—   164 —
Razjasnjenje. *)
V 37. listu wNovic" t. I. popisuje g. Vitoški slovesnost šolskima izpraševanja v Ipavskim Sembidu. De so otroci lepo in čisto slovensko odgovarjali, je vse hvale vredno, in spričuje od posebne marljivosti in une-tosti gg. učenikov. Hvalevredno je tudi, de g. V. v spoznanje zasluženja in v spodbudek drugem oltarje zida, samo to naj bi bil  pomislil — in to pravica tirja
v
*) Ker se nam piše, de se dopis iz Sembida v 37. lista Novic nekterim zaderljiv in enostransk zdi, radt vzamemo priči— jočo »razj asn j e nj e« v natis, ki nam je od gospoda poslan, kteriga zlo spoštujemo. Ali reci moramo, de ne za-popademo, kaj de je nad imenovanim dopisam v 37. listu — če ga z mirno kervjo in brez enostranosti preberemo — razžaljiviga bilo? Ali je pohvala eniga že graja druzimu? Te logike ne zapopademo. Ce je katehet g. H. pridno petje v šolo vpeljal, in g. učitelja za to še bolj gorečiga napravil, je šoli zares novo življenje dal, ker lepo petje je zares v ljudskih šolah močen magnet, ki otroke v šolo vabi, vesele stori, njih serce omeči i. t. d. Kodar se petje v ljudske šole vpelje, se gotovo novav doba šole vtemelji. Zakaj bi tedaj takih mož ne hvalili? Ce pa take hvalimo, ne grajamo zato sprednikov, ki so scer svoje šolske opravila hvalevredno opravljali. Kavno taka je s slovenšino. Eden je bolj, drug menj vnet za-njo: oba sta hvale vredna, ker sta oba za-njo vneta, pa veči hvala enima ni graja drugimu. Kdo le more misliti, de bi bilo vredništvo kakšin sostavek zoper g. Kodra v Novice vzelo, kteriga verliga rodoljuba dobro pozna in serčno spoštuje! Kdo pa clo more misliti, de bi Novice kterikrat le kakšno žal besedo zoper g. Vertovca v svoj list vzele, kteriga steber slovenšine čislamo, kteriga samo ime nam je že zagotovilo, de pod njegovim krilam je slovenšina v vedno varnim zavetju! — Ce g. Vitoški govori od učiteljev, ki so zadovoljni, de le nekoliko »tradirajo« in »prufajo«, je s tem po celim Slovenskim segel, kjer se razun veliko hvale vrednih učenikov, žalibog! tudi tacih ne manjka, ki nimajo ne iskrice rodoljubja v sebi, in zares vse opravljeno mislijo, ako le nekoliko »tradirajo« in »prufajo«.
Poslednjič še tole: Iz mnogih skušinj se nam dozdeva, de nekterim ni prav, če se v »Novicah« od nek ter i h šol govori, od druzih pa ne. Pa kaj morejo »Novice« zato? Saj smo prosili, de naj bi se nam od vsi h dopisovalo. Ce nekteri rodoljubi od te ali une šole kaj pišejo, in jo vneti zavolj lepiga napredka hvalijo, — naj se oglase tudi <drugi za druge! Tako bo sprejela »vsaka svoje«.
Vred,
—   de ne gre iz ljudskih zidov kamnja izdirati, če bi ee tudi oltarji z njim zidati imeli. —
Iz dopisa g. V. bi namreč sleherni bravec skoraj menil, de se za šolo v Šembidu pred preteklim polle-tam malo ali clo nič ni storilo, — de je bila posebno slovenšina popolnama zanemarjena, — de sta dva za izobraženje mladosti in za slovenšino sicer goreča in znana rodoljuba — menim slovečiga g. M. Vertovca, vodja, in g. M. Kodra, bivšiga  kateheta ondašnje  šole
—  le roke križem deržala, in de se je g. učenik, M. Komel, še le pred pol letam k dobrimu predramil, de-siravno že šest let tamošnjo šolo z velikim  pridam uči.
Ne vem sicer na koga dopisnik s „tradiranjem" in ?;prufanjem" meri, tolikanj je pa gotovo, de se je že od več let v Sembijski šoli le čisto slovensko pod-učevalo , tolikanj bolj od leta 1849, od kar je prec pri pervim učiteljskim zboru sklenjeno bilo, se v ljudskih šolah le slovenšine deržati. G. V. bi bil imel tedaj poprej vse dobro prevdariti, preden koga pri ti šoli z nemškutarijo zavjeda. Mene sicer res pri letašnji skušnji v omenjeni šoli ni bilo; tode iz poprejšnjih po-skušinj dobro vem, de so šolski ogleda, častiti g. J. Gra-brijan, z napredovanjem tamošnje mladine bili vselej prav zadovoljni.                                                          D.