mogoče kakšen mladostnik v osnovni ali srednji šoli ne bo zgolj posedal doma, temveč bo šel ven in nekaj naredil. To je edino, kar lahko ponudim drugim – spodbudim jih, da gredo v naravo. Poklicali so me s Kreativnih juter, tam sem prvič pre­ daval. Ljudje so bili navdušeni, postal sem samoza­ vesten. Vabijo me šole, govoril sem na srečanjih ple­ zalcev, filmskih festivalih v tujini, največji je bil v Krakovu, v dvorani je bilo dva tisoč ljudi. To je tudi ena izmed niš, v kateri se nekaj zasluži. Dosti ste plezali z Aljažem Anderletom, najtežje vzpone pa ste opravili s Timom Emmettom in Eri- kom Švabom. Je kakšna razlika, če plezaš s sošol- cem ali z nekom drugim? Z Aljažem sva skupaj gor rasla, tudi plezalno. Res sem največ plezal z njim, tudi najtežje stvari. Kate­ re pa so najtežje? Zame so to smeri, v katere vložiš največ sebe. Tisto, kar sva s Timom preplezala v sla­ pu Helmcken, je gotovo najtežje v tehničnem smislu, to pa še ne pomeni, da sem tam pustil največ sebe. Z Aljažem sva skupaj odkrivala nove smeri, prvič pozi­ mi plezala v Alpah, prvič težje ledene slapove. Skupaj sva veliko plezala pozimi, poleti si nisva dostikrat de­ lila vrvi. Kar dosti sem plezal z Erikom. Pozimi sva si bila kar enakovredna, morda sem bil jaz malo bolj izkušen, poleti je bil pa on precej boljši. Bila sva uigran tim. Je dober organizator, od njega sem se veliko naučil. Toč­ no je vedel, kaj hoče doseči. Če se sam nisi pozanimal, kako in kaj, si se npr. zmenil v petek ob treh na Ferne­ tičih, parkiral, Erik te je pobral, soba je bila že rezer­ virana, poznal je dostop in sestop za določeno smer. Lahko si se mu prepustil in šel slepo za njim, a meni to nikoli ni ugajalo, raje sem se vsaj malo pozanimal o smeri. Z njim je bilo super plezati. Tima sem spoznal na tekmah svetovnega pokala, imela sva dobro energijo. Ne tekmujem že trinajst let, pa sva še vedno kar precej skupaj. Najraje plezam z ljudmi, ki so več kot samo soplezalci. Zmeraj je bilo zanimivo plezati z ljudmi, ki prihajajo iz drugih okolij, npr. z Američani ali s Francozi. Imajo drugačne po­ glede, nekatere stvari delajo drugače. Od njih sem se precej naučil, tudi to, da zadeve niso vedno take, kot sem si predstavljal, kot so me učili. Z Erikom Švabom sta opravila drugo ponovitev kombinirane smeri Illuminati, M11+, WI 6+, ki je po njegovem mnenju še vedno najtežji večrazte- žajni miks na svetu. Kako je potekal vzpon? Klemen Premrl pleza iz globoke ledeniške kotanje na ledeniku Vatna na Islandiji, v katero se je prej spustil po vrvi. Foto: Tim Kemple 22 Pobudo je dal Erik. Smer je zelo specifična. Prva dva raztežaja sta kombinirana in izstopajoče težka, zato sva ju oba hotela preplezati v vodstvu, za kar je tre­ ba veliko časa. Ko sva prvič prišla v Vallungo, sva ho­ dila šest ur, pa smeri nisva niti videla, ker je bila taka megla. Tam je kar nekaj kuloarjev, a če ne vidiš, se ne moreš odločiti, kateri je pravi. Samo hodila sva gor in dol. Naslednjič sva uvodna raztežaja oba prepleza­ la v vodstvu, nato je zmanjkalo časa. Morala sva pri­ ti še tretjič, s seboj sva pripeljala prijatelja, športnega plezalca Uroša. Še danes sva mu hvaležna, da je šel z nama. Začel je Erik, jaz sem ga varoval. Ko je priple­ zal do štanta, se je privezal in vrgel vrv dol. Ko sem plezal jaz, me je varoval Uroš. Na stojišču sem fiksi­ ral vrv, po kateri je Uroš prižimaril do mene, čeprav tega še nikoli ni počel. Ko sem plezal naslednji razte­ žaj, me je varoval Erik. Na štantu sem se odvezal in Erik je potegnil vrv k sebi. Ko je plezal, ga je varoval Uroš. Po preplezanih prvih dveh raztežajih se je Uroš po vrvi spustil na tla, midva sva se menjavala v vod­ stvu do vrha smeri. Koliko uporabljate štirico oz. figure four3? Je spre- jemljivo na tak način preplezati smer? Nekateri se že oglašajo, da to ni etično. Podobno je bilo nekoč z ostrogo na peti čevlja. Ko si med lednim ali kombiniranim plezanjem naletel na 3 Pozicija rok in nog, ki omogoča, da se lahko med plezanjem počiva oz. se z njo premagujejo težka mesta. problem, si uporabil peto kot pri športnem plezanju. Z Aljažem sva v švicarskem plezališču Kandersteg vi­ dela tipa, ki je v previsni granitni steni plezal z ostro­ gami tako, da je imel eno nogo vedno više od cepi­ na. Zdelo se nama je smešno. Nato je nekdo preplezal streho, za katero je porabil uro in pol. Ni nama bilo ja­ sno, kako lahko tako dolgo visiš na cepinih. Nato sva ugotovila, da je visel na ostrogah. Z Aljažem sva bila med prvimi plezalci, ki se niso strinjali s takim nači­ nom. Trdili smo, da ostrogarski način ni pravi. Podobno je zdaj s štirico. Ko se je pojavila, je bilo fino, zdela se mi je super. Z njo premagaš problem na naj­ lažji način. Nato so nekateri preplezali smer samo s štiricami. Videti je bilo skrajno neumno, plezanju je vzelo ves čar. Plezaš samo zato, da se na koncu vpneš v verigo, ne zaradi užitka. Zdaj skupina plezalcev za­ vrača tako plezanje in jaz to promoviram. Lahko na­ rediš kako štirico, ne pa dvajset. Kako naprej? Imate kaj določenega v mislih? Vedno bolj me vleče v skalo, v njej sem podhranjen. Zanima me plezanje poči, pri Domodossoli je zelo do­ bro plezališče. Dogovarjamo se za pogorje Ak­Suu v Kirgiziji. Na zalogi imam še en projekt na Grenlandiji. Ker je tam relativno drago, iščem podporo. Rad bi se vrnil z dobrim fotografskim in filmskim materialom, to pa zahteva dodatnega človeka, snemalca. Z Em­ mettom se včasih pohecava, da po slapu Helmcken težko najdeš kaj enakovrednega. Toda v Helmckenu še nismo končali. Bom videl, kaj bo prineslo življenje. Plavaj s tokom in zajemaj z veliko žlico. m Klemen Premrl pleza po stropu Kristalne votline na ledeniku Vatna na Islandiji. Foto: Tim Kemple 23 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Kriške pode čutim kot eno izmed poslednjih oaz miru, kjer narava nadvlada prisotnost človeka. Spadajo med pomembne vrednote in se razprostirajo v prvem varstvenem pasu Triglavskega narodnega par­ ka.1 Za vstop v to odmaknjeno visokogorsko kraško kr­ nico se priporoča spremstvo vodnika. Dostopi so vroči in razmeroma dolgi, a prihod v ta divji košček sveta se poplača z obrestmi. Čeprav ob vzponih na bližnje vrša­ ce ne manjka markacij in drugih planinskih oznak, se ob slabem vremenu z lahkoto ujamemo v past. Lepote Kriških podov bi le s težavo našle primero. Kra­ sijo jih ledeniška jezera, ki so tako kot vseh štirinajst slo­ venskih visokogorskih jezer pravi čudež narave. Stara so le nekaj tisočletij in so naša najbolj čista jezera. Leži­ jo na apnenčasti podlagi, kjer dotokov in odtokov vode praktično ni. Voda iz njih ponikne v podzemne kraške razpoke ter v jame in brezna. Sedimenti, ki se sicer zelo počasi in neopazno usedajo na dno, bodo nekoč zapol­ nili jezerske kotanje. So najboljši arhiv, ki nas sooča z dejstvom, kako velika bremena poleg nenehnih narav­ nih sprememb okolju nalaga prisotnost človeka. Na tako občutljivih sistemih, kot so visokogorska jeze­ ra, popotnik tudi povsem nezavedno pušča sledi. Pre­ greti in "nasoljeni" od dolge in naporne hoje rušimo ravnovesje že z nedolžno osvežitvijo nog v hladni je­ zerski kopeli. Najhujše posledice, s katerimi se spopa­ damo v zadnjih letih, je povzročilo naseljevanje rib, ki se je izkazalo za lep primer človeške neodgovornosti in neznanja. Razbohotenje zelenih alg, ki ga prinaša tak 1 Prvo varstveno območje je osrednje območje in je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanja naravnih vrednot, prvobitnih naravnih območij divjine, rastlinskih in živalskih vrst, njihovih osebkov in habitatov, naravnega razvoja ekosistemov in naravnih procesov brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov. Dopuščena je tudi tradicionalna paša na urejenih pašnih planinah v visokogorju in ohranjanje s tem povezane kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 52/2010). Zemljevid: http://www.tnp.si/images/uploads/zemljevid. poseg, je še posebno izrazito v Dvojnem (šestem) Tri­ glavskem jezeru in v jezeru na Planini pri jezeru. Iz Zadnjice na Kriške pode Žarko sonce se je upiralo v konte, dišalo je po poletju. Bil je zadnji avgustovski vikend in vsi smo želeli v osr­ čje gora. Ledenik, ki je tukaj polzel skozi čas, ni obrusil le skalnih vrhov, temveč tudi doline. Hudourniške grape, zarezane v gorski masiv, so suhe samevale. Pot se vleče, dolina pod nami se oži. Pobočje, poraslo z iglastim drev­ jem, se redči, prehaja v melišča. Kamnite pregrade nad nami zakrivajo razgled do najvišjih vrhov Julijskih Alp. Pred nami je zadnji del poti. V skali nad stezo voda v drobnem, mestoma razpršenem curku komaj slišno drsi čez porozne apnenčaste skale. Le malce više nas preseneti močan kraški izvir. V gradivu Visokogorska jezera v Sloveniji (Ivan Gams) najdemo podatek, da stu­ denec izvira okoli tri metre niže od jezerske gladine, a se napaja tudi od drugod. Voda neustavljivo teče sko­ zi cevi in čez skale hitro ponikne v podzemlje. Stopila sem tistih nekaj metrov do izvira, kjer šum vode pre­ glaša misli. Da, živa voda, ob njej nam zaigra srce, če­ tudi nismo žejni. Veseli smo je, čeprav je imamo poln nahrbtnik. Živa voda izpod skale nam prečisti telo in duha ter nas odvrača od zaposlovanja z nepotrebnimi mislimi. Zajela sem prgišče. Bila je tako mrzla, da mi je vzela dih. Pregreta koža se mi je ježila, občutek boleči­ ne se je kmalu pretvoril v užitek. Iz steklenice sem zlila mlačno dolinsko vodo in si natočila svežih zalog. Pihavec in Šplevta nad nami nam na tem delu poti že kažeta svojo ostrino, v smeri jugozahoda se proti nebu pneta Planja in Razor. Dolgo se nismo videli. Igra meh­ kih oblakov spreminja meje senc in svetlob. Že več­ krat videno in doživeto zdaj spreminja oblike in tudi Olga Kolenc Ko sem se pred skoraj tremi desetletji zadnjič potikala po Kriških podih, sem v gore nosila veliko bremen. Naložila sem jih v velik rdeč nahrbtnik, za tiste čase čisto zadosten, a brez anatomskih prilagoditev in drugih dodatkov, ki nam olajšajo nošnjo. Vanj sem poleg pijače, velikega hleba kruha in nekaj konzerv stlačila vse: probleme doma, probleme v službi, vse stare in nove ljubezni in vse razbitine nasedlih ljubezenskih bark. Naramnice so mi ob taki teži zadale tudi kakšen odtis, a kaj bi jadikovala. Ramena mi je do prve poštene malice vleklo malce nazaj ter me pritiskalo k tlom. Danes bo vse drugače. Danes sem vzela majhen, sodoben nahrbtnik, kamor sem stlačila le osnovne stvari. Pogled v smaragdno zelene oči Kriški podi JULIJSKE ALPE Srednje Kriško jezero, zadaj Stenar Foto: Aljaž Hrvatin24 pomen. Strmina se za trenutek položi, razgled se odpi­ ra. V kotanji pod Šplevto zagledam modrozeleno oko, koča na vrhu vzpetine že vabi. Še malo in že bo pred nami venec "hišnih" gora, kot so Bovški Gamsovec, Stenar, Križ, Razor, Planja, Glava pod Planjo, Kanceljni in druge. Razor, kot deva zavit v belo prosojno tančico, spominja na Makalu. Jezero pri studencu ali Spodnje Kriško jezero (1880 m) Posedela sem na majceni travnati zaplati tik nad jeze­ rom. Pogled, ki je drsel po svilnato mehki vodni gladi­ ni, se je v smeri Šplevte ustavil na kamnitih skladih, ki kot podporni zid padajo proti jezerskemu dnu. Majh­ no obalo na severni strani sestavlja melišče oz. grušč­ nati drobir, ki se na mestih večjih naklonov počasi plazi proti vodni gladini. Na poti proti planinskemu domu, le raztežaj onkraj poti, sledi še lepši razgled. S soncem obsijana vodna gladina ustvarja neizmerljivo paleto smaragdno zelenih odtenkov. V že omenjenem gradivu o visokogorskih jezerih pri nas najdemo podatek, da imena Kriških jezer niso ustaljena. Ob tako imenovanih "umetnih" imenih, ki jih uporablja turistična literatura, bom zato uporabila tudi poimenovanja trentarskih pastirjev, ki Spodnjemu Kriškemu jezeru pravijo Jezero pri studencu, Srednje­ mu Kriškemu jezeru Jezero pod Grivo in Zgornjemu Kriškemu jezeru Jezero pod Križem. In prav tu, na skrajnem kraškem robu, je tik pred pre­ lomom, ki se prevesi v dolino, narava ustvarila jezero. Čeprav bi mu lahko rekli kar jezerce, je največje izmed Kriških jezer. Je malce ovalne oblike, dolgo približno 140 metrov, široko 100 metrov in globoko od 7 do 9 metrov. Vodna gladina v vseh treh Kriških jezerih pre­ cej niha. Sneg in led, ki prekrijeta jezera in vztrajata vse do avgusta, krnita v njih tako rastlinski kot živalski vo­ dni svet. Kopanje v jezeru, ki se v poletnem času ogreje na le nekaj stopinj, je zaradi naravovarstvenih ukrepov danes prepovedano. Za ledenikom, ki je ob svojem počasnem drsenju izpod Pihavca spreminjal podobo pokrajine, so ostali moren­ ski nasipi. Obsežna melišča se iznad jezera pnejo strmo navzgor, vse do čvrstih sten Pihavca in Šplevte. Na me­ liščih pod Šplevto se je v obliki okrasnih blazinic sko­ zi čas ujelo nekaj prsti, ki med vegetacijo v skalno pu­ ščavo vnašajo vonj po življenju. Milim zimam navkljub v zgornjem razu Pihavca konec avgusta 2016 še vztra­ ja snežišče. Megla se je že kmalu popoldne razlezla v predah dveh zanimivih vrhov, ki kot mogočna mejnika bdita nad kraškimi podi in nad dolino. Jezero pod Grivo ali Drugo (Srednje) Kriško jezero (1950 m) Dan je ugašal in sonce je že tonilo za daljne obrise gora. Mala smaragdna očesca tu zgoraj so izgubila svoj lesk in zapirala veke. Drugo Kriško jezero, ki leži v kota­ nji pod Grivo, na kateri stoji Pogačnikov dom, se mi je zdelo le še kot mlaka. V zadnjem dometu svetlobe je zažarelo nekaj bližnjih vrhov. Barvni kontrast je počasi ugašal, pokrajina je bledela, temnela, v dveh tonih se je zarisala le silhueta gora. Ko sem se spravila v spalno vrečo, še vedno nisem našla miru. Pogled mi je begal skozi majhno okno. Kakšen bo jutrišnji dan? Nebo je jasno, v vesolju utripa na milijar­ de zvezd. Dolina pod nami se je zgrbila vase, Pogačni­ kov dom, zaseden do zadnjega kota, je vsaj navidezno legel k počitku. V mislih sem se dotaknila vseh svojih preteklih poti, ko sem svoj veliki nahrbtnik kar tako, mi­ mogrede, nosila na Bovški Gamsovec, Stenar, Križ in Razor. Hotela sem se preseči, se dotakniti neba, in poza­ bljala sem na preostalo lepoto sveta, ki me obdaja. Jutro je s sončnim vzhodom začelo nov krog in z žar­ ko svetlobo objelo vrhove v smeri zahoda. Drugo Kri­ ško jezero je v kotanji pod Grivo počasi odpiralo svojo veko. Jezero okrogle oblike je najmanjše od Kriških je­ zer. Njegov premer doseže približno 60 metrov, globi­ na vode pa se giblje med 8 in 9 metrov. Najlepši razgled na jezero je nedaleč, nad križiščem pod kočo, ko se na­ mesto na Razor dvigamo po markirani poti na Križ in Škrlatico. Sončna svetloba razkrije, kako nedolžno je­ zerce nekje na svoji sredini prehaja v temno globačo. Jezersko melišče prehaja v grušč, grušč v skale, vezna nit so s travo porasle zaplate, ki jih prav tu najpozne­ je obišče pomlad. Zaradi ogromnih količin snega se ta mimohod zgodi šele v poznem poletju, svoje pa po od­ hodu snega doda temperaturni preobrat. Živa rušna­ ta meja, ki se v smeri zahoda v ozkem pasu spušča do vodne gladine, daje kamniti puščavi poseben kontrast. Živoskalna kotanja se iznad Drugega Kriškega jezera dviga proti Križu in Stenarju. Na višini okoli 1970 me­ trov se vboči v plitvo kotanjo, kjer se je pravkar roje­ valo še eno smaragdno očesce. Nad jezercem, ki lahko Spodnje Kriško jezero, nad njim Pihavec in Šplevta Foto: Olga Kolenc 26 doseže širino 30 metrov in dolžino 60 metrov, je vztra­ jala stara zaplata snega. Turkizno obarvan snežni rob, ki je segal pod vodo, je v robusten svet vnesel nekaj miline. To mlako nekateri imenujejo tudi Četrto Kri­ ško jezero, ker pa se ne pojavi vsako leto, si tega imena menda ne zasluži in ni vrisano na zemljevidih. Jezero pod Križem ali Zgornje Kriško jezero (2150 m) Med Gubnom, Kriškim robom in Križem se je v viso­ kogorski krnici ujelo še zadnje, v naših Alpah najvišje ležeče ledeniško jezero. Njegova oblika spominja na kvadrat, vsaka stranica meri okoli 80 metrov, voda pa doseže globino od 8 do 9 metrov. V gradivu Visokogor- ska jezera v Sloveniji najdemo tudi zapis, da je leta 1933 inženir Knafelc obarval vodni odtok, obarvana voda pa se je po treh dneh pojavila v Krnici. Avtor navaja, da enak poskus barvanja vode v Jezeru pod Grivo in Jeze­ ru pri studencu ni obrodil sadov. Pot do Zgornjih Kriških podov, kjer jezero leži, nas vodi čez robustno kamnito pobočje z veličastnim razgle­ dom na kraške pode. Sklade grobih apnenčastih skal sta obrusila čas in izginjanje ledenika. Skala poka, se lomi, lijaki prehajajo v špranje in brezna. Svet spominja na porušeno svetišče. Iz majhnih skalnih vdolbin kipijo še zadnje poletne cvetlice, kot so zoisove in druge zvonči­ ce ter kamnokreč. V krajšem vzponu kmalu dosežemo stezo, ki se pod Kriškim robom skoraj položi. Kljub navalu planincev tu zgoraj vlada popolna tiši­ na. Skoraj vsi pohodniki so zavili po ustaljenih poteh na Razor ali v smeri Bovškega Gamsovca in Stenarja proti dolini Vrat. Milina gorskega jutra je mehčala ka­ men in srce, sonce, ki se je dvigalo nad Stenarjem, je na Triglavsko steno vrglo nekaj senc. Kozorogi so se uma­ knili više v skale, dva mladiča sta se zvedavo povzpela na rob in kot otroka kukala izza skale. Tudi kotanja z je­ zerom se je še vedno skrivala v senci. Sončna svetloba je kmalu dosegla rob in na vodni gladini je zasijalo na tisoče drobnih iskric. Pogled na taka jezerca v meni sproža posebne občutke, v katerih se kljub lepoti odraža strah do globin. Spomi­ njam se svojih prvih otroških zaznav. Večkrat sem sanja­ la o zlovešči globoki vodi, v katero bom padla. Zanimi­ vo je, da v mojem okolju ni bilo takih voda. Morda je bil to prastrah, spomin na katero izmed življenj z negativno vodno izkušnjo? Globoki tolmuni so prispodoba skriv­ nostne globine človeških oči, most do duše. Nikoli ne veš, kaj je tam spodaj, in tudi pri vodi ne veš, kje je meja skrivnostnih globin. Lesk smaragdne gladine te vabi, da bi zabredel vse globlje, do dna. Tako je tudi s pogledom v oči, ko nam lahko ob prehitrem potopu zmanjka kisika. Na skrajnem Kriškem robu se pod navpičnim prepa­ dom odpira dolina Krnice. Obsežna melišča se zajeda­ jo v gozd, na ravnici pod njim se belijo prodnate struge. Tu zgoraj je čisto drugače. S kolegico sva se usedli na rob, ki razdvaja dolini. "To je moj svet," je rekla Darja. "Tudi moj," sem odvrnila na kratko. Svetloba se je spreminjala iz trenutka v trenutek. Kraški podi pod nama so ob pogledu na osrčje Julijskih Alp le še majhna krnica, kjer se na Grivi tik nad dolino dviga Pogačnikov dom. Medtem je priletelo sporočilo, naj v sosednji blok v Novi Gorici pritečem na kavo. "O bog, ali sploh veš, kje sem?" Uročena zrem v smaragdno ze­ lene jezerske oči, v steni nad mano pa se samozavestno sprehaja rogati gostitelj. m Zgornje Kriško jezero, v ozadju del Triglava, Bovški Gamsovec, Pihavec in vrhovi nad Prehodavci Foto: Olga Kolenc 27 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Štirikrat Kravanja, pa nič v sorodu Obe sta kleni Trentarki. Obe se od rojstva pišeta Kra­ vanja. Priimka ni ne prvi ne drugi spremenila niti po­ roka, saj sta se obe poročili h Kravanjevim. Marija je vzela Viktorja, Alma Lojzeta. Pa niso družine prav nič v sorodu … Čeprav že vrsto let zahajam v njuno bliži­ no, o vsem tem skorajda nimam pojma, ko se vzpe­ njam po makadamskem kolovozu, nabreklem od obilnega deževja. Kristalna voda kipi iz vsake špra­ nje. Spodaj, v dolini Zadnjice, buči Krajcarica.1 Po njeni strugi še vedno brbota enako dragocena bistra voda, ki so ji že davno nadeli ime po takratnem de­ narju, krajcarju. Tam gori na griču, skrita očem turistov, me kot kra­ ljica na Betajnovi čaka Kravanjeva domačija. Nje­ no srce je Marija, ki se je sem primožila 27. februarja 1 Pravilno ime je – tako kot dolina – Zadnjica (op. ur.). Marijo in Almo Kravanja iz Trente poleg prijateljstva družijo spomini na oskrbovanje planinskih koč. Štiriinsedemdesetletna Marija je že čez petdeset let članica PD Radovljica in je svojemu možu Viktorju pomagala pri oskrbi Pogačnikovega doma na Kriških podih, štiri leta starejša Alma, članica PD Radeče, pa je možu Lojzetu pomagala nositi na Prehodavce. Osli in konji deležni vsaj bombonov, vodniki pa ne Spomini na oskrbo planinskih koč s konji Kristina Menih ZGODOVINA PLANINSKIH KOČ 1960. Vzela je čednega nosača na Kriške pode, Tren­ tarja Viktorja. "Pr' Andreji" se še vedno pravi pri nji­ hovi hiši. Marija je svojega bodočega moža, ki je vse od postavitve Pogačnikovega doma skupaj s svojim oslom vsakodnevno skrbel za redno oskrbo, spozna­ la leta 1959 prav tam, saj je tisto sezono pomagala v kuhinji in pri pospravljanju sob. Ker je med mladima vzplamtela ljubezen, se Mica, kot Mariji pravijo do­ mačini, naslednje leto ni več podala v službo na plani­ ne, ampak je poskrbela za njun lastni dom. Zgodba štiri leta starejše Alme je malce drugačna. H Kravanjevim, Rogarjevim po domače, na Log v Trento se je primožila iz Soče, iz hiše "Pr' Kobižu". Bodočega moža Lojzeta je spoznala skoraj pred svojim domom. Mimo njih so namreč moški nosili material za gradnjo planinske koče, in med njimi je bil tudi postavni Lojze, ki takrat še ni tovoril na Prehodavce. Za to delo so ga v planinskem društvu Radeče pregovorili precej pozne­ je, ko so ostali brez nosača. Sprva je bilo mišljeno, da bo le tu in tam "kaj gor odnesel", kakšno pošto ali kruh, že kmalu pa se je tako zasukalo, da je – poleg redne službe – z živežem, pijačo in drugimi potrebščinami redno oskrboval omenjeno kočo. In to polnih dvajset let. Ob tem mu je pogosto na pomoč priskočila žena, ki je hitro obvladala vse potrebno. Ob treh zjutraj na pot, opoldne že na košnji v dolini Poleti zarana, navadno že ob tretji uri, je Lojze za oto­ vorjenima živalima ubiral vsak dan isto pot iz Tren­ te čez Lepoč do Zasavske koče in nazaj. Tudi Alma ga je mnogokrat spremljala, kajti žene so običajno po­ magale pri prenašanju nerodnega tovora. "On je ve­ dno rad hodil v hladu, ni maral vročine," nežno raz­ laga Alma in niza spomine na pokojnega moža, kako je navadno kar hitro po prihodu domov, pogosto že opoldne, kosil travo na domačem travniku. Marija Kravanja in desno Alma Kravanja, v ozadju Kriški podi Foto: Kristina Menih 28 Seveda se je ob vseh tistih pešačenjih gor in dol na­ bralo za več šopkov pripetljajev in spominov. Veselih in bridkih. Tako se Alma domisli tragičnega dogod­ ka, ko so pred sezono odprli kočo na Prehodavcih in v njej našli mrliča. "Najbrž je bil bolan in je revež tam umrl," se ji oko orosi ob pripovedi. A ob spominu na živali hitro obrne še malo na šalo. Da so tovorne živa­ li "od turistov dobivale bombone, mi pa nismo dobili nič", se namuzne. Takrat pa se ji ni prav nič smejalo, saj bi bila tudi sama še kako srečna, če bi ji kdo podaril sladek priboljšek. Tudi Marija se strinja z njo. Tovor­ ne živali so se namreč planincem vedno smilile. Pogo­ sto so jim namenili priboljšek ali pa vsaj lepo besedo, vedno utrujeni nosači pa so se navadno lahko vsaj za prvo obrisali pod nosom … "Se ne smem niti spomniti, kakšne muke so bile to. Navsezgodaj gor, ko sem se vrnila, pa so doma čakali otroci, živali, seno …" o tistih težkih časih razmišlja­ ta obe. Miško, Bečar, Belko … Tri ure in pol do štiri ure hoda s tovornimi živalmi v eno smer, pa brez oddiha? To ravno ne, ampak poči­ vali so samo enkrat – pri nekem kamnu na sredi poti do Kriških podov. Živali so napojili in nahranili pred odhodom od doma, ponovno pa šele na vrhu, pri koči. Najprej so imeli doma osla, potem mulo, kasne­ je konja, pripoveduje Marija. Tudi pri Almi so sprva tovorili z osli, kasneje s konji. Hitrost hoje so določale živali. Včasih je bilo treba prav hitro za njimi, drugič malo počasneje … Osli so bili počasnejši, konji hitrej­ ši, dodaja Marija. "Mi smo kupili že 'izvežbane' živa­ li, da so znale stopati po gorskih poteh. Konjem smo pravili bosanski konji. Mi smo jim dajali tudi imena. Eden je bil Miško, eden Bečar, bel je bil Belko …" se spominja Alma. Sprva so pri hiši imeli dva osla, pozneje pa dva konja. Da bi imeli po enega osla in enega konja, pa ni šlo, ker je bil konj hitrejši kot osel. Živali so kupovali iz svoje­ ga denarja, od Planinskega društva Radeče so nemara kdaj pa kdaj dobili kakšno vrečo ovsa, denarja za hra­ no pa menda ne, še pove zgovorna Alma. "Naši konji so vsi imeli isto ime. Smo vsakemu pravi­ li Poleg. Ne vem, zakaj," dodaja Marija. Osli in mule niso dobili imena. Na poti proti Kriškim podom jim jo je večkrat zago­ del snežni plaz. Tega na stezi do Prehodavcev k sre­ či ni bilo, je pa pot večkrat zaprlo od neurja podrto drevje. Zato so morali biti tovorniki vešči tudi odmi­ kanja debel in vej. "Ni bilo druge, jih je bilo treba od­ straniti, da si lahko šel naprej," se spominja Alma. Težave na poti in postranski zaslužek Skladišče so imeli Rogarjevi kar doma v garaži, saj v tistih časih pred štiridesetimi leti ni bilo toliko pla­ nincev, kot jih je danes, zato so bile potrebe po živežu in pijači v koči manjše, kot so danes. To se je zadnja leta bolj "razpaslo", se strinjata sogovornici. Skladi­ šče za Kriške pode je sprva stalo pri Zlatorogu, zato sta morala Viktor in Marija pogosto zvečer po tovor v dolino, šele kasneje so postavili skladišče pri sedanji tovorni žičnici. Pa niso nosili samo v hribe! "Vse pra­ zne steklenice smo morali prenesti nazaj v dolino. In kolikokrat so se med potjo razbile! Se rajši niti ne spo­ mnim," navrže Marija. Zadnja leta je Marijo na poti pogosto spremljal so­ sed, Anton Kravanja, le­ gendarni Kopiščar mlajši. "Naju je večkrat tako na­ močil dež, da sva imela vse mokro tudi v čevljih," pri­ poveduje Marija, ki je za požrtvovalno delo prejela cel kup priznanj, med nji­ mi bronasti, srebrni in tudi zlati častni znak PZS. Na steni njene sprejemnice se bohoti še več častnih listin, posvečenih pokojnemu možu Viktorju, vsa priznanja pa pričajo o napornem delu nosačev. Ko je Marija "iz­ pregla", jo je nadomestil sin Viktor ml., ki še danes skr­ bi za to, da na Kriških podih nikoli ne zmanjka ne je­ dače ne pijače. K sreči so se časi spremenili in Viktorju ml. ni treba zarana natovoriti konjev, saj za povezavo s Kriškimi podi zdaj skrbi tovorna žičnica. Danes Marijo in Almo poleg spominov na oskrbovanje planinskih koč druži tudi pletenje fuzejklnov, nogavic iz domače volne. Še ne tako dolgo nazaj so volno predli doma, zdaj to opravijo v predilnici. Lojze Kravanja s konji in mladim pomočnikom pred Zasavsko kočo na Prehodavcih Arhiv družine Kravanja Skupinska slika s planinci na Prehodavcih: prva z leve oskrbnikova žena Jožica Jamšek, druga v drugi vrsti z leve Alma Kravanja (sedi na tleh). Arhiv družine Kravanja Vrh nad Kamnom in Pihavec nad Kriškimi podi Foto: Oton Naglost septembra. Pa Trentarji niso nosili samo v hribe. Do­ mači sir, salame, meso in skuta so romali tudi na laško stran, v "Rajbelj", kjer so z Italijani menjavali za kofe, pa- što in rajž, se pravi za kavo, testenine in riž, se spomni Marija. Še dve za veselje "Oh, jaz pa sem se zdaj spomnila ene lepe prigode," pravi Alma in nadaljuje, "ko sem se enkrat vračala dol s Prehodavcev, je bil v koči en oktet in se spomnim, kako Viktor Kravanja je dvaintrideset let oskrboval Pogač- nikov dom na Kriških podih, Lojze Kravanja pa je to- voril na Prehodavce dvajset let, do leta 1995, ko ga je zamenjal helikopter, ki še danes oskrbuje postojanko. Z leve Tomažev Jože, Marija in njen mož Viktor Kravanja. Posnetek je nastal, ko so nosili pesek izpod Razorja za popravilo koče. Arhiv družine Kravanja Viktor Kravanja pred Pogačnikovim domom. Osli in mule so med naključnimi planinci vedno poželi precej zanimanja. Arhiv družine Kravanja Njegovi starši so navadno odhajali okoli četrte ure. Tri ure in pol do koče, malo manj nazaj. Pet ali šest dni na teden v poletni sezoni, od konca junija do sredine 30 VAŠ NOVI KUHALNIK JE UPORABLJEN Po navadi to ni novica, ki bi jo želeli slišati, a v tem primeru je dobra novica. Ročno smo pregle- dali in testirali vaš novi kuhalnik, zato ste lahko prepričani, da je pripravljen na leta zanesljivosti in varne uporabe. Pripravljen na nove dogo- divščine. NAJ PLAMEN NE UGASNE Prodajna mesta: Iglu Šport: www.iglusport.si, Annapurna: www.annapurna.si www.primus.eu Viktor Kravanja z oslom prečka plaz na poti proti Kriškim podom. Arhiv družine Kravanja lepo mi je bilo, ker so mi, dol gredoč, zapeli pesem Adi- jo, pa zdrava ostani!. Enkrat pa se spomnim, da je bil pri koči tudi igralec Polde Bibič. Ampak si ga nisem upala ogovoriti, me je bilo strah, si nisem upala približati taki osebnosti. To so take reči, ki jih ne pozabim nikdar …" Pa še ena smešna prigoda se je prav tako primerila Almi: "Sem prišla gor s konji pred kočo in je neki fan­ tek navdušeno poklical: Ati, ati, pridi! Boš videl, krave so prišle! Vprašanje, če bo ati vedel, da niso krave, am­ pak konji, so se pohecali eni, ki so to slišali, hahaha!" Spomini na otroštvo V šolo sta tako Marija kot Alma hodili v Sočo. Marija je pešačila dobro uro, Alma še več, saj je morala priti v dolino z Vasi na Skali. V Soči je takrat šola kar po­ kala po šivih, kajti šolarjev je bilo veliko, se spominjata. Alma se iz otroštva domisli tudi, kaj so jedli doma: "Zaj­ trka, kot je danes, tak s kruhom, takrat ni bilo. Okoli de­ setih dopoldne smo pojedli polento, včasih zabeljeno z zaseko, drugič z mlekom, tretjič polento na belo, se pravi skupaj s čompami, četrtič s skutn'co. Ob dveh ali treh popoldan so prišle na vrsto čompe (kuhan krom­ pir v lupini) s skuto ali s sirom, zvečer pa mineštra, eno­ lončnica. Vsak dan enako, dan na dan …" Takrat so pre­ mogli kruh le, kjer je bil pri hiši kdo zaposlen. Almina starša sta imela tri otroke, a je oče zgodaj umrl, zato se je morala njihova mama znajti, kot je vedela in znala. Kruha niso imeli skoraj nikoli na mizi, na karte oz. na točke so takoj po vojni dobivali koruzo v zrnju, a je bilo zrnje treba nesti še v mlin, da so ga zmleli. Seveda za konec ne morem mimo danes aktualnega vprašanja o divjih živalih, pred katerimi trepetajo so­ dobni turisti. Sta kdaj srečali medveda, volka, risa? Kje pa! So pa bili gamsi, celi tropi. Po dvajset in več. A  se nismo kaj prida brigali drug za drugega. Gamsi so bili plašni, trentarskim nosačem pa se je tako ali tako ve­ dno mudilo. Bi si pa tako nosači kot njihove tovorne živali v Trenti zaslužili en lep spomenik. Kdo ve, če ga kdaj učakajo. m Zato ker ga je že davno izpil velikan pod Tri­ glavom, mu še stoprvič dokaj potrpežljivo pojasni mama, zatopljena v delo z računalnikom. »Zakaj pa ga je izpil?« se ne pusti prenesti žejnega čez vodo naš Tadej. »Zato ker je bil žejen.« »Zakaj pa je bil žejen?« se ne da mali radovednež. »Joj, Tadej, daj mi malo miru, no! Če boš priden in tiho, da dokončam svoje delo, ti bom pred spanjem povedala pravljico o planinskem pramorju,« reče mama. Čeprav je Tadejeva mama punca, je vedno mož bese- da, zato fantek komaj čaka noči, da se z mamico od­ pravita njegovemu spanju naproti. Tadej končno leži v poletno ogreti postelji. Oči ima zaprte, da si laže predstavlja, kar mu pripovedu­ je mama. Njegova mama namreč premore tako ne­ znansko bujno domišljijo, da ji Tadej lahko sledi le zaprtih oči. Na začetku vseh začetkov, ko v deželi pod Triglavom še ni bilo niti ljudi, niti živali, niti rastlin, so tam žive­ li velikani Megani, pripoveduje mama. Ti velikani so naseljevali zelo pust svet, saj razen kamenja in skoraj neskončne ravnine tamkaj ni bilo ničesar. Zato ni ču­ dno, da so se velikani neznansko dolgočasili, saj niso imeli česa početi. Živeli so iz dneva v dan in tarna­ li, kako prazno je njihovo življenje. Vse, kar so znali početi, je bilo buljenje v nebo nad njihovimi glava­ mi. Nekega dne, ko so se po nebu podili puhasti beli oblaki, pa se je najbolj zdolgočasenemu Meganu utr­ nila briljantna zamisel. S svojima neznansko dolgima rokama je segel po prvem nabreklem oblaku, ki ga je zmogel doseči. Previdno ga je snel z neba in ga spu­ stil predse. Najprej ga je kar nekaj časa samo ogledo­ val in se čudil, potem pa ga je kar tako, za hec, močno stisnil med dlanema. Neverjetno, ampak iz oblaka je velikan kot za šalo iztisnil za manjši bazen vode. »Huuuu, glej, glej, to pa je nekaj novega! Kako teko­ ča in osvežujoča je ta reč,« je bil zadovoljen Megan, ki še nikoli ni videl in občutil vode. Brž je segel po še večjem oblaku in iz njega iztisnil za kar dva plavalna bazena vode. Megan je z neba pobiral oblak za oblakom in jih ože­ mal kot limone. To početje ga je končno prikrajšalo za dolgčas, in ker je dolgočasenje nadomestilo krat­ kočasje, se orjak ni pritoževal. Nasprotno, z velikim zadovoljstvom je tako dolgo nabiral oblake po nebu in iz njih iztiskal vodo, da se je slednjič znašel do vra­ tu v njej. Še sreča, da je ravno tedaj zmanjkalo obla­ kov, sicer bi velikan utegnil še utoniti! Ko je spoznal, kaj je storil, se je začel cmeriti. Jokal je in jokal, nje­ gove močno slane solze pa so tako izdatno nasolile vodo, v kateri je stal, da je iz nje nastalo Triglavsko pramorje. Kam so se zaradi tistega širnega pramorja, dedka vseh kasnejših morij na svetu, preselili velikani, ni­ mam pojma, vem pa, kaj se je zgodilo s Triglavskim pramorjem, zagnano nadaljuje mama. Tadej zavero­ vano miži in molči, mama pa pripoveduje naprej. Triglavsko pramorje je zaživelo čisto po svoje. Kolikor daleč je segalo oko velikanov, tako daleč in še in še na­ prej se je slana voda razprostirala v svoji neskončno­ sti. V njej so se prav zlagoma začeli pojavljati majce­ ni rakci, polžki, alge in tudi kakšna ribica se je znašla med njimi. Življenje se je bujno prebujalo in pramor­ je, polno živih bitij, je radostno valovilo sem ter tja. Nekega dne pa se je vse zasukalo drugače. Po svetu je tistikrat hodil nepridiprav, megavelikan Zlodej, hu­ dobec, da malo takih, in vsaj trikrat večji od najve­ čjega velikana Megana. Koder je stopila njegova orja­ ška noga, se je zemlja udrla vsaj sto metrov v globino, da je za seboj puščal strašansko globoke sledi. Zlodej Sredi nekega pasje vročega poletnega popoldneva, ko se celo vedno poskočni pitbulki Dixie niti pod razno ne ljubi iz ravno prav ohlajenega stanovanja na razbeljeno trato pred hišo, s svojim vprašanjem v mamo že stotič zavrta šestletni Tadej, ki si želi zaplavati v morju, in ne v kranjskem bazenu. Tadej z mamico in pitbulko Dixie namreč že vse od rojstva živi v Kranju. Svoj rojstni kraj ima deček rad pozimi, spomladi in tudi jeseni, poleti pa ne. Tadej namreč obožuje poletje na morju. A kaj, ko njegova mamica kar naprej dela in ima tako zelo malo časa za morske dogodivščine. »Mami, zakaj v Kranju ni morja?« Zakaj v Kranju ni morja Povest o planinskem pramorju PLANINČKOV KOTIČEK Kristina Menih 32 je hodil in hodil. Cel dan je že koračil in prekoračil že vsaj pol Zemlje, zato res ni čudno, da je zlagoma postajal utrujen. Povrhu pa ga je začela pestiti še ne­ znanska žeja. O, kako žejen je postal! O, kako zelo si je želel popiti kaj osvežujočega in ravno prav slane­ ga. Kajti Zlodej je bolj kot katerokoli pijačo na svetu oboževal slanico. »O, kako srečen bi bil, če bi našel kakšno kotanjo s slano vodo,« je brundal sam zase in upal, da jo najde. Glej ga zlomka! Zlodej se je v tistem hipu znašel prav na obali Triglavskega pramorja. Najprej se mu je obraz razpotegnil v velikanski nasmeh, potem pa je v vodo previdno namočil palec. Potegnil ga je ven in ga, čisto mokrega in slanega, obliznil s svojim veli­ kanskim jezikom. »O, kako je to odlično slano,« je navdušeno vzkliknil in se spustil na vse štiri. Celo glavo je namočil v sla­ stno slanico in začel pogoltno srkati. Pil je in pil, pil, pil, pil. Pramorje je tako dolgo vlekel vase, da ga je slednjič vsega izpil. Namesto vode se je pred njim pokazalo kamnito dno. Iz njega so zlagoma začele visoko pod nebo poganjati kamnite gore. Tako so druga za dru­ go pred megavelikanom Zlodejem nastajali Triglav, Škrlatica, Mangart, Jalovec, Razor, Prisank, Kanin, Kanjavec, Skuta, Stenar, Ozebnik, Bovški Gamsovec in vse polno drugih gora, ki namesto pramorja še da­ nes krasijo te kraje. Zato tudi v Kranju nimamo niti pramorja niti mor­ ja, v spomin nanj pa ostaja vse polno jezerc, potokov in rek. Na velikane Megane spominjajo previsne pe­ čine, v gorskih stenah se skrivajo okamnele lupine zavitih polžkov, amonitov, megavelikan Zlodej pa je tudi zapustil naše kraje in nihče ne ve, kam je odšel, je zaključila mama, ki ji je zmanjkalo domišljije in je utihnila. A nič hudega, kajti Tadej je že zadremal. In prav je tako, saj ga jutri čaka nov dan. Morebiti bi se jutri odpravili v vedno osvežujočo do­ lino Vrat? Ampak moj sinek si vendar želi na mor­ je, zato bi bilo prav, da mu izpolnim željo, z odpr­ timi očmi sanjari mama, medtem ko Tadej že prav sladko spi in skoraj zagotovo sanja o Triglavskem pramorju. m Neverjetno, ampak iz oblaka je velikan kot za šalo iztisnil za manjši bazen vode. Risba: Lorella Fermo 33 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Gozdna dežela na južnem obrobju Slovenije Kočevska pokrajina je gotovo eno od najbolj nedo­ taknjenih in naravno čistih območij v Sloveniji. Na­ seljena je redko, prekrivajo jo nepregledni mešani gozdovi, v katerih prebiva veliko divjih živali, na čelu z rjavim medvedom, ki je postal že kar zaščitni znak celotnega območja. Čeprav na Kočevskem ni visokih Gozdovi, neskončni gozdovi … Utrinki s Kočevskega Andrej Mašera Z NAMI NA POT gora – najvišji vrh Goteniški Snežnik je visok le skro­ mnih 1290 metrov – je območje vsekakor zanimivo tudi za planince, ki pa tja žal vse preredko zahajajo. Poudariti je treba, da so planinske poti po kočevskih gozdovih zelo dobro označene (pohvale gredo PD Kočevje), strah pred medvedi, ki verjetno tudi neko­ liko hromi živahnejše planinsko udejstvovanje, pa je ''Kočevska – pusta in prazna.'' Tako je znani zgodovinar Mitja Ferenc naslovil svojo odlično knjigo o kočevski deželi in ljudeh, ki so tam prebivali. Naslovne besede zazvenijo nekako resignirano, skoraj otožno, in če na zadevo gledamo v kontekstu števila ljudi, ki danes tam bivajo, potem so gotovo ustrezno izbrane. Prebivalstva je na Kočevskem res malo, narava pa je naravnost razkošno bujna in kar kipi od življenja. Nepregledni gozdovi, polni divjih živali, se širijo tudi po območjih, kjer so nekoč živeli ljudje: pravzaprav so tam živeli dobrih 600 let, nato pa v vrtincu vojne norosti in slepega nacionalizma v nekaj tednih zapustili svoja domača ognjišča – za vedno! 34 odveč. Kočevska pokrajina je orografsko značilno kraško ob­ močje, kjer gorski grebeni potekajo v dinarski smeri od severozahoda proti jugovzhodu. Obsega pred­ vsem občino Kočevje, ki je s površino 555 km2 naj­ večja v Sloveniji. Čez 90 odstotkov ozemlja je prekri­ to z gozdom, v katerem prevladujejo bukve in jelke. Območje na zahodu omejuje masiv Goteniške gore, na jugu obmejni reki Čabranka in Kolpa, na vzhodu največji gozdni sestav v Sloveniji Kočevski rog, pro­ ti severu pa se Kočevska kotlina brez ostre meje sta­ kne z Ribniško kotlino. Edini omembe vreden vodni tok je rečica Rinža, kraška ponikalnica, ki izvira blizu Slovenske vasi severozahodno od Kočevja, teče skozi Na Fridrihštajnu so ohranjene in zaščitene ostaline gradu iz 15. stoletja. Foto: Gorazd Gorišek Značilna kočevska pokrajina. Pogled s Požganega hriba na Stojni proti jugozahodu: na travnati čistini Kočevska Reka, desno Goteniški Snežnik. Foto: Zdenka Mihelič 35 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K mesto in kmalu ponikne med Livoldom in Mozljem. Na plan spet pride kot močan kraški izvir Bilpa pod 75 metrov visoko steno blizu istoimenske vasi in se po kratkem toku izlije v Kolpo. Upravno, gospodarsko in kulturno središče Kočevske je mesto Kočevje, ki leži v samem središču občine. Stojna – srce Kočevske Zahodno od Kočevja se dviga planinsko verjetno najpomembnejši del območja  – podolgovat masiv Stojne, ki se začne južno od Dolenje vasi pri Ribni­ ci in sega do Štalcerskega prelaza južno od Kočevja. Stojna je precej na gosto preprežena s planinskimi potmi, ki so zaradi gozdnih prostranstev, ki onemo­ gočajo dober razvid, dobro označene in urejene. Na Stojni pet vzpetin preseže višino 1000 metrov; naj­ višja je Lednik, 1072 m, na katerega pelje markirana pot, vrh pa je zaradi gostega drevja povsem brez raz­ gleda. Zanimiv in bolj oddaljen cilj je Slovenski vrh, 1040 m, na severnem obrobju masiva, ki je dostopen po markiranih poteh iz Slovenske vasi in od Koče pri Jelenovem studencu, 850  m. Koča je edini oskrbo­ vani planinski objekt na Kočevskem in je odlično iz­ hodišče za izlete po višavju Stojne. Od tod se lahko v pol ure povzpnemo na Mestni vrh, 1034 m, v slabe tri četrt ure pa na Fridrihštajn, 970 m, ki doživi v teh hribih še največ obiska. Razlog za to so lepi razgledi z obzidja ruševin gradu, ki je znan po nesrečni ljube­ zenski zgodbi med Friderikom Celjskim in Veroniko Če govorimo o izletih v kočevskih gozdovih, se tež- ko izognemo domnevni nevarnosti srečanja z med- vedom. Na svojih številnih obiskih tega območja sem pogosto srečal odtise njegovih šap v blatu ali snegu, kosmatinca pa sem videl le enkrat, in še to od da- leč. Medvedi nas očitno ne marajo preveč, vztrajno se nam izogibajo in bežijo od nas. Če pa imamo slu- čajno smolo in se znajdemo med mladičem in med- vedko ali če nepričakovano naletimo na zver, ki nas ni zavohala ali slišala, takrat lovci svetujejo mirno kri in zmerno hiter ritenski umik. Nikar v beg, medved nas bo z lahkoto dohitel! Po medvedjih votlinah pa raje ne stikajmo. Če nas bo več, bo že običajen pogo- vor medvedom že od daleč sporočal našo prisotnost. V kočevskih gozdovih so klopi daleč bolj nevarni od medvedov. Zelo priporočljiva sta pravočasno ceplje- nje proti klopnemu meningitisu in nanos kakega pr- šila proti mrčesu po obleki in čevljih. Deseniško. Čez vršno steno Fridrihštajna je tudi spe­ ljana zelo kratka, a drzna ferata (plezanja je za dobrih 5 minut), nekoliko nenavadna reč v sicer prevladujo­ čem gozdnatem svetu. Nedaleč od tod nas markira­ na pot pripelje na Požgani hrib, 1009 m, ki je na vrhu pravi skalnat čok z lepim razgledom proti Goteniški gori na zahodu. Podobno daleč je tudi Livoldski vrh, 994 m, ki je najbolj južna vzpetina v Stojni, dosegljiva Kočevsko jezero, ob njem Šalka vas, v ozadju Kočevski rog Foto: Franci Horvat 36 po markiranih poteh. Na Stojni je nekaj kraških jam, od katerih je najbolj znana Ledena jama nedaleč od Koče pri Jelenovem studencu. V 105 metrov globoki jami je skozi vse leto debel ledeni čep, ki pa se zaradi splošne otoplitve vse bolj tanjša. Nekoč je bila v jamo do prve uravnave na­ delana pot, ki pa je danes propadla, zato obisk brez strokovnega spremstva odločno odsvetujemo! Vzho­ dno od koče, blizu poti, ki pelje na Ledenik, je neko­ liko manjša Eleonorina jama s slikovitim tolmunom na dnu; tudi ta danes ni več dostopna brez spremstva jamarjev. Goteniška gora v nekdaj zaprtem območju Goteniška gora se razteza od Glažutske doline na se­ verozahodu do Borovca pri Kočevski Reki na jugo­ vzhodu. Najvišji vrh je Goteniški Snežnik, 1290 m, ki je praktično tudi edini za planince zanimiv cilj v tem območju. Najlepši in najbolj priporočljiv pristop nanj je iz Gotenice čez Kameni zid, medtem ko poteka vzpon iz Kočevske Reke skoraj v celoti po cesti. Žal je sicer slikovit vrh povsem gozdnat in ne ponuja širše­ ga razgleda. Tudi na Sušni vrh, 1231 m, na severnem robu Goteniške gore pripeljeta dve markirani poti, toda obiski tega samotnega hriba so skrajno redki. Goteniška gora z okolico je bila zaradi gozdnate kra­ ške divjine že od nekdaj zelo odročna in redko pose­ ljena, zato ni čudno, da so kmalu po drugi svetovni vojni tam ustanovili veliko zaprto območje s sredi­ ščem v Kočevski Reki. V njegovem okviru pa je bilo še popolnoma zaprto in tajno območje okrog Gote­ nice z velikim podzemnim zakloniščem. Ni treba po­ sebej poudariti, da Goteniškega Snežnika planinci dolga desetletja niso smeli obiskati. Roška pešpot – edinstven treking skozi gozdove Za Kočevski rog je verjetno slišal že vsak Slovenec; zakaj je tako, tu ne bomo razglabljali. Kljub temu je zanimivo, da največji gozdni sestav (delno tudi pravi pragozd) v Sloveniji ne doživi večjega obiska, vsaj ne na način, kot to delamo planinci – na lastnih nogah. V ta namen se je najbolje podati na Roško pešpot, čez 60 kilometrov dolgo, dobro markirano obhodni­ co (označena je z zelenim odtisom medvedje šape na beli podlagi), ki jo običajni planinci zmorejo preho­ diti v treh dneh. Seveda jo lahko razdelimo na manj­ še odseke, posebno ker oskrbovanih zavetišč ob poti ni. Vsak konec aprila organizirajo tudi pohod v enem samem dnevu: gre za velik podvig, ki se začne v zgo­ dnjem jutru in konča pozno zvečer. Velja pravilo, da kdor do dveh popoldne ne zapusti Roške žage (polo­ vica poti), pohoda ne sme nadaljevati, ampak ga z av­ tobusom odpeljejo v Kočevje. Roška pešpot se začne pri Kočevskem jezeru, gre naj­ prej proti severu čez Pugled do Luže, nato se obr­ ne proti jugu, se povzpne na Veliki Rog, 1099 m, in spusti do Roške žage. Pešpot se nadaljuje mimo Raj­ henavskega pragozda do ''kraljice Roga'' – 50 metrov Medved (Ursus arctos) je simbol kočevskih gozdov. Foto: Milan Cerar Vršna glava Goteniškega Snežnika, prekrita z gozdom. Foto: Gorazd Gorišek Ris (Lynx lynx) je skrajno redek in mu grozi ponovno izumrtje. Foto: Milan Cerar Informacije Dostop: Izhodiščni kraji v zahodnem delu ob- močja so Kočevje, Gotenica in Kočevska Reka v zahodnem delu območja (do tja se pripelje- mo po asfaltiranih cestah), Kočevski rog pa je dostopen iz Podturna v Črmošnjiški dolini in Kočevja (povezuje ju dobra makadamska roška cesta). Literatura: Roman Mihalič: Dolenjska, Bela krajina, Notranjska. PZS, 2012. Mitja Ferenc: Kočevska – pusta in prazna. Mo- drijan, 2005. Zemljevida: Kočevsko, pohodniška karta. Za- vod Kočevsko, Planinsko društvo Kočevje, 1 : 50.000. Kočevsko, izletniška karta, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000. visoke, 160 centimetrov debele in 500 let stare jelke, se pri ostankih stare kočevarske vasi Rajhenav obrne spet proti severu do gozdnega rezervata Prelesniko­ ve koliševke (mrazišče s prvobitnim smrekovim goz­ dom), nato pa se po velikem ovinku čez Lovski vrh, 829 m, in skozi vas Onek vrne do izhodišča pri Ko­ čevju. Kočevski Nemci in njihova žalostna usoda Kadarkoli sem hodil po kočevskih hribih, me je na poti nehote spremljala misel na kočevske Nemce, t. i. Kočevarje, ki so dolga stoletja predstavljali etnično­ ­jezikovni otok, obdan in na obrobju delno pome­ šan z okoliškim slovenskim življem. Na svojih poteh sem tu pa tam naletel na komaj še spoznavne ruše­ vine nekoč solidnih kmečkih hiš v vaseh, ki jih je že zdavnaj prerasel gozd. Vendar tudi prelestna pokraji­ na prvinskega kraškega gozda, spomladi spremljana z živahnim ptičjim žvrgolenjem, ni mogla povsem za­ brisati nekoliko otožnega vzdušja, ki me je pogosto spremljalo na mojih poteh po Kočevskem. Na Kočevsko so okoli leta 1330 grofje Ortenburžani naselili kmete z območja zahodne Koroške in vzho­ dne Tirolske. Na območju, velikem 860 km2, so Ko­ čevarji izkrčili gozdove, zgradili 177 naselij in 127 cerkva, v Kočevskem rogu sta delovala velika parna žaga in celo 35 kilometrov dolgo omrežje gozdnih že­ leznic. Skozi šest stoletij so kočevski Nemci ohranili svoje arhaično južnobavarsko narečje (Kočevje: nem­ ško Gottschee, kočevarsko Göttscheab) in se preži­ vljali s skromnim kmetovanjem, trgovanjem z lesom in krošnjarjenjem. V drugi polovici 19. stoletja je šte­ vilo Kočevarjev naraslo na 28.000, potem pa se jih je veliko izselilo v Ameriko, tako da jih je bilo v začetku leta 1941 le še dobrih 12.000. Po okupaciji Slovenije je Kočevska pripadla Italiji, kar so izkoristili nacistič­ ni propagandisti s slikanjem novega in veliko lepšega življenja v velikonemškem Reichu. Sirenski klic zle­ ga nacionalizma je bil premočan in konec leta 1941 se je večina Kočevarjev izselila v izpraznjene kmetije Slovencev na krško­brežiškem območju. Tamkajšnje Slovence so namreč nacisti predhodno izgnali, veči­ noma v Srbijo. Na Kočevskem je ostalo le nekaj Ko­ čevarjev, ki so večinoma sodelovali v osvobodilnem boju; od več kot 50 partizanskih borcev jih je polovi­ ca padla. Kljub temu je bila po vojni usoda kočevskih Nemcev zapečatena: morali so se izseliti iz Jugoslavi­ je – 600 let življenja in dela toliko generacij je šlo v nič! Vae victis!1 m 1 Latinski rek, ki pomeni Gorje premaganim! Plezalna pot na Fridrihštajn je kratka, strma in izpostavljena. Foto: Tomaž Kumer 38 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ap ril 2 01 7 39 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ap ril 2 01 7 Stojna Koča pr i Jelenovem studencu, 850 m, in Mestni vrh, 1034 m, po Kalanovi pot i Goteniška goraGoteniški Snežnik, 1290 m Goteniški Snežnik ne izstopa posebej iz enakomerno potekajočega, močno goz- dnatega masiva Goteniške gore. Tudi vrh, na katerem sta vpisna skrinjica in žig, za- radi gozda ne ponuja kakega širšega raz- gleda. Čar vzpona torej ni v tem, ampak v doživljanju prvobitne narave silnih goz- dov z nenehnim življenjskim utripom, ki ga občutimo ob vsakem koraku. V času italijanske okupacije med drugo svetov- no vojno je bil Goteniški Snežnik najvišji vrh v Ljubljanski pokrajini, po vojni pa je ležal v srcu strogo zaprtega območja in bil tako dolga desetletja planincem ne- dostopen. V njegovih nedrjih je bil skriv- ni podzemni objekt, ki je toliko časa buril domišljijo ljudi. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot. V strminah pod Kamenim zidom je posebno v mokrem nevarnost zdrsa (tudi padajočega kamenja). Pot je v prvem delu občasno tudi precej strma, zato zahteva nekaj kondicije. Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 800 m Izhodišče: Vas Gotenica ob vzhodnem vznožju Goteniške gore, 490 m. Iz Ljubljane se peljemo proti Kočevju, mimo Ribnice in malo dalje za Dolenjo vasjo zavijemo desno do Grčaric in naprej do Gotenice. Vozilo pustimo na parkirišču, desno ob cesti, tik pred ta- blo z oznako kraja. WGS84: N 45,612524°, E 14,7454046° Časi: Izhodišče–Kameni zid 1.30 h Kameni zid–Goteniški Snežnik 1.15 h Sestop 2 h Skupaj 4.45 h Sezona: Kopni letni časi, tudi pozimi, če ni preveč snega Vodnik: Roman Mihalič: Dolenjska, Bela Vrh Kamenega zidu, v ozadju masiv Goteniškega Snežnika Foto: Gorazd Gorišek Iz Kočevske kotline je Mestni vrh vide- ti najvišja vzpetina v grebenu Stojne, če- prav je v resnici najvišji Ledenik, 1072 m, pomaknjen bolj v osrčje masiva. Zaradi gozda z Mestnega vrha žal ne bomo de- ležni večjega razgleda, je pa na vrhu vpi- sna skrinjica z žigom. Zelo priporočljivo se je povzpeti na Mestni vrh po krajši, a bolj strmi Kalanovi poti, se spustiti do Koče pri Jelenovem studencu in sestopiti do izho- dišča po Grajski poti (glej pod Fridrihštajn). Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 570 m Izhodišče: Vznožje Stojne, 464 m. Z glavnega trga Kočevja se zapeljemo po cesti proti hrvaški meji in kmalu zavijemo desno po Podgorski cesti do vznožja Stojne. Na koncu ceste je na levi veliko parkirišče. WGS84: N 45,633100°, E 14,858516° Časi: Izhodišče–Mestni vrh 1.30 h (koča 15 min. manj) Sestop 1 h Skupaj 2.30 h Sezona: Vse leto Vodnik: Roman Mihalič: Dolenjska, Bela krajina, Notranjska. PZS, 2012. Zemljevida: Kočevsko, pohodniška kar- ta. Zavod Kočevsko, Planinsko društvo Kočevje, 1 : 50.000. Kočevsko, izletniška karta, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča gremo po asfal- tirani cesti do razcepa cest s kaži- poti, kjer zavijemo desno in sledimo Koča pri Jelenovem studencu na Stojni Foto: Tomaž Kumer 40 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ap ril 2 01 7 po kolovozu, ki se nato rahlo spusti do gozdne ceste. Po njej zavijemo v levo, čakajo nas skoraj trije kilome- tri korakanja do križišča, kjer gremo ostro v levo. Cesta se malo vzpne do prevala, od koder nas oznake usmerijo desno na široko pot, ki vstopi v strnjen gozd. Malo više jo zapustimo in se ob zanesljivih markacijah po skalnatem, kraškem terenu povzpnemo na vrh Goteniškega Snežnika. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Andrej Mašera makadamski cesti kakih 200 metrov. Pri smerni tabli se v levo odcepi pot, ki se dvigne v gozd. Strmina vse bolj narašča, vzpenjamo se mimo treh klopi in večkrat prečkamo cesto. Ko se strmina malo unese, pridemo na goz- dno cesto in po njej malo navzdol do razcepa cest s tablo, ki kaže proti koči (do nje še 5 minut sestopa). Naša pot pa gre levo in se začne strmo dvigati po vršnem pobočju Mestnega vrha. Malo pod vrhom pridemo do razgle- dne ploščadi, od koder se vidi Kočev- je z okolico, potem pa se pot usmeri desno, postane manj strma in kmalu doseže vrh. Sestop: Sestopimo po poti vzpona ali po Grajski poti (glej pod Fridrihštajn). Andrej Mašera krajina, Notranjska. PZS, 2012. Zemljevida: Kočevsko, pohodniška kar- ta. Zavod Kočevsko, Planinsko društvo Kočevje, 1 : 50.000. Kočevsko, izletniška karta, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000. Vzpon: S parkirišča nas oznake usmeri- jo po poti, ki se najprej nekoliko spusti, preči potoček, nato pa se dvigne do široke vlake. Po njej se kar nekaj časa vzpenjamo skozi gozd in čez manjše poseke. Na razpotju zavijemo ostro v levo, kolovoz se kmalu preobrazi v stezo, ki se napeto vzpenja po strmem pobočju Kamenega zidu. Više se ozka potka malo položi in preči pobočja pod skalnimi stenami (v mokrem nevar- nost zdrsa in padajočega kamenja!), potem pa se spet strmo vzpne do ne- izrazitega sedelca pod vrhom Kame- nega zidu. Od tod se lahko povzpne- mo nanj v nekaj minutah po označeni, slabo vidni poti. Z vrha se odpre lep pogled na Goteniško dolino in Koče- vsko Reko. Vrnemo se na sedelce, od koder se še nekaj časa vzpenjamo P L A N I N S K I V E S T N I K \ ap ril 2 01 7 Stojna Koča pr i Jelenovem studencu, 850 m, in Mestni vrh, 1034 m, po Kalanovi pot i Goteniška goraGoteniški Snežnik, 1290 m Na Mestnem vrhu Foto: Franci Horvat P L A N I N S K I V E S T N I K \ ap ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ap ril 2 01 7 41 Ostanki Roške žage, nekoč velikega lesnega obrata Foto: Franci Horvat Fridrihštajn je daleč najbolj obiskan vrh v kočevskih hribih. Na njem so dokaj dobro ohranjene in zaščitene ostaline gradu iz 15. stoletja in je eden izmed redkih vrhov na tem območju, ki ponuja širši razgled. Ta je še izboljšan z lesenim razglednim stolpom ob grajskem zidu. Na Fridrihštajn se lahko povzpnemo po udobni, prijetno senčni Grajski poti, ki ji lahko za zaključek dodamo še atraktivno, zelo kratko plezal- no pot, ki je speljana po skoraj navpičnem vršnem ostenju. Zavarovana je z jekleni- cami in skobami, strma in izpostavljena, zato je ne kaže podcenjevati. Ker se Fri- drihštajn dviga nekako v sredini grebena Stojne, lahko izletu priključimo še vzpon na Požgani hrib, Livoldski vrh, Mestni vrh in obisk Koče pri Jelenovem studencu. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot, plezalna pot na Fridrihštajn pa je zelo zahtevna (B/C). Oprema: Običajna planinska oprema, samovarovalni komplet in čelada Višinska razlika: 506 m Izhodišče: Vznožje Stojne, 464 m. Z glavnega trga Kočevja se zapeljemo po cesti proti hrvaški meji in kmalu Zelo zračna polica v ferati na Fridrihštajn Foto: Tomaž Kumer Kočevski rog – največje strnjeno gozdno območje v Sloveniji – je zemljepisni po- jem, ki se je na tak ali drugačen način vrezal v zgodovinski spomin slovenskega naroda. Kljub temu ga Slovenci bolj po- redko obiščejo, čeprav je primer edinstve- no ohranjene prvobitne narave. Najteme- ljiteje lahko spoznamo skrivnosti obsežnih gozdov Kočevskega roga, če prehodimo dolgo in nekoliko pustolovsko začinjeno Roško pešpot. Vendar obstaja tudi eno- stavnejši način: z avtom se lahko zape- ljemo v roško osrčje in se v slabi uri pov- zpnemo na Veliki Rog, najvišji vrh masiva. Z lesenega razglednega stolpa se razpre širni pogled daleč naokoli, najbolj pa nas prevzame skoraj temačno šumenje zele- nega morja, ki pod našimi nogami valovi v neskončnost … Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 270 m Izhodišče: Gozdarska koča Štufna v Kočevskem rogu, 830 m. Iz Ljubljane se peljemo po dolenjski avtocesti do Ivančne Gorice, tu zavijemo desno po dolini Krke skozi Žužemberk do Sote- ske in desno čez reko do vasi Podturn. Do sem lahko pridemo tudi iz Nove- ga mesta skozi Dolenjske Toplice. Tik pred vasjo (ali takoj za njo, če pridemo iz Novega mesta) zapeljemo desno po roški cesti navkreber v gozd in na prvem križišču spet desno po ozna- kah za Rog. Na naslednjih razcepiščih vedno sledimo napisu Rog do gozdar- ske koče Štufna (napis). Malo naprej Kočevski rogVel ik i Rog, 1099 m StojnaFr idr ihštajn, 970 m, po Grajski pot i zavijemo desno po Podgorski cesti do vznožja Stojne. Na koncu ceste je na levi veliko parkirišče. WGS84: N 45,633100°, E 14,858516° Koča: Koča pri Jelenovem studencu, 850 m, je odprta skozi vse leto ob so- botah, nedeljah in praznikih, telefon 031 672 927, e-pošta pdkocevje@pzs.si, spletna stran www.planinsko-drustvo- -kocevje.si. Časi: Izhodišče–Fridrihštajn 1.30 h Sestop 1 h Skupaj 2.30 h Sezona: Vse leto, zavarovane plezalne P L A N I N S K I V E S T N I K \ ap ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ap ril 2 01 7 42 krajina, Notranjska. PZS, 2012. Zemljevida: Kočevsko, pohodniška kar- ta. Zavod Kočevsko, Planinsko društvo Kočevje, 1 : 50.000. Kočevsko, izletniška karta, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča gremo po stran- ski cesti le kakih 100 metrov, nato pa markacije pokažejo levo po kolovozu, ki se strmo vzpne skozi gozd. Čez kake četrt ure se levo odcepi slabše vidna, a dobro markirana pot, ki se ji kmalu z leve pridruži pot od Skavtskega doma pri Roški žagi. Vzpon nadaljujemo po zložnem kolovozu, ki pa v kratkem spet postane bolj strm. Oznake nas potem usmerijo na še strmejšo, slabo uhojeno stezo, po kateri se povzpne- mo na vrh Velikega Roga z lesenim razglednim stolpom, vpisno skrinjico in žigom. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Andrej Mašera poti pa se lotimo le ob suhem vremenu. Vodnik: Roman Mihalič: Dolenjska, Bela krajina, Notranjska. PZS, 2012. Zemljevida: Kočevsko, pohodniška kar- ta. Zavod Kočevsko, Planinsko društvo Kočevje, 1 : 50.000. Kočevsko, izletniška karta, Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000. Vzpon: S parkirišča gremo po cesti do razcepa cest (desno cesta proti Koči na Jelenovem studencu), mi pa nada- ljujemo levo po Grajski poti. Potem ko obidemo zadnjo hišo, se po kolovozu napotimo v levo in čez travnik v gozd. V zmerni strmini se po kolovozu dvi- gamo skozi gozd, prečkamo gozdno cesto, kmalu zatem pa se začnemo vzpenjati po kar strmi poti mimo dveh klopi do razpotja, kjer se desno odcepi pot do Koče pri Jelenovem studencu in na Mestni vrh. Naša pot gre levo, spet prečka cesto (levo označen odcep za Livoldski vrh) in pripelje do nove- ga razpotja pod vršno skalnato glavo Fridrihštajna: levo gre širok, zložen kolovoz do razglednega vrha, lahko pa se povzpnemo desno po lesenih stopnicah do vznožja stene in začetka plezalne poti (desno odcep poti do Požganega hriba). Že začetna izpo- stavljena prečnica ob jeklenici takoj nakaže značaj poti. Tej sledi navpičen vzpon po številnih skobah ob jeklenici, nato pa nas čaka naslednja, zelo zrač- na prečnica v desno (najlepše mesto poti). Pot se nato usmeri v levo, strmi- na rahlo popusti, jeklenica pa nas po širokih policah pripelje na rob stene in vršno ploščad Fridrihštajna. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Andrej Mašera Odtis medvedje šape – markacija Roške poti Foto: Franci Horvat Kočevski rogVel ik i Rog, 1099 m StojnaFr idr ihštajn, 970 m, po Grajski pot i bomo zagledali odcep stranske ceste v desno in tablo z napisom ''Rog 1 h''. Tu parkiramo, lahko pa se zapeljemo še kilometer in pol naprej do Roške žage in začnemo vzpon pri Skavtskem domu; obe poti sta označeni in se više stakneta. WGS84: N 45,687561°, E 15,006026° Časi: Izhodišče–Veliki Rog 1 h Sestop 30 min. Skupaj 1.30 h Sezona: Kopni letni časi Vodnik: Roman Mihalič: Dolenjska, Bela Zadnji Petrov obisk v jami je bil v novembru leta 2016. Tožil je zaradi hitrega taljenja ledu v njej, kar me je malce plašilo, ker bi to lahko pomenilo sla­ be razmere za fotografiranje. Ker je bil letošnji januar zelo hladen, sem domneval, da se je v jami napravilo kar nekaj ledu, kar se je kasneje tudi potrdilo. Nasle­ dnji klic je bil namenjen dobremu znancu, revirnemu gozdarju iz Kočevja. Ko sem ga malce pobaral glede Ledene jame, sem dobil občutek, kot da se pogovar­ ja s popolnim tujcem, ki ga ni še nikoli videl. Zdelo se mi je, da me skuša odvrniti od obiska jame. Trdil je, da v jami sploh ni ledu, kar naj bi sam videl pred ne­ kaj dnevi, ko je bil tam, poleg tega pa bi bil, takoj ko bi stopil v jamo, v prekršku. Če bi me zalotil njihov in­ špektor, bi moral plačati kazen. Za te neobetavne od­ govore sem se mu lepo zahvalil in se poslovil od svo­ jega »dobrotnika«. Kar težko sem našel spremljevalca za ta jamski pod­ vig. Dušan je imel delo doma, Bine je ravno tisti dan dobil vnuke v varstvo, zato sem se odločil, da pokli­ čem Ivana Medveška iz Kočevja. Spoznali smo se preteklo leto v Dugi Uvali na Hrvaškem, kjer smo preživljali dopust. Takoj je bil pripravljen pomagati pri mojih načrtih, odlično je bilo tudi to, da Kočevsko zelo dobro pozna, saj je vrsto let (službeno) vozil les iz kočevskih gozdov. Dogovorila sva se, da se dobiva v Kočevju na določeno soboto ob peti uri zjutraj. V zgodnjem jutru Kot že tolikokrat sem se tudi ta dan zbudil brez bu­ dilke ob drugi uri zjutraj. Okoli tretje ure sem se od­ peljal proti Ljubljani. Skoraj polna luna mi je svetila na armaturo avtomobila in mi s tem dajala energijo za dolg dan, ki se mi je obetal. Promet na cesti je bil redek, zato sem bil hitro v Ljubljani in nato tudi v Ko­ čevju. Ko sem čakal Ivana, sem napravil nekaj razte­ zalnih vaj, da sem se malce ogrel, kajti na termometru Ledeno jamo na Stojni, to skrito kočevsko lepotico, sem že dolgo snubil, a se nikoli nisem odločil, da bi jo obiskal. Na hitro sem sklenil, da se drugo marčno soboto odpeljem v te kraje, saj se je obetal prekrasen dan. Teh nekaj dni, ki sem jih še imel na razpolago, sem o jami zbiral informacije najprej v knjižnici, nato še od kolegov in znancev. Fotografski prijatelj Marko Pršina mi je dal telefonsko številko dobrega poznavalca slovenskih jam Petra Gedeija, pri katerem sem dobil osnovne podatke o Ledeni jami. Ledena jama na Stojni in vampi po tržaško Ena sama poezija Veličasten vhod v Ledeno jamo na Stojni Foto: Tomaž Kumer KOČEVSKI HRIBI Franci Horvat je kazalo –3 °C. Ivan je prišel kakšno minuto čez peto uro, in ker sva bila zgodnja, mi je predlagal, da stopi­ va čez cesto do bencinskega servisa na kavo. Malce sva kramljala o tem in onem, popila vsak svoj opojni napitek ter se okoli pol šeste ure odpeljala k ruševi­ nam gradu Fridrihštajn. O njem je znano, da ga je dal pozidati Friderik II. Celjski v letih 1422–1425. Zara­ di ljubezni do Veronike Deseniške naj bi umoril svojo ženo Katarino Frankopansko, se poročil z Veroniko in se z njo zatekel na grad Fridrihštajn. Očetu Herma­ nu ta zveza ni ustrezala, zato je Friderika zaprl v celj­ ski stolp (ta se še danes imenuje po njem), Veroniko dal utopiti, grad pa porušiti. Mini ferata na Fridrihštajn Moje misli so bile ves čas pri Ledeni jami. Obe­ nem sem se zavedal, kakšno srečo imam, da je Ivan z mano. Poleg tega da mi je delal družbo, je odličen vodič, saj bi sam ponoči zagotovo težko našel prave cestne odcepe v temačnih kočevskih gozdovih. Od parkirišča pod gradom pa do pomožnega razgledne­ ga stolpa je dobrih petnajst minut hoje, toda začetni Ivanov tempo je bil strahovit. Kljub temu da sem kar precej »uhojen«, sem mu le s težavo sledil, kaj kmalu pa se je izkazalo, da takega tempa tudi on ne bo zmo­ gel držati do razgledišča na gradu. Ko sva se malce ustavila in umirila, sva lahko spet mirno nadaljeva­ la pot. Na razgledišču sva bila ob pravem času, kajti oblaki na vzhodu so se začeli rdečiti. Na hitro sem po­ stavil stojalo in skušal v objektiv ujeti prekrasno jutra­ njo pravljico. Ko se je ta izpela, sva se prestavila pod grad Fridrihštajn, do začetka kratke, toda zelo zahtev­ ne zavarovane plezalne poti. Ivanu sem pripravil vse potrebno za fotografiranje s stojala, sam pa sem odte­ lovadil po ferati navzgor, in medtem je kolega pridno fotografiral. Ko sem sestopil z vrha, sva se odpeljala do Koče pri Jelenovem studencu, od tam pa se konč­ no napotila proti Ledeni jami. Končno – Ledena jama! Na Kočevskem je več ledenih jam, najmogočnejša in najbolj znana pa je prav Ledena jama na Stojni. Po mogočnem poševnem udoru pridemo v veliko vho­ dno dvorano in že smo na ledu oz. ogromnem, pri­ bližno 40 metrov debelem ledenem čoku. Za ogled spodnjega dela jame je potrebna jamarsko­plezalska oprema. S sabo sem tovoril plezalsko opremo, od vrvi in derez do cepinov, pozabiti nisem smel niti fotografske opre­ me. Pri jami sem spoznal, kako zavajajoče so bile in­ formacije revirnega gozdarja. Vhodni del v jamo je bil skoraj v celoti zasnežen, tudi v jami se je svetil led. Bil sem kar malce besen na »dobrega znanca«, ker me je hotel na tako lahek način odpoditi iz svojega revirne­ ga območja. Na spust v jamo sem se temeljito pripra­ vil, 60­metrsko vrv sem privezal na bukev in se nato začel spuščati v jamo, kolega pa je ostal pri drevesu. Najprej je bil sneg mehak, a globlje ko sem šel, bolj je bil pomrznjen. Ko sem bil na uravnavi, sem ugotovil, da bo vrv prekratka, zato sem Ivana prosil, naj jo od­ veže. Na desni strani stene sem našel dva dobro za­ bita klina, ki sta mi nato omogočila še varen spust do zamrznjenega jezera v vhodni dvorani Ledene jame. Razmere za fotografiranje so bile dobre, saj je bilo še dovolj zgodaj, da direktna sončna svetloba ni posijala na zamrznjen slap, obenem pa je bilo dovolj svetlobe, da so bili vidni vsi detajli. Napravil sem niz fotografij, ki pričajo o lepoti Ledene jame. Nisem imel namena obiskati še spodnjega dela jame, kjer je še več ledu in ki ga ledni plezalci občasno upo­ rabljajo za svoj trening. Poleg številnih ostankov dre­ ves, ki so zgrmela v to jamo, je bilo še nekaj debel, v katera so bile urezane stopinje. Ugotovil sem, da so bile te »nebeške lestve« nekoč nameščene pri skal­ nem skoku. Tudi sem se moral pošteno potruditi, da sem preplezal poledeneli in navpični skalni odstavek, pri čemer so mi odlično pomagali cepin in dereze. Da se zadeva ne bi prehitro končala, se mi je vrv kar dva­ krat zataknila za skalni rogelj. Treba se je bilo spusti­ ti nekaj metrov, sprostiti vrv in nadaljevati pot proti robu jame. Ivan me je ves vesel pričakal pri bukvi in mi predlagal, da se začneva tikati, kar sem z veseljem sprejel. Pobrala sva vso opremo in odšla do avta. Vhodni del Ledene jame na Stojni Foto: Franci Horvat 44 Še skok na Mestni vrh, potem pa v Kočevski rog Moje počutje je bilo res odlično, kar smejalo se mi je, uresničila se mi je še ena velikih želja. Napotila sva se proti Koči pri Jelenovem studencu. Ko sva parkirala, nama je mimoidoči pohodnik svetoval, da je najbo­ lje, če greva najprej do razglednega stolpa, nato pa na vrh Mestnega vrha. Tako sva tudi storila; razgledišče je res enkratno, saj so se zaradi dobre vidljivosti vide­ le Julijske in Kamniške Alpe ter Karavanke. Sam sem nato skočil še do žiga na Mestnem vrhu, nato pa sva skupaj sestopila do koče. Ker prehude žeje še ni bilo, sva se zadovoljila z obiskom izvira Jelenovega studen­ ca in se nato odpeljala v Kočevje oz. do Ivanove hiše v Šalki vasi. Helena, Ivanova žena, nam je pripravila vampe po tržaško. Heleni sem bil res hvaležen, saj so bili odlični. Po kosilu smo se vsi skupaj odpeljali v Kočevski rog, kjer sem želel fotografirati največje znamenitosti Ro­ ške poti. Pot nas je vodila skozi vas Onek do Lovske­ ga vrha, kjer stoji kapelica sv. Ane, ob njej pa se pne mogočna lipa. Malce stran je še t. i. Titova brunarica, pri kateri so veselo kramljali mladi popotniki. Sledil je obisk nekdanje kočevarske vasi Rajhenav, kjer je bilo nekoč precej bolj živahno, imeli so celo svojo cerkev, zdaj pa je tam le nekaj hiš s prijaznimi domačini. Ker sem želel narediti nekaj posnetkov kočevarskih osta­ lin, smo se odpeljali v vas Koprivnik. Kočevarske hiše, ki so pod spomeniškim varstvom, so prava poseb­ nost, saj se na njih pozna patina starosti. Domačini so nas nato usmerili še na pokopališče, kjer prav tako ni manjkalo kočevarskih spomenikov. Roške znamenitosti Med največje zanimivosti Roške poti spada mogoč­ na jelka – "Kraljica Roga". Njene dimenzije so res ne­ verjetne: premer je 158 cm, obseg debla je 496 cm, v višino meri 51,5 m, lesne mase je za 38 m³, njeno sta­ rost pa ocenjujejo na 500 let. Ivana in Heleno sem na­ prosil, naj poskusita jelko objeti, a sta imela odločno prekratke roke. Malce stran nas je v gozdu presenetil kamniti podorni zid trase gozdne železnice, ki je bila nekoč razpredena po Kočevskem rogu. Žal se trasa hitro zarašča. Pot smo nadaljevali do nekdanje Roške žage, kjer je bilo videti le nekaj ruševin, bežno odseva­ jočih nekdanjo velikost obrata. Malce smo si ogledali še informativne table, kjer smo izvedeli marsikaj zani­ mivega o propadli gozdni industriji. Za konec smo si pustili Prelesnikovo koliševko, ki se nam je kar spretno izmikala. Spet sta se izkazala Ivano­ va trma in poznavanje terena. Že skoraj v temi smo ob cesti našli odcep, ki je vodil h koliševki. Res gre za ogro­ mno udorno jamo, v kateri vlada mrazišče z značilno inverzijo vegetacije. Globina udornice znaša okoli 70 m, v njej pa rastejo smreke z ozko, dolgo krošnjo, kar je zna­ čilno za drevesa visoko v gorah. V koliševko se rade za­ tečejo razne divje živali, nekoč so jo imenovali kar Medvedji brlog. Vrnitev do avta je bila zaradi teme kar zanimiva, toda kakšnih večjih težav ni povzročila. Vrnili smo se na Ivanov in Helenin dom, kjer sem bil deležen še večerje. Počutil sem se res božansko, kot da sem v ka­ kšnem odličnem hotelu s postrežbo all inclusive. Kar težko sem se poslovil od prijetnih ljudi, ki so mi nesebično pomagali in mi s tem polepšali dan. Vožnja domov je bila ena sama poezija. m Jelka, "Kraljica Roga" Foto: Franci Horvat 45 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Nino Fijačko DOŽIVETJA GORA S Štajerskega čez Koroško na Gorenjsko Prečenje slovenskih Karavank Slovenske Karavanke ne zajemajo samo vrhov v gorenjski in koroški regiji, ampak tudi manj znane, a številne vrhove v štajerski regiji. Najbolje jih opiše Stanko Klinar v knjigi Karavanke iz leta 1997, v kateri natančno predstavi slovenske Karavanke v jugovzhodnem delu Slovenije: "Slovenske Karavanke se vzhodno od Pake nadaljujejo v Paškem Kozjaku, 1273 m, Konjiški gori, 1014 m, Boču, 979 m, Donački (Rogaški) gori, 884 m, in Maceljski gori, 715 m." S tem stavkom je Klinar zadel žebljico na glavico in tako natančno geografsko umestil slovenske Karavanke na Štajerskem. V opisu se prav tako opazi, kako višinski metri kaskadno padajo in se na koncu porazgubijo v panonski nižini na Hrvaškem. UltraKaravanke V poletju 2016 sem si zadal tekaško­pohodniški pro­ jekt UltraKaravanke, v katerem sem želel v enem za­ mahu povezati in preteči ali prehoditi celotne slo­ venske Karavanke ter s tem širši javnosti predstaviti obseg, značilnosti in lepote slovenskih Karavank. To mi je uspelo v avgustu 2016, ko sem v manj kot sed­ mih dneh naredil skupno 360 kilometrov s 23.000 m relativne višinske razlike. Ideja o povezavi slovenskih Karavank v smiselno ce­ loto je zrasla na mojem zelniku med letoma 2013 in 2014. Takrat sem spoznaval in raziskoval Slovensko Osrednji del Karavank: Vrtača in Stol ob sončnem zahodu Foto: Klemen Štular 46 planinsko pot (SPP) z glavnim ciljem, da osvojim naj­ starejšo vezno planinsko pot v enem zamahu. Zelo dobro se spomnim ogledne ture od Stola do plani­ ne Dovška Rožca, kjer se SPP spusti v dolino, v Moj­ strano. Na tem delu SPP se je v meni prebudila obse­ denost s slovenskimi Karavankami. Omenjeni del je zame eden najlepših delov SPP, poimenoval sem ga kar Karavanška panoramska pot. Z nje lahko v lepem in jasnem vremenu v Zgornjesavski dolini opazuje­ mo kraje, kot so Bled, Jesenice, Kranjska Gora, v vi­ šavah pa slovenski ponos Triglav in preostale Julijske Alpe. Še zdaj se živo spominjam, kako sem sedel na Hruškem vrhu in si postavljal vprašanja o samem za­ četku, koncu in obsegu slovenskih Karavank, o nada­ ljevanju poti s planine Dovška Rožca itd. Zaradi nepoznavanja celotnih slovenskih Karavank sem si naredil sistematičen načrt njihovega raziskova­ nja in spoznavanja. Wikipedija pravi, da so Karavanke gorska veriga, ki se razteza od tromeje med Sloveni­ jo, Avstrijo in Italijo pa vse do Hrvaške. Zato sem na začetku premišljeval tudi o vključitvi avstrijskih (obir­ ska skupina itd.) in hrvaških Karavank (Ivanščica itd.), a sem se na koncu odločil, da bom vključil samo Ka­ ravanke na slovenskem območju. Ob spoznavanju slovenskih Karavank sem si ustvaril seznam glavnih vrhov, na katere se bo treba povzpeti v času projekta UltraKaravanke. Seznam je vseboval štiriindvajset vr­ hov, ki so predstavljali najvišjo točko na sami gori, na primer Konjiška gora in najvišji vrh Stolpnik. Trasa po slovenskih Karavankah poteka po neozna­ čenih (približno tretjina) in označenih (lažjih, zah­ tevnih in zelo zahtevnih) planinskih poteh. Dve tre­ tjini poti sta označeni s Knafelčevo markacijo, saj so te poti del že poznanih planinskih poti oz. obhodnic, na primer Haloška planinska pot, Loško­zbelovska planinska pot, Stoperška planinska pot, Koroška, Tr­ žiška, Šaleška in Jezerska planinska pot ter poti Alpe Adria Trail in Via Alpina. Na osrednjem grebenu, kjer poti niso označene s Knafelčevo markacijo, so nam v veliko pomoč mej­ ni kamni. Velik del poti in odsekov pa sem označil kar sam s številnimi večjimi ali manjšimi možici. Znak projekta UltraKaravanke Štiri različice poti po delu Karavank, Ninova je rdeča. 47 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Zgodovina Slovenske Karavanke so mi poleg številnih naravnih lepot, kulturnih znamenitosti in obsežnosti prirasle k srcu tudi zaradi zgodovine. Navdušuje me dejstvo, da je po osrednjem grebenu Karavank speljana severna državna meja z Avstrijo, ki jo je označevala nekajme­ trska mejna čistina, kjer so nekoč patruljirali jugoslo­ vanski graničarji, ter da so mejni kamni že od samega začetka, odkar so bili položeni na mejo, ohranili isto mejno oznako. Na večjih mejnih kamnih boste opa­ zili tudi izklesani letnici 1919 ali 1920, ki predstavljata zelo pomembna dogodka za današnjo Slovenijo. Leta 1919 je bila podpisana Saintgermainska mirovna po­ godba, s katero so določili mejo med Avstrijo in Kra­ ljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), leta 1920 pa je potekal koroški plebiscit. Ne smemo pa metati v isti koš mejnih kamnov na območju Julijskih Alp, kjer se je leta 1920 odvijala čisto drugačna bitka, in sicer bitka za mejo med Italijo in Kraljevino SHS. Mejni kamni pa imajo zame še en pomen. So kot kamenčki, ki so Janku in Metki s pomočjo lunine svetlobe kaza­ li in osvetlili pravo pot iz gozda; tudi ti mejniki zara­ di bele barve izstopajo ter tako planincu predstavljajo odlično markacijo za nadaljnjo pot. Raziskovanje poti in Karavank Spoznavanja slovenskih Karavank sem se lotil pri osrednjem grebenu od Tromeje do Stola. Na sple­ tu sem našel bore malo koristnih informacij. Zato sem se odpravil v knjižnico, kjer sem našel želene informacije, doma pa se je knjižna polica kmalu zače­ la polniti s knjigami in zemljevidi na temo Karavank. Nato sem nadaljeval v smeri najdaljšega slovenskega grebena  – Košute. Ko sem imel del od Tromeje do Košutnikovega turna v malem prstu, se je zame začel najtežji del povezovanja slovenskih Karavank v smi­ selno celoto. Na delu od Košutnikovega turna do Ol­ ševe in od Uršlje do Maceljske gore sem porabil naj­ več časa, več kot 100 ur. V času spoznavanja in raziskovanja slovenskih Ka­ ravank sem prišel do hipoteze, da vrhovi med Pavli­ čevim sedlom in Jezerskim vrhom (Matkova Kopa, Mrzla gora, Velika Baba, Goli vrh itd., poimenoval jih bom kar skupina Mrzle gore) pripadajo Karavan­ kam, in ne Kamniško­Savinjskim Alpam. Moja hipo­ teza temelji na preprostem opazovanju Karavank; me­ nim, da skupina Mrzle gore pripada južnemu grebenu Karavank, v katerem so skupina Bavh in Kepe, skupi­ na Golice, Stola, Košute in Olševe. Moja hipoteza to­ rej uvršča skupino Mrzle gore med skupino Košute in Olševe. Rad bi omenil tudi dejstvo, da so v času ko­ roškega plebiscita Američani hoteli določiti državno mejo po naravni pregradi – po Karavankah, kar po­ meni, da so že leta 1920 skupino Mrzle gore uvrščali v Karavanke. Ker se na kamnine ne spoznam, sem pre­ gledal knjige. Brenčič in Polting (2008) pišeta, da južna meja Karavank ni tako izrazita in zlahka določljiva kot severna. Na njen potek najbolj vplivajo Kamniško­Sa­ vinjske Alpe. Najteže je južno mejo določiti na obmo­ čju Tržiča in Zgornjega Jezerskega. Miler in soavtorji Grebeni Karavank: razgled s Stegovnika proti Košuti, Begunjščici, Vrtači in Stolu Foto: Franci Horvat 48 (2014) jezerski meteorit, ki je bil najden v okolici Če­ ške koče na Spodnjih Ravneh, geološko uvrščajo v Ka­ ravanke. Moja hipoteza ni potrjena, ampak je le del mojega spoznavanja slovenskih Karavank. Z vidika trasiranja slovenskih Karavank v smiselno celoto pa bi skupina Mrzle gore lahko pomenila velik doprinos k slovenskim Karavankam. Na sami trasi se tako ne bi bilo treba spustiti v avstrijsko Belo (Belska kočna) in nato nadaljevati v smeri Pristovškega Stor­ žiča, ampak bi se lahko s Pavličevega sedla spustili v Matkov kot ter nadaljevali v smeri Mrzle gore, tisti bolj pogumni pa bi šli čez Matkovo kopo na Mrzlo goro. Z Mrzle gore bi nadaljevali v smeri Savinjske­ ga sedla na Veliko Babo in po grebenu do Jezerskega vrha. Mrzla gora bi s svojimi 2203 metri postala druga najvišja gora v Karavankah. Za ta del Karavank sem imel v načrtu štiri različice poti, in sicer prva različica (zelena barva), edina raz­ ličica, ki poteka po slovenskem območju in sem jo že opisal (Pavličevo sedlo–Matkov kot–Mrzla gora–Ve­ lika Baba–Jezerski vrh), druga različica (modra bar­ va): Pavličevo sedlo–po cesti v dolino Belske koč­ ne–Goli vrh–Jezerski vrh, tretja različica (vijoličasta barva): Pavličevo sedlo–po cesti v dolino Belske koč­ ne–po cesti na Jezerski vrh, četrta različica (rdeča barva) pa je trasa, ki sem jo uporabil, in gre čez Pa­ vličevo sedlo do kmetije Pavlič v Belo, do kmetije Pa­ sterk in na Pristovški Storžič. Ideja o novi vezni poti Na uspešno izpeljani projekt UltraKaravanke sem zelo ponosen. Kljub temu da je bilo zelo zahtevno in naporno, sem doživel enkratno prečenje slovenskih Karavank. S samo izvedbo projekta sem šele na po­ lovici poti. Celotno pot nameravam še natančno opi­ sati na svojem blogu in širši javnosti predstaviti novo slovensko vezno pot. Zavedam se, da brez pomoči odgovornih služb ne bom uspešen. Največja želja je pridobiti podporo Planinske zveze Slovenije s Komi­ sijo za planinske poti PZS ter z njuno pomočjo ustva­ riti novo vezno slovensko planinsko pot. Pripravil sem tudi okviren načrt, v katerem opisujem trasiranje planinske poti po slovenskih Karavankah, predloge za označbo, nabavo žigov (večina vrhov žiga nima ali pa so poškodovani), seznam in kontak­ te planinskih društev, ki skrbijo za določene dele tra­ se po slovenskih Karavankah, dnevnik slovenskih Ka­ ravank z obveznimi točkami, pripravljeni pa so tudi predlogi priznanj za obiskovalce, ki bodo uspešno prehodili celotno pot. Zavedam se, da je odpreti novo vezno pot zelo zah­ tevna naloga. Trasa, na kateri poteka planinska pot po slovenskih Karavankah, pa bi bila gotovo dovolj pri­ vlačna za obiskovalce, saj v našem najdaljšem pogorju ponuja veliko zanimivega – predvsem neštete narav­ ne lepote ter mnoge kulturne in zgodovinske poseb­ nosti. m Prvi žig na Donački gori Foto: Nino Fijačko Na Pristovškem Storžiču Foto: Nino Fijačko 49 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K GR je kratica za Grande Randonnée, dolge urejene in označene pohodne poti. Hoja po njih je (vsaj na GR 20 in GR 10, ki jih poznam) orientacijsko popolno­ ma nezahtevna in tudi logistično enostavna. Poti so na primernih razdaljah opremljene s kočami, ki po­ nujajo poleg nočitev tudi prehrano in tuš, prav tako je v kočah vedno na voljo pitna voda, včasih pa je kak izvir tudi na poti. Mreža GR v Franciji je sestavljena iz okoli 60.000 km poti, označenih z rdeče belo oznako (bela črta nad rdečo). Danes jih je po celi Franciji 343, vzdržuje pa jih Fédération Française de la Randonnée Pédestre, francosko pohodniško združenje. Lidija Zajec POTOPIS Potepanje po Pirenejih Pohodna pot GR 10 Vse se je začelo pred leti na potepanju po Korziki. Tam sem prvič slišala za GR 20 in se takoj navdušila. Nekaj let kasneje sem se vrnila in prehodila otok. Takrat sem izvedela, da je Francija pravzaprav prepredena z GR. Pireneji in variacije poti GR 10 je speljana po Pirenejih, gorovju, ki predstavlja naravno mejo med Francijo in Španijo. Pot je v gro­ bem razdeljena na štiri dele: zahodni (atlantski) Pi­ reneji, Centralni Pireneji, območje Ariège in vzho­ dni del; njena najvišja točka je prelaz Hourquette d'Ossoue (2734 m). Zahodni del sva s prijateljem pre­ hodila lani med junijem in julijem. Pred tem časom je pot v višjih delih navadno še zasnežena, kasneje pa je vročina hujša, posledično je tudi več vročinskih ne­ viht, ki so v gorah lahko nevarne. Celotna GR 10 poteka od Atlantika do Sredozemlja Zelen Plateau de Lhers. Čeprav moker vpliv Atlantika pohodnikom navadno ni preveč po volji, pa je prav zaradi njega vegetacija bujna, razgledi pa so razkošno zeleni. Foto: Lidija Zajec 50 blizu francosko­španske meje. Zračne razdalje med začetno in končno točko poti je približno 415 km, če pa se po poti podamo peš, prehodimo več kot 850 km (podatki se v spletnih virih sicer razlikujejo). Hoja od začetne točke, mesteca Hendaye, do cilja v Banyulsu bi v celoti trajala mesec in pol do dva, če prištejemo še kakšen dan časovne rezerve. Rezervo je dobro imeti tudi zaradi vremena, ki je pod vplivom Atlantika vča­ sih manj prijazno. Večkrat je mokro in megleno, če­ prav močno deževje ni običajno. Večji problem lahko predstavlja gosta megla. V taki situaciji so nama kar nekajkrat prišle prav GPS­koordinate poti na telefo­ nu, saj se GR­poti od leta 2013 vpisujejo tudi v satelit­ ski navigacijski sistem. GR 10, ki ima skupno kar 48.000 m vzponov, ni edi­ na pot svoje vrste v Pirenejih; skoraj vzporedno pote­ ka na španski strani malce mlajša GR 11, nekje med njima pa je nekoliko zahtevnejša Haute Randonnée Pyrénéenne (HRP), ki pogosto prečka mejo med dr­ žavama in poteka čez vrhove gora. Zahodni del poti poteka od Hendaya do Arren­ sa. Z zmernim tempom brez hitenja se prehodi v 15 dneh. Z izjemo ene nesramno dolge etape je hoje vsak dan med 6 in 8 ur. Kot je priporočal najin vodniček in priporočam tudi sama, sva se v narodnem parku podala še zunaj GR 10, na t. i. Tour du Pic du Midi d'Ossau. To je kro­ žna pot okoli 2884 m visoke gore, ki dominira na tem koncu Pirenejev. Tura se da opraviti v enem dnevu, vendar – če čas ne priganja – si je priporočljivo vzeti dva, saj je ta del poti res lep, z obilo gorskih jezer, v ka­ terih se lahko tudi okopate. Pot GR 10 GR 10 se začne na plaži v obmejnem kopališkem me­ stecu Hendaye. Prvi del poti poteka nizko, nekako "predpirenejsko", po pašnikih, gozdovih in vasicah. Šele četrti dan poti se prvič povzpnemo nad 1000 m nadmorske višine. Četrti dan je tudi prva resna tura v smislu, da pot zahteva 8 ur hoje do prenočišča in na­ redi več kot 1000 m višinske razlike. Od vasic je morda najslikovitejša Sare, tipična basko­ vska vasica s cerkvijo in pripadajočim pravokotnim turnom, kjer so redno na sporedu t. i. chant basques. Koncerti zborovske glasbe imajo veliko vlogo v ba­ skovski glasbeni tradiciji. Značilna arhitektura basko­ vskih vasic vključuje velike in urejene hiše z okrasnim lesenim opažem v predvsem temno rdeči barvi. Ob­ vezen del vsake vasi je tudi t. i. fronton, stena, ki služi igranju pelote, najpopularnejši igri na tem delu sveta. Če imate bolj malo časa in si želite preživeti počitnice v bolj "resnih" hribih, priporočam, da svojo pot začne­ te v St. Jean Pied de Port (pet dni hoda iz Hendaye). To šarmantno mestece je sicer tudi izhodišče najbolj znane romarske poti v Santiago de Compostelo, tako imenovane Camino Francés. Nekje sem prebrala, da gre v glavni sezoni skozi St. Jean Pied de Port vsak dan 300 popotnikov, izmed katerih jih je 290 namenjenih proti Santiagu in le deset proti Sredozemlju. Spanje in prehrana Eden od čarov poti je, da sopotnike, ki jih srečaš na poti, kljub različnemu tempu hoje srečaš še večkrat v kakšnem od naslednjih prenočišč. Če mnogi dne­ ve raje preživljamo predvsem v samotnem opazova­ nju okolice, pa zvečer prijata nekaj družbe in skupni obed. Glede obedov so stvari organizirane precej drugače kot po naših kočah. Pri nas lahko izbiraš med joto in ričetom pa še čim, tam pa ti zgolj povedo, da je ve­ čerja ob tej in tej uri (navadno okoli sedmih), in do­ biš, kar pač skuhajo, nobenega izmišljevanja. Zato je treba vnaprej povedati za kakršnekoli posebne pre­ hrambne režime in navade. Vegetarijanci ne boste lačni, boste pa imeli precej enolične jedilnike, sesta­ vljene v glavnem iz različnih variacij omlete. Na je­ dilniku je, kdove zakaj, pogosto raca (mimogrede – odlična), pa tudi baskovski piščanec (dober, ampak prepogosto na vrsti) in odlična garbure (francoska va­ riacija jote). Gostje vedno jedo skupaj, včasih pripra­ vijo tudi sedežni red, ki ga je treba upoštevati. Enkrat sva doživela celo "spalni red". Glede zadnjega: midva sva s seboj nosila šotore. Fran­ cija ima precej toleranten odnos do šotorjenja. Na­ čeloma lahko za eno noč postaviš šotor kjerkoli (ra­ zen seveda na zasebnih zemljiščih). Dovoljeno je celo šotorjenje v narodnih parkih, vendar so tam pravila malce bolj zapletena. Je pa pri šotorjenju seveda po­ membno, da imaš s seboj dovolj pitne vode in po možnosti kuhalnik, posodo ter hrano. Vse to precej Chemin de la Mâture, po naše Pot jamborov, je bila izklesana v 18. stoletju in je služila transportu lesa iz tamkajšnjih gozdov za gradnjo ladjevja francoske kraljeve mornarice. 1200 m dolga pot poteka nad sotesko, imenovano Pekel. Foto: Lidija Zajec P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 51 51 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K oteži prtljago. Zato sva si, če je bilo vreme vsaj pribli­ žno v redu, šotor v glavnem postavljala pri kočah, kjer ti ponudijo tuš in prehrano, spiš pa na svežem zraku in brez smrčanja na sosednjih posteljah. Dobro je ve­ deti, da je koče zelo priporočljivo (ponekod obvezno) rezervirati, kar sva midva žal spoznala šele v praksi, in to v najhujšem nalivu na celotni poti. Kabane Pireneji so posejani s t. i. kabanami, zelo preprostimi pastirskimi kočami. Kabane lahko uporabljajo poho­ dniki za prenočitev, če le niso zasedene s pastirji. Ta in­ formacija pride zelo prav, če želiš malce skreniti z usta­ ljenih poti (še vedno se moraš dobro oskrbeti z vodo in hrano, kabane so le streha nad glavo). Zakaj kabane, če Na robu narodnega parka leži jezero Roumassot, eno številnih na odseku poti pod prelazom Ayous, 2185 m. Foto: Lidija Zajec52 pa imamo šotor? Nevihte v gorah so včasih zelo silovi­ te, spati v šotoru na 2000 m, ko švigajo strele, morda ni nekaj, kar bi si človek želel. Poleg tega da je nevarno, je tudi precej hladno. Midva sva bila v kabani le enkrat (zanje sva izvedela šele na poti), na odseku poti med Gabasom in Gou­ rette, kjer je med začetno in končno točko 10 ur hoje, največ višinske razlike na celi poti in najvišji vrh poti (zame preveč najev za en dan). Tisti dan sva pot druga­ če načrtovala in vključila tudi spanje v Cabane de Cezy nekje na 1700 m ter upala, da pastirjev ne bo. Pastirjev ni bilo, je pa bilo tam že pet drugih pohodnikov, ki so prišli na enako idejo. Vseeno smo se nekako zdrenjali in prespali na lesenem podu pod streho, dva pa na be­ tonskih tleh spodaj. Bil je lep večer. Dva Belgijca, trije Francozi in dva Slovenca smo pili čaj iz sveže nabrane mete, gledali, kako se pripravlja nevihta, ki si je potem premislila, in bili edini ljudje daleč naokoli med hribi, travami in kravami. V tišini, pod zvezdami. Vrtoglavica in zaključek poti Kaj pa vrtoglavica? S tem vprašanjem se sama občasno spopadam, saj sem ena tistih, ki kljub njej rine v hribe. Torej, na zahodnem delu GR 10 pot večkrat poteka po ozkih, strmih travnatih pobočjih, kjer sem se vča­ sih počutila nelagodno, ni pa bilo odseka, na katerem bi imela večje težave. Najbolj sem se bala t. i. Chemin de la Mature, ki je sicer res vklesana v navpično steno in ni zavarovana, vendar je povsod dovolj široka, zato ni bilo težav. Še en del je, ki ga vodniček odsvetuje vrtoglavim. Corniche des Alhas je zavarovana izpostavljena pot, se ji pa da izogniti s časovno enakovredno varianto poti. Zahodni del poti se zaključuje v vasi Arrens  – Mar­ sous. Že doma sva ob načrtovanju logistike ugotovila, da je najin cilj le slabih 30 km oddaljen od romarskega središča Lurd. Načrtovala sva ogled mesta in od tam povratek, saj je Lurd izjemno dobro prometno pove­ zan (prometna logistika po Pirenejih zna biti sicer mal­ ce težavna). Na poti sva ob vsakodnevnem načrtova­ nju naslednje etape ugotovila, da malo pred Arrensom GR 10 prečka GR 101, ki pelje skozi Lurd, in tako svojo pot malce podaljšala ter v Lurd vkorakala kar peš. Res je, da sem imela po osemnajstih dneh hoje za nekaj časa dovolj, a sem se vseeno kmalu po vrnitvi navdušila za nov pohodni cilj. In zakaj mi je tako všeč svoj dopust preživeti v hribih, več tednov stran od civilizacije in vsega udobja, ki ga ta ponuja? Hoja mi pomeni kontrast večno zaskrbljene­ mu umu. Nekaj se zgodi in čas postane drugačen – ni prihodnjega časa z negotovostmi, ni preteklega s svo­ jimi bremeni, je le sedanji, pohodni čas. In zame je to najboljši možni počitek. Informacije o GR10 V Franciji je danes okoli 180.000 km urejenih poho­ dnih poti, poleg GR so tu še GRP in PR, oboje so kraj­ še, prav tako urejene in označene poti; začetki njihove­ ga urejanja segajo v čas po drugi svetovni vojni. GR 10 so po delih začeli označevati leta 1963, celotna trasa je bila obnovljena v devetdesetih letih. Če se poti GR 10 lotimo v običajni smeri, to je od zahoda proti vzhodu, je najbližje letališče v San Sebastianu, ki je v sosednji dr­ žavi, od izhodišča poti pa je oddaljen le kakih 10 km. Najbolj razširjen vodniček, žal le v francoščini, je Topo Guide, ki je napisan praktično, z dokaj natančnimi ze­ mljevidi in opisi etap. Vključuje kontakte koč pa tudi nekaj informacij o zgodovini in etnoloških značilno­ stih okolice. Glede kaban je za morebitno načrtovanje poti zelo uporabna spletna stran http://www.pyrene­ es­refuges.com. m Varni tudi v tujini! Ekskluzivna ponudba zdravstvenega zavarovanja v tujini z asistenco CORIS AS za člane PZS, ki je odlična dopolnitev članskega zavarovanja PZS za aktivnosti v tujini! Zavarovanje krije stroške zdravstvene oskrbe v tujini ter stroške prevoza v domovino. Poleg tega zagotavlja tudi 24-urni asistenčni center v slovenskem jeziku, ki vam pomaga pri organizaciji pomoči v tujini. Z zdravstvenim zavarovanjem CORIS AS poskrbite za ustrezno finančno varnost in pomoč tudi v primeru nezgode ali bolezni, ko ste v tujini na počitnicah, službeni poti, smučanju ali samo na kratkem izletu. V zavarovanje je vključeno tudi športno plezanje, deskanje in smučanje izven urejenih prog ter planinarjenje in treking do 6.500 metrov nadmorske višine. Zavarovalna vsota znaša 25.000 EUR, letna premija za posameznika 43,68 EUR (redna premija 96 EUR) za družino z družinskimi člani, ki so člani PZS, pa 103,04 EUR (redna premija 184 EUR). Več na www.clanarina.pzs.si, na e-naslovu clanarina@pzs.si ali na telefonski številki 01/43-45-688. 24 h brez skrbi. P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 53 Kakšni so cilji konzorcija, ki ga od lani predsta- vljate? Konzorcij je nastal leta 2014 kot združenje društev, podjetij, zavodov in drugih organizacij, ki imajo stra­ teški interes po usklajenem in celovitem delovanju za načrtni razvoj predvsem gorskega kolesarjenja. Gre za vprašanje vožnje s kolesi zunaj poti, po katerih se zdaj že lahko uradno gibljejo. Omejitve so neživljenj­ ske, saj kolesarji na mnoge poti, kjer ne bi povzroča­ li škode, po zakonu ne smejo. Gorsko kolesarjenje je hitro razvijajoča se panoga rekreacije in turizma, ki je v alpskem svetu vse pomembnejša. Hitro se spremi­ njajo tudi tehnologija koles in sposobnosti kolesar­ jev, zato je obstoječa zakonodaja vse bolj zastarela. Število turnih kolesarjev, v bistvu torej planincev, ki za obisk gora poleg pohodne obutve in palic vse bolj Marjan Žiberna INTERVJU Brez medsebojne tolerance ne bo šlo Pogovor s Petrom Dakskoblerjem Tolminec Peter Dakskobler, ki je bil več let načelnik turnokolesarskega odseka pri Planinskem društvu Tolmin, je ena od gonilnih sil Soča Outdoor festivala, v okviru katerega je organiziral tudi gorskokolesarski maraton. Je novi predstavnik Slovenskega gorskokolesarskega konzorcija (www.odprimopoti.si). Cilj tega združenja je med drugim doseči legalizacijo kolesarjenja na nekaterih planinskih poteh na način, ki bi zadovoljil tako kolesarje kot pohodnike. Sogovornik pravi, da bo za to treba še kar veliko časa, dobre volje in sposobnosti prisluhniti vsem vpletenim, da pa mesta predstavnika konzorcija ne bi sprejel, če ne bi verjel v uspeh. uporabljajo tudi kolo, naglo narašča. V Sloveniji je že več kot 40 planinskih društev, ki gojijo turnokolesar­ sko dejavnost. Že pred leti so sprejeli merila za predlaganje dvo­ namenskih poti, namenjenih pohodnikom in kole­ sarjem, leta 2016 pa je bila vzpostavljena slovenska turnokolesarska transverzala STKP. Njeni avtorji si gotovo želijo, da bi bilo vključenih čim več privlačnih enoslednic oz. dvonamenskih planinskih poti, česar pa po sedanji zakonodaji ni mogoče pričakovati. En od učinkov STKP bo tudi boljši obisk planinskih koč v sredogorju. Naloga konzorcija je predlaganje konkretnih zako­ nodajnih rešitev, usklajevanje med različnimi resorji, kot so okolje in prostor, kmetijstvo in gozdarstvo ter drugimi, pa tudi odzivanje na dogajanje na terenu. To seveda ne pomeni, da bi gorskim kolesarjem dovoli­ li vožnjo vsepovsod, tudi vožnje po brezpotjih ne, kot se pogosto napačno navaja v medijih. Pozornost je treba posvetiti vzpostavljanju pravil ob­ našanja in vzgoji kolesarjev, saj mora tudi kolesarjenje odrasti. Za nekatera območja, npr. Triglavski narodni park, bi morda morali vzpostaviti poseben sistem, ki bi omogočal nadzor nad obiskom, zbrani denar pa bi se vračal v vzdrževanje. Dela, ki ga je treba opraviti, je zelo veliko. Ali lahko navedete konkreten primer, pri katerem se je sedanja zakonodaja izkazala za neživljenj- sko? Lahko vzamemo kar primer gorskokolesarskega ma­ ratona na Soča Outdoor festivalu in Zakon o planin­ skih poteh. Že same planinske poti imajo težavo s sta­ tusom oz. evidenco, kar predstavlja formalno oviro na poti pridobivanja dvonamenskih poti. Kako npr. začeti postopek za določitev dvonamenskih poti, kjer bi bili dobrodošli kolesarji in pohodniki, ko pa Peter Dakskobler Arhiv Petra Dakskoblerja 54 evidenca planinskih poti sploh še ni urejena? Pogoji za ureditev te evidence so se izkazali za neživljenjske. Tudi če obstajajo volja, znanje in angažma kolesar­ jev znotraj planinskih društev, nam do zdaj v praksi ni uspelo pridobiti pravih dvonamenskih poti. Oblju­ bljeno nam je, da bo, potem ko bo birokratska ovira za ureditev evidence planinskih poti odpravljena, ste­ kel tudi postopek predlaganja dvonamenskih poti. V mojem domačem kraju, praktično pred mojimi vrati, neživljenjsko oviro predstavlja tudi Zakon o TNP. Omenjeni maraton smo dvakrat uspešno izve­ dli, predlani pa smo le dva tedna pred predvidenim tekmovanjem ostali brez dovoljenja. Tekmovanje, ki okolju ne bi povzročilo nobene škode, je bilo tudi v interesu lokalne skupnosti in planinskega društva, saj bi prispevalo k vsesplošnemu razvoju. Trasa je pote­ kala po neproblematičnih planinskih poteh, večino­ ma v tretji, nevprašljivi varstveni coni TNP, Zakon o TNP pa ima v tem delu žal tehnično anomalijo, čisto birokratsko težavo, ki jo je nujno treba odpraviti. Konec lanskega leta je v javnosti odmeval opomin, ki ga je inšpektorica za okolje izrekla tržiškemu ko­ lesarju, ki je na družbenem omrežju objavil svojo fo­ tografijo izpod Vrtače. Dokazano je tod kolo nosil, ni pa dokaza, da se je z njim vozil. Zato se odpira vpra­ šanje, ali je to ustrezen dokaz kršitve zakona. Zame je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo kaj takega zgodi­ lo posameznikom. Konzorcij vključuje različne organizacije, tudi Kolesarsko zvezo Slovenije, ni pa vanj vključena Komisija za turno kolesarstvo pri Planinski zve- zi Slovenije. Kako to? Konec koncev si konzorcij prizadeva, da bi za kolesarje odprli tudi nekatere planinske poti. PZS oz. KTK PZS je bila celo eden od pobudnikov neformalnega sodelovanja organizacij, ki združujejo gorske kolesarje, iz katerega se je kasneje razvilo so­ delovanje Odprimo poti. Ob ustanovitvi konzorcija pa se je PZS odločila za samostojno vlogo s pripravlje­ nostjo na sodelovanje pri vseh pozitivnih pobudah in zato sodeluje s konzorcijem. Turni kolesarji smo na­ mreč le eden izmed segmentov članstva, čeprav že zelo številen, usmeritev PZS pa je zagotovo naklonje­ na kolesarstvu. Kako odgovarjate na očitke, da bi gorski kolesarji radi uporabljali poti, ki so jih zgradili in jih vzdr- žujejo planinci? To skrb v celoti razumem. Zato je pomembno naj­ ti način, da kolesarji, organizirani znotraj planinskih društev, in markacisti oz. vzdrževalci planinskih poti formirajo delovne ekipe, bodisi ločene bodisi skupne. Tri leta sem v Tolminu sodeloval pri številnih akcijah, v katerih smo kolesarji opravili okoli 2000 ur prosto­ voljnega dela in velikokrat po številu celo prekosili or­ ganizirane markaciste. Po žledolomu smo odpirali tematske in pohodne poti, pomagali občinam in lo­ kalnim turističnim organizacijam. Tu se pojavlja tudi vprašanje za turistično gospodar­ stvo, saj turisti kot pohodniki uporabljajo poti, ki so jih urejali in vzdrževali planinci. Sam imam podobno Kolesarska skupnost si prizadeva, da bi lahko legalno uporabljala tudi nekatere planinske poti. Arhiv Petra Dakskoblerja 55 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K vprašanje: ali je prav, da v dolini Soče, ki je prva v Slo­ veniji postala prepoznaven gorskokolesarski turistič­ ni cilj, vzdrževanje poti v celoti sloni na prostovolj­ nem delu kolesarjev v okviru planinskega društva? Pospešen razvoj turizma v dolini Soči je povezan s številnimi preboji, ki so se zgodili v obdobju 2010– 2015: sodelovanje z nemškimi agenti, organizacija športnega festivala, ustanovitev TKO PD Tolmin in projekti EU na destinaciji. Tako smo se kolesarji zna­ šli v vlogi vzdrževalcev poti, ki jih vse bolj uporabljajo tudi turisti. Sam sem tudi zaradi zapleta z zakonodajo odstopil z mesta vodje turnokolesarskega odseka, od­ sek pa trenutno miruje. Fantje, ki imajo svoje družine in delo, so se namreč znašli v vlogi zastonjskih vzdr­ ževalcev poti, po katerih se kolesarji v praksi legalno marsikje sploh ne bi smeli voziti. Ne bi si želel, da bi iz podobnega razloga zamrl še kakšen turnokolesarski odsek, kar tolminsko planinsko društvo zelo obžaluje. Tudi zato je treba stvari zakonsko urediti. Kaj pa sledi koles, ki precej bolj vplivajo na erozijo tal kot odtisi planinskih čevljev? V izsledke raziskav na tem področju se na tem mestu ne bi spuščal, je pa tudi zaradi tega treba določiti, kje naj se kolesarji vozijo, in vzpostaviti sistem vzdrževa­ nja poti. Pomembno jih je tudi izobraževati, izboljše­ vati njihovo tehnično znanje in jim privzgojiti zavest, naj se odsekom poti, ki jim s svojim znanjem niso kos, izognejo. Obnašanju kolesarjev na sploh se bo kon­ zorcij še posebej posvetil. Pravila bontona, ki so spre­ jeta na svetovnem nivoju in jih konzorcij le povzema, je treba ponavljati, tako da jih bodo začeli upoštevati vsi kolesarji. Kaj pa primeri dobre prakse, ki bi jih lahko vzeli za zgled? Bi bila lahko to recimo Avstrija? Sosednja Avstrija ima to različno urejeno po deželah in ima na državni ravni prav tako svoje probleme. Je pa dejstvo, da se je turizem odločno usmeril v načr­ ten razvoj kolesarskega turističnega produkta in ima močno podporo na deželni ravni. Zaradi potencialne odgovornosti lastnika zemljišča številni avstrijski la­ stniki gozdov zapirajo gozdne ceste. Po drugi strani pa smo pri nas samo lani uspešno pri­ lagodili zakona o kmetijskih zemljiščih in o gozdnih površinah; k temu nas je spodbudil predvsem opisa­ ni avstrijski primer, ki pri njih zavira razvoj gorskega kolesarjenja. Dosegli smo, da je razbremenitev odgo­ vornosti lastnika za ravnanja obiskovalcev na njego­ vem zemljišču v obeh zakonih izrecno zapisana. Tako se bo z lastniki laže dogovarjati za uporabo poti, ko govorimo o njihovem umeščanju v prostor. Pregleden, všečen in legalen sistem poti, znotraj kate­ rega je mesto tudi za kolesarje, ima Švica. Nemška planinska zveza je spisala strateški doku­ ment, v katerem se opredeljuje do gorskega kole­ sarstva, ga podpira in sprejema kot enakovrednega; pove, da želi iskati rešitve in medsebojno spoštova­ nje. V tujini so ponekod že table, ki opozarjajo, da so poti namenjene pohodnikom in kolesarjem, in pozi­ vajo k medsebojni toleranci. Ko bomo, upam, da v ne preveč oddaljeni prihodnosti, naglo rastoči kolesarski skupnosti lahko ponudili dovolj atraktivnih legalnih poti, bo tako treba napraviti tudi pri nas. Zato pa sta nujna dialog in potrpežljivost. Poleg bolj življenjske zakonodaje je potrebno tudi aktivno sodelovanje turnokolesarskih sekcij pri pla­ ninskih društvih, ki je bilo zelo spodbudno tudi v primeru vzpostavljanja STKP. Mislim, da se zelo pomemben del prihodnosti planinstva skriva prav v kolesarjih. Starost aktivnih članov, ki predstavlja­ jo pogon društev, raste, tu je vprašanje rentabilnosti delovanja planinskih koč, ki ga kolesarji s svojim obi­ skom pomagajo reševati, pa tudi vprašanje pridobiva­ nja novih članov društev. m Pohodniški nahrbtniki. Vsi letni časi, vse poti. Na voljo v: Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj) www.factorystore.si Pohodniški nahrbtniki. Vsi letni časi, vse poti. Na voljo v: Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj) www.factorystore.si Spremenite vaše plezanje, spoznajte novi Matik: revolucionarna naprava za varovanje in spuščanje po vrvi vam pomaga pri zaviranju. Zaradi nizke ulovitvene sile in novega “anti-panic” sistema je naprava varnejša za vas in za vašo vrv. Izboljšajte vaše plezanje z revolucionarno napravo, ki ste jo že dolgo čakali. MY PASSION MY CRAG MY MATIK www.camp.it Seznam zaprtih poti na dan 24. 3. 2017 ob 15.44 Informacije o zaprtih planinskih poteh najdete na spletni strani http://stanje-poti.pzs.si/. Na podlagi obvestil društev in skrbnikov poti jih zbira ter ob- javlja PZS. Po planinskih poteh hodite na lastno odgovornost. Odsek: Dovška JZ  Čez Kamen S (k Pihavcu_1) Lahka pot, dolžina = 898 m, območje: Gorenjska, Julijci, skrbnik: PD RADOVLJICA Pogačnikov dom–Pihavec (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Razcep ob Bistrici  Most pod žičnico (E0002) Lahka pot, dolžina = 2328 m, območje: Kamniško-Bistriško, skrbnik: PD KAMNIK Koželjeva pot ob Kamniški Bistrici (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Kobilja dolina  Grmada–sedlo (Sedlo pod Grmado–Kobilja dolina) Lahka pot, dolžina = 1132 m, območje: Ljubljana, skrbnik: PD MEDVODE Topol–Grmada (ODPRTA) Gabrje–Grmada (ODPRTA) Odsek: Kobilja dolina  Topol Z (Kobilja dolina–Topol) Lahka pot, dolžina = 1917 m, območje: Ljubljana, skrbnik: PD MEDVODE Topol–Grmada (ODPRTA) Odsek: Petačev graben  Selo nad Polhovim Gradcem (N0134) Lahka pot, dolžina = 1622 m, območje: Notranjska, skrbnik: PD BLAGAJANA Petačev graben–Prosenov grič (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Belo  Kobilja dolina (N0413) Lahka pot, dolžina = 1392 m, območje: Notranjska, skrbnik: PD BLAGAJANA Gabrje–Grmada (ODPRTA) Odsek: Kanja greben  Bavški Grintavec (G2552) Zelo zahtevna pot, dolžina = 335 m, območje: Posočje, skrbnik: PD JESENICE Koča pri izviru Soče–Bavški Grintavec (posamezni odseki so ZAPRTI) Na Bavški Grintavec čez sedlo Kanja (posamezni odseki so ZAPRTI) Zavetišče pod Špičkom–Kanja–Bavški Grintavec (Pot prijateljstva) (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Poče  Na Strelanjih (P0260) Lahka pot, dolžina = 1319 m, območje: Posočje, skrbnik: PD CERKNO Poče–Medrce–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Poče–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Na Strelanjih  Medrce S (P0261) Lahka pot, dolžina = 2195 m, območje: Posočje, skrbnik: PD CERKNO Poče–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Na Strelanjih  Sedlo Medrce (P0262) Lahka pot, dolžina = 1275 m, območje: Posočje, skrbnik: PD CERKNO Poče–Medrce–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Razgorce Z  Lipnik (Razgorce–Lipnik) Lahka pot, dolžina = 1205 m, območje: Savinjska, vzhod, skrbnik: PD VINSKA GORA Lamperček–Razgorce–Lipnik–Obirc (ODPRTA) Odsek: Rinka S  Rinka V (S0133 – novi) Zahtevna pot, dolžina = 669 m, območje: Savinjska, zahod, skrbnik: PD CELJE – MATICA Logarski kot–izvir Savinje (posamezni odseki so ZAPRTI) Mire Steinbuch 57 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K 1. Irhaste pumparice. Pred štirimi desetletji seveda ni bilo sodobnih sintetičnih oblačil z izjemni­ mi tehničnimi lastnostmi, zato je imel oče vedno vsaj dvoje zamolklo zelenih, na kolenih in zadnji plati dvoj­ no prešitih in zato več kot trpežnih irhastih pumparic. Točno takih irhastih pumparic, kot si jih želel, takih, ki bi segale ravno prav čez kolena in bi z visoko potegnje­ nimi hribovskimi nogavicami nudile dobro obrambo pred slabim vremenom večino leta, seveda niso imeli nikjer, zato mu jih je izdeloval krojač, ki je živel v žu­ pnišču nekaj hiš stran. Čez čas sem prišel na vrsto za pumparice tudi sam: krojač mi je vzel mero, me po­ klical na pomerjanje, potem pa sem jih kljub odporu, ker so me pikale na goli koži, dobil v last in uporabo (eksotičen dodatek je bil majhen žep desno spredaj za žepno uro) za kar nekaj naslednjih let, dokler se mi jim ni uspelo izogniti in sem ob očetovem negodovanju (in komentarju: »Ti ne veš, kaj je res dobro!«) nase na­ vlekel lažja, bolj športna oblačila. Mislil sem, da so se izgubile za vedno, potem pa sem jih nedavno našel v zapuščeni očetovi omari. Moljem jih v vsem tem času še ni uspelo načeti. Nisem eden tistih, ki bi se zelo mlad prvič vzpel na Triglav. To je bilo logično, saj je bil moj oče precej tradicionalen planinec. V njegovih časih je strogo veljalo, da je treba v hribe hoditi primerno opremljen in fizično pripravljen, goram pa je vedno treba nameniti ustrezno pozornost in dovolj časa. Glede opreme in priprav je imel kar nekaj pravil: Vzgoja mladega planinca VSI MOJI TRIGLAVI Samo Rugelj 2. Gojzarji. Sodobni gojzarji so mešanica nepremo­ čljivosti in robustne lahkosti. S tem so seveda popol­ no nasprotje mojih prvih pravih gojzarjev, ki sem jih dobil v drugi polovici srednje šole. Šlo je za dobese­ dno težek nakup: debeli, usnjeni, kot cent težki gojzar­ ji – taki, kot so jih imeli takrat za v Himalajo (!), me je prepričal oče – so mi bili ob nakupu preveliki, tako da sem moral nositi štiri pare nogavic, da sem lahko hodil z njimi, moje tanke noge pa so s temi čevlji kar ople­ tale naokoli. A nakup se je splačal! Ti neuničljivi čevlji so zdržali skoraj dvajset let! Ves ta čas so ostali bolj ali manj nepremočljivi in samo nekajkrat jim je bilo treba zamenjati podplat. Vibram, seveda! Tudi pri planin­ skih čevljih je oče znal prav dobro poskrbeti zase in lo­ kalni čevljar je imel z izdelavo gorskih čevljev iz dovolj dobrega usnja z dovolj širine spredaj, da si oče pri spu­ stih ni preveč »nabil« prstov, zmeraj dovolj dela. 3. Nahrbtnik. Za nahrbtnik v bližini seveda ni bilo no­ benega mojstra in treba ga je bilo kupiti iz serijske pro­ izvodnje. Če dobro pomislim, ni oče v nakup nobe­ nega drugega izdelka vložil toliko energije, da bi dobil točno takega, kot si ga je želel. Od osnovnega mate­ riala, ustreznih stranskih žepov in kape z dovolj za­ drgami, ustrezne prostornine in dovolj kakovostnega hrbta do barve, ki je morala biti čim bolj pravega rde­ čega odtenka. Vendar pri nahrbtniku še zdaleč ni šlo samo za šminko. Šlo je za to, kar je bilo treba nujno spraviti vanj. Šlo je za to, kar je bila v hribih po njego­ vem mnenju obvezna oprema. 4. Obvezna oprema v nahrbtniku. Nekje v goščavi družinskih videokaset je kakega četrt stoletja star po­ snetek, ko oče vsem prisotnim končno razkrije, kaj je tisto, kar je vedno (podčrtal S. R.) treba imeti s seboj v hribih. Oče je v času četrturnega posnetka iz na­ hrbtnika drugega za drugim vlekel nepogrešljive dele svoje obvezne planinske opreme, ki so bili v njem že sami po sebi, še preden je vanj dal kaj za konkretno turo. »Ti imaš ruzak težek, še preden daš vanj kaj za hribe!« sem mu vedno govoril. Obvezna oprema je obsegala vse od precej obsežnega kompleta prve po­ moči (»Saj sem vendar zdravnik!«), tanjše in debelejše vrvi, pelerine in dežnika, rezervnega noža, rezervne Na Hribaricah avgusta 1989 Arhiv Sama Ruglja 58 baterije z rezervno žarnico in rezervnimi baterijski­ mi vložki, vžigalnika, vodoodpornih vžigalic in kresi­ la, kompleta zemljevidov in planinskih vodnikov ter železne rezerve v obliki kalorične hrane (po navadi rozine in slani lešniki) pa do Prešernovih Poezij, be­ ležke z vsaj dvema kemijskima svinčnikoma in vsaj dvema blazinicama za žige, kompleta planinskih iz­ kaznic raznih transverzalnih poti itn. Morda najbolj legendarni del njegove stalne opreme pa je bil kom­ plet na začetku leta sprva popolnoma belih voščilnic, ki jih med letom vestno polnil z žigi z vrhov, potem pa za novo leto poslal prijateljem. Vsak žig je pritisnil z is­ krenim zadovoljstvom. Mislim, da je po vsem tem res jasno, da sem moral na Triglav čakati precej dolgo, da je oče ocenil, da sem več kot pripravljen zanj. Po hribih sem začel hoditi ob koncu šestdesetih (pri dveh letih sem že več dni ho­ dil po Pohorju) in v začetku sedemdesetih let, ko so se pri nas porajale tudi nove planinske poti. Tako smo skupaj (pogosto še z mamo) prehodili Ljubljansko mladinsko pot (imela je dvajset žigov in sem ter tja še kje naletim na kakega, čeprav je pot v zatonu), Loško planinsko pot (z dvaintridesetimi žigi in sredogor­ jem je bila kar primerna za pridobivanje kondicije), potem kar nekaj Karavank in Kamniških ter Julijskih Alp, preden me je oče pripustil k Triglavu. Pomagalo je tudi to, da sem že nekaj let prej po dva tedna poleti preživel s taborniki, potem pa z družino še po teden dni v lovski koči v Kamniški Bistrici in Logarski doli­ ni, od koder se je vsak dan hodilo na bližnje vrhove. Bilo je poleti 1979, star sem bil trinajst let in ravno sem se vrnil z julijskega taborjenja. Oče je nekaj te­ dnov prej dopolnil petdeset let in nekega dne je ozna­ nil, da je zdaj pravi čas, da se podava na Triglav. Sem bil vznemirjen? Malo že, vsekakor, vendar sem imel že toliko hribov v nogah, Triglav pa sem tudi že videl od blizu, da mi vzpon nanj ni več predstavljal nepred­ stavljivega izida. Teden dni pred Triglavom sva skočila na Stol, da sva pretegnila mišice in v noge naselila še nekaj kondicije, prvega avgusta pa je šlo zares. Že navsezgodaj zjutraj sva se z avtobusom zapeljala do Mojstrane, od tam pa se v prekrasnem sončnem vremenu in čistem zraku, kakršen je le v avgustu, povzpela na Staničevo kočo in potem do Kredarice. Proti večeru sva se odpravila do stene, da sem preizkusil kline in ocenil njeno strmino, potem pa sva hitro zaspala. Oče je za vzpon namer­ no izbral sredino tedna, ko v koči ni bilo take gneče. Drugega avgusta zjutraj me je kar gnalo proti vrhu. Čim prej sem hotel izvedeti, »kakšen je ta hrib«. Iz­ kazalo se je, da ga bom zlahka zmogel, saj je bil vzpon precej lažji od tistega na Prisojnik skozi prednje okno, kjer sem bil leto poprej. V dobri uri sva bila na vrhu, kjer je bilo kar nekaj ljudi. Oče je bil za čuda tako pri­ jazen, da ni javno razglasil, da sem prvič tu gori, tako da nisem bil deležen standardnega krsta. Vrha sem se veselil v tišini in miru. Ko sem v svojo prvo izkaznico Slovenske planinske poti pritisnil triglavski žig, sem malce razočarano ugotovil, da ni klasično trikoten s podobo Aljaževe­ ga stolpa, kot sem ga poznal iz prejšnjih očetovih iz­ kaznic, temveč jubilejno štirikoten, saj so leto poprej praznovali dvestoletnico vzpona nanj (1778–1978). Oče je isti žig pritisnil v svojo že četrto izkaznico Slo­ venske planinske poti. Kar nekaj časa sva bila na vrhu. Pojedla sva celo le­ šnike iz železne rezerve. Nikamor se nama ni mudilo. Bila sva oče, ki je sina pripeljal na Triglav dva tedna po svojem abrahamu, in sin, ki je ta vzpon zmogel igra­ je. Bilo je nekaj običajnega, a hkrati hudo posebnega. Še danes čutim, kako preprosto popoln je bil tisti dan – še danes čutim tisto prvinsko energijo, ki se je takrat prelila med nama. Na nekaj podobnega sem moral počakati več kot tri desetletja. Seveda pa sem moral prej odrasti in se podati na svoje hribovske poti. m Na grebenu Triglava Foto: Peter Strgar 59 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Vendar pozor! Vsak popotnik mora pred od­ hodom natančno poznati zdravila in bolezni, kdaj in ob kakšnih bolezenskih znakih/stanjih ter v ka­ kšnem odmerku in intervalu naj določeno zdravi­ lo, ki ga ima s seboj, uporabi. Vsako zdravilo namreč predstavlja tudi past, ki nas na potovanju lahko bolj ali manj negativno preseneti. V nadaljevanju nava­ jam zdravila in sanitetni material, ki nam na trekingu lahko pride prav. Zdravila Za vnetje oči potrebujemo kapljice ali mazilo za oči (npr. Tobrex, Maxitrol). Za pordele oči zaradi vetra pridejo v poštev kapljice Visine, ki jih v lekarni kupi­ mo brez recepta. Za zamašen nos potrebujemo kapljice za nos (npr. Operil), ki pa jih ne smemo jemati neprekinjeno več kot pet dni. Proti herpesu pomagata 5­odstotno mazilo Aclovir in Virolex. Mazati moramo začeti, ta­ koj ko začutimo skelenje. Dober je tudi propolis, ki se obnese tudi pri aftah – bolečih razjedah v ustih. Pri poškodbah kože (npr. razpokah na prstih rok) lahko uporabimo antibiotično mazilo (npr. Gen­ tamicin). Za obnovo kože ob opeklinah in globo­ kih odrgninah, ki pa ne smejo biti vnete oz. okuže­ ne, uporabimo mazilo Fibrolan. Na srbečo ali vneto (vendar ne okuženo) kožo, na primer ob piku insekta ali ekcemu, nanesemo kremo Kuterid. Pri odrgninah pomaga propolis. Za boj proti bakterijam potrebujemo širokospek­ tralni antibiotik, npr. Sumamed, ki je uporaben pri vnetju dihal, obnosnih votlin, srednjega ušesa in pri angini. Praktičen je tudi, ker ga jemljemo le tri dni. Amoksiklav, ki je prav tako uporaben v naštetih pri­ merih ter pri okuženih ranah, pa jemljemo sedem do deset dni. Ciprobay uporabimo za zdravljenje driske, vnetja sečil in mehkih tkiv, npr. kože. Proti bolečini potrebujemo zdravilo Aspirin di­ rect ali Lekadol (npr. pri glavobolu, kostno­mišični bolečini in povišani telesni temperaturi). V prime­ ru močnejše bolečine vzamemo enega od nesteroi­ dnih antirevmatikov (npr. Ibuprofen ali Ketonal for­ te). Jemljemo jih po jedi. Tablete proti krčem (npr. Spasmex forte) pridejo v poštev pri krčeviti bolečini v trebuhu in ledvičnih kamnih. V primeru težav s prebavili, proti kislini oz. kadar peče zgaga, zaužijemo antacid (npr. Rupurut). Li­ žemo ga kot bonbon, večkrat na dan po eno table­ to, vsaj pol ure po jedi ali na prazen želodec. Pri rani na želodcu ali dvanajstniku oz. pri vnetju želodčne sluznice pridejo v poštev zdravila, ki zavirajo izloča­ nje želodčne kisline, npr. Ortanol, ki ga vzamemo na prazen želodec ali eno uro po jedi. Proti slabosti ali bruhanju vzamemo npr. Torecan (dražeje ali sveč­ ke). V primeru driske, če gre samo za napenjanje ali odvajanje bolj mehkega blata od enkrat do trikrat na dan, brez krvi ali sluzi v blatu in brez povišane telesne temperature, zadoščata dieta (veliko tekočine, jemo, kar nam prija, razen mleka, mastne in sladke hrane) ter medicinsko oglje (večkrat na dan eno, dve tableti ali kapsuli, razen v tropih). Če gre za pogosto odvajanje tekočega blata (trikrat v 8 urah oz. štirikrat v 24 urah), moramo takoj poseči po antibiotiku. Najbolje je uporabiti kinolonske an­ tibiotike (npr. Ciprinol, Ciprobay), redkeje jemljemo trimetoprim­sulfametoksazol (Primotren). Zelo po­ membna je riževa dieta. V nekaterih deželah obstaja nevarnost amebnih okužb, zato priporočamo zdra­ vilo metronidazol (npr. Efloran). Driska, bruhanje in močno znojenje (zaradi fizičnih naporov ali zaradi vročine) vodijo v dehidracijo organizma, ki je veliko­ krat ne prepoznamo pravočasno. Za njeno prepre­ čevanje ali zdravljenje uporabimo vrečke za pripravo rehidracijske tekočine. Kljub temu da gorniki vedno potujemo z »minimalno prtljago«, saj skrbno pretehtamo, kaj bo v hribovskem nahrbtniku, vseeno ne bi smeli oditi na potovanje brez potovalne lekarne. Potovalno lekarno sestavljajo zdravila in materiali, ki jih nese popotnik s seboj in si z njimi v kritičnih zdravstvenih trenutkih pomaga sam. In nič ni narobe, če je torbica s potovalno lekarno večja od torbice z oblačili. Brezskrbno potepanje po tujih gorah Vsebina potovalne lekarne ZDRAVJE Petra Zupet 60 Pri alergiji vzamemo enega od antihistaminikov (npr. tablete Flonidan ali Xyzal); jemljemo ga po eno tableto na dan. Sanitetni material in drugi pripomočki Od sanitetnega materiala nam bodo prišli prav ela­ stični povoj (1×), krep povoj (3×, različne dimen­ zije), sterilna hidrofilna gaza (različne dimenzije), trikotna ruta (2×), različni obliži, razkužilo za rane in steristrip (za manjšo ureznino ali raztrganino). Drugi pripomočki, ki naj dopolnjujejo potovalno lekarno, pa so še ostre škarje, pinceta, varnostne sponke, ščipalnik za nohte, termometer, ušesni čep, injekcijska igla in brizgalka, krema in mreža proti komarjem, repelent, krema za sončenje, antiseptič­ no čistilo za kožo ter sterilizator za vodo, če potuje­ te z dojenčkom. Nekaj splošnih navodil Potovanja v manj razvite države, ne glede na celino, imajo nekatere skupne lastnosti. V deželah, kjer vla­ da (sub)tropsko podnebje, velja opozorilo glede pi­ tja vode in uživanja hrane. Popotniki lahko pijemo samo prekuhano vodo (vreti mora pet minut) ali vodo iz plastenk (z originalnim, zapečatenim zama­ škom). Za pripravo pitne vode lahko uporabimo tudi jodovo tinkturo (deset kapljic na liter vode, počaka­ mo dvajset minut) ali klorove tablete. Hrana naj bo dobro prekuhana ali zapečena. Sadja, ki ni olupljeno ali oprano s prekuhano vodo, ne smemo uživati. Splošno popotniško pravilo glede vnosa hra­ ne v usta je: »Cook it, boil it, peel it or … leave it!« Ali po slovensko: »Prekuhaj, prevri, olupi ali … pusti!« Na potovanjih priporočamo pitje tekočine, tudi če še nismo žejni. Ko naše telo zazna žejo, smo že dehidri­ rani. Boli nas glava, postajamo vse manj zmogljivi ter se vse slabše počutimo. Najbolje je, če imamo s se­ boj oralno rehidracijsko raztopino, ki jo lahko kupi­ mo že v slovenski lekarni. V stiski si jo lahko pripravi­ mo sami iz litra ustekleničene vode, žličke kuhinjske soli, treh žlic sladkorja in nekaj limon ali pomaranč. Tudi kokakola, juha in sadni sokovi so primerni za zdravljenje rehidracije. Tekočino pijemo v majhnih, počasnih požirkih. Hlajenja pijače z ledom ne pri­ poročamo, saj ne vemo, kakšna je bila voda, ki so jo uporabili za pripravo ledu. Zamrzovanje ne uni­ či vseh bakterij, le zmanjša njihovo število. Tisti, ki vas tare potovalna slabost, vzemite primerna zdravi­ la proti slabosti. Poskrbite tudi za zdravila proti nes­ pečnosti in strahu pred letenjem. Seveda ne pozabite na zdravila, ki jih morate že doma redno jemati (kontracepcijske tablete, table­ te proti zvišanemu krvnemu tlaku, tablete za zdra­ vljenje sladkorne bolezni …). Priporočam vam, da se morda pred odhodom pogovorite z osebo, ki je prav­ kar prispela iz dežele, kamor se odpravljate. Veliko­ krat boste prav od popotnikov dobili najboljše infor­ macije o deželi, običajih, oblačilih, zdravstveni službi, boleznih itd. Uporaba zdravil v visokih gorah Zapisani nasveti so namenjeni tudi vsem tistim, ki se odpravljate v večje nadmorske višine. Vendar za uporabo zdravil v visokogorju (nad 2500 m) obstaja posebno pravilo, ki se ga moramo brez izjeme držati. Glasi se takole: Če imamo zdravstvene težave na viši­ ni, velja, da jih imamo zaradi višine, in tako tudi ukre­ pamo, dokler ni dokazano drugače. Torej vsak zdra­ vstveni zaplet (kot so glavobol, slabo počutje, kašelj, omotica, slabost in bruhanje) takoj razumemo kot znak višinske bolezni in se nemudoma spustimo na nižjo točko. O ukrepih pri višinski bolezni in o nje­ nem preprečevanju smo že pisali v eni od prejšnjih številk1, zato vas vabim, da si zdravstvene nasvete za gibanje v visokih gorah ponovno preberete, preden se tja odpravite. Za konec Potovalna lekarna seveda ni potrebna, če je nočete imeti, saj se zdravila lahko kupijo tudi v lekarnah na našem cilju. Je pa kljub temu zelo, zelo priporočljiva, sploh če se odpravljate v odročne kraje. Ni hujšega kot iskati lekarno takrat, ko jo res nujno potrebuješ, do nje pa morda še nekaj dni ne moreš priti. Pa sreč­ no pot tja in nazaj! m 1 Planinski vestnik 5/2012. Doc. dr. Petra Zupet, dr. med., prof. šp. vzg., spec. me- dicine športa, je predstojnica Inštituta za medicino in šport (IMŠ) v Ljubljani, predavateljica na Univerzi na Primorskem, predsednica Združenja za športno medi- cino Slovenije in zdravnica GRZS. Potovalno lekarno sestavljajo zdravila in materiali, ki jih nese popotnik s seboj in si z njimi v kritičnih zdravstvenih trenutkih pomaga sam. Foto: Vladimir Habjan 61 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Predsednica društva sem postala pred enajsti­ mi leti. Bila sem dokaj mlada, imela sem veliko vzor­ nikov. Člani so me zadolžili, naj popeljem stoletnika v novo tisočletje. Želela sem si, da bi izvajali dejavnosti, ki jih bomo zmogli in bodo v dobro članstva, najbolj pa, da bi se imeli v društvu fajn. Sestavili smo mlado ekipo, ki je stoletnika resnično poživila. Izšolali smo skupino mladih planinskih vo­ dnikov, ki so poprijeli za delo skupaj z nekaj preka- ljenimi mački. Večino nalog smo izpeljali po načelu »od ideje do metle« oz. »vsi delamo vse, od začetka do konca«. Stoletnico društva smo počastili s knjigo, posvečeno tridesetim zimskim vzponom na Snežnik. Sledila sta še organizacija svečane skupščine v Ilirski Bistrici in Dan slovenskih planincev na Sviščakih. Ob nastopu mandata so me opozorili, da smo finančno dobro stoječe društvo, s pripombo, da so sredstva vezana z namenom, da bi obnovili kočo na Snežniku. Naj zapišem, da je koča na Snežniku za­ dnja, ki se oskrbuje izključno "na ramah ljudi". To po­ meni, da moramo na Snežnik prinesti v nahrbtniku čisto vse, od vžigalic do poslednjega polena. Obno­ va nam je uspela s sponzorskimi sredstvi pomemb­ nih domačih podjetij in podjetnikov ter s pomočjo slovenske vojske, ki je vse potrebno prepeljala na vrh, tako da smo kočo uspešno prenovili. Zamenjali smo kuhinjsko opremo in štedilnik, kočo na novo elektri­ ficirali, uredili šterno, vodovodno napeljavo, sanita­ rije, sončno elektrarno, zamenjali okna in vrata. Do­ bro nam je šlo od rok, ker smo imeli pridne in delavne najemnike. Slavko in Janja sta s svojo ekipo presegla vsa pričakovanja in celo desetletje odlično skrbela za kočo in njene obiskovalce. Darinka Dekleva Ob stodeseti obletnici Planinskega društva Snežnik Ilirska Bistrica bi rada zapisala nekaj, na kar bodo naši člani ponosni, v zadoščenje vsem, ki so si za delovanje društva prizadevali, in z namenom, da bi o naših podvigih brali tisti, ki nas ne poznajo. Morda bodo v zapisanem zagledali obrise svoje zgodbe. Planinske vrednote štejejo in ostajajo Jubilej Planinskega društva Snežnik Ilirska Bistrica OBLETNICA Koča pod vrhom Snežnika Foto: Sebastijan Reven 62 V tem desetletju je ponovno zacvetelo delo z mladi­ mi. Ponosni smo lahko na planinske izlete, ki smo jih poimenovali Mlad bistr'ški planin'c, in čudovite pla­ ninske tabore. Mladi vodniki so otrokom znali prika­ zati planinstvo kot način življenja in so v gore pope­ ljali stotine otrok. Verjamemo, da bodo lepa doživetja pustila prijetne sledi v njihovih življenjih in morda ka­ sneje v delovanju planinskega društva. Naš ponos sta dobro delujoči planinski skupini na obeh straneh meje, obe članici PD Snežnik. Gre za Planinsko skupino Bazovica, ki deluje v okviru slo­ venskega Kulturnega prosvetnega društva v Reki, in za Smučarski klub Devin, ki deluje v planinski sekciji. Ob njiju še bolj začutimo, kako lepo je, ker smo Slo­ venci. Že več kot desetletje se srečujemo pri nas pod Snežnikom, na Reškem in na tržaškem Krasu, kjer planinarimo in se družimo. Srečanja smo poimeno­ vali Prijateljstvo brez meja. Snežniški gozdovi so obsežni, pohodništvo pa vedno bolj priljubljeno. Včasih pride tudi do nesreče. Naša skupina GRS organizacijsko spada pod GRS Ljublja­ na. Približno dvajsetčlanska ekipa se redno uspo­ sablja in je vedno pripravljena, da pomaga tistim, ki zaidejo ali se poškodujejo na nedostopnih terenih in zaprosijo za pomoč. Fantje so pridni in nepogrešljivi tudi pri večini naših akcij. Ljubitelji Snežnika skrbijo za približno sedemdeset kilometrov planinskih poti. Njihovo delo je prepo­ znavno po lesenih kažipotih. Delujejo skoraj nevi­ dno. Dokler je vse v redu, nihče ne pomisli, da je tudi za poti in oznake treba skrbeti. Zelo smo se posvečali tudi strokovnemu delu in izo­ braževanju. Mladi fantje in dekleta, vodniki, ki so bili na začetku maturanti, nato diplomanti, so zdaj veči­ noma že zaposleni. V tem desetletju smo izobrazili vsaj dvakrat toliko članov, kot jih je na voljo za delo. Veliko je takih, ki so kmalu opustili obveznosti do društva. Težko je, saj današnje službe in način življe­ nja niso najbolj naklonjeni prostovoljstvu. Veliko ak­ tivnih članov je dnevnih migrantov, ki odhajajo zju­ traj v temi od doma in se vračajo v mraku. Delovanje društev se je precej spremenilo in se stalno posodablja. Poslovati moramo kot podjetja. Spošto­ vati moramo množico zakonov, pravil in prepovedi. To se mi zdi zelo stresno, saj nismo strokovnjaki, zato nam strah pred napakami ali prekrški odžira energijo. Naj omenim še visoke tekoče stroške (najemnina, ra­ čunovodske storitve, prevozi …), ki niso vedno soraz­ merni z vloženim delom in dohodki, čeprav izbiramo najugodnejše ponudnike. Poseben udarec so nam za­ dale davčne blagajne, v katerih še zdaj ne vidim prave­ ga smisla. Poslovanje z njimi je nesmiselno. A če po­ gledamo v zgodovino, kaj vse je društvo prestalo, so to malenkosti. Nekaj sredstev za delovanje pridobimo na podla­ gi občinskega razpisa za sofinanciranje programov športa. Za prijavo na razpis in zahtevek porabimo za­ jeten paket papirja. Drugi del dohodka sta najemnini naših dveh planinskih postojank. Poleg zavetišča na Snežniku imamo v lasti še planinski dom na Svišča­ kih. Pravijo, da je bil ta nekdaj svinjak ob planinski po­ stojanki CAI, ki so jo postavili Italijani, in je tik pred koncem vojne pogorel. Po letu 1950 so Bistričani za­ čeli obnavljati to pomožno zgradbo in jo imenovali Cankarjeva koča. Zaradi dobre obiskanosti so jo sko­ raj vsako desetletje nekoliko izboljšali. Zdaj že več let zamujamo. Streha je načeta, kliče po obnovi. Morali se bomo znajti. Ali pa tudi ne, saj občinski načrti ka­ žejo, da bo napoti velikim načrtom, po katerih bi Svi­ ščake spremenili v monden turistični center. Mislim, da bomo vseeno prekrili streho. Naj po dinamičnem desetletju v novem tisočletju str­ nem občutke. Trudili smo se po svojih močeh in se ob tem naučili veliko novega. Vsaka doba ima svoje čare in svoje težave. Tudi naša. Če pomislim, koliko držav se je ustanovilo in jih je propadlo na naših tleh v teh sto desetih letih, koliko družbenih ureditev je pre­ šlo, koliko valut smo zamenjali in še kaj, sem pono­ sna, da smo planinci tako stanovitni. Planinske vre­ dnote ‒ ljubezen do gorske narave, dobra družba in vzgoja mladih ‒ so trajne vrednote. m Planinski dom na Sviščakih Foto: Anita Hromin Skupinska slika s tabora v Laškem rovtu 2016 Arhiv Darinke Dekleva P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 63 63 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Ko je že skoraj zmagal na regati samotarjev okoli sveta, je sporočil na cilj: "Plujem dalje, ker sem srečen tukaj in morda tudi zato, da rešim svojo dušo …" Dalmatinska Zagora, zaledje veliko bolj znane zadrske in šibeniške obale, je tak kraj. Divji kanjon njene reke Čikole je tak. Kraj, ki ti reši dušo. Najlepši v letnih ča­ sih, ki niso poletje. Takrat so dnevi mirni in blagi. Bo­ rovci so živi, gozd nedotaknjen. Govori kamen, govori voda in včasih še veter. Tukaj ne ropotajo naduti avto­ mobili, tukaj še srečamo, če sploh srečamo koga, fante in dekleta, ki se držijo za roke. Dalmatinsko zaledje so gore, prave gore po svojem divjem videzu. Ne po nad­ morski višini, le zakaj bi bila tukaj sploh pomembna vi­ šina? Reka Krka plava mlada in lepa globoko v soteski in z leve se vanjo spušča še Čikola, zelena in sončna. In vijoličaste trave in kamni, suhi in rumeni, jo objemajo visoko čez strme in zavite bregove. Nad Čikolo, v skalovju njenega desnega brega, je raz­ peta na nekoč nezavzetnem skalnem pomolu trdnja­ va Ključica, bolj del neba kot del Zemlje. Dolgo mi je burila misli. Težko dostopna utrdba. No, na koncu se je izkazalo, da je dostop iz vasi Ključ prav lahek. Malo po makadamski cestici, malo po drobni stezici čez strma melišča, preplezamo nekaj skalnih blokov in smo tam. Dostop z nasprotnega brega, iz vasi Goriš, pa je pov­ sem druga pesem. Tu je divjina, strmina, steza sem in tja izgubljena. Ampak saj bomo šli tod, kajne? Kaj pa je za nas gornike življenje, če ne iskanje lepote in izziva? Vse to nam pomaga. Ponudi nam mir. In tišino. Vsem tistim, ki imamo radi tišino. Vonj morskih alg nas uja­ me z ne tako zelo oddaljenega morja. Beli galebi živijo v kanjonu. Častijo sonce. In sonce starih časov je vedno zraven v stari trdnjavi. Ključica je iskrica iz preteklosti, iz katere ni več vrnitve. Aleš Nosan Kakšen kraj! Kraj, kjer bi star Indijanec na svoji prvi vožnji z avtomobilom izstopil, sedel na rob ceste in rekel: "Počakati moram, tukaj me lahko dohiti moja duša …" Kraj, kjer bi veliki francoski jadralec Bernard Moitessier naredil enako, kot je naredil na morju. Ključ do Ključice MINIATURA Trdnjava Ključica Foto: Aleš Nosan 64 Kakorkoli, ure na Ključici so ure, ki jih ljubiš, ure pod prijaznim zimskim soncem, in povsod okoli divje ka­ menje v barvi limone ponika in vstaja v naših očeh. Pod mano reka Čikola teče v kanjonu. Imenitna zelena ce­ sta v ameriškem slogu. Mehko in gotovo teče, vtisnje­ na v skale, kajti takoj pod trdnjavo je izstop iz najožjega dela kanjona. Voda se igra na spinetih kamnite dežele. Senca sonca drhti čez in še čez. Danes je trdnjava mrtev mir na zgodovinski poti. Ko zahaja sonce, je grad goreč. Če zaviješ v njene skale, pri­ deš na kraj, kjer je stara hrvaška plemiška družina Ne­ lipić nekoč hodila pred teboj. Oni so v 13. stoletju zgra­ dili utrdbo, ki je varovala pomemben vojaški prehod. Postavili obrambo pred tekmeci Šubići in Šibenikom – obzidanim mestom na obali. Tako divje lepa razrušena zgradba danes zavzema skal­ ni greben – hrbet proti Čikoli. Malo moramo spleza­ ti po njem. Skala je dobra, nič ni nevarno, vse je samo užitek. Sama je. Čeprav – lepota ni nikoli sama, ker je lepota. Osrednji objekt je nepravilen štirikotnik, v ka­ terega je vklopljen odlično branjen peterokotni stolp. Na koncu so ga vendarle osvojili osvajalci. Kdo drug kot Osmani. Ključ življenja je ugasnil. Od takrat ptice v trdnjavi živijo same. Tak je moj spomin na dolg no­ vembrski sprehod, ki ni bil sprehod. Prej prava gorni­ ška tura. Ključ do Ključice, ki me je izzval, da sem ga iskal in našel. m Informacije Parkiramo pri šoli v majhni vasici Goriš (208 m), ki jo dosežemo po označenem odce- pu s ceste Šibenik–Drniš. Vas leži na planoti na levem bregu reke Čikole. Obstaja težko sledljiva pot proti kanjonu, še bolje pa je na- daljevati po kolovozu vzporedno s kanjonom proti severovzhodu do makadamske cesti- ce, ki se čez planoto pravokotno na kanjon spušča do mosta na reki Čikoli. Po njej gremo levo, spodaj prečkamo vojaški most in po travnikih in skozi gozd sledimo stezici v de- sno proti vidnemu najožjemu delu kanjona. Pred vstopom v ožino zavijemo levo v skalnat greben. Lažje plezanje po trdnem apnen- cu nikjer ne preseže I. težavnostne stopnje. In smo na trdnjavi. Seveda je mogoč povra- tek po isti poti, še lepše pa je prečenje proti severu. Po stezici se čez melišča povzpnemo v breg nad trdnjavo. Nato po makadamski cestici dosežemo vas Ključ. Od avta smo od- daljeni približno 15 kilometrov, vendar vrnitev s pomočjo prijaznih domačinov ne predsta- vlja nobene težave. Tura nam bo vzela 4–5 ur zmerne hoje, orientacija je zahtevna, plezalni vložek pa ni težaven. N ak lo fe n ge l v se bu je d ie til am on ije v di kl of en ak at . Zanesljiv spremljevalec na vsakem koraku. Proti bolečinam v mišicah in sklepih . NANESI GEL. BRIŠI BOLEČINO. GIBAJ SE NAPREJ. www.naklofengel.si Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom. 459-2017_NAKLOFEN GEL_Ad_173x122_SI.indd 1 28.3.2017 13:42:47 P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 65 PRAZNUJEMO Sandi Blažina – devetdesetletnik Maruška Lenarčič Sandi Blažina, alpinist, alpinistični inštruktor, gorski reševalec in vodnik, vzgojitelj mladih, vodja odprav in planinski organizator, je 29. decembra 2016 dopolnil častitljivih devetdeset let. Rojen v zavedni slovenski družini iz Sv. Jakoba v Trstu se je že zelo zgodaj srečal s planinskimi izleti in smu­ čanjem. Že leta 1943 se je udeležil mladinskega alpi­ nističnega tabora v Dolomitih ter plezal v plezališčih v okolici Trsta in v Glinščici, kjer ima tudi svojo smer. Tečaj za alpinističnega inštruktorja je zaključil v Italiji leta 1946. Ko je leto kasneje šel študirat v Ljubljano, se je vključil v družbo takratnih znanih plezalcev, s kate­ rimi je preplezal pomembne smeri v stenah sloven­ skih gora. Njegovi vrstniki so bili legendarni alpinisti France Zupan, Rado Kočevar, Marjan Keršič ­ Belač in drugi. Tine Mihelič je ob Sandijevi sedemdesetletnici o nje­ govem plezalnem mojstrstvu zapisal: "Sandi je izšel iz tržaškega plezalskega kroga in se naučil plezati v trdi šoli Glinščice in Dolomitov. /.../ Vsi smo občudova­ li njegov elegantni slog plezanja, ki si ga je pridobil v krogu častilcev izročila velikega Comicija." S sople­ zalci je Sandi preplezal mnoge prvenstvene smeri, z Alešem Kunaverjem sta v Steni preplezala znano Tr­ žaško smer. Opravil je tudi mnoge ponovitve, med njimi drugo ponovitev Čopovega stebra leta 1948. S soplezalko, kasnejšo ženo Danico Pajer, sta leta 1950 preplezala Čopov steber kot prva mešana naveza; Danica je bila v njem prva ženska po Pavli Jesih. Leta 1952 se je preselil v Izolo in nato v Koper, se za­ poslil in si z Danico ustvaril družino. Njunih skupnih uspešnih navez je bilo konec, gora pa nista zapusti­ la. Skupaj s hčerjo Nevo so jih kljub oddaljenosti po­ gosto obiskovali, plezali ter se družili s slovenskimi in italijanskimi alpinisti. Danica je moža vseskozi podpi­ rala pri alpinističnem razvoju in organizaciji odprav. Sandi je prvi slovenski andist, saj je vodil dve akadem­ ski odpravi v Ande. Leta 1964 je bil vodja jugoslovan­ ske odprave v Cordillero Real v Boliviji pod Huayno Potosi; povzpeli so se na Illampu ter opravili dvaintri­ deset pristopov, deset na deviške vrhove, povrhu pa so izdelali še bogato kartografsko gradivo. Druga "nje­ gova" odprava je leta 1975 odšla v Cordillero Blanco v Peru z glavnim ciljem osvojiti vrh Chacraraju. Leta 1967 se je udeležil odprave v Pamir, na kateri se je povzpel na sedemtisočak Pik Lenin. Bil je tudi član III. jugoslovanske alpinistične odprave na Istor­O­Nal v Hindukušu v zahodnem Pakistanu leta 1971. Sandi in Danica Blažina sta se v povojnem času v slo­ venskem prostoru uveljavila kot uspešna alpinista, ne smemo pa spregledati njunega dragocenega prispev­ ka k delovanju Obalnega planinskega društva (OPD) Koper, ki pokriva območje slovenske Istre. Vanj sta se vključila takoj po preselitvi leta 1952 in vseskozi osta­ la člana, zato ju je društvo leta 1995 imenovalo za ča­ stna člana OPD Koper. Sandi je bil od vsega začetka v društvu zadolžen za alpinistično dejavnost. Čeprav se je kasneje priselilo na Obalo kar nekaj predvojnih al­ pinistov iz Trsta in Slovenije – med njimi starosta Fra­ njo Kunej, Albert Pahor, Viljem Virens, brata Nerino in Sergio Gobbo, Miloš Križaj, Marjan Šavelj, Janko Blažej, pa ti žal za društveno delo niso imeli časa, tako da je bil alpinistični odsek, seveda pod Sandijevo tak­ tirko, ustanovljen šele leta 1979. Še pred tem se je Blažina odzval skupini mladih nav­ dušencev in poiskal primerno plezališče za izvedbo alpinistične šole v črnokalskih stenah, kjer je plezal že legendarni Emilio Comici s soplezalci iz Trsta; našel je celo nekaj njihovih klinov. Očistili so steno in tam izvedli alpinistično šolo. Tako je nastalo plezališče, ki je danes, v času prostega plezanja, pravi raj, znan plezalcem po vsem svetu. Plezalna šola pa je postala Sandi Blažina Foto: Maruška Lenarčič Dva jubileja 66 stalna dejavnost našega obalnega društva. Iz nje je iz­ šlo veliko alpinistov, med katerimi izstopajo Ines Bo­ žič, Peter Čižmek in Sanja Vranac. Od vsega začetka je Sandi za društvo pripravljal zani­ miva predavanja. To so bili časi brez interneta in po­ plav fotografskih posnetkov, zato so bile predstavitve njegovih odprav in plezarij v sliki in besedi nepre­ cenljiva dragocenost pri vzgoji planincev. Kot pred­ sednik OPD Koper se je povsem posvetil društvene­ mu delu. Društvo je vodil v dvoletnem mandatu od aprila 1983 do marca 1985. Takoj je pridobil nekate­ re prijatelje alpiniste in jih vključil v vodenje zanimi­ vih pohodov in tur. Z njimi je gorništvo OPD Koper nedvomno dobilo širšo dimenzijo. Udeležence je po­ učeval tudi o varnejši hoji in sploh o disciplini v go­ rah, ki je neizogibno potrebna za uspešno izvedene pohode. Kot svetovljan in poznavalec raznoterih gor­ stev v tedanji Jugoslaviji je tja popeljal številne planin­ ce, članom OPD Koper so se pridružili planinci iz Tr­ sta, Ilirske Bistrice in od drugod. Odšli so na izjemno zanimiva planinska popotovanja po Durmitorju, na Prenj, Maglić, v Prokletije, na Solunsko glavo … Obi­ ski tujih gora so postali stalnica koprskega društva. Med letoma 1984 in 1987 je uspešno povezoval dru­ štva v Meddruštvenem odboru planinskih društev za obalno­kraško­notranjsko območje. Ker je primanj­ kovalo usposobljenih planinskih vodnikov, se je z zagnanostjo lotil organizacije seminarja za vodnike. Skladno s tedanjim Pravilnikom o planinskih vodni­ kih PZS je pripravil program in ga s pomočjo sode­ lavcev tudi izpeljal. Dvanajst novih vodnikov PZS za lahke in zahtevne ture v letnih razmerah je pomemb­ no vplivalo na razvoj planinskega duha na tem obmo­ čju. Večina od njih po tridesetih letih še vedno deluje v planinstvu. Sandi Blažina je dal planinstvu in vsem nam, ki smo imeli vsaj malo stika z njim, ogromno – doživljamo ga kot veliko avtoriteto v najširšem, pozitivnem pome­ nu besede. m Petkrat dvajset – Franček Onič Andreja Erdlen Ne, nima še sto let! Predstavila bom osemdesetletni­ ka, ki je letos februarja, teden dni pred osemdesetim rojstnim dnevom, že dvajsetič stopil na vrh Pece po­ zimi! O dolgoletnem članu Planinskega društva Poljčane, članu upravnega odbora, ki se je na prvi planinski iz­ let na Pohorje odpravil kar v sandalih in že dolga leta vodi markacijski odsek, sem nekaj napisala že ob nje­ govi sedemdesetletnici. Njegovi planinski prijatelji z velikim občudovanjem ugotavljamo, da mu tudi štiri dvajsetice niso vzele ne volje, ne moči, ne veselja do planin in vsega, kar je z njimi povezano. Planine so že od začetka šestdesetih let prejšnjega sto­ letja pomemben del njegovega življenja. Morda tudi zaradi tega, ker sta s znano vodnico Dragico že leta 2014 praznovala zlato poroko. Petdeset let skupne­ ga življenja, ki so ga zaznamovale gore in dejavnost v planinskem društvu, s posebnim poudarkom dela z mladimi. Drug drugega sta podpirala in spodbujala pri delu ter zaznamovala več kot pol stoletja delova­ nja poljčanskega planinskega društva. Društvo je leta 1961 ustanovilo mladinski odsek, Dragica je postala načelnica, Franček pa član odbora. Že približno petdeset let je tudi član upravnega odbo­ ra PD Poljčane. Svoje znanje je vedno rad in uspešno prenašal na druge. Leta 1963 je opravil vodniški tečaj, leta 1970 pa še tečaj za inštruktorja planinske vzgoje ter deset let sodeloval na tečajih za planinske vodnike in mentorje. Številne generacije se spominjamo, kako lepo je bilo na izletih, ko je z mladimi prepeval, igral nogomet, kartal, nas spodbujal in med igro tudi pou­ čeval. Predaval je v planinski šoli, učil nas je osnov ori­ entacije in kot načelnik markacijskega odseka vsa leta vzorno skrbel in še skrbi za poti na Boč, ki jih je v teh letih neštetokrat prehodil. Več kot trideset let je fotografiral planinske dogodke in tako mnoge ohranil za kroniko planinskega dru­ štva, prepeval je v planinskem oktetu, izdeloval de­ koracije za planinske plese in druge planinske prire­ ditve, pripravljal je kresovanja na Boču. Je to sploh mogoče? Je mogoče, da je nekdo aktiven na toliko po­ dročjih? Je, če je človek dobro organiziran in premore toliko srčnosti kot naš Franček. Čeprav je delu z mladimi posvetil več prostega časa kakor urejanju poti, si kot markacist zasluži poseb­ no pozornost. Njegove smerne in informativne table, na katere naletimo na območju Boča, so še ročno iz­ pisane in so pravi odraz njegovega načina dela. Pov­ sod in vedno je natančen, dosleden, vsak izdelek iz­ raža njegovo skrbnost in smisel za estetiko. O delu ne govori veliko, vse dela s svojim orodjem, a tega nikoli Franček Onič Foto: Mihael Jezeršek 67 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K ne poudarja. Veseli se, da ima markacijski odsek tudi nove, mlade člane, saj ve, da so ti najboljša naložba. In s kakšnimi rekordi in presežki se lahko pohvali naš slavljenec? Kolikokrat je osvojil vrh Triglava in v koli­ kem času je prehodil Slovensko planinsko pot? Koli­ ko ur prostovoljnega dela je opravil za planinsko dru­ štvo? Ne vem, tega verjetno niti sam ne ve. Dejstvo je, da ni nikoli iskal rekordov, presežkov, nikoli ni želel, da bi bil na vrhu prvi, da bi dosegel najboljši čas, da bi osvojil največ vrhov. Njegove želje so bile in so dru­ gačne: da bi hribe spoznaval, da bi jih približal vsem generacijam, da bi vsi varno prišli na cilj in se zdravi in polni spominov na lepa doživetja vrnili domov. Še ve­ dno sodeluje pri vodenju izletov, markira poti, še ve­ dno je zaželen in spoštovan v vsaki družbi. Poznam ga že približno petdeset let in zdi se mi, da se v tem času ni nič kaj spremenil: še vedno ohranja iskrivost, smi­ sel za humor in veliko srčnosti. Tudi letos, ko smo se vračali s Pece, je še prav lahkotno sestopal po snegu. Za vse člane PD Poljčane, ki smo se udeležili leto­ šnjega zimskega pohoda na Peco, je bil ta pohod po­ seben. Štirinajst nas je bilo. Jubilant Franček je hodil nekje na sredini kolone. Zmerno, enakomerno in z zase značilno vztrajnostjo. K našemu jubilantu je pri­ stopilo še nekaj drugih planincev. Stiski rok niso izra­ žali samo čestitk ob osemdesetletnici in za doseženi vzpon, temveč tudi veliko mero občudovanja in spo­ štovanja. Za sestop z vrha Pece do koče smo porabili več časa kakor za vzpon. Prav zaradi našega jubilanta. Pa ne zato, ker bi bil počasen, pač pa zato, ker so ga še na poti ustavljali, mu čestitali in se z njim fotografirali. Ko sem bila mlajša, se mi nikoli ni zdelo, da Franček dela. Občutek sem imela, da je vse, kar počne, zanj prijetna sprostitev: ko nas je otroke spremljal na izle­ tih, se je z nami smejal, se zabaval – torej je tudi on užival. Na nobeni delovni akciji ni bil slabe volje, zde­ lo se je, da se prav veseli, da lahko spet nekaj postori. Seveda pa kljub skromnosti ni ostal neopažen. Prejel je srebrni (1967) in zlati (1979) častni znak PZS, zlati častni znak mladinskega vodnika (1976), ob petdese­ tletnici spominsko plaketo PZS, leta 2000 Knafelče­ vo diplomo za delo markacista in leta 2009 še naziv častni vodnik PZS. Priznanja, ki dokazujejo, da smo njegovo delo opazili in ga cenimo. Več kot našteta priznanja pa pomenijo neizbrisni sledovi njegovega vztrajnega, natančnega, potrpežljivega dela, ki so vi­ dni na vsakem metru poti na Boč in ostajajo v spo­ minih in srcih mnogih, ki smo hodili in še hodimo z njim v hribe. Torej, dragi, spoštovani jubilant: hvala za vse delo v okviru PD Poljčane, PZS, za vse nasmehe, zanimi­ ve in poučne pripovedi, spodbudne besede, za ure in ure na našem lepem Boču pri nadelavi in vzdrže­ vanju poti, za vsa prijetna druženja. Srečno in varen korak tudi v prihodnje! Peca nas pričakuje tudi nasle­ dnje leto. m Slika v knjigi Rože na Slovenskem je nakazovala lahko nalogo. Kdo ne bi našel rastline, podobne zéleni, in to spomladi, ko je v hribih trava komaj pričela odganjati? Nekajkrat se spustim po pobo­ čju, vendar kmalu ugotovim, da je tam trava pre­ gosta in bi hitro zadušila rast male kobulnice. Raz­ iskovanje preusmerim proti notranjosti planote. Korak se mi ustavi pred gozdom. Enostavno sem vedel, da rastline ne bom našel v gozdu. Instinkt? Za potrditev te sposobnosti imam zdaj veliko pri­ ložnost, le možgane moram pripraviti na sodelo­ vanje. Skoraj nemogoče je namreč umiriti to dr­ hal garaško. Vedno nekaj meljejo, urejajo, rešujejo, predvidevajo, celo ilegalno, kar tako, brez moje ve­ dnosti. Za ukaze se običajno ne zmenijo. Najbolje jih obvladaš z ukano, in sicer tako, da jih mimogre­ de seznaniš s kakšnim zanimivim problemom, in Prvomajski obisk Čavna sem si popestril z iskanjem rastline, ki jo je bilo najlaže najti na obronkih Trnovske planote, dokler je niso na ogled postavili v Alpskem botaničnem vrtu v Trenti. Prebral sem, da se je porednica hitro prilagodila na novo okolje, se izmuznila skozi ograjo in se začela razgledovati po okolici. Nekatere pretiravajo in se skrijejo visoko v skalne razpoke. Foto: Ivan Premrl 68 deloholiki kot popadljivi psi zgrabijo priložnost in ga­ rajo s tako vnemo, da zanemarijo celo informacije, ki jih prejemajo od čutil. V gorskem svetu jih je najbolje preusmeriti na obdelavo obilice zanimivih podatkov, ki jih posredujejo oči. Z vidom začneš zaznavati naj­ manjše podrobnosti, v podzavesti slišiš zelo, zelo ra­ hlo šumenje, ker neugnanci verjetno niso pozabili na delovanje ravnotežnega organa. Delovanje vseh dru­ gih čutil je nezaznavno, možnost intuitivnega odlo­ čanja je največja. Je intuicija neki vzorec izkušenj prednikov, ki se lah­ ko prenaša na potomce, ali je vzorec naših doživetih in posplošenih situacij, zapisanih globoko v podzave­ sti, ki jih je mogoče zaznati le v posebnih okoliščinah? Takrat jo zagledam … "Hladnikija!" usekajo možgani. Rastlinic je več in opazim jih le zaradi pomladansko sveže obarvanih zelenih, v značilen vzorec urejenih listov. Rastejo na pobočju, ki ni direktno izpostavlje­ no močni popoldanski pripeki. Vsaka ima svojega ka­ mnitega varuha, ki preprečuje, da bi jo trava popolno­ ma prekrila. Nekatere pretiravajo in se skrijejo visoko v skalne razpoke, kjer varne pred zadušljivo travo po­ skušajo preživeti morilsko sušo. V zrelih letih se te male spogledljivke ne ozirajo več na lepoto, temveč vso svojo energijo usmerijo v ohranitev vrste. Manj­ še rastline razvijejo velik kobul, ki kot dežnik prekriva liste. Večje primerke, ki dosežejo velikost moške dla­ ni, pa lahko popolnoma prekrije tudi po šestnajst ne Z instinktom do najdbe Hladnikija GOR SKO CVETJE Ivan Premrl ravno lepih kobulov. Ti so na različnih stopnjah ra­ zvoja. Starejši so že osemeneli, mlajši pa v cvetu ali komaj nastavljajo popke. Tako majhna rastlina bi tež­ ko istočasno razvijala tako množino razplodne mase, po delih pa ji to kar dobro uspeva. V primeru neustre­ znega vremena za zorenje semena je najstarejši kobul dobro zagotovilo za nadaljevanje vrste. Po dobrem mesecu je navdušenje zamenjalo razoča­ ranje. Male velikanke s šestnajstimi kobuli ni bilo več. Odtisi parkljev in sveži kravjaki razkrivajo možnega krivca. Težko si predstavljam, kako krave goltajo ko­ bulnice, vendar je že dejstvo, da s pašo uničujejo eno od maloštevilnih rastišč te izredno redke rastline, ne­ zaslišano. Za zavarovanje bi bilo treba prestaviti le ne­ kaj 10 metrov ograje in opustiti nekaj arov pašnika. Nisem hotel gledati niti razmišljati o tem razdejanju, zato sem možgane izzval: "Brez intuicije je ne bi na­ šel." Napaka! Neutrudneži so podivjali: "Edini vstopni podatek je bila slika. Svetloba na sliki je direktna. Ta vrsta svetlobe je neznačilna za gozd, zato je bilo iska­ nje tam nesmiselno. Z načrtovanim iskanjem bi bilo rastišče odkrito najkasneje v dvaindvajsetih minutah. Aktivno spremljaj naše analize in jih upoštevaj. Pre­ dajanje sanjarjenju med hojo je nevarno. Verjetnost intuitivnega odkritja rastišča je nična. Primerjava …" V avtomobilu se norenje možganov popolnoma umi­ ri. V nevarnosti delujemo usklajeno, sicer vožnje do­ mov ne bi preživeli. m Vsaka ima svojega kamnitega varuha. Foto: Ivan Premrl Večje primerke lahko prekrije tudi šestnajst kobulov. Foto: Ivan Premrl 69 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Opravljeni v puhast kožušček, ki jih varuje pred zmrzaljo, se zgodaj spomladi pogu­ mno podajo na svetlo ‒ tako zgodaj, da je večina vrstno bogate vegetacije suhih, ne­ gnojenih travnikov še v dobi mirovanja. Navadno je prva velikonočnica (Pulsatilla grandis), ki jo v Sloveniji ‒ zaradi intenzivne kmetijske rabe primernih habitatov ‒ sre­ čamo le še na dveh rastiščih. V osrednjem in vzhodnem delu naše dežele ji kmalu sle­ di navadni kosmatinec (Pulsatilla nigricans), ki ima z ohranjanjem primernih rastišč podobne težave kot velikonočnica. Vse vrste kosmatincev pri nas so zavarovane. m Polona Gorišek Kosmatinci si upajo! Korak s poti FOTO ZGODBA Velikonočnica Foto: Polona Gorišek Navadni kosmatinec Foto: Polona Gorišek 70 P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 71 71 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K UŽIVAJ V TRENUTKU Pride čas, ko se je potrebno ustaviti, zbrati najboljše prijateljice, zavezati vezalke in se odpraviti na igro v naravi. To je vaš čas, čas za odklop od vsakdanjega stresa in čas, da se povežete s svojimi najljubšimi. Poiščite inspiracijo za pohodne avanture, tudi na naši interaktivni strani salomon.com. 72 NOVICE IZ VERTIKALE Tokratne novice so verjetno zadnje, ki bodo vsebovale kanček zime in zimskih vzponov. Sonce že močno greje in krči snežno odejo. Na Kam- niškem sedlu bi najbolj neučakani skalni plezalci že tipali toplo in kopno, suho skalo. Pomlad je nezadržno pri- korakala v naše kraje in zagospodari- la. Zimske užitke dopušča le še tur- nim smučarjem, ki izkoriščajo dobro predelan sneg in jutranji hlad. Zadnji vzdihljaji zime Kdor je iskal, je verjetno našel. Raz- mere namreč. Kot je raznovrsten al- pinizem, so bile raznovrstne tudi raz- mere. Ampak ker že stari rek pravi, da ni slabih razmer, ampak so samo slabi alpinisti, so iskalci razmer tudi tokrat poskrbeli za zapolnitev teh vr- stic. Izpostaviti velja nekoliko lokalno obarvan vzpon, prvo zimsko ponovi- tev smeri Karawanka (600 m, IV, 4, M4/A0, 85°) v severni steni Ve- likega Kladiva. Pod njo se je (seve- da) podpisal Miha Zupan (AO Tržič), ki je smer z Gregorjem Klančarjem (AO Novo mesto) preplezal v sobo- to, 11. marca. V spodnjem delu sta ji dodala še direktni vstop čez plošče. Razmere sta imela zelo spremenlji- ve, od tankega škripavca, pršiča in kopnih skal do odličnega snežnega ledu. Ker pa je uspešen vzpon samo polovica ture, sta si privoščila še dolg sestop po Zahodni grapi v Kofce gori. Istega dne sta se nad Okrešelj po- dala Jurij Rous in Peter Janežič (oba AO Črnuče), ki sta zavila v Steber Štajerske Rinke (600 m, 4/M5+, 80/40–60°, A0) in si dobesedno vzela čas. Kot da zabavno plezanje v slabih razmerah ni bilo dovolj, sta se pozabavala še z metanjem avto- mobilskih ključev čez steno ter s sta- vo, ali jih bosta našla med sestopom. Kdor je stavil na uspeh, je zmagal. Ne najprijaznejše razmere in težav- no plezanje so ju upočasnili in pusto- lovščina se je končala šele ob pol še- stih zjutraj, ko sta si utrujena segla v roke in se potrepljala po ramenih. Verjamem, da jima bo smer kljub skromni letni oceni ostala v poseb- nem spominu. Take dogodivščine so čar in bistvo alpinizma. Tine Cuder in Tina Korinšek (oba AO Trbovlje) sta 14. marca preplezala smer Gorenjski nagelj (750 m, IV, 4+, M, 90/60–80°) v Vrhu Ribežnov nad Možnico. Tudi onadva sta pleza- la v zelo raznolikih razmerah, od pla- zenja po rušju, skorji, južnem snegu, pršiču do pikanja po škripavcu. Opra- vila sta tretjo ponovitev smeri, ki je prvi dve doživela v marcu 2015. Tudi matičarji še niso pospravili cepi- nov, ampak so še nekoliko bolj razši- rili nozdrvi in povohali razmere v Ze- lenici. Junaško so se pognali v smer AGT, kjer so težavne razmere pre- dlagale umik v Kozorogovo in pobeg po žlebu nazaj v AGT. Če omenjeni pobeg še ni bil preplezan, plezalca predlagata poimenovanje Varianta Lina (150 m, III/3, M, 80/40–60°). Poznejše razmere pa so bile prese- netljivo dobre in fanta sta s prešer- nim nasmehom hodila proti robu stene. Streljaj stran so Jan in Miha Podgornik ter Jan Slapšak (vsi Aka- demski AO) preplezali Kramarje- vo smer (600 m, III/2–3, do 75°) v Storžiču. Dobre razmere sta izkori- stila tudi Aleksander Krajnc in Anže Klarič (oba AO Ljubljana-Matica), ki sta se podala v zlovešči Črni gra- ben (600 m, III+/3, M). Večjih težav nista imela in zadovoljna sta koraka- la proti križu na vrhu. Dobro obiskana je bila tudi Pron- tarska smer (350 m, III/3, M) v Velikem vrhu. Očitno so Karavan- ke iskalcem razmer ponudile bom- bončke kot nagrado za trud. Tako so se tudi člani AO Kranj napleza- li v kombinaciji Mošeniške smeri in smeri Y (350 m, III/3, M), takisto v Velikem vrhu. Na njihove cepine sta čakala led in dober sneg, kar je ple- zalcem prineslo radost in veselje. Planjava je doživela vzpon po SZ- -grebenu (440 m, III/2, 55–75°), in sicer so po njem poplezavali Tja- ša Kolar (AO TAM), Andrej Jež (AK Črna) in Žiga Rozman (AO Rašica). Ker jim to še ni bilo dovolj oz. se jim je zdelo sestopanje po normalki dol- gočasno, so si za sestop izbrali Wisi- akovo smer (500 m, II–III/2). Pre- živeli so lep dan v hribih, kot se za zbrano družbo tudi spodobi. Tjaša in Andrej sta razmere izkoristila tudi na Jezerskem, kjer sta preplezala kla- siko – Teranovo smer (350 m, III, 80/45–60°). Tudi člani AO Železničar so izkori- stili lepe dneve in solidne razmere ter družno obdelali tri smeri v zaho- dni steni Kalškega grebena. Nove iz- kušnje, kondicijo in pekoča stegna so dobili v Centralni smeri (750 m, III+/3, M5, V), Diagonalki (750 m, III+/3, M, 70/40–60°) in v Levi sme- ri (400 m, III/3, M4, 70°). Če je bila plezarija relativno zabavna, je bil se- stop popolnoma druga pesem in do doline so prikolovratili nekateri prej, nekateri pa pozneje. A moč izkušnje je bila verjetno pri vseh enaka. Marko Mavhar (AO Grmada Celje) je preplezal Nemško smer (450 m, AI2) v Ojstrici, kjer je bil deležen pre- težno dobrih razmer. Smučanje Ko se zima počasi umika, se smu- čarji nadejajo dobrih razmer za vi- juganje po belih strmalih. Take sta našla Marko Kern in Marijana Cu- derman, ko sta v Zahodnih Julijcih smučala po Normalni smeri s Špika nad Špranjo, s Špika nad Nosom ter s Špika nad Plazom. Spust, ki nekoliko izstopa, pa je Grapa ob Gamsovem robu (500 m, V-) med Mangartom in Malim Koritniškim Mangartom, ki sta jo presmučala 26. februarja. Pre- smučala sta tudi Lucovo diretisimo (450 m, I-, daljši odsek 50°, 45°), kjer ju je ob izpostavljenosti pozdravil tudi dober sneg in v spodnjem delu ravno prav odjužena snežna pod- laga. Dan pred tem sta se dodobra ogrela in smučala z vzhodnega gre- bena Kladiva, 2035 m. Ogledano bolj ali manj direktno linijo (če še ni bila presmučana) sta v počastitev dvaj- setletnice Turnega kluba Gora po- imenovala TKG (200 m, T–Z, 40- 45°) . Davo Karničar (AO Jezersko) se in- tenzivno pripravlja na smučanje s K2 in izkorišča razmere, kjerkoli pač so. V domačih bregih snega primanjku- je, a se kljub temu dá smučati. Tako je presmučal žleb med Rinkama, obiskal pa je tudi Grossglockner in smučal z njegovega predvrha. Smučalo se je tudi s Planjave, in si- cer z vrha na Sukalnik ter nato v P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 73območju poti na Kamniško sedlo. Spust sta 19. marca opravila Stan- ko Razdevšek (AO Kozjak) in Matjaž Blejc (TSKO Kamnik). Na žalost sta morala vmes sneti smuči, in sicer pri vzponu mimo spominske plošče in na kopnem grebenu ob jeklenicah. Kje so naše ladje? Na začetku novega leta je bila Pa- tagonija slovensko obarvana. Ko- nec decembra so tja odpotovali tudi Matej Balažic (AO TAM), Blaž Gla- dek (AO Kamnik) in Marjan Kozole (AK Vertikala). Fantje so smelo za- stavili in želeli opraviti prvo ponovi- tev Hudičeve zajede v Fitz Royu, ki na uspešne snubce čaka že dobrih trideset let. Kot vsem v letošnji se- zoni je nestabilno vreme tudi njim povzročalo veliko preglavic, zato je glavni cilj ostal samo želja. So pa fan- tje kljub temu »migali« in do konca odprave do popolnosti osvojili umi- kanje iz stene v slabem vremenu. Da pa ni bilo vse tako sivo, kot prepeva Hladno pivo, so uspeli v smeri Amy- -Vidailhet (350 m, 65°, 5) v Guilla- umetu. Smer sta uspešno prepleza- la Matej in Marjan, saj je moral Blaž zaradi izgubljenega dvoboja s kosi ledu in svojo ramo sestopiti v dolino. Nadobudni fantje in mladenka pa so preživeli čudovit teden v Chamonixu, kjer so kljub slabim razmeram veliko plezali in se spoznavali z nekoliko viš- jimi hribi ter s tem povezano logisti- ko. Vzpone bomo podrobneje pred- stavili v prihodnji številki. Slovo Tik pred oddajo novic je kot bomba odjeknila vest, da nas je zapustil Do- men Petrovčič. Jerč, kot smo se za- čeli klicati na Češkem, je bil živahen in nasmejan fant, poln energije. Nje- gov zaščitni znak sta bila prav goto- vo nasmeh in zavojček tobaka. Brez tega ni šel nikamor. Bil je radoveden alpinist. Pogosto me je prosil za kake informacije o tej ali oni steni. Vedno si je širil obzorja, po vstopu v Sloven- sko mladinsko alpinistično repre- zentanco pa še toliko bolj. Dogodi- vščine iz čeških peščenjakov, najina zdravila za zdravljenje prehlada in od smeha razboleli trebuh bodo osta- li neizbrisen spomin na energijo in njegovo nalezljivo navdušenost nad plezanjem. V čast mi je, da sva se lahko del poti smejala skupaj. Brez njega ne bo več enako, za njim bo ostala velika praznina, ampak v na- ših srcih bo vedno z nami. In kot smo si večkrat rekli: »Jerč, tam zgoraj nas počakaj, ker ko se vidimo, bomo en'ga zlizal. Kaj?« Novice je pripravil Peter Bajec - Poli. NOVICE IZ TUJINE Kitajski led Glede na to, kako velika je Kitajska in koliko možnosti za različne oblike plezanja ponuja, je prav, da pogleda- mo tudi na tisti konec, ki ga počasi odkrivajo še drugi plezalci, ne samo tisti, ki jih zanimajo sedem- in osem- tisočaki. Dobili smo informacijo o ču- dovitem zaledenelem slapu Marry Christmas, ki sta ga preplezala kitaj- ska plezalca He Chuan in Liu Yang. Slap je v kanjonu XianXia, ki je del velikega kanjona Linzhou Taihang v pogorju Taihang zahodno od mesta Linzhou v provinci Henan na vzhodu centralnega dela Kitajske. Plezalca sta z vzponom poskušala že na za- četku januarja, vendar sta zaradi za- prtih cest in težav na poti prišla do slapu šele po nekaj dneh, ko so bile razmere za vzpon že preslabe. 26. ja- nuarja sta poskušala slap preplezati druga dva kitajska plezalca, ki pa sta se zaradi slabih razmer ravno tako obrnila. Končno sta Chuan in Yang 28. januarja prišla nazaj v Linzhou, in na zadnji januarski dan jima je uspe- lo. 140 metrov visok slap v obliki bo- žičnega drevesa ima težave z oce- nami do WI 6. Varovanje sta delala izključno z lednimi vijaki. Chuan, ki je v zadnjih treh letih nabiral izkušnje v kanadskem in norveškem ledu, je dejal, da je to najlepši zaledeneli slap, kar jih je preplezal, in eno najboljših plezalskih doživetij doslej. Vsekakor je pogled na zaledenelo gmoto zares občudovanja vreden. Tre Cime di Lavaredo in zimski peterček To zimo so Tri Cine zelo priljublje- ne, saj je bilo kar nekaj enodnev- nih kombinacij vzponov v slovitih stenah. Tako je zadnji od teh eno- dnevnih zimskih plezalskih ma- ratonov postregel s prvo popolno Slap Marry Christmas v obliki božičnega drevesa na Kitajskem Foto: Lie Feng 74 zbirko vzponov na vse stolpe, Za- hodno Cino – Cima Ovest, Veliko Cino – Cima Grande, Malo Cino – Cima Piccola, Punta di Frida in Naj- manjšo Cino – Cima Piccolissima, in to v devetih urah in petnajstih mi- nutah. Podviga sta se lotila južnoti- rolski alpinist Simon Gietl in Nemec Michi Wohlleben, in 17. marca jima je uspelo preplezati smer Spigolo Scoiattoli (VIII+/IX-, 450 m) v Zaho- dni Cini, sestopila sta po smeri Via Normale (III, 400 m), nato sta sle- dila Dülfer (V, 250 m) v Veliki Cini in plezanje navzdol po Via Normale (III, 450 m) ter nadaljevanje po Via Nor- male (IV, 400 m) v Mali Cini. Sestopi- la sta po Innerkoflerju (IV, 200 m) – do sedla – in nadaljevala na Punta di Frido po zahodnem razu. Navzdol sta se spustila po vzhodnem razu, nato pa nadaljevala še na Najmanj- šo Cino ter se spustila čez Preusovo poč in s tem pozimi prva opravila z vsemi petimi glavnimi stolpi. Vseka- kor je glede na vse večje in večje iz- zive to šele začetek in v naslednjih zimah lahko pričakujemo kako do- polnjeno zbirko ali pa celo nekoliko zahtevnejši izbor. Nekaj patagonskih Kljub delno slabi in vremensko pre- cej muhasti sezoni v Patagoniji smo vseeno zabeležili nekaj zanimivih vzponov. Brata Pou, Iker in Eneko, sta v vzhodni steni Aguja Guillau- meta preplezala novo smer Aupa 40, ki menda v natančno 525 metrih postreže s težavnostnimi ocenami do V+, M7 85º, sestavljena je iz seri- je poči in kaminov, poteka pa desno od Slovenske smeri (Mali-Kambič, 1998). Večina razpok je bila zapolnje- na s snegom, zato sta Španca pleza- la s cepini in derezami, za vzpon in sestop nazaj do baze pa sta potrebo- vala enaindvajset ur. V stolpih Paine so se mudili Belgij- ci. Nicolas Favresse, Sean Villanu- eva O'Driscoll in Siebe Vanhee so si izbrali 1200 metrov visoko vzhodno steno Centralnega stolpa Paine, v njej pa smer El Regalo de Mwono, ki so jo na začetku leta 1992 uspe- šno zaključili angleški plezalci Paul Pritchard, Simon Yates, Sean Smith in Noel Crane, težave pa ocenili s 5b, VI, 5.10, A4. Tokrat se trojica ni zado- voljila le z vzponom, temveč so smer ponovili prosto. V devetnajstih dneh, ki so jih preživeli v steni, se ukvarjali z vetrom, mrazom in zahtevno skalo, na koncu jim je celo zmanjkalo hra- ne, so skupno nabrali le za dan in pol lepega vremena, preostalo pa je bil predvsem boj s snežnimi viharji in vetrom. Na koncu jim je uspelo, re- zultat pa sta dva raztežaja z oceno 8a, eden s 7c, dva s 7b, drugo je ne- koliko lažje. Bili so navdušeni nad za- nimivo smerjo iz poči in zajed, ki jim je pobrala tudi zadnjo maščobo s ko- sti; po vrnitvi v civilizacijo so jo seve- da veselo nadomestili. V vzhodno steno Cerro Murallona so se odpravili italijanski plezalci iz Le- cca: David Bacci, Matteo Bernasconi in Matteo Della Bordella. Uspelo jim je rešiti problem, ki je bil že dolga leta na spisku želja alpinistov. Vzpon so opravili na čisti alpski način brez uporabe svedrovcev in sami tovo- rili tudi vso opremo. Smer El Valor del Miedo so ocenili z M6+, A2, 90º, 1000 m. Gre za zahteven vzpon v divji gori, ki ne slovi po pogostih obi- skih, saj je logistika precej zahtevna, dostop pa dolg. Gre za precej prvin- ski alpinizem, kakor so ga doživljali tudi prvi plezalci, ki so goro osvoji- li leta 1984. Takrat je to uspelo itali- janski ekipi, ki so jo sestavljali Ragni Casimiro Ferrari, Carlo Alde in Pa- olo Vitali. Do zdaj še nepreplezana vzhodna stena gore je v triintride- setih letih od prvega vzpona na goro doživela le dva poskusa, ki sta bila neuspešna predvsem zaradi slabega vremena; to je tudi tokrat ob koncu vzpona in med sestopom trojico po- stavilo pred zelo težke preizkušnje, a so jim na srečo bili kos. Najprej so se v neurju spustili na napačno stran oz. na sosednji ledenik, nato pa so potrebovali še cel dan, da so utruje- ni in premraženi prišli do šotora na drugi strani ter dan pozneje po pe- tih izredno napornih dneh končno v civilizacijo. Vsekakor gre za prvinsko patagonsko pustolovščino, ki ne bo ostala neopažena. Novice je pripravil Boris Strmšek - Strmina. ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE Kruder do 8C in 9a Jernej Kruder se je mudil v Špa- niji, kjer mu je v dveh dneh uspe- lo opraviti dva vrhunska plezalna vzpona – v športnoplezalni smeri in v balvanskem problemu. Najprej je v katalonskem plezališču Cova del Ocell opravil tretji vzpon v smeri Bi herri, barokka bat (9a). Za kratko športnoplezalno smer, ki ima ključ- ni del na samem začetku, je pora- bil manj kot deset poskusov. Nasle- dnji dan pa je uspešno opravil še z balvanskim problemom Catalan wi- tness the fitness (8C). Novice je pripravil Peter Mikša. Zimske Tri Cine in prečenje vseh glavnih vrhov Foto: Boris Strmšek 74 P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 75 75 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K LITERATURA Andraž Poljanec: Julijske Alpe: juž- ni del. Ljubljana, PZS, 2016. 226 str., 29,90 EUR. Pri izdajanju vodnikov za Julijske Alpe je Planinska zveza Slovenije prišla od zahoda čez Mangart in Ja- lovec do najjužnejšega dela. Tretja od štirih knjig (manjka še osrednji, triglavski del) nas pod vodstvom Andraža Poljanca popelje v najblaž- je predele Julijcev, tja, kjer se toplo- ta Sredozemlja meša s hladom Alp. Tja, kjer se travnata pobočja dosti- krat grezijo v globoke doline Poso- čja, severne strani pa se kažejo v senčnih, a ne pretirano visokih ste- nah. Andraž Poljanec je prekaljen pisec, odličen poznavalec obmo- čja – in kar je res pomembno: iz vo- dnika je jasno razvidno, da je avtor pregledal in prekrižaril prav vse, kar je opisano. In to pred kratkim, saj omenja tudi spremembe, ki jih je na poteh povzročil žled leta 2014. Res, tako se sestavljajo vodniki! Je pa tudi vidno, da tiste, ki jih bese- da v navdušenju hitro zanese v opi- sovanje lepot na planinskih poteh, sodobna zasnova vodnikov PZS kar malce omejuje. So pač vodniki, en- ciklopedični (pregledni, opišejo vse poti), in kot taki morajo biti jedrna- ti. Tu ne morem mimo primerjave z zadnjo izdajo vodnika Julijske Alpe Tineta Miheliča, ki je zajetna, a še vedno žepna knjižica in pokrije vse Julijce na en mah – pa vendar dopu- šča prostor za izražanje navdušenja. Saj ne rečem, da Andraž Poljanec ne zapiše tako, da človeka res po- tegne na pot, pa vendar je razlika. Ne, da ne bi znal ali hotel, zasnova mu narekuje, da v opisih prevladuje vodenje: gremo levo in nato desno, nadaljujemo po … In tu je druga za- deva, ki me občasno moti. V želji po celovitosti in da se ne bi ponavlja- lo, je veliko skokov oz. preusmeritev na že opisano. Tako se dogaja, da je določena pot sestavljena tudi iz treh kosov, zato zahteva skakanje po knjigi sem in tja (če bi bilo vse gradi- vo v elektronski obliki, bi pač klikali). K sreči gredo številčne oznake (ši- fre) lepo po vrsti in jih je dokaj lahko najti, vsaka oznaka ima tudi barvo – črn krogec pomeni izhodišče, kočo ali cilj, bel krogec pa pot. Andraž Poljanec najprej predsta- vi dolinska izhodišča na celotnem območju, ki ga opisuje. Potem pa z njim prekrižarimo Jelovico, plano- to, ki ponuja neverjetno paleto poti. Ljubiteljem gozdov in sence lahko prav ta od glavnih Julijcev odma- knjena območja prinesejo obilo ve- selja. Čez Ratitovec in Soriško pla- nino, obkroženo z vencem zelenih vrhov, se zatem odpravimo po bolj ali manj grebenski rezi na zahod. Najprej prehodimo Peči/Spodnje Bohinjske gore (da, tudi tu imamo terminološki oreh) in končamo z obsežnim Krnskim pogorjem. Ne le, da nas avtor popelje po vseh ozna- čenih poteh, dostikrat zaidemo z njim na nekdanje mulatjere (obmo- čje na zahodu še vedno kaže, kako huda je bila prva svetovna vojna) ali stezice, ki so jih uporabljali lovci, domačini ali pastirji. Prvih petde- set strani vodnika vsebuje tudi pa- noramske fotografije, na katerih je vrisana večina pomembnejših poti. Za osnovno usmerjanje vsekakor dobrodošlo, ob vseh možnostih, ki danes obstajajo (zemljevidi, GPS), pa morda niti ne več nujno. Ne na- zadnje so GPS-koordinate izhodišč, koč in vrhov navedene tudi v vodni- ku. Če strnem svoje misli. Najprej – vo- dnik Julijske Alpe: južni del je iz- jemno celovit in aktualen. Tako bo lahko še dolgo uporaben! Dru- gič – vodnik nas popelje na dolo- čena območja, ki so pogosto malce zapostavljena (Jelovica; vsa pred- gorja Spodnjih Bohinjskih gora in Krna – v vznožju ležijo številne pla- nine, ki kar vabijo na povezovalne ture; svet zahodno od Krna). Tre- tjič – natančnost opisov ob privlač- nih, na trenutke tudi besedotvornih jezikovnih vložkih (npr. poti se ustr- mijo) zagotavlja, da gremo na pot z veseljem in se varno vrnemo do- mov. Marjan Bradeško Več avtorjev: Vodniški učbenik. Planinska zveza Slovenije, 2016. 478 str., 24,90 EUR. Slovensko planinsko društvo je leta 1906 organiziralo prvi vodniški te- čaj. Natanko sto let pozneje, torej leta 2006, je Planinska založba pri PZS izdala prvi učbenik za planin- ske vodnike, ki si po obsegu in vse- bini tak naziv več kot zasluži. V letu 2016 smo dobili že tretjo, dopolnjeno izdajo. V tem primeru bi lahko Gali- leijev vzklik Eppur si muove po ljud- sko poslovenili s Ko zalaufa, zalaufa. Upam, da bo pri tem tempu osta- lo in da bo vsakih nekaj let izšel nov ponatis, dopolnjen z najnovejšimi spoznanji strok, ki so predstavljene v zadnji izdaji. Pri vodniku je sodelovalo sedem urednikov z glavnim urednikom Bo- janom Rotovnikom na čelu, z re- cenzentom dr. Blažem Jerebom in 30 avtorji. Naj takoj poudarim, da v tem primeru ne velja pregovor o ve- liko babicah in kilavem detetu, kaj- ti avtorji so strokovnjaki na svojem področju in dobro vedo, o čem pi- šejo. Vodnik je razdeljen na osem glav- nih sklopov, ti pa na poglavja, ki se delijo na posamezna podpoglavja. P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 75 76 Za primer navajam kar prvi sklop z naslovom Kulturne, sociološke in pravne osnove vodništva, ki ga se- stavljajo poglavja Zgodovina vodni- štva doma in po svetu, Organizacija vodništva, Moralna in pravna odgo- vornost ter Gora in umetnost. Mo- ram reči, da me je zadnje poglavje prijetno presenetilo. Če se kdo med cenjenimi bralci in uporabniki Vo- dniškega učbenika sprašuje, zakaj bi moral usvojiti tudi znanje o vplivu in povezanosti gora z umetnostjo, mu bom odgovoril kar s Tonačevimi be- sedami, s katerimi je utišal prepo- tentnega, akcije željnega pripravni- ka, namreč: "Zato, da ne boš opica." In zdaj še o strukturi posamezne- ga sklopa. Najprej je kratek izvleček teme, za njim so ključne besede. Posamezna poglavja, ki se začnejo z uvodnim odstavkom, so razdelje- na na podpoglavja. Za lažjo vizualno orientacijo med listanjem in iska- njem določene teme nam pomaga barvni ključ. Vsak sklop je v kazalu natisnjen v drugi barvi, številke stra- ni, ki pripadajo določenemu sklopu, pa so v barvnem kvadratku, ki je enak barvi v kazalu. Novost v naši vodniški literaturi so navodila o prečkanju planinskih po- tokov in rek. Pri nas sicer to ni ravno pogosta praksa, a kljub temu ti na- potki niso odveč. Strokovnjaki za to- vrstno dejavnost so na britanskem otočju, zato naj si tisti, ki bi rad iz- vedel še kaj več, prebere kakšen nji- hov priročnik. Za seznamom virov in literature so v sliki in besedi pred- stavljeni vsi avtorji. Naj še omenim, da nekatere foto- grafije ne dosegajo kakovosti pisa- ne besede. Tako besedilo bi si zaslu- žilo boljše. Učbenik je nepogrešljiv pripomoček za vse bodoče planinske vodnike, vsaj nekatere teme pa bi si mora- li prebrati tudi planinci. Opažam, da v gore zahaja vedno več ljudi, neka- teri med njimi mislijo, da so z naku- pom drage opreme dobili tudi po- trebno znanje in spoštljiv odnos do gorskega okolja. Žal to ne drži, zato bi se spodobilo, da bi si pridobili vsaj osnovno gorniško izobrazbo. Vodni- ški učbenik je za ta namen več kot primeren pripomoček. Mire Steinbuch Jurij Ravnik: Kraški rob: Plezal- ni vodnik, 2017. Založba Toka Piki, Kranj. 272 str., 17 EUR. Običajna tema, obdelana na neo- bičajen način. V uvodu piše, da je to »tretja edicija plezanja po Kraškem robu«. Jedro resda predstavljajo ple- zalna področja, stene, smeri in oce- ne, vendar je ne ravno debela knjiga obogatena s številnimi informacijami in dodatki, kot so komentarji, inter- vjuji, predstavitve pomembnih ple- zalcev, gastronomske posebnosti in značilnosti krajev pod Kraškim ro- bom pa še kaj. Namesto na klasičnih skicah so smeri vrisane na fotogra- fijah. Vodnik je v osnovi dvojezičen, slovenski in angleški, dodan je še kra- tek uvoden opis vsakega plezališča v štirih dobro znanih jezikih, petega pa lahko mirne duše razglasim za manj znanega oz. uporabnega, npr. klin- gonski, havajski, kmerski, nepalski, gorenjski itd. Gre torej za plezalni vo- dnik, opremljen in nadgrajen s turi- stičnim vodnikom. Zaradi tega niso smeri, ocene in preglednost vrisanih smeri na fotografijah nič prizadete. Utegnejo pa biti prizadete oči, kajti branje bo morda za koga, ki mu peša vid ali nosi očala z neustrezno diop- trijo, precej naporno. Ni šala spraviti toliko informacij in fotografij na tako majhno število strani. Edina rešitev je, seveda, majhna pisava. Odlika vodnika je tudi polstranski osemjezični slovar pomembnejših izrazov, od katerih je približno tri če- trtine strokovnih, ostali so namenje- ni sproščanju napetosti in frustracij ter komuniciranju z javnostjo. Po- učna sta tudi strip Zgodba o fantu, ki je kradel komplete, in subliminal- ni vprašalnik, seveda v slovenščini in angleščini, s katerim nadobudni ple- zalec na podlagi svojih odgovorov spozna, katero plezališče je zanj naj- primernejše. TOP 3 je nabor plezališč, ki jih avtor priporoča po raznih krite- rijih: otroci, začetniki, večraztežajne smeri, za vsakogar, wow faktor, za najboljše ipd. Nikakor ne gre spregledati pomemb- nega dodatka, ki zadeva dan počit- ka, strokovno poimenovanega rest day. Avtor v njem popisuje vse po- membne kulturnozgodovinske kra- je, zgradbe, muzeje, naravne zname- nitosti, izlete, kolesarske poti, jame in podobne zadeve na obeh straneh ukinjene državne meje, ki naj pope- strijo dan utrujenemu, z mlečno kisli- no nasičenemu plezalcu, ki je prišel v te kraje za več dni ali kar na dopust. Svoje mesto so dobili tudi geologija, rastline, živali in prva pomoč. Vodnik zajema vsa plezališča, ki se nahajajo pod Kraškim robom v Slo- veniji in Italiji, in sicer od Doberdoba na daljnem zahodu do Črnotič na bli- žnjem vzhodu in Risnika na severu. Južna linija pa je skoraj idealno po- ravnana in preobširna, da bi jo nava- jal. Vsega skupaj je zajetih petnajst plezališč, sedem slovenskih in osem italijanskih. Ne mislim napisati osnovnošolske obnove domačega branja, zato ne morem našteti vseh dodatkov, infor- macij in napotkov, npr. okoljevarstve- nega o zakopu zaklada (beri izločka), da ne bi veter raznašal lističev z la- stnikovim avtogramom. Dobili smo simpatičen, mestoma hudomušen vodnik, ki je zaradi majhne teže in vitke linije priročen za prenašanje. Mire Steinbuch Boštjan Knific: Pričevanja o življe- nju tržiških baronov Bornov. Založ- ba Narava. 2016. 409 str., 39 EUR. Knjiga Pričevanja o življenju tržiških baronov Bornov je reprezentančna 76 P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 77 77 a p ril 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K izdaja, v kateri so zbrana doslej ne- poznana arhivska gradiva in pričeva- nja o baronih Bornih. To knjižno delo je napisal, uredil in zanj zbral vire ku- stos Tržiškega muzeja dr. Bojan Kni- fic. Born je kot strasten lovec aktiv- no razvijal lovni turizem za visoke politično-podjetniške elite na najviš- jem nivoju. Juliusu Bornu sta se rodila dva sinova: Friederich (1873–1944), ki je le občasno prihajal v Tržič oz. v Po- dljubelj, bil je zapornik v Begunjah in umorjen v taborišču Dachau, ter Karl (1902–1941), ki je v veliki meri prevzel očetove gospodarske, politične in lo- vske dejavnosti na področju Tržiča. Julius Born se je rodil leta 1840 v Ba- bimostu na ozemlju današnje Polj- ske. Postal je sposoben podjetnik in finančnik. S svojim vplivom in sred- stvi je pomagal graditi tudi železni- co Dunaj–Trst. Njegovo življenje so pomembno zaznamovale njegove korenine – bil je namreč potomec Judov. Kot je zapisano, je to dejstvo zavednim Slovencem predstavljalo dvojno zlo. Imperij Bornovih se je na Tržiškem začel oblikovati in utrjeva- ti v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja, ko je baron Julius Born leta 1891 od Kranjske družbe v Tržiču kupil velike posesti in pridobil status vele- posestnika. Z nakupom delnic je po- stal večinski lastnik Šentanskega ru- dnika živega srebra v Podljubelju in si obenem pridobil pravice do vodnih virov in drugih naravnih bogastev. Z veliko zagnanostjo, neverjetno spre- tnostjo in premetenostjo je kupoval posesti tudi od kmetov. Born je v is- tem letu postal še lastnik gozdnih posesti občine Sv. Katarina - Lom pod Storžičem in gospostva Tržič. Uspeli so mu tudi nakupi zemljišč v Medvodju, Jelendolu. Ker kmetje se- veda niso dobrovoljno prodajali svojih posesti, sta v knjigi dr. Bojana Knifi- ca Bornovi v Tržiču opisana tudi prav- danje in boj z baroni za zemljišče na planini Korošica. Vseh posesti se je že na začetku Bornovega nakupovanja nabralo za več kot 4000 hektarjev. Omenjeno posest so začeli ograjevati v dolžini 37 km. V to ogrado, oboro, ki so jo kmetje imenovali živalski vrtovi, so na področju Jelendola, Podstorži- ča in Stegovnika naselili številno jele- njad, pripeljano iz Poljske in z drugih področij Avstro-Ogrske. Za naselitev švicarskih kozorogov so se odločili na območju Ljubelja, Zelenice, Begunj- ščice. Kot je zapisano, so pri Ljubelju za lovske namene naredili predore, ki so še danes atrakcija; deležni smo je, če se podamo po lovsko-planin- ski poti na planino Prevalo. Podoben predor za pešce so naredili tudi proti Stegovniku. Poleg lovskih namenov je bila ta gra- dnja verjetno povezana tudi z ge- ološkimi raziskovanji. Na področju Stegovnika so namreč zarisana kar zanimiva nahajališča bakrove rude. Kjer je baker, je tudi zlato! Zaneslji- vo pa je, da je to geološko zanimivo območje od Jezerskega do Tržiča bo- gato z različnimi kameninami in mi- nerali. Zatorej ni naključje, da je prav tu nastala trasirana geološka pot (dr. Buser). Največji podvig Bornovih je bila izgradnja novega, večjega pre- dora skozi skalovje in čeri Dovžanove soteske. S tem se je odprla dolina Je- lendola – Butterhofa. Bornov fevd se je površinsko in vrednostno vse bolj širil. Pri tem se je dosledno uveljavi- lo določilo, da se na površinah gozdov, pašnikov in senožeti, ki so v lasti Bor- novih, popolnoma prepove ljudsko gibanje in zadrževanje. Prav tako se je uveljavila prepoved paše živine, ki ni bila Bornova. Pri tem so seveda z uveljavljanjem lovskih pravic nastale omejitve in zapore za planinsko po- hodništvo in obiskovanje vrhov na področjih Korošice, Begunjščice, Ko- šute, Storžiča itd. V knjigi o Bornih je posebno poglav- je namenjeno tudi planinstvu. Karl Born je omenjen kot dobrotnik, saj je pomagal društvom, ljudem v stiski in sodeloval tudi pri vsestranskih pri- zadevanjih za razvoj in razcvet kraja. Problematiko v zvezi s Karlom Bor- nom ter njegovim omejevanjem obi- skovanja planin in gora v teh krajih je prva začela raziskovati tržiška podru- žnica Slovenskega planinskega dru- štva (SPD). Tržiškim planincem se je uspelo dogovoriti z baronom Bor- nom, da bo pomagal pri gradnji pla- ninskega doma na Kofcah. Obljubo je držal in za gradnjo prispeval les ter pravico do zemljišča. Planinski dom je gradila Stavbna zadruga, katere ustanoviteljica je bila tržiška podru- žnica SPD. Dom na Kofcah je bil od- prt 20. novembra 1927. V letu 1930 so na občnem zboru Kranjske podružnice SPD zadolži- li kranjskega predsednika podružni- ce SPD prof. Andreja Rojca, učitelja na Trsteniku, da se, skupaj s tržiško podružnico SPD, z baronom Karlom Bornom dogovori, naj dovoli uporabo lovske poti, po kateri bi hodili turisti in planinci čez Butterhof – Jelendol, Medvodje, Dolgo njivo in Košutnik. Obenem so v ta dogovor vključili pro- šnjo za postavitev skrinjice z vpisno knjigo na vrhu Storžiča. Dogovor je bil v celoti uresničen, še dodatno pa je bilo dovoljeno, da se skrinjice za vpisne knjige namestijo tudi na Ko- šuti in Velikem vrhu. Vsekakor je omenjeno delo dr. Boja- na Knifica pomembna publikacija, ki s skrbno izbranimi in najdenimi arhi- vskimi gradivi pregledno opisuje del zgodovine plemstva na Slovenskem. Izdajo je finančno omogočila pravnu- kinja Juliusa Borna Isabella Gruber. Franci Ekar PLANINSKA ORGANIZACIJA Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Štirinajsta seja Upravnega odbora (UO) PZS, druga v letu 2017, je bila 16. marca v prostorih Razvojne agenci- je Kozjansko v Šentjurju. Odbor se je posvetil tekočim aktivnostim, novim pravilnikom, predvsem pa pripravam na skupščino PZS, ki bo 22. aprila v Ajdovščini. UO je v prvi obravnavi po- trdil Pravilnik o varovanju osebnih po- datkov PZS in Pravilnik o planinskih medijih, založništvu in informiranju; sprejetje obeh je predvideno za na- slednjo sejo UO. UO je dal soglasje k spremenjenemu in dopolnjenemu Pravilniku o planinskih kočah, bivakih in planinskih učnih središčih, k spre- menjenemu in dopolnjenemu Pravil- niku o organiziranju in delovanju Ko- misije za varstvo gorske narave PZS ter k izvolitvi Ane Kreft (PD Vrhni- ka) in Katarine Veber (PD Kamnik) za novi članici Izvršnega odbora KVGN. UO je obravnaval pobudi za ureditev dvojnega članstva v planinskih dru- štvih/klubih, modificirano definicijo P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 77 78 družinske članarine in popust v pla- ninskih kočah za družine ter vpraša- nje o usposabljanjih vodnikov PZS in licenciranja v vodništvu. Drugi del seje je bil namenjen pripravam na letošnjo skupščino. Predsednica delovnega predsedstva skupščine bo voljena čla- nica UO Milena Brešan (PD Tolmin), UO je potrdil predlog sprememb in dopolnitev Poslovnika skupščine PZS, soglašal s finančnim poročilom PZS in z vsebino poročil organov PZS za leto 2016. Vsebinska poročila bodo objavljena na spletni strani, planin- ska društva pa jih bodo dobila v tiska- nem Letopisu PZS 2016. UO je potrdil tudi okvirni finančni in vsebinski pro- gram dela za leto 2018. Člani UO so bili seznanjeni s problematiko skrbni- štva planinskih poti na območju Do- načke gore med PD Sloga Rogatec in PD Ptuj ter s problematiko poslovnih prostorov PZS na Dvořakovi 9 v Lju- bljani; UO bo skupščini predlagal, naj potrdi sklep o prodaji sedanjih poslov- nih prostorov PZS. Poleg tega bo UO skupščini predlagal tudi sklep o neod- plačnem prenosu zavetišča GRZS na Golteh s PZS na Društvo Postaja GRS Celje. Naslednja seja UO bo 11. aprila v Ljubljani. Konec februarja je izšla prva leto- šnja številka Obvestil PZS, v katerih so med drugim zbrane informacije o članstvu PZS v letu 2016, različni novi pravilniki ter zapisniki sej UO PZS in nekaterih zborov komisij, na koncu pa najdete še bibliografijo planinske literature v letu 2015. 27. februarja je PZS praznovala 124-le- tnico ustanovitve Slovenskega pla- ninskega društva, predhodnika PZS. Mladinska komisija (MK) se je 18. marca s študenti podala na Kraški rob. Objavili so razpis za cestne pre- voze opreme za planinske tabore v letu 2017, posredovali pa razpis nate- čaja za prostovoljca leta 2016 in raz- pis Mladinskega sveta Slovenije za novega sodelavca/novo sodelavko. Mednarodni mladinski plezalni ta- bor Toulouse bo v Franciji od 8. do 13. julija, mednarodni poletni planinski tabor Iran z vzponom na Alam Kuh (4884 m) in 5671 m visoki Damavand pa od 7. do 19. julija. Prijave za oba ta- bora zbira MK, za francoski tabor je rok prijav do 1. junija, za tabor v Iranu pa do 10. maja. Vodniška komisija je poročala o zimskem izpopolnjevanju v Mozirski koči na Golteh, začela pa so se tudi kopna izpopolnjevanja. Gospodarska komisija je posredo- vala razpise planinskih društev za oskrbnike in/ali najemnike in ose- bje za Kočo na Pikovem, PD Mežica, za Planinsko kočo na Sv. Jakobu, PD Preddvor, za Kočo pri Jelenovem stu- dencu, PD Kočevje. Vse aktualne raz- pise najdete na spletni povezavi PZS (www.pzs.si/vsebina.php?pid=169). Planince so obvestili tudi o odprto- sti Planinskega doma pri Krnskih je- zerih. Komisija za planinske poti je ob- javila razpis za organizacijo petega dneva slovenskih markacistov, ki bo 1. julija. V Loški dolini so odprli novo, 14,5 km dolgo krožno planinsko pot na Gornje Poljane, za katero skrbi- jo markacisti PD Snežnik Loška do- lina. Markacisti Odbora za planinske poti Meddruštvenega odbora planin- skih društev (MDO PD) Dolenjske in Bele krajine so obnovili del Trdinove planinske poti od gradu v Kostanjevi- ci do vasi Otočec v skupni dolžini 25,5 km. Med 22. in 26. marcem je bila zaradi izdelave novih vlak, sečnje in spravila lesa zaprta planinska pot od Topola do sedla pod Grmado. Komisija za varstvo gorske narave (KVGN) je poročala o licenčnem izpo- polnjevanju varuhov gorske narave, o ekskurziji Odbor za varstvo gorske narave (OVGN) pri MDO PD Dolenj- ske in Bele krajine, o tečaju za gorske stražarje MDO PD Gorenjske in o po- teku Zbora odsekov varstva gorske narave. Zbora, ki je 24. februarja po- tekal v Tržiču, se je udeležilo 45 pred- stavnikov odsekov od skupno 103 od- sekov. Med točkami dnevnega reda so bile naslednje: poročilo o delu in finančno poročilo KVGN za minu- lo leto, program za leto 2017, volitve v izvršni odbor komisije in sprejetje dopolnitev pravilnika KVGN. Vrhunec zbora je bila podelitev najvišjih pri- znanj KVGN. Diplomo dr. Angele Pi- skernik so za svoje dolgoletno uspe- šno delo na področju varstva gorske narave prejeli Milan Vodnik (PD Ško- fja Loka), Albin Žnidarčič (PD Seža- na), Odsek za varstvo gorske nara- ve PD Iskra Kranj in OVGN MDO PD Dolenjske in Bele krajine. KVGN je pripravila športne majice s kratkimi rokavi za vse ljubitelje in podpornike varstva gorske narave z napisom V gorah smo samo gostje!. Komisija za alpinizem je poročala z alpinistične odprave Kanada 2017, katere člana sta bila Luka Lindič (AO PD Celje Matica) in Marc-Andre Le- clerc iz Kanade, in z odprave Pata- gonija 2016, ki so jo sestavljali Matej Balažic (AO PD Tam Maribor), Blaž Gladek (AO PD Kamnik) in Marjan Kozole iz AK Vertikala. 18. in 19. fe- bruarja je v stenah Velikega Špičja potekal zimski plezalni tabor za mla- de perspektivne alpiniste. Udeležilo se ga je dvanajst mladih perspektiv- cev pod vodstom Petra Bajca in Nej- ca Marčiča. Komisija za športno plezanje je objavila program usposabljanj ko- misije, razpis licenčnega seminarja za inštruktorje in vaditelje športne- ga plezanja, razpis izpita za pridobi- tev naziva športni plezalec 1, licenčni seminar za trenerje športnega ple- zanja, razpis seminarja in izpitov za opremljevalce športnoplezalnih sme- ri ter razpis za zbiranje kandidatur za načelnika in člane KŠP. Mina Marko- vič in Domen Škofic sta se s tretjih zimskih vojaških iger v ruskem Soči- ju vrnila s štirimi medaljami, Mina je dosegla bron v težavnostnem in bal- vanskem plezanju, Domen pa srebro v težavnosti in bron v balvanih. Slo- venske barve je zastopala tudi Maja Vidmar. Kanadsko mesto Quebec je 11. marca gostilo skupščino Mednaro- dne zveze za športno plezanje IFSC, v imenu PZS se je je udeležil predse- dnik PZS Bojan Rotovnik. Komisija za gorske športe. Na sve- tovnem prvenstvu v turnem smu- čanju, ki je med 23. februarjem in 2. marcem potekalo v Alpagu in Pian- cavallu v Italiji, so nastopili štirje slo- venski tekmovalci: Karmen Klanč- nik, Nejc Kuhar, Luka Kovačič in Anže Šenk. Klančnikova je dosegla 10. me- sto v šprintu, Kovačič 10. mesto po- samično in 12. mesto v vzponu med mlajšimi člani, Kuhar pa 18. mesto na tekmi v vzponu med člani Komisija za turno kolesarstvo (KTK) je predstavila koledar dogod- kov KTK in povabila na pomladansko turo po mariborskih kucljih, kamor so se odpravili 8. aprila. P L A N I N S K I V E S T N I K a p ril 2 01 7 79Planinska založba. V planinski trgo- vini lahko kupite novi Plezalni vodnik Kraški rob (Slovenija, Italija) izpod pe- resa Jurija Ravnika. PZS je poročala o izidu prvega bilte- na Evropske popotniške zveze v le- tošnjem letu in o Slovenskem pla- ninskem muzeju, ki je postal prva infotočka Alpske konvencije v Slove- niji. V času velike nevarnosti proženja snežnih plazov je PZS opozarjala po- hodnike, naj svoje ture v gore prila- godijo trenutnim razmeram, na sple- tni strani pa so predstavili diplomsko delo Urške Petek o poznavanju prve pomoči v primeru omrzlin med gor- niki. Avtorica je ugotovila, da je znanje gornikov o ukrepih prve pomoči pri omrzlinah na splošno pomanjkljivo ali celo slabo. "Čas, ki je namenjen tema- tiki prve pomoči, je v različnih tečajih za gornike praviloma skopo omejen. Zato je treba iskati nove ustrezne na- čine, kako to ciljno skupino seznaniti s celotno paleto dejavnikov tveganja, s preprečevanjem in prvo pomočjo pri omrzlinah," pravi Petkova. Zdenka Mihelič SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Dogodki v znamenju gorske krajine in plezanja V Slovenskem planinskem muze- ju smo 3. marca gostili predavanje O kmečkem življenju v Zgornjesa- vski dolini. Območje Zgornjesavske doline je precej obsežno in raznoliko, v njen okvir pa po Gamsovi pokra- jinsko-ekološki členitvi spada alpska dolina, po kateri teče Sava Dolinka. Način kmetovanja, obdelava in ob- seg zemljiške posesti ter pridelovanja hrane v prvi polovici 19. stoletja odra- žajo zemljiškoknjižni katastri, ki jih je predstavila predavateljica dr. Alen- ka Kačičnik Gabrič, višja arhivistka v Arhivu Republike Slovenije. Preda- vanje Iz zgodovine Zgornje Gorenj- ske s predstavitvijo tematske šte- vilke Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino, osvetljuje teme, ki jih pokrivajo tudi protokoli Alpske konvencije, kot so gorsko kmetijstvo, gorski gozd, prebivalstvo in promet na področju Infotočke Alpske kon- vencije v Mojstrani. 10. marca je Ja- nez Pretnar v potopisnem predava- nju (Ne)znana Bolgarija predstavil to deželo, ki skriva številne naravne in kulturne znamenitosti. Ob gostu- joči razstavi Goriškega muzeja Naši gorski strelci, ki je na ogled v dvora- ni Trisul, smo na muzejskem veče- ru 17. marca osvetlili zadnjo obramb- no linijo soške fronte – Savsko linijo. Soško fronto uvrščajo med največje vojaške dogodke prve svetovne voj- ne, saj je pretežno potekala po gorski pokrajini. Predavatelj Lojze Budkovič, gozdar Zavoda za gozdove območ- ne enote Bled, je predstavil ohranje- ne ostaline obrambnih jarkov od So- teske (Bohinj) do Mojstrane. Sledil je muzejski večer s predstavitvijo slo- venske paraplezalne reprezentance. Spregovorili so nam plezalca Tanja Glušič in Gregor Selak ter selektor in trener Jurij Ravnik. Mesec smo za- ključili s predavanjem Klemena Pre- mrla, najboljšega lednega plezalca, ki je osvojil vseh pet najtežjih lednih ali kombiniranih smeri na svetu. Več o dogodkih: info@planinskimuzej.si ali 08 380 67 30. Irena Lačen Benedičič Prapoti skozi praproti V zadnjem obdobju potekajo pre- cej intenzivne arheološke raziskave na območju Triglavskega narodne- ga parka. Spreminjajo dolgoletno prepričanje, da za alpskega človeka visokogorje ni imelo posebnega po- mena. Gorenjski muzej na gorenj- ski strani in Tolminski muzej na pri- morski strani sta osrednja nosilca zgodbe, ki nam Julijske Alpe prika- zuje v novi luči. Arheologi omenje- nih ustanov v sodelovanju z nepo- grešljivimi posamezniki, ki določene predele poznajo izredno natančno in hkrati premorejo občutek za iskanje potencialnih arheoloških nahajališč, odkrivajo presenetljive najdbe, vre- dne nadaljnjega raziskovanja. Obi- skovalcem območja je verjetno zna- na zgodba Železne poti, ki povezuje lokacije na območju Pokljuke, Trigla- vskega pogorja, Spodnjih Bohinjskih gora/Peči in Jelovice. Železna pot je projekt, ki ga je v Slovenski planinski muzej Foto: Silvo Kokalj Poskus prikaza keltskega bojevnika iz Čadrga Ilustracija: Tamara Korošec, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU 80 sodelovanju s partnerji razvil Gorenj- ski muzej – Oddelek Muzeji v Bohi- nju. Raziskovanja so se lotili tudi na primorski strani, saj tovrstno zgo- dovino odkriva tudi razstava Prapo- ti skozi praproti, ki smo jo v marcu odprli v Centru TNP Bohinj. Arheo- loška razstava Tolminskega muze- ja poskuša z drobnimi arheološkimi najdbami prikazati življenje v strmih bregovih ozkih alpskih dolin Tolmin- ke in Zadlaščice pred tisočletji, življe- nje ob starih gorskih poteh – pra- poteh, ki so Tolminsko povezovale z Bohinjem. Ker sta najstarejši, mezo- litski najdišči na Pretovču in v Čadrgu danes skriti pod praprotjo, je razsta- va naslovljena Prapoti skozi praproti. Osrednje mesto zavzema predsta- vitev železnodobnega najdišča Ča- drg – Laze, ki je bilo delno raziska- no leta 2014 in je v tem kontekstu obravnavano v sklopu stičnih najdišč med Posočjem in Bohinjem. Avtor razstave je arheolog Miha Mli- nar, sodelovali pa so tudi dr. Matija Turk, Janez Bizjak, Gorazd Kutin, Jani Kutin in Pavel Jamnik. Pred prihaja- jočo pohodniško sezono vas vabimo, da si omenjeno razstavo ogledate in tako pohodniške poti prepoznate tudi kot prapoti. V Centru TNP Bo- hinj bo na ogled do 18. aprila. Majda Odar V SPOMIN Elica Vehar (1930–2017) Vsi, ki so bolj ali manj redno zahaja- li v Osp, so poznali Elico. Zaradi nje- nega odnosa do plezalcev, sploh do mladih, so jo imeli za svojo plezal- sko mamo. Skupaj z možem Emi- lom sta jih sprejemala na svojem ne ravno velikem dvorišču, ki je bilo včasih tako polno plezalcev in plezal- ske opreme, da si moral gledati pod noge, kam boš sploh lahko stopil. Imela je spominsko knjigo, v katero so nekateri vpisali svoje vtise in mne- nja. Osapsko steno in smeri v njej je poznala bolje kot marsikateri pleza- lec. Včasih je kar od svoje hiše tistim, ki so bili v bližnji steni in so se zna- šli v težavah, svetovala, kaj je treba narediti. Pri sedemdesetih letih, na njen rojstni dan, so jo nagovorili, da je šla preplezat smer, posvečeno njej, ki sta jo navrtala Betka Galičič in Cac Langerholc. Super dosežek za Super Elico, kot se je imenovala smer, tež- ka 6a+. »To je bila mešanica veselja in napetosti, nekaj posebnega. Ne- navadno prijetno presenečenje, uži- vala sem. Med plezanjem so mi da- jali navodila. Toliko let sem bila poleg, da to zame ni bilo nekaj povsem no- vega, čeprav sama nisem plezala. Ko je bilo končano, sem si rekla: No, zdaj sem pa tudi jaz nekaj dosegla,« je iz- javila v intervjuju leta 2014. Elica, hvala vam za vse. Uredništvo Planinskega vestnika Marko Miklavčič (1948–2017) Zastal je korak, utihnila je prijateljska beseda in onemela prijateljeva roka. V soboto dopoldne, v skorajšnjem sedemdesetem letu starosti. Poslo- vil se je naš prijatelj Marko Miklavčič. Zapisal se je mnogim. Še posebno v spomin prijateljem planincem. Marko je bil med soustanovitelji pla- ninskega društva v Gorenji vasi, kot radi rečemo – ustanovni član pla- ninskega društva. Torej, aktiven od vsega začetka. Bil je član odborov, vesten markacist, planinski vodnik, gospodar in dežurni na Jelencih. Jelenci so njegova prav posebna zgodba. Misel o zavetišču se je rodi- la kmalu po prevzemu predsedniške funkcije v društvu in bila na nek na- čin njegova želja. Po ogledih več lo- kacij so se možje odločili za Jelence in odprtje zavetišča je bilo 20. ok- tobra 1985. Kočo so v naslednjih le- tih urejali, z velikimi koraki in majh- nimi sredstvi jim je uspelo, ker so bili složni, vedeli so, kaj delajo, in imeli v Marku močnega vodjo. Jelenci so še danes steber delovanja planinskega društva. Tudi v vodniškem smislu – z organizacijo pohodov je naredil ve- lik korak naprej z izleti v visokogorje, sredogorje, z izobraževanji in tečaji. Bil je tudi pobudnik srečanja planin- cev poljanske doline na Gori, ki je ka- sneje žal zamrlo. Imel je ideje, prijatelje in zaupanje. To troje je v smislu delovanja društva najbolj pomembno. Pripravljen je bil narediti nekaj več, znal je prisluhni- ti tovarišem, imel je notranjo moč in pogum. Na akcijo je prvi prišel in za- dnji odšel ter skoraj vse "dal" za svo- je Jelence. Lahko bi bil drugačen, saj je imel tež- ko otroštvo. Mati mu je kmalu umr- la, oče je postajal iz dneva v dan bolj bolan. A to mu ni pustilo ran na duši. S seboj na svet je prinesel plemenit značaj, v katerem so se te otroške travme porazgubile. Izučil se je za čevljarja, se zaposlil v žirovski Alpini in nazadnje delal v rudniku urana. Pa ni bil le planinec. Bil je smučar, fo- tograf in dejaven v krajevni skupno- sti. Pa tudi še kaj drugega. A najraje je bil planinec, in to tisti pravi. S klo- bukom, gojzarji, rdečimi nogavicami, s prešernim nasmehom in z večno pripravljenostjo pomagati. Ko ni bil več v vodstvenih funkcijah društva, se ni umaknil. Rad je bil zraven in rad je kuhal. Na akcijah, na pohodih so bile njegove testenine nekaj poseb- nega. Za izjemno delovanje se mu je društvo pred leti poklonilo z nazi- vom častnega člana. Letos smo pla- ninci razvili nov prapor, v njegovem mandatu leta 1984 so razvili prvega. In prav simbolično je bilo, da je bil naš novi prapor prvič predstavljen širši javnosti – na njegovem slovesu. Marko, spomin na takšne ljudi, ki so za skupnost naredili tako veliko, ostane. Ostanejo geste, ostanejo be- sede, ostanejo dejanja. Čeprav te ni- sem poznal in nikoli videl, sem v teh dneh v očeh in besedah planincev, tvojih tovarišev, spoznal, da si bil dra- gocen človek. Rafael Krvina, predsednik PD Gorenja vas V prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste lahko prebrali … TEMA MESECA Kaninsko podzemlje INTERVJU Luka Lindič, Tina Di Batista, Erik Švab, Sara Jaklič in Marija Jeglič, Miljko Lesjak Z NAMI NA POT Okoli Grintovcev, Menina planina Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. Foto: Uroš Kunaver NA PLANINSKO TURO NA SEJEM NATURO! Sejem NATURO, 4. mednarodni sejem aktivnosti in oddiha v naravi, vabi v Gornjo Radgono planinke in planince ter vse ljubitelje trajnostnega turizma in aktivnega preživljanja prostega časa v naravi! Na njem boste lahko dobili zamisli in informacije za planinske ture, za pohodniške, tekaške in kolesarske potepe, za različne vadbe telesa in duha ... Uživali boste v regionalni kulinarični ponudbi in sodelovali v atraktivnih predstavitvah rekreacije v naravi. Vstopnico, ki je sicer v prodaji po 5 €, lahko člani Planinske zveze Slovenije kupite za le 4 €! 10. Mednarodni sejem lovstva in ribištva, ponuja najnovejšo opremo, pripomočke, oblačila, obutev in terenska vozila za gibanje v naravi. Vabi z zanimivi razstavami krovnih organizacij s področja gospodarjenja z naravo ter z aktualnimi strokovnimi posveti. Z družabnimi prireditvami bo poskrbel za dobro razpoloženje. Mednarodna razstava starodobnikov »AVTO-MOTO KLASIKA«, prireditev razstavnega in prodajnega značaja, je posvečena vsem vrstam starodobnega transporta in starodobne tehnike. Organizira jo SVS - Zveza slovenskih društev ljubiteljev starodobnih vozil v sodelovanju s Pomurskim sejmom. www.pomurski-sejem.si RIBOLOV 4. MEDNARODNI SEJEM AKTIVNOSTI IN ODDIHA V NARAVI 21. – 23. 4. 2017 Gornja Radgona NARAVNA TURISTIČNA PONUDBA • Turistična zveza Slovenije • turistična društva in informacijski centri • predstavitve občin • predstavitev Avstrijske Štajerske in Međimurja • zdrava prehrana • izbrana kulinarika in vino • zamisli in izdelki za ozelenitev in urejanje okolice • tržnice z naravno kozmetiko in ponudbo dopolnilne dejavnosti kmetij • domača obrt NARAVNO DOGAJANJE • posvet o zeleni shemi slovenskega turizma, o turizmu kot dopolnilni dejavnosti na kmetijah in povezovanju med lokalnimi ponudniki turizma in gastronomije • plezalna stena s predstavitvami plezalcev in s preizkusi spretnosti v plezanju za obiskovalce • prikazi treninga ter pravilne prehrane za tek in nordijsko hojo • predstavitve borilnih veščin • prikaz potapljaške opreme in spoznavni potopi za obiskovalce v bazenu na sejmišču • predstavitve športnikov Slovenske vojske • orientacijski pohodi Avto-Moto Klasika