Leto I	V Ljubljani, dne 5. marca 1926
Stev. 14
PRILOG
Letos praznujejo frančiškanski samostani jubilej 7001etnice, odkar je umrl ustanovitelj frančiškan, reda, sv. Frančišek Asiški
Bil je sin bogatega trgovca Petra Bernadona v Asisiju, italijanskem mestu pri Spoletu; narodi! se je leta 1182. in mu je bilo ime ilvan. Ker se je kmalu in izredno dobro naučil francoski, ga je oče namesto Ivan klical Frančišek Kot mladenič je bil Ivan Frančišek bernadone zelo velik veseljak, krokar, pretepač, ljubitelj žensk, razkošnih pojedin in krasnih oblek. V Asisiju je veljal za najbolj razuzdanega fanta, ki se ga je bal vsakdo in pred katerim so matere skrivale svoje lepe hčere. Grdih bab pa ni maral in se je norčeval iz njih. Kot vojak prostovoljec je šel bojeviti mladenič leta 1201. na boj proti mestu Perugiji, a tam je imel nesrečo; ujeli so ga in vtaknili v ječo, v kateri je stradal leto dni.
' Ko se je vrnil domov, je začel znova
Veseljačiti, a obenem .ie študiral učene knjige.
Da ne bo gosp. knezoškof dr. Jeglič zopet trdil, da ne pišemo resnice, nadaljujemo ta. začetek po Brockhausovem Konverzacij-skeniu slovniku zidaj Frančiškov življenje pis po Spamerjevi Ilustrirani Svetovni Zgodovini (Leipzig, 1902,' knj. IV., str. 122) »Ko je prihajal Frančišek neke noči poleti leta 1207. s svojimi veselimi pajdašj z bakljami in s cvetličnimi venci v črnih kod rastih laseh ž neke pojedine, po cestah umbrijskega mesta Asisija, ga je obšla ne nadoma osrečujoča misel, da je z zamaknjenim obrazom obstal, kakor bi okamenel Ko so ga prijatelji smejč vpraševali, ali misli odvesti zopet kako žensko, je vzklik nil radostno: »Res je. vzeti si hočem boga tejšo, plemenitejšo, lepšo nevesto, kako« ste jo sploh kdaj videli.« — Mislil je: revščino.
Od te ure je zapustil komaj 251etn{ mla-
Cerkev, katero je postavil Musolini.
denič, razvajeni sin bogatega trgovca sukna, veselo družbo svojih prijateljev ter je r.osil obleko, narejeno napol Iz najboljšega, napo! p? iz najbolj grobega sukna. da bi s tem izrazil izpremembo v svojem življenju. — Da bi omogočil popravo neke stare razpadle kapele pred mestom, je natovoril na konja velike zavoje dragocenega sukna in je prodal vse. Ko pa ga je dal oče po mestnem škofu pozvati, naj se poboljša ali naj vrne denar, je Frančišek odložil svo.io obleko popolnoma do raševinastega odela in vzkliknil: »Do zdaj sem te zval svojega očeta, odslej pa porečem: Oče naš, ki si v nebesih.«
Dve leti nato je šel še dalje. Komaj je zaslišal v Marijini cerkvi v Porcijunkuli, kjer je v bližini živel kot puščavnik, čitanje evangelija o odposlanstvu učencev, je vzkliknil navdušen: »To je, kar sem iskal, to so bojevniki, ki jih hočem poslati po svetu!« Odložil je Čevlje, ki jih je nosil ln vse sicer nepotrebno na sebi, si oblekel dolgo rujavo obleko, se opasal z vrvjo in pridigal bos in razoglav o spo-kornosti ter o odpuščanju grehov. Spočetka so se mu ljudje rogali, ga ometavali s kamni in se mu smejali; toda mila sila njegove govorice mu je kmalu pritegnila prijateljev. Z njimi skupaj je živel v koči pri Porcijunkuli ter pošiljal zdaj pa zdaj po dva pridigat pokoro in dviganje duš v najbližje kraje. Bledi obrazi, shujšana telesa, so zbujala povsod, kjer so se pojavila, pozornost ljudstva. Marsikoga so s svojim vedenjem in govorenjem izpreobrnilj v spokornika, da je postal tovariš njih zveze.
Ko Je imel 11 učencev blizu Marijine cerkvice v Porcijunkuli, Je sestavil pravilnik in prosil papeža za potrditev. Papež Inocenc III. pa ni videl rad. da se meniški redov} mmože. Zato je odgovoril-Fran-čišku. naj se rajši s svinjami vred valja po blatu, saj to je zanj najbolj primerno. Frančišek je to res storil in se valjal, nato pa je prošnjo ponovil. Zdaj je bilo papeža sram in je dovolil novi red. Toda škofje niso bili zadovoljni in so delali ovire. Frančišek pa je premagal vse.
Frančišek je zval svoje redovne brate fratres minores ali Minorite, t. j. manjše, slabše kot druge menihe, male v kraljestvu božjem. Tudi beračenje mu je bilo le pomoč v potrebi, glavno mu je bilo pridigovanjc in apostolska revščina. Minoriti naj bi bili po Frančiškovi volji potujoča družba brez domovine, in žalosten je bil, ko je dal He-lias Kortonski. njegov najljubši in najbolj nadarjenj učenec, po odobrenju reda 1. 1223. (od papeža Honorija III.) zgraditi trdna bivališča. N.emu je bil izberačenj kruh nai-Ijubši in ga je zval angelski kruh, revščina pa te zval nevesto Kristusovo in njegovo. Svoje učence je poživljal, naj bodo veseli v Bogu, a ne čmerni in slabe volje. Vsako ieto o Binkoštih, kasneje vsako 3. leto. ie okolj sebe vse svoje učence ter še doživel, ko jih e bilo že 5000
A tudi ženske so šle za njim. L. 1212. je Frančišek odvedel Klaro Scifi, l81etuo hčerko nekega viteza v Asisiju, v benediktinski nunski samostan; kmalu so prišle za Klaro še njena mlajša sestra, matj in več deklet. Vsem tem je Frančišek ustanovil' red revnih žensk, ki se je kasneje imenoval red Klarisinj.
Ustanovil pa je tudi za lajike tretji red, takozvane Tcrcijarje (alj kakor jih imenujejo Slovenci »t e r c i j a 1 e« in »t e r c 1 j a 1-k e«). Ti niso živeli v samostanu, nego svobodno, brez kute. a so se pokorili in živeli po božiih zakonih, moški in ženske, kralji in hlapci. Zaobljubili so se, da ne bodo grešili, se ne pričkali, a orožje uporabljali le v obrambo vere ii domovine.
Zalibog so se tekom stoletij ti tercijali in tercijalke marsikje popolnoma zmaličilj ter žive čisto nasprotno volji sv Frančiška Asi-! škega. Današfiji tercijalci in tercijalke so često marsikje najhujši prepirliivci, opravljivci in klevetniki: greše z jeziki, rokami in trebuhi ter delajo zgago po premnogih občinah, sovražni vsemu, kar je lepo, mlado in napredno.
Frančišek Asiški je napisa! pesem o solncu, v kateri imenuje solnce, mesec hi zvezde, celo smrt svoje brate in sestre. Tudi ptiče in druge živali je ljubil in jih je zval svoje bratce. Ko je l 1226. umrl, so se mu po sočasnih poročilih prikazale po telesu Kristove rane. Ze dve leti nato ga je papež Gregor IX proglasil za svetnika. Ljudstvo ga je smatralo za »usmiljenejšega od Boga«, za čudodelca, ki je ozdravljal bolnike in obujal mrtvece. Nad njegovim truplom se je dvignila kmalu ena najbolj krasnih gotskih katedral, a njegov grofe so našli baje šele leta 1818.
Seveda razne povesti o Frančišku niso resnične, nego so le poetične legende. Toda vse izkazujejo, da je bil najbolj blag, dobrosrčen, do revežev, bolnikov in celo živali vedno usmiljen in plemenit mož. Poznal ie greh in živltenje ter lepote in grdobe sveta, zato ie bil tudi moder mož. Zalibog, da so se njegovi nasledniki
marsikje izprcvrgli v nasprotje sv. Frančiška. Frančiškani srednjega veka že
niso bili več bledi izstradanci, čistost jim je bila neznan pojm, ker umazani so bili po telesu , vesti in duši, a njih samostani niso bili revni, nego bogati, polni vseh dobrot in lepot. O d 13. stoletja so se pridigarski in beraški redovi Dominikancev, Frančiškanov ali Minorilov naseljali po mestih. Živeli so od ljudstva ier večinoma z beračijo. Le malo Frančiškanov se je pečalo s knjigo in umetnostjo.
Zato so bile tudii njih cerkve navadno ponižne in uboge ter večinoma niti stolpa niso imele. Frančiškanski samostani so bili dolgo podobni kasarnam brez vsake lepote. Leta 1260. je Frančiškov naslednik Bonaventura natančno predpisal za frančiške cerkve: nobenih obokov, kvečjemu en obok nad velikim olttrjem, nobenih slik, stolpov, slik na steklu (v oknih), nikakega oltarskega okrasja m dragega posodja. Šele v 14. veku so si začeli delati Frančiškani lepše cerkve.
Bosanski frtnčiškani so bili vedno goreči rodoljubi in so se borili hrabro proti Turkom, a gojili so tudi književnost n umetnost. Tudi Slovenci smo imeli in imamo med frančiškani nekaj dobrih šolskih veroučiteljev, profesorjev, slikarjev in glasbenikov.
Zavod sv. Jeronima v Rimu, kjer se nahaja tudi naše poslaništvo pri Vatikanu. Ta zavod, kjer se vzgajajo jugoslovenski duhovniki, so hoteli naši škofje naši državi oropati in ga izročiti papežu in italijanski duhovščini. Hudobno nakano je pa naša vlada preprečila.
Palača poštne hranilnice v Ljubljani. Poštna hranilnica, ki s čeki posreduje skoraj ves denarni promet, še nima svojega poslopja. Zato je naročila vsem potrebam tako velikega zavoda odgovarjajoče načrte za veliko palačo, katero kaže naša slika. Beograjska vlada pa hoče preprečiti zidanje te stavbe. Neki bogataši v Ljubljani se trudijo, da bi državi za drag denar prodali slabo stanovanjsko hišo Podunavsko-jadranske banke, iz katere bi morali pometati stranke, ki tam stanujejo, na cesto, hišo pa z ogromnimi stroški prezidati in stlačiti poštno hranilnico v to prezidano hišo. Naši z davki preobloženi obrtniki naj bi torej pri zidanju nič ne zaslužili in pomanjkanje stanovanj naj bi bilo v Ljubljani še večje kot je že sedaj! Naš poslanec dr. Žerjav je proti , takim škodljivim zahtevam vložil v nar. skupščini interpelacijo in zahteval,
da se takoj postavi nova palača.
Dr. František Resi, novi češkoslovaški konzul v Ljubljani,
Dušanov meč je poklonil kralj najboljši sokolski vrsti kot nagrado. V kratkem bo to dragoceno in pomembno odlikovanje slavnostno izročeno ljubljanskim Sokolom, ki so si pri zadnjih telovadnih tekmah priborili prvenstvo v državi.

Josip Stritar — 90 let star. Eden največjih pesnikov, pisateljev in kritikov slovenskih, Josip Sritar bli dne 6. marca t. 1. dosegel svoje 90. leto. Rojen je bil v Pod-smreki pri Lašičah dne 6. marca 1836 kot kmečki sin, deloval je mnogo let kot profesor in urednik »Zvona« na Dunaju, napisal mnogo povesti, pesmi, iger in kritik ter umrl 1. 1922 v Rogaški Slatini. Vsa slovenska mesta imajo Stritarjevo ulico in njegove spise pozna pač vsak izobražen Slovenec.
Kakšne vozove je človek izumil tekom tisočletij
V prastarih časih pred mnogimi tisočletji človek še ni poznal niti železa niti drugih kovin ter je svoje orodje izdeloval iz Rigov, kiauuva m orožje pa iz trdega namenja in za nože je moral izbrusiti ceio kresiilni kamen. Bremena je takrat človek prenašal v rokah, na glaivi in na hrbtu in izum, prevažati tovora na deblih, torej valjarjih, že pomeni ogromen napredek. Prva slika kaže prvi voz, ki je še danes v rabi. Ko je človek znal uporabiti valjar, je izumil tudi prvo kolo, ki pomeni za človeštvo eno največjh iznajdb vseh časov. Z izumom voza se je začel šele pravi promet in selitve iz kraja v kraj. Z voli in konji vprežen voz se tekom več tisoč let ni mnogo izpremenil in slika 2. .iam kaže poštni voz, na katerega se naši stari ljudje še dobro spominjajo. Že stari Grki in Rimljani so imeli dobro urejeno pošto, s katero so prevažali tudi potnike. Vedno je pa človek mislil, kako bi se lahko prevažal brez vprege. Šele pred okroglo 150 leti je neki Anglež napravil voz, katerega kaže naša 4. slika (na prihodnji strani). Spredaj sedi gospodar, ki voz obrača na levo in desno kakor konje z vajeti, zadaj pa njegov sluga z nogami goni voz, kakor še danes gonijo kolovrat, šivalni stroj in cerkvene orgle. Tak voz pa ni mogel prevažati težkih tovorov, raibijo ga danes v raznih oblikah le še hromi ljudje, ki kar z rokami obračajo kolesa. Pač se je pa iz takega voza razvil sedanji bid-kelj. Šele ko je bila izumljena uporaba pare in parni stroj, je 1. 1780. neki francoski oficiT
Aristid Briand, francoski ministrski predsednik in minister za zunanje stvari, je te dni sprejel prav prijazno našega zunanjega ministra Ninčiča, ki se je ž njim po razgovoru z Musolmijem posvetoval o najvažnejših vprašanjih. Gre namreč tudi za to, da se prepreči priključitev Avstrije k Nemčiji, kar bi bila večna nevarnost za našo državo, posebno še za Slovenijo. Kako vsestransko pa Nemci delajo za združitev obeh držav y
Veliko Nemčijo, pričajo celo nove avstrijske znamke, ki s svojimi slikami nekdanjih bojevitih in mogočnih vitezov Nemce spominja« jo na njihovo moč.
zgradil prvi parni voz. Slika 3. kaže izumitelja, po imenu Kinjota, kako se prvič pelje po Parizu. In iznajdbi parnega voza je skoro sledita lokomotiva in železnica, ki je prodrla že v najbolj oddaljene in najbolj divje dežele sveta. Hitro za železnico je iznašel človek tudi razne motorje Ln avtomobil, najhitrejše prometno sredstvo na kopnem, ki je v velikih mestih Amerike že skoro popolnoma izpodrinilo konja. Slika 5. nam pa kaže avtomobil za prevažanje bolnikov, ponesrečencev in mrličev. Ta avtomobil, ki bo posebno pocenil dosedaj silno drago prevažanje mrličev po železnici, pa tudi jasno priča, kako naša sedanja uprava mesta Ljubljane na vseh poljih skrbi za napredek mesta
Velikanski most v Novem Jorku v Severni Ameriki. Kako velikanski je ta most, priča spodnja slika, kjer vidimo 257 metrov visoki nosilec tega mosta, pred njim najvišjo hišo, 242 metrov visoko Woolworthovo palačo v Novem Jorku, v primeri z ljubljanskim gradom, ki je od Ljubljanice do vrha stolpa visok le 71 metrov.
Kaznovana predrznost Francoski letalec Callot je stavil, da zleti pod oboko® Eiffetovega stolpa v Parizu. Stavo Je dobil, a letalo se mu je zadelo v žice te je padlo na tla. Letalo se je razbilo in je zgorelo z letalcem vred. Slika Z0W«| kaže polet, na levi letalca, na desni pogorišče.
Tlosilec mojtu preho "ttudjona* ZSJ m