19« ■ 9.« Roji jšefl »č> t. a i. o 'i :da*1 Sitf vesi iad Alg« 22.« n i* uiit* injs vse iže'- iter: Katoliški ref UREDNIŠTVO IN UPRAVA: G o r i z i a , Rlva Piazzutta, 18 ■ tel. 3177 PODUREDNIŠTVO: T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina..............L 1.250 Letna naročnina.................L 2.500 Letna inozemstvo................L 3.500 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m L m Leto XVIII. - Štev. 31 (909) Gorica - četrtek, 4. avgusta 1966 - Trst Posamezna številka L 50 Španska revolucija v luči zgodovine Pred tridesetimi ieti, 18. julija 1936, je začel tedaj najmlajši španski general, 43-letni Francisco Franco, upor proti vladi V Madridu, ki je izšla iz spornih volitev toeseca februarja istega leta pod geslom Ljudske fronte. Tako se je pričela v Španiji državljanska vojna, ki je trajala nato 32 mesecev, se zaključila 26. marca 1939 in zahtevala dva milijona žrtev na obeh straneh. Levičarji iz vsega sveta so tedaj zavpili, da so se fašistični generali dvignili zoper zakonito vlado, da so občudovalci Hitlerja in Mussolinija, sovražniki demokracije in nasprotniki decentralizacije španske države, to se pravi, da pobijajo težnje po avtonomiji nekaterih španskih pokrajin kot so Katalonija ali baskovska dežela. »Napredni« katoličani, v Sloveniji jim je delal družbo Edvard Kocbek, so še pridali, da je revolucije kriv konservativni fevdalizem katoliške Cerkve ter da je treba za njega uničenje podpreti republikansko vlado. Tedaj je bilo prvič uporabljeno geslo: ®V boj za demokracijo in uničenje fašizma!«, s katerim so vabili vse »napredne« ljudi v mednarodne brigade. Odzvali so se tisoči in tisoči idealnih borcev za demokracijo (samo iz Sev. Amerike 3000!), razni pisatelji (med njimi Hemingway in Malraux), pa seveda levičarji vseh vrst in odtenkov, vsi z namenom, da se bijejo za »blagor delovnega ljudstva«, »čistost krščanstva« in »ljudsko demokracijo«. UPOR PROTI NASILJU Resna zgodovina nam danes prikazuje Francov »upor« čisto v drugi luči, kot bi to radi storili komunisti in njih sopotniki. Eden največjih sodobnih pisateljev, Voditelj mednarodnega liberalizma, odločen Francov nasprotnik in begunec pred njegovim režimom, Salvador Madariaga je v svoji »Zgodovini španske revolucije« zapisal, da so bile februarske volitve leta 1936 velika potvorba, saj so dejansko prinesle večino protikomunistični desnici; da, celo tedanji predsednik španske republike, Zamora, je izjavil, da so bile volitve »absurdne in nepravične« ter da je »Ljudska fronta« dobila 30.000 glasov manj kot opozicija. S tem seveda odpade podlaga trditvi, da je bila vlada »Ljudske fronte« v Španiji zakonita; in če ni bila zakonita, se Franco ni uprl »legalni vladi«, temveč samozvani, ki ni imela pravice priti na oblast. Res sta Franca kasneje podprla tudi Hitler z orožjem in Mussolini s svojimi betami, toda že pred njima je 27. februarja Kominterna v Moskvi pod vodstvom Bolgara Dimitrova sprejela sklep, da je treba »Španijo sovjetizirati«. V ta namen je bil določen Caballero za španskega Lenina, organizator propadle bolj-Ševiške revolucije na Madžarskem leta !919 Bela Khun pa je bil poslan v Španijo, da pripravi »revolucijsko razpoloženje«. Prispel je že v marcu 1. 1936, torej ^tiri mesece pred Francovo vstajo, ter se takoj lotil izvrševanja zaupane mu naloge. »Revolucijsko razpoloženje« je hitro Naraščalo, že pred 19. julijem 1936 je bilo Požganih 160 cerkva in samostanov ter Pobitih 270 ljudi, med njimi desničarski Politik Calvo Sotelo. Ni bilo več nobenega Jamstva za življenje! Po trditvi Madariaga je general Franco ®anio prehitel vstajo, ki naj bi bila vsak ^'P izbruhnila po agentih Kominterne. ®ili so že sestavljeni spiski protikomuni-®tov, ki naj bi jih pobili, moskovski Ijud-le so pa kar v skupinah prihajali na te-ten (Rosenfeld, Krivicki, Kleber...), da zagotovijo sovjetizacijo Španije. Franco je medtem hitro prodiral s svojilni Mavri iz juga države proti Madridu. ®rez dvoma bi ga bil zavzel, če ne bi bil moral iti na pomoč junaškim branil-Cem Alcazarja v Toledu, ki so se sicer Nepremišljeno zaprli v trdnjavo, pa se ^ato herojsko ustavljali napadom rdečih ^et. Alcazar je bil rešen, a Franco je *8ubil dragocene dneve. Ko se je vrnil Pred Madrid, so ga tain že čakale — mednarodne brigade. Organiziral jih je Francoz Marti, »mesar iz Albacete«, kot ga je imenoval pisatelj Hemingway, pomagali so mu pa skoro vsi komunistični voditelji evropskih narodov. Francoz Thorez, Italijan Longo, Madžar Lukacz, Nemec Pleck, Ceh Gottvvald, Bolgar Dimitrov. Tudi sedanji predsednik Jugoslavije Tito se je tedaj pojavil v Parizu. Njegova naloga je bila, skrbeti za lažne potne liste in osebne legitimacije tistim, ki so odhajali v Španijo v mednarodne brigade. V njih se je tedaj zbral cvet komunizma vseh narodov; tam je bilo tudi čez tisoč Jugoslovanov, med njimi Koča Popovič, sedanji podpredsednik Jugoslavije, pa Bebler, Maček, Rozman, da omenimo le nekatere, vsi kasneje vojaški organizatorji partizanstva v Sloveniji. Tedaj je Španija spoznala grozote rdeče tajne policije Čeke, začela so delovati ljudska sodišča, pobijalo se je vse prek: frakcionaše, protirevolucionarje, buržuje, kapitaliste, klerikalce... Tedaj je bilo pobitih 13 škofov in dolga vrsta duhovnikov in redovnikov, katerih število je šlo v visoke tisoče. ŠPANIJA BI POSTALA SATELIT MOSKVE Vsemu krščanskemu in iskreno demokratičnemu svetu je postalo jasno, da v Španiji ne gre več za borbo za boljši in pravičnejši socialni red, temveč za poskus, da se vključi Španija v moskovsko interesno območje in postane ena rdečih klešč, s katerimi bi Stalin zajel Zahodno Evropo in jo spravil v komunistično suženjstvo. Bil je Stalin, ki je rekel: »španska borba ni več privatna zadeva Špancev, je skupna zadeva vsega naprednega človeštva.« Pa je bila zanj revolucija v Španiji dejansko le sredstvo, da je pridobil na času in izvedel svoje proslule čistke v Sovjetski zvezi. član Kominterne, Španec Delgado, je napisal knjigo »Kako sem izgubil svojo vero v Moskvo«. Zaključuje jo s tem-le prizorom: Stalin: »Koliko časa je trajala španska vojna?« — Vorošilov: »32 mesecev.« Stalin si je prižgal cigareto in mu pomežiknil. Razumela sta se. To se pravi: krvava revolucija v Španiji je bila Stalinu potrebna, da je uredil svoje spore s frakcio-naši in jih iztrebil, istočasno pa pripravil tla za sporazum s Hitlerjevo Nemčijo, ki je sledil nekaj mesecev nato (23. avgusta 1939). Tako je bila tudi Moskva tista, ki je določila konec španske vojne ter v skladu s svojimi načrti žrtvovala mednarodne brigade. Te so se umaknile v Francijo, kjer so jih razmestili po taboriščih, španske otroke so pa poslali v Sovjetsko zvezo skupno s španskim zlatom, plačilom za rusko »pomoč«. Ni čuda, da so španski levičarji zgubili vero v take vrste komunizem. Najbolj krvavi general rdeče španske vojske Valentin Gonz^lez, »El Campesino«, ki se je po letu 1939 zatekel v Sovjetsko zvezo, pred leti pa skesan vrnil v Francovo Španijo, je v knjigi »Vrnitev iz Sovjetske zveze«, na koncu zapisal tale stavek: »Kremelj je tisti, ki odloča datum in kraj napada. Po komunistični partiji hoče zasužnjiti ves svet. Od zahodnega sveta je odvisno, če bo dovolil, da ljudje iz Kremlja uresničijo svojo strahotno zamisel: svetovno oblast s tolpami azijskega barbarstva.« In posledice španske državljanske vojne pri nas? Nekdanji slovenski in jugoslovanski španski borci so postali nosilci »vstaje jugoslovanskih narodov« z Istimi protifašističnimi gesli (Smrt fašizmu, svoboda narodu), pa tudi z istimi krvavimi in zločinskimi metodami. Na oblast so prišli s pomočjo sovjetske Rdeče armade, s »tolpami azijskega barbarstva...«, kot se izraža Valentin Gonzdlez. Zdaj predstavljajo s Titom in njegovim namestnikom Kočo Popovičem ter večino generalov novo jugoslovansko plemstvo. DR. TINE DEBELJAK Rodezija: kako dolgo še? 3. junija so pristaši črnskega gibanja Z.A.N.U., ki so bili iz Zambije (bivše Severne Rodezije) vdrli na ozemlje Smithove Rodezije, ubili tri bele naseljence. Kasneje so umorili še nekega kmetovalca in njegovo ženo. Začela se je doba nasilja. Črni človek si bo skušal s silo priboriti to, kar mu beli človek ni voljan dati mirnim potom. Kot znano, so beli naseljenci pod vodstvom Jana Smitha lani enostransko proglasili rodezijsko neodvisnost. Uprli so se Vel. Britaniji, ki je zahtevala, da se neodvisnost pripravi skupno s črnskim prebivalstvom. 220.000 belcev ne more za vse čase, čeprav so bistveno pripomogli k dvigu dežele, vladati nad 4 milijoni črncev. Je to nenaravno in nekrščan-sko. POGAJANJA Z ANGLEŽI Angleški ministrski predsednik Wilson je na Smithovo samovoljo odgovoril z gospodarsko blokado. Mnogim, zlasti zamorskim državnikom, se je zdel ta način neučinkovit in ga ostro kritizirajo. Toda nepristranski opazovalci trdijo, da vedno bolj rodi svoje učinke. Pe-trolej je postal silno drag in ga primanjkuje. Tobak, glavni pridelek dežele, je bil prodan le za polovico pridelane količine. Če ga ne bodo vnovčili do konca tega meseca, grozi deželi huda gospodarska kriza: kmetovalci bodo ostali brez denarja. Jan Smith to ve, zato se je začel prav na tihem spet razgovar-jati z Londonom. London pa postavlja to pot čisto jasne zahteve. Izvedlo naj bi se splošno glasovanje med vsemi prebivalci Rodezije, in to še pred koncem tega leta. V tem referendumu naj bi prebivalstvo odobrilo novo ustavo, katere glavne točke naj bi bile: v poslansko zbornico bodi izvoljeno tako močno predstavništvo črncev, da ne bo mogoče več sprejeti nobenega zakona, ki bi bil črncem v škodo; odpravijo naj se vsi zakoni, ki omogočajo rasno diskriminacijo, zlasti pa je treba razveljaviti »Land Apportionment Act« in zakonodajo »tovvnships«. »Land Apportionment Act« je zakon, ki je zemljo v Rodeziji razdelil tako, da ima 220.000 belcev 15 milijonov hektarjev rodovitne površine, ki je nihče od zamorcev ne sme kupiti, čeprav bi imel sredstva za to; spet črncem pa ta zakon podeljuje 17 milijonov hektarjev zemlje, ki se je ne morejo polastiti belci. Ostala 2 in pol milijona hektarjev pa sta na razpolago v nakup vsakomur po načelu svobodne trgovine. Če pomislimo, da je črncev dvajsetkrat več kot belcev, imajo pa obojni na razpolago skoro enako površino zemlje, lahko razumemo na prvi pogled, da je zakon krivičen. Prav tako je krivičen odlok o »tovvnships«. Ta namreč določa, da se morajo rodezijski črnci držati le svojih naselij in jim je prepovedano, nastaniti se kje med belimi ljudmi. STALIŠČE ČRNIH VODITELJEV Rodezijski črnci imajo dve politični organizaciji, ki se borita za enakopravnost z belimi in za neodvisnost dežele. Ena je Z.A.N.U. (Zimbabwe Afričan National U-nion - Afriška narodna zveza Zim-babwe), druga pa Z.A.P.U. (Afriška Zimbabwe zveza). Prvo vodi 45-letni pastor Sithole, drugo pa 49-letni Joshua Nkomo. Oba sta trenutno zaprta v koncentracijskem taborišču nekje v Rodeziji. Težava je v tem ,da predstavljata oba voditelja vsak svoje pleme, ki sta si nasprotni med seboj. Od ljudstva oboževani Nkomo pripada k Zulu-rodu Matabele, ki je koncem preteklega stoletja vdrl iz Južne Afrike v Rodezijo, si podvrgel Mashona pleme in z njim postopal kot s sužnji. Prav pastor Sithole pa je iz rodu Mashona. Ta plemenska nasprotstva bodo gotovo še mnogo vplivala na razvoj rodezijske neodvisnosti in olajševala belcem, ki so enotni, njihov sedanji položaj. Eden zastopnikov Nkoma je na vprašanje, kaj si njihovo gibanje zastavlja kot prvi in neposredni cilj, odgovoril. »One man - one vo-te: en človek, en glas. Hočemo, da tudi pri nas vlada resnična demokracija. Zato je treba takoj odpraviti krivično razdelitev zemlje in segregacionistične zakone.« »Zakaj ste pa sklenili imenovati Rodezijo Zimbabwe,« so ga naprej vprašali. »Zato, ker je proti duhu zgodovine, da bi se ta dežela imenovala Rodezija. Kdo je bil Cecil Rhodes? Predsednik angleške Južnoameriške družbe. Prevaril je leta 1888 našega kralja Lobengula. Pogodba se je glasila, da bodo belci samo iskali zlato, oni pa so prišli v skupini 200 mož in se proglasili za lastnike dežele. Mi smo se leta 1896 sicer uprli, celo pobili okrog 300 kolonov, a bilo je že prepozno. Leta 1898 jih je Kitajski Mao ve in zna vse Na Kitajskem so zadnje čase prišli do novega odkritja: svetovna komunistična revolucija bo uspela le, če se bodo vsi revolucionarni narodi sveta ravnali po navodilih predsednika komunistične partije Mao Ce Tunga. Kitajski tisk je pred nedavnim uvedel stalno rubriko na prvi strani o tem, kako poučujejo Maova dela v tujini. Kaikor je posneti iz te rubrike, se samo »peščica reakcionarjev ter anti-partijskih, antisocialističnih in reakcionarnih elementov« noče ravnati po Maovih idejah o ljudski vojni, revoluciji in splošni izgradnji družbe. Po pisanju kitajskih listov je postaj Mao kot nekdaj Stalin veliki voditelj narodov vsega sveta, Kitajska pa »glavna baza svetovne revolucije«. Med tem pa je Mao sam pokazal svojemu ljudstvu, kako je še pri moči. 16. julija je preplaval po reki Jangtse 15 kilometrov v času 65 minut. Tistega dne je prispel z motornim čolnom na veslaške tekme v Vuhan,, pa ga je voda premamila, da se je pognal pred nekaj tisoč gledalci v naraslo in dokaj deročo reko. Njegovemu zgledu so seveda morali slediti tudi funkcionarji iz njegovega spremstva. Med plavanjem je naučil plavati neko deklico na hrbtu, v motorni čoln pa je zlezel nazaj, ko mu je partijski sc-kretar province nasvetoval, naj konča s svojim podvigom. »Ker ste sekretar te province,* je Mao dejal, »vas seveda moram ubogati.« Pri vsem tem Maovem razkazovanju pa ostane samo to nejasno, zakaj sta kitajski tisk in radio o dogodku, ki nosi datum 16. julija, poročala šele deset dni kasneje. bilo že 13.000. Zimbabwe pa je dokaz za dejstvo, da smo mi črnci lastniki te zemlje, kajti že v 14. stoletju je v sedanji Rodeziji cvetela kultura. Glavno mesto je bilo Zimbabwe, katerega mogočne razvaline so še danes ohranjene. Belci so nas oropali vseh pravic in si osvojili tri četrtine narodnega dohodka. Odvzeli so nam našo najboljšo zemljo, nam pa odredili o mejen prostor, kot da bi bili zverine. Kako naj jih potem ljubimo?« KAJ PRAVIJO BELI NASELJENCI Beli naseljenci seveda branijo svoje pravice in svoje stališče. Takole zatrjujejo: »Ta dežela je naša. Z neizmerno požrtvovalnostjo smo pokrajino, kjer stoji glavno mesto Salisbury v višini 1471 m, iztrgali močvirju in jo spremenili v rodovitno zemljo. Če dežela danes proizvaja tobak, sladkor in koruzo ter se po njej pasejo ogromne črede živine, smo to storili mi. Prej ni bilo ničesar. Zakaj bi se morali sedaj odpovedati sadovom svojih naporov?« Seveda so beli naseljenci zelo gorki predvsem na Angleže. »Prostovoljno smo se priključili Vel. Britaniji — pravijo — sedaj pa tako postopanje z nami. Leta 1922, 27. oktobra smo bili poklicani, da z glasovanjem odločimo, kam želimo pripadati: Južni Afriki ali Vel. Britaniji. Odločili smo se za zadnjo, v našo veliko škodo. Brez te odločitve bi danes živeli’ v miru kot belci v Južnoafriški uniji. Toda naj črnci vedo, mi se ne bomo pustili izgnati kakor francoski koloni iz Alžira. Branili se bomo do zadnje kaplje krvi. Naše kmetije so oborožene, imamo dobro izvežbano vojsko, letalstvo, policijo ... Sploh pa, kaj le še hočejo črnci od nas? Na kmetijah jih plačujemo od 3 do šest funt šterlingov na mesec (5250 do 10 tisoč 500 lir), imajo svojo hišo zase in družino, dvorišče, kako kravo in nekaj njiv. Zadovoljni so. Ne ljubi se jim dosti delati in ko si naberejo dovoljno količino živeža, jih ne pripraviš do novega dela.« CERKEV PA MISLI DRUGAČE Škofje iz Rodezije se s takim enostranskim stališčem belih naseljencev daleč ne strinjajo. V svojem pastirskem pismu so med drugim to-le zapisali: »Mnogi Rodezijci so zagrenjeni zaradi enostranske neodvisnosti, posebej še zato, ker se vlada pri tem sklicuje na to, da rešuje krščansko civilizacijo. Ni res, da je ljudstvo zadovoljno s to novo odločitvijo, in ni res, da je nanjo pristalo. Molk ljudi je molk strahu, razočaranja in obupa, nevaren molk, ki lahko enkrat udari po nas vseh. Upravičeno se mnogi sprašujejo: ”In to je krščanska civilizacija? Je krščanstvo v tem, da ohranja bogatim položaje, pušča pa v nemar uboge? Ali je poslanstvo duhovnika in misijonarja le v tem, da poziva k vdanosti v °bstoječi položaj in domačine prepričuje, da je tudi biti razna-šalec hladne vode nekaj velikega v božjih očeh? Ne, tako ne more in ne sme iti več dalje. Le zavestno priznanje človeško-krščan-skega bratstva bo dalo možnost, da bomo mogli brez rdečice na obrazu moliti »Oče naš« in si u-stvariti zagotovilo za srečno bo dočnost."« Zakaj je Tito nastopil ? Zaostritev v vrstah jugoslovanske komunistične stranke med reformistično in reakcionarno strujo je prekipela do vrhunca takoj po zadnjih plenumih stranke. Dozdevni kompromis med tema dvema strujama, ki so ga vsakič dosegli, je bil le na papirju. Rankovičevi pristaši so še naprej sabotirali izvrševanje gospodarske re*-forme. Tak primer je bil, ko niso hoteli priti na sejo odbora v zvezni skupščini, k; naj bi razpravljal vprašanje, kako naj bi republike dobile v svoje roke glavni del deviz, ki jih zaslužijo na svojih področjih od izvoza svojih proizvodov in od turizma. Sam Tito je javno izjavil, da je treba to vprašanje hitro urediti, in sam Kardelj je sklical odbor in prišel na njegov sestanek. Toda rankovičavci niso prišli in odbor ni mogel začeti 'razpravljati o tem predmetu. Nato je Bakarič 24. marca t. L izjavil, da bo prišlo do nacionalnega vprašanja v vsej svoji ostrini, ako se ne bo izvedla gospodarska reforma. Vsi razgledani ljudje iz domovine, ki so prihajali zadnje čase v inozemstvo, so bili soglasni, da je Jugoslavija zajadrala na pot anarhije in razsula, ker Rankovičeva skupina ne posluša več niti samega Tita. Slovenija in Hrvatska sta izvajali reformo, Srbija pa tega ni hotela. Tako sta šli prvi dve lo- Strah pred Cerkvijo Josip Vidmar je bil med vojno predsednik Osvobodilne fronte, lo je tiste organizacije, ki naj bi Slovence s komunizmom »osrečila«. Sedaj, ko ta komunizem na vseh področjih, zlasti na gospodarskem in vzgojnem doživlja polom, je smatral ta prvoborec za zmago komunizma v Sloveniji za potrebno, da opozori na naraščajoči vpliv Cerkve. V ljubljanskem Delu od 23. junija beremo med drugim: »V kulturni zgodovini človeštva je katolicizem odigral neko vlogo. Njegovega pomena seveda ni iskati v njegovi mitologiji (pravljičnih zgodbah, op. ur.), ki je pravljična in naivna kakor vse mitologije. Njena metafizična misel je skromna in zadostna le za preproste pameti, ki se ravnajo po geslih, — kakršen je znani izrek: "Čredo, quia absurdum — Verujem, ker je nesmiselno1'. Edin.; resnično pomemben del krščanskega nauka je njegova moralna misel, ki dejansko vsebuje napotke za razvoj človeka v razumno in blago bitje.« Nato skuša Vidmar bralce prepričati, KRATKE NOVICE Pogreb kardinala Albareda V soboto, 23. julija so v kripti cerkve na Montserratu pr; Barceloni pokopali umrlega kardinala Albareda. Kardinal je pripadal benediktinskemu redu in je bil dolga leta knjižničar vatikanske knjižnice. Med vojno je poskrbel, da so bile glavne dragocenosti iz knjižnice prenesene na varno. Zavetišče je nudil tudi drugim rimskim knjižnicam. V letih po vojni pa je hotel še bolje poskrbeti za rokopise, ki jih hrani vatikanska knjižnica in jih je dal fotografirati v tehniki mikrofilma. Pogrebne slovesnosti so bile v stolnici v Barceloni. Slepci in gluhonemi pri sv. očetu Sv. oče je že nekaj časa na počitnicah v Castelgandolfu. V tem času so prekinjene zasebne avdience, nadaljujejo se pa redno skupne avdience in ob takih prilikah sv. oče vseeno naredi kako izjemo in posebej sprejme kako skupino. Tako je preteklo sredo sprejel skupino slepcev in gluhonemih. Srečanje je bilo zelo prisrčno. Obljubil je bolnikom svojo molitev, istočasno pa se je priporočil njihovim molitvam. Romarji s Cipra v Lurdu 25 katoličanov s Cipra je prišlo v Lurd, da bi molili za mir na Cipru in v svetu. Med romarji je bil tudi ciprski predstavnik pri Združenih narodih Ahil Kyprianu. Škofje Južne Afrike obsojajo rasizem Škofje Južne Afrike so na skupni seji ponovno obsodili rasizem, ki ga izvaja tamkajšnja vlada. Tako ravnanje žali človeško dostojanstvo in nasprotuje božjemu zakonu. Opozarjajo tudi na veliko škodo, ki jo povzroča dejstvo, da morajo delavci živeti ločeni od svojih družin. Škofje izražajo vročo željo, da bi končno prišlo do pravične rešitve rega vprašanja. čenim potom, Srbija pa v drugo smer. Tak razvoj in nevarnost pred anarhijo sta skrivala v sebi možnost državljanske vojne v Jugoslaviji še za časa Titovega življenja. V takšnem položaju se je Tito moral zateči k obupnemu koraku, da bi to preprečil in okrepil kolikor toliko svoj omajani položaj. Prav gotovo je to moral storiti pred svojim odhodom na dolgo pot v Indijo in na Japonsko. Ce ne bi bil zrušil Rankoviča in njegovih oprod pred tem potovanjem, bi se tudi njemu utegnilo isto pripetiti kot njegovemu prijatelju v žalosti diktatorju iz Ghane Nkrumahu, ki so ga vrgli prav v času njegovega obiska v Pekingu. Odstranitev Rankoviča in tovarišev omogoča sedaj Titu in pristašem reforme v njegovi stranki, da se lotijo korenitih strukturnih reform Jugoslavije, s katerimi bodo njene sestavne republike dobile finančno samostojnost in močno prisotnost v organiziranju in poveljevanju nad vojsko. Ce tega ne bodo izvedli pravočasno, rekli bi, zelo hitro, bi nje in narode Jugoslavije lahko doletel neprijeten razvoj in morda celo katastrofalne posledice. Prave pomiritve med narodi Jugoslavije ni mogoče doseči brez sodelovanja teh narodov pri tem velavažnam poslu. Dobiti morajo osnovne svoboščine, da bodo pri tem lahko sodelovali. da je med komunistično revolucijo »slovenska cerkev ta žlahtni del svojega nauka najogabneje izdala«, za zaključek pa napiše opozorilo: »Ta slovenska Cerkev zaradi malomarnosti ali nesposobnosti naše družbe spet prevzema neke javne vsaj napol vzgojne funkcije v našem narodu. Tuje mi je netiti sovraštvo. Zdi se mi pa potrebno zavedati se, kaj ji zaupamo ali prepuščamo, in kdo je, ki mu prepuščamo ali zaupamo stvari, ki jim sami ali nismo kos ali pa jih omalovažujemo. Toda vedimo, da izvrševanje teh funkcij pomeni vpliv, moralno avtoriteto in navsezadnje kot zadnji smoter stvari — oblast.« Samovoljen direktor Dolenjske Toplice pri Novem mestu imajo zdravilišče s termalno vodo, ki ima toploto 38°. Za direktorja je neki Viktor Kečkeš (priimek zveni precej madžarsko!), ki je uvedel v svojem desetletnem službovanju, kot pravi ljubljansko Delo, pravi policijski režim. V delovnem kolektivu je pravi despot (nasilnik). Člane kolektiva zmerja z najhujšimi izrazi, natakarje, zlasti vajence, kar osebno pretepa, vmešava se v delo zdravnikov, člane kolektiva sili, da delajo po 16 ur na dan. V petih letih se je zaradi njegove samopašnosti zamenjalo že 200 uslužbencev. Navzlic konkretnim dokazom in prijavam zoper Kečkeša do sedaj ni bilo storjeno ničesar. Titov nastop zoper UDBO na Brionih je dal ljudem v Dol. Toplicah poguma, da so 25. julija sklicali v prosvetnem domu sestanek; dvorana je bila nabito polna. V več kot dveurni razpravi so bivši in sedanji člani zdraviliškega kolektiva povedali vrsto že znanih in še neznanih negativnih stvari o razmerah v zdravilišču in o samovolji direktorja Kečkeša. Vse kaže, da je bil mož zato ves čas tako samozavesten, ker je imel dobre zveze z UDBO, saj je vse prijave proti njemu dobil sam v roke. Nov primer »novega plemstva« v sedanji Jugoslaviji, kj samo znova dokazuje, da je beseda enakost v socialističnem upravljanju že davno odpravljena. Jutro 6. julija se je predstavilo mračno, vso noč je deževalo, nad Einsiedelnom so ležale nizke megle, iz katerih je vztrajno pršilo. Nič kaj obetajoče perspektive za izlet v Ziirich, ki je bil za naše romarje tisti dan na programu. Toda za obotavljanje in premišljanje ni bilo časa. Vlak je že čakal pripravljen, da Slovence popelje v največje švicarsko mesto. Kot prejšnje jutro, so tudi v sredo, 6. julija naši ljudje polnoštevilno zasedli osrednjo ladjo v veličastni baziliki; prisostvovali so občestveni daritvi in množično prejeli božji Kruh. Sv. mašo je opravil dekan iz Devina g. Kretič. Po zajtrku se je sedemstoglava množica Slovencev usmerila na einsiedelsko postajo, ob 8,40 se je vlak spustil v tek in ž% je Einsiedeln zginil za ovinki. Iz Einsie-delna do Ziiricha ni daleč: tako nekako kot iz Tržiča do Trsta. Naglo se je spuščala proga po pobočju in čez dvajset minut se je pri kraju Wadenswill prikazalo Ziiriško jezero in njegovo slikovito obrežje na severni strani. Zamenjali so lokomotivo, kajti spet je bil vlak na švicarski zvezni železnici; še dvajset minut in vlak je zavozil v mogočno ziiriško postajo. Tu je prišlo prijetno presenečenje: prenehalo je deževati, zagotovljen je bil torej ogled mesta. NEKAJ O ZORICHU Ziirich je danes mesto s 440.000 prebivalci. Skoro desetina Švicarjev živi v njem. Je to mesto industrije in trgovine, sedež mednarodnih bank in zavarovalnih ustanov. Kulturno življenje je v njem silno razgibano. Preteklost mesta je povezana z imeni kot Goethe, Wagner, Joyce, Mann, Pestalozzi. Številni muzeji, gledališča, opera, univerza, vse to daje Ziirichu pečat kulturnega središča. Pomemben pa je Ziirich tudi s turističnega vidika. Mesto leži ob spodnjem delu čarobnega jezera istega imena, obdano od gozdnatih gričev, na južnem obzorju pa se blešči veriga švicarskih Alp. Samo mesto je prepolno skrbno gojenih parkov in lepo negovanih vrto\>, da v resnici zasluži naslov »mesto vrtov«. Hotelov v Ziirichu ne manjka. 130 jih ima, v katerih je 7500 postelj turistom na razpolago. Mogočno in moderno izdelano letališče uporablja 28 mednarodnih letalskih družb, ki povezujejo Ziirich z nad sto mesti iz vseh petih kontinentov. Staro mesto Ziirich leži ob desnem bregu reke Limmat, ki se izliva iz jezera in teče mimo glavne postaje proti zahodu države Renu v objem. Glavna značilnost tega dela mesta sta mestna hiša in Gross-miinster (stolnica), kjer je Ulrich Z\vingli skoraj istočasno kot Luther Nemčiji začel s svojo reformacijo in dober del Švice odtrgal od katoliške Cerkve. Večina naših izletnikov jo je obiskala in se lahko prepričala, kako prazne in puste so protestantske cerkve, kjer so izgnali evharističnega Boga, odstranili vse kipe in podobe svetnikov, odpravili oltarje in pustili le prižnico in biblijo (svetopisemsko knjigo), iz katere pastorji ob nedeljah razlagajo božjo besedo. PO ZURIŠKIH ULICAH Vodstvo romanja — sestavljali so ga gospodje Gerdol Marij, Janežič Stanko, Jurak Jože, Kunčič Jože, Štuhec Franc in Zorko Stanko — je smatralo za najbolj primerno, da se naši izletniki razdelijo v manjše skupine, naredijo lasten program in si po svojih željah mesto ogledajo. Zgubiti se skoro ni dalo, saj je bila reka Limmat najboljši kažipot k postaji, kjer naj bi bilo opoldne kosilo. Vsakdo se je torej nekam usmeril, večina v staro mesto, nato k obrežju jezera in potem po na bogatih izlož,bah prepolni Kolodvorski ulici (Bahnhofstrasse) zopet nazaj. Pri kosilu se je bilo treba nekolikanj razdeliti. Večina je dobila prostor na samem kolodvoru v prostornih obednicah, nekateri pa so jedli v dveh bližnjih hotelih. Povsod je bila posrežba dobra, hrana obilna in zato zadovoljstvo med Slovenci veliko. Na dveh krajih se je pokazalo, da Slovencev nikjer ne manjka: v hotelu Du Nord je bil eden natakarjev Slovenec iz Maribora, na postaji pa Slovenka iz Ljubljane. Zlasti njo je močno prevzela naša pesem, ki je po kosilu zaorila v obed-ničnem prostoru. Popoldne je bilo namenjeno vožnji po jezeru. Najboljše so storili tisti, ki so se odločili za krožno vožnjo. Ostali so pa morali večkrat motorne ladje zamenjati, da so spet prišli nazaj na izhodiščno postojanko, kar pa je seveda vožnjo napravilo še bolj zanimivo. Prav nekaj izrednega bi bilo, če bi vsaj nekaj sonca osvetlilo obrežje, kjer so se vrstile vile in z drevjem posajeni ter s cvetličnimi gredami posejani vrtovi. Pa je začelo deževati, to pot res kot iz škafa, treba se je bilo stisniti v sredo ladje, kar pa naših ljudi ni dosti motilo. Pesem se je vrstila za pesmijo in ko je ladja spet pristala v Ziirichu, je bilo tudi dežja konec, tako da se je dalo priti brez neprilik na postajo, kjer je že čakal romarski vlak, pripravljen na odhod. Ob 19,15 so bili naši ljudje spet »doma«, pod varno streho v Einsiedelnu. SLOVO OD EINSIEDELNA V Einsiedelnu je lilo kot za stavo, toda to ni bila nobena ovira, da se ne bi bili po večerji naš; Slovenci še enkrat zbrali pri »Črni Materi božji«, ki jim je v času tridnevnega bivanja tako prirastla k srcu. Sklepno slovesnost je vodil g. Marij Gerdol, voditelj romanja g. Franc Štuhec je dal zadnja navodila, vsa romarska skupina je v mimohodu skozi kapelo še enkrat pozdravila nebeško Mater, pesem je sledila pesmi, toda končno je le bito treba reči Mariji zbogom, čeprav z bolečino v srcu. Drugo jutro, 1. julija je bilo treba vstati zelo zgodaj. Še enkrat so se naši primorski romarji zbrali k skupni maši, ki jo je to pot opravil dr. Stanko Janežič v mladinski cerkvi sredi Einsiedelna. Čas je pritiskal, še nagel zajtrk in ob 6,50 se je vlak premaknil. Vreme je ostalo čemerno, dežne kaplje so tolkle ob šipe, vsa pokrajina, drugače tako privlačna, je bila odeta v mrko sivino. Spet se je prikazalo Ziiriško jezero, nato še drugo, Walensee, prišla je postaja Buchs in že je bilo treba dati švicarski deželi slovo. Vlak je zdrdral po mostu čez Ren, ki izvira na dveh krajih kantona Graubiinden, v dobrih desetih minutah je preprečkal malo kneževino Lichtenstein in se nato ustavil na postaji Feldkirch na Predarlškem v Avstriji. ŠEST UR V AVSTRIJI Predarlška je del Avstrije, ki leži pod Arlbergom (Arlška gora) med Bodenskim jezerom, Renom in Lichtensteinom. Ljudje bi bili bolj zadovoljni, če bi spadali k Švici, kajti od osrednje Avstrije jih loči ravno imenovana visoka gora Arlberg. Toda mej se ne da spreminjati vsak dan. Tako je bila Predarlška že I. 1918 prisojena sedanji Avstriji in pri teni je ostalo tudi po zadnji vojni. Krepko se je moral vlak zagristi v pobočje Arlberga, dosegel je na postaji Lan-gen višino 1217 m, se spustil v 11 km dolgi predor in nato na drugi strani v višini 1303 metrov pokukal na postaji St. Anton am Arlberg zopet na svetlo. Naše romarje je sprejela Severna Tirolska s svo- jimi še zasneženimi vrhovi. Ob reki Inn, pd katere ima tudi ime mesto Innsbruck, se je nato naglo spuščal vse bolj v dolino. dokler se okoli ene popoldne ni ustavil rui innsbruški glavni postaji. Tam je kar na postaji čakalo toplo kosilo, ki je bilo v desetih minutah razdeljeno, nato pa je ostalo še poldrugo uro časa za ogled tega simpatičnega mesta. Ijsži na višini 582 m in ni ravno razsežno. Mestno središče je blizu postaje in prav privlačno zaradi svojega starodavnega izraza. »Zlato hišo« je bilo treba seveda pozdraviti samo od zunaj, stopiti v nekatere trgovine, odposlati zadnje razglednice, nato pa spet zasesti svoj prostor v vlaku. Točno ob 14,45 je odpeljal po voznem redu. Spet se je moral dvigniti, lo pot proti gorskemu prehodu Brenner, kj ima SCHWE1Z - SUISSE - SWITZERLAND Švica v slikah: mesto Ziirich, prizor iz jezera Zug, spodaj levo Luzern in na desno svetovno znani grad Chillon ob ženevskem jezeru IMOVICE IZ SLOVENIJE Katoličani v ameriškem kongresi' ^ Od 535 predstavnikov kongresa v ZDA Pa je 14 senatorjev in 94 poslancev k atoli' čanov. Druga najmočnejša skupina s° metodisti, ki iirnajo 24 senatorjev in & poslancev. Spomenik narodnemu junaku Viljemu Tellu v Altdorfu pri Viervvaldstattskem jezeru, ki je v 13. stoletju prvi dvignil zastavo švicarske neodvisnosti zoper grabežljive Habsburžane in sprožil gibanje za neodvisnost švicarskih kantonov Po višino 1371 m in tvori mejo med Avstrijo ^ in Italijo. Med potjo so romarji lahko ^ občudovali drzno zgrajeni »Evropa-most«, ki je najvišji v Evropi (108 m) in ki je del nove avtoceste, ki jo gradijo med Innsbruckom ter Brennerjem. S slovesom Avstriji so naši rojaki dokončno dali slovo tudi dežju, ki jih je preganjal dobra dva dni. Nad Brennerjem so se pokazale prve krpe modrega neba in ko je vlak zavozil na južnotirol-sko stran, je spet posijalo sonce, tisto sonce, ki je zadnjič v ponedeljek, 4. julija delalo družbo našim popotnikom. DOMOV! Na Brennerju je vlak stal slabo uro. Ure je bilo treba pomakniti spet naprej, iz sončnega je bilo treba znova preiti na legalni čas. Carinski pregled je bil dobrohoten, bolj natančen pa pregled dokumentov. Južna Tirolska je še vedno dežela atentatov, zato so obmejne oblasti rta Brennerju bolj natančne kot drugod. Seveda, pri naših ljudeh je bilo vse v redu- Tako se je začel povratek, ki je potekel v prav prijetnem vzdušju. Po radiu Einsiedeln so prihajale živahne in vesele popevke do ušes ljudi, kriški in rojanski pevci, gg. Albert, Miklavec in Janežič ter ljubljanski duet so se neutrudno menjavali v nastopanju, zunaj je prelepa tirolska dežela s svojimi vinogradi in sadovnjaki pozdravljala naše ljudi, ki imajo marsikaj sličnega s Tirolci po značaju in tudi po usodi, mimo so zdrvela mesta Brixen, Božen, Trento in Rovereto in ko je ura kazala 20,40, se je vlak ustavil na postaji v Veroni. V desetih minutah je bila večerja razdeljena, res okusna, zelo obilna in kar je glavno: topla.. Začel se je zadnji del vožnje. Treba je bilo misliti na slovo in se pripraviti na izstop. Goričani so bili prvi na vrsti. Po radiu sta se vodstvu romanja zahvalila za lepo izpadlo potovanje gg. industrialec Prinčič iz Krmina v imenu goriških romarjev ter g. učitelj Tone Kostnapfel iz Sv. Križa v imenu tržaških. Vodstvo je bilo veselo te zahvale, saj si je težko predstavljati, koliko je naporov, potov in sitnosti, pred-no se tako množično potovanje izvede• Toda prav posebno je bilo vodstvo romanja veselo dejstva, da se je naše ljudstvo vzorno vedlo, bilo izredno disciplinirano, in kar je glavno: vzelo potovanje res kot romanje, to se pravi, udeleževalo se ie stoodstotno vseh pobožnosti ter ves čaS prejemalo svete zakramente v nadpovprečnem številu. Pred slovesom je vodstvo še razglasilo rezultat ankete, ki jo je organiziralo na povratku med Brennerjem in Verono. vprašanje, kam bi si naši ljudje želeli $ prihodnje leto: ali v Fatimo (50 let pri' kazo\>anja Matere božje) ali v Salzbuft ali po Jugoslaviji (Marija Bistriška P'1 Zagrebu, Ptujska gora, Slomškov grob >' Mariboru, Brezje in Bled), se jih je 80 izreklo za Jugoslavijo. Prihodnji meseci bodo pokazali, v koliko se da ta predlog izvesti. Vsekakoi bo vodstvo naših že tradicionalnih romani poskrbelo, da bodo tudi v prihodnje Prt' morski Slovenci deležni tako lepih dni, kot so bili letošnji v Einsiedelnu. -J* PRED DVAJSETIMI LETI OBSOJENI DOMOLJUB 15. julija je poteklo 20 let, kar je komunistično sodišče v Beogradu obsodilo ®a smrt generala Dražo Mihajloviča, prve-8a pobudnika odpora zoper tujega okupatorja na jugoslovanskih tleh, pa tudi ne-EProsnega nasprotnika komunističnega nabija. Smrtno kazen so takoj izvršili, še Preden je potekel rok za pomilostitev, da to se izognili nadležnim intervencijam iz inozemstva. Po .komunistični navadi je bila sodba izvršena tajno in neznano kje, da se za žrtvijo rdeče justice zabrisala vsaka sled — zgovoren dokaz za slabo Vest komunističnih oblasti, ki so se bale ^ mrtvega svojega politično-idejnega nasprotnika. Ko je redna jugoslovanska vojska o Veliki noči 1941 položila orožje, Mihajlovič te kapitulacije ni vzel na znanje; odšel je v Planine in od tam nadaljeval boj, ne kot Četnik, temveč kot častnik kraljeve jugoslovanske vojsike. V letih 1941 in 1942 se Je njegovo gibanje razširilo iz Srbije na Hercegovino, Bosno in Liko ter doseglo todi Slovenijo. Bil je prvenstveno vojak, *ato je prepozno sprevidel, da je v od-Porniškem gibanju politična stran često daleč bolj važna kot vojaška in da je bila ?lasti v Jugoslaviji spričo nerešenih političnih in narodnostnih vprašanj gotovo prvenstvenega pomena. Tito, voditelj partijskih brigad, je to veliko bolje doumel 111 zato tudi uspel. Po letu 1943 je začela Mihajlovičeva *vezda ugašati, zavezniki so se naslonili Anglija svetovni prvak v nogometu Po tekmi s Portugalsko, ki jo je Anglija dobila z 2 : 1 in po finalni tekmi z Zahodno Nemčijo, v kateri je Anglija zma-Sala s 4 :2, je na splošno ves svet pridal, da si je to pot Anglija od vseh 16 Nastopajočih moštev še najbolj zaslužila Naslov 'svetovnega prvaka v nogometu. Prvi nastopi so bili sicer neprepričljivi, ^aga nad Argentino omadeževana z lomljivim golom, toda polfinalna tekma s Portugalsko je bila vredna svetovnega ■Prvenstva. Z njo je Anglija, kakor ptič Feniks, vstala iz pepela prejšnjih medlih Nastopov ter dokazala, da si je upravičeno Priborila pot do finala. Sovjetska časopisja agencija »Tass« je poročala: »Polfinalna tekma med Anglijo in Portugalsko je tola 'kakor vir čiste studenčnice. Razbistrila je motne valove umazanega nogometa, ki smo ga gledali zadnje dni. To Is bila tekma dveh enakovrednih moštev, Ir- spoštujeta drug dragega, se zagrizeno dvobojujeta, se poganjata za vsako mrežo, a vendar igrata lepo in brez grobosti. Ni tolo ne valjanja po tleh ne brcanja ne Vključitev.« Portugalci so nato v četrtek, 28. julija Uigrali s Sovjetsko zvezo tekmo za 3. '■testo. Rusi so se predstavili z več spre* Nierrtbami, pa dcibro igrali. Do konca se vedelo, kdo bo zmagal. Prav na zaiti- v RIJucku so Portugalci zabili zmagoslavni ®°1. Rezultat je bil 2:1. Spet je blestel ^ed Portugalci črnski igralec E.usebio. 11 je na prvenstvu v Angliji največkrat stresel mrežo: devetkrat. Zato je prejel Osebno denarno nagrado, ki ni majhna. Posebno darilo pa je dobilo tudi portu-&feko moštvo za osvojitev 3. mesta. Gre *a srebrn krožnik, dar angleškega tovarnarja keksov. Na krožniku stoji zapisano: Priznanje velikemu športnemu duhu!« S TRŽAŠKEGA na Tita in tako se je ob koncu vojne Mihajlovič znašel v severni Bosni od zunanjega sveta Zapuščen ter na milost in nemilost izročen komunističnim zmagovalcem. Če bi bili komunisti ljudje, kakor je bil ameriški predsednik Lincoln, bi se morali do njega pokazati velikodušne potem ko so ga politično in vojaško-politično premagali. Pa ne! Še eno leto so ga zasledovali kot steklega psa in ga po posebno podlem izdajstvu izsledili nekje ob Drini. Pri sodni preiskavi so komunisti zlasti pazili, da se ne bi zvedelo, kako so ga ujeli. Ko se je predsednik sodišča bahal, da v ljudski republiki Jugoslaviji lahko vsakdo svobodno govori, je branilec dr. Joksimovič zaklical Mihajloviču: »Ker lahko svobodno govorite, pa povejte, kako so vas ujeli!« Predsednik je obravnavo nato takoj prekinil. Zgodovina bo vedela enkrat povedati, da je bil Mihajlovič človek, 'ki je iz čistih namenov začel osvobodilni boj in to v času, ko so bilj jugoslovanski komunisti s Stalinom vred še na strani Hitlerja. Pokazal se je moža, ki je odklonil emigracijo, ko so mu zapadni zavezniki ponujali, da ga prepeljejo v inozemstvo, pa čeprav je tedaj že bilo jasno, da je njegova igra zgubljena. Svoje življenje je dal za stvar, ki jo je začel in vsaj pred tem bi morali vsi, tudi komunisti, pošteno skloniti glave in počastiti njegov spomin. List Daly Express je k temu pripomnil, da se s to nagrado strinja ves angleški narod, ker je Portugalska skupno z Anglijo svetovno nogometno prvenstvo spet povedla v čiste vode. Pa moramo priznati, da je bila tudi zadnja tekma med Anglijo in Zahodno Nemčijo zelo korektna. Obe moštvi sta pokazali moderen in hiter nogomet. Angleže je treba pa še posebej pohvaliti, ker se ves čas, tudi proti koncu, niso zaprli v obrambo, ampak stalno napadali. Zato pa so dodali k 3 : 2 rezultatu še v zadnji minuti nov gol, ki ga ni nihče več pričakoval. Nemo; so zadovoljili v polni meri. S tehnične strani so bili Angležem enakovredni. Če so zgubili, je bilo pač zato, ker je eden izmed obeh tekmovalcev moral izgubiti. Poleg tega so Angleži imeli za seboj ves 100.000-glavi stadion Wembley, igralci pa so tudi pokazali nenavadno voljo do zmage in ogromno fizično vzdržljivost. Krona vse tekme je bilo brez dvoma igranje dopolnilnih 30 minut. Ob koncu redne igre je bil rezultat 2:2. In kar je bilo najbolj izredno: Nemci so izenačili eno minuto pred koncem. V dopolnilnem času pa so morali kloniti. Na tla jih je spravil gol, ki ga je odločil ne glavni sodnik, ker ga ni mogel presoditi, ampak stranski — in ta je bil Rus. Ta nejasni gol bo ostal kot senca na sicer čisti angleški zmagi; če ga ne bi bilo, 'kdo ve, kako bi se bile stvari razvijale? Tako pa ostane eno dejstvo pribito: Anglija ostane v posesti zlatega pokala Rimet in z naslovom svetovnega prvaka v nogometu do leta 1970. Tedaj ga pa bo morala braniti v Mehiki. S kakšno srečo, kdo ve? —jk Avtocesta Trst-Videm slovesno odprta V soboto, 30. julija je na večer minister za javna dela Mancini slovesno odprl prometu avtocesto, ki predstavlja prvi odsek avtoceste Trsl-Benetke. Z delom na cesti so pričeli 4. novembra 1962 in sicer pri zaselku Villesse, od koder je zamišljen tudi odcep avtoceste proti Gorici in na-prej v Jugoslavijo. Prvotni načrt je predvideval gradnjo le 16,5 m široke ceste, kar pa se je takoj izkazalo za neustrezno ob naraščajočem avtomobilskem prometu. Zato so načrt kmalu spremeniti tako, da naj bi bila avtocesta široka 24 metrov s štirimi cestišči in ločeno mejo po sredi. Odsek, ki so ga v soboto odprli, se pričenja pod železniškim viaduktom pri zaselku Moščenice, 30 km proč od Trsta in neha precej daleč proč od Vidma pri naselju Basaldella. Proti Benetkam gradijo zdaj avtocesto na dolžini 25 km, ostalih 75 km pa je šele treba dati v zakup. Na pravkar zgrajenem odseku je bilo treba zgraditi več važnih objektov: mostova čez Sočo in Ter ter trinadstropno križišče pri Palmanovi; nad Ronkami teče cesta v dveh ravneh, med katerima dosega višinska razlika ponekod tudi več metrov. Ta del je z lepim razgledom na morje tudi najbolj slikovit. Tržaška občina ščiti drevje Občinske oblasti v Trstu so se odločile, da bodo v bodoče bolj ščitile zelena področja svojega ozemilja, ker se vedno najdejo ljudje, ki brezmiselno sekajo drevesa in grmovje ter tako uničujejo prepotrebno kraško rastlinstvo. Regulacijski načrt predvideva, da v bodoče v neposredni mestni okolici, kjer je še nekaj zelen j ft, nihče ne bo smel sekati dreves. Poslopja na zaraščenih krajih ne bodo smela preseči sedanje višine. Sečnja visokih dreves se bo mogla izvršiti le z županovim dovoljenjem, in to le od primera do primera. V načrtu je tudi ureditev enega ali več parkov, pa tudi zelenih trat z grmičjem, kamor bodo lahko zahajali ljudje. Dovršena je bila igra Slovenskega odra iz Trsta, katerega igralci in igralke so v igri »Edip v Hirošimi« na taboru slovenske zamejske katoliške mladine na Repen-tabru znova poudarili željo mladine iz vsega sveta, da hočejo mir in odklanjajo vsako vojno RAZNO Počitnice v službi dobrodelnosti 200 kanadskih visokošolcev se je letos odpovedalo običajnim počitnicam. Odšli so v Mehiko, kjer bodo pomagali kot bolniški strežniki. Pomagali bodo tudi pri verskem pouku. O podobnih akcijah visokošolcev prihajajo poročila tudi od drugod. Romanje francoskih škofov v Lurd 21 francoskih škofov, ki so bili med vojno ujetniki ali deportirani, je sklenilo, da meseca septembra poromajo v Lurd. Na to romanje so povabili tudi vse francoske duhovnike, ki so doživljali isto usodo. Dobrodelna ustanova Misereor Nemška vlada je sklenila, da bo povečala svoj prispevek dobrodelni organizaciji nemških katoličanov »Misereor«. Organizacija ne podpira 'le katoličanov, ampak pripadnike vseh veroizpovedi. Vlada z odobravanjem spremlja delo podporne organizacije, kar je pokazala tudi s tem, da je odlikovala ravnatelja msgr. Dossinga z velikim križem za zasluge. Letošnja nabirka je znašala nad 14 milijonov dolarjev. RADIO TRST A Spored od 7. do 13. avgusta 1966 Nedelja : 8.30 Kmetijska oddaja. — 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 10.15 Od nedelje do nedelje na našem vaiu. — 11.15 Oddaja za najmlajše: S pravljico okrog sveta: »Živa voda«. Napisal Dušan Pertot. — 11.50 Ringaraja za naše malčke. — 12.00 Nabožna glasba. — 12.15 Vera in naš čas. — 12.30 Za vsakogar nekaj. — 13.30 Glasba po željah. — 14.30 Sedem dni v svetu. — 15.30 »Filu-mena Marturano«, drama v treh dejanjih. — 17.00 Popoldanski ples. — 18.00 Franz Schubert: Simfonija št. 8 v h-molu, »Nedokončana«. — 19.15 Nedeljski vestnik. — 19.30 Počitnice v Italiji. — 20.30 Zborovske skladbe Vasilija Mirka. — 22.00 Nedelja v športu. Ponedeljek: 12.15 Počitniška srečanja, pripravil Saša Martelanc. — 12.30 Za vsakogar nekaj. — 13.30 Znane melodije. — 18.00 Ne vse, toda o vsem. — 18.30 G. Tartini (Scheringova pred.): Pastoralna Simfonija za godala, koncertalno violino in orgle. — 18.55 Glasba na pihala. — 19.15 Iz ženskih tednikov in revij. — 19.30 Parada orkestrov. — 20.35 Zvoki uglašeni na temo. — 21.00 P. Mascagni: »Lodoletta«, lirska drama v treh dejanjih. Torek: 12.00 Iz slovenske folklore: Le-lja Rehar: »Najlepši stan je samski stan«. — 12.15 Za vsakogar nekaj. — 13.30 Glasba po željah. — 18.30 I. Pizzetti: Simfonija v a-duru. — 19.15 Spoznavajmo naravo. — 19.30 Slovenske zborovske skladbe. — 21.00 Gore v slovenski literaturi: Janez Jalen: »Prvi zdravnikov srnjak«. — 21.20 Iz niza javnih koncertov Radia Trst v sezoni 1965-66. Sopranistka Ada Merni, pri klavirju Livio Picotti. — 22.45 Črni ovet, jazzovska revija. Sreda: 12.15 Turistični razgledi. — 12.30 Za vsakogar nekaj. — 13.30 Glasba iz filmov in revij. — 18.00 Ne vse, toda o vsem. — 18.30 Bartokova komorna dela. — 19.15 Sodobne bolezni: G. Garavaglia: »Nevrofiziološka osnova tesnobe«. — 19.30 Motivi, ki so mladim všeč. — 20.30 Glasbene razglednice. Simfonični koncert orkestra RAI-a iz Milama. V odmoru, približno od 21.45. Obletnica meseca: »Od premirja v Krminu do dunajskega miru leta 1866«, pripravil Maks Šah. — 22.40 Sentimentalne pesmi. četrtek: 12.00 Josip Jurčič: »Deseti brat«: (10) »Kvas doštudira in se poroči z Manico«. Igrajo dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Trstu. — 12.40 Za vsakogar nekaj. — 13.30 Glasba po željah. — 17.20 Glasba za vaš tranzistor. — 18.30 R. Schumann: Koncert v a-molu za klavir in orkester, op. 54. — 19.00 Zlata skrinjica. Otroške pesmi in skladbe. — 19.40 Zbor »Antonio Illesberg«. — 21.00 »Nekdo pri telefonu«, detektivka. Petek: 12.15 Žena in dom. — 12.30 Za vsakogar nekaj. — 13.30 Glasbeno potovanje po svetu. — 18.00 Ne vse, toda o vsem. — 18.30 Božidar Širola: Trio v a-duru. — 18.55 S. Prokofjev: Zaljubljen v tri oranže, simfonična suita iz opere, op. 33 a. — 19.15 Umetnostne galerije v Italiji: Milko Bambič: »Galerija Palatina v palači Pitti v Firencah«. — 19.30 Sodobni motivi. — 20.30 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe orkestra RAI-a iz Turina. — 22.00 Sindikati v moderni državi: P. Rescigno: (6) »Od druge polovice 19. do pričetka 20. stoletja«. — 22.15 Harmonija zvokov in glasov. Sobota: 12.15 Živalstvo Jadranskega morja: Tone Penko: »Morske gobe«. — 13.30 Pesmi za poletje. — 15.30 Poje mešani zbor kulturnega društva iz Celovca. — 16.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste. — 16.20 Marij Maver: »Srečanja«, delo nagrajeno na natečaju RAI 1965 za izvirne slovenske novele. — 16.35 Mihail Ippolitov Ivanov: Kavkaške skice, op. 10. — 18.30 Panorama ameriške folklore: »Pesmi Indijancev«. — 19.15 Počitniška srečanja. — 20.30 Teden v Italiji. — 21.00 »Pogled nazaj«, radijska igra. — 21.25 Operetne melodije. — 22.15 Pesem in ples. Kdo bo plačal? Kmetijsko-gozdarsko podjetje Kočevje je naročilo v Banatu 90 ton koruze, to je 6 vagonov. Ko je koruza že bila na poti, je podjetje iz Kočevja naročilo preklicalo in vagonov, ko so prišli, ni hotelo sprejeti. Zato so vagoni potovali nazaj v Srbijo. Tam jih spet ni hotelo sprejeti podjetje »Žiitopromet«, češ da je bila kupčija s Kočevjem pravilno sklenjena. Opozorili so kočevsko podjetje, da stane stoj-nina na uro za vsak vagon 100 starih dinarjev. Vagoni so pa stali na postaji kar 17 dni (torej 448.000 din stroškov!). Nato je železniška uprava na podlagi svojih predpisov odredila razprodajo koruze v vagonih. Tedaj pa je prišel brzo-jav iz Kočevja, naj koruze ne stavijo na licitacijo, temveč jo takoj pošljejo v Kočevje. Tako bo ta koruza obremenjena s trikratno voznino in še s stojnino za 6 vagonov. Kdo je kriv za nastalo škodo in kdo jo bo plačal, se sprašuje ljubljansko Delo. Odgovor je za nas jasen: socialistični sistem. ''''HiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiu ^ITON VAN DE VELDE Srce zmaguje »Moj Bog,« vzklikne Greeta, »smo že tajU!« Melika mačka obsedi nenadoma z navdanim obrazom na tleh in podrži po-'ern eno roko — ššš, ššš — pod vodovod. ^°ntje, Lientje ... “Mama,« pravi Jon (pri tem misli na ^reetino presenečenje), »pojdi no po zajček srednjega. Predolgo sem se potikal "aokrog in noge me bolijo. Daj, bom že laz vardeval otroka.« Greeta ga pogleda in okleva: »Jon, tri ^a.nke še imam!« &Nič za to, Greeta, ljubica. Pojdi in Prinesi tobaka. Ko denarja ne bo več, Ulj ^ kuhali ne bomo.« 'na spet ne razume te spremembe, ‘a gre. »Kam pa naj grem ponj?« *Na Rozensteg, za Sint Janom.« »Saj res.« Greeta je odšla. Do Rozensteega je pol ure hoda. No, to ji bo dobro delo. Tedne in tedne je sedela doma. »Na svidenje, mož, in pazi na otroka!« Jon potegne Peera k sebi. Skupaj sedeta k Lientji. »Peerken, poslušaj. Reci zdaj: Lju-ba ma-mi-ca.« Peer ponavlja: »Lju-ba ma-mi-ca.« »In zdaj: mj smo ve-se-lii.« Peer nori s svojo sestrico. »Sem glej, Peerken, pazi. Reci: Mi smo ve-se-li.« »Veseli!« vrešči Peer. Vadi dalje, Jon. »Ml smo veseli tvoje sončne — nak, to je pretežavno — tvoje ljubezni — nak, to je spet težko razumljivo .. .« Tedaj divje zacinglja hišni zvonec. Gotovo pocestni pobalini. Jon gre odbirat. Mintjensova kredenca! »Da, gospod,« pravi eden izmed možakov, »ne verjamem, da jo bomo spravili po stopnicah.« »Mora gor.« »Bomo videli, gospod.« Strašansko delo je. »Malo hitreje, ljudje božji!« Jon misij na Greeto; vsak čas se lahko vrne. Ograja na stopnišču poka, belež na stropu se lušči, nazadnje pa stoji kredenca, stoji kot okras v kuhinji. Jon plača mastno napitnino in možakarji gredo. Nenadoma strah: kje je Peerken? Lientje se sploh ne meni za okolico in se igra s prsti na nogah. »Peer! Peerken!« Nič odgovora. Bog nebeški, gotovo se je plazil po stopnicah dol na cesto! Jon postavi brž stol k zibelki — »Lepo mirno Ježi, otrok!« — in drevi ven. Pa že pride Greeta in vodi Peerkena za roko. Jon si oddahne, žena pa govori nekaj o zani-krnosti moških. »No, otrok, saj se je dobro izteklo.« »Ne, ne, Jon, tebi otrok ne prepustim več.« Tako godrnja Greeta, ko stopa po stopnicah. Jon molči. Ko pa prideta v kuhinjo, obstane njegova žena za hip s srepimi očmi. Peerken začne sam: »Ljuba mamica... veseli, veseli, veseli!« Tedaj Greeta v silnem veselju zaihti, ne toliko zaradi kredence (kako lepa je!), ampak zato, ker je k njim spet sonce posijalo. »Bog te živi, angel,« pravi Jon in jo s smehom poljubi. »Enkrat smo jo morali dobiti in zdaj je tukaj in jaz želim, da bi skupaj še sto let... Saj, saj, to je od sreče, otrok, le izjokaj se ob mojem suknjiču.« Peer potegne mater in očeta k zibelki: »Li-ljen!« »Kakopak; Lientje je poleg. In tukaj,« pravi Jon, »tukaj je še bogatija za živež pa za najemnino in za premog. Kredenco sem zato vzel, otrok, ker ostane sicer pri Mintjensu.« »Saj,« vzdihne Greeta med jokom in smehom, »zdaj te bom pa le morala pustiti samega z otrokoma.« »Zakaj pa, srce?« »Ah, Jon, saj bom koj nazaj.« Ogrne si pahovko in zdrobenti brž po stopnicah dol. Medtem ko si Jon ogleduje kredenco — zdaj prav od blizu in z vsemi podrobnostmi — je stekla Greeta k Stan-ski Vetsovi, stari ženici v podstrešni sobici. »Na, Stanske, zdaj boš lahko spet rinila dalje.« Protinasta starka kima in drži bankov- ček za petdeset frankov v svojih pergamentnih prstih. »Merci,' madammeken, meroi. Bog vam bo povrnil.« Stanske iz-kašlja svojo ginjenost. »Kakšna dobra duša, kakšna dobra duša ...« Dobra duša pa stoj; spet zunaj. Revici tam zgoraj je zdaj pomagano; zdaj pa k peku in k mesarju za njenega velikega fanta in za lastno gnezdo. Uro pozneje sedijo Gerritsovi za mizo. Kraljevsko so bogati in tišče se Mintjen-sove kredence, ne, Greetine kredence, darila njenega edinstvenega Jona. Ko leži Peer v svoji posteljici — medtem se je pomaknil čas na osmo uro — ga slišita, kako fortissimo ponavlja: »Lju-ba ma-mi-ca — veseli — veseli. . .« Lientje sanja ob Greetinem srcu; Jon vleče svojo pipo srednjega; v dimu se sučejo vprašaji. Adam in Eva sedita spet v raju. Teden dni pozneje potegne Greeta Jonovo glavo k svojim ustnicam in mu zašepeta v uho: »Ljubi moj, mislim, mislim, da je spet tako.« (se nadaljuje) □ RIŠKE NOVICE Lokalni občinski problemi Zastopnik SDZ v pokrajinskem svetu prof. dr. Kranner se stalno zanima, da bi slovenske občine dosegle izpolnitev svojih prošenj in upravičenih zahtev; predvsem pa se trudi za uresničitev volivnega programa, ki so ga postavile SDZ in Slovenske liste. Različni problemi, k; jih imajo slovenske občine in občani, se najhitreje in na najbolj zadovoljiv način rešujejo na licu mesta v direktnem razgovoru z občinskimi zastopniki. Zato je prof. dr. Kranner uredil, da so pretekli teden zastopniki dežele in pokrajine šli v občini Sovcdnje in Števerjan. V Sovodnjah so se sestali občinski svetovalci, izvoljeni na Slovenski listi in drugi občani ter deželni svetovalec Cccianni, pokrajinski odbornik Vazil in svetovalec prof. dr. Kranner. Predmet razgovorov so bili predvsem ceste in pa nekateri novi deželni zakoni, ki dajejo občinam in občanom možnost, da direktno ali pa preko pokrajine dosežejo razne ugodnosti in denarne podpore. Pogovarjali so se tudi o tem, kako naj svetovalci manjšine čim bolj plodno delujejo v korist cele sovo-denjske Občine. Sestanek se je zavlekel pozno v noč, toda udeleženci so bili zadovoljni, ker so mogli spoznati, da hoče DC pomagati slovenskim občinam brez vsakršne diskriminacije. Tudi v Števerjanu so se razgovori sukali najprej in predvsem okrog cest. Potem pa so župan in drugi svetovalci predložili deželnemu svetovalcu Cociann.iju, pokrajinskemu odborniku Vezilu in svetoval-su prof. dr. Krannerju še razne druge zadeve, ki bi jih radi čimprej uresničili v korist svojih soobčanov. Tudi tokrat je žele pozna ura prekinila plodno delo, ki se bo moralo nadaljevati še večkrat, ker je brezdvomno koristno. Izidi Na učiteljišču s slovenskim učnim jezikom v Gorici so izdelali učiteljski uspo-sobljenostni izpit: Bric Nevenka in Carrara Zmagoslava. Štiri dijakinje imajo popravni izpit v jesenskem roku. Dve dijakinji sta bili zavrnjeni. Na liceju so izdelali: Koršič Marija, Križman Dušan, Pahor Angel, Radetti Emil in Valentinčič Emil. Pet dijakov ima popravne izpite.' Zavrnjen je bil en dijak. Predsednik Saragat pride v Gorico Letos 9. avgusta poteka 50 let, kar so Italijani prvikrat zasedli Gorico. Sicer so jo morali drugo leto po porazu pri Kobaridu na jesen spet zapustiti in se umakniti do Piave, toda kljub temu je za državo letošnja petdesetletnica osvojitve Gorice pomembna obletnica. V ta nameri so sklenili tudi odkriti nov spomenik, ki bo stal na zahodnem robu Ljudskega vrta. Vsa svečanost naj bi bila 7. avgusta. Poseben pečat naj bi ji dal s svojo nav-začnostjo sam predsednik Saragat. Ker pa je predsednik v teh tednih zaradi sprejetih obveznosti preveč zaposlen, 7. avgusta ne bi mogel priti v Gorico, pač pa je izrazil željo, da bi se to zgodilo 4. novembra. Zaradi tega so sklenil; organizatorji svečanosti odložiti tudi odkritje spomenika na omenjeni datum. Nagrajeni vinogradniki Na IX. deželni razstavi tipičnih vin, ki je bila v Tržiču, je ponovno prejel nagrado »Oskar« za najboljšo zvrst vina posestnik Gradnik s Plešivega pri Krminu. Tradicionalno PRAZNOVANJE MARIJE SNEŽNE 7. avgusta v Doberdobu Ob 10h mašuje novomašnik iz Mirna. Ob 9h zvečer Marijina procesija s svečami, govor, petje in »Doberdob v sliki«. Vabljeni vsi Marijini častilci! Kriterij pri odmerjanju družinskega davka v goriški občini Ko je bil lani sestavljen goriški občinski odbor leve sredine in je oddelek za davke sprejel svetovalec Slovenske liste dr. Sfiligoj, je bilo sklenjeno, da nova uprava poskrbi za olajšanje davčnega bremena tistih družin, ki živijo od stalne plače (reddito -fisso) s posebnim upoštevanjem tudi visokih družinskih bremen. To je bilo v skladu tudi z volivnim programom Slovenske liste. Stalne plače so tiste, k; jih prejemajo podrejeni delavci, uradniki, profesorji, učitelji in funkcionarji, državni in zasebni. Med te sodijo tudi kmetje polovinarji, koloni in neposredni obdelovale; zemlje ter rokodelci (artigiani). Do tu je pri odmerjanju družinskega davka imenovanim Občinarjem veljal, sledeči kriterij. Od celotnega prijavljenega ali ugotovljenega dohodka se je odbil znesek 400.000 lir kot osnovna življenjska potreba, zraven tega pa še 30 % na dohodku do 1.200.000 lir. Za vsakega člana družine, izvzemš; poglavarja, se je odbilo 50.000 lir. Tako je npr. štiričlanska družina, ki je imela recimo 1.800.000 lir skupnega dohodka, plačala' davek le na znesku lir 890.000, ker je davčni urad od dohodka 1.800.000 lir odbil 400.000, potem še 360.000 (t. j. 30% do 1.200.000 lir dohodka) in zraven še 150.000 lir (po 50.000 za vsakega člana družine, izvzemš; poglavarja). Tako je ta družina plačala 30.860 lir davka. Odbor pa je sedaj na predlog dr. Sfiligoja predložil občinskemu svetu, ki je zadevno razpravljal na seji v petek, 29. julija, sledeče novo sodilo: povišek zneska kot osnovne življenjske potrebe od 400.000 lir na 440.000 (t. j. največ kar zakon za naše mesto dovoljuje); odbitek 40% na znesku do 2.000.000 lir dohodka, t. j. lir 800.000 in 10 % na tretjem, četrtem in petem milijonu dohodka. Zraven pa še vedno po 50.000 lir za vsakega člana družine, izvzemši poglavarja. Na omenjeni petkovi seji je občinski svet z izjemo samih komunistov, ki so se glasovanja vzdržali, to novo sodilo po- trdil, vendar je nadaljnjih 10 % odbitka dovolil samo na tretjem milijonu dohodka in ne tudi na četrtem in petem. Vzemimo zdaj primer iste gori navedene štiričlanske družine z 1.800.000 lir letnega dohodka. Na tem dohodku se odbije lir 440.000, potem še 720.000 ( 40% od vsega dohodka) in zraven še 150.000 lir (po lir 50.000 za vsakega člana družine, izvzemši poglavarja). Vsega skupaj se odbije lir 1.310.000 in družina bo plačevala 14.210 lir davka na ostalem znesku 490.000 lir. Pri dveh milijonih dohodka bo plačevala 18.840 lir davka na znesku 610.000 lir (prej pa 38.450 lir davka na 1.090.000 lir!). Pri treh milijonih dohodka pa bo plačevala 63.510 lir davka na znesku 1.510.000 lir dohodka (prej pa 99.550 lir davka na znesku 2.090.000 lir dohodka). Naj omenimo še, da kdor ima 730.000 lir dohodka, ne plača nobenega davka; kdor izkazuje 800.000 lir dohodka in je sam, plača 960 lir davka; če pa ima še druge člane družine, ne plača nič. In kdor izkazuje 900,000 lih dohodka in je sam, plača 2.400 lir davka; s še enim članom družine plača 1.200 lir, če pa ima še tretjega člana v družini , ne plača nič. Vsakdo razume in vidi, da gre za velike olajšave davčnega bremena v korist družin, ki živijo le od stalnega dohodka. Pri tem moramo omeniti, da velja beseda, da bo davčni urad ravnal socialno pravično tudi pri odmeri davkov družinam z nestalnim dohodkom, zlasti tistim, ki izkazujejo nizke dohodke in imajo posebno težke družinske okoliščine. POVIŠANA PRISTOJBINA ZA POBIRANJE SMETI Na isti petkov; seji je občinski svet potrdil tudi sklep, da se pristojbine za pobiranje smeti povišajo za 50 odstotkov. Sklep je predložil odbor na predlog dr. Sfiligoja. To pa zato, ker izkazuje ta postavka v proračunu 48 milijonov lir stroškov proti samim 22 milijonom dohodkov. Gradnik je prejel prvo nagrado za vino traminec, bratje Keber s Plešivega pa drugo nagrado za sivi Pinot in tretjo nagrado za tokaj. Na razstav; so ocenjevalci pokusili 130 vzorcev različnih vin. V luč; te množice je zlati »Oskar« za slovenskega vinogradnika" Gradnika še posebno pomembno priznanje. Komunistično modrovanje na Vrhu sv. Mihaela V četrtek, 14. julija je govoril na Vrhu sv. Mihaela komunistični poslanec Jarc, doma iz Doberdoba. Hotel je biti polemičen, pa se je samo zaganjal iz argumenta v argument in ni prejel nobenega odobravanja niti od svojih pristašev. Izjavil se je proti združitvi italijanskih Nennijevih socialistov s socialnimi demokrati, kakor da b; to bilo življenjske važnosti za nas Kraševce. Dejal je, da deželni poslanec dr. Škerk ni protestiral proti prepovedi manjšinskega kongresa v Gorici in izjavljal, da v goriških odborih sedijo tudi belogardisti. Potem se je zagnal prot; vladi, češ da je ona kriva, ker deželni svet nima zakonodajne moči v pogledu zaščite Slovencev, zlasti kar zadeva dvojezičnost. Nj pozabil seveda na Vietnam in obto- žil Amerikance, da ravnajo tam kot nemški SS-ovci, čeravno dobro ve, da se lahko samo komunisti v nasilju primerjajo s hitlerjanci. Po svoje je trdil tudi, da je Slovenska demokratska zveza nekak privesek italijanske Krščanske demokracije. Kako in zakaj, n; znal povedati. Kaj pa če bi na shodu kdo spomnil Jarca, da sedijo komunistični poslanci že več kot 20 let v parlamentu, in Togliatti je bil celo pravosodni minister, pa se niso nikoli odločno zavzeli za zaščito Slovencev v Italiji. Ko je bil tik pred izvedbo deželne avtonomije komunistični prvak poslancev Terracini v Gorici in ga je predstavnik Slovenske demokratske zveze vprašal, zakaj se komunisti ne potegujejo za zaščito Slovencev in za uvedbo dvojezičnosti, mu je vprašani odgovoril: Ni še nastopil prh meren čas! Jarc je pozabil pohvaliti komunistično občinsko upravo v Doberdobu za otvoritev knjižnice, ki je bila 3. julija!... Ne, ni pozabil, samo vedel je, da gre pri tem glavna zasluga požrtvovalni svetovalki Mariji Ferletičevi ter dr. Manzini-ju iz Gorice in ne rdeči občinski upravi, ki bi morda želela samo kake marksistične knjige! RZASKE NOVICE Novo športno igrišče v Bazovici Sredi vasi poleg Slomškovega doma stoji novo športno igrišče. 27. julija je bilo slovesno odprto in izročeno mladini Slomškovega doma. Ko je pred ieti tržaški škof obiskal našo župnijo, je spodbujal dušnega pastirja in njegove sodelavce, naj čimprej postavijo mladini igrišče. To škofovo spodbudo smo resno vzeli. Začeli smo misliti, kako bi jo uresničili. Najprej smo se obrnili na tržaško občino. Ta je izdelala načrt in proračun, k; pa je bil za občino previsok. Tako je ostal med starimi neizvedenimi načrti. Medtem pa smo zgradili Slomškov dom. Toda ta ni zadostoval. Mladina se hoče gibati, tekmovati. Tej želji in naravni potrebi smo hoteli za vsako ceno ustreči, posebno ker je sam škof večkrat poudaril važnost in potrebo igrišča. V aprilu 1.1. smo se odločili, da-začnemo z delom. Toda kje najti sredstva? Tržaški župan se je zavzel in nam iskal pot. Občinski odbor je odobril proračun za zgradnjo zidu in del tlaka. To je bila že dobra podlaga, na katero smo se naslonili in se lotili dela. Podjetje Lozej, ki nam je zgradilo Slomškov dom, je prevzelo tudi gradnjo igrišča in sicer po zelo ugodni ceni. 1. maja smo na prvem delu igrišča imelj že prvomajsko proslavo z »Veselim; planšarji«. 27. julija pa smo delo dokončali, igrišče odprli in ga izročili mladini. Dolg je sicer narastel za pet milijonov, toda to nas ne plaši. Zaupamo v božjo previdnost, kj bo znala vzbuditi dobra srca k razumevanju in pomoči. Mladina ima svoje igrišče. Naj ga dobro izrabi v svojo korist! V sredo, 27. julija zvečer se je prod Slomškovim domom zbralo veliko ljudi, da prisostvujejo otvoritvi. Povabilu Slomškovega doma so se odzvali predsednik deželnega sveta dr. de Rinaldini, tržaški župan Franzil, deželnj svetovalec Škerk, na-brežinski župan Legiša, številni predstavniki športnih združenj in veliko vaščanov' ter prijateljev iz Trsta. Po župnikovem pozdravnem govoru in blagoslovu je predsednik deželnega sveta dr. de Rinaldini prerezal beli trak z olim- pijskim znakom, nakar je izrazil svoje zadovoljstvo, da začenja novo športno igrišče služiti mladini v duhu prijateljstva in bratstva. Veselilo ga je dejstvo, da nastopita prvič na igrišču italijanska ekipa Libertas, kj jo je on sam ustanovil takoj po zadnji vojni, in pa slovenski Bor. Na igrišču, kjer je bilo zbranih nati 300 oseb, je predstavnik Slomškovega doma Marino Milkovič izročil ekipama spominsko pergamentno listino. Sledila je prijateljska tekma med Libertas in Borom, ki se je zaključila s 3 :2 v korist tržaške ekipe Libertas. Bratska zakuska, pri kateri so stregle članice Slomškovega doma v narodnih nošah, je zaključila otvoritev. Športno igrišče je zgrajeno po vseh predpisih, zato je tudi kolavdirano za košarkarske in odbojkarske tekme. Dolgo je 27 m, široko pa 17. Tekmam lahko prisostvuje od 150 ljudi (pri košarkarskih) do 350 pr.; odbojkarskih. Ima močno razsvetljavo, ki omogoča večerne treninge in tekme. Poleg igrišča so slačilnica in higienske naprave (umivalniki, prhe, stranišča). V imenu CONI-ja je igrišče ko-lavdiral prof. Bojan Pavletič, ki je ves čas graditve pomagal z nasveti, za kar mu je Slomškov dom iz srca hvaležen. Naj nudi novo športno igrišče vsem mladincem Slomškovega doma in prijateljskih društev priliko, da si s treningi in tekmami utrjujejo telo in duha, privadijo žrtvam in redu, obvladujejo same sebe in se naučijo obzirnosti in spoštovanja do svojega bližnjega. Trebče - Romanje na Brezje Prejšnjo nedeljo je 56 vaščanov poromalo na Brezje k Mariji Pomagaj. Pridni mežnar Marij čuk je skrbno zbral romarje in kmalu napolnil avtobus, da je moral mnogim vaščanom odkloniti udeležbo pri romanju. Ko so izstopili na trgu v Brezjah, jih je iznenadilo ogromno število vozil. Cerkev je bila vse dopoldne nabito polna mož, fantov, deklet ter žena. A kakšna pobožnost, vernost! Obhajilna miza nepre- stano zasedena. Spovednice oblegane 1» velikih skupinah romarjev. In petje, skup no petje, odgovori! Vsi romarji pri dveh ali treh mašah. Na Brezje pojdimo i» se bomo marsičesa lepega naučili! Spoznali bomo, kako je naš narod globoko veren in kako ljubi Marijo ter vanjo zaupa. V Radovljici — v Šlandrovem domu je vesele romarje čakalo odlično kosilo, pa žal tudi dež, ki jih je spremljal do Bleda. Tu so si ogledali grad, župnijsko cerkev s Pengovimi slikami in jezero-Ko so odhajali, se je dež poslovil. V Ljubljani so se razšli po mestu. Grad, cerkve in seveda tudi gostilne — vse to je zanimalo naše romarje. Romanje so zaključil; na Kodeljevem v cerkvi sv. Te-rezike Deteta Jezusa. Stotine in stotine luči v tej cerkv; jim, še danes bleščijo v očeh in vsem bodo pripovedovali, da je vredno zaključiti izlet in romanje v tej cerkvi. Od tu naj luč sv. vere zasveti bratom, ki je nimajo! Vsi romarji so prav gotovo še danes ob glas, ker so ves čas peli in peli romarske in narodne, da ni bilo trenutka molka v prijetnem avtobusu družbe »D Carsica«. Sv. mašo na Brezjah so darovali z3 g. župnika, da b.j čimprej zdrav stop® med nje v cerkev in v vas. Nanj so mislili, ko so odhajali iz vasi in na njegovo okno so pogledali, ko so se pozno v noč vrnil; domov. Odbojka (obvestilo). V nedeljo, 7. avgusta bo v Vidmu zaključna tekma »Čari' pionato di promozione«. 01ympia bo igrah ob 9,30 proti CSI Friuli, od 10” pa proti CRDA. Odhod v Videm z vlakom ob 7,25-Na postaji naj se zberejo: Prinčič, Valentinčič, Černič M., Sussi, Leghissa M., V ghissa Z., Soban B., Antoni, Rutar in drugi. OBVESTI! A Marijanišče na Opčinah Marijanišče na Opčinah sprejme neka) novih dijakov. Na Opčinah je srednjsj in osnovna šola. Sprejemamo dijake prvi razred gimnazije in dečke za razred osnovne šole. Marijanišče je ntni hen zavod za največ 24 dijakov. Pr#1 sedaj pa zidamo novo dvorano in njo nadstropje za zavodske potrebe. bo delo do zime končano, bo zavod veči1 in bo laže služil svojemu namenu; tak« bo v bodočnosti mogoče sprejeti tudi ^ dijakov. Čas za vpis novih gojencev je do 31-avgusta. Ravnateljstvo ★ • Na prvi petek, 5. avgusta bo v cerk'1 sv. Ivana v Gorici večerna sv. maša 8. uri za slovenske vernike. V nedeljo, 7. avgusta ob 18,30 bo pelj3* poseben avtobus preko Podgore in Sovodefl s Travnika v Doberdob k procesiji Marije Snežne. Vpisovanje pri g. fotografu Klei®' dienstu na Travniku. ★ Duhovne vaje za gg. duhovnike bodo • Trstu od 4. do 8. septembra. Udeležen3' naj se takoj prijavijo v Marijanišču 1,9 Opčinah ali v Alojzijevišču v Gorici. ★ Romanje v Sveto deželo. Nadaljuje sl vpisovanje za romanje v Sveto deželo, ** se bo vršilo od 16. do 23. septembra 19^" Tržaški in goriški romarji se bodo z ^ talom odpeljali iz Ronk (Tržič) tja nazaj, torej ne iz Benetk, kot je bilo Pr' votno javljeno. Cena pa kljub tej ugb1' nosti ni spremenjena, to je ostane 155.0^ lir na osebo. Za slovonske romarje bo skrbljeno, da bodo imeli razne pobožaj sti in razlago svetih krajev v slovenščin1" Romanje prireja beneški Tretji red P°f vodstvom kapucinskega patra Bazilija- V šite na naslov: Padre Basilio, Convefl10 Cappucclni S. Croce 13, Padova. P°V snila glede romanja daje tudi Peter Fla11' der, ulica Rapicio 3, Trst. Predsednik deželnega sveta dr. de Rinaldini je slovesno odprl športno igrišče Slomškovega doma v Bazovici s tem, da je prestrigei trak pri vhodu na igrišče DAROVI: Za Alojzijevišče: N. N., Sovodnje, 5.0^’ N. N. 1.000; N. N., Sovodnje, 2.500; Ot0<> Mulir v počastitev spomina prijatelja, PI